ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA POMEN USTOLIČENJA KOROŠKIH VOJVOD V SLOVENSKI ZGODOVINI IN NJEGOVA PROBLEMATIKAi Prihodnje leto 18. marca bo minilo 540 let, odkar je slovenski kmet zadnjič izročil koro- škemu vojvodi ob knežjem kamnu pri Krn- skem gradu oblast v deželi z obredom, v kate- rem so kmet in vojvodovi zastopniki uporab- ljali kot obredni jezik slovenščino, v znanem obredu »ustoličenja koroškega vojvode«. Pred ustoličevalca — najstarejšega moškega člana iz koseške rodbine »vojvodskega kmeta« iz Blaž- nje vesi — ki je sedeč na knežjem kamnu držal z eno roko marogastega bika in z drugo kobilo enake barve,,okrog njega pa so stali sodni pri- sedniki in ljudstvo, je prišel v spremstvu fev- dalcev v kmečko obleko preoblečeni vojvoda Ernest Železni. Ko je kmet dobil na vprašanja, ali je vojvoda pravičen sodnik, ali skrbi za blagor dežele, ali je svobodnega stanu in ali spo- štuje in brani pravo krščansko vero, od vojvo- dovih spremljevalcev pritrdilen odgovor in ko mu je goriški grof zagotovil odkupnino za nje- gov sedež, je s knežjim kamnom simbolično iz- ročil novemu vojvodi oblast v deželi. Vojvoda je sicer dobil deželo v fevd že pred tem dogodkom, a šele potem, ko je ob knežjem kamnu s pri- sego potrdil plemiške pravice, je bil med mašo pri Gospe Sveti blagoslovljen in je mogel po- poldne na vojvodskem stolu na Gosposvetskem polju podeliti fevde svojim vazalom. To so kar mogoče skopo povedane poglavitne črte tega obreda v zadnjem obdobju pred njegovim pro- padom. L. 1414 je predstavljal ta obred, ne glede na vrsto docela jasnih fevdalnih elementov, ki so z njim združeni in prepleteni, že dolga sto- letja v tedanji fevdalni Evropi povsem svoje- vrstno obliko poklonitve novemu deželnemu knezu. Humanist Enej Silvio Piccolomini, ki je umrl 1464 kot papež Pij II., ne uvaja njegovega opisa v svojem delu »De Europa« brez vzroka kot »slovesnost, o kakršni se ne sliši nikjer drugje«; podobno ga navaja v XVI. stoletju znani francoski pravni teoretik in zgodovinar Jean Bodin v delu 2>Six livros de la Repui)lique« kot »obred, ki nima para na svetu«. Prav ta llll KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO njegova posebnost je povzročila, da je od XIV. stoletja dalje uvrščen njegov opis v dolgo vrsto zgodovinskih spisov, tudi takih, ki se sicer kar nič ne dotaknejo naše ožje domovine. Takrat so gledali nanj seveda le kot na za- nimivo posebnost. Zato pa je predstavljal toliko večjo uganko za moderno zgodovinopisje, ki se ni hotelo več zadovoljiti le z njegovim opisom, marveč je hotelo odkriti tudi vzroke njegovega nastanka. Meščansko zgodovinopisje je posku- šalo rešiti vprašanje edinstvenega obreda z edinstvenim, več ali manj anekdotskim nastankom. N. pr., kmet naj bi si pridobil te pravice ob priliki nekega upora poljedelskih podložnikov proti pastirskim gospodarjem; vla- dar karolinške države naj bi mu jih dal, ker se je podložno kmečko prebivalstvo pokristjanilo prej, kakor vladajoči velikaši; obred naj bi na- stal ob prihodu nemških vojvod v deželo, ki jih je bilo treba najprej sprejeti v karantansko plemensko skupnost; predstavljal naj bi re- zultat dejstva, da je v VII. stoletju ozka plast hrvatskih osvajalcev prekrila alpske Slovane in zamenjala Obre, ki so dotlej vladali nad njimi; bil naj bi posebnost slovenskega ali slovanskega prava, kmet pa naj bi postal njegov nosilec v začetku IX. stoletja zato, ker se je slovensko plemstvo spojilo s frankovskim in prevzelo tuje, a odreklo se domačemu pravu; ohranil naj bi se zaradi neke posebne demokratičnosti staro- slovenske družbene in politične ureditve itd. Toda, že ne glede na spornost podrobnega dokazovalnega postopka za te in še druge po- dobne rešitve, ki so se nabrale ob proučevanju obreda pri ustoličenju koroških vojvod v teku zadnjega pol stoletja, se postavlja vprašanje, ali je pravilno vsaj njihovo temeljno izhodišče. Ali je obredu, ki je edinstven v fevdalnem svetu, res spričo tega treba iskati neko edin- stveno izhodišče šele v njenem okviru? Mar ne najdemo pri vseh ljudstvih v Evropi pred nastankom razredne družbe — tudi pri vseh tako imenovanih »barbarskih« ljudstvih v Evropi pred nastankom fevdalne družbe in fev-. dalne države — različnih obredov za podelitev oblasti plemenskemu poglavarju? Ti obredi se sicer res formalno ločijo od ustoličevanja koro- ških vojvod, toda po svojem družbenem bistvu so mu povsem enaki. Seveda, pravice ljudskega zbora so povsod vzporedno z oblikovanjem raz- redne fevdalne družbe prehajale na vedno manjši krog najmočnejših fevdalcev iz vrst novega visokega plemstva, vladar pa se je s po- močjo dvornega plemstva, ki se razvije iz nje- govega oboroženega spremstva — tako imeno- vane »družine« — vedno bolj dvigal in se osvo- bodil teh starih oblik, kolikor jih ni prevzela v svoj obrednik cerkev ali kolikor se niso ohra- nile v nekaj redkih primerih v bolj ali manj formalni pravici najvišjih državnih knezov do volitve novega vladarja. Mar ni šele s tem po- znejšim razvojem v okviru rasti fevdalne družbe postal koroški obred posebnost? Ker namreč zreli fevdalizem na Slovenskem ni samorasel, marveč v bistvu zahodnega, frankovskega po- rekla, nadalje, ker