ISSN1318 | 2072 | Letnik 30 | ŠteviLka 2 | 2016 





Glavna in odGovorna urednica: 
Marija Vegelj Pirc 

uredniški odbor: 
Blaž Bajec, Simona Borštnar, Jasminka Ćišić, Nataša Elvira Jelenc, 
Lili Sever, Andreja C. Škufca Smrdel, Marija Vegelj Pirc, 
Mojca Vivod Zor. 


lektorirala: 
Mojca Vivod Zor 

FotoGraFija na naslovni strani: 
Jasmina Putnik 

oblikovanje in računalniška postavitev: 
Ida Demšar, Design Demšar d. o. o., Škofja Loka 

tisk: 
Tiskarna Present d. o. o., Ižanska 383, Ljubljana 

naslov uredništva: 
Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, Poljanska c. 14, 1000 Ljubljana Tel. (01) 430 32 63, 041 835 460, Fax: (01) 430 32 64 E-mail: dobslo@siol.net in marija.vegeljpirc@siol.net http://www.onkologija.org 


poslovni račun: 
0201 4001 5764 598 

Revijo OKNO izdaja Društvo onkoloških bolnikov Slovenije in izhaja 
dvakrat letno. Naklada 8000 izvodov. 
Prva številka je izšla julija 1987. Revija je brezplačna. 

Vsebina 
UVODNIK  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 1 
PISMA BRALCEV  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 
POGOVARJALI SMO SE  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 
Za dobro ljudi – za boljši svet Pogovor s klinično psihologinjo dr. Vesno Radonjič Miholič, univ. dipl. psih., sta pripravili Marija Vegelj Pirc in Nataša Elvira Jelenc. . . . . . . . . . 4 

STROKOVNJAKI GOVORIJO  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12 
Raki glave in vratu – doc. dr. Cvetka Grašič Kuhar, dr. med. . . . . 12 Rak ščitnice – prof. dr. Nikola Bešić, dr. med. . . . . . . . . . . . . . . . . 15 Novost v obsevalnem zdravljenju raka dojk – asist. dr. Tanja Marinko, dr. med.  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Svojci v paliativni oskrbi – dr. Anja Simonič, univ. dipl. psih., Maja de Britto, univ. dipl. psih. . . . . . . . . . . . . . . . 24 

PRIČEVANJA  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 
Moje srečanje z rakom prostate – Marjan Doler  . . . . . . . . . . . . . . 27 Zakaj vendar – Jožica Kenk Šubic  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 Kako sem pobegnila iz objema malodušja – Jelka Luzar  ........ 30 

OTROŠKI KOTIČEK  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 
NOVOSTI V ONKOLOGIJI  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 
Magnetnoresonančni simulator – 
doc. dr. Irena Oblak, dr. med.  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 
Kdaj in zakaj ponovna biopsija pri raku pljuč – 
mag. Mojca Unk, dr. med. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 


DUHOVNI KOTIČEK  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39 
Vse se začne in konča pri ljubezni – 
prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih. . . . . . . . . . . . . . 39 


ZA ZDRAVO ŽIVLJENJE  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 
Skrb za zdravje kosti pri bolnicah z rakom dojk – dr. Simona Borštnar, dr. med. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 Telesna vadba – Denis Mlakar Mastnak, dipl. med. ses., klin. diet., univ. dipl. ped.   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 43 Jedi za sladkorno dieto – Majda Rebolj, strok. učiteljica kuharstva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46 Evropski kodeks proti raku  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 

MISLI ZA ZAMISLI  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 50 
PRIPOROČAMO BRANJE  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52 
Zgodbe za razmislek – Jasminka Čišić  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 52 Babica vas pozdravlja in se opravičuje – Mojca Vivod Zor  . . . . . 53 Svitanja – Mojca Vivod Zor  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54 Novo pri društvu – Marija Vegelj Pirc  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 

IZ ŽIVLJENJA DRUŠTVA  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 57 
PO SVETU  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 66 
OBVESTILA  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 72 




Čeprav imamo svobodo mišljenja in delovanja, smo povezani kot zvezde na nebu z neločljivimi vezmi. 
Nikola Tesla 
Foto: Jasmina Putnik 

Z
veseljem vam predstavljamo novo Okno, ki vam tudi tokrat ponuja veliko strokovnih prispevkov, nasvetov in pričevanj. Upam, da boste v vsaki rubriki našli kaj zanimivega, koristnega in spodbud­nega. V Otroškem kotičku vam bodo otroci razkrili, v kakšnem svetu bi želeli živeti, v pogovoru z osrednjo gostjo pa boste spoznali, da vsakdo lahko kaj stori za boljši svet, in zakaj smo dolžni pomagati drug drugemu. Križanka za razvedrilo nas vabi, da se odločimo za zdrav življenjski slog. 
Želim, da bi nas Okno čim bolj povezovalo in pomagalo širiti tudi naša duhovna obzorja. Zato smo v rubriki Misli za zamisli zbrali nekaj utrinkov Teslovih misli, ki nas vabijo k razmišljanju; med njimi je tudi uvodna misel. 
Ali ste se kdaj poskusili zaustavili v samotni tišini in se zazreti v točko na obzorju, se sprostiti, umiriti, dihati – BITI? Poskusite! Občutili boste mir in spokojnost. Občutili boste, da niste sami, da ste del nečesa večjega. 
In prav o tem je razmišljal Nikola Tesla, ki je misel, zapisano v uvodu, takole nadaljeval: 
Teh vezi ne moremo videti, lahko pa jih čutimo. Če se urežem v prst, me bo bolelo, saj je prst del mene. Če vidim trpeti prijatelja, bom trpel tudi jaz – moj prijatelj in jaz sva eno. In če vidim prizadetega sovražnika, stvar, za katero mi je od vseh stvari na svetu najmanj mar, me vseeno razžalosti. Ali to ni dokaz, da je vsak od nas le del celote? 
Želim, da bi se ob prebiranju Okna povezovali in osrečevali drug drugega. 
Vaša urednica Marija Vegelj Pirc 

UVODNIK 

Drage bralke in spoštovani bralci! 

Hvala vsem, ki ste nam pisali in nas razveselili s svojimi mnenji, pričevanjem in poročanjem pa tudi s pohvalami. Hvala za lepe razglednice s pozdravi z vaših izle­tov in za praznična voščila. 
Žal smo morali tudi tokrat zaradi prostorske omejitve nekaj prispev­kov krajšati. Prosim za razume­vanje. Če nam jo je morda zago­del uredniški škrat in se je kakšno pismo izgubilo, nam, prosim, pišite znova. 
Z veseljem pričakujemo vašo novo pošto – do konca maja 2017 –, da bo lahko obogatila naslednje Okno. 
Lepo pozdravljeni! 

Marija Vegelj Pirc, urednica 
občanov; rekli so mi, da oskrbo­vanci običajno poslušajo dobre pol ure, potem pa postanejo nez­brani in utrujeni. Zabaval sem jih skoraj uro in pol, vse do kosi­la, ko smo morali končati. Tako se mi dogaja. Spoznal sem, kako malo je potrebno, da nekomu polepšaš dan, pa tudi sam potre­bujem nekaj za dušo, da malo pozabim. Saj veste, kaj pa če … Pa pustimo to. Tako pač je. 
Prepevam vse, narodne, zabavne, naše in tuje, dalmatinske, pa še kakšna popularna arija se najde. Za vse imam posneto glasbe­no spremljavo, tako je vse bolj pestro in prijetno za uho. Zraven pa še kakšna topla beseda, stisk roke in prijazen pogled. 
Ko sem bil mlajši, sem dvaj­set let pel prvi tenor v zboru. Zadnjih deset let sem pevec pri skupini ljudskih godcev. Tudi pri Društvu upokojencev smo večja kulturna skupina in obiskujemo starejše po domovih ostarelih. 

Če želite, da kot prostovoljec tudi pri društvu kakšno zapojem, me le pokličite. Zelo bom vesel; rad si bom vzel čas. Naj bo dovolj. 
vam jo pošiljam. Spustila sem jo v svet, vam pa prepuščam preso­jo, ali bi lahko nagovorila koga od vaših bralcev in ali ji je mesto v katerem od naslednjih OKEN. 
Občudujem vaše delo in se vam v imenu mnogih, meni podob­nih, zahvaljujem za predanost in srčnost. 
Z lepimi pozdravi, 
Darja Pretnar 
NE GREM 
Ne grem še s tabo, zunaj je še dan in v gozdu neprehojene poti. Vame še zre obrazek nasmejan in v prsih strast živeti vztrajno tli. 
Ne, kar prihrani sladke si obljube, da me odpelješ nekam, kjer je mir, kjer moč ljubezni ne pozna pogube, mojemu bitju daje nov okvir. 
Pa nič ne skrbi – mislila bom nate, boš v vsakem jutru vetra tih šepet, v brazgotino ujete ure zlate, megleno jutro, moj novembrski drget. 
In enkrat, pod večer, ko bom čakala, pokliči spet, da prideš naokrog. Objela te bom, malo zajokala, stopila s tabo v naslednji krog. 
Darja Pretnar 

Spoštovana gospa Vegelj Pirc! 
V roke mi je prišlo vaše glasilo Okno, ki ga moram pohvaliti. Je polno bogatih misli in korist­nih nasvetov, ki bogatijo dušo in ji kažejo pot v stiski, v kateri 

PISMA BRALCEV 


Spoštovani! 

Že osem let je minilo, odkar so mi odkrili raka na prostati. Bil sem dvakrat operiran; sedaj hodim na kontrole na OI v Ljubljano. Pridno jemljem zdra­vila, sem v dobri kondiciji in vse kaže, da me od raka zaenkrat še ne bo pobralo. Biološka ura pa itak teče tako kot vsakemu. 
Ko v bolnišnici srečujem bol­nike, razmišljam, kako bi lahko komu od njih polepšal dan. Star sem 74 let, glas mi služi, rad kaj zapojem in zrecitiram. Povsod, kamor pridem, se imamo lepo. Naj povem primer. Poleti sem bil v Preddvoru v Domu starejših Lep pozdrav, 
Andrej Derlink 
tinack@siol.net 

Pozdravljeni! 

5. novembra 2016 je bilo 17 let, odkar mi je rak dojke vzel maj­hen del telesa, a veliko več poda­ril. O svojem odnosu z boleznijo in smrtjo sem spisala pesmico, ki 

Vabilo k sodelovanju 
Okno naj nas tudi v bodoče vodi, združuje in povezuje v znanju, da bomo s pogumom in z upanjem premagovali težave. 
Sodelujte s svojimi mnenji, predlogi, izkušnjami in strokovnimi prispevki, ki jih pošiljajte na naslov: 
Društvo onkoloških bolnikov Slovenije, Poljanska c. 14, 1000 Ljubljana ali na elektronski naslov: marija.vegeljpirc@siol.net Prispevkov ne honoriramo, rokopisov ne vračamo, strokovnih člankov ne recenziramo – za vse 
navedbe odgovarja avtor. Vse delo pri Oknu je prostovoljsko – brezplačno. 
pisma bralcev 

je najbrž vsakdo izmed nas, ko odkrije, da ima raka. Mile Vreg, novinar, ki mu je podlegel, ga je lepo po slovensko imenoval rašč. 
Tale rašč se je zarastel tudi v moji dojki leta 2008. Na srečo smo ga pravočasno odkrili in 
ga zdravili s kirurgijo, obsevan­jem in hormonskim zdravljen­jem. To je zunanji, medicins­ki vidik bolezni. Navznoter je treba prečistiti miselne vzorce in najti notranjo moč, da živimo naprej. Kot že toliko drugih, sem 
Foto: Vesna Radonjič Miholič 

tudi sama pisala blog z naslo­vom Prebujanja, zdaj pa sem po osmih letih preporoda zmogla zgodbo postaviti na svetlo s knji­žico Svitanja, ki sem jo izdala 30. junija 2016. Mislim, da je treba 
o raku govoriti, zaradi svoje osvoboditve in osvoboditve vseh tistih, ki tega ne morejo. 
V roke mi je prišla prav števil­ka Okna, v kateri ste predstavili knjižico Darje Molan: Vem, da zmoreš, Darja. Najbrž ni nak­ljučje, da je tudi meni ime Darja. Sprašujem, ali ste pripravljeni objaviti informacijo o moji zgod­bi. Kajti vsaka je posebna, kot smo posebni ljudje, ki jo živimo in širimo. 
Hvala vnaprej za vaš čas in veli­ko uspeha pri pomembnem delu ozaveščanja, ki ga opravljate. 
Darja Avsec 

Pripis uredništva: 
Gospe Darji Avsec iskreno česti­tamo za izdano knjižico Svitanja, ki jo predstavljamo v rubriki Priporočamo branje. 





ZA DOBRO LJUDI – ZA BOLJŠI SVET 
ALI 

ZAkAJ VERJAMEM, DA SMO LJUDJE DOLžNI pOMAGATI DRUG DRUGEMU 
N
aša tokratna gostja je dr. Vesna Radonjič Miholič, univ dipl. psih., specialistka klinične psihologije, ki je 33 let delovala na področju psihosocialne obrav­nave kot dela celostne rehabilitacije prizadetih oseb zara­di bolezni ali poškodb v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije – Soča. Poleg klinično psiho­loškega dela se je ukvarjala z raziskovalnim in pedagoškim delom, dragocene izkušnje pa je pridobivala med sodelova­njem z različnimi skupinami bolnikov, med katerimi imajo bolniki z rakom še posebej pomembno mesto. Našega povabila za pogovor se je razveselila in nas obiskala na sedežu društva, kjer je 17. novembra 2016 nastal tale zapis. Pogovor se kar ni in ni mogel končati. Nanizala je spomine na svojo mladost, na bogato življenjs­ko in poklicno pot. Naju pa je znova očarala s pozitivno energijo in predanostjo svo­jemu poslanstvu – za dobro ljudi, za boljši svet –, ki pre­sega okvire psiholoških zna­nosti. Naše strokovne in prostovoljske poti se pre­pletajo že od leta 1980, zato smo tudi v pogovoru za bralce Okna ostale na TI. Vesna je pomagala orati ledino na področju psiho­onkologije in organizira­ne samopomoči bolnikov z rakom, zato smo ob 30. oblet­nici našega društva nekaj utrinkov s prehojene poti podelile tudi z bralci Okna. 

Spoštovana gostja, draga Vesna, bila si prva specializantka klinič­ne psihologije, ki je svoj trimeseč­ni staž opravljala na Onkološkem inštitutu. Zakaj si izbrala takšno pot učenja? 
V času moje specializacije je program večinoma potekal v psi­hiatričnih ustanovah. Bila sem prva specializantka klinične psi­hologije za področje rehabilita­cije, zato sem se trudila, da bi v program zajela čim več institucij, pomembnih za moje delo. 
V Zavodu za rehabilitacijo sem sodelovala v timih za bolnike s paraplegijo, po možganski kapi, z amputacijo udov. Dosegali so izboljšanje in se po svojih močeh vračali v vsakodnevno življenje. Sodelovala sem tudi pri izvajanju programov rehabi­litacije bolnikov z multiplo skle­
dr. Vesna Radonjič Miholič, univ. dipl. psih. rozo, neozdravljivo boleznijo, ki 
poteka v zagonih in postopoma omejuje bolnikove sposobnosti. Kako spoznati čustveno doži­vljanje bolnikov in jim ponuditi oporo? Znano je že bilo, da se na Onkološkem inštitutu uvaja psihoonkologija. Menila sem, da bodo bolniki z rakom najbližji ljudem z multiplo sklerozo in da me oni lahko največ naučijo. To je bil motiv, da sem želela spo­znati delo na onkologiji. 
Kako se spominjaš svojih prvih stikov z onkološkimi bolniki? 
Stiske, ki sem jih doživljala, sem skušala obvladovati z bolj aktivnim odnosom, tako da sem pogosto več govorila in manj poslušala. Srečanja so me pogo­sto močno pretresla. Spominjam se, kako sem nekega jutra zasli­šala vpitje in jok iz bolniške sobe. Stopila sem do prizadete gospe iz Bosne, ki je pred časom izvedela za diagnozo rak dojke. Svojcem ni povedala in je prišla v Ljubljano to preverit, v upanju, da so se domači zdravniki zmo­tili. Ko so ji potrdili diagnozo in napovedali zdravljenje z nego­tovim izidom, se je odločila, da potrebuje podporo bližnjih, ki so ob obisku izvedeli za njeno bole­zen in bili pretreseni. Na poti domov se je v prometni nesreči sin, voznik, smrtno ponesrečil. S kriki bolečine je sprejela to novi­co. Sinova nesreča jo je močno prizadela, čutila se je krivo. Spoznala sem, da se življenje zaradi bolezni ne ustavi, in da le-ta pri vsakem drugače posega v njegovo življenje. 

Tudi po končani specializaciji si ostala povezana z Onkološkim inštitutom. Postala si prva psiho­loginja na oddelku za psihoon­kologijo, sicer samo za en dan v tednu, za novo dejavnost pa je bil to vsekakor dosežek. Kako danes gledaš na takšen način sodelova­nja? 
Ostala sem 10 let, to je bilo zelo dragoceno obdobje, polno novih spoznanj in nenehnih izzivov, ki jih je bilo mogoče z zna­njem in izkušnjami obvladovati. Organizacijsko je šlo za posre­čen dogovor med institucijami. Menim, da bi takšno sodelovanje veljalo vpeljati tudi danes. Na onkologiji sem se ob bolnikih z napredovalo boleznijo naučila, da se ne bi smeli nikoli izgovar­jati, da nimamo časa. Človek kdaj tako laže tudi samemu sebi. Bolje je premisliti, se odločiti, kaj je za nas pomembno in kaj bomo pre­ložili ali opustili. Naučila sem se tudi, da vsak trenutek šteje in da ni prav, če si potraten s trenutki življenja … 
Takrat za zaposlitev stalnega psihologa na onkologiji še ni bilo posluha, niso želeli razmišljati v smeri, da je človek celostno bitje in da zato bolnik potrebuje tako telesno kot psihosocialno obrav­navo. Pomagala si orati ledino. Je bilo težko? 
Bilo je tudi težko, ker naju z zdravnico, pobudnico psihoon­kologije, niso razumeli; so pa sprejeli najino trdno prepričanje, da mora psihološka obravnava postati del celostne oskrbe bol­nikov z rakom. Postopoma smo oblikovali programe psihološke pomoči (individualne, skupin­ske) bolnikom in njihovim svoj­cem. Pri tej podpori gre v bistvu za drugačen koncept kot pri telesni, pri kateri se določi zdra­vljenje in bolnik se nanj odzove. Če se ne odziva na predpisano shemo, jo je potrebno spreme­niti. Bolnik tako zdravljenje vse­kakor potrebuje in mu po njem odleže. 

Kaj pa je namen psihološke podpore in kdo jo bolniku lahko nudi? 
S psihološko podporo se bol­nik nauči zaupati vase, spoznati in aktivirati lastne moči, da se dejavno sooča s preizkušnjami. Duševne stiske spremljajo bol­nika od trenutka, ko posumi na raka, prek diagnostike in zdra­vljenja do rehabilitacije. Strah pred ponovitvijo je lahko še dolgo prisoten, obudijo ga npr. kontrolni pregledi, slabo počutje. Vsak bolnik doživlja bolezen na svoj način, zato mora biti tudi pomoč individualno prilagoje­


da ovrednoti svoje življenje, prepozna svoje vire moči in razvi­je zase najprimernejše oblike za obvladova­nje stisk in doseganje kakovosti življenja. 
POgOVARjALI SMO SE 



prijatelji, sobolniki, zdravstveno osebje. Včasih pa potrebuje stro­kovno psihološko pomoč. 
Psihološka pomoč ni ponuja­nje rešitev, ampak spremljanje, vzpodbujanje in usmerjanje bolnika, da sam prepozna, kaj ga najbolj pesti, da ovrednoti svoje življenje, prepozna svoje vire moči in razvije zase najpri­mernejše oblike za obvladova­nje stisk in doseganje kakovosti življenja. 

Oddelek za psihoonkologijo je bil zasnovan po sistemu »odprtih vrat in odprtega telefona«. Danes je žal drugače in bolniki tožijo zaradi čakalnih vrst. Kaj meniš 
o tem? 

Razvoj oddelka bi moral slediti potrebam bolnikov, njihove celo­
stne obravnave in psihosocialne podpore. Takrat smo zagovarjali sistem »odprtih vrat in odprtega telefona«, kar pomeni, da so bol­niki in/ali njihovi svojci v stiski lahko kadarkoli sami poiskali pomoč, osebno ali po telefonu. Bolnik v stiski potrebuje pomoč takoj, podporo tukaj in sedaj. Temu smo skušali v polni meri kljub oviram slediti. 
Veliko smo tudi pisali in pre­davali za ozaveščanje bolnikov, strokovne in laične javnosti. Sčasoma je bilo tudi vse več stro­kovne literature s tega področja; srečevali smo kolege iz tujine in ugotavljali, da so bile naše ugo­tovitve in zasnove pomoči precej skladne z njihovimi. 


Kako se počutiš, ko ne sprejemajo stvari, v katere resnično verja­meš? 
Pionirsko delo je zahtevno, moraš sprejeti, da te nekateri ne razumejo in da se drugi zoper­stavljajo vsaki spremembi. Če prepoznavaš stisko bolnikov, jo skušaš razumeti in verjameš, da jo lahko pomagaš omiliti, potem si dolžan vztrajati na svoji poti. Doseči moraš, da se te zavrača­nje osebno ne dotakne. Potrebna je tudi potrpežljivost. Ko utiraš novo pot, praviloma napredu­ješ z majhnimi koraki; ne moreš takoj vzpostaviti celotnega siste­ma. Ne nazadnje smo imeli tudi veliko podpore in naš koncept je bil sčasoma zelo dobro sprejet na strokovnih srečanjih doma in v tujini. 
Naj omenim še vzpostavljanje programa organizirane samopo­moči bolnikov, ki je potekal po vzoru s programi v tujini, a ga nismo mogli kopirati. Razvijali smo ga skupaj z bolniki, ki so pomagali s svojimi izkušnjami. Tako smo v okviru oddelka zače­li usposabljati prve prostovolj­ke, ženske z rakom dojk, že leta 1982. 
Večkrat si poudarila, da smo se učili ob kliničnem delu z bolniki in ob ozaveščanju strokovne/laič­ne javnosti o psiholoških vidikih raka in o bolnikovih potrebah. Kako? 
Pozorno prisluhniti bolniku, člo­veku, ki zna in zmore ubesediti svoje stiske, odpira obzorja v nek nov svet – življenje ob bolezni. Strokovna znanja iz psihologi­je in osebno prepričanje, da je mogoče stiske lajšati in prema­govati, pa pomagajo, da med pogovorom ne zdrsneš v občut­ke nemoči in neizbežne trage­dije, ampak dojemaš probleme kot izzive. Bolniki so nas učili, kateri problemi so najpogostej­ši, kakšne stiske doživljajo, kaj pričakujejo, potrebujejo, česa se bojijo. Spoznali smo, da rak pov­zroča tako telesno kot duševno trpljenje in da zdravljenje tele­sa ne olajšuje stanja v zadostni meri. 
Na tem področju smo lahko še posebej zadovoljni z dosežki programa organizirane samo­
strokovni pomoči nudile oporo, pomagale na novo obolelim in spreminjale stališča do bolezni v širšem okolju. 
Imaš koga še posebej v mislih? 
Da. Tragično zgodbo gospe sre­dnjih let, ki je bila zaskrbljena za svoje zdravje. Pogosto je obi­skovala zdravnika s številni­mi pritožbami, v strahu, da bo zbolela za rakom. Njena zaskr­bljenost in pretirana vestnost v opisovanju telesnih dogajanj je pri zdravstvenih delavcih vzbu­jala začudenost in nezaupanje. Menili so, da se preveč ukvarja sama s seboj, podcenjevali so njeno zaskrbljenost. Ko so jo le napotili na dodatne preglede, je bil rak že v napredovalem stanju. Ko sva se spet srečali na oddel­ku, je bila zelo slaba, vendar je stvarno govorila o svoji smrti. Želela je čez vikend domov, da bi še nekaj uredila. Pri sebi je imela pismo; ponudila sem se, da ga odnesem na pošto. Povedala je, da je pismo za sina, ki ima čez tri tedne rojstni dan, pa je čestit­ko kar pripravila, ker ne ve, če bo čez tri tedne še lahko pisala. V trenutkih svoje največje stiske je razmišljala tudi o stiski svojih 

pomoči bolnic z rakom dojk. Ženske so prve javno spregovo­rile o svoji bolezni, o stiskah in opozarjale na pomen psiholo­ške podpore. Sčasoma je nastala mreža skupin, v katerih so si ob Bolnik v stiski potrebuje pomoč takoj, podporo tukaj in sedaj. 

