TISKOVINA
Poštnina placana pri pošti 1102 LjubljanaPošiljatelj Salve d. o. o. Ljubljana 



APRIL 2022 | ŠT. 2 | SKUPNA ŠT. 626 
SALEZIJANSKI VESTNIK za don Boskove prijatelje in salezijansko družino 
ISSN 2536-1651 tiskana izdaja ISSN 2536-3875 spletna izdaja 


Povecajte 
trenutke molitve za mir. Bog je izkljucno Bog miru. Ni Bog vojne. Kdor podpira nasilje, skruni njegovo ime. 
PAPEŽ FRANCIŠEK 
v mladinskem centru sv. janeza boska v lvovu v ukrajini animatorji in prostovoljci s preprostimi delavnicami razveseljujejo osirotele otroke, ki so postali še vojni begunci. foto: fb salezijanci lvov 

Oltar sv. Dominika Savia 
˜ Kapela z oltarjem sv. Dominika Savia v baziliki Marije Pomocnice v Turinu je v zgodovini doživela mnoge spremembe. 
˜ Don Bosko je 1867. stranski oltar namenil Jezusovemu in Marijinemu srcu. Izdelavo oltarne slike je zaupal Janezu Krstniku Bonettiju. Leta 1898 jo je Mihael Rua podaril novoustanovljenemu zavodu v Caserti. 
˜ Leta 1896 je Mihael Rua oltar namenil sv. Francišku Saleškemu, zavetniku salezijancev, in izdelavo nove oltarne slike zaupal Crescentinu Caselliju. 


˜ Tretja sprememba se je zgodila leta 1956, ko je bil Dominik Savio razglašen za svetnika. Oltarno sliko je narisal slikar Crida. 

Don Bosko po svetu 

Ekipa salezijan­skega družbenega obvešcanja na 
Papui Novi Gvineji in Salomonovih otokih obcasno izdaja Salezijanski vestnik z aktualno izpostavljeno temo na 32 straneh. 
V Urugvaju iz­haja Salezijanski vestnik s podnas­lovom Revija z informacijami o salezijanski dru­žini in kršcanski kulturi. Letno izide 10 številk na 32 straneh. 
Salezijanci na Slovaškem izdaja­jo salezijanski ve­stnik z naslovom Don Bosco dnes. Izhaja že 53. leto in je namenjen sa­lezijanski družini ter don Boskovim prijateljem. 

Uvodna beseda 

TUDI PAPEŽ POTREBUJE 
PRIJATELJE 


BLAŽKA MERKAC,sals inšpektorialna koordinatorka salezijancev sotrudnikov 
Pred nekaj dnevi sem nekje med novicami zasledila tale zgornji naslov. Papeža Franciška so v intervjuju za italijansko televizijo vprašali, ali ima prave prijatelje. Njegov odgovor je bil tako preprost in iskren. Povedal je, da jih ima, da so prijatelji tisti, ki ga razumejo, pomagajo, dajejo moc, predvsem pa je izpostavil, da prijatelje potrebuje. 
N
ihce ni izjema. Menim, da vsak iz-med nas potrebuje prijatelje. Kdor pravi, da mu je vseeno, ce je sam, da nikogar ne potrebuje, laže sebi in ljudem okoli sebe. Nismo ustvarjeni za samoto, tem­vec za odnose. 
V zadnjih dveh letih, ko smo bili nekoliko prikrajšani za srecanja v živo ali pa so bila le--ta bolj poredko, sem bila vsakega srecanja s svojimi prijatelji vesela. Prijatelje potrebujem, res. Potrebujem jih, da z njimi delim svoje sti­ske, svoja razmišljanja, svoje dileme, svoje že­lje, svoje veselje. Samo pomislite na trenutke, ko se vam je zgodilo kaj veselega ali pa kaj ža­lostnega. Komu ste hoteli to povedati? Jaz za­gotovo prijateljem. Lepo je, ko lahko z nekom to delimo. Vedno pa ni lahko. Vcasih se lahko zgodi, da je težko vztrajati v kakšnem odnosu. A s tem, ko smo se za en odnos odlocili, spre­jemamo tudi odgovornost zanj. Odgovornost v tem, da v tem odnosu vztrajamo, vanj vlaga-mo, odpušcamo, ljubimo ... 
Pri svojem delu vzgojiteljice mladostnikov s posebnimi potrebami želim navedeno prina­šati v njihov vsakdan. Da bi se v medsebojnih odnosih ucili iskrenosti, odgovornosti drug do drugega in vztrajnosti. Veckrat opažam, kako hitro se kakšna prijateljstva koncajo. Prepros­ne zmorejo soociti z nastalo težavo. Takrat jih ucim z zgledom. Tam sem poleg tega, da sem njihova vzgojiteljica, tudi prijateljica. 


V prijateljstvu pomeni ljubezen 

stalnost, zvestobo, izpolnjevanje obveznosti: naši prijatelji pricakujejo, da smo iskreni, vdani in zvesti, ker prava ljubezen vztraja tudi v težavah in kljub njim. papež benedikt XVII. 

Naj za konec omenim še en poseben odnos, posebnega prijatelja, ki ga potrebuje vsak iz-med nas. To je Jezus. Sam je rekel: »Nihce nima vecje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, ce de-late, kar vam narocam« (Jn 15,13–14). V tem velikonocnem casu, ko se veselimo zmageŽivljenja, imejmo odprte oci, srca in roke za potrebe bližnjih. Ce smo prej rekli, da prija­telje potrebujemo ... potem velja tudi v drugo smer. Tudi drugi potrebujejo nas, tebe. 

to ne znajo vztrajati, videti cez oviro ali pa se Kakšen bo tvoj odgovor? 

Beseda vrhovnega predstojnika 




MED BOLECINO IN UPANJEM 

ÁNGEL FERNÁNDEZ ARTIME, sdb vrhovni predstojnik salezijancev 

Fotografijo križanega v Lvovu, kjer so tudi salezijanske ustanove, ki ga iz stolnice nesejo v zaklonišce, so objavili vsi mediji. V živo lahko spremljamo ponoven Getsemani in Kalvarijo. Upamo, da bomo doživeli tudi »vstajenje« teh ljudi in tega naroda. 
D
ragi don Boskovi prijatelji po vsem svetu. Ko pišem te vrstice, vsi me-diji sveta iz minute v minuto, sko-raj v živo, prenašajo grozljive novice o vojni v Ukrajini. Preprican sem, da velika vecina ruskega naroda ne želi nikomur nic slabega. Verjamem pa, da se v veliki vecini strinja-mo, da je, kar se dogaja na tej blagoslovljeni zemlji, nepredstavljivo, neverjetno v 21. sto­letju, popolna norost, pravi genocid. Kako bi se pocutili, ce bi to doživljali neposredno? Navdaja nas z žalostjo in trepetom. 
To je žalostna resnicnost. Hudobija ponovno ropota, deli stvari in ljudi, prinaša smrt, odvze-ma cloveška življenja, unicuje družine … Dobrota in solidarnost, ki ju prav tako do-življamo v teh trenutkih, ko padajo bombe in rakete dolgega dosega, je tiha dobrota, ki skuša blažiti bolecino, brisati solze, dati clo­veško bližino. To je srcika cloveškega srca. 
V takih trenutkih spoznavamo najhujše clo­veške okolišcine, pa tudi najlepše v cloveko­vem srcu. 
Enako se je dogajalo v »prvem velikem ted-nu svete zgodovine«. Jezusa so izdali, ostal je sam v svoji bolecini. Po obsodbi na smrt je ostal popolnoma sam (ob njem sta bila le njegova mati in ljubljeni ucenec). A Bog je izrekel zadnjo besedo z vstajenjem, z novim 
življenjem. V postno-velikonocnem casu ne vemo, kaj se bo dogajalo v Ukrajini. Vsak dan se lahko kaj spremeni. Zaupam, da se bo z razum­nostjo, podporo skoraj vseh narodov, clo­veško solidarnostjo, molitvijo in vero povr-nil mir. 


Naj nas vstali Gospod napolni s svojo mocjo in mirom. 

Danes, ko je deseti dan te strašne vojne, z milijonom in pol razseljenih ljudi, želim samo poudariti, da solidarnost, bratstvo, clovecnost preprostih src, družin in razum­ni pogled mnogih vlad pomagajo, da se kot oseba pocutim bolje. Sicer mislim, da si ne bi mogli odpustiti. 
NAŠE MAJHNO VELIKO ZRNO PESKA 
Vsak dan sem v stiku s salezijanci in salezi­jansko družino v Ukrajini in na Poljskem. Pomirjen sem, ker vem, da skupaj kot sale­zijanska družina dajemo svoje zrno peska. Vesel sem, da so osiroteli otroci iz Lvova na varnem na Slovaškem. Vesel sem, da so poljske salezijanske ustanove odprle svoja vrata in sprejele vojne begunce. Desetine mater z otroki imajo vsaj sobo, kjer lahko dostojno cakajo na boljše case. Pomoc pri­haja iz mnogih drugih salezijanskih skup­nosti v drugih državah. 


Iz vsega salezijanskega sveta, iz vseh inšpek­torij prihajajo veliki in majhni darovi glede na zmožnosti. Zdravila in financna sredstva prihajajo od vsepovsod. Ne za nas, salezi­jance. Mi smo samo posredniki, ki doseže-mo najbolj oddaljene kraje in pomagamo ljudem v stiski. Vse to so zrna peska, a ce smo povezani z deset tisoci osebami in usta­novami, je seštevek ogromen. 
MOLITEV ZA MIR 
Za to gre. Brez hrupa in prisile. Le prepro­stost in solidarnost. Cas je, da preko Get-semanija in Kalvarije stopimo v upanje in moc Vstajenja. Bolece je v velikem tednu in veliki noci spremljati bombe, rakete, stre­ljanje, smrt. A tudi v tej bolecini ne smem nehati oznanjevati, da je življenje mocnej­še, cloveško bratstvo mocnejše, solidarnost mocnejša, cloveško dostojanstvo mocnejše, medsebojna pomoc mocnejša, upanje bolj nalezljivo. 
Gospoda življenja v molitvi prosim, naj nam pomaga, da pridemo k sebi. Molimo tudi za tiste, ki so zaceli to cloveško tragedijo. 
S papežem Franciškom molim: »Vlij nam poguma, da bomo naredili konkretna deja-nja za gradnjo miru. Gospod, Bog Abrahama in prerokov, Bog ljubezni, ki si nas ustvaril in nas kliceš, da živimo kot bratje, daj nam moc, da bomo vsak dan ustvarjalci miru. Daj nam sposobnost, da bomo ljubeznivo gledali na vse, ki jih srecamo na naši poti.« 
Naj Gospod v nas ohrani plamen upanja, da se bomo s potrpežljivo vztrajnostjo odlocali za dialog in spravo, da bo mir koncno zma-gal. Prosim, da srca, polna clovecnosti, ne molcijo. 
Storimo to, kar moremo, dragi prijatelji. Združimo svoja prizadevanja z besedami, pomocjo in molitvijo. Naj nas vstali Gospod napolni s svojo mocjo in mirom. 

misijoni doma 



DON BOSKO JE ŠE VEDNO ŽIV! 
Cyprian Mbaziira, prvi salezijanski misijonar, ki je prišel v Slovenijo 
Salezijanska skupnost na Rakovniku je 8. oktobra 2021 sprejela prvega mladega salezijanskega misijonarja, ki je po odlocitvi vrhovnega predstojnika prišel v slovensko salezijansko inšpektorijo. 27-letni Cyprian Mbaziira je koncal dveletno vzgojno prakso, pred tem pa filozofske študije. 
pripravila MAJA ŽIBERT 
Cyprian, nam na kratko opišeš svoje otroštvo in življenje v rojstni Ugandi? 
Prihajam iz Ugande, iz muslimanske družine. Imam še štiri sestre, po ocetovi smrti pa smo ugotovili, da imam še enega brata, skupaj nas je torej šest. Vzgojen sem bil v mirnem, do-macem družinskem okolju, obkrožen z oce­tovo ter mamino ljubeznijo. Vzgojen sem bil v mladenica, ki je skupaj s starši ob koncu tedna, najpogosteje ob petkih, zahajal k mo-litvam v mošejo blizu našega doma. 
Kje in kako si odkril Jezusa in kršcansko vero? Kako je tvoje spreobrnjenje sprejela družina? 
V Ugandi katoliške šole slovijo po svoji odlic­nosti. Mama in oce sta za moje šolanje želela, da bi bilo kar se da dobro, zato sta me posla-la v katoliško šolo. Pri nas srednja šola traja šest let, zato ni cisto primerljiva s slovenskim srednješolskim sistemom. Prvi dve leti sem bi še vozac, torej sem v šolo hodil od doma, zadnje štiri letnike pa sem bival v domu in veliko casa preživel z vzgojitelji, duhovniki, sestrami in ucitelji, ki so bili del domovskega življenja. 
Z enim od mojih šolskih prijateljev sem v tretjem letniku ob nedeljah pricel hoditi v cerkev. Povabil me je na srecanja Marijine legije. Rad bi vam povedal, kako vesel sem bil, kadar sem šel z njim v cerkev. Ko sem bil med kristjani, je bilo v meni nekaj drugacno. Bil sem bolj vesel, bil sem blizu Marije. Istega leta (v 3. letniku) sem obiskal domace in oce­ta povprašal, ali bi mi dovolili, da postanem kristjan. Njegov odgovor je bil jasen in odlo-cen ne. Nekaj casa tega vprašanja nisem po­navljal, ampak sem veliko molil, da bi smel postati kristjan. 
Naslednje leto, ko sem ponovno obiskal do­mace, je bil moj oce že bolan. Še enkrat sem ga povprašal, ali bi mi dovolil, da bi bil kršcen in sprejel kršcansko vero. Tokrat je privolil. Pri nas je tako, da ce še nisi polnoleten in že­liš spremeniti vero, moraš za to dobiti potr-


Veliko sem molil, da bi smel postati kristjan. 

dilo staršev (njihov podpis). Oce se je hitro odpravil do naše šole, podpisal dokumenta­cijo in jaz sem kmalu prejel zakrament sve­tega krsta. Prišlo je do nekega nakljucja, da sem v tistem casu prevzel vodenje Marijine legije. Sam tega niti nisem pricakoval, vendar so me drugi predlagali in soglasno potrdili. Oce je sprejel mojo kršcansko vero, medtem ko so sestre in mama potrebovale dlje casa, da so to sprejele. 