ne poznamo nikjer v okviru fevdaliziranih pokrajin frankovske države kakršnih koli podobnih ostankov pri po- stavljanju grofov, predvsem pa, ker je obredni nosilec ustoličenja slovenski kmet, kosez, in ne plemstvo, ter obredni jezik slovenščina in ne latinščina ali nemščina, je izključeno, da bi mogel obred nastati šele, ko se je uveljavil v 9. stoletju na slovenskih tleh frankovski fev- dalizem s tujimi fevdalci. Njegove korenine so nedvomno starejše od slovenskega stika s Franki in segajo v dobo samostojne kneževine karan- tanskih Slovencev v Vzhodnih Alpah. S tem pa se postavlja pred marksistično zgodovinopisje, ki gleda na razvoj pravnih oblik kot na razvoj, ki ni samostojen, marveč le odraz globljega gospodarsko-družbenega razvoja, vrsta popol- noma novih vprašanj. Zakaj je bil karantanski razvoj ob prehodu iz zgodnjefevdalne družbe v fevdalizem drugačen kakor drugod v Evropi in posebej v frankovski državi? Kje so vzroki, da so se ohranile meje vladarjevega nastopa in pravic vladajočega razreda na Koroškem tako globoko v dobo fevdalizma? Kako, da ohrani kosez kot predstavnik slovenskega kmečkega prebivalstva navedene pravice še šest stoletij potem, ko pade slovenski kmet skoraj v celoti v podložništvo tujega fevdalca? Kaj nam more ustoličenje koroških vojvod povedati o družbe- nem razvoju Karantanije v času njene svobode, iz katerega izvira, o čemer nam pa drugi viri tako malo sporočajo? Ce gledamo na obred ustoličenja koroškega vojvode na tak način, nam torej postavlja vrsto nadvse važnih vpra- šanj o slovenskem zgodovinskem razvoju v zgodnjem srednjem veku, obenem pa je ključ za njihovo uspešno razrešitev v dobršni meri skrit prav v razkritju razvoja tega obreda samega. Poleg tega temeljnega pomena obreda ustoli- čenja — da se namreč ob njem in z njim raz- krivajo in rešujejo najvažnejša vprašanja slo- venskega zgodovinskega razvoja v zgodnjem srednjem veku, delno pa celo vse do začetka XV. stoletja — pa je imel ta obred v slovenski zgodovini še drug pomen. V teku zadnjih dveh stoletij je obenem s spominom na slovensko samostojnost v karantanski kneževini predstav- ljal v slovenskem narodnem in političnem pre- bujanju podobno vzpodbudo, kakor pri drugih slovanskih narodih tako imenovano državno pravo, v zadnjem petdesetletju pa so ga mnogo- krat izkoriščali v še ožjem in ostrejšem boju o slovenskem ali neslovenskem značaju Koro- ške, o razmejitvi med Avstrijo in Jugoslavijo. Ta drugotni pomen ustoličevalnega obreda v slovenskem razvoju je prav gotovo zelo pripo- mogel k temu, da je prihajalo reševanje nje- govega poglavitnega pomena v vedno večjo za- gato. Vse preveč se je namreč usmerilo vse proučevanje v težnjo, ugotoviti le eno vedno ve- ljavno obliko obreda (ali kvečjemu dve), in v vprašanje izjemnega nastanka obreda, ki so ga reševali ponajveč z raznimi etnografskimi vzpo- rednicami, ločeno od družbenega razvoja. Pri 112 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA tem so zanemarjali širšo zgodovinsko analizo obreda, proučevanje njegovega razvoja, ki edino more privesti do trdnih zaključkov tudi glede njegovega izvora. Neredko so se — zlasti z nemške, pa tudi z naše strani — z znanstve- nim delom mešala nacionalistična stališča in pobude, ki so našle odraz v nevzdržnih ali skrajno dvomljivih domnevah in trditvah, tako da je vse delo prišlo v pravo slepo ulico, v ka- teri so si posamezni pisci skoraj vse trditve osporavali med seboj, od vrednotenja virov preko domnev o eni ali dveh oblikah obreda do vprašanja njegovega razvoja. Razvoj ustoličevalnega obreda in vseh zgoraj naštetih pomembnih vprašanj iz slovenske zgodnjesrednjeveške zgodovine pa ne bi bilo mogoče razrešiti, če nam viri ne bi nudili o tem podrobnejših podatkov. Prav vprašanje virov je za vsako zgodovinsko vprašanje temeljnega pomena, saj je zgodovinarju preteklost dostop- na le po njihovem posredovanju in ne nepo- sredno. Vrednost, značaj, obseg in podrobnost virov predstavljajo mejnike, preko katerih zgo- dovinarjevo spoznanje ne more seči. In prav v tem temelju zgodovinarjevega spo- znanja je bilo ustoličevanje koroških vojvod po razpravah zadnjih desetletij v bistvu vse sporno. Zgodovinar more za ugotovitev, kaj se je v resnici zgodilo, uporabiti vsak vir le toliko, kolikor je v njem ohranjen po kakršni koli poti samostojen stik z opisanim dogodkom ali dej- stvom; kolikor pa vir prepisuje ali predeluje podatke starejših, nam ohranjenih virov, je za to delo brez vrednosti. Zanesljivost sporočila zavisi namreč le od tega, na kakšni podlagi je bilo zapisano prvič, ne pa od tega, kolikokrat je bilo pozneje prepisano. Temeljni viri o ustoličevalnem obredu so trije, vsi trije ohranjeni v najstarejših rokopisih iz XIV. stoletja: vložek v dveh rokopisih nemške pravne knjige »Švabsko ogledalo« (giessenskem iz druge polovice XIV. in st. gallenskem iz druge polovice XV. stol.), opis v prvem delu »Avstrij- ske rimane kronike«, ki ga je napisal zgornje- štajerski vitez Otokar iz Geule med I. 1506 in 1308 ter opis v kroniki »Liber certarum histo- riarum«, delu vetrinjskega opata Janeza (kon- cept iz 1340—41, čistopis iz 1343). Razmerje med temi tremi poglavitnimi in ostalimi manj po- membnimi