potrebno vcepiti tudi neko sen­zibilnost za to, da bi razumeli, da se niso spremenile le smernice za zdravljenje raka, ampak tudi pri­čakovani cilji. Če naj bo bolnik v središču, potem je to prava pot. 
Kaj pa bolnikovi svojci? Tudi ti so pomembni in včasih kar pozabi­mo nanje. 
Nikakor jih ne smemo pozabi­ti; družine potrebujejo pomoč. Družinski člani se srečujejo s strahom za bližnjega in hkrati z možnostjo lastne izgube. Večkrat ne vedo, ali bodo zmogli biti v pomoč. Družine so izpostavljene, ogrožene in zelo ranljive, breme­na članov pa različna. V najtež­jih trenutkih se lahko razhajajo ali pa se še bolj trdno povežejo. Bolnik ali posamezni družinski član lahko pričakuje, da ga bodo najbližji popolnoma razumeli in čutili enako kot on, praviloma pa ni tako. Vsakdo na svoj način doživlja obremenjujočo situacijo in tudi drugače išče pot iz nje. 
Vemo, da nas otroška leta zazna­mujejo za vse življenje. Nam lahko poveš nekaj besed o svojem otroštvu? 
Rodila sem se v Zagrebu; kmalu smo se preselili v Lendavo, kjer sem odraščala. Naša družina, ki je poleg naju z mamo imela še dedka in babico pa strica in teto, je bila zelo povezana, a se neka­ko ni dobro integrirala v oko­lje. Povezali so nas tudi številni senčni dogodki, kot so smrti, razveza mojih staršev. Moja mama je bila izredno močna oseba, samosvoja, pokončna, kompromisom se je izogibala. 
Vedno sem bila nanjo zelo pono­sna. 
Večkrat sem menjala bivališča. Tudi zato dóma nisem nikoli povezovala z določenim krajem ali stanovanjem; več mi je pome­nila medsebojna povezava ljudi, ki daje občutek sprejemanja, naklonjenosti in medsebojnega spoštovanja. Ta občutek sem več­krat doživela z družino in tudi sedaj, ko nekaj mesecev na leto preživim na drugi celini s hčerko in njeno družino. 
Kakšno vlogo so odigrali stari starši? 
Pomembno vlogo je imel dedek, ki me nikoli ni obravnaval kot otroka. Vcepil mi je strpnost in spoštovanje do drugih in dru­gačnih, hkrati pa me je svaril pred tem, da bi slepo sprejemala stališča drugih. Vse téme so bile odprte. Bil je doktor prava in se je ukvarjal s socialo. Veliko sva razpravljala o evtanaziji, ker je bil njen podpornik. Ko pa je pri­šel njegov čas in je, kot smo se dogovorili, umiral doma, je imel drugačen pogled. Za vse smo poskrbeli, saj sta bila stric in teta zdravnika, moja mama pa farma­cevtka. Vrstili smo se ob bolniški postelji; bila sem zadnja ob njem tik pred smrtjo. Čeprav je vedno govoril, kako se strinja z evtana­zijo, je še deset minut pred kon­cem vzel antibiotik, kljub temu da je bil že več mesecev nemo­čen, priklenjen na posteljo. To je izražalo njegovo močno željo po življenju. Takrat sem bila stara 18 let in ta izkušnja me je zazna­movala. Tudi stara mama je bila zame zelo pomembna. Bila je tenkočutna za stiske drugih in je zmeraj priskočila na pomoč, hkrati pa je čustva močno obvla­dovala, saj jo je zaznamovala tra­gična izguba dveh sinov. 
Bi lahko rekla, da si z vzgojo za vrednote prejela dobro popotnico za življenje? 
Vsekakor. V moji vzgoji ni bilo prepovedi ali zapovedi, bilo pa je razočaranje, če nisi ravnal, kot je bilo prav. Naučili so me samo­stojno presojati svoja dejanja in zanje sprejeti odgovornost. 
Osnovno šolo sem zaključila v Lendavi, gimnazijo pa v Murski Soboti. Tako sem že s 14 leti odšla od doma. Pomemben mej­nik, ko sem samostojno zažive­la. Ko sem se odločala za študij, sem nihala. Sprva sem želela postati inženirka ladjedelništva. Vpisala sem se na fakulteto za strojništvo in ladjedelništvo v Zagrebu, pa sem se po prvem letniku premislila in se odločila za študij psihologije v Ljubljani. 
Kaj si počela, ko si končala študij? Si takoj našla službo na področju psihologije? 
Po diplomi sem se zaposli­la na Osnovni šoli Lendava in 




lep. 



Bi podelila kakšen nauk tudi z nami? 
Morda je zanimiva izkušnja, kako sem v nekem hipu izgu­bila zaupanje, da lahko kar koli naredim. Bolnica, kateri je bole­zen vztrajno jemala moči in je občasno prihajala na programe rehabilitacije, da se je naučila novih veščin in okrepila telesne moči, je med nekim bivanjem pri nas v prometni nesreči izgu­bila moža in hčerko. Bila sem ohromljena pred njeno izgubo in sem ji rekla, da bi ji srčno rada pomagala, a sploh ne vem, kako se taka tragedija lahko preživi. Gospa je kljub svoji žalosti razu­mela mojo stisko in me je pouči­la, da se je v najhujših trenutkih usmerila zgolj na to, da diha, in nič več. Postopoma pa se moči in volja vračajo. Tega nauka prav gotovo ne moreš pozabiti. 
Kaj pa tvoja znanstvena in razi­skovalna dejavnost? 
Vedno sem verjela, da je potreb­no prepletati klinično psihološko delo z razvojno raziskovalnim in pedagoškim. Raziskovalno delo sem opravljala na področju pro-učevanja psiholoških značilnosti, ki spremljajo različne kronične bolezni, in razvijanja programov psihološke pomoči. Sodelovala sem v multidisciplinarnih timih rij in nato še doktorat s področja psiholoških značilnosti oseb po nezgodnih možganskih poškod­bah. Šlo je za še vedno perečo problematiko mnogih, predvsem mladih oseb. Njihove stiske in neverjetni napori so prepogo­sto spregledani; ne dobijo dovolj podpore niti priložnosti. 
Tudi pedagoško delo ti je bilo pisano na kožo. Na katerih področjih si delovala? 
Sodelovala sem v različ­nih programih ves čas dela v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS – Soča: na Visoki šoli za zdravstvo, na Fakulteti za družbene vede, bila sem mentor specializantom klinične psiholo­gije. Vsak strokovnjak je dolžan svoje znanje in izkušnje predsta­viti mlajšim. Vsako leto se raz­veselim povabila na srečanje s študenti psihologije. 
Je bila kariera na toliko mestih ovira za družino? 
Zagotovo ne. Vedno sem bila srečna, ker sem imela oboje rada, družino in delo. Dopuščam pa možnost, da so me člani druži­ne potrebovali bolj, kot sem jim lahko bila na voljo, so pa vedno vedeli, da mi veliko pomenijo in da se lahko zanesejo name. Danes del dolga vračam s tem, da pomagam skrbeti za vnuke. Trenutki z njimi so čarobni in dragoceni. Učijo me videti svet tudi iz druge perspektive, poma­gajo, da ne spregledam pomemb­nih stvari, ki nas obdajajo. 


S čim se rada ukvarjaš? 
Še vedno je toliko zanimivega. Rada berem, poslušam glasbo, srečujem ljudi, se ukvarjam s fotografijo. Uživam z otroki in vnuki. Z leti se nabira mnogo tavajočih spominov, ki iščejo prostor v zgodbi mojega življe­nja. Včasih naključno srečanje, pogovor ali zanimiva knji­ga pomagajo najti smisel tem dogodkom in tako jih lažje ume­stim v spomin. 
Kako pa si sicer polniš baterije? 
Pri delu z ljudmi se baterije ne praznijo. Čustva so za psihologa kot inštrument za glasbenika ali barva za slikarja. Zato je nujno potreben tudi iskren monolog s samim seboj, ki pomaga dojeti, kaj se dogaja v tebi in kako to ustrezno obvladati v vsakdanji komunikaciji z drugimi. Hoja v naravi ima neprecenljivo moč, da se vtisi in doživljanja ponov­no preslikajo in dobivajo smisel. Narava nas uči, da se vse spre­minja in da ima vse svoj ritem, potek. Zame ima sprehod v nara­vi meditativen pomen. Še vedno pa doživljam življenje in svet, ki nas obdaja, kot čudež in največjo vrednoto. 

Draga Vesna, hvala za pogovor! 
Pogovarjali sta se Marija Vegelj Pirc in Nataša Elvira Jelenc. 



RAkI GLAVE IN VRATU 
SISTEMSkO ZDRAVLJENJE RAkA GLAVE IN VRATU IN NOVOSTI 

doc. dr. Cvetka Grašič Kuhar, 
dr. med. 
O
rakih glave in vratu smo pisali že v prejš­nji številki Okna; prof. dr. Primož Strojan, dr. med., specialist onkologije in radioterapije, je podrob­no predstavil osnovna dej­stva o teh boleznih, načine njihovega ugotavljanja in zdravljenja. Tokrat pa smo 

želeli pobliže spoznati sis­temsko zdravljenje in obetajoče novosti. Zato smo za prispe­vek zaprosili priznano strokovnjakinjo s tega področja doc. dr. Cvetko Grašič Kuhar, dr. med., specialistko internistične onkologije z Onkološkega inštituta Ljubljana. 
Med rake glave in vratu (RGV) v ožjem smislu uvrščamo maligne tumorje ustne votline, žrela, grla, nosne votline in obnosnih votlin, malih in velikih žlez slinavk in kože te regije. Večina (85–95 %) teh rakov je ploščatoceličnih karcinomov, redkejše oblike so karcinomi žlez slinavk (npr. mukoepidermoidni, adenoidnocistični), nevroendo­krini tumorji, sarkomi, limfomi, melanom. 
Po definiciji vsi raki področja glave in vratu spadajo med redke rake, saj je njihova incidenca manj kot 6 na 100.000 prebivalcev na leto (definicija Rare Cancer Project). Zaradi tega je tudi raziskav na teh bolnikih manj, saj je težje pridobiti ustrezno število bolnikov za pre­izkušanje novih zdravil. 
Najbolj učinkovit citostatik pri ploščatoceličnih rakih je cisplatin. Pri ploščatoceličnem RGV je sistemsko zdravljenje prisotno v dveh obli­kah. 
• 	
Uporabljamo ga sočasno z obsevanjem (citostatik cisplatin, redkeje biološko zdravilo cetuksimab). To je konkomitantno zdravljenje, kjer je namen sistemske terapije povečati učinek radioterapije. 

• 	
Drugi način uporabe je samostojno zdravljenje (indukcijska kemo­terapija v okviru potencialno ozdravljive bolezni ali sistemska kemoterapija+/-biološka terapija pri neozdravljivi bolezni). 



Indukcijsko kemoterapijo upora­bljamo pri bolnikih s sicer ope­rabilnim rakom grla ali spodnje­ga žrela (hipofarinksa), z name­nom da ohranimo grlo. Če se rak po indukcijski kemoterapiji močno zmanjša, sledi zdravljenje s konkomitantno kemoradiote­rapijo; če pa se ne zmanjša, sledi operacija. 
Indukcijsko kemoterapijo upo­rabljamo občasno tudi pri ino­perabilnem RGV, vendar le pri izbranih bolnikih v zelo dobrem splošnem stanju, z namenom da zmanjšamo tumor in/ali regio­nalne bezgavke pred obsevanjem. Večina raziskav z indukcijsko kemoterapijo ni pokazala izbolj­šanja preživetja. 
Pri indukcijski kemoterapiji upo­rabljamo kombinacijo treh zdra­vil: poleg cisplatina še docetaksel in 5-fluorouracil (shema TCF). 
Pri metastatski bolezni je za bol­nike v dobrem splošnem stanju (stanje zmogljivosti 0 ali 1) prvi izbor terapije prav tako lahko shema TCF, vendar le, če niso bili v tem področju v zadnjih letih že obsevani. 
Pri drugih bolnikih v zelo dobrem splošnem stanju upora­bljamo kombinacijo cisplatina, 5-fluorouracila in tarčnega zdra­vila cetuksimaba (monoklonsko protitelo proti receptorju za epidermalni rastni dejavnik). Poudariti moram, da imamo v slovenski populaciji precejšen delež (cca. 15 %) alergičnih reak­cij hujše stopnje na cetuksimab, zato ga tovrstni bolniki ne more­jo prejeti. 
Za bolnike v slabši splošni kon­diciji (stanje zmogljivosti 2) ali v kasnejših linijah zdravlje­nja (po progresu na prvo linijo zdravljenja) so na voljo citosta­tiki v monoterapiji: metotreksat, taksani, cisplatin in gemcitabin. 
Precejšen delež bolnikov z RGV ima pridružene bolezni (atero­sklerozo in srčnožilne bolezni, sladkorno bolezen, kronično pljučno bolezen, okvaro ledvic), kar onemogoča sistemsko zdra­vljenje. Ponovljeni RGV tudi ni enovita bolezen. Manifestacija bolezni in s tem težave so dru­gačne od bolnika do bolnika. Nekateri bolniki ob sedanjem zdravljenju s kemoterapijo lahko kljub vsemu dosegajo dolga pre­živetja. 
Pri bolnikih z RGV je ves čas zelo pomembno dobro podpor­no zdravljenje: terapija bolečine, prehranska podpora in vzdrževa­nje fizične aktivnosti. Omogočiti jim moramo pot za dihanje (npr. traheostoma) in prehransko pot (gastroma, prehodno lahko tudi nazogastrična stoma). Zelo pomembno je bolnikovo social-no okolje, ki pa v številnih pri­merih ni optimalno. 
NOVOSTI V SISTEMSkEM ZDRAVLJENJU RAkOV GLAVE IN VRATU 
Rak glave in vratu spada med rake s številnimi mutacijami. Pri tovrstnih rakih prihaja v poštev imunoterapija. Gre za zdravi­la, ki prek inhibicije nadzornih točk v t. i. imunskem ciklusu raka ponovno zaženejo bolni­kov lastni imunski odgovor na tumor. Ta se zaradi tega zmanjša oz. je pod nadzorom, pri neka­terih lahko za zelo dolgo časa. Pri RGV ugotavljajo, da na imu­noterapijo odgovorijo predvsem tumorji, ki imajo že prisotno infiltracijo z imunskimi celicami, 
t. i. vroči (angl. hot) tumorji. 
V letošnjem letu so v Združenih državah Amerike za bolnike s ponovljenim RGV že registrira­li dva imunoterapevtika: nivo­lumab in pembrolizumab. Oba spadata med inhibitorje PD-1 (receptorji za programirano celično smrt). 
V raziskavo CheckMate-141 so vključevali bolnike s ponovlje­nim ali metastaskim RGV, ki so bili najprej zdravljeni s kemote­rapijo, ki je vsebovala cisplatin, in se jim je bolezen ponovila prej kot v 6 mesecih po zaključ­ku zdravljenja. V raziskavi sode­luje 361 bolnikov. Randomizirali so jih v dve skupini: 2/3 bolni­kov sta prejeli študijsko zdravi­lo (imunoterapijo) nivolumab 2 mg/kg vsaka 2 tedna v obliki infuzije, 1/3 pa standardno zdra­vljenje po izboru lečečega onko­loga (metotreksat, docetaksel ali cetuksimab) v obliki infuzije vsak teden. Primarni cilj raziska­ve je bil celotno preživetje. Po vmesni analizi so ugotovili, da imajo bolniki v skupini z imu­noterapijo za 2,4 mesece daljše preživetje (pri nivolumabu je bilo srednje preživetje 7,5 mese­cev, pri kontrolni skupini pa 5,1 mesecev). Če je bil delež izraže­nosti PD-L1 (liganda za recep­torje za programirano smrt) večji od 1 %, pa je bilo srednje preživetje 8,7 meseca. V roki z imunoterapijo so imeli bolniki manj neželenih učinkov stopnje 3 in 4 (resni neželeni učinki) kot v standardni roki (13 % proti 35 %). 
Med neželene učinke imunote­rapije sodijo splošna utrujenost, slabokrvnost in vpliv na žleze z notranjim izločanjem ter vne­tje nekaterih organov. Na žleze z notranjim izločanjem lahko vpliva tako, da pride do znaka zmanjšanega delovanja žlez (hipofizitis, tiroiditis, insuficien­ca nadledvične žleze); povzroči lahko enterokolitis (drisko), vne­tje kože (dermatitis), pneumoni­tis, hepatitis, pankreatitis, senzo­rične in motorične nevropatije ter vnetje sklepov (artritis). 


RAk ŠčITNICE 

ALI JE RAk ŠčITNICE pRIJAZNA BOLEZEN? 


prof. dr. Nikola Bešić, dr. med. 
»Življenje je lepo.« 
R
ak ščitnice je redka bolezen, saj preds­tavlja le 1 % vseh rakov, vendar vznemirja veliko ljudi, ki imajo težave z delovanjem ščitnice. Tudi ta oblika raka je v poras­tu tako pri nas kot drugod po svetu. K temu pripomore 
tudi boljša diagnostika, ki omogoča odkrivanje raka, še preden je klinično prepoznan. O strahovih in dilemah v zvezi s to boleznijo je tokrat spre­govoril priznani strokovnjak prof. dr. Nikola Bešić, dr. med., specialist kirurg, predstojnik Sektorja operativnih strok na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Bralci Okna ga že poznajo; je tudi avtor knjižice Rak ščitnice – vodnik za bolnike/ce na poti okrevanja, ki smo jo izdali pri društvu. Upam, da boste z zanimanjem sledili njegovemu razmišljanju. 
ALI GRE pRI RAkU ŠčITNICE ZA ZGODBO O USpEhU? 
Rezultati zdravljenja so res odlični. Po podatkih Registra raka RS je leta 2013 pet let po pričetku zdravljenja živelo 96 % žensk in 91 % moških z rakom ščitnice; tako je bilo v Sloveniji skupaj 2211 bolni­kov, ki so se zdravili zaradi raka ščitnice. Velika večina z odlično prognozo je povsem ozdravljenih. 
kDAJ JE RAk ŠčITNICE LAhkO TUDI NEVARNA BOLEZEN IN kAkO GA ZDRAVIMO? 
Rak ščitnice ni le ena bolezen. Glede na tkivne značilnosti oz. histo­loški tip poznamo štiri velike kategorije rakov ščitnice – papilarni, folikularni, medularni in anaplastični – in več kot 20 podtipov. Žal imajo nekateri bolniki z rakom ščitnice takšno vrsto raka, ki je lahko tudi agresiven. 
Anaplastični rak ščitnice je eden najbolj malignih rakov nasploh, saj polovica bolnikov umre v treh mesecih. Na srečo je v deželah z zadostnim vnosom joda, med katere zadnjih 19 let uvrščamo tudi Slovenijo, zelo redek. Pred tem v jedilni soli nismo imeli dovolj joda. 
V strokovni literaturi smo prav Slovenci poročali, da zadostno jodiranje soli zmanjša pogostost najbolj nevarnega anaplastične­ga raka ščitnice za tretjino. Ni nujno, da bo tako tudi v prihod­nje. 
Zelo me moti, da v slovenskih živilskih trgovinah kupec lahko nehote, najbrž pa večinoma kar hote, kupi in potem uporablja nejodirano ali premalo jodirano sol. V ambulanti opažam, da veli­ko bolnikov v prehrani uprora­blja himalajsko sol, ki nima prav nič joda. Veliko najbrž naivnih kupcev pa uporablja morsko sol, ki ni dodatno jodirana. Ne želi­mo si, da bi v Sloveniji spet imeli letno do 12 bolnikov z anaplas­tičnim rakom ščitnice. 
Po drugi strani pa večino bol­nikov, ki imajo napredovali ali metastatski diferencirani rak 
(papilarni, folikulani, onkocitni ali medularni), ki bi lahko ogro­zil njihova življenja, uspeš­no pozdravimo z operativnim posegom in zdravljenjem z radi­ojodom. Le izjemoma moramo uporabiti tudi zdravljenje z obse­vanjem, biološkimi zdravili ali kemoterapijo. 
V primerjavi z rakom drugih organov imajo bolniki z napre-


ci zazna spremembe, ki merijo samo nekaj milimetrov. Če opra­vi tankoigelno biopsijo pri tako majhnem tumorju, je diagnoza postavljena. V nekaterih državah so soočeni z množico teh »bol­nikov«, tako da govorijo kar o epidemiji. 

V kATERIh DRžAVAh JE pEREč pROBLEM V pORASTU DIAGNOZE RAkA ŠčITNICE IN ZAkAJ? 
Najhuje je v Južni Koreji, kjer zaradi gospodarskega blagostanja (po nepotrebnem) z ultrazvo­kom pregledujejo ščitnico celotni populaciji. V zadnjih dvajse­tih letih so opazili kar 8-kratni porast pojavljanja raka ščitnice. Raka ščitnice pa lahko najdemo tudi z drugimi diagnostični­mi preiskavami, ki jih opravi­mo zaradi drugih bolezni in ne zaradi bolezni ščitnice, kot so npr. preiskavi CT in PET-CT ter UZ vratnega žilja. V teh prime­rih govorimo o t. i. incidentno najdenem tumorju (=inciden­talomu). Večina tako odkritih tumorjev je podobno nenevar­nih, kot so papilarni mikrokar­cinomi. 
Nekoliko bolje kot v Južni Koreji je v ZDA, na Japonskem, v Franciji in Italiji. In vendar gre v teh državah kar za 4- do 5-kra­ten porast diagnoze raka ščitnice. 
kAkŠNO JE STANJE V SLOVENIJI? 
V Sloveniji se je v začetku 90 let prejšnjega stoletja, ko preiskave ščitnice z ultrazvokom še niso bile pogoste, število bolnikov z rakom ščitnice gibalo okrog 60 na leto. Po podatkih letnega poročila Registra raka pa je bilo leta 2013 v Sloveniji diagnostici­ranih 160 bolnikov. V Sloveniji gre torej za 2,6-kratno rast inci­dence, kar je podobno rasti inci­dence na Japonskem, v skandi­navskih deželah, v Angliji in na Škotskem. Zavedamo se, da gre porast incidence skoraj v vseh primerih na račun nenevarnih rakov. 
ALI JE ZDRAVLJENJE BOLNIkOV Z MIkROkARCINOMOM ŠčITNICE SEDAJ DRUGAčNO? 
V Sloveniji sproti sledimo novim izsledkom in priporočilom glede zdravljenja. Že več kot 10 let večino bolnikov z mikrokarci­nomom ščitnice zdravimo manj agresivno: manjši je obseg kirur­ške odstranitve ščitnice, saj pri večini bolnikov odstranimo le en reženj ščitnice. Zdravljenje z radioaktivnim jodom uporabi­mo le v izbranih primerih. Velika večina bolnikov z mikrokarcino­mom jemlje ščitnične hormone le v nadomestnih odmerkih in ne v odmerkih, ki povzročijo zavoro TSH. 
kAkO SE JE SpREMENILO ZDRAVLJENJE S ŠčITNIčNIMI hORMONI? 
Ščitnične celice, ki izdelujejo ščitnične hormone, imajo recep­tor za hormon hipofize TSH. Hormon TSH stimulira rast in delitev celic ščitnice. Po vsaki operaciji ščitnice moramo nado­mestiti ščitnične hormone in preprečiti ponovno rast ščitnice, zato mora bolnik celo življenje jemati tablete ščitničnega hor­mona levotiroksina (L-tiroksin). TSH znižamo prek povra­tne zanke z jemanjem tablet L-tiroksina, ki ni aktivna oblika hormona. L-tiroksin se šele v telesu spremeni v trijodtironin, ki je fiziološko aktivna oblika hormona. 
Bolniki z mikrokarcinomom ščitnice morajo imeti TSH v spodnji polovici referenčne­ga območja (0,27–2 mU/L). Po podatkih iz literature naj bi se pokazalo, da iatrogena hipertiro­za (serumska koncentracija TSH < spodnje meje referenčnega območja) lahko povzoroči težave s srcem in/ali osteoporozo, kar je še posebej problematično pri starejših osebah in ženskah po menopavzi. 
ALI SO TABLETE S ŠčITNIčNIMI hORMONI V SLOVENIJI VARNE? 
Tablete s ščitničnimi hormoni so vsekakor varne. V vseh lekarnah so dostopne tablete Euthyrox in Eltroxin, ki jih v Sloveniji jemlje več kot 25.000 bolnikov z raz­ličnimi boleznimi ščitnice. Pred nekaj leti so bile težave zaradi spremenjene sestave enega od teh zdravil. Multinacionalka je prodala ime zdravila drugemu proizvajalcu in nekaj časa table­te niso bile enako kakovostne. Podobno se je pred tem zgodilo na Finskem. Ko smo opozorili proizvajalca, so se stvari uredile in sedaj so tablete ustrezne kako­vosti. Pred približno dvema leto­ma pa je bilo povsod po svetu pomanjkanje 50-mikrogramskih 

trajalo kakšen mesec dni. Sedaj je multinacionalka, ki po vsem svetu skrbi za oskrbo s temi zdravili, v ta namen zgradila novo tovarno in težav ni več pri­čakovati, saj proizvodne zmoglji­vosti zadoščajo. 
ALI SO VSE TABLETE S ŠčITNIčNIMI hORMONI ENAkO UčINkOVITE? 