Postal si salezijanec, salezijanec brat. Kako je potekala tvoja poklicna pot? Kako živiš posveceno življenje kot brat? 
V 6. letniku mi je eden od prijateljev pove­dal za salezijance. Takrat sem prvic slišal za ta katoliški red. V meni je že žarela iskra, da svoje življenje posvetim Bogu. Med pocit­nicami sem obiskal salezijansko skupnost. Zelo živo še v meni gori spomin, ko sem bil pri njih. Ko sem prišel, so me sprejeli z odprtimi rokami, pokazali so mi prostore, v katerih delujejo. Na stenah sem videl polno don Boskovih podob, povsod so bili njegovi citati, na igrišcu so bili mladi in med njimi duhovniki. Bilo je zelo lepo. 
Eden od salezijancev mi je ob koncu obiska v roko potisnil knjigo Teresia Bosca, v kateri je predstavljeno življenje našega svetnika. Na zadnji platnici sem prebral vprašanje in od­govor, ki so ga zastavili enemu izmed otrok in je del don Boskovega preventivnega siste-ma: »Kaj je najlepša stvar, ki se ti je zgodila v življenju?« Ta je odgovoril: »Don Bosko.« 
Takrat mi je ponovno zagorelo srce in lah­ko si predstavljate, kako je potekala moja pot nazaj domov in kako so izgledali naslednji tedni. Istega leta je umrl moj oce, vmes sem cakal na rezultate mature in hkrati sem mo­ral materi in sestram povedati, da grem k sa­
lezijancem. Vsega je bilo zelo veliko. Nekaj casa sem preživel pri salezijancih v Burundiju, ki je del iste salezijanske inšpek­torije. Tam sem se ucil francošcine, nato pa sem se vrnil v Ruando v noviciat. To je bil cas za razmišljanje, meditacijo, molitve, veliko sem bral, tudi o misijonarjih, in prav v novi­ciatu sem se odlocil, da želim kot salezijanec brat postati tudi misijonar. 



Želim govoriti o ljubezni do Kristusa in njegove volje, da ga spoznajo tudi tam, kjer ga ni. 

Ko me je eden izmed sodelavcev vrhovnega predstojnika vprašal, zakaj misijonar, sem bil jasen: »Želim govoriti o ljubezni do Kristu­sa in njegove volje, da ga spoznajo tudi tam, kjer ga ni.« Vrhovni predstojnik salezijan­cem vsako leto pošlje pismo s prošnjo za mi-sijone in moja odlocitev za misijonsko pot je bila tudi odgovor na njegovo prošnjo. V po­

misijoni doma 
stopku priprave na odhod v misijone sem bil pripravljen na vse. Dejal sem, naj bo Božja volja tista, ki bo odlocila, kam bom odšel. 
V Sloveniji si že vec kot šest mesecev in že odlicno razumeš in govoriš slovensko. Kakšno sliko si si v tem casu ustvaril o Slovencih in salezijanskem delu? 
O, hvala lepa. Ja, trudim se. Sedaj obiskujem tecaj druge stopnje slovenskega jezika in ne­dolgo nazaj sem se udeležil postnih duhov­nih vaj v Želimljem. Vesel sem bil, da sem ra­zumel že skoraj vse, kar smo se pogovarjali. 



Salezijansko življenje je res le eno, a v razlicnih pokrajinah ga živijo na svojstvene nacine. 

V Želimljah je zelo lepo. Tam živi don Bosko. Slovenija je lepa država. Majhna. V njej živijo zelo prijazni ljudje, ki imajo veliko srce. Tu-kaj se pocutim kot doma. Trenutno najbolj poznam Rakovnik. Salezijanci na Rakovniku so zelo prijazni. Pomagajo mi, da spoznavam salezijansko življenje v Sloveniji. Salezijansko življenje je res le eno, a v razlicnih pokraji­nah ga živijo na svojstvene nacine. Slovenski salezijanci so zelo ustvarjalni. Imajo veliko število programov, preko katerih lahko mla­di spoznavajo Boga. 
Salezijanci tukaj v Sloveniji imajo veliko srce za mlade. Preko dejavnosti po SMC-jih, žu­pnijah, socialnem delu, želimeljske ustanove, duhovnih vaj in preko vseh programov kaže­jo mladim pot veselja v življenju s Kristusom. 
Kaj bi še sporocil bralcem slovenskega salezijanskega vestnika Don Bosko? 
Don Bosko je še vedno živ! Še vedno je z 
nami. Preko salezijancev živi med mladimi. Veckrat se s sobrati na Rakovniku sprašuje-mo, kaj bi don Bosko storil, ce bi bil danes med nami. Odgovor je preprost: »Enako. Don Bosko bi storil enako. Bil bi tukaj z nami, med mladimi, na igrišcu, v šoli, maše-val bi, spovedoval bi, pel, igral …« 
In to, kar danes delajo salezijanci, je še ved-no njegova volja. Spoštovani prijatelji, vesel bom, ce boste salezijansko družbo podpirali in z njo živeli še naprej. Tako v duhovnem smislu, da boste molili za nas, kot tudi mate-rialno, da nas boste podprli, kolikor zmorete. 
Veliko molite. Za vse nas tukaj, zame. Tudi meni ni vedno lahko. Molite tudi za nove mi-sijonarje po svetu. In tudi jaz bom molil za vse vas. 


Salezijanska mladina 



BLAŽKA MERKAC,sals 
Álvaro, na Portugalskem si delegat za mladinsko pastoralo, poleg tega opravljaš še druge naloge. Preden se dotakneva 
tvojega udejstvovanja in poslanstva 
znotraj salezijanske mladine, pa te prosim, da se sam na kratko predstaviš. 
Rodil sem se v Estorilu, v kršcanski družini s koreninami na severu Portugalske. Moji starši so imeli to milost, da so imeli tri ot­roke, med katerimi sem sam prvorojenec. Obiskoval sem salezijansko šolo v Maniqu­eju, kjer sem spoznal don Boska. Kasneje sem bil povabljen, da vstopim v semenišce. Leta 1990 sem izpovedal prve zaobljube in postal salezijanec. Teološki študij sem op-ravil v Madridu, kar je bila zame cudovita izkušnja. Sedaj pa sem duhovnik že 21 let. Trenutno živim v Setubalu, v mestu blizu Lizbone. V skupnosti smo trije salezijanci, jaz kot župnik, in dva brata salezijanca. Za­dolženi smo za spremljanje in pastoralno oskrbo visokega šolstva v mestu, poleg tega pa smo vkljuceni tudi v mladinsko pastora-lo škofije. 
Koliko let si že delegat za mladinsko 
pastoralo in katere so tvoje glavne 
naloge? 
Minevajo že štiri leta in pol, ko sem prev­zel službo delegata za mladinsko pastoralo. Glavne naloge so spremljanje izobraževal­no-pastoralnega poslanstva, spremljanje ravnateljev in pastoralnih koordinatorjev, spremljanje animacijskih ekip (izobraževal­ne, poklicne, misijonske, socialne, župnij­ske, prostovoljske). Imam tudi priložnost, da sem del inšpektorialnega sveta. Sprem­ljam našo koordinacijsko ekipo salezijanske mladine, ki izvaja številne pastoralne akcije na inšpektorialni ravni. 

Salezijanska mladina 
V zadnjem casu se je pojavil velik izziv: pripraviti je potrebno svetovni dan mladih v Lizboni skupaj z desetinami drugih ljudi. To je tudi velik izziv za salezijance in vso sa­lezijansko družino. 
Zaradi pandemije je bil svetovni dan 
mladih prestavljen na prihodnje leto. Kako potekajo priprave? Kaj nacrtujete za srecanje salezijanske mladine na samem svetovnem dnevu mladih? 
Kljub temu da je bil SDM prestavljen, nam to ni odvzelo skrbi pri nacrtovanju, da smo poskrbeli za pravocasne odgovore, nacrtovali dogodke, dejavnosti. Ko gre za tako velik do-godek, kot je SDM, ni nikoli prevec casa. Že vec kot leto dni intenzivno delamo in prip­ravljamo SDM 2023. 
Ime, ki je bilo izbrano za srecanje salezijanske mladine na SDM, je: »SDM DON BOSKO 23«. S tem nacrtujemo same priprave, da se skupaj podamo na pot in tudi aktivno sode­lujemo na SDM 2023. 

Salezijanska mladina na Portugalskem sode­
luje na vec podrocjih pri pripravi. Vpeti smo v škofijske odbore razlicnih škofij na Portugalskem, kjer pomagamo in sodelu­jemo v tednu, ko so dogodki po škofijah, zlas-ti pri sprejemanju na tisoce mladih z vsega sveta. 
Ime 
Álvaro Lago 
Država 
Portugalska 
Mesto 
Lizbona 
Župnija 
Sv. Jožef, Setúbal 
Najljubši letni cas 
Poletje 
Najljubša knjiga 
Spomini, sv. Janez Bosko 
Najljubši kraj za potovanje 
Otok Madeira 
Najljubši film 
Življenje je lepo 
Najljubši svetnik 
Sv. Janez Bosko 
Najljubši citat iz svetega pisma 
Jaz pa sem sredi med vami kakor tisti, 
ki streže (Lk 22,27) 
Povabljeni pa smo tudi bili, da postanemo del ekipe lokalnega organizacijskega odbora za dobrodošlico papežu Francišku na SDM. 
Na poseben nacin pripravljamo tudi dan sa­lezijanske mladine, ki bo 2. avgusta pri salezi­jancih v Estorilu. Ta poseben dan bo potekal tako na samem kraju kot tudi preko spleta, da bo z nami res lahko ves svet. Dopoldne bo potekal forum, popoldne in zvecer pa bo sle­dila velika zabava. Že zdaj vam lahko povem, da bo nekaj zelo lepih in intenzivnih trenut­kov. Vsi ste vabljeni. 
Obišcete lahko spletno stran, ki je bila ob-javljena pred nekaj tedni (www.wyddon­bosco23.pt), pa tudi družbena omrežja In­stagram in Facebook pod imenom WYD DON BOSCO 23. 
Zelo se veselimo osebnega srecanja z vsemi. Res je, da se je svet s pandemijo spremenil in se veliko dogaja na spletu. Tej realnosti se bomo prilagodili. Še vedno bomo nekaj de­javnosti ponudili preko spleta, a pomembneje je tvegati sodelovanje na najvecjem dogodku za mlade na svetu, svetovnem dnevu mladih, ki ga je sklical papež Francišek. 

Pred nekaj dnevi je papež posnel video sporo-cilo, v katerem je potrdil, da se bomo vsi sre-cali v Lizboni avgusta 2023. Mi vas cakamo. 
Mladi ste … 
… najvecji Božji blagoslov za svet. 
Letošnje vezilo »Vse delajte iz ljubezni, nic iz prisile!« je lahko vsakemu izmed nas spodbuda. Nam lahko skozi svoje izkušnje poveš, kako to živiš pri delu z mladimi? 
Kako cudovito geslo. Poskušam živeti dvoje: po eni strani biti pristen in resnicen v raz­logih, zaradi katerih sem z mladimi. Mladi razumejo, kdaj smo pristni in si resnicno že-limo deliti življenje. Po drugi strani pa imeti realen cas, da sem lahko v sedanjosti v nji­hovem življenju. 
Álvaro, hvala za tvoj cas. Kaj bi za konec sporocil salezijanski mladini v Sloveniji? 
Pri salezijanski mladini gre za nekaj vese­lega. Potovanje v tej salezijanski mladostni duhovnosti je velik dar, s katerim lahko dosežemo ljubezen Jezusa Kristusa. Še po­sebej, ce pogledamo don Boska, ki ima ve­lik vpliv na tiste, ki se mu približajo. Dobro izkoristite to priložnost za rast v tej družini, ki je za vas salezijanska mladina. Zelo cenim vse tiste, ki svoje življenje delijo z don Bo-skovo karizmo. 