mlajšimi viri je jasno že od zname- nitega Puntschartovega dela »Herzogs- einsetzung und Huldigung in Karnten« (1899), s katerim se začenja prava preiskava obreda v modernem zgodovinopisju. Glede treh temeljnih virov pa Puntschart ni tega vprašanja medse- bojnega razmerja niti načel, ker je mislil, da so vsi trije med seboj neodvisni. Ko se je skoraj tri desetletja pozneje zaradi naraščajočih sporov o izvoru in značaju obreda proučevanje moralo znova vrniti k izhodiščnemu vprašanju virov, pa se je pojavila o njihovem razmerju vrsta nasprotujočih si rešitev. Voltelini, Torggler in Rauch so poskušali s primerjavo vrinka v »Svabskem ogledalu« in Otokarjevega opisa obreda dokazati, da gre pri prvem za falzifikat iz XIV. stoletja, ki je za razvoj samega obreda brez vsake vrednosti. Rauch je predlagal sledeči razvoj virov:2 To genealoško tabelico povezuje le še z Oto- karjem, ki naj bi bil odvisen od olslike »z«. Osporavanje vrednosti vrinka med viri za ustoličevanje pomeni dvoje: neposredno zavrača edini vir, ki podaja podrobno sliko obreda, po zunanjem videzu bistveno starejšo od tiste, ki jo posredujejo vsi ostali podrobni opisi; po- I Slika 1. Cerkev pri Krnskem gradu 113 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO sredno pa bistveno slabi domnevo, da se nanaša poročilo v »Conversio Bagoariorum et Caranta- norum« (iz 871) o nastopu karantanskili knezov Gorazda in Hotimira sredi VIII. stoletja že na ta obred. Ta domneva je namreč stvarno pod- prta predvsem s sorodnostjo v delitvi dogodkov ob nastopu novega kneza v dva dela — volitev in podelitev oblasti — v Konverziji in v vrinku. Če bi se izkazal vrinek v resnici kot potvorba in bi ostala s fevdalnimi elementi pretkana oblika obreda v opisih Otokarja in opata Janeza res edina zagotovljena, bi se ta razlaga Konver- zije gotovo močno zamajala in resno bi bilo treba načeti vprašanje, ali tak obred res more izvirati še izza samostojne Karantanije. To dovolj jasno kaže temeljni pomen re- zultatov tekstne kritike za ves razvoj obreda in za njegov izvor. Pri preiskavi virov je bilo spričo tega treba položiti težišče na dve vprašanji: na medsebojno razmerje ohranjenih virov in na izvor, iz kate- rega so posamezni pisci črpali obvestila, t. j. kakšni so njihovi nam nedostopni viri in koliko so njihovi pisci tudi sami neposredne priče, oči- vidci tega, kar opisujejo. Najvažnejši rezultati te preiskave — štejem jih za najtrdnejše v vsej svoji knjigi — so naslednji: 1. Domneva, da bi bili vrinek, Otokar in Janez Vetrinjski zvezani po istem starejšem opisu obreda, je nevzdržna. Obliki obreda v prvem viru na eni strani in v obeh ostalih na drugi se namreč preveč bistveno razlikujeta in si v bistvenih vprašanjih celo nasprotujeta. Pa tudi domneva o zvezi samo med Otokarjem in Janezom Vetrinjskim po taki predlogi je po- grešna: Če bi tako predlogo uporabljal Otokar, ne bi prišlo do nekaj težkih pogrešk pri opisu, če bi jo rabil opat Janez, ne bi pripovedoval, da na Koroškem govore, da je bil tak opis napravljen 1. 1286. Da pa tak uradni opis obre- da v resnici ni nikdar obstajal in da koroško plemstvo zanj ni vedelo, dokazuje dejstvo, da so koroški stanovi opisovali obred 1. 1443 po opisu opata Janeza, 1564 pa po opisu Eneja Silvija Piccolominija, torej dveh povsem lite- rarnih virov. 2. Janez Vetrinjski je bil opozorjen na obred po vsej verjetnosti po Otokarjevi kroniki, ki jo marsikje — in tudi v opisu obreda — brez dvoma v vrsti podatkov dobesedno uporablja. Otokarjevo poročilo je preveril po živem koro- škem domačem izročilu in ga v vrsti potez bistveno popravil, ponekod tudi že pogrešno na podlagi novih sprememb v obredu iz leta 1335. Vendar pa v času, ko je prvič opisoval obred (1340-1), ni bil še nikdar priča njegovi izvršitvi; edino ustoličenje, ki mu je verjetno prisostvo- val, je tisto Albrehta 11. v 1. 1342. 3. Oba rokopisa Svabskega ogledala, v katerih se je v dveh variantah ohranil vrinek »o pra- vicah koroškega vojvode«, sta v bistvu enako- vredna za obnovo prvotne oblike tega sporočila. V zadnjem delu tega vrinka, ki govori o podre- jenosti koroškega vojvode pod »sodnika dežele«, je besedilo starejšega (giess.) rokopisa bistveno pokvarjeno, medtem ko se je pravilno besedilo ohranilo le v mlajšem, st. gall. rokopisu. Med obema rokopisoma in prvotno obliko vrinka v Svabskem ogledalu je še po en izgubljen rokopis. 4. Zveza med vrinkom in Otokarjem je ne- dvomna. Dokazuje jo ista kompozicija obeh poročil, ki se obe delita v odstavke o vojvodi kot lovskem mojstru, ustoličenju, prihodu voj- vode na cesarski dvor in o sodstvu nad vojvodo v zvezi s slovenščino. Še trdneje jo zagotavlja ponavljanje istih besed v istem zapovrstnem redu v obeh zadnjih, z obredom le posredno zvezanih odstavkih. Dejstvo pa je, da so vsi ti sestavni deli smiselno povezani le pri vrinku, ker je po njem dobil vojvoda pokrajino v fevd šele p o ustoličenju (zato je moral v zvezi z na- stopom oblasti še na cesarjev dvor) in ker se je prav s tem dejanjem vojvodova podsodnost pod »sodnika dežele« spremenila le še v golo formalnost (zato določbe o sodstvu). V Otokar- jevem času, ko je sprejel vojvoda deželo v fevd že pred ustoličenjem, ta notranja