Vse tablete so enako učinko­vite, se pa jakosti posameznih tablet različnih proizvajalcev med seboj razlikujejo. Tako na primer 50-mikrogramske tablete različnih proizvajalcev nimajo enakega učinka na koncentracijo hormonov v krvi. Na to, kaj se dogaja z L-tiroksinom, ki ga v tableti zaužije bolnik, med dru­gim vplivajo tudi sestavine, iz katerih je narejena tableta. Prav zato mora bolnik stalno jemati enake tablete in se izogibamo menjavi različnih vrst tablet z L-tiroksinom, saj ta lahko po nepotrebnem povzroči spre­membo koncentracije hormonov in tudi TSH. Učinkovitost tablet, ki jih jemlje bolnik, ugotovimo tako, da po šestih tednih jema­nja enakega odmerka določimo, kakšna je koncentracija TSH, hormonov in tiroglobulina. Taka določitev hormonov stane toliko, kot stanejo zdravila, ki jih zaužije bolnik v pol leta. 
V ELEkTRONSkIh MEDIJIh IN čASOpISIh JE BILO LETOS VELIkO TRDITEV O TEM, DA JE LEVAxIN BOLJŠI OD DRUGIh ZDRAVIL S ŠčITNIčNIMI hORMONI. 
V 90-ih letih preteklega stoletja je bil levaxin res boljše zdravilo od konkurence na slovenskem trgu. Tedaj v slovenskih lekar­nah nismo imeli teh tablet, ki jih imamo sedaj. Tablete s šči­tničnimi hormoni niso bile tako kakovostne, kot so sedaj, in je bilo zelo težko določiti ustrezen odmerek tablet za bolnike, ki so morali imeti zavrt TSH. Sedaj teh težav z zdravili, ki so dosto­pna v vseh lekarnah, ni več. 
LETOS JE V MEDIJIh ODMEVALA ZGODBA BOLNIC, kI V SLOVENIJI NISO DOBILE ZDRAVILA LEVAxIN. 

Res je bilo v medijih veliko nega­tivne publicitete o zdravnikih in Onkološkem inštitutu Ljubljana. Bolniki na Onkološkem inštitutu letos prvič po dolgih letih, odkar jemljejo zdravilo levaxin, niso mogli dobiti tega zdravila. Tako kot vsako leto, sem tudi letos napisal prošnjo za interventni uvoz Levaxina. Letos se je prvič zgodilo, da Javna agencija RS za zdravila in medicinske pripo­močke uvoza sploh ni dovolila, češ da imamo v vseh lekarnah že dve zdravili s ščitničnimi hor­moni. Zato ni nobeden od vele­drogeristov hotel uvoziti levaxi­na. Farmacevti z Onkološkega inštituta so se s problemom neuspešno ukvarjali kakšnih pet mesecev. 
Zdravniki, ki zdravimo bolnike, ki morajo jemati ščitnične hor­mone, želimo, da bolnik redno jemlje isto zdravilo in predpisan odmerek, saj je tako najbolje zanj in za zdravstveni sistem. Vsaka zamenjava hormonov je draga in pomeni za bolnike dodatni odvzem krvi, za zdravnike veliko dodatnega in nepotrebnega dela, za Onkološki inštitut pa pre­cejšnje nepotrebne stroške. Šele poziv bolnic, ki je bil objavljen v Tedniku na RTV Slovenija, je omogočil interventni uvoz zdra­vila. Žalostno, da so bolnice in mediji za nastalo situacijo okrivi­li Onkološki inštitut. 
S 137 bolnicami in bolniki, ki so pred letom dni jemali levaxin, delim zadovoljstvo, da imajo spet na voljo zdravilo, ki mu zaupajo. 
Žal se bojim, da ne gre za isto zdravilo. Multinacionalka Takeda je namreč odkupila norveški Nycomed, ki je proizvajal zdravi­lo Levaxin, kar je tudi povzroči­lo, da zdravilo ni več registrira­no za trženje v celotni Evropski uniji. Že dolgo nisem videl takšnih patoloških vrednosti hormonov, kot jih imajo neka­teri bolniki, ki jemljejo Takedin levaxin. Vsem bolnikom, ki prič­nejo ponovno jemati levaxin, zato svetujem, naj šest tednov po pričetku jemanja zdravila pri svojem izbranem zdravniku oddajo kri za določitev TSH in ščitničnih hormonov. 
ALI BOLNIk čUTI, DA IMA pREMALO ALI pREVEč ŠčITNIčNIh hORMONOV? 
Seveda bolnik to čuti, saj hor­moni vplivajo na celo telo in tudi na možgane, srce, miši­ce, menstrualni ciklus in kosti. Vendar se bolnik ne sme zanašati na svoje občutke. Bolniki, ki so morali jemati ščitnične hormone v zavornih odmerkih, pogosto z zmanjšanjem odmerka niso zadovoljni. In vendar je prav, da upoštevajo nasvet zdravnika, saj je nevarno, če je hormonov pre­več ali premalo. Tarčna organa, ki sta najbolj na udaru, sta srce in okostje. Preveč ščitničnih hor­monov povzroči povečanje srčne mišice, kar ima lahko za posledi­co motnje srčnega ritma in ishe­mično bolezen srca. 
ALI NAJ BOLNIk Z RAkOM ŠčITNICE UžIVA kANABINOIDE? 
Zagotovo ne. Po končanem zdravljenju rak ščitnice skoraj pri nobenem bolniku ne ogroža niti življenja niti zdravja. Zato ni potrebno, da bolnik iz strahu pred ponovitvijo raka postane odvisnik od mamil. Zabloda, da kanabinoidi preprečujejo raka in delujejo na rakave celice, je zelo nevarna. V medijih navedeni argumenti niso nikakršni znan­stveni dokazi, saj ne gre za kon­centracije kanabinoidov, ki jih lahko imamo v človeškem telesu. Podobno bi lahko trdili za marsi­katero učinkovino, da preprečuje nastanek raka. Znano je, da tudi alkohol v dovolj veliki koncen­traciji pobije celice. Prav zato si v bolnišnicah z alkoholom razku­žujemo roke, saj alkohol pobije tudi najbolj nevarne viruse in bakterije. V eksperimentalnih pogojih alkohol v dovolj veliki koncentraciji pobije tudi rakave celice. Za človeka pa je smrto­nosni odmerek že 1–1,5 litrov vodke ali 500 ml čistega alko­hola. Zdravniki odločno odsve­tujemo uživanje alkohola, saj vemo, kakšne posledice ima za posameznika in družbo. Enako odsvetujemo uživanje kanabino­idov. Če bolnik z rakom ščitnice potrebuje zdravljenje s kanabino­idi ali morfinskimi preparati, mu jemanje tega zdravila onkologi svetujemo in ga tudi predpišemo. Jemanje kanabinoidov svetujemo bolnikom, ko je na mestu blaže­nje težav zaradi napredovalega raka. Na srečo je takih bolnikov z rakom ščitnice zelo malo. 
kAkŠNO JE žIVLJENJE Z RAkOM ŠčITNICE? 
Želimo si, da bi bilo čim bolj normalno. A marsikdaj gre tudi za to, kako posameznik gleda na dejstvo, da je prebolel bolezen, in na to, da mora jemati ščitnič­ne hormone. Čeprav je papilarni mirkokarcinom povsem nene­varna bolezen, pa bolnika sooči z resnimi skrbmi, ki jih spodbudi že sama beseda rak. 
Opažam, da se velika večina bolnikov spremeni in umiri pri­bližno leto dni po prvem pre­gledu na Onkološkem inštitutu. Večinoma vsak posameznik, ki se sooča s tem, da je imel raka, kakšno leto išče vzroke, zakaj se je to zgodilo prav njemu, in razmišlja o tem, kaj bi pome­nilo, če bi imel nevarnega raka, celo smrtnega. Razmišlja o svo­jem življenju – kaj mu je zares pomembno in kaj ga ovira, da ne more zadihati s polnimi plju­či. Bistveno lažje je, če bolnika ob iskanju odgovorov na večna vprašanja o življenju in čaši nesmrtnosti spremlja partner ali sorodnik, ki mu bo pomagal, da se ne bo ujel v past razglabljanja 
o nepomembnih podrobnostih. 

Naloga onkologa je, da bolniku in svojcem pojasni, za kakšno bolezen gre in kako jo zdravimo. Rad vidim, da ima bolnik ali nje­govi bližnji ob pregledu v ambu­lanti že pripravljena vprašanja, 

o katerih se potem pogovarja­mo. Tako ugotovimo, kje bolnik vidi ali občuti težave, in skupaj lahko poiščemo pravo pot glede nadaljnjega zdravljenja. 


Vsi smo namreč v istem čolnu. 
Nikola Bešić 

NOVOST V OBSEVALNEM ZDRAVLJENJU RAkA DOJk 
– OBSEVANJE V GLOBOkEM ZADRžANEM VDIhU 

asist. dr. Tanja Marinko, dr. med. 
R
ak dojk je najpogo­stejši rak pri ženskah razvitega sveta in tudi pri nas. Po podatkih Registra raka Republike Slovenije je v letu 2013 zbo­lelo 1268 ljudi; od tega so približno 1 % raka dojk predstavljali moški bolniki. Čeprav zbolevanje še vedno 

narašča, je razveseljivo dej­stvo, da postaja rak dojk vse bolj obvladljiva bolezen zara­di novih možnosti zgodnjega odkrivanja in učinkovitejšega zdravljenja. Pri zdravljenju raka dojk ima posebno mesto tudi radioterapija. Tokrat vam predstavljamo novo tehniko obsevanja, usklajeno z dihanjem. Za prispevek smo zaprosi­li priznano strokovnjakinjo s tega področja specialistko onkologije in radioterapije asist. dr. Tanjo Marinko, dr. med., z Onkološkega inštituta Ljubljana, ki se je našemu vabilu takoj ljubeznivo odzvala. 
Na Onkološkem inštitutu Ljubljana smo v aprilu 2016 pričeli z novo tehniko obsevanja bolnic z rakom dojk, s t. i. obsevanjem v globo­kem zadržanem vdihu. Gre za tehniko obsevanja, pri kateri obsevanje uskladimo z dihanjem. 
RADIOTERApIJA 

Zdravljenje z obsevanjem ali radioterapija je eden od treh temeljnih načinov zdravljenja bolnic in bolnikov z rakom dojk. Je lokalna vrsta zdravljenja, kar pomeni, da deluje na področju, ki ga obsevamo. Za zdravljenje uporabljamo visokoenergijske žarke. 
Glede na namen zdravljenja ločimo radikalno in paliativno radiotera­pijo: 
• 	
Paliativno radioterapijo upo­rabljamo pri razsejanem raku dojk, ko je bolezen že razširje­na po telesu. Namen zdravlje­nja je lajšanje simptomov in znakov bolezni. 

• 	
Namen radikalne radioterapije je povsem drugačen; bolnico želimo pozdraviti oz. prepre­čiti ponovitev bolezni. Z radi­kalno radioterapijo zdravimo bolnice, pri katerih je bolezen omejena samo na dojko oz. razširjena na bezgavčne lože ob oboleli dojki. 


Bolnice z rakom dojk običajno radikalno obsevamo po operaciji, zato tako zdravljenje imenuje­mo pooperativno oz. dopolnilno, saj dopolnjuje izid kirurškega zdravljenja. Raziskave so namreč pokazale, da z dopolnilnim obse­vanjem še dodatno zmanjšamo možnost za ponovitev bolezni, ki ostaja po operaciji. 
DOpOLNILNO OBSEVANJE BOLNIC Z RAkOM DOJk 
Namen dopolnilnega obse­vanja je uničenje morebitnih 
Namen dopolnilnega obsevanja je uničenje morebitnih tumorskih celic, ki so po operaciji še ostale v operirani 
dojki ali prsni steni oz. v bezgavkah ob oboleli dojki. 


Zaslon ABC-sistema, ki ga med obsevanjem gleda bolnica. 
Na njem se izrisuje krivulja dihanja. Bolnico obsevamo, ko je krivulja 
v zelenem območju. 

tumorskih celic, ki so po ope­raciji še ostale v operirani dojki ali prsni steni oz. v bezgavčnih ložah ob oboleli dojki, ob čim manjši poškodbi zdravih tkiv, ki so v neposredni bližini tumor­skih celic. Da bi preprečili hujše poškodbe zdravih tkiv, je potreb­no celotni predpisani odmerek sevanja razdeliti v več manjših dnevnih odmerkov sevanja. Zdrave celice si namreč med dvema obsevanjema opomorejo oz. popravijo morebitne majh­ne poškodbe. V rakavih celi­cah je sposobnost popravljanja poškodb zmanjšana; poškodbe se v njih kopičijo in vodijo v njiho­vo uničenje. 
Glede dopolnilnega obsevanja se odločamo za vsako bolnico posebej na podlagi vrste ope­racije in histološkega izvida, ki govori o lastnostih odstranjenega tumorja in pazdušnih bezgavk. 
• 	Dopolnilno obsevanje pripo­ročimo večini bolnic po ohra-
Priprava bolnice na CT-simulatorju. Mejo dojke in brazgotino označimo 
s posebno žico. 

nitveni operaciji dojke (kirurg je odstranil tumor in le del zdravega tkiva dojke). 
• 	Tistim bolnicam, ki so imele odstranjeno celo dojko (mastektomija), pa svetuje­mo pooperativno obsevanje, če gre za večji tumor oz. s tumorjem preraščene bezgav­
ke v pazduhi. 
DOpOLNILNO OBSEVANJE V GLOBOkEM ZADRžANEM VDIhU 
Ena od najnovejših tehnik dopolnilnega obsevanja bolnic z rakom dojk je tehnika obseva­nja v globokem vdihu, pri kateri obsevanje uskladimo z dihanjem. Bolnico obsevamo v fazi globo­
uskladimo z dihanjem. 
CT-posnetek v globokem zadržanem vdihu. Na posnetku je v sredini viden obris srca pri isti bolnici 

kega zadržanega vdiha. Namen tovrstnega obsevanja je kar naj­večja zaščita srca pred sevanjem. Ko bolnica globoko vdihne, se srce odmakne od prsne stene oz. dojke, ki jo obsevamo, in tako prejme kar najnižji možni odmerek sevanja. V radioterapiji namreč vedno stremimo k temu, da zagotovimo dobro pokritost 

v prostem dihanju. 
tarčnega volumna s predpisanim odmerkom sevanja in ob tem kar najnižji odmerek sevanja v zdra­va tkiva v okolici tarče. Pri načr­tovanju dopolnilnega obsevanja bolnic z rakom dojk vedno prav posebno pozornost namenimo srcu. Če se le da, se z žarkovnimi snopi srcu povsem izognemo. 
kOMU JE NAMENJENO DOpOLNILNO OBSEVANJE V GLOBOkEM ZADRžANEM VDIhU 
Dopolnilno obsevanje v globo­kem zadržanem vdihu je name­njeno predvsem bolnicam z rakom leve dojke, saj je pri njih srce najbližje tarčnemu tkivu, ki ga je potrebno obsevati (dojka/ prsna stena). Iz raziskav vemo, da se bolezni srca, ki jih izzove obsevanje v področju srca, izra­zijo šele mnogo let po zdravlje­nju, zato je omenjena tehnika še toliko bolj pomembna za mlajše bolnice z rakom leve dojke. 

Nekatere bolnice zaradi pridru­ženih bolezni niso primerne za omenjeno tehniko. Bolezni dihal običajno onemogočajo nemo­ten potek obsevanja v globokem vdihu, zato tem bolnicam raje predlagamo obsevanje v prostem dihanju, saj je zanje to najboljša izbira. Vedno moramo namreč zagotoviti, da je zdravljenje z obsevanjem kar najbolj natančno in ponovljivo. 
pRIpRAVE NA OBSEVANJE V GLOBOkEM ZADRžANEM VDIhU 
Pred začetkom vsakodnevnih obsevanj ima vsaka bolnica, pri kateri načrtujemo dopolnilno obsevanje, t. i. postopek priprave 


SVOJCI V pALIATIVNI OSkRBI 
ALI 
ISkANJE NOVE »NORMALNOSTI« 


dr. Anja Simonič, univ. dipl. psih. Maja de Brito, univ. dipl. psih. 
Z
nani slovenski rek »Imamo bolezen v hiši« poudar­ja pomen povezanosti družinskih članov, ki je v času težke preizkušnje tudi danes še kako potreb­na. Zagotovo prizadeti bolnik najbolj trpi, vendar je težka neozdravljiva bolezen enega od družinskih članov veli­ko breme in odgovornost za vso družino. Zato smo tokrat posebno pozornost namenili svojcem in za prispevek zapro­sili klinično psihologinjo dr. Anjo Simonič, univ. dipl. psih., s Klinike Golnik, ki ima bogate izkušnje tudi s področja pali­ativne oskrbe. Skupaj s sodelavko Majo de Brito, univ. dipl. psih., sta osvetlili zapletena družinska dogajanja in doži­vljanja, opozorili na potrebe svojcev in poudarili pomen kakovostnega sobivanja do konca življenja. 
Bolniki si ob soočanju z resno boleznijo običajno ob sebi želijo osebe, na katere se lahko zanesejo, da jim bodo stale ob strani, ko jih bodo v stiski potrebovali, jih spodbujale, ko bodo dvomili, in jim pustile pro­stor zase, ko bodo to želeli. Najpogosteje so to člani bližnje družine – partner/partnerka, starši, otroci, vnuki, bratje in sestre – pa tudi drugi sorodniki, prijatelji, sodelavci ali sosedje. 
Svojci želijo svojemu bolnemu bližnjemu pomagati po svojih najbolj­ših močeh, vendar je skrb za bližnjega v času resne bolezni lahko 

lahko tudi zanje zelo težka in izčrpavajoča, saj prinaša mnoge pre­izkušnje. 
tudi zanje zelo težka in izčrpa­vajoča, saj prinaša mnoge pre­izkušnje. Svojci so postavljeni pred težko nalogo, kako uskla­diti skrb za bolnega bližnjega z vsakodnevnimi obveznostmi. Zaradi vse več telesnih omejitev, ki jih bolnemu prinaša napre­dovala bolezen, svojci vse bolj prevzemajo tudi njegove vloge in opravila. Pogosto so tudi v vlogi zagovornika potreb in želja svojega bližnjega v procesu zdravljenja, pri čemer se morda glede načina ali ciljev njegove oskrbe ne strinjajo vedno z njim ali z zdravstvenim osebjem. Med zdravljenjem so postavljeni v situacije, ko morajo – običajno skupaj s svojim bolnim bližnjim ter s podporo in usmeritvami zdravstvenega osebja – sprejema­ti tudi težke odločitve. Še pose­bej je težka vloga svojca, ko med njim in bolnikom ni stabilnega in čvrstega čustvenega odnosa. Poleg tega se svojci soočajo tudi z lastnimi čustvenimi stiskami ob tem, ko spremljajo svojega bližnjega v zadnjem obdobju življenja. Njihove osebne potre­be so lahko za daljše obdobje potisnjene stran. Mnogi se šele po izgubi, v procesu žalovanja, bolj neposredno soočijo z vsemi posledicami tega obdobja. 
Vsaka družina, ob stalno spremi­njajočih se potrebah in zahtevah, povezanih z boleznijo in oskrbo bolnega bližnjega, išče načine, 
kako ohranjati ali vzpostavljati občutek stabilnosti, »normal­nosti«, predvidljivosti. Gre za vzorec funkcioniranja, ki bi ob spremembah, ki se jim dogajajo, omogočal občutek nadzora ob načrtovanju vsakodnevnih aktiv­nosti in obvladovanju bolezni in oskrbe. 
Bolezen, tudi umiranje in smrt, lahko vstopijo v družino v kate­rem koli obdobju družinskega življenja. Pri tem vsako življenj­sko obdobje družini prinaša svoje izzive, ovire, šibkosti, obe­nem pa tudi določene moči, zaradi katerih se družina lažje sooča z grožnjo bolezni v svoji družini. Čeprav bi nam bila izku­šnja resne bolezni prav v vsakem obdobju težka, so obdobja, ko je to še posebej hudo in težko. 
Na to, kako se bo posamezna družina soočala z resno bolezni­jo enega od družinskih članov, vpliva tudi to, kako kakovostno funkcionira družina kot enota. Bolni družinski član je namreč del družinskega sistema in kot takšen tudi funkcionira. 
Vsaka družina ima: 
• 	svojo zgodovino (dosedanje izkušnje družine kot celote pa tudi individualne izkušnje posameznih članov družine); 
• 	sedanje aktualno dogajanje 
(ob resni bolezni enega od 
družinskih članov se družina 
lahko sooča tudi z drugimi 
stresnimi situacijami, npr. z 
brezposelnostjo); 
• 	predstave o prihodnosti 
(pogosto so nezavedne, a 
trdno utirjene, pri čemer med 
njimi pogosto ni scenarija, da 
se lahko tudi komu od naših 
najbližjih ali celo nam samim 
zgodi kaj hudega in težkega); 
• 	svoje vzorce komunikacije, čustvovanja in vedenja. 
V praksi to pomeni, da tako kot nekdo v družini morda običajno prevzame skrb za kuhanje, drugi pa skrb za plačevanje položnic, bo družina razvila svoje vzorce tega, kaj je zanjo v neki situaciji pričakovano, normalno in zaže­leno. Medtem ko bo za določe­no družino značilno, da se med seboj odkrito pogovarjajo o svo­jih težavah, bo za drugo družino morda veljalo, da so jih družin­ski člani vajeni reševati sami. Ti vzorci vplivajo tudi na to, ali bo družina pripravljena vprašati za pomoč, kako bo vprašala in sprejela pomoč, kako bodo dru­žinski člani med seboj komuni­cirali o bolezni in smrti, koliko in kako bodo pripravljeni skrbeti za bolnika in kako bodo spreje­li napredovanje bolezni in smrt svojega bližnjega. 
Izkazalo se je, da se zmorejo dobro spoprijemati z napredova­lo boleznijo in s spremembami, ki jih le-ta prinese v družino, tiste družine, v katerih so dru­žinski člani med seboj čustveno trdno povezani, drug drugemu v podporo, odprti do različno­sti, ki zmorejo konflikte uspešno reševati. Veliko težje pa je tistim družinam, v katerih so družinski člani v stiski vajeni držati nepri­jetna čustva sami zase, ali tistim, kjer so družinski člani med seboj čustveno slabo povezani in pogosto v konfliktih, ki pa jih ne zmorejo ali ne znajo uspešno reševati. 
Huda bolezen pri enem od dru­žinskih članov torej neizogib­no vpliva na počutje in vede­nje drugih družinskih članov. Raziskave kažejo, da imajo svojci, še posebej tisti, ki prevzame­jo glavno skrb za bolnega bli­žnjega, več nepokritih potreb in stisk kot bolniki sami, česar zdravstveno osebje velikokrat ne prepozna, deloma tudi zato, ker svojci včasih v želji ostati neod­visni in močni, ne izrazijo svoje stiske, lahko pa se tudi bojijo, da bi jih zdravstveno osebje ocenilo kot nesposobne za oskrbo, če se bodo obrnili nanje za podporo. Izkazalo se je, da imajo družine v času pojava in napredovanja bolezni pri družinskem članu tudi svoje specifične potrebe, 

mi, duhovnimi in tele­snimi potrebami. 
Za svojce je pomembno, da so primerno seznanjeni s tem, da so se podali na to kakšno je trenutno stanje bol­nikove bolezni, kako bo pred­vidoma potekala bolezen vna­prej, kakšne izide in zaplete ob bolezni je mogoče pričakovati, kakšne so želje bolnikovega bli­žnjega glede nadaljnjega zdra­vljenja in oskrbe, kakšni so znaki napredovanja bolezni ali morebi­tnega pričetka zadnjega obdobja življenja, kako se bo bolniku laj­šalo morebitno trpljenje oziroma mu bosta zagotovljena udobje in kakovost življenja, kakšni so morebitni neželeni učinki zdra­vil, kakšna je dostopnost zdra­vstvene pomoči v domačem okolju, kako prepoznati urgentna stanja, kako uravnavati bolečino ter ostale simptome, kako nudi­ti bolnemu bližnjemu primerno nego in poznati potrebe bolni­kov v zadnjem obdobju življenja glede hrane in tekočine. Znanje, ki ga imajo svojci glede oskr­be bolnega bližnjega, povečuje njihov občutek nadzora v dani situaciji. 
• 	Prva skupina potreb svojcev je povezana z znanji in veščina­mi o bolnikovem zdravljenju in oskrbi. 
za katere je pomembno, da so 
pokrite. 

