Za poduk isi kratek cas. Peyramale, bivši lurški župnik. (Daljo.) Pri toliki darežljivoati gospoda župaika je moralo v hraaia časib kaj aavskriž priti, to ai raoglo drugače biti. Res je tadi, da se v farovžu hišiaja (estokrat več podstopi, kakor jej prav za prav gre oblasti, ia da si tadi v takih rečeh svoji besedo, katere se je prav aič ae tičejo. Takove sorte je bila tadi sicer spoštovaaa bišiaja v lurškem farovžu. Nekega dae daruje Peyramale svoj celo aov predprsaik berača. To je bilo veadar odveč; zdaj ai mogla dalje mol cati ter brzdati jezika: odvezal se jej je: ,,Kaj, gospod žapaik, vi ste svoj aovi predprsaik dali vbogaime? ali bi stari, poaošeai ae služil beraču ravao tako?' ,,Prosim te, tiho da dej! berač iaia že itak dovolj cuaj, tedaj bi ga jaz prav aič ae obogatil, če še mu eao cuajo aavržem". Hujša se je godila drugobart. Nekega ju tra potrka aek star mož, ki je bil ud ajegove ,,familije", aa farovška vrata; žapaika ai bilo doma, še je imel v cerkvi opraviti. Toti berač joje daaes jako slabo pogodil, Hišiaja se postavi med vrata. opre roke aa ledje ia seveda beseda jej ae zmaajka. Rekla je: ,,Gospod župaik aimajo več peaez, da bi jih za vaaii metali. Njihova mošaja je prazaa za več dai: vi berači ste jih lepo ocedili. Dostikrat aiti za obed ainiam kaj aa aiizo dati. Poberite se od hrama, ae bode hadega leta za vami, takaj ae dobite pisaaega beliča več1'. Tako huda ploha se je vlila aa ubogega berača. Toda v tistem hipu se je veter obruil ia zdaj je hišiaja stala pod kapom. Peyramale, ki je za voglom prasko poslašal. stopi tetaaega obraza izza steae, ia z resaobaini licem zavrae hišiajo, ia postavi odločao besedo, katerej se ai dalo agovarjati ter reče: ,,Na vas je zdaj red, da ae mi poberete od hrama, ia da mi ae prestopite več praga, od katerega mi ubožce podite". Ia žapaik se ai dal preprositi, hišiaja je morala oditi. Veadar za osem dai je privolil, aaj se vrae, ako se hoče poboljšati. ,,Ubožci, je rekel lurški župaik, so pri aas aa mestu Kristasa, da ajiai služiaio, kcr ajemu osebao postreči ae moremo." Da spoštovaao kuliarico aekoliko izpričamo, pa moramo prizaati, da v farovžu res marsikdaj aiao groša gleštali, ia da so bili vsi koti piazai. kedar je iskala, kaj bi v loaec dejala. Kar je Peyramale po svojem očeta dobil, je že davao premiailo, ker ai mogel videti siromaka, da bi aiu ae pomagal. Kedar pa so se ajegovi dohodki posašili, da sata ai mogcl pomagati, pa jc drugim priskrbel priložaost, da so dobro storili. Čestokrat je stopil b kateremu bogatejšemu mestjaau ter djal: ,,Obiščite veadar tistega siroiaaka, jaz vem, da se vam bode asmilil". Potem so je vrail k siromaku ia je rekel: nKer vam sam ae morem pomagati. pa vam priaeaem vsaj veseli glas, da vas bode aa večer ali v jutro raao aekdo obiskal, ki ae vas bode usmilil-1. Ljudstvo od duhovaika pred vsem terja, da njegovo srce pri deaarju ae spi ia da ob posvetaem blagu ae obvisi. Pri ovcah taki duhovaik kaj velja, ki ima pravo srce ia se v aevaraostih ae uda. Ia ravao zato je ljudstvo lurškega žapaika visoko ceailo, ker se razua Boga aikogar ai bal, ia ker ga srce aikdar ai zapustilo; bil je sicer blag, kakor apostol ia pohlevea, kakor ovca, ob cnem je pa bilo jaaaško srce v ajegovih prsih. Sinešnica 31. Toae: ,,Od due 15. avg. ae bode aobedea voz več plačal mitaiae". Ivaa : ,,Kaj ti praviš! To se mi ae dozdeva verjetao. Kdo bo pa potlej ceste delal ?" Toae: ,,Zakaj bi ae bilo verjetno? Plačal bode aiitaiao meada pač gospodar voza".