Pota mladinske pastorale 



»CUDIM SE, DA SE SALEZIJANCI VECKRAT NE STEPETE MED SEBOJ« 

JURE BABNIK, sdb delegat za salezijansko mladinsko pastoralo 
S prijateljem in salezijanskim animatorjem se dobiva za pogovor. V klubskem prostoru kot približno dober gostitelj pripravljam pijaco, kavo in nekaj sladkega. Preden uspeva nazdraviti, vstopi moj salezijanski predstojnik. Ne spomin se vec natancno, o cem je zacel teci pogovor, zagotovo pa vem, da sva bila s predstojnikom glede tematike nasprotnega mnenja in sva vsak zase to mnenje odlocno zagovarjala in z argumenti vztrajala vsak pri svojih stališcih. 
V  
trenutku tišine, ko se je zdelo, da so argumenti izcrpani, se oglasi pri­jatelj animator: »Cudim se, da se salezijanci veckrat ne stepete med seboj.« »Zakaj?« ga vprašava oba hkrati. »Med po­govorom se mi je zdelo, da se bosta vsak cas skregala in ob salezijancih se mi je že veckrat zgodilo, da sta dva sobrata med seboj mocno kresala mnenji, potem pa sta se naprej cisto normalno pogovarjala …« 
Jasno je, da ne moremo biti vsi istega miš­ljenja in tako jaz kot moj predstojnik sva animatorjevo »ugotovitev« vzela kot kompli­ment. »Zame je to dokaz, da Sveti Duh res deluje,« dodam in skušam pokazati, da s tem mislim iskreno. 
Ne morem reci, da smo salezijanci idealna bratska skupnost, lahko pa recem, da se za to bolj ali manj trudimo in da nas Bog pri tem zelo dobro blagoslavlja. Kakor iskreni zakonci povedo, da se je za odnose potrebno truditi in da ima ideal zaljubljenosti svoj rok trajanja, tako velja tudi za redovno skupnost: pricakovanje, da bo v redovni skupnosti vse nebeško idealno (saj smo vendar v Božji službi), pristane na realna tla cloveške sebic­nosti, ki je v nas globoko zakoreninjena in potrebuje vseživljenjski trud za upodobitev po Kristusovi ljubezni. Smo v Božji službi in zelo drži, in veckrat sem doživel, da se je napetost v odnosu po molitvi sama od sebe nekako uredila. 
SALEZIJANEC SALEZIJANCU SALEZIJANEC 
»Salezijanec salezijancu salezijanec,« je geslo, ki nam ga je v svojih nagovorih veckrat po­navljal sobrat Tone Ciglar. Opozoriti je hotel prav na pomembnost bratskih odnosov med oznanjevalci evangelija. Biti salezijanec po­meni biti prijazen, dobrohoten, krotak, blag, odprt, optimisticen in pozitivno naravnan do tistega, ki mu želiš govoriti o Jezusu. Don Bosko si je kot zgled in priprošnjika svoje re-dovne družbe vzel Franciška Saleškega in po njem imamo ime salezijanci – zato se trudi-mo privzeti tudi njegovo dobrohotnost, lju­beznivost in blagost. »Salezijanec salezijancu salezijanec« preprosto pomeni, da smo pri­jazni ne samo do mladih, ki smo jim vzgoji­telji – prijazni bodimo tudi drug do drugega. Naj se torej ne zgodi, da bi vso svojo prijaz­nost porabili v profesionalnem in službenem delu, za domaco družino pa bi jo zmanjkalo. 
Nic drugega nisem povedal, kar pravi Jezus pri zadnji vecerji: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji ucenci, ce boste med seboj imeli ljubezen.« 
DELO ZA BOŽJE KRALJESTVO 
Govorimo o novi evangelizaciji in preprican sem, da se bralci revije Don Bosko po svo­jih moceh trudite za Božje kraljestvo in vero. Francišek Asiški je svojega redovnega brata povabil, da gresta v mesto oznanjat evangelij. Šla sta in se sprehodila skozi mesto. Prišla sta že ven iz mesta, ko je sobrat Franciška vpra­šal: »In kdaj bova oznanjala evangelij?« Med potjo se namrec niti enkrat nista ustavila in niti enkrat nista govorila o Jezusu. »Sva ga že oznanjala, ko sva šla kot brata skozi mesto,« mu odvrne Francišek. 
Sv. Janez Bosko je ugotovil: »Ni hudo, da slabi delajo slabo. Hudo je, da dobri nocejo delati skupaj.« Egoizem je del naše neodrešene na-rave in ne smemo se ustrašiti, ce nanj naleti-mo pri sebi ali pri drugih. To je samo dokaz, da še potrebujemo odrešenje in da imamo še nekaj dela, preden bomo zares pripravljeni za nebesa. Delo za Božje kraljestvo vkljucuje notranje ocišcevanje in trud za sodelovanje tudi s tistimi, ki mi niso najbolj simpaticni. 
Letos obhajamo 400-letnico smrti sv. Franci­ška Saleškega. Zelo se je trudil za pogovor s protestanti in jih je s svojo dobroto in prijaz­nostjo pritegnil v skupnost Cerkve. Oglejmo si zgled njegovega truda za povezanost med oznanjevalci evangelija tudi s tistimi, ki so jih imeli za krivoverce. 
Spomladi 1597 se je Francišek osebno sre-cal s Kalvinovim naslednikom Teodorjem Bezo, s katerim je poskušal doseci spravo med katolicani in protestanti. Razgovor je potekal v ozracju vljudnosti in ljubeznivosti. »Gospod, cutim se zelo pocašcenega ob toli­ki vljudnosti, ko se obnašate do mene, kakor sem si že vedno želel od drugih. Nic namrec ne cenim bolj kot preprostost in iskrenost,« pravi Beza Francišku. Francišek mu zastavi vprašanje, o katerem si protestanti in katoli-cani niso bili enotni: »Gospod, ali lahko kdo doseže zvelicanje v rimski Cerkvi?« Beza si je vzel cas za razmislek in odgovoril: »Od­govarjam pritrdilno. Nedvomno je tako in ne moremo zanikati, da je rimska Cerkev mati Cerkev.« Francišek odvrne: »Ce je tako, zakaj ste potem vsilili to reformo s takimi pustošenji, ruševinami, požigi, upori, ropi; pa z umori, unicevanjem cerkva in drugi-mi številnimi hudodelstvi?« Tedaj se je Beza raztogotil in se spozabil ter izgovoril vec be-sed nevrednih kakega filozofa. Francišek je skušal pomiriti pogovor: »Gospod, nisem prišel sem, da bi vas jezil, Bog ne daj! Prišel sem, da bi z vami razpravljal. Ko vidim, da se vznemirjate, vas prosim, da mi oprostite. Po moji krivdi se to ne bo vec zgodilo.« Beza mu je spravno odvrnil: »Oprostite mi, g. Franci­šek, res sem se prenaglil in grešil v besedah. Clovek ni vedno gospodar svojih prvih ob­cutkov. Lepo vas prosim, da se veckrat ogla-site pri meni na obisk in pogovor. Zelo bom pocašcen, ce me boste obiskali.« (Prim. A. Ravier, Ucenjak in svetnik Francišek Saleški, Salve 2010, str. 221-222.) 


Pota vzgoje 


OCE KAFKI: 

»ZAKAJ SE ME BOJIŠ?« 

GAŠPER M. OTRIN, sdb ravnatelj doma janeza boska, želimlje 

Pisalo se je leto 1919 in 26-letni ceški Jud Franz Kafka je sedel za mizo in napisal dolgo pismo ocetu Hermanu. Ce pustimo ob strani to pismo kot literarno delo, se ob njem lahko pošteno zamislimo v kontekstu vzgoje in odnosa oce – sin. V preko šestdesetih straneh rokopisa namrec Kafka v pismu napiše, pravzaprav odgovarja ocetu Hermanu na njegovo vprašanje: »Zakaj se me bojiš?«. 
K
akor vecina Kafkinih del je bilo pis-mo objavljeno posthumno, šele leta 1952. Še danes buri duhove vpraša­nje, zakaj tega pisma nikoli ni poslal ocetu. Izrocil naj bi ga svoji mami, ki mu ga je vrni-la z nekaj besedami tolažbe, ceš da to pismo ni primerno za oceta. 
PISMO UBESEDI VELIKO BOLECINO 
Kafkino pismo ocetu je nekakšna samorefle­ksija odnosa, ki ga tako rekoc ni bilo. Preko pisma je prvic uspel vzpostaviti dialog z oce-tom, kot otrok namrec ni imel moci, da bi se ocetu kakorkoli uprl. Pismo je napisal leto za tem, ko je izvedel za svojo neozdravljivo bolezen (tuberkulozo) in je moral sprejeti dejstvo, da se pocasi poslavlja s tega sveta. Zdaj se Kafka obraca k najbolj bistvenemu v svojem življenju in to je njegov odnos do oceta in kako ga je to zaznamovalo. Že prej se je v svojih delih posredno obracal na ta odnos, sedaj pa ni vec casa za »vrtenje okrog vrele kaše«, s pismom in svojo izpovedjo želi iti direktno v rano, ki najbolj boli. Do tega trenutka ocetu ni upal nic povedati, sedaj vse svoje frustracije zapiše na papir. Od popolne zaprtosti, do popolne odprtosti in razgaljenja svojih notranjih ran. Do sedaj je bil vedno obsojeni, sedaj pa prvic sam postane sodnik. 

Zato je pismo nekakšna sinova katarza, pre­ko njega Kafka doživlja svoje ocišcenje, pre­ko njega govori, se izpove, se osvobodi. 
OCE, KI TO NI ZNAL BITI 
Herman je bil uspešen obrtnik in krut oce. Želel si je mocnega in trdnega sina, dobil pa introvertiranega in plašnega Franza. Do nje­ga je bil neusmiljen in sarkasticen, zmerjal ga je z mehkužcem in nesposobnežem. Sin je bil zanj pravo razocaranje. Kafka pravi o svojem ocetu, da je bil v njem zgolj judovski forma­lizem, nobene prave vere. Bil je celo prevec navzoc v njegovem življenju, pravi tiran, av-toritativen, netoleranten, merilo vsega, mo-ralni zakonodajalec. V pismu ga obtoži, da je on glavni, a ne edini razlog, za njegovo nice­vost in kastriranost, kar je v njem vzbudilo obcutek nevrednosti, strahu, sramu in kriv­de, da je on kriv za vse slabo in zato zaslu­ži, da oce z njim tako ravna. Ni cudno, da se je dvakrat zarocil in preklical zaroko, da je »skakal« iz zveze v zvezo, da ni zmogel nobe­ne trdnosti v odnosu, da se je bal biti ljubljen in spustiti v svojo intimno bližino osebo, ki bi ga spet prizadela. Ni znal biti zvest sebi in svojim custvom, ker jih je moral pred oce-tom vedno potlaciti. 

»PREDRAGI OCE« 
Oce je vedno oce, je svetinja v oceh otroka, zato se dolgorocno ne da živeti v opoziciji do oceta. V pismu sicer navaja tudi nekaj srec­nih trenutkov s svojim ocetom, ki pa jih je bilo zelo malo ali skoraj nic. Na vsak nacin je moral najti pozitivno povezavo s svojimi koreninami, da je lahko svoje pismo zacel z besedami »Predragi oce.« Od tu izhaja tudi glavna obtožba, da ni znal odgovoriti na lju­bezen svojega sina. Kafka išce razloge za nju-no nerazumevanje in pravi, da ni kriv samo rabelj, da nosi krivdo tudi žrtev, da sta oba žrtve tega patološkega odnosa. Pismo bi lah­ko bilo nekakšen poskus oprostitve ocetu in hkrati dopušcanja, da lahko svobodno zaživi, ne da bi bil suženj tega ne-odnosa. Ce Kafki ne bi bilo cisto nic do oceta, pisma gotovo ne bi napisal. Zato želi pismo na nek nacin rešiti oceta in njegovo podobo. Ni pismo sovraštva, je pismo ljubezni v znani navezi »imam te rad in te sovražim.« 

PISMO VSEM OCETOM! 
Pismo ocetu, kakor ga je poimenoval Kafka, in ne »pismo mojemu ocetu« moramo to-rej razumeti kot pismo, ki ga sinovi pišejo svojim ocetom. Njegovo pismo torej ni bilo namenjeno ocetu, ampak sebi, svojemu no-tranjemu ocetu, da precisti v sebi ta nenado­mestljiv lik. Iz pisma lahko razberemo jasna navodila vsem ocetom tega sveta, kaj otro­ci pogrešajo, kaj si sinovi od oceta želijo in pricakujejo. Naj spregovori Kafka kar sam s citati svojega pisma: 
. »Potreboval bi malo vec opogumljanja in prijaznosti, razpoložljivosti nekoga, ki bi mi pustil odprto pot; ti si mi pot zapiral, ceprav si le dobro mislil in želel, da sle-dim drugi poti.« 
. »Verbalni vzgojni pristopi, ki si jih upo­rabljal, so vsaj pri meni vedno delova­
li: ocitki, grožnje, ironija, sarkasticen smeh.« 

. »Tvojega mnenja me je bilo tako strah, da sem imel neuspeh zagotovljen. Tako sem izgubil zaupanje v svoja dejanja.« 
. »Tudi v judovstvu nisem mogel najti na-cina, da bi se te rešil ... mislil bi si, da bi midva vsaj v judovstvu lahko našla stic­no tocko, da bi nama predstavljal skupno pripadnost. Toda kakšno judovstvo si mi posredoval!« 
. »Moji poizkusi, da bi se porocil, so predstavljali najbolj verjetne možnosti, da bi se odcepil od tebe, toda ravno tako veliki kot poizkusi so bili neuspehi.« 
Oce je vedno oce, svetinja v oceh otroka.
Kafka s svojim pismom kaže na to, da mož lahko postane oce šele takrat, ko razvije svo­jo identiteto moškega in je sposoben uvida, kaj otrok išce v njem kot moškem. Oce mora iskati stik s sinom, ki od njega pricakuje pri­znanje, pohvalo in potrditev. Nehote prav odnos z ocetom pomembno vpliva na odnos z Bogom, kar je bil tudi eden od Kafkinih ocitkov ocetu. 




ODPUŠCANJE IN VELIKA NOC 

KLEMEN BALAŽIC, sdb delegat za salezijansko poklicno pastoralo 
Odpušcanje je mnogokrat dolg in zahteven proces. Gre za pot, ki sploh ni lahka. Naj ta kratek zapis prispeva k temu, da se odpravimo na pot odpušcanja, da 
zacnemo o tem razmišljati. 
V 
življenju odpušcanje ni vprašanje razkošja, ni proizvod duhovnikov in elitnih krogov. Ne! Brez odpušcanja hudega, ki smo ga doživeli, ostajamo bloki­rani. Stopicamo na mestu. Ne gremo onkraj. Vse, cesar nismo odpustili, utripa v nas kot nekdo, ki je živ zakopan. Brez odpušcanja nam ne bo uspelo sprostiti globin nas samih (vedno nas bo nekaj blokiralo). Hkrati je sposobnost odpušcanja dar, ki ga prejmemo, ne moremo ga »proizvesti« sami. 
Nobenega kvalitetnega odnosa ni brez od­pušcanja. Vsi smo nagnjeni k zlu. Zlo pri­zadene (napade) clovekovo srce in prav zato je odpušcanje, ki je kot nekakšno zdravilo, še kako potrebno. Ce bi bili popolni, potem nam o odpušcanju ne bi bilo potrebno raz­mišljati, a ker nismo, je še kako pomembno, da imamo v zavesti, da nobenega odnosa ni brez odpušcanja. Danes se veliko zakoncev loci, v razlicnih skupnostih in skupinah so mnoge zamere in sovraštvo. Eden od razlo-gov za skrhane odnose je nesposobnost in neznanje odpušcanja! 
O odpušcanju se lahko razmišlja na vec rav­
neh; mi bomo predvsem na duhovni ravni. Psihiater išce ravnovesje in ne srece! Ravno­vesje je življenjsko pomembno, sreca pa pri­pada drugi resnicnosti. 
Psihoterapevt pripoveduje o dobrem izidu 

Salezijanski molitveni namen 


Ozdraveti moramo od zla, ki nam je bilo povzroceno, kot moramo ozdraveti od zla, ki smo ga storili. Pazite: to se ne zgodi v trenutku, to je pot, obsežen proces, clovek raste, stopa dalje, ponovno dobiva oblast nad svojim srcem. 

terapije pri nekem cloveku, ki je imel na­silnega oceta. Ko je zacel s terapijo, je bil unicen in zagrenjen, nesposoben govoriti 
o nicemer, razen o onesnaženosti z zlobo v odnosu do oceta. V terapevtskem proce­su ozavešcanja in rasti je ta clovek hudo, ki ga je doživel, obrnil v pozitivno smer … in ustanovil nevladno organizacijo za obram­bo trpincenih otrok! Z drugimi besedami – svojega problema ni rešil cisto zares, ampak ga je sublimiral (preusmeril) na neko drugo raven. Konstruktivno, solidarno, a problem je vendar ostal. Motor je bil isti. Ni doživel velike noci, temvec je samo prerazporedil svoj material. V terapiji to obicajno predsta­vlja najboljši možen izid. Ne smemo prezreti tega, saj se clovek pomakne na plemenitejšo raven, toda rana ostane. 
Ponavljam, resnicno odpušcanje se ne rojeva iz hotenja, iz volje. Le-ta namrec nima oblas-ti nad notranjo mocjo strasti in greha. Od­pušcanje korenini v globini bivanja v Bogu: samo Bog odpušca. Spomnimo se vprašanja, ki so ga farizeji postavili Jezusu: »Kdo more odpušcati grehe razen enega, Boga?« (Mr 2,7) V nadaljevanju vidimo, da Jezus ne tekmuje z vprašanjem, in razglasi, da on, Ocetov Sin, na zemljo prinaša Božjo naravo, odpušcanje grehov. 
Ne moremo si odvzeti hudega, ki mi je bilo povzroceno, a je toliko bolj škodljivo, kolikor ta resnicnost zaznamuje moje bivanje, saj ne zmorem odpustiti. Kdor odpusti, izstopi iz posledice, osvobojen je hudega, ki ga je utrpel, naredil je kakovosten preskok. To je živ proces rasti, povezan s srecanjem s Stvar­nikom, z njim, ki oblikuje novo srce, ki daje novost, zato clovek ni vec vpleten v zlo. 