• 	Druga skupina potreb je pove­zana s psihološkimi, social­nimi, duhovnimi in telesnimi potrebami svojcev. 
Kar 44 % svojcev v paliativni oskrbi namreč doživlja klinič­no pomembno čustveno stisko, v ozadju katere je lahko tudi tesnobno in depresivno razpo­
pot in ob praktični pomoči bližnjemu pre­živeli z njim tudi veliko kakovostnega časa. 
loženje, ki zahteva tudi strokov­no pomoč (npr. kliničnopsiho­loško ali psihiatrično). Svojce skrbi, ali in kako bodo v praksi zmogli skrbeti za svojega bol­nega bližnjega, pa naj bo to v domačem okolju, v bolnišnici ali domu starejših občanov, ob tem pa izpeljati druge vsakodnevne obveznosti, kako bodo v čustve­nem smislu zmogli vzdržati pešanje svojega bližnjega. Lahko se počutijo krive, da ne poskr­bijo dovolj za bolnega bližnjega ali pa za druge člane družine, ki so na ta račun lahko objektivno prikrajšani, lahko pa tudi v smi­slu, da so sami zdravi, medtem ko je njihov bližnji bolan. Svojci lahko med boleznijo bližnje­ga tudi vnaprej žalujejo, saj se sproti soočajo tudi s številnimi, včasih drobnimi, včasih večjimi izgubami, ki so se v času bolezni bližnjega že zgodile, ki se doga­jajo ravnokar in ki bi se lahko zgodile v prihodnosti. Svojci v času bolezni bližnjega pogosto spijo »z enim odprtim očesom«, tudi ko je njihov bližnji v dobri oskrbi v bolnišnici ali vdomu starejših občanov, saj so lahko v pričakovanju telefonskega klica. Pri svojcih, ki skrbijo za bolnega bližnjega na domu, se to običaj­no pojavlja zaradi oskrbe, ki je potrebna tudi ponoči. Svojci so ob lahkem in nestalnem spancu ter ob vseh zahtevah oskrbe in ob emocionalni stiski pogosto tudi telesno izčrpani, utruje­ni, občutijo bolečine v mišicah, imajo povišan krvni tlak, pogo­sto se jim poslabšajo že obstoječe zdravstvene težave. Dolgotrajna skrb za bolnega svojca je lahko tudi finančno zahtevna. Ne naza­dnje, skrb za bolnika pomeni tudi manj priložnosti za druže­nje, druge intimne medosebne odnose in manj časa, namenjene­ga skrbi zase. 

Kljub vsemu mnogi svojci poro­čajo o pozitivnih učinkih oskr­be bližnjega v smislu ponosa in zadovoljstva, da so se podali na to pot in ob praktični pomo­či bližnjemu preživeli z njim tudi veliko kakovostnega časa. Raziskave kažejo, da so ob času, ki so ga svojci preživeli z bolnim bližnjim, ti presodili, da so bili učinkoviti pri nudenju opore in spoštovanju želja svojega bol­nega bližnjega, kar je pozitivno vplivalo na proces žalovanja. 
Raziskave kažejo, da je ta izku­šnja ugodno vplivala tudi na kasnejši proces žalovanja ob zavesti svojcev, da so bili pri nudenju opore svojemu bolnemu bližnjemu in spoštovanju njego­vih želja učinkoviti. 
Anja Simonič in Maja de Brito 



MOJE SREčANJE Z RAkOM pROSTATE 
ALI 
kAkO SEM pO BOLEZNI NAŠEL pOT, kI ME OSREčUJE
Živel sem razgibano in polno življenje. Že v rani mladosti sem se začel ukvarjati s športom, ki me tako ali drugače spremlja celo življenje. Tudi šole nisem zanemarjal; vedno sem želel 
vedeti več, biti med boljšimi, celo najboljši. To me je pripeljalo do uspešne poslovne poti in mirnega, dokaj udobnega življenja. Zgodaj sem si ustvaril družino. Otrokoma sem želel biti prijatelj in ju posku­šal kot mladostnika čim bolje razumeti. Morda zato, ker je meni tega v mladosti primanjkovalo. 
Moja draga soproga je bila, na mojo srečo, vedno razumevajoča za vse vragolije, ki sem jih počel skupaj z otrokoma ali pa tudi sam, in roko na srce, ni jih bilo malo. Za strpnost sem ji še danes zelo hva­ležen. Nosila je veliko odgovornost in breme najinega zakona, naše družinske harmonije, veliko tudi na račun svoje poslovne poti. Živeli smo razgibano življenje, polno ljubezni, medsebojnega spoštovanja in razumevanja. 
Otroka sta odrasla, si ustvarila družini; prišli so vnuki, veliko smo se družili, se razumeli, skratka doživljali smo najlepše, kar si lahko člo­vek želi v življenju. Na bolezen v času harmonije človek niti ne pomi­sli. 
Vendar nam v življenju pač ne more ali pa ne sme biti prelepo … 
Nikoli nisem bil resneje bolan; zdravnika sem obiskal le v prime­ru športnih poškodb, ki pa jih na srečo tudi ni bilo veliko. Pa ne da 
Valencija, Španija, september 2016 
Marjan Doler z ženo … 

bi imel zadržke ali predsodke do zdravnikov, saj sta bila oba moja, že davno pokojna starša, zdravstvena delavca. Prepričeval sem se, da preventivni pregledi pri mojih abrahamovih letih in dobri telesni kondiciji nikakor še niso potrebni. 
Šele sedaj dojemam, kako napač­no je bilo moje razmišljanje. 
Še dobro, da me je nekega dne zabolelo v prsih. Takrat pa sem že pomislil, da bi bilo dobro opraviti kakšen pregled. Kmalu sem prišel na vrsto pri kardiolo­gu, ki je ugotovil, da je z mojim srcem vse v najlepšem redu, če zanemarim rahlo povečan pri­tisk in holesterol. Ugotovil pa je zvišan PSA v krvi. Svetoval mi je takojšen obisk pri urologu. Do tedaj nisem občutil nobenih težav in bolečin pri uriniranju ali večje pogostosti uriniranja. Zato sem šel k urologu povsem miren; niti pomislil nisem, da bi bilo lahko kaj resnega. 
Po pregledu pri urologu pa ni šlo po mojih predvidevanjih in pri­čakovanjih. Slabih šest mesecev sva spremljala vrednost PSA, ki je kar krepko naraščala, opravila biopsijo prostate in ugotovljen je bil RAK. Glede na rezultat biop­sije je urolog predlagal takojšnjo operacijo. 
Diagnozo sem sprejel z zelo mešanimi občutki. V meni se je porajala kopica dvomov, za kate­re sprva nisem našel ne razlage, ne odgovora. Edino, kar mi je bilo znano, je bilo dejstvo, kaj za »moškega« pomeni odstranitev tega organa, saj sem bil pri 57 letih še v dobri kondiciji. 
… in z vnukoma. 

Nisem dolgo okleval, saj si v življenju človek mora postaviti prioritete. Življenje je na prvem mestu, vse ostalo mi ni bilo več tako pomembno. Družino sem si že ustvaril, moja žena pa bo zagotovo razumevajoče sprejela težave, ki nastanejo z odstrani­tvijo tega moškega organa. 

Operiran sem bil v Slovenj Gradcu. Dobil sem občutek, da je tam zelo strokovno medicin­sko osebje. Nikoli ne bom poza­bil njihove prijaznosti in prisrč­nosti. Še danes, 5 let po operaciji, hodim vsako leto k njim na kon­trolni pregled, čeprav bi ga lahko 

opravljal tu, v Ljubljani, kjer je moj dom. 
V bolnišnici sem bil med naj­mlajšimi bolniki, če ne celo naj­mlajši. V duši mi ni bilo prijetno. Pa ne zaradi starejših sotrpinov, ki so ležali poleg mene, ampak zaradi notranjega besa, ki me je začel razjedati, predvsem zaradi dejstva, da bi lahko ta zahrbtna bolezen, če že ne šla mimo mene, pa vsaj počakala kakšnih deset let. 
Doma se je ta bes v meni še sto­pnjeval, bil sem zelo neučakan. Urinska inkontinenca je bila tudi po nekaj mesecih po operaciji še vedno močno prisotna. Bilo je zelo moteče; nikakor se nisem mogel sprijazniti z nastalimi posledicami, ki so se pojavile po operaciji. 
Žal nisem imel nikogar s tovr­stno ali podobno izkušnjo, da bi lahko pridobil prepotrebne nasvete ob nastalih težavah in 

nevšečnostih, ki sem jih bil dele­žen.  
Takrat sem v sebi sklenil nekaj pomembnega. Odločil sem se, da v kolikor premagam to zahrbtno bolezen do popolne ozdravitve, želim svoje pretekle izkušnje in prehojeno pot od bolezni do ozdravitve deliti naprej z vsemi, ki to potrebujejo. 
Po določenem času, približno enem letu, so neljube posledi­ce operacije počasi pojenjale. Počutje se je počasi vrnilo na mesto, ki je bilo zame in za moje bližnje sprejemljivo. V času okre­vanja se alternativnega zdravlje­nja nisem posluževal; zaupal sem uradni medicini in zaupam ji še danes. Držal sem se vseh navodil, ki mi jih je zdravstveno osebje predpisovalo, in počakal, da je čas opravil svoje. In tudi je. 
Prišel je trenutek, da obljubo, ki sem si jo dal, izpolnim. Včlanil sem se v Društvo onkoloških bolnikov Slovenije z željo, da postanem prostovoljec in posku­šam pomagati na osnovi lastne izkušnje vsem, ki si te pomoči želijo. 
Že pri prvem stiku z Društvom in predvsem ob prvem obisku skupine za samopomoč sem začutil, koliko dobrote in topline je prisotne v teh ljudeh. Pričakal me je prisrčen objem in takoj sem dobil občutek dobrodošlosti. Že po nekaj obiskih in druženju s skupino pa sem tudi pri sebi začutil spremembo. 
Postal sem bolj umirjen, bolj str­pen in razumevajoč, skratka bolj­ši človek. 

Sedaj sem popolnoma ozdra­vljen. Kmalu bo minilo peto 
ZAkAJ VENDAR 
Zakaj vendar črni metulji ne odletijo z mojega cveta drugam nabirat grenki med? 
Zakaj vendar črno sonce moje otožnosti ne obleče zlate obleke srečne zvezde? 
Zakaj vendar črni zmaj ne bruha cvetličnega ognja na moje mrzlo, ugaslo ognjišče? 
Zakaj vendar črno morje vedno znova z bodečimi valovi, podre moje gradove iz zlatega peska? 
leto od moje operacije in vesel sem, da sem iz te bitke izšel kot zmagovalec. Na nek način sedaj živim bolj kakovostno kot pred boleznijo. Bolj cenim vse darove, ki mi jih nudi življenje. Živim polneje. Skrbim za svoje zdravje z zdravim načinom in odnosom do življenja, rednim obiskova­njem zdravnika in ne pretiravam v svojih drobnih razvadah. 
Po bolezni sem našel pot, ki me osrečuje in zapolnjuje. Nikoli ne bom izvedel, če bi hodil po tej poti tudi, če se ne bi bil spopadel z zahrbtno boleznijo. 
Če bi na poti, ki sem jo prehodil, iskal samo cilj, bi ostal sedaj, ko sem ga našel, prazen, ker pa sem našel pot, ki me osrečuje, pa cilj vedno nosim v sebi … 
Marjan Doler Zakaj vendar črne besede moje usode še vedno iščejo biser radosti v izgubljeni školjki? 


MORDA ZATO 
Morda zato, ker nisem zmogla razpeti srebrnih vilinskih kril in poiskati svojega lokvanjevega cveta. 
Morda zato, ker mi je črna kri zatemnila pogled na moje polje, purpurno morje makovih cvetov. 
Morda zato, ker so se usule moje zoreče trave v podivjane vode grmečih oblakov in pobeglih valov. 
Morda zato, ker je črni sneg prekril stezice in so se izgubile zlate stopinje do mojega srca. 
Morda zato, ker je nevedni zmaj s črnim ognjem požgal moj grad? Sedaj tavava po svetu in iščeva nov dom. 
Jožica Kenk Šubic 

kAkO SEM pOBEGNILA IZ OBJEMA MALODUŠJA 
PER ASPERA AD ASTRA. Prek trnja do zvezd. 
Latinski pregovor 

P
oletje življenja se je prevesilo v jesen. Sedem let sem bila upo­kojena, a sem še delala honorarno. Skrbela sem za primer-no prehrano in telesno težo, delala na vrtu. Leta 2012 so me vključili v presejalni program DORA in vabilu sem se z veseljem odzvala. Po mamografiji so me poklicali še na dodatne preiskave. Strah se je stopnjeval – občutek, kot da bi se nebo zrušilo name. V družini in med prijatelji je bilo kar nekaj raka. RAK – že beseda je grozna, smrtonosna, sovražna. Nisem želela umreti, ne še! 
Po postavitvi diagnoze karcinom desne dojke sem imela ohranitveno operacijo dojke in biopsijo bezgavk, nato še dopolnilno kemoterapijo, 
Pripis uredništva: 
Ko se je gospa Jožica Kenk Šubic oglasila na društvu, nas je očara­la s svojim življenjskim optimiz­mom in vsestransko ustvarjalno­stjo. Že v otroštvu je začela pisati pesmi in jih tudi likovno opre­mljati. Nešteto se jih je nabra­lo. Odkar se je srečala z rakom 
– maligni melanom leta 2000 in maligni limfom lani –, pravi, da piše drugače, terapevtsko, kar ji zelo pomaga. Želimo, da izbrana pesnitev obogati tudi vas, dragi bralci in spoštovane bralke. 


hormonsko zdravljenje in obse­vanje. 
Na Onkološkem inštitutu sem v društvenem info centru od pro­stovoljke izvedela za skupino za samopomoč in se ji takoj pri­družila. Spoznala sem čudovita dekleta, ki so bile že prave vete­ranke in so mene kot pripravnico prisrčno sprejele medse. 
Družine nisem obremenjevala s svojo boleznijo, ker sem bila vseskozi močna oseba; od mene tega tudi niso pričakovali. Vse skrbi, žalost in obup sem zakle­nila v svoje srce in se prepustila času. Dan je sledil dnevu, zlivali so se v tedne in mesece. Čeprav sem pisala dnevnik, mi je v spo­minu ostala le zima z veliko snega. Nato pa je kar naenkrat prišla cvetoča, zelena in dehteča pomlad. V meni so zažuboreli veselje, moč, upanje. Kupila sem si psička pasme Cavalir King Charles; vzreditelji so ga imeno­vali Sigmund, sama ga kličem Sigi. Moj mali sonček me povsod spremlja. 

Konec dober, vse dobro – ampak zakaj se pogrezam v tiho žalost? 
Saj sem vendar zdrava, družina je srečna, psiček ljubek, poletje pa prelepo. Nekaj ni v redu, sem si rekla, saj se počutim kot zvezdi­ca v vesolju, ki ji zmanjkuje ener­gije in vsak dan oddaja manj sve­
tlobe. Spoznala sem, da se spopa­dam z depresijo, in se spraševala, 
kako pobegniti iz objema malo­dušja. Risala sem si mavrico, se prepričevala, da ni čas za takšne neumnosti, pa ni nič pomagalo; še tri stopničke nižje sem padla. 

Poiskala sem pomoč na psihoon­kologiji. Še dve stopnički nižje ... 
Razmišljala sem o poklicih, kot so psiholog, psihiater, terapevt, in se spraševala, kaj mi lahko kateri nudi. Veliko – pogovor, zdravi­la. Kaj pa če si razbita posoda in iščeš delce svojega jaza, a ti jih ne uspe ponovno zlepiti? 
Ko sem se spopadala s svojim nevidnim sovražnikom, sem na spletni strani Europe Donne zasledila obvestilo o 14-dnev­nem romanju v Santiago de Compostela. Globoko v pod­zavesti se mi je nekaj zaiskrilo. Camino – pot. Niti v sanjah si nisem upala pomisliti, da bi mi bilo kdaj omogočeno preho­diti vsaj del Jakobove poti (El Camino de Santiago), ki je dolga približno 800 km. 
Priprave so trajale nekaj mese­cev. Telo je bilo še oslabljeno, vendar sem se z vso močjo pri­pravljala na pot. Camino me je poklical. Želela sem se dvigniti iz temin, oditi na čiščenje duše, bri­sanje temačnih misli in na sreča­nje same s seboj. 
Skupina je štela 11 onkolo­ških bolnic pod vodstvom Ade in Mateje. Popotovanje smo pričele 10. maja 2016 v vasici Triacastela in dnevno prehodile okrog 20 km (skupno okrog 300 km). Zjutraj smo zajtrkovale v Albergih ob poti, naredile razgi­balne vaje, oprtale nahrbtnike in krenile po sledi rumene puščice. 
Naše življenje je kot Camino. Včasih se počutimo izgublje­ne in uničene, če ne najdemo prave poti ali znaka, ki bi nas 

ga in z njim načela nov pogo­
pomiril. Imaš privilegij, da na poti srečaš prave popotnike. Na Caminu so posebni ljudje, ki ti pomagajo, te opogumljajo in ti vedno nesebično pomagajo. Ni te strah, ker veš, da nisi nikoli sam. Na tej poti tudi paziš, kaj daš v nahrbtnik, saj vso njego­vo težo nosiš na ramenih. To je vse tvoje premoženje. Spoznaš, da ne potrebuješ veliko, in tako zavržeš vse, kar je odveč. Po urah hoje bolijo noge, mišice, telo. Žulji so običajni spremlje­vor. In tako vse do Compostele. Spominjam se, kako smo po nekaj urah hoje prispeli v mesto in se fotografirali pred tablo s krajevnim imenom. Pri tem si nisem upala skloniti se v počep, saj nisem vedela, če bom lahko vstala. 
Pot do katedrale se mi je zdela neskončno dolga. V tem mestu smo prespali samo enkrat, Maša, ki je cilj vsakega romarja in sem se je želela udeležiti, je bila ob 12. uri, zato sem zbrala zadnje atome moči in pohitela. Veličastna cerkev nam ni ponu­dila priložnost, da bi si spočili utrujene noge, kajti vse klopi so zasedli turisti, ki so bili tam že veliko pred nami. Vendar je bilo bogoslužje sanjsko lepo. To moraš doživeti, kajti besede ne znajo opisati občutkov. Počutila sem se kot v nebesih. Po kon­čani maši ni bilo niti sledu več 

o kakšni utrujenosti. Popoldne sem še z dvema pohodnicama predirjala celo mesto, si ogledala vse znamenitosti in neskončno uživala. V srce sem zaklenila vso vesoljno srečo in zmagoslavje, ki sem ju občutila; tam bosta ostali za vedno. 
Danes sem zopet kot nekoč – samozavestna Jelka, ki se ne ukloni. Srečna sem, da živim v bližini Medvod, kjer mi je omo­gočeno, da s pogledom vsak dan znova pozdravim svetega. Jakoba na hribčku in da se lahko s svo­jim Sigijem sprehajam po goz­dnih poteh, ki z rumeno puščico kažejo pot pohodnikom, ko se podajo na Katarino ali na kateri drug vrh v Polhograjskih dolo­mitih. Tod poteka tudi markira­na romarska pot, ki pelje prek Višarij v Italiji skozi Francijo v Španijo, kjer je moja ljubljena Compostela. 
Camino te za vedno spremeni. 
Življenje je prelepo. Nikoli se nad ničemer ne pritožujem. Vsak dan posebej je zame praznik. Vsi letni časi darilo. In ko bom nekoč prišla na konec poti, pred vrata večnosti, bom šla z nasme­hom. Ne bo me strah, saj sem v tem življenju doživela toliko lepega. 
Jelka Luzar 




Ureja: Lili Sever 
pOZDRAVLJENI! 
S
te se že kdaj vprašali, v kakšnem svetu bi si želeli živeti? Ali ste zadovoljni s tem, v katerem živite? 
Letošnji teden otroka, ki smo ga praznovali od 3. do 
9. oktobra, je imel prav tak naslov: »Svet, v katerem želim živeti«. V tem času so 
se vrstile mnoge prireditve za otroke in mladostnike tudi po bolnišničnih oddelkih, kjer smo za bolne otroke pripravili pester program – lut­kovne predstave, pravljične urice, likovne in glasbene delav­nice. V avli Pediatrične klinike smo postavili na ogled raz­stavo »Bralnega škrata«, ki je bila zelo obiskana, saj so bile razstavljene risbe in komentarji otrok, zdravljenih na raz­ličnih otroških oddelkih. 
Svet, v katerem živimo, je hiter in večkrat nam ob številnih obveznostih in nujnih opravilih zmanjka časa za pogovor in skupno preživljanje časa. Zato poskusimo kdaj ta čas ustavi­ti in si ustvariti svet, v katerem bi želeli živeti. 
Kljub temu da naši otroci in mladostniki še niso dolgo na svetu, dobro vidijo in čutijo, kaj se dogaja okoli njih. Zavedajo se, kaj se dogaja z našim planetom, kako nasilna 
Tudi v bolnišnici sklepamo nova prijateljstva. 
Zaradi prijateljstva je svet lepši in bogatejši. 

je lahko naša družba in da imamo potencial, da ustvari­mo lepšo prihodnost za vse. 
Ko smo se o tem pogovarja­li z otroki in mladostniki na našem oddelku, niso kaj preveč premišljevali in so si bili takoj zelo enotni, da si želijo svet, ki bi bil za vse enako čudovit in prijazen. Preberite si nekaj njihovih utrinkov! 
žIVEL/A BI V SVETU … 
… kjer bi bili vsi prijazni in bi veselo peli. 
Bor, 7 let 

… pravljic in iger. Brina, 5 let 33 
… znanstvene fantastike. 
Ana, 14 let 

… dobrote, veselja in poštenih ljudi. 
Lara, 14 let 

… ki ne bi imel hudobnih ljudi. 
Hana, 10 let 

… polnem iger in z manj šole. 
Miša, 10 let 

… kjer bi denar padal z neba. 
Mark, 9 let 

SVET, V kATEREM SI žELIM žIVETI 
V
sak od nas ima svoje sanje, za katere si želi, da bi nekoč postale resnične. Otroci med odrašča­njem spoznavamo svet okoli sebe, spoznavamo različne pokli­


V Sektorju radioterapije smo v septembru 2016 pričeli z delom na novem magnetnoresonančnem (MRI) simulatorju. Gre za MRI-aparat, ki je soroden MRI-aparatom na diagnostičnih radiolo­ških oddelkih, vendar ima vključeno posebno dodatno opremo za potrebe radioterapije (fiksacijski pripomočki za namestitev pacienta, specialne tuljave prilagojene za slikanje). MRI-simulator je pomem­ben doprinos k razvoju radioterapevtske dejavnosti v Sloveniji, saj sodi v vsak moderen radioterapevtski center. 
S pomočjo MRI-aparata, ki smo se ga do sedaj posluževali na naši diagnostiki, se sicer že več let načrtujejo brahiterapevtska (notranja) obsevanja, zadnja leta pa smo ga uporabljali tudi za izbrane bolnike, ki potrebujejo teleradioterapevtska (zunanja) obsevanja. Predvsem gre za bolnike z možganskimi tumorji, tumorji ORL področja in tumorji male medenice, kot so ginekološki tumorji, rak prostate in rak danke. V manjši meri se uporabljajo tudi pri drugih lokalizacijah, 

kaz in boljšo ločljivost mehkih tkiv. 
kot so tumorji Pancoust (tumor­ji pljučnih vršičkov), nekateri sarkomi in drugi malignomi. Indikacije za uporabo MRI­simulatorja v radioterapiji se torej širijo na druge lokalizacije, predvsem tiste, pri katerih potre­bujemo boljši prikaz in boljšo ločljivost mehkih tkiv. 
Temelj načrtovanja vsakega tridi­menzionalnega (3-D) obsevanja je bila in še vedno ostaja pripra­va bolnika s pomočjo računalni­ške tomografije (CT). Omogoča namreč prostorsko ponovljivost in zagotavlja podatke o elektron­ski gostoti tkiv. 
Z novimi naprednejšimi tehnika­mi obsevanja, kot so intenzitetno modulirano obsevanje (IMRT), volumetrična ločna terapija (VMAT), stereotaktična radio­terapija (SRT) in stereotaktična radiokirurgija (SRS) ter uporaba slikovno vodene radioterapije (IGRT), dosežemo vse natanč­nejše obsevanje. Uporabljamo lahko višje doze obsevanja, ki omogočajo boljši nadzor bole­zni ali boljšo zaščito sosednjih zdravih tkiv, kar prav tako vodi k boljšemu izidu zdravljenja z manj izraženimi poznimi posle­dicami. Ob težnji k vse večji natančnosti nam prikaz struk­tur s CT-simulacijo občasno ne 

36 	zadošča več. Predvsem pri raz­likovanju mehkotkivnih struk­tur se tudi v diagnostiki raje poslužujejo slikanja s pomočjo MRI. Iz istega razloga in potre­be se je uporaba MRI prenesla tudi v radioterapijo. Pri bolniku, ki opravi običajno pripravo na obsevanje na CT-simulatorju, posnamemo še MRI obsevane­ga področja. Položaj slikanja pri pacientu je identičen, tako na CT- kot MR-simulatorju. To nam kasneje omogoča natančnejše zli­vanje slik CT-MR. Tarčne volu­mne in kritične strukture vriše­mo na CT-slikah, programska oprema pa nam omogoča pre­klop na MRI, ki zaradi boljšega ločevanja mehkotkivnih struk­tur poveča natančnost vrisanih struktur (Slika 1). 
Z omenjenim lahko pri načr­tovanju obsevanja natančneje vrišemo področje tumorja in sosednje strukture v njego­vi okolici. Potrebo po izvedbi MRI-simulacije predvidi zdrav­nik radioterapevt onkolog že pred načrtovanjem obsevanja in sproži potrebne postopke za 

izvedbo. Bolniki so na pripravo na obsevanje praviloma pisno povabljeni. Ob tem prejmejo tudi obrazec, ki ga izpolnjene­ga prinesejo na MRI-slikanje. Kontraindikacije MRI-simulacije so enake kot pri izvedbi običaj­ne diagnostične MRI-preiskave. Praviloma bolnik najprej opravi pripravo na CT-simulatorju, še isti dan pa lahko tudi pripravo na MRI-simulatorju. 
V zaključku poudarjam, da priprava na MRI-simulatorju ni smiselna za vse bolnike, ki potrebujejo obsevanje. Zdravnik specialist radioterapevt onkolog se zanjo odloči pri izbranih bol­nikih glede na naravo bolezni, njeno razširjenost in potrebo pri načrtovanju obsevanja. 
doc. dr. Irena Oblak, dr.med., predstojnica Sektorja radioterapije, Onkološki inštitut Ljubljana 
MRI-simulator v Sektorju radioterapije na Onkološkem inštitutu Ljubljana. 

kDAJ IN ZAkAJ pONOVNA 
BIOpSIJA pRI RAkU pLJUč 


mag. Mojca Unk, dr. med. 
N
ovo tarčno zdravilo osi­mertinib je namenjeno bolnikom z napredo­valim nedrobnoceličnim rakom pljuč, ki so razvili sekundarno mutacijo T790M na genu EGFR, ki jo je potrebno pred zdravlje­njem s ponovno biopsijo doka­zati. 
Že več kot desetletje pri podsku­pini bolnikov z napredovalim 
nedrobnoceličnim rakom pljuč ugotavljamo dramatičen in dolgotrajen odgovor na zdravljenje z zdravili iz skupine zaviralcev (inhibitorjev) receptorja za epidermal­ni rastni dejavnik (EGFR). To so bolniki s prisotnimi aktivirajočimi mutacijami gena EGFR. Teh bolnikov je malo. Okoli 15 % bolnikov z nedrobnoceličnim rakom pljuč ima to mutacijo gena, ki jo v procesu diagnostike pljučnega raka aktivno iščemo. 
Zdravila, usmerjena proti receptorju za epidermalni rastni dejavnik EGF, se imenujejo zaviralci tirozin kinaze – EGFR tirozin kinazni inhibitorji (TKI): 
• 
erlotinib in gefitinib sta predstavnika 1. generacije, 

• 
afatinib pa je predstavnik 2. generacije. 