po- vezanost izgine; zaradi spremenjenih razmer pa je prišlo v obeh zaključnih odstavkih tudi do stvarnih napak (kmečka obleka vojvode, obvez- na po vrinku le za prvi prihod na dvor, v zvezi s prevzemom fevda, se po Otokarju na- pačno raztegne na vsak prihod, ker obenem z odpadom podelitve fevda zmanjka podlaga za časovno omejitev na prvi prihod; ker okr. 1.1300 nad vojvodami v nemški državi ni bilo več dru- gega sodnika razen cesarja, je Otokar pogrešno prenesel obravnavo v slovenščini pred cesarsko sodišče). Končno je Otokarjevo poročilo zvezano le s pokvarjeno, giess. varianto vrinka, zato pa Otokar seveda ne more biti podlaga za vrin- kovo prvotno obliko. Vse to dokazuje, da je bil Otokar opozorjen na obred po »Svabskem ogledalu«, ki ga je poznal in tudi sicer na nekaj mestih uporabljal. Ker pa se je do njegovega časa obred pri knežjem kamnu in vojvodskem stolu pod vplivom fevdalnih obredov že bistveno spremenil, je pisec zamenjal osrednji del vrin- kovega poročila z novim opisom, oprtim na koroško izročilo o ustoličenju Majnharda Tirol- skega 1. 1286. Vrinek je zato starejši od okr. 1300. 5. Vrinek sam pa je po pravnih institucijah, ki jih omenja, in po svoji terminologiji v takš- nem nasprotju s pravom, veljavnim v XIII. sto- letju, da ni mogel šele v tem času na novo na- stati. Oboje dokazuje, da je njegova bistveno starejša predloga nastala nekje sredi XI. sto- letja, podobnost njegove vsebine s sporočilom v Konverziji in globoke razlike z obredom ko- nec XIII. stoletja pa kažejo, da gre v bistvu za obliko, ki je še prav blizu tisti, ki je bila doma v dobi karantanske samostojnosti. Genealogija glavnih virov je torej v resnici naslednja: Po opisu v vrinku v »Svabskem ogledalu« je bila najstarejša nam podrobno znana oblika ustoličevalnega obreda v XI. stoletju naslednja: Po smrti starega vojvode so kosezi — poseben sloj kmečkega prebivalstva na Slovenskem — na zborih svojih koseških sodišč izbrali in za- prisegli svoje zaupnike, t. j. »dobre ljudi«, ki jih pozna slovansko pravo. Ti zaupniki, zbrani na koseškem deželnem zboru, so najprej iz- 114 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA brali iz svoje srede »sodnika dežele«, pod čigar vodstvom so nato kot zastopniki dežele raz- pravljali in glasovali o sprejemu novega voj- vode, ki jim ga je predlagal vladar nemške države. Če bi ga bili zavrnili, bi jim moral cesar določiti novega kandidata, če pa je večina pritrdila, je to obveljalo kot »skupen«, t. j. kot soglasen sklep vsega zbora. Vse ljudstvo se je nato odpravilo na Gospo- svetsko polje, kjer so ob knežjem kamnu jjri Krnskem gradu (severno od Celovca) novemu vojvodi od svoje strani izročili oblast v deželi. Vojvodo so preoblekli v kmečko obleko (sive hlače, siv suknjič z rdečim pasom, rdečo torbo, siv plašč, siv klobuk s sivo vrvico in kmečke čevlje z rdečimi vezalkami), ga posadili na ko- bilo in peljali trikrat okrog knežjega kamna. Okrog stoječe ljudstvo je medtem pelo sloven- sko hvalnico: »Cest i hvala bogu vsemogočne- mu, iže stvori nebo i zemljo, da dal jest nam i našej držele knez i gospod po naše j volji«. S tem je vojvoda sprejel vse svoje pravice, kolikor mu jih je mogla dati dežela. Med temi pravicami je bil gotovo tudi — v tej obliki predaje oblasti kot postranski element — obred zasedbe knežjega kamna, simbola vojvodske oblasti, ki se je pozneje razvil v osrednje deja- nje predaje oblasti na tem prostoru. Vojvoda pa s tem dejanjem še ni dobil dežele po takratnem fevdalnem pravu, marveč le od kosezov kot eden med njimi; prav to je bilo simbolično izraženo v njegovi kmečki preobleki. Celo glede sodstva se je v tem času umaknil izmed fevdalcev in mu je sodil »sodnik dežele«. Sele s sprejemom fevda, h kateremu je moral priti v kmečki obleki, si je znova pridobil pra- vice fevdalca, mogel dokončno sleči kmečko oblačilo in se poslej s formalnim odgovorom — »ne vem, dragi prijatelj, kaj meniš, ne razumem tvojega jezika« — iznebiti vsake tožbe pred »sodnikom dežele«. Vendar pa se tudi podelitev fevda po vojvodovem kmečkem oblačilu in po jelenu, ki ga mora pokloniti novi vojvoda svojemu fevdnemu gospodu — nemškemu vla- darju — loči od tedaj veljavnega podeljevanja vojvodskih fevdov s praporom in nosi še vedno nekaj značilnih potez poklonitve polsamostoj- nega vazalnega kneza, kakršna je bila v veljavi za slovanske kneze v frankovski in nemški državi do okr. 1. 1000. Ta oblika obreda vsekakor ni več čisti pred- stavnik starega podeljevanja oblasti novemu poglavarju oziroma knezu po plemenskem ali ljudskemu zboru. Krog volivcev je namreč druž- beno že omejen. Nekdanje pravice ljudske skupščine so se ohranile le v bistveno ožjem krogu kosezov. Ljudska skupščina v stari se- stavi nastopa le še kot občinstvo brez pravice odločanja pri slovesnosti ob knežjem kamnu. Razmerje med tema dvema družbenima teleso- ma nas nehote spomni na razmerje med zborom velikašev in splošnim zborom vsega plemstva ali celo vojske v frankovski državi v IX. sto- letju, seveda z bistveno razliko, da v Karanta- niji še v XI. stoletju nosilec pravic nekdanjega ljudskega zbora niso fevdalci, marveč kosezi. Prav dejstvo, da je ljudska skupščina svoje glavne pravice že izgubila, da