Ozdraveti moramo od zla, ki nam je bilo povzroceno, kot moramo ozdraveti od zla, ki smo ga storili. Pazite: to se ne zgodi v tre­nutku, to je pot, obsežen proces, clovek raste, stopa dalje, ponovno dobiva oblast nad svo­jim srcem. Ko odpustimo nekomu, ki nam je naredil nekaj zlega, je tako, kot bi ponovno dobili v roke vajeti svojega življenja, spet smo na odru, nismo vec pasivni v svojem bivanju. 
Naj bo velika noc priložnost, da odpustimo vsem, ki so nam kadarkoli storili krivico ali nas globoko prizadeli. Vstali je premagal spone sovraštva in zamer. Tudi sam je od­pustil vsem, ki so ga mucili in pribili na križ. Naj tudi nas osvobodi zamer in ujetosti v svoj majhen svet. 


Pricevalke veselja 




POŽRTVOVALNO DELO 
s. MARIJA LAZAR, hci Marije Pomocnice 

s. MILENA DERLINK, fma 
Marija se je rodila v številni in globo­ko verni družini. V Sloveniji takrat še ni bilo sester hcera Marije Pomocnice, vendar so jo salezijanci, ki so bili nav­zoci že od leta 1901, usmerili v Italijo, prepricani, da gre za odlicen poklic. 
P
o zacetni formaciji so jo poslali v misi­jonski noviciat v Casanovo, saj je izra­zila željo, da bi šla v misijone.   
Njena magistra, s. Giuseppina, se jo je še po mnogih letih dobro spominjala. Dejala je, da je imela s. Marija uravnovešen in blag znacaj ter mocno vero, mocno duhovno življenje, ki se je kazalo v konkretni želji, da bi v polnos-ti odgovorila na Božji dar. Kadar je naredila napako, je vselej prišla k magistri, ji to pove­dala in jo prosila, naj ji naloži kakšno poko­ro, da se bo lažje poboljšala. 
Govorila je bolj malo, tudi ker še ni dobro zna-la jezika, vendar se ga je z vso prizadevnostjo ucila. Zato jo je tudi salezijanski predstojnik zelo pohvalil, ko je pri njem opravljala izpit iz katehetike in cerkvene zgodovine. Bila je zelo delavna in velikodušna, pa tudi preudarna. Ko je to opazila ekonomka v noviciatu, je prosila, da bi bila njena pomocnica. 
V noviciatu se je s. Marija želela posvecati domacim opravilom, tudi zato, ker so bila to opravila, ki so jih opravljali Jezus, Marija in Jožef v Nazaretu. Prepricana je bila, da jih bo s fizicnimi deli lažje posnemala. Noviciat so odprli le malo pred tem, zato je manjkalo še mnogo stvari. Bilo je potrebno veliko dela in žrtev in prav s. Marija je bila prva, ki se je takoj ponudila, tudi za najtežja opravila. Ena od sonovink tistega casa piše o njej: »S. Ma-rija je bila dobra, ponižna, plaha, požrtvo­valna. Z veliko ljubeznijo je delala predvsem na vrtu in v pralnici. Nikoli ni pokazala ut­rujenosti. Pozabljala je nase in bila do vseh pozorna. Že v tem casu je odsevala dve zna-cilnosti, ki je nista nikoli zapustili: nenehen nasmeh in požrtvovalna delavnost.« 
Po zaobljubah ni odpotovala v misijone, am-pak je tri leta ostala v Casanovi kot pomoc­nica ekonomki. 
Leta 1936 se je vrnila v Slovenijo kot ena iz-med prvih štirih FMA. Ta je odslej postala njena misijonska dežela. 
S. Marija Lazar se je rodila 2. 8. 1906 v Bakovcih pri Murski Soboti. Prve 
redovne zaobljube je izpovedala 
6. 8. 1931 v Casanovi pri Torinu, vecne pa 6. 8. 1937 v Coneglianu. Umrla je 1. 2. 1966 v kraju Rosà pri Vicenzi. 
Najprej je prevzela delo kuharice v salezijan­skem zavodu na Selu v Ljubljani. Kmalu se je navadila na to delo in salezijanci niso cenili le njenega dobro opravljenega dela, ampak tudi njene vedre ponižnosti. Njena ravnate­ljica se spominja, da je morala zavirati njeno neutrudno delavnost. 
Toda komaj so se sestre zacele veseliti sadov dobro zacetega dela med mladimi in otroki, se je tudi pri nas zacela druga svetovana vojna. 
Prav takrat se je s. Marija nahajala v salezi­janski hiši v Splitu, tudi tam kot kuharica. Njihov zavod so kmalu zasedli vojaki in ga spremenili v vojaško bolnico. To so bili težki in krvavi casi, tudi za pet sester, ki so tam de­lale in se trudile. Stanje se je še poslabšalo, ko so leta 1943 zavod zavzeli partizani in sestre strpali v eno samo sobo. S. Marija je še naprej kuhala in si prizadevala, da je poleg partiza­nov nasitila tudi sestre. Ravnateljica pripove­duje, da so se vse cutile bolne, toda najhujša bolezen je bila lakota. 

Po koncani vojni, ko je nastopil komunizem, so se sestre razkropile. Nekatere izmed njih, med njimi tudi s. Marija, so postale župnij­ske kuharice pri salezijancih, ki so prevzeli župnije. S. Marija je od leta 1947 do leta 1953 delovala v Sisku na Hrvaškem. V tem casu težkega dela in vsestranskega pomanjkanja jo je zacela boleti noga, tako da ponoci ni mogla spati, cez dan pa je delala. Leta 1953 se je vrnila v Slovenijo ter postala kuharica v župnišcu v Tomišlju. Nekoc ji je župnik sve­toval, naj ne pretirava z delom, ona pa mu je zaupala: »Na dan zaobljub sem obljubila Gospodu, da bom neutrudno delala. Delo je moja cetrta zaobljuba. Da, vedno bom delala v Božjo slavo, brez pritoževanja. Delala bom za Gospoda in za zvelicanje duš.« 
Ker se je njeno zdravstveno stanje slabšalo, je leta 1959 odšla v inšpektorialno hišo v Pado­vo. Kljub oslabelosti je želela opravljati kakšno fizicno delo. Dodelili so jo v pomoc sestri, ki je skrbela za jedilnico. Ena od sester se spo­minja, da je bila brezmejno požrtvovalna. Le s težavo je hodila, pa se ni nikoli pritoževala, ampak je bila vedno nasmejana. Za vse je bila hvaležna. Imela je tudi zelo veliko zaupanje v Boga, vedno je bila povezana z Njim. 
Ker je cutila veliko domotožje po Sloveniji in po naših sestrah, se je cez dve leti vrni-la v Ljubljano, kjer jo je prav kmalu doletela paraliza in ji onemogocila kakršno koli delo. Prepeljali so jo v novonastajajoci noviciat v Lovran na Hrvaškem. Da ni mogla vec delati, ji je povzrocalo najvecjo bolecino. Kadar so bile fizicne bolecine najhujše, je ponavljala: »Jezus, Jezus, hvala, hvala.« 
Ce je le mogla, se je zvlekla v kapelo, kjer je dolgo ostajala pred Jezusom v tabernaklju in molila po raznih namenih. Ni pa posebej molila za svoje ozdravljenje. Zaupala je: »Ce je Božja volja, bi rada ozdravela, da bi še ku­hala, vsaj v kakšni manjši skupnosti, vendar naj bo, kakor odloci Gospod.« 
Na predvecer don Boskovega praznika leta 1963 jo je zadela kap. Zdravnik se je odlo-cil za hospitalizacijo, ce bi se to še ponovilo. Ona pa je rekla: »Ne, ne, kakšen praznik don Boska pa bi bil za sestre? Boste videli, da bo vse v redu.« In res se krvavitev ni ponovila. Kljub vsemu so jo ponovno prepeljali v Itali­jo. Tako je zadnja leta preživela v hiši za sta­rejše in bolne sestre v kraju Rosà pri Vicenzi. 
V rokah je neprestano držala rožni venec. Tudi kadar so nastopile težave zaradi arterio­skleroze, je nenehno prebirala jagode rožne­ga venca. Zadnja dva meseca ni vec govorila. Kadar so jo vprašali, ce želi prejeti Jezusa v obhajilu, je bil njen odgovor glasen in odlo-cen »da«. 

Na dan zaobljub sem obljubila Gospodu, da bom neutrudno delala. Delo je moja cetrta zaobljuba. 

24. januarja je prejela zakrament bolniškega maziljenja in na praznik don Boska je padla v komo. Ko je kaplan blagoslovil njeno trup-lo, je povabil sestre, naj se ji priporocajo, saj je bil preprican, da je draga s. Marija, ki je bila tako dobra in ponižna, že v nebesih. 
Povzeto po Facciamo memoria 
Salezijanci doma 



KOT DON BOSKO: 
Z MLADIMI ZA GOSPODA 
Salezijanci so 18. februarja 2022 v Veržeju zakljucili 26. inšpektorialni zbor v duhu bratskega srecanja in 
izmenjave pogledov na trenutno 
stanje ter poti za naprej. Po opravljenem delu zbora, ki je prenovil 
inšpektorialni pravilnik ter izdelal 
smernice in cilje za naslednje triletje, je inšpektor Marko Košnik dogajanje povzel z mislijo, da gremo naprej v 
upanju kot don Bosko ter skupaj z 
mladimi za Gospoda. 

Z
akljucno sveto mašo je daroval mu-rskosoboški škof Peter Štumpf, ki je v pridigi najprej povzel nekaj misli o dveh velikanih, sv. Francišku Saleškem in sv. Janezu Bosku, iz Vezila vrhovnega predstoj­nika za letošnje leto. Salezijanci nadaljujemo poslanstvo v tej karizmi, najprej osebno, nato pa obcestveno pot v salezijanski družini in Cerkvi. Ta karizma ima v Cerkvi veliko in po­membno mesto. Za salezijanca velja, da ima zdrav pogled na svet, vero in Cerkev. 

»V ta proces je vkljucena odpoved sebi. Gre za askezo. Božji služabnik Andrej Majcen bi dejal, da gre za izgubo svojega jaza, ne v smis­lu osebnosti, temvec osvobajanja svojih ozkih pogledov in želja glede sebe in drugih. Jezus se je najbolj bal, da bi njegovi ucenci ostali ujetniki svojega jaza, starih in ustaljenih pra-ks. Zato jim ponudi novo pot: postati lovci lju­di. Ta izraz je mogoce grob, a celosten. Gre za poslanstvo ukvarjanja s cloveško osebnostjo v polnem pomenu besede. 
Meja med lovljenjem za Kristusa in Božje kra­ljestvo in zlocinskim lovstvom je zelo tanka. Ni enoznacna in ni ravna. Tece po obmocju Cerkve in cloveških src. V današnjem svetu se zdi, da je zelo zabrisana. Zato moramo bedeti nad seboj v Božji pricujocnosti, da spoznava-mo, kaj nas dela lovce za Božje kraljestvo in lovce za pogubo. Priznati moramo, da v sebi vsi nosimo ogenj boja, ki vcasih zelo žge. In ce še želimo hoditi za Jezusom, nas vabi, da se odpovemo sami sebi ter se soocimo tudi s tem ognjem v sebi.« 
Ob koncu je škof Peter podal enega izmed odgovorov na vprašanje, kakšni salezijanci za mlade danes: »Vaše molitveno življenje naj bo zgodba o ljubezni z Bogom, v stalnem nap-redovanju in tudi v bojih, ki naj bi preprecili, da bi se ta odnos v središcu vašega srca, kjer pociva Božje srce, ohladil. V tej ljubezni bos­te varni in še naprej prepoznavni kot apostoli mladih. Marija Pomocnica je stalno zapušcala sebe, da bi bila povsem v Božjem srcu. Tam je našla svojo izvoljenost, tam je izpolnjevala Božjo voljo, tam je postala Božja in naša mati. Ona naj vedno hodi z nami.« 



TRI ŽIVLJENJA PINARDIJEVE KAPELE 
Gospod, ki je dal don Bosku v najem dvorišce in del hiše, se je pisal Pinardi. No, ce smo natancni, je bil to samo skromni, nizek nadstrešek, ki se je na severni strani naslanjal na hišo. Zid, ki je ta nadstrešek obdajal, ga je spremenil v neke vrste lopo ali senik. Meril je 15 x 6 m. 
Don Bosko je dejal: »Lopa je prenizka, z njo si ne morem poma­gati.« Toda Pinardi: »Poglobil bom tla za pol metra, naredil lesen pod in vzidal okna in vrata. Zelo mi je do tega, da bi ob hiši imel kapelo.« Don Bosko je placal letno najemnino 300 lir: za lopo in pas zemlje okoli nje, ki je služil za igro. 
Tekel je nazaj k svojim fantom in vpil: »Veselimo se, kajti našli smo oratorij! Za veliko noc pojdemo tja: to je tamle, v hiši gospoda Pi-nardija!« 12. aprila je bila velika noc. Vsi mestni zvonovi so peli veselo pesem ob velikem prazniku. V lopi ni bilo nobenega zvona, bilo pa je don Boskovo srce, ki je vabilo mnoge fante. Prišlo jih je nekaj sto. 
Poglejmo to lopo – kapelo bolj podrobno. 
po bollettino salesiano prevedel in priredilJANEZ DRNOVŠEK, sdb 

Ilustracija in maketa prve Pinardijeve hiše z lopo. Od nje ni ostalo nicesar vec. 
Don Boskova hiša 



Kar je ostalo od nekdanje Pinardijeve kapele, so zgolj mere. Veli­kost kapele je ista kot v don Boskovem casu. Vse ostalo, tudi višina, je kasneje dobilo novo podobo. Ko je v oratorij prišel nadškof Fran-soni podelit zakrament sv. birme ali za kakšno drugo slovesnost, je moral stopiti na majhno govornico s sklonjeno glavo, sicer je s ko­nico mitre zadel v strop. In don Bosko je v svojih spominih zapisal: »Ko je nadškof Fransoni prvic prišel na obisk in so mu na dolocen trenutek na glavo dali mitro, je pozabil, da ni v stolnici, zato je nag-lo dvignil glavo in s konico mitre zadel v strop. To je v fantih in vseh navzocih povzrocilo nemalo veselja.« Prvi nadškofov obisk, ki ga omenja don Bosko, se je zgodil 29. junija 1847. Ce je nadškof hotel stati vzravnan, si je moral sneti mitro, ob tem pa je, smehljajoc se, mrmral: »Te mlade je treba spoštovati, zato jim je treba pridigati z odkrito glavo!« 
Da je bila kapela res nizka, pove tudi to, da so malo vecji fantje, ce 
so se povzpeli na klop, z roko brez težav dosegli strop. Sredi kapele je bila ob severni steni majhna prižnica. Zaradi nizke­ga stropa se marsikateri duhovnik ni mogel povzpeti nanjo in stati vzravnan, ker bi z glavo zadel v strop. Teolog Borel, ki je bil majhne postave, pa je brez težav zlezel nanjo, ko je nagovoril fante. In zdelo se je, da je narejena prav zanj. 