Ta zdravila so že več let v redni klinični uporabi. 
Odgovor na prvo zdravljenje z zaviralci tirozin kinaze (EGFR TKI) traja povprečno 9–13 mesecev; nato bolezen napreduje. Razlog je pridobljena odpornost na ta zdravila, ki je posredovana z različnimi mehanizmi. Najpogostejši med njimi je razvoj sekundarne mutacije T790M na genu EGFR. Razvije se pri 50–60 % bolnikov, ki postanejo odporni na EGFR TKI 1. in 2. generacije. 
Osimertinib in pOnOvna biOpsija pri raku pljuč 
Do odobritve novega zdravila osimertinib ponavljanje jemanja novih vzorcev iz tumorja – ponovna biopsija - ni bilo del redne klinič­ne prakse. Čeprav so pri majhnem deležu (5 %) bolnikov s prisotno mutacijo EGFR in z napredovanjem bolezni ob zdravljenju z zavi­ralci tirozin kinaze (EGFR TKI) dokazali nov histološki podtip – drobnocelični podtip, pa je do te ugotovitve prišlo premalokrat, da bi spremenila vsakdanje klinično delo. 
Šele z razvojem učinkovitega in varnega, zelo specifičnega zdra­vila EGFR TKI – osimertiniba, ki je usmerjen le proti mutaciji T790M gena EGFR, je ponov­na biopsija tumorja postala pomemben dejavnik pri odloči­tvi, kako bolnike s pridobljeno mutacijo EGFR zdraviti. 
Z odobritvijo osimertiniba s strani Evropske agencije za zdra­vila (EMA) in Ameriške agencije za zdravila (FDA) se je ponu­dila nova možnost zdravljenja za bolnike z dokazano mutacijo T790M EGFR, katerim je bole­zen napredovala ob zdravljenju z EGFR TKI 1. in 2. generacije, hkrati pa to tudi spreminja vsa­kodnevno klinično prakso. 
Da bolniku lahko predpišemo osimertinib, moramo dokaza­ti specifično mutacijo T790M. Dokažemo jo torej s ponovno biopsijo – s ponovnim jemanjem vzorcev tumorskega tkiva. Še novejša metoda pa je t. i. liquid biopsy – tekoča biopsija, pri kateri dobimo dokaz mutacije T79M s pomočjo krvi. Z novo meto­do v krvi dokazujemo tumor­sko DNK. Ta metoda je bolniku bistveno bolj prijazna, saj ni potrebna ponovna biopsija z bronhoskopijo ali z ultrazvočno (UZ) vodeno punkcijo. Pri tej metodi bolniku vzamemo vzorec krvi in ga pošljemo na posebne preiskave. Tekoča biopsija je na 

VSE SE ZAčNE IN kONčA pRI LJUBEZNI 

Piše: 
prof. dr. Zdenka Zalokar Divjak, 
univ. dipl. psih., spec. logoterapije 

L
jubezen je vrednota, ki daje otroku občutek gotovosti, da ima mesto, kamor se lahko vedno vrača, in da je tam varnost brezpogojno zagotovljena. 
Pri vzgoji otrok in mladostnikov 
se tako starši kot učitelji sreču­
jejo z vedno hujšimi stiskami. 
Čeprav je vsak otrok edinstvena osebnost in v vzgoji ni mogoče podajati receptov, lahko na podlagi izkušenj povzamemo ugotovitve, ki nam pomagajo osvetliti in tudi reševati vzgojno problematiko. Kot pogosto napako bi izpostavila težnjo, kako zavarovati otroka in tudi delati namesto njega. S tem pa otroku onemogočamo rast v samostojno osebnost. Skrb in ljubezen do otroka pomenita brezpogojno sprejetost in varnost, ne pa delo in skrb namesto otroka. 
V procesu vzgoje otroku privzgojimo vrednote. Le-te so se oblikova­le skozi dolga stoletja. Vrednote, kot so poštenje, resnica, delavnost, dobrota in ljubezen, so večne. Mislim, da ni starša ali vzgojitelja, ki bi zanikal, da to ni pomembno za življenje. 
So vrednote danes v krizi? 
Vzgoja pomeni tudi spoštovanje ljudi, na eni strani starša ali vzgo­jitelja in na drugi strani spoštova­nje otroka. Toda otroci nas bodo spoštovali, če bodo začutili, da smo tega vredni. Zato je pomembno, kako graditi svojo osebnost, da bo spoštovanja vredna. Kako s svojim življenjem pokazati, da znamo reše­vati vsakodnevne težave, da znamo 
Vrednote niso v krizi, ampak je v krizi sodobni človek, ker mu zmanjkuje časa, da bi razmišljal o njih, da bi jih obnavljal, da bi jih stalno preverjal v svojem vsakdanu. Raje se enostavno prepusti nekim drugim »vrednotam« – zabavi, užitkom, potrošništvu … 

marsikaj potrpeti in preseči svoje čustveno nepredelane stvari. To otroci začutijo in obračajo se na tiste, ki so tega vredni. 
Statistike kažejo, da imamo vedno več nesrečnih otrok. 
Mislim, da otroci iščejo srečo z neprimernimi oblikami, to pa zato, ker so notranje prazni. To notranjo praznino je treba zapolniti; rešitev je, da jo naj­prej zapolnijo starši, potem pa še institucije – z učenjem, s kul­turo, športom, prijateljstvom, solidarnostjo. To je tisto, kar je dolžnost vseh. Namesto staršev ne more nihče prevzeti njihovih nalog in tudi nalog družbe ne. Najpomembnejša pa je druži­na. Za dober skok v življenje se moraš odriniti s trdnega mesta in če tega ni, je seveda ta pot težja. 
Vedno bolj prihajam do spozna­nja, da se vse začne in konča pri ljubezni. 
Zakaj tako razmišljanje? Ljubezen je tista vrednota, ki mora otroku dati občutek, da ima vedno mesto, kamor se lahko vrača, in da je tam var­nost brezpogojno zagotovljena. Dogaja pa se, da starši ljubezen uporabljajo v vzgojne namene. Po eni stani se jim zdi samo po sebi umevno, da imajo otroka radi, po drugi strani pa statisti­ke kažejo, da ni tako. Če okrog 
13.000 otrok na leto kliče tele­fon v stiski, potem to pomeni, da nimajo zaupanja do staršev niti do vzgojiteljev in učiteljev v šoli. Še največkrat se zaupajo svojim vrstnikom. Tisti, ki niso take osebnosti ali pa nimajo nikogar, ki bi mu lahko zaupali, nosijo to stisko v sebi in naredijo celo samomor. Po številu samo­morov otrok do 18. leta starosti je Slovenija prva v Evropi. Kar nekaj pisem teh otrok sem imela priložnost prebrati. V njih so napisali, da jih nihče ni imel rad. 


To pomeni, da smo zatajili ravno tam, kjer bi najmanj smeli. Ljubezen se namreč nikoli ne sme uporabljati v vzgojne name-ne. Kaj to praktično pomeni? Ko npr. starši rečejo: če boš tak in tak v šoli, mi ne hodi domov. V takem primeru si otrok ne upa staršem povedati, da ima slabe ocene; na vprašanje, kako je v šoli, reče, da dobro, čeprav ni tako. Starši pa – namesto da bi se zamislili nad tem, začnejo kri­viti otroka, da laže, v resnici pa je ta laž njihov problem, ker ni bilo zgrajenega zaupanja. Če bi otrok čutil, da jim lahko pove, bi to storil. 
Pomembno je, da nas otrok čuti; ni pomembno, da smo stalno z njim, pomembno je, da smo mu na voljo takrat, ko nas potrebu­je. Ljubezen pomeni zastonjsko prisotnost in veliko varnost, ki jo mora otrok čutiti. Vzgoja pa pomeni, da kljub tej ljubezni ne bomo spregledali otrokovega sla­bega uspeha, grdega obnašanja ali zanemarjanja dolžnosti. To delajo starši, ki imajo slabo vest in potem popuščajo pri vzgoji. Ljubezen da otrokom trdnost; če te trdosti ni, je treba poiskati nadomestke za reševanje težav. Danes se otroci najbolj pogosto zatekajo po nadomestke na raču­nalnik, k mobilnim telefonom in k vsem vrstam drog. 

Pri vzgoji je najbolj pomembno dobro poznavanje svojega otro­ka, saj je to jamstvo za brezpo­gojno sprejetost otroka in še bolj pomembno – za brezpogojno ljubezen. 
Zdenka Zalokar Divjak 

SkRB ZA ZDRAVJE kOSTI pRI BOLNICAh Z RAkOM DOJk 

dr. Simona Borštnar, dr. med. 
V
eč kot dve tretjini bolnic z rakom dojk ima hor­monsko odvisne rake. To pomeni, da so v njihovih tumorjih prisotni estrogenski in/ ali progesteronski receptorji. Rast rakavih celic tako prek teh recep­torjev spodbuja ženski spolni hormon estrogen. Hormonsko zdravljenje pomeni, da bodisi preprečimo spodbujanje estro­
genskih receptorjev ali pa pre­prečimo nastajanje estrogenov. 
Za bolnice v pomenopavzi, ko jajčniki ne delujejo več, estrogeni pa nastajajo v manjših količinah v perifernih tkivih, je najpogostejši pristop k zdravljenju preprečitev nastajanja estrogenov. Njihovo pro­izvodnjo v perifernih tkivih preprečimo z zaviranjem encima aro­mataze z zaviralci aromataz, kot so anastrozol, letrozol in eksemestan. Prav zniževanje nivoja estrogenov pa vpliva na gradnjo in razgradnjo kosti; te postanejo krhke. 
Zdravljenje s hormonsko terapijo traja najmanj 5 let. Pri bolnicah z velikim tveganjem ponovitve bolezni ga podaljšamo na 10 let. Nove raziskave kažejo celo na to, da je koristno podaljšanje na 15 let. Z daljšim zdravljenjem je škodljiv vpliv na krhkost kosti še bolj izražen. 
ZAVIRALCI AROMATAZE pOSpEŠIJO IZGUBO MINERALNE kOSTNE GOSTOTE 
Zdrave pomenopavzne ženske izgubijo približno 1 % mineralne kostne gostote v enem letu. Med zdravljenjem z zaviralci aroma­taz postanejo nivoji estrogenov v telesu zelo nizki, kar pomembno 
ralne kostne gostote. 
vpliva na fiziologijo kosti in pov­zroči še nadaljnjo izgubo mine-ralne kostne gostote, ki je 2–10 % letno. S tem občutno poraste tveganje za zlome kosti. 

ALI LAhkO pREpREčIMO IZGUBO MINERALNE kOSTNE GOSTOTE MED ZDRAVLJENJEM Z ZAVIRALCI AROMATAZ? 
Skoraj hkrati z uporabo zaviral­cev aromataz v zdravljenju hor­monsko odvisnega raka dojk so zato raziskovali tudi vpliv anti­resorbtivnih zdravil za kosti na preprečevanje izgube mineralne kostne gostote med zdravljenjem z njimi. Skoraj vsa antiresorbtiv­na zdravila so pokazala ugoden učinek. 
UkREpI ZA pREpREčEVANJE IZGUBE MINERALNE kOSTNE GOSTOTE MED ZDRAVLJENJEM Z ZAVIRALCI AROMATAZ 
Vsako pomenopavzno bolnico, ki ji uvajamo hormonsko zdra­vljenje z zaviralcem aromataz, napotimo na merjenje mineralne kostne gostote. To meritev lahko opravijo na napotnico onkologa v več bolnišnicah in zdravstve­nih centrih. Glede na rezultate meritve in glede na druge dejav­nike tveganja za zlom kosti (sta­rost pod 65 let, slaba prehranje­nost in indeks telesne mase pod 20 kg/m2, uporaba glukokorti­koidov več kot 3 mesece, pogo­sti padci, družinska anamneza zloma kolka, kajenje, predhodna osteoporoza) ocenimo, ali bol­nica potrebuje enega od antire­sorbtivnih zdravil za kosti. Ta zdravila so: 


• 	
denosumab – 60 mg enkrat na 6 mesecev v obliki podkožnih injekcij, 

• 	
zoledronska kislina – 4 mg na 6 mesecev v kratki infuziji – ali 


• 	
bisfosfonati v obliki tablet (alendronat 70 mg na teden, risedronat 35 mg na teden, ibandronat 150 mg na mesec). 


Ne glede na to, ali je ugotovljena znižana mineralna kostna gosto­ta ali ne, pa vedno predpišemo vitamin D – 2 x 50 kapljic hole­kalciferola (Plivit D3) na teden en mesec in 1000–1200 mg kalci­ja s hrano ali dopolnili. Po enem mesecu nadaljujemo z odmer­kom 50 kapljic holekalciferola na teden ves čas zdravljenja. Velikega pomena za ohranjanje mineralne kostne gostote pa so tudi redna telesna vadba ter izo­gibanje alkoholu in kajenju. 
ANTIRESORBTIVNA ZDRAVILA ZA kOSTI VpLIVAJO TUDI NA pOTEk BOLEZNI 
Kosti so ugodno okolje za nase­litev cirkulirajočih tumorskih celic, t. i. mikrozasevkov, kjer lahko ždijo in mirujejo več let, nato pa se pričnejo razmnože­vati in tvoriti makrozasevke. Razumljivo je, da se je na podla­gi tega védenja razvila hipoteza, da lahko z vplivom na mikro­okolje kosti preprečimo razvoj zasevkov v kosteh. Da to drži, je potrdilo več kliničnih raziskav, ki kažejo na to, da tako bisfosfonati kot denosumab zmanjšajo tvega­nje za razsoj bolezni. 

pOMNITE! 
Med zdravljenjem z zaviralci aromataz so zelo pomembni: 
• 	
redna telesna aktivnost v skla­du z zmožnostmi, 

• 	
skrb za zadosten vnos kalcija in vitamina D, 

• 	
nadzor nad mineralno kostno gostoto in 

• 	
po potrebi zdravljenje z anti­resorbtivnimi zdravili, kot so denosumab ali bisfosonati. 


dr. Simona Borštnar, dr. med., Sektor internistične onkologije, Onkološki inštitut Ljubljana 
Foto: Vesna Radonjič Miholič 

TELESNA VADBA 

NAJ TELESNA VADBA pOSTANE VAŠA žIVLJENJSkA SOpOTNICA 

Piše: 
Denis Mlakar Mastnak, dipl. med. 
ses., spec. klin. diet., univ. dipl. ped. 

T 
elesna dejavnost lahko 
zmanjša tveganje za 

pojav različnih kroničnih bolezni, kot so sladkorna bole­zen, debelost, motnje v presnovi maščob in rak. V preteklosti so zdravstveni strokovnjaki bolni­kom s kroničnimi obolenji sveto­vali počitek in zmanjšanje telesne 
dejavnosti. To je seveda primeren nasvet v primeru, da gibanje povzroča hudo bolečino, prehiter srčni utrip ali hude težave z dihanjem. Danes pa številne študije podpirajo spoznanja, da je telesna vadba v obdobju onkološkega zdravljenja in po njem za bolnike varna ter ima številne ugodne fiziološke, psiholo­ške in socialne učinke. 
NA kAJ MORATE BITI pOZORNI pRED pRIčETkOM VADBE IN MED NJO? 
• 	Preden se odločite za načrtovano telesno vadbo, se o tem pogovori­te s svojim zdravnikom onkologom. To je še posebej pomembno v primeru, ko lahko onkološko zdravljenje vpliva na delovanje vaših pljuč in srca ter na vašo krvno sliko in imunost. 
• Vaš zdravnik vam bo pregle­dal izvide krvi; pomembno je naslednje: 
– 
Število rdečih krvničk – v primeru, da imate hudo anemijo, raje ne vadite, dokler se stanje ne izboljša. 

– 
Število belih krvničk (levko­citov) – v primeru da jemljete zdravila, ki slabijo vaš imunski sistem, se izogibajte javnih vad­bišč in drugih javnih prostorov, dokler število vaših belih krv­ničk ne poraste na normalno vrednost. 



– 	
Število krvnih ploščic (trombocitov) – opazujte možne pojave krvavitev in se izogibajte kakršni koli telesni aktivnosti, pri kateri lahko padete in se poškodu­jete. 

– 	
V primeru da imate nizke krvne vrednosti elektrolitov, kot sta natrij in kalij, inten­zivno vadbo raje začasno opustite. 


• 	
Če ste preutrujeni, da bi vadili, poskusite z razteznimi vajami vsaj 10 minut dnevno. 

• 	
Če imate obolenje kosti, slabo ravnotežje ali ste zelo šibki, se izogibajte vajam, pri katerih se lahko poškodujete. 

• 	
Če imate težave z ravnotežjem ali odrevenelostjo nog, je bolje, da izvajate vaje na mestu. 

• 	
Če imate vneto kožo po obse­vanju, vam svetujemo, da se izogibate javnim bazenom, ker vam klorirana voda lahko še dodatno poškoduje kožo. 


• 	Če vam je slabo, bruhate ali imate neobvladljivo bolečino, ne telovadite. Pokličite vašega zdravnika. 
• 	Pri načrtovanju telesne vadbe, izbiri vrste in intenzivnosti vadbe upoštevajte še vaše: 
– 	
telesne sposobnosti, zmo­gljivosti in omejitve, 

– 	
splošno zdravstveno stanje, 

– 	
starost, 

– 	
interese in želje. 

– 	
način življenja, 

– 	
vse vaše načrtovane telesne dejavnosti, ki jih že izvajate. 



Foto: Vesna Radonjič Miholič 

kAkO pRIčETI S TELESNO VADBO 
Med telesno vadbo bodite pozor­ni na srčni utrip, dihanje in sto­pnjo utrujenosti vaših mišic. Če ste se z načrtovano telesno vadbo ukvarjali že pred pri­četkom zdravljenje, bo morda potrebno, da zmanjšate inten­zivnost in pogostost vadbe med zdravljenjem. V primeru da ste začetnik, pa vam svetujemo, da z vadbo pričnete počasi in z nizko intenzivnostjo ter v naslednjih tednih povečujete intenzivnost, pogostost in čas trajanja vadbe. Če vam med vadbo zmanjka sape ali postanete zelo utrujeni, za nekaj trenutkov prekinite z vadbo in z njo pričnite ponovno, ko se počutite zmožni za nada­ljevanje. 

Še nekaj krajših nasvetov: 
• 	
Karkoli je bolje kot nič. Četudi boste zmogli dnevno izvesti le nekajminutno vadbo, vam bo to zagotovo koristilo. 

• 	
Priporočamo vam zmerno, lahko pa tudi intenzivno teles­no vadbo. Intenzivnost telesne vadbe prilagodite vašim trenu­tnim telesnim in zdravstvenim sposobnostim. 

• 	
Z vadbo pričnite počasi in z nizko intenzivnostjo. 

• 	
Ko se vaša telesna kondicija izboljša, postopno povečujte 



intenzivnost, pogostost in čas trajanja vadbe. 
• 	Pričnite vaditi krajši čas s pogostimi krajšimi počitki. 
Na primer: hitro hodite nekaj minut, nato pa upočasnite in za tem ponovno pospeši­te hitrost hoje, dokler niste zaključili skupno 30-minutne hitre hoje. 
• 	
Telesno vadbo izvajajte vsaj 30 minut, in sicer najmanj 5-krat tedensko. Zaželena je 45- do 60-minutna vadba. 

• 	
Poskusite izvajati telesno aktivnost, pri kateri bodo vključene večje mišične skupi­ne, kot so stegna, trebuh, prsni koš, hrbet. 


kAkO MERITI INTENZIVNOST TELESNE VADBE 
Intenzivnost telesne dejavnosti ocenimo s številom srčnih utri­

JEDI ZA SLADkORNO DIETO 


Piše: Majda Rebolj, strok. učiteljica kuharstva 
S
ladkorna dieta je biološko polnovredna prehrana, usklajena s fiziološkimi potrebami organizma, pri kate­ri zmanjšamo količine maščob, ogljikovih hidratov, izogibamo se težko prebavljivim jedem in upo­rabljamo čim več svežih zelišč. 
Priprava sladkorne dietne pre­

hrane ni zahtevna. Velikokrat uporabljamo jedi, ki jih kuhamo za sicer zdrave ljudi in jim le neko­liko spremenimo pripravo, termično obdelavo in končno izdelavo. V nadaljevanju predlagam nekaj brezmesnih jedi, ki so lahko samo­stojne ali pa zraven pripravimo še krožnik solate. Tako kot za zdravo prehrano nasploh je pomembno tudi za sladkorno dieto, da si 5 obro­kov enakomerno razporedimo čez ves dan. 
DOBER TEK! 

kORENčkOVA JUhA Z JABOLkOM 
Sestavine za 4 osebe: 

