Za poduk in kratek čas.   Pri Miklovi kapeli. (Priobčil Fr. Muršič.) (Konec.) Krasno jutro je, ki še obeta krasnejši dan. Zvonjenje, strel in godba vrše se neprenehoma drugo za drugim. Ljudje vro od vseh stranij, kakor mravlje na mravljišče. Nekaj jih ostane pri cerkvici, drugi gredo na skupno zbirališče, kake četrt ure oddaljeno, kjer se združijo procesije iz treh sosednih far. Okoli 10. ure pride tudi vsa rodbina Miklova, znanci, prijatelji in drugi povabljeni gostje na skupno zbirališče, od koder gre sedaj skupna procesija k cerkvici na goro. Neprešteta ranožica Ijudstva koraka pobožno med godbo, molitvami in svetimi pesmami za presv. razpelom. Spremlja jo pet duhovnikov in dva bogoslovca. Le po časi se pomika naprej. Cerkvica je, se ve, da mnogo premala, da bi mogla obseči do 2000 broječo množico, zato pa se mora pridiga vršiti pod milira nebom. V krasnih, v srce segajooih besedah razložijo č. g. kapelan iz Križevljan pomen Marijinega vnebovzetja za nebesa, za Marijo samo in za nas Ijudi. Vidno ginjeno Ijudstvo je skrbno sledilo govornikovim besedam. Po pridigi bila je slovesna sv. maša, pri kateri je streglo pet duhovnikov. Med sv. opravilom si z veseljem opa- žal, kako mirno je bilo vse v eerkvi in zunaj cerkve, kako pobožno, kako zbrano so molili vsi! Niti najmanj- šega nereda nisi opazil pri toliki množici hrvaškega in slovenskega ljudstva. Tu pač veljajo besede pesnikove: nTu narod biva še krcpak, Tu narod biva poštenjak, Ki svet ga še okužil ni, Ki čas ga omelikužil ni". Zamolčati še tudi ne smem prekrasnega petja med sv. mašo. Zasluga in čast gre v tem ozitu v prvi vrsti gospej Miklovi ter njenemu sinu g. A. Miklu, trgovcu in posestniku v Ormožu, ki je s svojim mogočnim glasoin vse navzoče kar očaral: čast pa tudi in zahvala pobožnim pevkinjam od Sv. Marjete ter izbornim godcem, ki so tako lepo spremljali krasno petje. Še dolgo, dolgo se ni moglo ločiti pobožno ljudstvo po sv. opravilu od prelepe Marijine eerkvice in skoraj vsi še so čakali na večernice. Mod tem pa je gostoljubna rodbina Miklova izborno pogostila č. g. duhovnike in mnogo drugih povabljenih gostov od Sv. Marjete, Sv. Tomaža itd. Vršila se je napitnica za napitnico, vsi smo se veselili v Gospodu; saj je bil to dan, ki ga je Gospod napravil, zakaj se torej ne bi radovali in veselili o njem, kakor pravi sv. pismo. Toda slovesnost še ni bila končana. Drugi dan na Rokovo zbralo se je tudi jako dosti ljudstva pri Marijini cerkvioi ter čakalo na sv. mašo. In res okoli 9. ure stopijo pred oltar sivi starček, zlatomašnik Toplak. Gastitljivi starček je peš prikorakal skoro pet ur hoda sem gor k Mariji, pri kateri se je tudi druga leta mudil. Gvrst in zdrav kot novomašnik zapel je sivi starček sv. mašo. O gotovo je semkaj prišel, da bi mu Marija še nadalje izprosila zdravja, da bi še mnogokrat mogel tukaj njej na časl zapeti sv. mašo. Takšen prizor pač mora človeka ganiti, ganiti do solz. Ganiti pa mora tudi vsakoga, ko vidi toliko požrtvovalnost, toliko pobožnost in vernost, toliko gosto- ljubnost in radodarnost rodbine Miklove; kajti vsa slovesnost vrši se le edino na stroške velikodušne rodbine Miklove. Le pomislimo, koliko je stala cerkvica in koliko še zdaj stane. Akoravno se imenuje kapela, vendar je mala cerkev z enim oltarjem, z zvonikom, tremi zvonovi in drugimi napravami. To vse pa daruje blaga rodbina Miklova Mariji na čast. To je prava istinita rodbina slovenška, njo bi moral posnemati -vsakaleri imoviti Slovenec. Takšnih rodbin naj bi nam podelilo milostno nebo le nekoliko in narod naš ne bi propal ne v gmotnera, ne v verskem oziru, tem menj pa še v narodnem, tako nam ne bi mogli prav nič škodovati nasprotniki naši. A pa jo tudi vsakdo spoštuje, čisla in Ijubi — rodbino Miklovo! Ko sino odhajali domov rekla je blaga gospa Miklova: »Srečno Marija!« Da, srečno Marija! reciva tudi midva, dragi bralec, ter se podajva veselega in hvalcžnega srca vsak na svoj dom. Miklovi rodbini pa zakličiva v slovo: Živeli! Na mnoga leta! Smešnica. »Gospica«-, reče mestni gizdalin kmečkemu dekletu, »gospica,' če dobite te dni pismo od mene, prosim vas, vrzite ga hitro v ogenj, ko šte ga prebrali!« »Še prej, gospod«, odvrne dekle, »obljubim vam, da storim to še, predno ga berem«.