PRVI MARIJIN KIP 

2. septembra tistega leta (1846) je don Bosko za 27 lir kupil lep kip Marije Tolažnice, ki je bil narejen iz kartona in mavca. Želel je, da bi ga ob Marijinih praznikih nosili okrog hiše v procesiji. Kip so postavili nasproti prižnici, ob notranji zid proti Pinardijevi hiši. 
Tu je ostal tudi po tem, ko so zgradili cerkev sv. Franciška Saleške ga. Ko so leta 1856 lopo podrli, je Francišek Giacomelli kip vzel in ga odnesel v svojo rojstno hišo v Avigliani, kjer so domaci ob njej molili in jo castili. 
Ta dragoceni zaklad se je po 73-ih letih vrnil v oratorij in se sedaj nahaja v muzeju Don Boskova hiša, kopija kipa pa se nahaja v se danji Pinardijevi kapeli. 
Fantje so ob praznikih kip v procesiji nosili po okolici, kjer so se raztezali travniki, polja, redke bajtarske hišice in dve gostilni, kjer so se delavci z obrobja ob popoldnevih in nedeljah redno napili. 
To je bilo zelo motece, še posebno poleti, ko so morala biti okna kapelice odprta. Med pridigo je bilo slišati pesmi in vpitje pijan cev. Krohot in vpitje je vcasih celo preglasilo pridigarjev glas. 
Don Bosko je vcasih izgubil potrpljenje, sestopil s prižnice, odložil štolo in odhitel v gostilno, kjer je s pestjo udaril po mizi in navzocim odlocno zagrozil, da bo poklical karabinjerje. S tem je dosegel mir. 

Don Boskova hiša 

Oltar je bil postavljen proti vzhodu, na njem je bila slika sv. Fran­ciška Saleškega, ki so jo prinesli iz zavetišca grofice Barolo. Sedaj jo je možno videti v eni od muzejskih sob. 
Ob vhodu desno je bila niša s kipom sv. Alojzija. Don Bosko je ta kip kupil z namenom, da bi mlade vzpodbudil k obhajanju šestih nedelj na cast temu svetniku. Iz te skromne lope – kapele je 1848. leta krenila zgodovinska procesija s kipom sv. Alojzija, ob katerem je stopala slavna osebnost, ki je v vseh zgodovinskih knjigah: grof Camillo Cavour. 
Ob izhodu iz kapele je na desni strani majhna zakristija. V njej je don Bosko leta 1853 postavil prvo delavnico za cevljarje: dve mizici in štiri prucke. Vec v ta prostor ni bilo moc spraviti (don Bosko nikoli ni cakal, da bi imel »primerne prostore«, da bi zacel kakšno stvar: sicer bi mogoce cakal še sedaj!) Don Bosko je sedel na mizico in pred štirimi fanti s kladivom udarjal po podplatu. Nato je dejal: »Sedaj pa poizkusite še vi.« 
NI SE UPOKOJILA 

Revna in neprimerna Pinardijeva lopa je fantom iz oratorija služila kot kapela šest let; od 12. aprila 1846 do 20. junija 1852. Do dne to-rej, ko je bila blagoslovljena in slovesno predana svojemu namenu nova cerkev sv. Franciška Saleškega. 
Tudi poslej je bila lopa v uporabi, in sicer kot spalnica in ucilnica, pa tudi kot prostor za igro. Skupaj s Pinardijevo hišo so leta 1856 


Podoba Jezusovega vstajenja, ki krasi prezbiterij današnje Pinardijeve kapele, spominja na veliko noc 1846, ko je don Bosko tukaj zacel svoje stalno poslanstvo za mlade. 
porušili tudi lopo, ker so na istem mestu zgradili trakt zgradbe, ki sega od stopnišca, ki je na sredi najstarejše zgradbe oratorija, vse do cerkve sv. Franciška Saleškega. 
Pritlicje novega dela zgradbe, ki se je nahajalo prav na mestu nek­danje lope, je bilo namenjeno jedilnici za salezijance. V tej jedil­nici je don Bosko mnogo let sedel obkrožen s svojimi sinovi. Za skromno mizo je sprejemal drage prijatelje, ponižne sodelavce, pomembne dobrotnike, slavne goste, med katerimi se radi spomi­njamo monsignorja Giuseppeja Sarta, ki je pozneje postal papež Pij 
X. in je don Boska razglasil za castitljivega, ter mladega duhovnika profesorja Acchilleja Rattija, ki je postal papež Pij XI. in je leta 1929 don Boska razglasil za blaženega in 1934 za svetnika. 
19. maja 1927 so predstojniško jedilnico preselili v novo, prostor­nejšo zgradbo, ki so jo zgradili prav za ta namen. Vrhovni predstoj­nik don Filip Rinaldi je v opušceni jedilnici dal urediti kapelo, ki je na tocno tistem mestu in enake velikosti, kot je bila prva kapela. 
Kapela je posvecena Kristusovemu vstajenju, in sicer v spomin na veliko noc 1846. 

Don Boskova hiša 




Skica nacrtov za prenovo iz leta 1853. Skupaj s Pinardijevo hišo so leta 1856 porušili tudi lopo, ker so na istem mestu zgradili trakt zgradbe, ki sega od stopnišca na sredini najstarejše zgradbe oratorija do cerkve sv. Franciška Saleškega. 
GLASBA V KAPELICI 
Don Bosko je imel zelo rad glasbo. »Oratorij brez glasbe je kot telo brez duše,« je pogosto ponavljal. Teolog Janez Vola, ki je poznal to don Boskovo ljubezen, mu je pripravil lepo presenecenje: za 88,50 (kar je bila takrat lepa vsota) lir mu je kupil majhen zvon, težak 22 kilogramov, in mu ga podaril. Ta dar je don Boska zelo razveselil, prav tako pa tudi fante in duhovnike, ki so pomagali v oratoriju: »Ko so fantje opazovali, kako so zvon dvignili in ga pritrdili v zvo­nik kapele, je bilo njihovo veselje neizmerno. Prav takšno veselje so cutili ob poslušanju srebrnega zvena, ki je se je razlegal po okolici, ko je bil cas zvonjenja«, porocajo don 
Boskovi Spomini. Zvon je bil vsekakor lepa stvar, toda ta glasba je bila predvsem zunanja. 
Don Bosko je imel posluh in še v štu­dentskih letih se je sam naucil igrati na klavir. To mu je koristilo, saj je s tako razlicnimi fanti zacel Šolo petja. Seveda pa ni imel denarja, da bi kupil tako drago glasbilo, kot je klavir. 
Koncno je 5. novembra 1847 za 35 lir kupil star harmonij, ali bolje receno lajno, in to postavil v kapelico. Naprava je imela rocaj in ko si rocaj zavrtel, je cilinder, ki je bil v notranjosti, igral Ave, morska zvezda, litanije Matere Božje, Magnifikat in še nekaj drugih cerkve­nih pesmi. To je zadošcalo za vsakdanjo uporabo. Ko pa je bil kak­šen praznik, je zadeva postala neuporabna, saj bolj slovesnih pesmi iz nje ni bilo moc izvabiti. Potreba, da bi don Bosko našel kakšen klavir, je bila velika … Dobri teolog Janez Vola je tudi tokrat prišel na pomoc in don Bosku podaril cembalo, ali bolje star spinet, ki ga je imel doma. 




Marija v salezijanski druzini 


VZGOJA ZA 

MARIJANSKO DUHOVNOST 

s. IVICA OBLAK, fma 
V don Boskovih sanjah je bila 
predstavljena Marija kot žena 
- uciteljica, ki kaže posebno »pastoralno« skrb za mladino; 
dejansko se mu je predstavila v obleki 
»pastirice«. Janezek si ni izbral Marije, ampak je Marija izbrala njega: ona je 
na zahtevo svojega Sina navdihovalka 
in uciteljica njegovega poklica.. 
M
arija »pastirica« v sanjah je tista, ki nam je zarisala njegovo naravo dela, dolocila naslovnike in nam dodelila podrocje »mladinske pastorale«. Njeno posredovanje je odprlo salezijanske-mu poslanstvu velika obzorja aktualnega versko-družbenega problema in jasno odlo-citev glede služenja Cerkvi in sodelovanja z njenimi pastirji. Njena materinska dobrota navdihuje našo pastoralno modrost in nas uci metode pristopa k našim namembnikom, kot nam je priporocil nekdanji vrhovni pred­stojnik don Egidij Viganò. 

Marija Pomocnica ljubi mladino in zato ljubi in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo. 
DON BOSKO 


Papež Francišek pa je zapisal, da je Marijina navzocnost v Janezovem življenju vedno po­vezana z materinsko gesto, ko ga je prijela »z dobroto za roko«. Marija je Janeza usmerjala, nacrtovala je vse njegovo življenja. Postane njegova »pedagoginja« (tista, ki vodi otroke) in »mistagoginja« (tista, ki uvaja v izkušnjo Skrivnosti). Marija bo vedno tista, ki uci bolj drže kot pa koncepte, bolj uciteljica življenja kot pa uciteljica doktrin. Tako lahko razume-mo don Boskovo misel ob koncu življenja: »Nismo naredili nobenega koraka, ki nam ga ne bi pokazala Marija.« 
V salezijanski družini smo prejeli to duhov-no marijansko dedišcino in se trudimo, da bi vsak dan hodili v Marijino šolo in pri njej iskali prave navdihe za svoje poslanstvo. Ob njej se ucimo nacrtovati projekte za celostno kršcansko vzgojo mladih, ki so nam zaupa­ni. Potem pa moramo mladim pomagati, da bodo spoznali Marijo, ki nas vodi, Mater, ki sprejema in razume, Pomocnico, ki vliva varnost in pomoc na poti življenja. Tako se bodo tudi oni naucili jo ljubiti, se ji izrocati in jo posnemati v njeni razpoložljivosti do Boga in skrbi do bratov in sester. 
Stoletnici naproti 



POD POSEBNIM 
MARIJINIM VARSTVOM 

JANEZ SUHOVERŠNIK, sdb voditelj smc rakovnik 
»Kako je pri vas lepo in koliko mladih pride v cerkev!« To so besede, ki jih na Rakovniku, hvala Bogu, še vedno slišimo kljub krizam, ki pretresajo Cerkev in svet. 
O
b tem se lahko vprašamo: Kako to? Župnik Mirko Simoncic rad poudarja: »Žu-Kje se skriva recept ali magicna for-pnija ne more brez mladinskega centra in, mula za to? Ko se oziramo na vse obratno, mladinski center ne more brez žu­dogajanje, moramo priznati, da kaj takega pnije.« V teh besedah se skriva zrno resnice, 

ne zraste cez noc. Živo obcestvo ter pestro dogajanje v naši župniji in mladinskem cen­tru je res sad mnogih generacij salezijancev in župnijskih sodelavcev, sester hcera Marije Pomocnice ter animatorjev, ki so v vseh teh letih delovali na Rakovniku. 
Gotovo je nekaj resnice v trditvi, da jih je veliko od zgoraj naštetih svoja najboljša leta in svoje mladostne moci darovalo za župnijo in programe mladinskega centra, da je tudi danes Rakovnik kraj, kjer vsak dan odmeva molitev in otroški smeh, ubrana pesem in igranje, pogovor in iskanje bližine Boga ter socloveka. 
ki jo lahko izrazimo s prispodobo dveh kril ali dveh rok, ki lahko samo skupaj dvigneta mlade in jim pomagata postati dobri kristja­ni in pošteni državljani. 
Don Boskove besede »Imejte radi to, kar imajo radi mladi, in mladi bodo vzljubili to, kar imate radi vi« nas spodbujajo, da priha­jamo mladim naproti s programi in dejav­nostmi, ki jih imajo radi. Ker je te ponudbe res veliko, mladi zato na Rakovnik ne priha­jajo samo enkrat na teden, temvec nekateri pravijo, da so vec na Rakovniku kot doma. V mislih imam veliko prostovoljnih ur vodi­teljev in trenerjev, športnih ekip, zborovodij, 


Obisk molitvenih srecanj je presenetljivo visok, kar nas še posebej veseli in nam sporoca, da je Rakovnik pomembno duhovno središce. 