2 čajni žlički sončničnega olja, 1 zravnana žlica začimbe curry, 50 dag na kolobarje narezanega korenja, 8 dag sesekljane čebule, 10 dag na kocke narezanega jabolka, 0,8 l jušne osnove, sol, jogurt in korenčkovi svedrci za okras. 
Olje segrejemo in dodamo curry, ki ga slabo minuto pražimo na šibki vročini. Dodamo korenček, čebulo in jabolko, dobro zmešamo in pokrijemo. Dušimo na zelo šibki vročini 15–20 minut, dokler se vse­bina ne zmehča. Med dušenjem kozico večkrat pretresemo. Mešanico preložimo v mešalnik, prilijemo polovico jušne osnove in gladko zmiksamo. Prelijemo nazaj v kozico in prilijemo preostalo jušno osnovo. Juho zavremo, posolimo in ponudimo v krožnikih ali skode­licah, okrašeno z jogurtom in svedrci korenčka. 
REZINA S čEBULO IN pOROM 
Sestavine za okrogli model premera 26 cm. 
Testo: 15 dag moke, 1/4 pecilnega praška, 1 jajce, 10 dag puste skute, 2 žlici olja iz koruznih kalčkov, 2 žlici mleka, sol. 
Nadev: 5 dag slanine, 40 dag čebule, 20 dag pora, 1 žlica olja iz koruznih kalčkov. 
Preliv: 1 jajce, 3 žlice kisle smeta­ne, sol, poper. 
Model namastimo. Slanino zre­žemo na kocke. Čebulo razpolo­vimo in zrežemo na rezine. Por očistimo, operemo in zrežemo na rezine. Kocke slanine prepra­žimo, dodamo olje in ga segre­jemo. Čebulo in por popražimo, da posteklenita, in ju ohladimo. Za testo zmešamo moko, pecilni prašek, skuto, jajce, olje, mleko in sol ter zamesimo gladko testo, s katerim obložimo model. Na testo potresemo zmes iz čebu­le in pora. Jajce razžvrkljamo s kislo smetano. Začinimo s soljo in poprom in prelijemo kolač. Pečemo 30 minut na srednji temperaturi. 
pOROVI ZVITkI 
Sestavine za 4 osebe: 
1 velik por, 1 manjši jajčevec, nare­zan na 8 rezin, 1 na rezine nare­zana bučka, 1 čajne žličke pro­vansalskih zelišč, 1 pečena rdeča paprika, 20 dag pelatov, 3 žlice pesta, 2 sesekljana stroka česna. 
Preliv: 3 žlice oljčnega olja, 3 žlice jabolčnega kisa, 1 žlička pesta. 
Por prerežemo po dolžini na pol in mu odstranimo beli del. Zelene porove liste blanširamo 1 minuto, nato jih odcedimo in oplaknemo. Zelene liste razdeli­mo na 13 trakov. 
Rezine jajčevca in bučke nama­žemo z oljem, jih potresemo s provansalskimi zelišči, posolimo in popopramo. Pečemo 5 minut pri temp. 220 °C. Papriko in paradižnik narežemo na rezine, jajčevce namažemo s pestom. 
Enega od porovih trakov razre­žemo na 4 dolge in ozke trakove. Vzamemo 3 trakove in jih polo­žimo drugega na drugega v obli­ki zvezde. 
Na sečišče porovih trakov polo­žimo rezino jajčevca. Nanjo položimo košček rdeče paprike, potem 1–2 rezini bučke, malce sesekljanega česna, košček para­dižnika in nazadnje še rezino jajčevca. 
Konce porovih trakov zavihamo, da se srečajo na sredini in obda­jo zelenjavni nadev (naredimo culico). Zvitek zvežemo s 4 tanj­šimi trakovi, ki smo jih naredili iz preostalega traku. 
Zavitke položimo v pekač in pečemo 10 min. na 180 °C. 
Med peko zvitkov pripravimo omako. Z metlico zmešamo olje, kis in pesto. Omako zlijemo na 4 krožnike in nanjo položimo zvit­ke. Dekoriramo s korenjem, bazi­liko in takoj serviramo. 
ŠpINAčNI NARASTEk Z GORGONZOLNO OMAkO 
Sestavine za 4 osebe: 
50 dag špinače, sol, 2 stroka česna, muškatni orešček, 2 jajci, 1 dl mleka, 12 dag pšeničnega zdroba, 15 dag mladega sira (feta), 2 dag masla, 1/2 pecilnega praška. 
Omaka: 2,5 dl sladke smetane, 10 dag gorgonzole. 
Dobro očiščene špinačne liste prevremo v slanem kropu, jih dobro odcedimo, dodamo drob­no sesekljan česen in muškatni orešček. Posebej v kotličku stepa­mo celi jajci (približno 5 minut z električnim stepalnikom) in prilijemo raztopljeno maslo ter dodamo mleko, v katerem smo razmešali pecilni prašek. Med stalnim mešanjem postopoma dodajamo nariban sir in pšenični zdrob. Zmes mešamo še pribli­žno 10 minut. V pomaščen pekač damo plast pripravljene zmesi, potresemo s špinačo, postopek ponovimo in končamo s plastjo pripravljene zmesi. Pečemo v pečici na srednji temperaturi pri­bližno 40 minut. 
Omaka: sladko smetano zavremo in dodamo nadrobljeno gorgon­zolo. Na zmernem ognju počasi kuhamo in mešamo z metlico, da se sir razpusti in omaka zgosti. Po potrebi začinimo in dodamo malo belega vina. 
SOLATA Z DIVJIM RIžEM, FIžOLOM, ŠAMpINJONI IN pINJOLAMI 
Sestavine za 4 osebe: 
25 dag mešanice dolgozrnatega in divjega riža, sol, poper, 18 dag stročjega fižola, 2 žlici sesekljanega peteršilja, 6 dag na rezine nareza­nih šampinjonov, 6 dag pinjol. 
Preliv: 6 žlic sončničnega olja, 2 žlici vinskega kisa, 1 žlička dijon­ske gorčice. 
Riž skuhamo po navodilu iz embalaže. Ko je skuhan, ga odce­dimo, splaknemo z vrelo vodo, spet odcedimo in damo v skledo. 
Medtem skuhamo fižol v sla­nem kropu, da je na pol mehak. Kuhanega odcedimo, splaknemo s hladno vodo in ponovno odce­dimo. 
Pripravimo preliv: zmešamo olje, kis, gorčico ter sol in poper po okusu. Prelijemo še topel riž, ga zamešamo in pustimo, da se ohladi. Rižu dodamo fižol, peteršilj, gobe in pražene pinjole. Dobro zmešamo in takoj ponu­dimo. 
kORENčkOV kOLAč 
Sestavine za 8–10 kosov: 
1,5 dl olja, 25 dag polnozrnate moke, 1 pecilni prašek, 15 dag rja­vega sladkorja, 6 dag grobo sese­kljanih orehov, 13 dag nastrganega korenja, 2 spasirani banani, 2 jajci, 1 žlica mleka. 
Premaz: 25 dag nemastne spasira­ne skute, 1 čajna žlička limoninega soka, orehi za okras. 
Model obložimo s papirjem za peko, robove namažemo z oljem. Vse sestavine stresemo v skledo in zmešamo, da dobimo gladko zmes. Testo damo v model in ga poravnamo. Kolač pečemo pri temp. 180 °C približno 45 minut, da lepo naraste, se strdi in začne odstopati od modela. Pečen kolač pustimo stati 5 min., da se ustali in umiri. Nato ga zvrnemo na rešetko, odstranimo papir in pustimo, da se popolnoma ohla­di. 
Pripravimo namaz: zmešamo skuto in limonin sok. Kolač po vrhu premažemo s premazom in potresemo z orehi. Ponovno 

DVANAJST NASVETOV pROTI RAkU 
EVROpSkI kODEkS pROTI RAkU 
1. 	NE KADITE! 
• 	
Ne kadite in ne uporabljajte tobačnih izdel­kov v kakršnikoli obliki! 

• 	
Kadilci, čim prej opustite kajenje! 


2. 	NE KADITE V NAVZOČNOSTI DRUGIH! 
• 	
Vaše kajenje lahko škoduje zdravju ljudi v vaši okolici! 

• 	
Ne kadite doma, na delovnem mestu ali v javnih prostorih! 


3. 	VZDRŽUJTE ZDRAVO, NORMALNO TELESNO TEŽO! 
• 	
Debelost ogroža z rakom debelega črevesa in danke in številnimi drugimi rakavimi boleznimi. 

• 	
Vzdržujte normalno težo z uravnoteženo prehrano z veliko zelenjave in sadja in s telesno dejavnostjo! 


4. 	VSAK DAN BODITE TELESNO DEJAVNI! 
• 	
Omejite čas, ki ga preživite sede! 

• 	
Udejstvujte se v raznih dejavnostih (hitra hoja, tek, kolesarjenje, plavanje, tek na smu­čeh)! 


5. 	PREHRANJUJTE SE ZDRAVO! 
• 	
Jejte veliko polnozrnatih izdelkov, stročnic, zelenjave in sadja! 

• 	
Ne jejte preveč kalorične hrane (z veliko sladkorja in mastnih živil) in se izogibajte sladkim pijačam! 

• 	
Izogibajte se mesnim izdelkom in jejte manj rdečega mesa in preslanih živil! 


6. 	OMEJITE VSE VRSTE ALKOHOLNIH PIJAČ! 
• 	Za preprečevanje raka je najbolje, da alko­holnih pijač sploh ne pijete! 
7. 	PREVIDNO SE SONČITE! 
• 	
Sončite se pred enajsto uro dopoldne in po tretji uri popoldne; uporabljajte zaščitna oblačila in kreme. Pazite, da vas, še posebej pa otrok, ne opeče sonce! 

• 	
Tudi sončenje v solarijih ni varno, saj je učinek podoben kot pri soncu. 


8. 	NA DELOVNEM MESTU SE ZAŠČITITE PRED NEVARNIMI SNOVMI, KI POVZROČAJO RAKA! 
• 	
Pozanimajte se, s kakšnimi snovmi imate opravka na delovnem mestu! 

• 	
Upoštevajte navodila za varnost in zdravje pri delu! 


9. 	VARUJTE SE PRED IONIZIRAJOČIM SEVANJEM! 
• 	
Kjer je v zemljišču več radioaktivnega ele­menta radona, lahko prodira v stavbe – v bivalne in delovne prostore. 

• 	
Redno zračenje pomembno zmanjša kon­centracijo radona v prostorih in je zaščita pred nastankom pljučnega raka. 


10. ŽENSKE: 

• 	
Dojenje manjša ogroženost z rakom, zato dojite svoje otroke, če je le mogoče! 

• 	
Omejite jemanje hormonskih zdravil za laj­šanje menopavznih težav, saj so povezana z nekaterimi vrstami raka! 


11. POSKRBITE, DA BODO VAŠI OTROCI CEPLJENI PROTI: 
• 	
hepatitisu B (novorojenčki)! 

• 	
humanim papilomskim virusom (HPV) (deklice)! 


12. UDELEŽUJTE SE ORGANIZIRANIH PRESEJALNIH PROGRAMOV! 
• 	
Po 50. letu starosti opravite test na prikrito krvavitev v blatu, ki vam ga omogoča pro­gram SVIT! 

• 	
Ženske, redno hodite k ginekologu na pre­gled celic v brisu materničnega vratu! Če dobite pisno vabilo na pregled v programu ZORA, se nanj nemudoma odzovite! 

• 	
Ženske, če ste starejše od 50. let, se naroči­te na preventivni mamografski pregled. Če dobite pisno vabilo programa DORA, se odzovite vabilu! 


Po besedilu, ki so ga pripravili strokovnjaki Mednarodne agencije za raziskovanje raka, speciali­zirane agencije Svetovne zdravstvene organizacije za področje raka, prevedli in priredili strokovnjaki Zveze slovenskih društev za boj proti raku (2014). 
TESLOVE MISLI 

Nikola Tesla (1856–1943), velik znanstvenik, izumi­telj, mislec in humanist, je sanjal o boljšem svetu, v katerem bodo prevladovali pravičnost, nesebičnost, duhovnost in moralnost. Letos, ob 160. obletnici nje­govega rojstva, smo ga pobliže spoznavali v Ljubljani na razstavi »Nikola Tesla – človek prihodnosti«. Nekaj njegovih misli, ki so še vedno aktualne, smo izbrali tudi za vas. 
D
anašnji znanstveniki 
razmišljajo globoko, 
namesto da bi razmišljali jasno. 
Za jasno razmišljanje 
moraš biti prišteven, 
globoko pa lahko razmišljajo 
tudi nekateri norci. 

Č
lovek je rojen zato, da dela, da trpi in da se bori; 50 kdor tako ne dela, mora propasti. 
V
si smo eno. 
Ljudje smo 
medsebojno povezani 
z nevidnimi silami. 
M
ir v svetu lahko 
zavlada samo kot 


D
enar ne predstavlja tolikšne vrednosti, 
kolikšno mu je namenil človek. 
Ves denar sem vlagal v izume, 
s katerimi sem omogočil nova odkritja, 
v želji da človeštvu omogočim lažje življenje. 

P
osameznik je minljiv, 
rase in narodi bodo prišli in odšli, 
a človek ostane. 
V tem leži globoka razlika 
med posameznikom in celoto. 

V
sak izmed nas mora imeti ideal, 
ki ga žene in zadovoljuje, 
toda ta ideal ne sme biti materialen. 
To je lahko vera, umetnost ali znanost, 
karkoli, kar deluje kot nematerialna moč. 

N
i mi žal, da so drugi pokradli moje ideje. Žal mi je, da nimajo svojih. 
T
rdno verjamem v pravilo kompenzacije. Prave nagrade so vedno v razmerju z delom in žrtvami. 
N
aše vrline in naše pomanjkljivosti so neločljive, kot sila in materija. Ko se ločijo, človeka ni več. 
MISLI ZA ZAMISLI 

naravna posledica 
univerzalnega razsvetljenja. 

M
ed vsemi »silami trenja« 
je tisto, ki najbolj zavira 
človeški napredek, 
neznanje, to, 
čemur Budha pravi 
»največje zlo na svetu«. 


D 
ar mentalne energije 
prihaja od Boga, vrhunskega bitja, 
in če zberemo vse misli o tej resnici, 
postanemo skladni z njegovo veliko močjo. 
Mati me je naučila, da 
je treba vso resnico iskati v Svetem pismu. 

Č
e ne veste, kako, 
opazujte naravne pojave, 
ki vam bodo dali jasne odgovore 
in inspiracijo. 

Živimo v času splošne poplave nepotrebnih 
informacij, ki vnašajo zmedo in odvračajo 
pozornost ne le malega, navadnega človeka, 
ampak tudi globokoumnih ljudi. Živimo 
v družbi spektakla, v kateri je težko doseči 
potrebno notranjo tišino, da bi v njej vzklil 
proces kakovostnega mišljenja in bi se ločevalo 
pomembno od nepomembnega. Dragoceni so 
ljudje, ki jasno vidijo (ali so videli) in jasno 
mislijo (ali so mislili) – ne glede na to, kateremu 
časovnemu obdobju pripadajo. 

U
čil sem se tujih jezikov, 
proučeval književnost in umetnost, 
preživel svoja najboljša leta 
v knjižnicah ob branju vsega, 
kar mi je prišlo pod roke; 
čutil sem, da izgubljam čas, 
a kmalu sem spoznal, 
da je bilo to najbolje, 

kar sem kdaj počel. 
Žarek svetlobe daljne zvezde posveti v oko tirana in 
lahko sčasoma spremeni 
tok njegovega življenja, 
lahko spremeni usodo naroda, 
lahko spremeni površino zemeljske krogle – 
tako nezamisljivo zapleteni 
so procesi v naravi. 
Živim v svetu, ki ga lahko upravljamo, a ga 
ne smemo izkoriščati in uničevati 
z nekim višjim ciljem. 
Z
nanost je že izpolnila materialne koristi te civilizacije do stopnje, ko bi vedno več svojih prizadevanj morali osredotočiti na povzdignjenje osebnega življenja in naravnih navad ljudi na višjo raven, da bi lahko polno uživali koristi našega strojnega napredka. 
Č
eprav imamo svobodo mišljenja in delovanja, smo povezani kot zvezde na nebu z neločljivimi vezmi. Teh vezi ne moremo videti, lahko pa jih čutimo. Če se urežem v prst, me bo bolelo, saj je prst del mene. Če vidim trpeti prijatelja, bom trpel tudi jaz – moj prijatelj in jaz sva eno. In če vidim prizadetega sovražnika, stvar, za katero mi je od vseh stvari na svetu najmanj mar, me vseeno razžalosti. Ali to ni dokaz, da je vsak od nas le del celote? 
Želja, ki me vodi v vse, kar počnem, je želja izkoristiti sile narave v korist človeka. 

ZGODBE ZA 
RAZMISLEk 


Jorge Bucay. Zgodbe za razmislek (Prevedla Vesna Velkavrh Bukilica). Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2013, 128 strani. 


P
isatelj Jorge Bucay je eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov, saj je po svetu prodanih več kot dva milijona njegovih knjig. S predavanji in obiski po Sloveniji je očaral tudi naše bralce, ki so se prepričali, da tisto, kar uči, tudi živi. V prejšnji številki Okna smo predstavili njegovo knjigo z naslovom Ti povem zgodbo? in spoznali: »Nihče ne more narediti zate tistega, kar lahko sam storiš zase.« 
V knjigi Zgodbe za razmislek pa nas avtor uvodoma popelje skozi iskanje odgovora na vpra­šanje, ali zares obstajajo resni­ce, trdne kot skale in neomajne kot zemeljsko površje. Ali pa je resnica le pojem, ki je v svojem bistvu minljiv in krhek kot cvet? Pri tem ima v mislih minljivost vrtnice Malega princa (op. p.). Obenem se sprašuje, ali izginotje navsezadnje ne grozi tudi goram, rekam in zvezdam? 
V nadaljevanju nam Bucay raz­kriva tri resnice, ki jih je odkril na svoji poti, za katere meni, da so nosilke trdnosti in zaneslji­vosti in izhajajo iz nespornega pogleda zdravega razuma. 

spoznamo, da je to 

Te tri življenjske resnice lahko pomagajo tudi nam k razmisle­ku in odkrivanju novih poti v življenju: 
• 
Kar je, je. 

• 
Kar je dobro, ni zastonj. 

• 
Nikoli ne počni, česar nočeš! 


Resnice so zanj ideje gore (da si sezidamo svojo hišo na trdni podlagi), ideje reke (da potešimo svojo željo in plujemo po njih, iskaje nova obzorja), ideje zvezde (da nas vodijo tudi v naših naj­temnejših nočeh). To so resnice, ki ostanejo resnične skozi čas in spreminjajoče se glede na oko­liščine. Lahko bi zase povedali tudi drugače: Ne obremenjujte se s stvarmi, ki so minile, za dobre stvari se potrudite in ne pohodi­te svojega resničnega jaza! 
Uvodu sledi triindvajset razno­vrstnih, zanimivih in kratkih zgodb, ki vse iskalce spodbuja­jo k razmisleku in odkrivanju novih poti. 
Najbolj sem se zamislila ob zgodbi Žalost in bes, ki pripo­veduje, kako sta si žalost in bes zaradi ihtavosti besa pomoto­ma zamenjala obleki. Preberimo zgodbo še enkrat skupaj. 
V nekem začaranem kraljestvu, ki je ljudem nedosegljivo ali pa morda večno zahajajo vanj, ne da 

pravzaprav v bes naše­mljena žalost. 
bi se tega zavedali ... V čarobnem kraljestvu, kjer neotipljivo posta­ne stvarno, je bil nekoč čudovit ribnik. Bilo je jezerce kristalno bistre in čiste vode, v kateri so plavale ribe vseh mogočih barv in se nenehno zrcalili vsi odtenki zelene. 
K temu čarobnemu kristalnemu ribniku sta se prišla skupaj kopat žalost in bes. Slekla sta se in gola stopila v ribnik. Bes se je v ihta­vi naglici (kot vedno, ker je pač bes), z občutkom nuje – ne da bi vedel, zakaj – na hitro okopal in še hitreje stopil iz vode. 
Ampak bes je slep ali vsaj ne razloči stvarnosti dovolj jasno, zato je gol ihtavo vrgel nase prvo obleko, ki se je znašla pri roki. Obleka pa ni bila njegova, tem­več je pripadala žalosti. 
In tako je bes, preoblečen v žalost, odšel. 
Žalost se je zelo umirjeno, pri­pravljena ostati, kjer je, kot je njena navada, počasi okopala do konca in brez naglice (bolje reče­no, brez občutka za minevanje časa) lenobno in počasi stopila iz ribnika. Na bregu je ugotovila, da njene obleke ni več. Vsi pa vemo, da žalost ne mara biti razgaljena, zato si je nadela edino obleko, ki jo je našla na bregu ribnika. Obleko besa. 
Pravijo, da se od tistega dne pogosto zgodi, da ko srečamo slep, krut, strašen, razjarjen bes, a si vzamemo čas, da si ga bolje ogledamo, spoznamo, da je to pravzaprav v bes našemljena žalost. 
Za zaključek naj z vami, dragi bralci, podelim še poučno skle­pno misel ene od daljših zgodb iz knjige Zgodbe za razmislek, ki se me je zelo dotaknila: 
Biti srečen v prepričanju, da si na pravi poti. 
Jasminka Čišić 

BABICA VAS pOZDRAVLJA IN SE OpRAVIčUJE 
Fredrik Backman. Babica vas pozdravlja in se opra­vičuje (prevedel Danni Stražar). Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, 2016, 428 strani. 



jimi sošolkami se mora še pri­vajati na ločeno življenje svojih staršev, na maminega partnerja 
–
 skupaj pričakujeta dojenčka - in očetovo partnerico. A ven­dar Elsa ni osamljena. Vedno in povsod ji ob strani stoji njena babica, za katero vsi pravijo, da je nora. Je Elsina najboljša in edina prijateljica. Bivša zdravnica 

–
 če je zdravnik sploh lahko kdaj »bivši« - je svoje življenje posve­tila pomoči potrebnim, ne glede na to, kam jo je življenje posla­lo. V svojo hišo je povabila kar nekaj ljudi, ki so v vojnih žari­ščih in naravnih nesrečah izgubi­li svoje drage in celo del sebe. Pri tem ji uspeva, da ohranja smisel za humor, ima čas za vragolije in predvsem za svojo nenavadno vnukinjo, ki jo nadvse ljubi in bi jo rada obvarovala vsega hudega. Ponoči se skupaj zatekata v kra­ljestvo babičinih pravljic; največ­krat ju pot zanese v pravljično deželo Skorajdabuden. Pravljični junaki pa so kar preveč podobni osebam iz resničnega sveta ... Ko Elso sošolke nekega dne neu­smiljeno premikastijo, ji babi­ca ponoči pripravi veličastno predstavo – vdre v živalski vrt, s kakci obmetava policiste in na koncu se obe znajdeta na policij­ski postaji, kjer se mora babica zagovarjati zaradi pobalinskega 


PRIPOROČAMO BRANjE 


vedenja. Le zakaj je to storila? Ne 
dežele, ki lebdijo nekje na meji med resničnostjo in fantazijo, so tako rdeča nit knjige. Seveda pa življenje tako Elsi kot tudi babici ne prizanaša. Babica bo zbolela za rakom in umrla, še prej pa bo vsem tistim, s katerimi je imela v življenju spore, poslala pisma z opravičili in močno željo, da vedno in povsod pomagajo njeni ljubljeni vnukinji. Elsa se bo nekajkrat znašla v smrtni nevar­nosti zaradi neuravnovešenega soseda. Pomagali ji bodo babičini prijatelji, vključno z velikanskim psom, ki mu pravi »volkonj«. Vse bo še dobro, je imela navado reči babica. In res se ta sodob­na pravljica konča srečno: Elsa dobi bratca, poimenovanega po njenem najljubšem literar­nem junaku Harryju Potterju. Ugotovi, da je mamin partner pravzaprav velika dobričina in da je očetova prijateljica obože­valka Vojne zvezd. Tudi v šoli ne bo več predmet posmeha in celo fizičnih obračunavanj. V razred namreč pride Alex, ki je tudi nekoliko drugačen, in pridružijo se jima številni drugi »drugačni« otroci. Kmalu jih je toliko, da jih nihče več ne preganja. 
Roman, ki je kljub pravljičnim izletom klasificiran kot delo za odrasle, nam nudi toliko različ­nih izhodišč kot le redkokate­ra knjiga. Razmišljanje o vlogi starih staršev, o drugačnosti, o požrtvovalnem delu za druge, ki je edino smiselno na tem kru­tem svetu ... Številna pomembna sporočila nam ponuja ta zgodba, ki je pravljična ravno toliko, kot je potrebno. Eno pomembnejših je, da samo drugačni ljudje spre­minjajo svet; nihče normalen ni še nikoli dosegel nobene prave spremembe. 
Babičina smrt pride veliko pre­zgodaj, a njena oporoka bo Elso vodila skozi poti in stranpoti življenja. Čeprav je polna pravo­pisnih in slovničnih napak … In utrnila se mi je želja, da bi tudi sama svojim vnukom znala pre­dati tisto PRAVO oporoko. Da bi bili srečni in da bi osrečevali tudi druge. 
Oprosti, ker morem umreti. Oprosti, ker sm umrla. Oprosti, ker sm bla stara. Oprosti, ker sm te zapustila in oprosti zarad preklete­ga raka. Oprosti, ker sm bla včasih bolj usrane kot neusrane. Rada te mam bolj kot desettisoč pravljič­nih večnosti. Polovički (bratcu, op. p.)povej pravljice! In varuj grad!! Varuj svoje prijatle, ker bojo oni varvali tebe. Grad je zdej tvoj. Ne poznam nobenga pogumnejšega in pametnejšega in močnejšega, kot si ti. Ti si najboljša od nas vseh. Odrasti in bodi drgačna in ne pust nobenmu, da ti govori, da ne smeš bit drgačna, ker so vsi superjunaki drgačni! In če se bo kdo delal norca iz tebe, ga brcni u stikalo! 


Mojca Vivod Zor 

SVITANJA 
Darja Avsec. Svitanja. Ljubljana: samozaložba, 2016, 95 strani. 