pa njihov nosilec ni fevdalno frankovsko plemstvo, ki z obredom na tej stopnji celo nikakega stika nima, je naj- jasnejši dokaz, da obred izvira iz časa pred njegovim prihodom v deželo, še izza svobodne Karantanije. Preden si bomo ogledali nadaljnji razvoj oziroma razkroj v vrinku opisanega obreda, se dotaknimo vprašanj, zvezanih z izvorom in razvojem do ite oblike. J Kakšne spremembe je doživel obred od časov svobodne Karantanije do opisa v XI. stoletju? V tem opisu je vsekakor nekaj elementov, ki so spremenjeni ali pa nanovo vneseni šele po padcu Karantanije pod frankovsko oblast. Tako že frankovski vladar v času svobodne Karanta- nije z obredom seveda ni imel stika. Sestava volilnega zbora se je vsekakor nekoliko razli- kovala od poznejše, kajti vanj so nedvomno spadali tudi domači velikaši, ki jih je trda frankovska roka po uporu Ljudevita Posavske- ga delno pokončala, delno pa se jim je po- srečilo rešiti se med frankovske fevdalce, s tem pa prevzeti seveda tudi njihovo pravo, s čimer so se ločili od zastopnikov domačega. Bistveno manjšo vlogo ima v času karantanske svobode tudi načelnik volilnega zbora, saj traja njegova funkcija le zelo kratek čas od smrti starega do ustoličenja novega kneza, s čimer dobi novi knez tudi vrhovno sodno oblast v pokrajini. Tudi kmečka obleka, ki v obredu simbolizira začasno vključevanje tujca med koseze in ome- jenost pravic, ki mu jih ustoličevanje podeli po domačem pravu v razliko od polnopravne podelitve dežele v fevd, je smiselna šele po propadu domačih knezov in njihovi zamenjavi s tujimi grofi. Ko je okr. 745 Karantanija padla pod fran- kovsko vrhovno nadoblast, so kneza Karantanci sicer še sami izvolili, pred podelitvijo oblasti pa je moral izbor potrditi frankovski kralj. Slika 2. Najstarejša upodobitev ustoličenja iz druge polovice XV. stoletja (iz rokopisa Avstrijske kronike o 93 gospostvih) 115 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Tako poroča Conversio: »Ko pa je umrl Borut, so Bavarci na zapoved Frankov Gorazda ... po- slali nazaj k istim Slovanom, ki so prosili zanj, in ti so ga napravili za vojvodo. Toda ta je nato v tretjem letu umrl. Spet pa jim je bil z dovo- ljenjem gospoda Pipina kralja, ko so ta ljud- stva prosila, vrnjen Hotimir... In ko so ga sprejela, so mu ista ljudstva dala vojvodstvo.« Zaradi podaljšanja medvladja, ki se je poslej zavleklo zaradi potrebe kraljevega potrdila vo- litev, se je pomen načelnika volilnega zbora v tem času vsekakor znatno povečal. Končno se je vsaj po 788, odkar so karantanski knezi pod- rejeni neposredno frankovskemu kralju, uvelja- vila potreba po poklonitvi novega kneza fran- kovskemu vladarju. To je oblika, ki v pasu polvazalnih slovanskih kneževin vzdolž fran- kovske vzhodne državne meje ni izjema, mar- več pravilo. Dokazuje nam jo vrsta primerov od Hrvatov preko Karantancev in Obrov do polabskih Slovanov v začetku IX. stoletja. Šele dejstvo, da volitev kneza v Karantaniji po spremembi Karantanije iz polvazalne kneže- vine v frankovsko grofijo ni propadla ob- enem z domačimi knezi, marveč se povezala z nastopom frankovskega grofa, je ustvarilo iz ustoličevalnega obreda koroškega grofa (oz. od konca IX. stoletja dalje vojvode) edinstveno izjemo v fevdalnem svetu. Pa tudi ta prehod je izzval nove spremembe v obredu. Poglavar nem- ške države je ob tej priliki dobil še več pravic: nbvega grofa imenuje on, pravice koseškega volilnega zbora pa so omejene le še na potrdi- tev predloženega kandidata, praviloma pač pre- cej formalno dejanje. Ustalil se je novi »sodnik dežele« kot stalna institucija, volilni zbor se je omejil na koseze, ker so iz njega izpadli veli- kaši. V zvezi s prihodom tujca za grofa se je uvedlo njegovo simbolično preoblačenje v kose- ško kmečko obleko. Medtem ko torej obred ustoličenja po svojem družbenem bistvu predstavlja nedvomno pre- ostanek stare plemenske ureditve iz časa svo- bodne slovenske karantanske kneževine, pa njegova oblika, v kakršni je bil sprejet v fran- kovsko ureditev Karantanije, ni več v celoti doma v karantanski kneževini, marveč se je — za nekaj stoletij — ustalila res šele ob stiku Karantanije s Franki in pod vplivom tega stika. Ce sežemo še dalje nazaj, se nam postavljajo še tri vprašanja: Od kod izvira prvotni obred v Karantaniji? Kaj nam odkriva obred o no- tranji ureditvi slovenske karantanske kneže- vine? Kaj se skriva pod kosezi, poglavitnimi družbenimi nosilci ustoličevalnega obreda? V zvezi z različninii teorijami, ki so jih po- skušali v razlagah o nastanku ustoličevalnega obreda uveljaviti razni nemški zgodovinarji, je treba predvsem podčrtati, da je izključeno, da bi ga mogli prevzeti karantanski Slovenci iz antike ali iz časa preseljevanja narodov bodisi od antičnih limitanejev-graničarjev na Koroškem, bodisi preko germanskih drobcev, zaostalih iz časa gotskega gospostva v Vzhod- nih Alpah v začetku VI. stoletja, bodisi posebej po posredovanju Langobardov in njihovih ari- manov (graničarjev). Stik med antiko in slovan- sko dobo je v tem pogledu mnogo prešibek: v družbenem in gosipodarskem razvoju slovan- ske dobe daleč prevladuje prelom z antiko nad kontinuiteto z njo; s temi razlagami posebej povezana