birmanskih skupin, krožkov in izobraževanj, ki prispevajo, da sta obe krili in roki živi ter vitalni in nas povezujeta z Bogom in med seboj. 
V zadnjih letih opažamo, da prihaja veliko duhovnih in molitvenih pobud s strani mla­dih in zakoncev. Tudi v casu, ko je bilo dru­ženje omejeno, srecanj ni manjkalo in ogenj molitve ni ugasnil. Zakonci so z nedeljski-mi e-kavicami in obcasnimi gosti privabili ne samo lokalne simpatizerje, temvec so se Prisrcno pozdravljamo tudi vsako molitve-no pobudo. V tem casu se je na novo rodila ponedeljkova adoracija v tišini in nekaj mo-litvenih vecerov, ki so jih organizirali mla­di. Obisk molitvenih srecanj je presenetljivo visok, kar nas še posebej veseli in nam spo­roca, da je Rakovnik pomembno duhovno središce. 
Zaradi dostopnosti in možnosti obiska sv. spovedi se še posebej v pripravi na glavne kršcanske praznike na Rakovniku zvrsti na tisoce ljudi, ki v dopoldanskem ali popol­danskem casu najdejo pot do spovednice, kjer prejmejo zakrament Božjega usmiljenja. K temu zakramentu prav tako radi pristopi­jo otroci in animatorji v casu štiritedenskega poletnega oratorija, kar je zelo lepo in spod­budno. 
Da smo pod posebnim Marijinim varstvom, prica zgovorno dejstvo, da v zadnjih dveh letih poletnega oratorija kljub normalnemu obisku ni nihce zbolel. Varstvo in pomoc 


Zoom srecanjem pridružili iz širše okolice. Ob vidnejših gostih se je na Zoom povezavi zbralo celo vec ljudi, kot bi nas lahko spreje-la kateri koli dvorana na Rakovniku. 
Marije Pomocnice sta tako tudi danes vidna in otipljiva, zato z veseljem in še vecjim za­upanjem prihajamo k naši nebeški Materi Mariji Pomocnici kristjanov. 
Leta 2024 bo minilo 100 let od posvetitve svetišca Marije Pomocnice na Rakovniku. Lahko si samo predstavljamo, koliko milosti je Marija podelila v tem casu. Marija je bila prica množicam, ki so se zgrinjale pod njen plašc in jo prosile za velike milosti, pa tudi mnogim tihim molitvam posameznikov, ki so pri njej iskali zavetje in mir. 
SALEZIJANSKI ZAVOD RAKOVNIK 
Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana 059 339 100   rakovnik.si 



trr SI 56 0201 0001 1929 123 koda CHAR referenca obnova Rakovnika ˜ SI00 400-01 mašna zveza ˜ SI00 200-01 


Vietnamska salezijanska druzina o svetosti Andreja Majcna 
OCAK VIETNAMSKIH SALEZIJANCEV 

ALOJZIJ SLAVKO SNOJ, sdb vicepostulator 
Letos predstavljamo nekatere osebnosti vietnamske salezijanske družine, ki so Andreja Majcna dobro poznale, z njim živele in pricajo o njegovi svetosti. Monsinjor Peter Nguyen Van Đe SDB, ki je clan apostolskega zbora vietnamskih škofov, nam v tem prispevku predstavlja svoje pricevanje. Gospod Majcen mu je bil kot dvanajstletnemu ucencu najprej ravnatelj in potem ucitelj salezijanskega življenja v noviciatu. Nato pa je gospod Peter postal njegov naslednik kot ucitelj novincev. Še vec, postal je voditelj don Boskovih prostovoljk in višji predstojnik vietnamskih salezijancev. Od leta 2005 je škof cvetoce škofije Thai Binh v severnem Vietnamu ob Južnokitajskem morju, v prelepem mestu, velikem kakor Ljubljana. 
P
oleg štirih let, ki jih je Peter Đe pre­živel z gospodom Majcnom v Vietna-mu, se je potem štirikrat srecal z njim na slovenskih tleh: prvic v Trstu leta 1993 za tri ure, leta 1996 ga je obiskal na Rakovniku v Ljubljani, na zacetku škofijskega postopka za beatifikacijo leta 2010 je obiskal njegov grob na Žalah, prav tako ob njegovem sklepu leta 2019. 
Za biserno mašo je kot vietnamski predstoj­nik Božjemu služabniku napisal prelepo pis-mo, v katerem mu izraža najgloblje spoštova­nje: »Precastiti stari oce, cas hitro beži, mi pa smo zaskrbljeni za Vaše zdravje; s spoštova­njem socustvujemo z Vami, z druge strani pa z Vami delimo veselje in ponos, ker je dobri Bog po Mariji Pomocnici Vam, našemu sta­remu ocetu, podelil mnogo milosti. 
Posebno smo preseneceni in zaradi tega pol-ni hvaležnosti, ko vidimo, da kot dobri sta­ri oce odstopate svojim duhovnim sinovom precej svojega denarja, ki bi ga sami potrebo­vali za zdravila in za svoje zdravljenje, vi pa darujete za naše brate v Vietnamu. Ko na to pomislimo, preplavi naša srca socutje, ljube-
zen in globoko spoštovanje do vas. […] Dragi stari oce, želimo in nacrtujemo, da bi se vrnili med nas, ce je le mogoce, za vedno, kot duša in zgled misijonarja, ki je vse svoje živ­ljenje povsem daroval za Vietnam. Mi bi radi, da bi tukaj živeli do konca svojega življenja. Mar ne bi bilo tako prav, naš stari oce? […] V razmerah, v kakršnih živimo, bi Vas zelo potrebovali, mi bi pa tudi skrbeli za Vas. Tako bi res bili za vedno z nami kot naš stari 
MOLITE ZA PRIPROŠNJO BOŽJEGA SLUŽABNIKA ANDREJA MAJCNA IN USLIŠANJA SPOROCITE! 
POSTULATURA 
RAKOVNIŠKA 6, 1000 LJUBLJANA 
oce, Vietnamec z Vietnamci, v naši domovini za vedno. Vi kot naš stari oce boste z neka­terimi drugimi ostali duša Vietnama, vedno z nami združeni. To so naše srcne želje …« (Doc. 1205). 
Škof Peter Đe je bil prvi pricevalec v postop­ku za Majcnovo beatifikacijo in ko se je vrnil v svojo škofijo, je poimenoval socialno usta­novo po Andreju Majcnu kot znamenje svoje hvaležnosti (glej DB 2017,1). Dne 25. sep­tembra 2010 je v Ljubljani o njem poudaril pet resnicnosti: 
»Gospod Andrej Majcen je ocak vietnam­skih salezijancev. Je zares salezijanec, 'kakor mora biti' po don Boskovi zamisli. Živel in izpolnjeval je, kar je ucil. Vneto je ljubil don Boska in salezijansko družbo. Imel je iskreno ljubezen do Vietnama in don Boska v Vie-tnamu. 
Bil je zgleden misijonar: vživel (inkulturiral) se je v misijonsko deželo. Živel je v sozvocju s krajevnim ljudstvom: v cutenju, mišljenju in dejanju. Cenili in spoštovali so ga vsi: ver­ske in tudi civilne oblasti. Bil je odlikovan z najvišjim odlikovanjem Ministrstva za delo, invalidnost in socialne zadeve (MOLISA). 
Prednost je dajal ubogim, zapušcenim in osirotelim mladim v Vietnamu: Ko je leta 1952 prišel v Vietnam, je prevzel skrb za 500 sirot v Hanoju. V casu vojne leta 1954 je s seboj v gorato kontumsko škofijo povedel 500 sirot. Leta 1956 je ustanovil sirotišnico Don Bosko v Go Vapu na obmocju Sajgona. Njegova misel in srce sta bila le od ubogih in zanje. 
Njegova svetost je bila 'Mala pot svete Te-rezije Deteta Jezusa': Zvest je bil v najmanj­ših stvareh, a vedno s cutecim srcem. Svoje dolžnosti je opravljal s popolnostjo in vese­lim srcem. Sprejel je vsakdanje žrtve in zata­jevanja z veseljem, vero in ljubeznijo. Veselil se je z vsakim in socustvoval še posebno z ubogimi in bolnimi. 

Junaštvo v krepostih: Bil je zelo potrpežljiv v bolezni, a vedno z veselim srcem. Tudi ko je trpel in bil bolan v postelji, ni nikoli opus-til konference za novince. Pogosto je bil bo­lan, a ni nikoli godrnjal ali se pritoževal. Nje­gova duša, misli in srce so bili vedno tesno združeni z Bogom, kjerkoli in kadarkoli. Bil je zares pristen salezijanec, 'kot mora biti'. 
Tukaj potrjujem in prisegam, da so zgoraj omenjene kreposti precasitega gospoda An-dreja Majcna popolnoma resnicne in vredne, da so komur koli predložene v posnemanje.« 
Praznik pakistanskih katolicanov 
V katoliški skupnosti v Pakistanu se je datum 15. marec 2022 vpisal med zgodovinske: zacel se je uradni škofijski postopek za priznanje muceništva Božjega služabnika Akasha Bashirja, don Boskovega bivšega gojenca in prvega Pakistanca v postopku za beatifikacijo in kanonizacijo, ki je umrl pred sedmimi leti, 15. marca 2015. 

Fundacija don bosko 


POSTNA SPODBUDA 2022 

MAJA ŽIBERT 

vodja razvojne pisarne, fundacija don Bosko 
V ZNAMENJU MISIJONSKE ANIMACIJE 
Ob vsakodnevnih okolišcinah, ki nas sprem­ljajo, predvsem te, ki so povezane z vojnimi grozotami v naši bližnji sosešcini, je bila priprava na naš najvecji kršcanski praznik – Jezusovo vstajenje od mrtvih – lahko še toli­ko bolj osebna. Vstal je On, ki odjemlje greh sveta! 
Kljub temu da na Fundaciji don Bosko pre­cej casa posvetimo spremljanju okolišcin v povezavi z vojno v Ukrajini ter nudenju po­moci po svojih najboljših zmožnostih, smo letošnjo postno spodbudo posvetili misijo­nom, predvsem misijonu, kjer deluje naša laiška misijonarka Polona Dominik. 
BI DAROVALI ZA STRANIŠCE? 
Polona nas je ob pricetku postnega casa na­govorila z besedami: »Z darovi postne akcije bi nam lahko konkretno pomagali pri razre­šitvi težave, s katero se srecujejo salezijanci 

Rakovniška ulica 6, 1000 Ljubljana 
Svojo donacijo lahko nakažete po položnici 
oz. UPN obrazcu na transakcijski racun. 
IBAN SI56 0205 8026 2282 413 KODA CHAR SKLIC SI00 106 (misijoni) 
Informacije 

SPLET fundacija.donbosko.si 
FB Fundacija don Bosko 

T 041 357 640 (Janez Krnc) 
T 030 362 800 (Fundacija, Maja Žibert) 
E POŠTA fundacija@sdb.si 


v Gambeli. Tamkajšnja salezijanska skupnost vodi osnovno in srednjo šolo, ki je zelo lepa. Zgrajena je bila prav s sredstvi, ki jih je ob posebni akciji s svojimi dobrotniki zbral sa­lezijanec Jože Andolšek. Osnovna šola, ki jo omenjam, pa je že precej dotrajana, sploh so problematicna stranišca. Dnevno jih uporab­lja preko 500 šolarjev, v popoldanskem casu pa tudi številni drugi, ki prihajajo v center na oratorij. Sanitarije so res dotrajane, lahko bi rekla grozne. Veckrat je problem tudi z od­mašitvami odtokov, vse je zastarelo. Ob tem gre res za konkretno stvar, ki ni najbolj pri­vlacna za donatorje. V kratkem bomo zaceli graditi stranišca tudi v drugi šoli s sredstvi, zbranimi v trikraljevski akciji. No, stranišca v Gambeli so še v hujšem stanju. Govorim o stvareh, ki so zares cista osnova, tako na ni­voju kulture cloveka kot nekih osnovnih hi-gienskih standardov. Ocenili smo, da bi bilo za obnovo in posodobitev šolskih sanitarij potrebnih okoli 10.000 EUR.« 
SOLIDARNOST NI SAMO V VSOTAH 
Polona Dominik, tudi salezijanka sotrudni-ca, se zaveda vseh težav, ki jih prinaša vojna v Ukrajini, saj tudi sama živi v deželi, kjer poteka državljanska vojna. Zato naredi, kar lahko, drugo pa prepušca Bogu. »Postne ak­cije so predvsem duhovna stvar. Trudim se, da ne razmišljam ves cas samo o tem, kaj dati, komu dati, koliko dati. Ne razmišljam samo o cloveški in socialni pomoci. V prvi vrsti smo duhovna ustanova. Don Bosko je predvsem delal za rešitev duš mladih, za njihovo kršcansko vzgojo. In v tem duhu bi želela pospremiti to postno akcijo. Ljudje naj se iz vere in skupnega poslanstva necemu odrecejo in prispevajo šibkejšim. Pri tem ne gre samo za Etiopijo. Spodbujam pomoc tudi 
Pri postni spodbudi so sodelovali šte­vilni mladi. Hvala clanom zasedbe Mesto na gori, mladim iz Pum-o Celje, skavtom iz Cerknice, mladim iz Salezi­janskega mladinskega centra Celje, ra­kovniškim ministrantom, salezijancem sotrudnikom, številnim veroukarjem iz Ljubljane in Maribora, mladim, ki so se udeležili postnih duhovnih vaj v Želi­mljem, ter salezijancu Jožetu Andolšku za vse osebne prispevke, ki so jih po­delili z nami. 
drugim državam, žrtvam vojne v Ukrajini. Solidarnost ni samo v vsotah, ampak v od­nosu do bližnjega. Radi se imejte in molite za nas in za druge.« 


Pravimo, da so misijoni povsod. Seveda, ker povsod primanjkuje Kristusa in njegovega oznanila. 
MARKO KOŠNIK, INŠPEKTOR 


Spoštovani dobrotniki, v luci veliko­nocnega Vstajenja vas še naprej vabi-mo, da skupaj podpremo Polono Do­minik in misijon v Gambeli. Otrokom in mladim bomo z zbranimi sredstvi omogocili boljše razmere za vzgojo in izobraževanje v tamkajšnji šoli in ora­toriju. 

po vsem svetu pomaga Ukrajini 
»NE VOJNI!« 
Salezijanski odgovor na vojno in begunsko dramo 
»Celotna salezijanska družina in sam osebno v imenu vseh skupin na ves glas kricim: Ne vojni! Prosim, da se vojna takoj konca, in molim, da se povrne mir,« pravi vrhovni predstojnik salezijancev Ángel Fernández Artime. 