N
aključje ali že kar pravi­lo? Zopet se je oglasila Darja, zopet je »ime postalo znamenje«, zopet sta na delu pogum in optimizem, zopet 
okoliško naravo, kjer prisluhne le žuborenju Iške. 
je tu knjižica, ki obeta. Tistim, ki smo se spopadli z rakom, in tudi vsem drugim. Našim svoj­cem, prijateljem, spremljevalcem pa tudi popolnim tujcem. Ali pa njim še bolj. Tudi Darja se je znašla v trdem primežu življe­nja. Zato želi spregovoriti, biti slišana. Ko piše, je sama, tako kot je sama na izletih v okoliško naravo, kjer prisluhne le žubo­renju Iške. Kjer lovi trenutke, ki so podarjeni. Tudi ona bi nam rada predala sporočilo, ki ji ga je zašepetalo Življenje. Da bo vsem tistim, ki hodijo po njeni poti, lažje in da se bodo lahko izognili čerem strahu, skrbi, jeze in žalo­sti. In ustvarjalno zaživeli kljub bolezni. 
Zakaj blog, zakaj ne kar stari dobri dnevniški zapisi? Avtorici Darji Avsec blog daje neizmer­no več možnosti, da je iskrena, da se priduša, zakolne, da nepo­sredno komunicira z bralci, da se ji ni treba ukvarjati s slovni­co, pravopisom in ločili, čeprav mora vse našteto kot prevajalka iz francoskega jezika odlično obvladati. Ali pa ravno zato, da uide poklicni rutini. Uporablja pogovorni jezik s številnimi angleškimi besedami in navedki, predvsem tistimi iz naše skupne mladosti iz nekega drugega časa in družbenega sistema. Blog ji torej daje možnost nadvse sočne, iskrene in srčne pripovedi. Je hkrati izpoved, prozno besedilo, organizator misli, dnevnik bol­nice št. 8505708 in laboratorij prečiščevanja misli in čustev, kot ga označuje sama. Odziv bralcev jo sproti opogumlja, »pametna« tehnologija postoteri hitrost informacije. 
Knjižico Darja posveča vsem svojim učiteljem, med katerimi so starši, mož, otroka, prijatelji­ce, zdravilke, spomini. Prav tako tudi nekatere znane osebnosti, ki so sicer izgubile tuzemske bitke, a pustile neskončno veli­ko sledi. Darja se ne boji. Svoj blog je začela pisati spomladi 2008. Pomagal ji je, da se je z neizprosno diagnozo lažje soo­čila. A ne toži, pač pa sprejema vse, kar ji bolezen in zdravljenje prinašata, vse oblike konven­cionalnega zdravljenja in tudi alternativo. Pri pisanju bloga, ki je zanjo terapevtsko, ohranja vedrino, jasen pogled na svet in se prav ničemur ne umika. Čim se postavi na noge, ji – radoživi in radovedni – sledimo na njenih popotovanjih, tudi v preteklost, po vsej Evropi. Iskrivo se odzi­va na tekoče dogajanje v družbi, veliko bere in ostaja zvesta svoji veliki ljubezni – filmu. Tudi s smrtjo očeta se dostojanstveno sooči, čeprav ji je neskončno hudo. Njena mladost, ki ji žal odmerja le nekaj prostora, oživi pred nami, postane tudi naša. Prijateljstvo zmaguje v vseh bit­kah …  In ljubezen, v vseh zna­nih in neznanih oblikah. 
Rože so se prišle poklonit/ v najin tihotni vrt ljubezni./ Tukaj ni giz­davih, kričavih cvetov./ Samo skro­mne, tihe cvetice,/ ki sanjajo o veli­kih sončnih ladjah,/ ki bodo nekoč, ko bodo matere. 
Da ni vedno lahko, da Darja dnevno potuje od upanja do brezupa, dokazujejo njeni hai­kuji, umeščeni v tkivo besedila: 
Ko odpreš srce/ iz njega zleti tisoč belih golobov./ Črepinje se raztrese­jo po vesolju. 
In potem … V odprto polkno pri­leti misel. Metulj večnosti. 
Darjina Svitanja bodo prav goto­vo našla pot tudi k tistim, ki niso vešči pisanja bloga in morajo v rokah začutiti papirnato knjigo. S pisanjem bloga nadaljuje, saj piše tudi v imenu tistih, ki tega iz naj­različnejših razlogov ne zmorejo, pa bi imeli veliko povedati. S tem pa ostaja glasnica naše bolečine in predvsem upanja. 
Mojca Vivod Zor 

NOVO pRI 
DRUŠTVU 

kIRURŠkO ZDRAVLJENJE RAkA DOJk IN REkONSTRUkCIJA DOJkE 


»kAkO žIVETI Z RAkOM« 
Ljubljana, 9. september 2016 
D
ruštvo onkoloških bolnikov Slovenije je pripravilo že tretje srečanje za bolnike z rakom, njihove svojce, prostovoljce in za zdravstveno osebje pod naslovom »Kako živeti z rakom«, ki se je tokrat odvijalo na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Program so izvajali strokovnjaki s področja internistične onkologije, radiote­rapije, kirurgije, psihoonkologije in zdravstvene nege. Predavanjem o splošnih dejstvih o raku s posebnim ozirom na raka pljuč – o njego­vem odkrivanju in zdravljenju, o rehabilitaciji in psihosocialni oskr­bi bolnikov – so sledila pričevanja in pogovori z udeleženci. Zbrane je pozdravila generalna direktorica Onkološkega inštituta Ljubljana Zlata Štiblar Kisić in jim zaželela, da prejmejo čim več znanja in pod-pore za obvladovanje težav, ki jih prinaša življenje z boleznijo. 
Doc. dr. Mirjana Rajer je predavala o splošnih dejstvih o raku – o njegovi razširjenosti, porastu, o napredku pri obvladovanju raka, o vlogi preventive, zgodnjega odkrivanja – in še posebej izpostavila rak pljuč in zdravljenje z obsevanjem. Udeležence sta pritegnili predava­nji dr. Mojce Unk o sistemskem zdravljenju raka pljuč in medicinske sestre Metke Zajc o obvladovanju neželenih učinkov tega zdravljenja. Doc. dr. Tomaž Štupnik je zelo nazorno prikazal kirurško zdravljenje raka pljuč in napredek, ki ga beležijo v prid bolnika, tudi pri tej vrsti zdravljenja. Mag. Andreja C. Škufca Smrdel je spregovorila o psihoso­cialni obravnavi bolnikov z rakom in njihovih svojcev ter o paliativni oskrbi. Udeleženci so s pričevanji in izmenjavo izkušenj zaključili sre­čanje, bogatejši za nova znanja in spoznanja. 
MO Foto: Blaž Bajec 


»pRAVI MOŠkI« – 
VSESLOVENSkA DRUžBENO ODGOVORNA AkCIJA OZAVEŠčANJA O MOŠkIh RAkIh 
O
zaveščanju najširše slo­venske populacije smo letos, ko praznujemo 30. obletnico našega društva, v okviru akcije »Pravi moški« v februarju in marcu 2016 name­nili veliko prostora skupaj z Zvezo slovenskih društev za boj proti raku in v sodelova­nju z Ministrstvom za zdravje RS in Onkološkim inštitutom Ljubljana. 
»Pravi moški« ostaja v akciji – vzdržujemo in posodabljamo spletne strani »izogniseraku. si«, upravljamo s FB-profilom »Pravi moški«, sodelujemo z mediji. Bili smo prisotni na 1. mednarodnem sejmu sodobne medicine, na 3. festivalu zdrav­ja (več v prejšnji številki), na dobrodelnem druženju DGR Ljubljana 2016, na Ljubljanskem maratonu in na sejmu NARAVA 
– ZDRAVJE. 
DGR LJUBLJANA 2016 
Ljubljana, 25. september 2016 
D
GR (Distinguished Gentleman's Ride) – Dobrodelno druženje gospodov in klasičnih motoci­klov je dobrodelno druženje, ki 





je prejel priponko in plastenko vode z logotipom Pravi moški. 
Foto: Metka Valič 

47. SEJEM NARAVA – ZDRAVJE 
Ljubljana, 24.–27. november 2016 
Z
dravje in dobro počutje nista samoumevna, veli­ko pa zanju lahko stori­mo sami. Osnovnemu sporočilu sejma Narava – zdravje – zdrav življenjski slog – se je pridru­žil tudi projekt Pravi moški, ki sporoča: Moški, skrbite za svoje 
zdravje in bodite pozorni tudi na najmanjše telesne spremembe. 
Tudi tokrat so prostovoljci dru­štva obiskovalce seznanjali z osnovnimi dejstvi o raku in jim svetovali, kaj že danes lahko naredijo zase, da bi zmanjša­li tveganje za nastanek raka. V izobraževalnem kvizu so obi­skovalci lahko preverili, ali so res »pravi moški« in kako dobro poznajo problematiko moških rakov. 
»Pravi moški« bo nadaljeval s svojim poslanstvom tudi v letu 2017. 
MO 


o preventivnih in presejalnih programih. 

pROTIkADILSkA kONFERENCA 
DELAVNICA ZA kREpITEV ZMOGLJIVOSTI 
Ljubljana, 19.–21. oktober 2016 
E
vropska mreža za pre­ventivo kajenja, ENSP (European Network for Smoking and Tobacco Prevention, http://ensp.org/), je v soorganizaciji s Slovensko zvezo za javno zdravje, oko­lje in tobačno kontrolo (katere član je tudi naše društvo) pri­pravila Delavnico za krepitev zmogljivosti, ki se je odvijala v Ljubljani. Naše mesto ni bilo izbrano naključno. Šlo je za pod­poro pri zakonskem sprejema­nju novih, še strožjih ukrepov proti kajenju, ki so jih nekatere, najbolj zavzete države EU že sprejele (Madžarska, Francija, Irska). Konference so se udeležile pomembne osebnosti, ki deluje­jo na področju boja proti kaje­nju po vsem svetu. Udeležencev je bilo prek sto iz skoraj vseh evropskih držav. V Evropi zaradi škodljivih posle­dic kajenja vsako leto umre 
700.000 ljudi, v Sloveniji pa 3600, kar primerjalno pomeni, da v desetih letih izgine srednje velika evropska država, v Sloveniji pa mesto v velikosti Kranja. 
Svoje poglede in rezultate raz­iskav o posledicah kajenja so predstavili znani strokovnjaki iz različnih evropskih držav, kot so Anglija, Francija, Grčija, Italija in Irska, ki je zelo napredna na tem področju. Dosedanji izsledki kažejo, da je prvi sveženj ukre­pov dejansko vplival na zmanj­šanje kajenja, posledično pa je ENSP pripravila vrsto novih, še strožjih ukrepov. Gre za strogo izvajanje prepovedi prodaja­nja tobačnih izdelkov mladole­
60 	tnim osebam (zakon že obstaja, pa se ga pogosto ne držimo). Uvedena bo enotna embalaža z zelo neprijetnimi poslikavami v sivih odtenkih. Nekatere države, tudi Slovenija, se bojijo močne tobačne industrije in tožb zaradi avtorskih pravic. Tobačna indu­strija tudi sicer izvaja velike pri­tiske in poskuša na vsakem kora­ku minirati nove ukrepe, tudi s potvarjanjem rezultatov raziskav. 

To so zelo nevarni lobiji, ki si pridobijo zaupanje pomembnih in vplivnih ljudi in so zelo izku­šeni in pretkani. S svojimi pro­mocijami se sedaj selijo v tretji svet, kjer pripravijo do kajenja tudi revne mladoletne otroke. Po novem naj bi imeli vsi prodajalci tobaka posebne licence, ki bodo dovoljevale prodajo tobačnih izdelkov. Ukiniti bo potrebno vse reklamiranje tobaka; uvedli bodo tudi t. i. tobačni cent. 
Prvi dan je za udeležence pripra­vil sprejem ljubljanski župan, ki v celoti podpira boj proti kaje­nju. Zadnji dan smo prebili v skupščinski stavbi na Državnem svetu Republike Slovenije. Z nami je bila tudi ministrica za zdravje in drugi ključni akterji pri predstavljanju našega novega protikadilskega zakona 
Posvet smo zaključili optimi­stično, v upanju, da bomo oza­vestili čim večje število kadilcev, predvsem potencialne najstniške kadilce. 
Nataša Elvira Jelenc 


INFORMATIVNI SEMINAR ZA NOVE pROSTOVOLJCE 
Ljubljana, 25. oktober 2016 
D
ruštvo je na seminar vabilo vse, ki so uspe­šno zaključili zdravlje­nje raka, prebrodili težave in bi želeli pomagati drugim kot prostovoljci v programu Pot k okrevanju, kot tudi tiste, ki imajo strokovno znanje ali izkušnje in bi jih lahko razdajali v huma­nitarne namene v drugih dru­štvenih programih. Uvodoma je udeležence pozdravila glavna sestra Onkološkega inštituta Ljubljana Gordana Lokajner, sle­dila so predavanja: Psiholoških vidiki raka – mag. Andreja C. Škufca Smrdel, Splošna dejstva o raku – doc. dr. Simona Borštnar, Komunikacija – Milena Pegan 


je zbralo okrog 60 prostovoljk poročanju o delu skupin je sledi­
odslej 2-krat letno; naslednji bo v 
aprilu 2017. 
in prostovoljcev z vseh koncev la razprava, oblikovanje povzet­

»žIVIMO DRUG 

ZA DRUGEGA« vsem zahvalila za njihovo zavze­dnjih temah: Državni program 
obvladovanja raka 2017–2021 to delovanje ter zaželela uspešno 
– Branko Zakotnik, Kirurško 
SEMINAR ZA IZVAJALCE in prijetno druženje. zdravljenje raka, razvoj in novo­
pROGRAMA pOT k 

Osrednji del programa je bil sti – Nikola Bešić, Radioterapija, 
OkREVANJU 

posvečen superviziji z uvo-razvoj in novosti – Irena Oblak, 
Ljubljana, 1.–3. december dnim predavanjem psihologinje Sistemsko zdravljenje raka, 2016 mag. Andreje C. Škufca Smrdel. razvoj in novosti – Simona Sledilo je delo v manjših skupi-Borštnar, Paliativna oskrba – 
N
a tridnevnem semi­
nah, ki so jih vodile strokovne Maja Ebert Moltara, Pravno var­
narju, ki se je odvijal v 
City Hotelu v središču 




Fabjan in Predstavitev društva, prostovoljstva in programa Pot k okrevanju – prim. Marija Vegelj Pirc. 
Zaključili smo s pogovorom o lastni izkušnji z boleznijo, odlo­čitvi za prostovoljstvo in se dogovorili o nadaljnjih postop­kih usposabljanja. 
MO Foto: Blaž Bajec 

Pripis uredništva: 
Informativni seminarji bodo 
Foto: Blaž Bajec

Udeleženci so skrbno sledili predavanjem. 

vodje skupin za samopomoč. Po 
Slovenije, da bi se učili, izme­njavali izkušnje in razreševali lastne stiske, ki se porajajo ob prostovoljskem delu. Uvodoma je zbrane pozdravila predsedni­ca društva Marija Vegelj Pirc, se kov in zaključkov. 
Veliko pozornosti so pritegni­li ugledni strokovnjaki, ki so z veseljem odgovarjali na številna vprašanja in predavali o nasle­
Janković in predsednica društva 


Marija Vegelj Pirc. Slavnostni sprejem v Rdeči dvorani ljubljanskega Magistrata. 


stvo bolnikov z rakom – Alenka Oven. Udeleženci so razpravlja­li še o organizacijskih temah in poročali o svoji udeležbi na mednarodnih srečanjih. 
Priznana strokovnjakinja za kulturo vedenja Bojana Košnik je udeležence očarala, v njeni delavnici pod naslovom Kultura vedenja, poslovni bonton, se znamo obnašati? je bilo poučno in veselo. 

V petek zvečer, 2. 12. 2016, je bil za udeležence seminarja sprejem v Mestni hiši ob mednarodnem dnevu prostovoljstva – gostitelj je bil ljubljanski župan Zoran Janković. 
62 MO 

SpREJEM pRI 
pREDSEDNIkU 
REpUBLIkE 
SLOVENIJE 

Ljubljana, 20. december 2016 
P
redsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je na tradicionalnem sprejemu za predstavnike huma­nitarnih organizacij, združenih v Nacionalni forum humanitarnih organizacij Slovenije (NFHOS), vsem prostovoljcem, prostovolj­kam in humanitarnim organiza­cijam zahvalil za njihovo pomoč, trud in neprecenljivo delo, s 

Sprejem v Veliki dvorani Predsedniške palače. 
katerim plemenitijo družbo. Med drugim je povedal, da ugodne posledice, ki jih imajo trendi gospodarskega in socialnega okrevanja za večji del prebival­stva, trajno socialno izključenih ljudi ne zadevajo, saj se njihov socialni položaj ne izboljšuje. Zato je tako pomemben projekt socialne aktivacije, ki ga izva­ja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možno­sti. »Če želimo v naslednjih letih imeti državo, ki bo robustna navzven in navznoter, se mora­mo lotiti tudi problema social-ne izključenosti,« je še dejal in poudaril, da humanitarne orga­nizacije predstavljajo most med državo in tistimi, ki potrebujejo pomoč. 
MO 


DNEVNIŠkI UTRINkI 
S
kupine za samopomoč poleg rednih mesečnih srečanj pripravljajo tudi številne druge dejavnosti za krepitev zdravja in veselja do življenja. V sodelovanju z zdra­vstvenimi institucijami, mediji in drugimi društvi ozaveščajo prek društvenih publikacij in z osebnimi pričevanji o raku, pre­ventivi in zdravem življenjskem slogu. 
LIST IZ DNEVNIkA 
SKUPINA ZA SAMOPOMOČ TRBOVLJE 
30. junij 2016 – Gore, kot jih vidimo ljudje 
T
okrat smo se odpravili na Kum, ki je visok 1220 m in mu reče­mo tudi zasavski Triglav. Med pohodom smo si pod vodstvom Vlaste Medvešek Crnkovič ogledali naravno učno gozdno pot kumskega brezokca; ime je dobila po hroščku, ki domu­je v zaraslih temnih gozdovih Kuma in so mu zato zakrnele oči. Nato nas je pot vodila mimo mednarodno poznane razstave z naslovom »Alpe, kot jih vidi­jo ptice na poti«; pripravil jo je naš rojak, pilot Matjaž Lenarčič, ki je v Pipistrelovih ultralahkih letalih že dvakrat obletel svet. Ob pogledih na okoliško hribovje 

smo prispeli na vrh, se odpočili in poveselili. 
Tončka Odlazek 

SKUPINA ZA SAMOPOMOČ ČRNOMELJ 
1. oktober 2016 – Naš rožna­ti pohod 
N
a prvi oktobrski dan smo se odpravile na pohod in si pripele rožnate pentljice, simbol boja proti raku dojk. Čudovit jesenski dan nas je popeljal po kanjonu reke Kolpe in nam razkril lepo­to Polanske doline. Iz razgledne Sodevske stene smo občudovali Kojzice, Stari trg, Kovačo vas in vas Sodevci, ki jih reka objema. Nato smo čez travnike od vasi Radenci in po gozdni pešpoti prispeli do vasi Breg, kjer stoji še zadnji delujoči mlin. Mlinar nam je hitel prikazovati mletje žita s kamni, dvignil je zapornico in pognal mogočno leseno kolo. Pravijo, da takrat mlinarju srce zaigra. Pot nazaj skozi Vimolski kanjon je bila obsijana s soncem, kar se zgodi le skozi opoldanski čas. V Radencih, vasi polni otrok, smo se prav prijetno počutili in uživali v paleti zelenih barv neo­krnjene narave. 
Vesna Gregorič 


Prijetna druženja nas bogatijo in povezujejo. 




IpOS 2016 – 

18. SVETOVNI kONGRES pSIhOONkOLOGIJE 
Dublin, Irska, 17.–21. oktober 2016 
T
okratni svetovni kongres psihoonkologije v organizaciji Mednarodnega združenja za psihoonkologijo (International Psycho Oncology Society – IPOS) je potekal pod naslovom »Psihoonkologija – premostiti razlike med znanostjo, umetnostjo in prakso«. 
Psihoonkologija je veda, ki se ukvarja s psihosocialnimi, vedenjski­mi, duhovnimi in eksistencialnimi dimenzijami raka in je kot taka v svoji osnovi multidisciplinarna. Tako so bili tudi udeleženci (ok. 300) z različnih področij – klinični psihologi, psihiatri, medicinske sestre, socialni delavci. Največ jih je bilo iz Severne Amerike, sledila ji je Evropa, kajti na teh dveh kontinentih je psihoonkologija tudi najbolj razvita. Obstajajo pa tudi tam znotraj posameznih držav velike razli­ke. Maloštevilni so bili psihoonkologi iz Azije in le kak posameznik 
66 	iz Afrike. Že sama struktura udeležencev govori o razvoju psihoon­kologije v svetu – tam, kjer ni niti dostopa do onkoloških zdravil in se bolniki in zdravstveni sistemi prvenstveno ukvarjajo z vprašanjem ALI bom preživel, tam (še) ni pogojev za ukvarjanje s vprašanjem, KAKO bom živel. 
Številna predavanja so prikazala najnovejša spoznanja s področja raz­iskovanja z dokazi podprtih terapevtskih procesov, kot npr. vedenjs­ko-kognitivna psihoterapija in mindfulnes/čuječnost; aktualna je tudi 

na Onkološkem inštitutu Ljubljana. 

téma uporabe modernih komu­nikacijskih omrežij pri nudenju psihosocialne pomoči bolnikov z rakom, npr. internetni progra­mi. Veliko področje raziskovanja zavzema strah pred ponovitvi­jo bolezni, ki je skupen večini bolnikov po izkušnji raka, in iskanje terapevtskih možnosti za njegovo obvladovanje. Del programa je bil namenjen pre­sejanju psihične stiske pri bol­nikih z rakom. Mednarodno združenje za psihoonkologijo in Svetovna zdravstvena orga­nizacija sta namreč presejanje razglasili za standard onkološke obravnave, pri čemer psihično stisko ocenjujemo kot 6. vitalni znak na 10-stopenjski lestvici ali pa s pomočjo različnih prese­jalnih vprašalnikov. Izsledki šte­vilnih raziskav kažejo, da lahko z rednim presejanjem psihične stiske ob vsakem obisku bolni­ka pri zdravstvenemu delavcu 
ali s pomočjo presejal­
mnoge stiske prepoznamo, kar je predpogoj za to, da bolnika napotimo v ustrezno obravnavo. 
Mednarodno združenje za psi­hoonkologijo je letošnje prizna­nje za življenjsko delo namenilo prof. dr. Barryju Bultzu, klinič­nemu psihologu iz Kanade. Dan pred tem je odlikovanec prejel tudi najvišje kanadsko državno priznanje za življenjsko delo na 
REDkI RAkI NISO TAkO REDkI 
SESTANEk DELOVNE SkUpINE ZA REDkE RAkE pRI EVROpSkI ZVEZI 

sa farmacevtskih družb in tudi 
BOLNIkOV Z RAkOM 

področju prepoznavanja dušev­ne stiske pri bolnikih z rakom Bruselj, 21. oktober 2016 
pozno diagnostiko. 
V letu 2015 smo z ECPC in 
in uvajanja sistema za njeno presejanje. S tem je nakazana pomembna pot, ki jo moramo v našem zdravstvenem sistemu celostne obravnave onkoloških bolnikov še uhoditi. Uvedbo pre­sejanja psihične stiske spremlja namreč tudi potreba po razvoju psihosocialnih programov, da je bolnikom, ki jih prepoznamo kot ranljive in potrebne strokovne pomoči, ustrezna obravnava tudi zagotovljena. 
V času kongresa je bil sesta­nek predstavnikov nacionalnih združenj za psihoonkologijo. V Sloveniji je to Sekcija za psiho­socialno onkologijo in paliativ­no oskrbo pri Zbornici klinič­nih psihologov Slovenije, ki pa je zaradi zastopstva zgolj ene poklicne skupine lahko le pri­druženi član. Izzivi nadaljnjega razvoja psihoonkologije se po posameznih državah razlikuje­jo. Zanimivo je bilo spremlja­ti poročila, da so spremembe mogoče, poti, kako psihoonkolo­gijo iz znanosti preliti v prakso, pa so lahko zelo različne. 
mag. Andreja C. Škufca Smrdel, 

P
ri Evropski zvezi bolnikov z rakom (ECPC) v Bruslju smo se sestali člani delov­ne skupine za redke rake, 22 predstavnikov društev bolnikov iz 13 držav. Popotniki, sooče­ni s številnimi neznankami, saj kar petina onkoloških bolnikov (bolnikov z redkimi raki) nima sogovornika, utečenega zdravlje­nja ali možnosti za presejalne programe. 
Malo jih je, kot pač je pri redkih rakih. Majhno število bolnikov pomeni manj raziskav, manj dobro preizkušenih zdravil, manj izkušenih zdravnikov, manj cen­trov za zdravljenje, manj intere-Onkološkim inštitutom sode­lovali pri organizaciji srečanja 
o kakovosti oskrbe bolnikov z redkimi raki v Sloveniji, na katerem so se srečali slovenski strokovnjaki s tega področja in ugotovili, da je preživetje bol­nikov z redkimi raki na ravni evropskega. Res pa je večkrat težavno pri diagnostiki in zdra­vljenju. Z vzpostavljeno mrežo evropskih referenčnih centrov bi lahko celostna obravnava slo­venskih bolnikov potekala v cen­trih z bogatejšimi izkušnjami in možnostmi. 
Na delovni skupini smo se pogo­varjali o 192 vrstah redkih rakov. 
PO SVEtU 


univ dipl. psih. Člani delovne skupine za redke rake. 
Ti ogrožajo 22 % vseh bolnikov, ki zbolijo za rakom; v Sloveniji to pomeni 2600 bolnikov letno. To je toliko, kot je skupno šte­vilo obolelih, zaradi katerih sta vzpostavljena državna presejal­na programa Svit (debelo črevo in danka) in Dora (rak dojke). Redki raki tako sploh niso tako redki, kljub temu da mednje uvrščamo tiste vrste, pri katerih zboli 6 oseb na 100.000 prebival­cev. 
Delovna skupina bo v okvi­ru ECPC nadaljevala aktivno­sti projekta RARECARENet. Spodbujala bo spremljanje bole­zni v ustreznih registrih in višjo kakovost zdravstvene oskrbe; iskala informacije o kliničnih poteh za redke rake in o razi­skavah, delovala na področju izobraževanja zdravnikov in bol­nikov ter zagovorništva pa tudi spodbujala ukrepe za izboljšanje obravnave bolnikov z redkimi raki na nacionalni in evropski ravni. 
Blaž Bajec Foto: Blaž Bajec 