domneva o obstoju antične trdnjav- ske črte (limesa), zasedene po graničarjih, na Koroškem je brez vsake stvarne podlage. Langobardi in drugi Germani, ki so se za časa preseljevanja narodov mimogrede mudili na tem prostoru, niso imeli s Karantanijo toliko stika, da bi zapustili v njej količkaj močne sledove v naselbinski strukturi. Predvsem pa med karantanskim obredom in načinom postav- ljanja vladarjev pri teh germanskih plemenih ni nikakršnih formalnih vezi. Formalne vezi vežejo koroško ustoličenje povsem jasno z raz- nimi slovanskimi ljudstvi, kjer je enako vladar- jev prestol simbol njegove oblasti (Hrvati, Srbi, Čehi, Rusi) in kjer je zvezan nastop nove- ga vladarja prav z ustoličenjem novega kneza, pri Čehih celo na enak način z ustoličenjem na kamnit sedež na knezovem gradu v Pragi, kakor v Karantaniji. Te formalne vezi pa podpira tudi družbena struktura Karantanije, h kateri prispeva prav razvoj ustoličevalnega obreda vrsto pomembnih jasnejših potez. Ustoličevalni obred s svojo ločitvijo med volilnim in splošnim ljudskim zborom priča o neki prehodni stopnji med plemensko ureditvijo in razredno družbo. Prav na to pa kaže tudi vse drugo, kar vemo o staro- slovenski karantanski družbi. Večina sloven- skega prebivalstva je tu živela do začetka IX. stoletja še svobodno v vaških občinah, ko- lektivnih lastnikih gozda, vode in trajno ali začasno neobdelanega zemljišča. Temeljna eno- ta slovenske družbe je tedaj patriarhalna ve- lika družina, ki kot »zadruga« obdeluje od vaške občine začasno ji dodeljeno zemljišče v poljedelskem sistemu, pri katerem njive niso še dokončno ustaljene, marveč sledi krajšemu razdobju, v katerem zemljišče obdelujejo, dalj- še, v katerem počiva. Večje enote predstavljajo župe — najstarejši v virih omenjeni slovanski župan je Phvsso iz skrajnega slovenskega se- verozahoda (777). Še večje enote predstavljajo plemena, o katerih pričajo nekatera plemenska imena in sledovi gradišč na mejah plemenskih ozemelj. Toda skupno ime Karantanci, ki se je že do druge polovice VII. stoletja razširilo iz Krnske- ga gradu, knežje prestolnice, na celo kneževino Karantanijo, in ki je zamenjalo vsa druga ple- menska imena na njenem področju, dokazuje nedvomno že novo stopnjo v stapljanju plemen v novo celoto na podlagi oblikovanja razredne družbe, ki razbije stare plemenske vezi. Zame- njava starih plemenskih imen z novim pokra- jinskim, sloni brez dvoma na oblasti karantan- skega kneza nad vsem ozemljem kneževine in kaže na prehod od plemenske ureditve k državi. Staro romansko prebivalstvo je vsaj delno pri- šlo v položaj patriarhalnih sužnjev. Izmed svo- 116 ČASOPIS ZA SLOVENS. KO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA hodnega prebivalstva so se izločili na eni strani že »prvaki«, ki razpolagajo z nekimi njim pod- rejenimi silami. Na drugi strani je del tega pre- bivalstva zapadel že v nesvobodo. Knežja oblast, sicer še vezana na ustoličenje, je vendarle že dedna v okviru knežje rodbine. Vsaj do srede VIII. stoletja je oblast kneza že v mnogočem presegla začetno izhodišče te oblasti v vojaškem vodstvu plemenske vojske. Hotimir je ob svo- jem nastopu mogel brez posvetovanja bodisi z velikaši, bodisi z ljudskim zborom sam uvesti novo dajatev »karantanskega kneza« in »ljud- stva te pokrajine« v korist salzburške nadško- fije. Dejstvo, da je mogel Hotimir sam 1. 763 in 765 zadušiti upore proti pokristjanjevanju, t. j. proti razvoju fevdalizma v Karantaniji, doka- zuje, da je razpolagal z lastno vojaško silo, ločeno od plemenske vojske svobodnjakov, kajti prav pri teh je treba iskati jedro odpora proti novemu razvoju v fevdalizem, ki je prav svo- bodno prebivalstvo najmočneje ogrožal. Primerjava tega razvoja na eni strani z za- hodno Evropo, kjer se je izoblikovala fevdalna družba hitro v zvezi s preslojitvijo širokih ro- manskih množic z germanskimi plemeni kot političnimi gospodarji, ter na drugi strani z Vzhodno in Severno Evropo, kjer se fevdalna družba oblikuje počasneje v zvezi z notranjim družbenim razkrajanjem plemen in oblikova- njem nasprotujočih si razredov, dokazuje, da je poglavitna podlaga razvoja v Karantaniji brez dvoma domači slovenski razvoj, tipičen za Vzhodno in Severno Evropo. Ta razvoj pa so seveda nedvomno pospeševali: potreba obrambe proti Obrom na vzhodu in germanskim pleme- nom na zahodu, vpliv staroselcev, dasi jih je bilo v Karantaniji bistveno manj, kakor pri neposrednih zahodnih sosedih (v Furlaniji in na Bavarskem), in vpliv zahodnih germanskih sosedov, pri katerih se je fevdalizem hitreje oblikoval. Medtem ko je prvi moment krepil predvsem vojaško izhodišče knežje oblasti, ^jta_ drugi in tretji pospeševala tudi neposredno gospodarski in družbeni razvoj karantanskili Slovencev. Ob vprašanju o značaju in sestavi vojaške sile, s katero je razpolagal očitno karantanski knez poleg tega, da je poveljeval stari plemen- ski vojski svobodnjakov, se pa srečamo z vpra- šanjem o družbenem položaju kosezov. Primer- java karantanskega razvoja s tistim v Vzhodni in Severni Evropi kaže, da je stopnja oblasti karantanskega kneza redno zvezana z obstojem' oboroženega knežjega spremstva, tako imenova- nih »družinikov«, iz katerih se pozneje