SALEZIJANSKO VODSTVO 
Vrhovni predstojnik salezijancev Ángel Fernández Artime, skupaj z vrhovno materjo FMA Chiaro Cazzuola in svetovnim koordina­torjem salezijancev sotrudnikov Antonimo Boccio, deli bolecino z vsemi, ki tako ali drugace do-življamo vojno v Ukrajini. »V teh dneh nedvomno vsi trpimo zara­di trpljenja milijonov ljudi. Po-dobe trpljenja in smrti so obkro­žile svet.« 
Zahvaljuje se državam, ustano­vam, združenjem, organizacijam in posameznikom v salezijanski družini, ki z ljubeznijo in cute­njem sprejemajo begunce ter jih gostijo celo na svojih domovih, prizadevno in požrtvovalno de­lujejo v dobrobit vseh trpecih v tej vojni. Zaveda se, da je v svetu še mnogo konfliktov, ki »imajo isti ucinek: opustošenje, prisilno preseljevanje, begunstvo in šte­vilne smrti.« 
Vrhovna svetovalca za mladin­sko pastoralo SDB in sester FMA, Miguel Angel García Morcuende in s. Runita Borja, sta nagovori-la mlade v salezijanskem mla­dinskem gibanju, inšpektorialne delegate in koordinatorje SMP v Evropi, naj okrepijo molitev in pobude, solidarnost in bližino. Navedla sta nekaj konkretnih predlogov: »Okrepimo osebno in skupno molitev s prošnjo, naj nam Bog podari mir. Pripravljamo srecanja, kjer sku­paj spoznavamo trenutni položaj. Pripravimo srecevanja (v živo ali preko spleta) z osebami, ki jih je vojna, ki traja že leta, neposredno prizadela. Sodelujemo pri molitvenih ve-cerih, shodih, pohodih za mir in spoštovanje clovekovih pravic. Gojimo nenasilna stališca in se urimo v vsakodnevnem spreje­manju, poslušanju, potrpežlji­vosti, miru in solidarnosti.« 
TAKOJŠEN ODZIV SLOVENSKE SALEZIJANSKE DRUŽINE 
Fundacija Don Bosko je takoj sprožila akcijo zbiranja denarne pomoci za salezijanske skupnosti v Ukrajini, kjer so salezijanci os-tali med begunci in razseljenimi. 
V zgolj nekaj dneh ste don Boskovi prijatelji, skupine in posamezniki, ki cutite s trpeci-mi brati in sestrami v Ukrajini, zbrali 15.000 evrov. Fundacija jih je takoj nakazala na transak­cijski racun ukrajinske salezijan­ske vizitatorije. S temi sredstvi salezijanci ucinkovito pomagajo vojnim beguncem v svojih sku­pnostih, župnijah in okoljih. 
Fundacija don Bosko, povezana z drugimi evropskimi salezijanski-mi ustanovami, nadaljuje z zbira­njem sredstev za potrebe pomoci beguncem v Ukrajini in v sose­dnjih državah, kjer salezijanci in številni prostovoljci skrbijo za vojne begunce. 



SALEZIJANCI V UKRAJINI KLJUB VOJNI NE OBUPUJEJO 
Po vec tednih vojne v Ukrajini salezijanci pozivajo k zašciti živ­ljenj najmanjših. Svoje sporocilo pridružujejo mednarodnim kli­cem k miru: 
»Nihce ne more in sme molcati ob napadu ruskih cet na Ukraji-no. Ne le da se okrutno obnaša­jo do civilistov, namerno ubijajo tudi otroke. Bombardirajo po­rodnišnice, vrtce in šole. To ni nic drugega kot dokaz želje po unicenju ukrajinskega naroda in njegove prihodnosti. 
Od zacetka ruskega napada na Ukrajino je bilo ubitih okoli 80 otrok in veliko ranjenih. Na tiso-ce otrok je bilo prisiljenih zbežati pred bombardiranjem in se skri­vajo v zapušcenih in razpadajo-cih kleteh, kjer so dneve in noci izpostavljeni mrazu, brez luci, hrane in vode. Na tisoce ljudi, vkljucno z otroki in najstniki, je utrpelo psihicne travme zaradi strahu pred smrtjo in boja za živ­ljenje. 
Salezijanci in salezijanska dru­žina ne moremo molcati v teh tragicnih trenutkih, ko vidimo, da agresor napada in unicuje ne­dolžna življenja. Vpiti moramo in sporocati celotnemu civilizi­ranemu svetu o teh barbarskih in grozljivih dejanjih. Prisluhnite glasovom otrok, ki umirajo zara­di bombardiranja! Kdo jih bo va­roval, ce ne mi, ki smo poslani k njim? Ne smemo se bati povedati resnice. Svet in svetovni voditelji morajo izvedeti za te grozote. 
Združimo se v zašciti otrok, ne le v molitvi, ampak tudi v konkretnih dejanjih. Hvala vsem za podporo in pomoc. Skupaj smo mocni! 
Prosimo za še bolj goreco moli­tev za otroke in za tisoce, ki so iz­gubili vse. Gospod, ostani z nami v teh tragicnih trenutkih. Samo s teboj se cutimo varne!« 
Salezijanska družina trpi z Ukrajino, kjer so naše redovne skupnosti in številne ustanove za revne in mlade. Naša povezanost z njimi je mocna, kajti ko trpi ena skupnost, z njo cutimo vsi. Bodimo dejavni v pozivu k miru in spravi, h kateri klice ves svet. V mislih smo z našimi sobrati, trpecimi in ranjenimi posamezniki v Ukrajini ter vsemi družinami, mladimi in otroki, ki bežijo in se zatekajo v razne centre. 
Spoštovani prijatelji in ljudje 
dobrega srca! Pozivamo in prosimo vas, da nam še naprej pomagate pri zbiranju sredstev za pomoc in podporo salezijanskim centrom v Ukrajini, ki skrbijo za vojne begunce. Hvala vsem darovalcem, da smo že lahko pomagali. 
Združeni v molitvi, dobrodelnosti in željah po spravi in miru! 
Marko Košnik, salezijanski inšpektor 


Rakovniška ulica 6 1000 Ljubljana 
IBAN 
SI56 0205 8026 2282 413 
KODA 
CHAR 
SKLIC 
SI00 107 
NAMEN 
UKRAJINA 
Recepti mame marjete 

ZAUPANJE V 
BOŽJO PREVIDNOST 

TOMAŽ STOJC, sdb 

V 
prejšnji številki smo lahko prebrali o odhodu mame Marjete v Turin. Od­povedala se je mirni starosti in spre­mljanju rasti vnukov. Danes bomo spoznali njen odziv na prihod v Turin. Novo bivališce je obsegalo dve sobi za spanje, od katerih je ena služila tudi za kuhinjo. Od pohištva sta bili dve postelji, dve klopi, dva stola, velik kovcek in mizica. Razen tega je bil tu še lonec, skleda in nekaj krožnikov. Ka­kor lahko vidimo, sta vladala in gospodovala pravo uboštvo in revšcina. To pomanjkanje in beda, ki bi razžalostili kogar koli drugega, sta don Boska in njegovo mater razveselili. Ta se je obrnila k sinu in dejala: »Doma sem od zgodnjega jutra morala urejati, gospodi­njiti in ukazovati. Toda tukaj, kakor vidim, bo vse veliko bolj preprosto, ne bo težav in 
dosti manj skrbi.« (BS II, 330) Zacetki oratorija v Valdoccu so bili resnicno skromni in ubogi. Ob prihodu bi se lahko oba pritoževala, jezila in se smilila samemu sebi. A sta poprijela za delo in sprejela raz-mere, kakršne so bile. 
Kako nam danes manjka zaupanja v Božjo previdnost! Vse vajeti želimo imeti v svojih rokah in ne zaupamo Njemu, ki nas je ustva­ril in nas pozna, kaj je za nas najboljše. Kako bi se odzvali na okolišcine, v katere sta vsto­pila don Bosko in mama Marjeta? Bi lahko izgovorili, kar je dejal don Bosko: »Tako, to je ociten dokaz, da bo Božja previdnost skrbela za naju. Pojdiva z zaupanjem naprej.« (BS II, 329) 
Testenine s sirom in poprom 
SESTAVINE 

400 gramov suhih (dolgih) testenin 200 gramov nastrganega sira pekorino 1 jedilna žlica crnega popra v zrnu 
PRIPRAVA 

V velikem loncu zavrite vodo, ki jo le ra­hlo solite, saj je že pekorino precej slan. Poprova zrna zdrobite z nožem. Ko so testenine skoraj kuhane, jih odcedite. Vodo, v kateri so se kuhale, prihranite. 
Na ogenj pristavite plitvo ponev in vanjo stresite testenine. Zdrobljen poper dajte v cedilo in ga na hitro poblanširajte v vroci vodi, nato pa stresite na testenine. Dodajte še približno cetrtino nastrganega pekorina, nekaj žlic vode, v kateri so se kuhale testenine, in vse skupaj dobro premešajte oziroma pretresite, da se sir stopi. 
Nato postopoma dodajajte preostali sir in vsakic tudi malo vode, medtem pa te­stenine mešajte oziroma pretresajte. Tako bo nastala bogata kremna omaka brez dodajanja mašcobe. Testenine postrezite takoj. bog požegnaj! 

Salezijanski utrinki od tu in tam 




GLASBENI USPEH LUCIJE BENEDIK 
Ucenka Glasbene šole Rakovnik Luci-ja Benedik je na 51. tekmovanju mla­dih glasbenikov Republike Slovenije (TEMSIG) v kategoriji flavta osvojila 1. mesto in dosegla 100 tock, posebno priznanje za najboljšo izvedbo obve­zne skladbe, posebno priznanje za doseženih 100 tock ter posebno pri­znanje za najbolj obetavno tekmoval­ko v najnižji kategoriji. 




DUHOVNE VAJE ZA SALEZIJANCE  V veržejskem Marijanišcu se je od 6. do 12. marca 2022 zbrala prva skupina salezijancev na letnih duhovnih vajah. Nagovore je pripravil salezijanec dr. Miran Sajovic, dekan Fakultete za kršcan­sko in klasicno književnost na Salezijanski papeški univerzi v Rimu. 
ORATORIJSKI DAN  Na dan stavke šolnikov sta katehistinji Darja in Ta-deja za svoje veroukarje na Trsteniku pripravili dan druženja s katehezo. Dan je bil poln veselih obrazov, iskri­vih otroških zamisli o tem, kako lahko živimo Jezusovo navodilo: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«. 


Salezijanski utrinki od tu in tam 


DUHOVNE VAJE V ŽELIMLJEM  Na prvem terminu od 18. do 20. mar-ca se je zbralo 100 otrok od 4. do 7. razreda. Voditelj Gašper Otrin je z animatorji pripravil bogat program z naslovom »On bojuje se!« Skupaj so odkrivali skrivnost Jezusovega trplje­nja in smrti ter zmagoslavnega vsta­jenja. 


SONCNA ELEKTRARNA  Po idejnih zamislih in nacrtih Viktorja Ganca je salezijanska skupnost v crnogorski Podgorici pod vodstvom ravnatelja Rudija Tisla na streho Don Boskovega centra v marcu 2022 postavila soncno elektrarno z mocjo 30 kW. 

Salezijanski utrinki od tu in tam 






DOTIK Z ZEMLJO  V loncarski de­lavnici Centra DUO v Veržeju je v treh marcevskih koncih tedna potekala loncarska delavnica za odrasle »Dotik z zemljo«. Pod budnim ocesom lon-carke Urše so tecajnice pridno srkale znanje in razvijale zamisli ob rokova­nju z glino na razne nacine. 



SALEZIJANCI PO SVETU  Statisticni podatki z dne 31. decembra 2021 ka­žejo, da je na svetu 13.488 don Bosko­vih salezijancev, 422 novincev in 118 škofov salezijancev, skupaj 14.028. Po posameznih salezijanskih pokraji­nah so salezijanci razporejeni takole: Afrika-Madagaskar: 
1.841 z zaobljubami, 191 novincev; Amerika Južni rog: 
1.123 z zaobljubami, 29 novincev; Interamerika: 
1.508 z zaobljubami, 26 novincev; Vzhodna Azija-Oceanija: 
1.425
 z zaobljubami, 51 novincev; Južna Azija: 

2.836
 z zaobljubami, 102 novinca; Srednja in severna Evropa: 


2.060 z zaobljubami, 13 novincev; Sredozemlje: 
2.503 z zaobljubami, 10 novincev. 

ZIMSKI ORATORIJ V SMC CELJE  Tudi v SMC Celje so med zimskimi pocit­nicami pripravili oratorijske dneve z bogato ponudbo: ob rednih oratorijskih dejavnostih in igrah so organizirali še kegljanje, drsanje in kopanje. 

Salezijanski utrinki od tu in tam 


FMA NA DRUŽBENIH OMREŽJIH  
Na inšpektorialnem srecanju FMA, v sredo 16. marca 2022, sta nam s. Zrin­ka Majstorovic in s. Barbara Mocenik, koordinatorici družbenega obvešca­nja, predstavili nov dokument naše Družbe »Smernice za navzocnost FMA na socialnih omrežjih«. 
SKUPINA ZA FANTE  V Janeza Boska v Želimljem se en ali dva vecera mesec­no zbirajo fantje. Na zadnjem so se pogovarjali, kako so fantje poklicani k vode­nju, kar se kaže recimo že pri plesu. O pomembnosti lika voditelja so razmišljali še ob kratkem filmu Metulji cirkus. 


DON BOSKOV TEDEN NA SKALI  
Na Skali so pred don Boskovim pra­znikom otrokom in mladim skušali približati štiri »stebre«, na katerih sloni don Boskov preventivni vzgojni sistem. Skozi ves teden jih je sprem­ljal don Bosko s svojimi zgodbami, ob tem pa so prejeli še stikerje, ki so si jih lahko nalepili na telefone, racunal­nike ali druge predmete. Cel teden je potekal tudi turnir v razlicnih di­sciplinah. Pika na i in zakljucek pa je bilo skupno praznovanje ob torti ter razglasitev rezultatov. 

Salezijanski utrinki od tu in tam 






NOVI PROSTORI  Slovenski kulturni praznik 2022 so v salezijanski usta­novi v Želimljem pocastili s posebno prireditvijo: spomnili so se 30. oble­tnice delovanja Zavoda sv. Franciška Saleškega, katerega zavetnika se letos še posebej spominjamo ob njegovi 
400. obletnici smrti. Ob upoštevanju epidemioloških razmer so prireditev in blagoslov novih prostorov Doma Janeza Boska pripravili na novem prostornem dvorišcu. Blagoslov je op-ravil ljubljanski nadškof metropolit in predsednik Slovenske škofovske kon­ference msgr. Stanislav Zore. 