razvije dvorno plemstvo. Neposrednih sporočil o ob- stoju knežje družine v Karantaniji v resnici ni, toda zaradi splošnega položaja v Karantaniji smo vsekakor opravičeni sklepati na njen ob- stoj. In vprav tu se zdi, da se rešuje ugauka o mestu kosezov v staroslovenski družbi. Koseze poznamo na Slovenskem na splošno do srede XVI. stoletja, v nekaterih osamljenih primerih tudi še nekaj dlje, kot posebno social- no skupino v kmečkem prebivalstvu; še danes nas spominja nanje na sedanjem in nekdanjem slovenskem ozemlju 26 krajev z imenom Koseze ali Edling(en), kakor so si to ime prevedli Nemci v IX. stoletju; včasih je bilo takih krajev še več, a v XVI. stol. moremo zaslediti blizu 900 kosezov, od tega okr. 425 na Koroškem, okr. 350 v sami Celovški kotlini, v široki okolici Krn- skega gradu. Kosezi so vse do XIII. stoletja za- vzemali posebno mesto sredi med fevdalci in podložniki in predstavljali v tem času sloj, povsem svojski z^ slovensko fevdalno družbo. Od fevdalcev jih je delilo to, da niso imeli zem- ljiškega gospostva, od podložnikov, da v ta go- spostva niso bili vključeni; pa tudi navadni svobodnjaki niso bili, ker so imeli svoje posebno sodstvo, torej tudi pravo, svoje posebne vojaške dolžnosti in ker so bili izredno ozko povezani z vojvodo. Dejstvo, da so prav oni ohranili po letu 820 pravico, da odločajo o novem vojvodi Slika 3. Stran iz St. Gallenskega rokopisa 117 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO V imenu dežele — domneva, da bi se nosilec obreda še v dobi fevdalizma menjaval, je nam- reč povsem neverjetna — dokazuje, da so že v slovenski Karantaniji predstavljali posebej strnjeno in notranje povezano telo v volilnem zboru velikašev. Prav te značilnosti, ki jim spričo njihove izjemnosti ne moremo iskati iz- vora šele v razvoju fevdalne družbe na Sloven- skem, pa so sila podobne značilnostim družini- kov pri raznih slovanskih ljudstvih v Vzhodni Evropi. Zato smo upravičeni prav v kosezih iskati družinike karantanskega kneza, o katerih nam skopi viri sicer nič ne poročajo. In spet je dejstvo, da je imela po poročilih tako imeno- vanega Nestorjevega »Letopisa« v Kijevski Rusiji prav knežja družina odločilen vpliv pri izbiranju novega vladarja. Po vsem tem moremo reči, da se najstarejša oblika ustoličevalnega obreda tako skladno uvršča v karantanski družbeni red v času svobodne karantanske kne- ževine, da je povsem nepotrebno kakršno koli iskanje izvora tega obreda v nekih izjemnih anekdotskih dogodkih ali kombinacijah. Končno še vprašanje, kako da je ta obred, sicer res glede oblike nekoliko spremenjen, mogel preživeti uveljavljenje zrelega fevda- lizma na Slovenskem od 3. desetletja IX. sto- letja naprej in tako postati čudna izjema v vsej fevdalni Evropi? Odgovor: Prav zato, ker je uveljavljenje fevdalizma na Slovenskem v res- nici izjemen primer, ker fevdalizem pri nas ni zrasel iz dovršenega notranjega razkroja pred- fevdalne in zgodnjefevdalne družbe, marveč je bil vnesen v že dozoreli obliki od zunaj, ob čemer so domačo družbo kot celoto prekrili frankovski fevdalci kot nova višja plast. Ta družbeni razred je prekril zametke domačega razreda fevdalcev, in dasi ni bistveno spremenil njegovih formalnih pravic, je toliko bolj bistveno spremenil njihov dejanski druž- beni položaj. Prerezal in preprečil je njihovo dozorevanje in prav s tem dejansko napravil iz njih nekaj povsem novega, česar fevdalizem drugod ne pozna. Maloštevilni tuji fevdalci pa se prav v ogorčenem razrednem boju v času najhujšega fevdalnega zasužnjevanja sloven- skega svobodnjaka po 820 v Karantaniji niso mogli odreči vsakršni opori v okviru domačega prebivalstva. Oprli so se na koseze, ki so kot nekdanji družiniki karantanskega kneza pred- stavljali v nastajajočem domačem razredu fev- dalcev prilično sklenjeno telo, in jim pustili njihove stare pravice; tako se je med temi pra- vicami mogel ohraniti tudi ustoličevalni obred preko velikega zgodovinskega preloma v za- četku IX. stoletja. Tako se moremo obrniti spet k obredu XI. sto- letja in k njegovemu nadaljnjemu razvoju do oblike, ki sem jo opisal na začetku v zvezi z ustoličenjem Ernesta Železnega. Nastanek prve- ga opisa obreda v XI. stoletju je zvezan prav s prvo njegovo težko krizo. Okr. 1. 1000 je bil fevdalizem na Koroškem že ustaljen, fevdalci •obkroženi s številnimi oboroženimi hlapci; pod- pora kosezov jim ni bila več potrebna, pač pa so občutili vojvode, ki so prihajali na Koroško iz tujine, proti kmečkemu obredu že odpor. Vsaj trije zapored se sredi XI. stoletja niso dali ustoličiti, marveč so brez tega prejeli deželo v fevd od vladarja. Toda koroško visoko plem- stvo — po rodu tuje, pa vendar v deželi že zakoreninjeno — ki je zahtevalo postavitev vojvode iz lastnih vrst, teh tujcev ni priznalo, pri čemer je izkoriščalo prav neupoštevanje ustoličevalnega obreda. Ta povezava obreda z interesi visokega plemstva in zmaga domačega plemstva s postavitvijo Eppensteinca Liutolda za koroškega vojvodo leta 1077 sta tokrat rešili obred pred propadom. Z zmago domačih vojvodskih dinastij — Eppensteincev 1077 do 1122, Spanheimcev 1122 do 1269 — ki so si poslej pridobile Koroško kot svoj dedni fevd, pa se je gledanje leteh