DUHOVNE VAJE ZMP  Od 25. do 27. marca so v Veržeju potekale duhovnevaje za clane Združenja Marije Pomocnice z Rakovnika, iz Maribora, Šentrupe­tra, Cerknice in Murske Sobote. Nagovoril jih je duhovnik Ciril Cuš, z njimi pa je bil tudi duhovni voditelj ZMP salezijanec Janez Žerovnik. 
PREDSTAVITEV ŽIVLJENJA IN DELA S. ROSETTE MARCHESE  
8. marca, na smrtni dan s. Rosette Marchese (1922–1984), vrhovne predstojnice družbe FMA, za katero se je zacel postopek za beatifikaci­jo, je s. Mira Pece, nekdanja vrhov­na svetovalka, predstavila njeno življenje sestram iz medinšpekto­rialne konference CIME (Evropa in Bližnji vzhod). Za predstavitev je bilo veliko zanimanja. 

V obcestvu z rajnimi 

Ivo Miklavc SDB (1938-2022) 
Ivan Miklavc se je rodil 25. oktobra 1938 pri sv. Lovrencu na Pohorju. V družini je bilo šest otrok, Ivo je bil tretji. Domacega posestva niso imeli, zato so bili odvisni od ocetove place. Mati Kri­stina je bila zelo dobra in verna, bila je zelo než­na pri vzgoji, oce Roman pa je bil dostikrat bolj strog. Zaradi nasprotovanja novi politicni oblasti so ostali brez podpore in pozneje brez pokojnine. Zato je družino zaznamovalo delo za preživetje. 
1. oktobra 1954 je prišel na Reko, kjer je opravil 
5. razred nižje gimnazije. Po uspešnem letu šo­lanja in uvajanja v salezijansko življenje je avgu­sta 1955 napisal prošnjo in vstopil v salezijanski noviciat na Reki. Po prvih zaobljubah, ki jih je izpovedal na veliki šmaren 1956, je odšel v Zadar v salezijanski študentat, kjer je opravil tudi vzgoj-no prakso.  
V letih študija teologije v Ljubljani je prejel vse nižje redove. Ob koncu študija je njegovo pot prekinilo služenje vojaškega roka, ki ga ja koncal marca 1967, 9. junija pa je na Rakovniku izpo­vedal vecne zaobljube. Novo mašo je pel 2. julija 1967 v domaci župniji. 
Kot novomašnik je nekaj mesecev deloval v Ja­njevu na Kosovem, a že 1. oktobra je bil poslan v novonastajajoco župnijo Ankaran, ki jo je škof Janez Jenko ustanovil leta 1965. Prvi župnik je bil Franc Stritar, ki je postavil prve temelje mladi žu­pniji, potem pa je prišel Ivo Miklavc. Cerkev sv. Bride je bila na hribu, dalec od središca razvija­jocega se Ankarana. Poln idej in zagnanosti, kot je bil, je kmalu zacel navduševati, da bi zgradili novo cerkev s pastoralnim središcem. Dolga pa-pirnata vojna, mnogo politicnih spletk in koncno je po odkupu primerne lokacije 20. marca do­cakal blagoslovitev temeljnega kamna. Dela so hitro stekla in tako je bila že 2. decembra 1984 cerkev sv. Nikolaja v Ankaranu posvecena. 
Ob skrbi za materialno izgradnjo cerkve je skrbel za živo pastoralno življenje. Delal je še posebej z mladino, ceprav je kdaj hudomušno pokazal pro-ti predstojnikom, ceš da so ga dali dalec stran, na obalo, da »ne bi kvaril mladine«. Trideset let je oblikoval ankaransko župnijo skupaj s številnimi sodelavci. Ustanavljal je razlicne skupine. Iz iz­kušnje s tržaškimi skavti so tudi v Ankaranu nas­tajali zametki skavtske organizacije, ki so jo po osamosvojitvi lahko zopet ustanovili. Župnijo je gradil s katehetskimi sodelavci, ki so soustvarja­li veroucne ure. Pošiljal jih je v katehetsko šolo, bil do njih zahteven, kar se tice izpitov, hkrati pa neizmerno ocetovski in dobrohoten. Že mladim srednješolcem je veliko prepušcal in zaupal. Neš­teto je pricevanj o njegovih pristopih, pobudah, srecanjih, osebnih stikih. Bogu hvaležen je s tež­kim srcem leta 2001 odšel cez mejo in bil vkljucen v skupnosti Obcine, deloval pa je v župniji Trebce kot župnik. Tudi tam je hitro pridobil mlade na don Boskov nacin, še posebej skavte, se lotil dela v cerkvi in župnišcu. Rad se je vracal v Ankaran. »Tu je moj dom, drugega nisem imel,« je izrekel. Oglašati so se zacela leta. Ko je moral leta 2019 na operacijo, je zopet dalj casa preživel v Ankaranu. Pomagali so mu sobratje, ob sebi je imel veliko prijateljev in znancev, ki so mu na vsakem koraku nudili pomoc. Ceprav ni priznal ne sebi ne dru­gim, je nevidna in tiha bolezen napredovala. Vid mu je skoraj popolnoma odpovedal. Jeseni 2021 je odšel na Trstenik, bolj po volji drugih kakor svoji. Dostikrat je dajal obcutek, da je ujet v to svoje telo, ki mu ne da, da bi še naprej delal. V skupnosti med sobrati je zakljucil svoja bogata leta duhovniškega in salezijanskega življenja. 


Jože Zelnik (1933-2022) 
Franc Koncan (1929-2022) 

Dragi ata! Bogu sem neiz­merno hvaležna zate. Mo­goce so bile nekatere tvoje lastnosti komu prej motece kot prijetne, pa si vendar kakor školjka bisernica skrival v sebi biser. Imel si mehko, cutece, plemenito srce. Zame si bil najboljši oce na svetu; ne ker bi bil popoln, ampak ker si se Rajnega oceta Franca Kon-cana smo k vecnemu po-citku pospremili 24. marca 2022 v Šentjoštu nad Hor­julom. Rodil se je 19. okto-bra 1929 v Babni Gori. Nje­govo otroštvo ni bilo lahko. Kot dvanajstleten fant je os­tal brez oceta, ki so ga od­peljali v koncentracijsko ta­borišce v Italijo, od koder se 

iskreno trudil, da bi bil do-ber oce in vzgojitelj. [...] Spominjam se, ko sva pred mnogimi leti skupaj li­stala Salezijanski vestnik. Ob veliki sliki neke afriške kolibe si me vprašal, ce nisem tudi jaz mislila na ne­kaj takega. Vprašanje me je presenetilo, ker sem že sama pozabila, da sem nekoc mislila na misijone, še bolj pa, da si ti o tem kaj vedel. Odgovorila sem ti, da imam zdaj v mislih nekaj boljšega. Takrat sem v svojem srcu že nosila odlocitev, da bom vstopila v samostan sester klaris, toda to si izvedel šele cez pol leta. Spomnim pa se, da si mi takrat dal zelo pomem­ben napotek: »Veš, v življenju moraš izbrati tisto pot, ki jo cutiš v srcu, da je pravilna in je tvoje poslanstvo, ne glede na druge ljudi.« [...] 
Dragi ata, ponosna sem nate. Clovek gleda na zu­nanje stvari, Bog pa vidi v srce. Prosim Gospoda, naj ti bo usmiljen sodnik, ki skrušenemu srcu rad odpušca in nizke povišuje, pa tudi bogat placnik za vse žrtve, napore in ocitke, ki sta jih z mamo sprejela nase zaradi naju z bratom, zaradi mojega odhoda v samostan. Vedi, da nista izgubila ene hcere, temvec sta jih dobila trideset. Bog ne locuje src, ki ga ljubijo, ampak postane On sam njihova vez in je ta poveza­nost veliko globlja in lepša ter blagoslovljena. 
Dragi ata! Hvala Gospodu zate, za cudovit dom, ki sem ga bila deležna toliko let. Naj ti Gospod res vse stoterno povrne in te osreci z vecno blaženostjo pri sebi, v družbi Device Marije in sv. Jožefa, ki si ju tako prisrcno castil. Mogoce pa je tudi to znamenje Božje pozornosti, da je pogreb prav na god Lurške Matere Božje, ki ti je bila še posebej pri srcu. 
Prav v tem trenutku pogreba smo slovenske sestre klarise v molitvi zate pred Najsvetejšim Zakramen-tom, kjer bije živo Božje Srce. Tukaj smo povezani z Božjimi vezmi, ki delajo ljubezen med nami trdno in vecno. Kaj bi si tvoja duša v tem trenutku bolj želela za popotnico v vecnost kot iskrene molitve, ki odpi­ra zaklade Božjih milosti?! 
Tako bova vedno povezana in že zdaj cutim tvojo navzocnost in ocetovske spodbude. Veséli se v Gos-podu ter z nami prosi za svoje drage in za ves naš narod. Tvoja Marija  
– s. Marija Lucija presvete Evharistije, O.S.C. 
ni vec vrnil. Sam je moral poprijeti za delo na kmetiji in pokazati veliko mero iznajdljivosti in delavnosti. Božja previdnost in Marijina priprošnja sta omogoci­li, da je spoznal ženo Ano. V Šentjoštu pri Matickovih sta si ustvarila družino, v kateri so se jima rodili štirje otroci: Janez, Franci, Milena in Peter. 
Oce je bil zelo preprost, skromen, ni iskal sebe, tem­vec je v ospredje vedno postavljal druge. Imel je res dobro in cutece srce. Do vseh ljudi je bil prijazen in spoštljiv in vedno pripravljen priskociti na pomoc. Bil je zgled predanega in ljubecega moža in oceta, kar je nam otrokom omogocilo, da smo rastli v varnem in ljubecem okolju. Z velikim veseljem je spremljal svoje otroke, ki so si ustvarjali družine. Vnuke je imel na poseben nacin rad in oni njega. 
Z veliko delavnostjo in iznajdljivostjo sta z ženo Ano uspela obnoviti kmetijo, uniceno med vojno. Poleg dela na kmetiji je bil znan tudi po izdelovanju grabelj, ki jih je prodajal po širši okolici. Kljub vsej delavnosti ni bil suženj svojega dela. Delo ni bilo izgovor, da bi se umikal družini. Nedelja in prazniki so bili sveti, cas za Boga, družino, obiske. 
Bil je clovek iskrene in preproste vere. Zelo je bil vesel moje odlocitve za duhovni poklic in bil ponosen na to, da je njegov sin duhovnik. Naredil je tudi obljube kot salezijanec sotrudnik in s tem postal clan velike salezijanske družine. V življenju ni uporabljal velikih besed, ampak je predvsem s svojim nacinom življenja in vrednotami, ki jih je živel, pokazal na to, kaj je prav. Iz vere v Boga je crpal moc za svoje vsakodnevne izzi­ve. To se je zelo mocno pokazalo v zadnjih tednih, ko je veliko trpel. Velikokrat nas je prosil, da naj molimo z njim, in tudi, ko je bil sam, je veliko molil. Z velikim zaupanjem se je priporocal božjemu služabniku An-dreju Majcnu. Pod vzglavnikom je želel imeti njegovo sliko in molitev. 
V ponedeljek, 21. marca, ga je Bog poklical k sebi. Zanj veljajo besede apostola Pavla: »Dober boj sem izbojeval, tek dokoncal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravicnosti, ki mi ga bo tisti dan dal Gospod, pravicni sodnik« (2 Tim 4,7–8a). 
V veliki hvaležnosti, sin Peter, SDB 

stanovitni in verodostojni 

salezijanska založba 
nagradna krizanka Salezijanski programi za otroke in mlade 


SESTAVILA MATEJA  ANTICNO KOVINSKO VEDRO  TOLAŽBA  SREDSTVO ZA UMIVANJE  DON BOSKO  MATEJ ERJAVEC  DRŽAVA V JUŽNI AMERIKI  POCELO TAOIZMA  OBLIKA RASTLIN­SKEGA STEBLA  
DVOM V KAJ, NEZAUPANJE, SUMNJA  AM. IGRALEC DAMON  
KDOR OPRAVI NOVO MAŠO  
POTOVALNI NACRT  
TRUP  PERNATA DOM. ŽIVAL  
ZVEZDNICA, PRIMADONA  NARAVA, CUD  

 BALON NAPOLNJEN S PLINOM  TONE RUS  
DON BOSKO  SREDSTVO, KI POVZRO­CA OMAMO  DVOREC TERENSKI AVTO  
 CERKV. OBRED­NA OPRAVA  
KRILO RIM. KONJENICE  
TRAVA DRUGE KOŠNJE  LAIK, LJUBITELJ  
PODZEMNI ŽUŽKOJED  
CRTA, KI LOCUJE OZEMLJA,DRŽAVE  GLASBILO S TIPKAMI  DEL JADRNICE  
OTOCJE PRI NOVI GVINEJI  
SMUCARSKI CENTER NA ŠVEDSKEM  HR. PODJETJE ZA SLADKARIJE BLIŽNJI SORODNIK  NAJVECJI PTIC TEKAC  
AM. PEVEC BILLY  
14. IN 6. CRKA ABECEDE  SPODNJI DEL GOBE  ST. IME ZA JE­ZERO MALAVI  
RIMSKI POZDRAV  MODERNA ZVRST GLASBE  
JEZERO NA FINSKEM (ENARE)  REKA – ŠPANSKO  TOMAŽ DOMICELJ  
SOLMIZACI­SKI ZLOG  21. IN 16. CRKA ABC  
SAMOSTAN­SKA SOBICA  IZDELO­VALEC RAKET  
KIS  JUNAŠKA PRIPOVEDNA PESNITEV  IGRA NA SRECO  

GESLO križanke DB 2/2022 
pošljite do 20. junija 2022 na uredništvo revije Don Bosko. 
1.
 nagrada: pulover s kapuco (L) z don Boskovo mislijo 

2.
 nagrada: knjiga 


Rešena iz pekla 
3. nagrada: knjiga 
Angel podari perut 
4. nagrada: knjiga 
Oratorijska klapa 
5. nagrada: otroški knjižici 
Narobe svet, Otrocici in kraljestvo 
6. nagrada: rdeca majica z logotipom Don Bosko 

REŠITEV 
križanke DB 1/2022 
Srecanja z Bogom 
NAGRAJENCI 
1. nagrada 
Olga Razpotnik, Kresnice 
2. nagrada 
Mimi Kos, Mokronog 
3. nagrada 
Marko Kranjec, Cerknica 
4. nagrada 
Danica Kerš, Celje 
5. nagrada 
Irena Frakelj Kešnar, Kranj 
6. nagrada 
Alojz Fister, Tržic