na obred začelo kaj hitro spreminjati. Pa tudi pojav novih skupin v kmečkem prebivalstvu, ki so imele nekatere pravice, podobne koseškim, je pospešilo razkroj koseških pravic, ki jim je spričo ustalitve fevdalizma in pojava novega nižjega plemstva — vitezov in ministerialov — zmanjkala družbena podlaga. Čemu še vedno omejevati prevzem dedne Vojvodine po volitvi vsakega novega vojvode? Zakaj ne omiliti kmečkega značaja obreda z novimi fevdalnimi elementi? Sredi XII. stoletja je izginila koseška volilna veča, podelitev v fevd se izvršuje poslej pred ustoličenjem, ustoličenje se spremeni le še v formalno izročitev oblasti, v posebno obliko poklonitve že pravno veljavnemu novemu voj- vodi. Obred se prepleta in druži z novimi izra- zito fevdalnimi obrednimi elementi. Okrog leta 1300 vključujejo koseze že neposredno v zem- ljiška gospostva, začno se stapljati s podložniki, kar se zaključi do XVI. stoletja. Fevdalni razred pa je čutil odpor tudi še do tako spremenjenega kmečkega obreda. Vojvode so hoteli število obveznih ustoličenj čim bolj omejiti. Vsaj okr. 1286, če ne morda že prej, se je uveljavilo načelo, da je ustoličenje po- trebno le za prvega člana nove vojvodske dina- stije. V tej drugi krizi obreda pa mu je pri- skočila na pomoč nova družbena sila, novo deželno plemstvo, zraslo iz ministerialov in vite- zov, ki je zahtevalo od vsakega vojvode ob knežjem kamnu potrditev svojih pravic. Zaradi te povezave je čast obreda znova zrasla, dežel- nemu plemstvu pa se je posrečilo v zvezi s spori okrog oblasti nad Koroško med Habsbur- žani in njihovimi tekmeci po letu 1335 res uve- ljaviti znova za vsakega novega vojvodo ob- veznost ustoličenja na knežjem kamnu. Ko pa si je deželno plemstvo okr. 1410 pri- borilo v obliki svojega deželnega zbora, dežel- nih stanov, svoje lastno pravno telo, v katerem so mogli fevdalci braniti svoje pravice neod- visno od »kmečkega« obreda, je ta po letu 1414 dokončno propadel. Ernestov sin, cesar Fride- rik III., ki je smatral, da je kmečki obred pre- več poniževalen za njegovo dostojanstvo in ki 118 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA se je hotel osvoboditi takih pokrajinskih poseb- nosti in s tem okrepiti svojo oblast, se je konec leta 1443 po daljšem pogajanju s koroškimi deželnimi stanovi oprostil dolžnosti, da bi se moral podvreči temu obredu. Tako je dokončno odpravil zadnje ostanke obreda pri knežjem kamnu. Na njegovo izpolnitev je resno mislil le še cesar Maksimilijan, ki se je tudi sicer v svoji politiki večkrat opiral na kmečke težnje, da bi laže lomil odpor deželnih stanov proti zahtevam po izrednih davkih. Fevdalni obred pri vojvod- skem stolu pa se je nekajkrat vršil tudi še pozneje do XVII. stoletja, dokler se tudi po- klonitev koroškega plemstva novemu vladarju oziroma njegovemu zastopniku ni dokončno umaknila v stanovski dvorec v Celovcu. V tem pregledu sem poskusil podati seveda le nekaj temeljnih črt preiskave, ki jih zasle- duje moja knjiga. Pri tem se seveda zavedam, da je tudi po njej vrsta vprašanj ostala še vedno premalo jasna in premalo trdno ugotov- ljena. Sicer je pa v znanstvenem delu vedno tako, da vsak napredek pomeni le stopnico, za katero se dviga že nova. Zato naj mi bo za za- ključek dovoljeno podčrtati, da sem imel v letih študija za to knjigo predvsem tri namene: raz- rešiti vprašanje virov in s tem ustvariti trdno podlago za rešitev vprašanja samega obreda, vnesti v dosedanjo vse preveč statično pravno in etnografsko obravnavanje obreda več razvoj- nega zgodovinskega prijema, in končno, poka- zati na konkretnem, že toliko obravnavanem primeru naše preteklosti, kako more sociološka metoda historičnega materializma v resnici pri- nesti mnogo trdnejše, širše in bogatejše izsledke, kakor vsaka druga metoda zgodovinarjevega dela. Soditi, koliko sem pri tem delu uspel, bodisi metodično, bodisi v svojih konkretnih rezultatih, pa ni več moja stvar, marveč pravica in dolžnost znanstvene kritike, ki sem ji svoje delo dal v razpravo. _ „ , Bogo Graienatiei OPOMBE i. Na prošnjo uredništva »Kronike« sem napisal tale po- vzetek svoje knjige Ustoličevanje koroških voj- vod in država karantanskih Slovencev (Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgo- dovinske in družbene vede. Dela 7. Inštitut za zgodovino. Sekcija za občno in narodno zgodovino. Dela 1, Ljubljana 1952. 80, 624 str.), vendar z izrecnim pridržkom, da ta po- vzetek uredništva »Kronike« ne odveze od lastne ocene mojega dela. Ne zdi se mi namreč pravilno, da bi s svojim poročilom tako oceno nadomestil sedaj, ko so rezul- tati že v celoti dostopni znanstveni kritiki in tako na nek način omejeval — in to celo v zgodovinskem časopisu — njene možnosti, pravice in dolžnosti, presojati moje delo. Prav zato sem si mogel dovoliti povzetek, ki ni samo po- vzetek že izišle knjige, marveč poskuša v nekoliko drugačni, za bralca morda plastičnejši obliki povezati rezultate, ki so za osrednjo problematiko najvažnejši, dočim so drugi le mnogo krajše zajeti. — 2. Črke x, y in z označujejo v te vrste gencalogijah virov rokopise, za katere pokaže prouče- vanje ohranjenih rokopisov, da so nekdaj obstajali, sedaj pa so izgubljeni ali propadli. ^ 119