UICC SVETOVNI kONGRES O RAkU 
Pariz, 31. 10.–3. 11. 2016 
S
vetovni kongres o raku, ki ga organizira Zveza za mednarodni nadzor nad rakom, UICC (Union for International Cancer Control), 

Majda Šmit (z leve) in Marija Stopinšek sta predstavili program 
Pot k okrevanju – On the Way to Recovery. 

je v Pariz poleg raziskoval­cev, znanstvenikov, zdravnikov, akademikov in zdravstvenih ministrov privabil tudi števil­ne prostovoljce, predstavnike humanitarnih organizacij bol­nikov in zvez za boj proti raku, prek 3000 udeležencev iz 139 dežel. Predstavljenih je bilo več kot 500 aktivnih prispev­kov. V njih so bili opredeljeni novi izzivi, strategije, smernice in standardi za izboljšanje boja proti raku, z namenom zmanj­ševanja pojavnosti te bolezni v svetovnem merilu. Na povabilo Mednarodnega združenja Pot k okrevanju, Reach to Recovery International, ki deluje v okviru UICC, je aktivno sodelovalo tudi naše društvo. 
Na otvoritvi kongresa sta viso­ka gosta francoski predsednik François Hollande in španska kraljica Letizia v svojih govo­rih omenjala strahotne številke, saj na svetu letno zboli že več kot 14 milijonov ljudi, 8,2 pa jih zaradi raka umre. Proti tej bolezni ni imuna nobena drža­va. V zadnjem času je bilo dose­ženo veliko, vse več bolnikov je ozdravljenih, a jih je potrebno spremljati celostno, ne le med zdravljenjem, pač pa tudi po njem. Kraljica je kot častna pred­sednica španskega združenja za boj proti raku, zasebnega zavoda, ki namenja največ sredstev razi­skavam, podelila dve pomembni sporočili. Najprej, več kot polo­vico rakov je mogoče preprečiti 


– kar jemo, pijemo, dihamo, je ključnega pomena tako za pre­bivalce v razvitih državah kot v državah v razvoju. In drugič, ne smemo pozabiti na podporo bolnikom in njihovim družinam. Stroški zdravljenja naraščajo, a vseeno bi moralo biti zdravljenje dostopno pod enakimi pogoji vsem ljudem. 
Med plenarnimi predavanji in posameznimi sekcijami smo pogosto slišali vprašanja, kako naj se lotevajo problema v drža­vah v razvoju ali na vojnih področjih. Nič kaj lepo se ne slišijo primerjalne številke pet­letnega preživetja, ki pokažejo, kaj pomeni za posameznika to, kje živi. Preživetje bolnikov z rakom prostate je npr. v Avstraliji 89-odstotno, v Ugandi 46-odsto­tno, preživetje po raku dojk je v ZDA 89-odstotno, v Jordaniji pa 43-odstotno. O tem je sprego­vorila jordanska princesa, ki je zaradi raka v družini ustanovila zasebno fundacijo. A s tem se ne srečujejo samo na drugem koncu sveta, pač pa smo v dokumentar­nem filmu lahko videli primer bolnice iz bližnjega Bihaća, ki je za pot do Sarajeva, kamor je hodila na obsevanje zaradi raka dojke, potrebovala kar nekaj ur vožnje z avtobusom. A na obse­vanje je večkrat prišla zaman, saj so bili obsevalni aparati v okvari. 
SEkCIJA »REACh TO RECOVERy INTERNATIONAL« 
V tej sekciji sem avtorica pri­spevka aktivno sodelovala s predstavitvijo našega programa Pot k okrevanju in pritegnila pozornost s 30-letno razvojno potjo in širitvijo programa od žensk z rakom dojk na vse bol­nike in bolnice z rakom. Svoje prostovoljno delo z onkološki­mi bolniki so predstavljale raz­lične humanitarne organizacije in zveze bolnikov z vseh celin. Predstavljeni so bili mnogi pri­meri dobre prakse individualne in skupinske samopomoči bolni­cam z rakom dojk v Indoneziji, Franciji, Avstraliji, Kanadi, Zambiji. Na Danskem so npr. za prostovoljno delo usposobili upokojene zdravstvene delavce, da bolnikom pomagajo razumeti številne informacije, ki jih dobijo ob diagnozi in v času zdravljenja. Morda bo kdo od bralcev želel poiskati več informacij o bolezni, zato navajam povezavo na sple­tni strani: NCCN.org/patients, ki je namenjena bolnikom, in NCCN.org, ki je namenjena stro­

kovnjakom. 
Majda Šmit 

kONFERENCA O RAkU TREBUŠNE SLINAVkE 
Dunaj, 11.–12. november 2016 
V 
okviru Svetovne zveze 
za raka trebušne sli­

navke, WPCC, katere član je tudi naše društvo (http:// www.worldpancreaticcancercoa­lition.org/, je Akademija za raka trebušne slinavke pripravila zelo zanimivo srečanje na Dunaju, ki je potekalo v obliki soočenja zdravnikov, medicinskih sester in predstavnikov civilne druž­be. Bilo je 50 udeležencev iz 20 držav. V zahodnih državah, kjer imajo dolgo obdobje izkušenj z demokracijo, se dobro zavedajo tudi vloge in moči civilne druž­be. Rak trebušne slinavke ostaja zelo agresivna maligna bolezen, ki jo še vedno izjemno težko odkrijejo pravočasno; največkrat je že v razsejanem stanju. Kot smo že večkrat omenili, na neka­terih predelih organa ni mogoče ničesar opaziti niti z ultrazvo­kom, magnetno resonanco niti s CT-preiskavo. Tudi na obstoječa zdravila se tumorji slabo odzi­vajo. Res pa je, da so se farma­cevtske družbe končno zbudile in mrzlično iščejo nove možnosti zdravljenja. Poteka več kliničnih raziskav, ki dajejo upanje. 

V prvem delu smo vsi skupaj poslušali predstavitve priznanih zdravnikov; veliko se je govorilo 
o molekularni patologiji, imu­noterapiji (ki pri raku slinavke žal ni kaj prida učinkovita), o iskanju biomarkerjev, s katerimi bi tega raka lahko identificirali s preiskavami krvi. Iščejo se tudi možnosti cepljenja. Zaenkrat ostaja preživetje zelo nizko. Večina bolnikov ne preživi šest mesecev, petletno preživetje dočaka le 5–6 % obolelih. Pri razširjenem raku je petletno preživetje 29,3 %, pri tistem, ki se je razširil v bližnjo okolico, 11,1 %, pri oddaljenih zasevkih pa le 2,6 %. 
Irski kirurg nam je čudovito predstavil, kako poteka opera­tivna odstranitev obolele tre­bušne slinavke. Človek si težko predstavlja, kako težak poseg je to. Organ je zelo zamotano skrit nekje za želodcem, vsem foto­grafijam navkljub mi še danes ni popolnoma jasno, kako točno se vije med trebušnimi organi. 
Poudarili so, kako pomembno je uvesti še več kliničnih razi­skav, uvesti tudi nove prijeme pri obstoječih, kako pomembno je povezovanje kliničnih raziskav z bazičnimi. Tveganje za maligno obolelost še vedno predstavlja prebolelo vnetje trebušne sli­navke, kajenje in pretirano pitje alkohola. 
V zadnjem delu smo veliko poslušali o prehrani ob in po zdravljenju, o stranskih učin­kih terapij in o njihovem ustre­znem lajšanju. Omenjali so tudi možnosti težjih zapletov zaradi zdravljenja in posebej je bilo izpostavljeno dejstvo, da mora biti na prvem mestu skrb, da bi bolniku omogočili kakovosten preostanek življenja in pomoč njihovim svojcem. 

Nataša Elvira Jelenc 


SVETOVNI kONGRES O RAkU pLJUč 
Dunaj, 4.–7. december 2016 

S
vetovni kongres v organizaciji Mednarodne zveze za raziskova­nje raka pljuč (International Association for the Study of Lung Cancer – IASLC), je potekal pod geslom »Aktivna preventiva, točna diagnostika in napredna oskrba«; bil je multidisciplinaren in je pokrival vse vidike te bolezni. Zbralo se je več kot 7000 udeležen­cev iz okoli 100 držav. Prikazali so najnovejša znanstvena spoznanja zdravljenja raka pljuč; najpomembnejše teme so bile nadzor kaje­nja, presejanje in zgodnje odkrivanje raka, nova TNM klasifikacija, molekularna diagnostika, kirurški postopki, napredek v radioterapiji, tarčna zdravila in imunoterapija, s poudarki na »immune checkpoint inhibitors«. 
Na kongresu so aktivno sodelovali tudi slovenski predstavniki, kot člani programskega odbora kot tudis predstavitvijo posterjev in s predavanji. Aktivno je sodelovalo tudi Društvo onkoloških bolni­kov Slovenije. V sekciji »Podpora bolnikom in zagovorništvo« smo sodelovali z vabljenim predavanjem in predstavili naše psihosocial­ne programe, ki so namenjeni vsem bolnikom z rakom in še posebej enodnevni program »Kako živeti z rakom«, ki je nastal pod okriljem Sekcije za raka pljuč, katere predsednica je prof. dr. Tanja Čufer, in je namenjen bolnikom z rakom pljuč ter njihovim svojcem. Program smo doslej izvedli v Murski Soboti, Novi Gorici in v Ljubljani. 
Kongres je bil priložnost spo­znati delovanje drugih društev bolnikov; medtem ko z evropski­mi že sedaj plodno sodelujemo (npr. društvo Luce in Celcapanet – o obeh smo že pisali v revi­ji Okno), je bilo to prvo sre­čanje z ameriškimi društvi za raka pljuč, kot sta Zveza društev in Fundacija Bonnie Addario (Global Lung Cancer Coalition, Bonnie Addario Lung Cancer Foundation). V pogovorih z njihovimi predstavniki nismo 



DRUŠTVO ONkOLOŠkIh BOLNIkOV SLOVENIJE 
pOLJANSkA C. 14, 1000 LJUBLJANA 
Uradne ure: od 9. do 13. ure, od ponedeljka do petka 

Tel.: (01) 430 32 63, 041 835 460; faks: (01) 430 32 64. E-mail: dobslo@siol.net Spletna stran: www.onkologija. org 
Člani društva so lahko zdra­vljeni in ozdravljeni bolniki, njihovi svojci in prijatelji, zdra­vstveni strokovnjaki in vsi, ki so zainteresirani za reševanje problematike raka. Za organi­ziranje samopomoči se lahko člani združujejo tudi po vrsti obolenja. Programe samopo­moči izvajajo posebej usposo­bljeni prostovoljci/ke in zdra­vstveni strokovnjaki. 
Postanite član tudi Vi! 
Za včlanitev v društvo izpol­nite prijavnico, ki jo dobite v pisarni društva, v skupini za samopomoč ali na naših sple­tnih straneh. Člani prejmejo člansko izkaznico, plačujejo članarino, so tekoče obveščeni 
o delu društva in redno preje­majo društveno glasilo Okno, ki izide dvakrat letno. 

SpLETNO MESTO DRUŠTVA ONkOLOŠkIh BOLNIkOV SLOVENIJE 
www.ONkOLOGIJA.ORG 

Na našem spletnem mestu vam ponujamo več sklopov: 
O raku – informacije in opisi različnih vrst raka in slovarček medi­cinskih izrazov. 
Nasveti in komentarji – lahko zastavljate vprašanja strokovnjakom, najdete nasvete za vsakdanje življenje in obisk pri zdravniku, pregle­date literaturo (knjižice in Okno), poiščete informacije o medicinskih pripomočkih, brezplačni pravni pomoči in pregledate zanimive pove­zave. 
Pogovori in komunikacija – sklop je namenjen stikom, zato so na njem forum, informacije o individualni in skupinski samopomoči, sogovornikih, kot tudi društvene novice in dogodki ter pričevanja bolnikov. 
Postanite prostovoljec/ka tudi Vi! 
INFORMATIVNI SEMINARJI ZA NOVE pROSTOVOLJCE 
Društvo vabi vse, ki so uspe­šno zaključili zdravljenje raka, prebrodili težave in bi želeli pomagati drugim kot pro­stovoljci v programu Pot k okrevanju, kot tudi tiste, ki imajo strokovno znanje ali izkušnje in bi jih lahko razda­jali v humanitarne namene v drugih društvenih programih. Informativni seminarji bodo odslej 2-krat letno; naslednji bo v aprilu 2017. Vabljeni! 
O nas – zbrane so informacije o društvu, njegovem delovanju in poslanstvu ter donatorjih. 
POZOR! 
Audio vodnik: Poti k zdravju na spletnih straneh – vsebuje vaje spostitve in nazornega predsta­vljanja po Simontonovi metodi avtorice Marije Vegelj Pirc, pov­zete po knjigi Carla Simontona Ozdraveti. Audio posnetke vaj v WAV formatu si lahko pred­vajate prek spletne povezave ali prenesete na svoj računalnik s povezave 
http://www.onkologija.org/sl/ domov/pogovori_in_komuni­kacija/pot_k_okrevanju/poti_k_ zdravju/. 
OBVEStILA 


OBVEStILA 


Foto: Vesna Radonjič Miholič 

DRUŠTVO NA SOCIALNEM OMREžJU FACEBOOk 
www.FACEBOOk.COM/ DRUSTVO.ONkOLOSkIh. BOLNIkOV 
V spodbudo večji interaktiv­nosti je vzpostavljena spletna stran društva tudi na socialnem omrežju facebook. Z njo dosega­mo večjo obveščenost širše jav­nosti in prepoznavnost tudi na Obiščite tudi novo spletno stran www.facebook.com/pravimo­skiskrbizase/, vzpostavljeno ob 
30. obletnici društva. 
Koristne informacije tudi na: 
• 	
www.dpor.si – Državni pro­gram obvladovanja raka, 

• 	
www.ezdrav.si – Nacionalni projekt eZdravje 

• 	
www.paliativnaoskrba.si – Metulj, projekt za bolnike z neozdravljivo boleznijo 

• 	
www.onkologija.si – stro­kovno preverjene vsebine s področja onkologije 

• 	
www.izogniseraku.si – druž­


samopomoč žensk z rakom 
dojk Reach to Recovery 
International – Volunteer 
Breast Cancer Support – RRI 
(www.uicc.org), 

• 	
Evropska zveza bolnikov z rakom – European Cancer Patient Coalition – ECPC (www.ecpc.org). 

• 	
Srednjeevropska mreža bol­nikov z rakom pljuč (Central European Lung Cancer Patient Network / – CELCAPENet (www.celcapa.net/slovenian/ celcapanet/) 

• 	
Evropska mreža za raka pljuč 


– Lung Cancer Europe / glas 
bolnikov z rakom pljuč, njiho­
spletu. 
Obiščite nas na www.facebook. com/drustvo.onkoloskih.bolni­kov in se pridružite izmenjavi mnenj, oglejte si slike dogodkov in dodajte svoj komentar. 
www.facebook.com/pravimo­skiskrbizase/ 
benoodgovorna akcija ozave­ščanja o raku pri moških 
čLANSTVO V MEDNARODNIh ORGANIZACIJAh 
• 	Pot k okrevanju – med­narodna organizacija za vih družin in preživelih v EU 
– LuCE (www.lungcancereu­rope.eu/). 
• 	Svetovna zveza proti raku trebušne slinavke – WPCC (www.worldpancreaticcancer­coalition.org) 

pOT k OkREVANJU – ORGANIZIRA­NA SAMOpOMOč BOLNIkOV/ BOLNIC Z RAkOM 
INDIVIDUALNA SAMOpOMOč žENSk Z RAkOM DOJkE 
Redni obiski prostovoljk potekajo v splošnih bolnišnicah v Celju, Izoli, Mariboru, Novi Gorici in Slovenj Gradcu. 
INDIVIDUALNA SAMOpOMOč ZA BOLNIkE/BOLNICE Z RAkOM IN NJIhOVE SVOJCE 
5. 	
Koper: vsak 2. četrtek v mesecu ob 18. uri v sejni sobi Zdravstvenega doma Koper. 

6. 	
Kranj: vsak 2. petek v mese­cu ob 17. uri v knjižnici Zdravstvenega doma Kranj. 

7. 	
Krško: vsak 2. četrtek v mesecu ob 17. uri v prostorih Zdravstvenega doma Krško. 

8. 	
Ljubljana: vsak 3. četrtek v mesecu ob 16. uri v semi­narski sobi Doma Poljane, Poljanska cesta 14, Ljubljana. 

9. 	
Maribor: vsako 3. sredo v 



Prostovoljke so vam na voljo od ponedeljka do petka med 9. in 13. 
mesecu ob 17. uri v preda­valnici Zdravstvenega doma Maribor. 

10. Murska Sobota: vsak 2. petek 
v mesecu ob 15. uri v Splošni 

uro za informacije, svetovanje in izdajo publikacij. 
bolnišnici Murska Sobota, 

V info center lahko pokličete tudi na telefon.: 051 690 992. 
kirurška stavba, 5. nadstropje, 


v Medicinski knjižnici 
Splošne bolnišnice dr. Franca Prostovoljke so na voljo vsak torek in četrtek med 11. in 13. uro za 

informacije, svetovanje in izdajo publikacij. Derganca Nova Gorica. 
V info center lahko pokličete tudi na telefon: 051 383 903. 
SkUpINE ZA SAMOpOMOč BOLNIkOV/BOLNIC Z RAkOM 
imajo redna mesečna srečanja po naslednjem razporedu: 
1. 	
Celje: vsako  2. sredo v mesecu ob 15. uri v sejni sobi kirurške službe Splošne bolnišnice Celje. 

2. 	
Črnomelj: vsako 2. sredo v mesecu ob 17. uri v prostorih Osnovne šole Črnomelj. 

3. 	
Ilirska Bistrica: vsak 2. četrtek v mesecu ob 18. uri v prostorih Doma starejših občanov Ilirska Bistrica. 

4. 	
Izola: vsak 1. četrtek v mesecu ob 18. uri v sejni sobi Splošne bol­nišnice Izola. 


12. 
Novo Mesto: vsak 1. četrtek v mesecu ob 15.30 v prostorih Zdravstvenega doma Novo mesto. 

13. 
Postojna: vsak 1. torek v mesecu ob 18. uri v sejni sobi Zdravstvenega doma Postojna. 

14. 
Ptuj: vsak 2. torek v mesecu ob 17. uri v sejni sobi Doma upokojencev, Volkmajerjeva 1–3, Ptuj. 

15. 
Ribnica: vsak 4. ponede­ljek v mesecu ob 17. uri v 


OBVEStILA 

sejni sobi v 1. nadstropju Zdravstvenega doma dr. Janeza Oražma v Ribnici, Majnikova 1. 

16. 
Sežana: vsak 2. četrtek v mesecu ob 14.30 v prostorih Zdravstvenega doma Sežana. 

17. 
Slovenj Gradec: vsako 1. sredo v mesecu ob 16. uri v knjižnici otroškega oddelka v Bolnišnici Slovenj Gradec. 

18. 
Tržič: vsak 2. torek v mese­cu ob 17. uri v prostorih Zdravstvenega doma Tržič. 

19. 
Trbovlje: vsaka zadnja sreda v mesecu ob 17. uri v pro­


storih Zdravstvenega doma Trbovlje. 
20. Velenje: vsak 3. torek v mese­cu ob 18. uri v čakalnici šol­ske ambulante Zdravstvenega doma Velenje. 
Srečanja skupin za samopo­moč se lahko udeležite brez predhodne prijave, čeprav še niste včlanjeni v društvo. Vsako skupino vodi prosto­voljski tim: prostovoljec/ka koordinator/ka skupine in strokovni vodja. 
DRUGA OBVESTILA 
ZASTOpNIkI pACIENTOVIh pRAVIC 
Bolnik se lahko kadarkoli obrne na enega izmed zastopnikov pacientovih pravic, ki mu lahko svetuje, pomaga ali ga po poo­blastilu celo zastopa pri ure­sničevanju pravic po Zakonu o pacientovih pravicah. 
Delo svetovanja, pomoči in zastopanja zastopnika paciento-


OBVEStILA 

vih pravic je brezplačno in zaupno. 

Zastopniki pacientovih pra­vic uradujejo v prostorih Zavodov za zdravstveno varstvo (Ljubljana, Murska Sobota, Nova Gorica, Celje, Kranj, Ravne na Koroškem, Novo mesto, Maribor in Koper). Več informacij dobite na spletnem naslovu Ministrstva za zdravje RS: 
http://www.mz.gov.si/07007943. php/pogoste_vsebine_za_javnost/ pacientove_pravice/zastopniki_ 
• 	vsak četrtek (za dedni rak dojk in/ali jajčnikov). 
Za obisk v ambulanti se je potrebno predhodno naročiti. 
Kontaktna oseba je gospa Alenka Vrečar, dipl. med. ses.; dosegljiva je na telefonski številki (01) 587 96 49 (pon., sre., pet. od 8. do 9. ure) ali po e-mailu: genetika@ onko-i.si 
Več o onkološkem genetskem 
Foto: Vesna Radonjič Miholič 

Tel.: 01 244 44 92 E-mail: hospic@siol.net Spletna stran: www.drustvo­
-hospic.si 
Društvo spremlja neozdravljivo bolne in njihove svojce in nudi oporo žalujočim. 
pIC – pRAVNO INFORMACIJSkI CENTER NEVLADNIh ORGANIZACIJ 
pacientovih_pravic/ 
AMBULANTA ZA ONkOLOŠkO GENETSkO SVETOVANJE 
Deluje na Onkološkem inštitutu Ljubljana: 

• 	vsak torek (za dedni nepolipo­zni rak debelega črevesa) in 
svetovanju na http://www.onko-i. si/dejavnosti/zdravstvena_dejav­nost/skupne_zdravstvene_dejavno­sti/genetsko_svetovanje/ 
SLOVENSkO DRUŠTVO hOSpIC 
Gosposvetska cesta 9, 1000 Ljubljana 

Pravno-informacijski center nevladnih organizacij - PIC nudi svetovanje in zagovorništvo po nepridobitni ceni, in sicer 18,30 evrov za vsako začetno polovico ure. Prav tako nudi strokovno svetovanje s področja socialnih zavarovanj predvsem ZPIZ-a. 
Kontakt naslov: Metelkova 6, 1000 Ljubljana, Slovenija tel.: + 386 1 521 18 88, mobi: + 386 51 681 181 e-mail: pic@pic.si, stran: http://www.pic.si 
VAŠA DONACIJA 
V davčni napovedi lahko 
0,5 % dohodnine namenite 
našemu društvu. Davčna šte­
vilka je: 75350360. Hvala za 
Vašo pomoč! 
ZAhVALA ZA DONACIJE IZ DOhODNINE 2015 
Vsa sredstva bomo namensko porabili za izvajanje programov samopomoči in svetovanja, šola­nje prostovoljcev in izdajo publi­kacij za bolnike. 
Upamo, da boste še naprej spre­mljali in podpirali naše delo. 
Iskreno se vam zahvaljujemo. 
Marija Vegelj Pirc, predsednica 

UGODNOSTI V ZDRAVILIŠčIh 
za člane/ce Društva onkoloških bolnikov Slovenije 
Za uveljavljanje popustov se javi­te v recepciji; za identifikacijo potrebujete člansko izkaznico in osebni dokument. 
Ugodnosti vam nudijo v nasle­dnjih zdraviliščih: 
• 	Terme Dobrna d. d. 
– 	
30 % popusta na redne cene kopanja v hotelu Vita in Zdraviliškem domu, 

– 	
15 % popusta na redne cene 3 urnega zakupa za 2 osebi v Sauna studio Tisa, 

– 	
20% popusta na redne cene kopanja vse dni v tednu in praznikih, 

– 	
20 % popusta na redne cene na vstop v Deželo savn vse dni v tednu in ob praznikih, 

– 	
20 % popusta na redne cene na vseh storitev lepo­tnega centra La Vita Spa & Beauty od ponedeljka do četrtka, 

– 	
15 % popusta na ala cart ponudbo hrane v kavarni in restavraciji May za vse dni v tednu in ob prazni­kih. 


• 	Terme Topolšica 
– 	
10 % popusta za bivanje, 

– 	
10 % popusta pri vstopu v bazene in savne hotela Vesna. 


Popusti se med seboj izklju­čujejo. 
• 	Terme Krka d.o.o. 
Talaso Strunjan, Dolenjske Toplice, Šmarješke Toplice 
– 	
10 % popusta na cene penzionskih storitev, 

– 	
10 % popusta na cene zdravstvenih storitev, 

– 	
10 % popusta na cene vstopnic za bazene. 


Popusti veljajo na indivi­dualne cene storitev iz redne­ga cenika z veljavno člansko izkaznico in ne velja za akcij­ske ponudbe. Skupni sešte­vek vseh popustov vključuje še dodatno 10 % popusta za upokojence in člane Kluba Krka. 
• 	Družba Sava turizem d.d. 
10 % popusta ob nakupu celodnevne kopalne karte za: 
– 	
Terme 3000 Moravske Toplice – Bazenski kom­pleks, 

– 	
Terme Lendava, 

– 	
Terme Ptuj – Vodni park, 

– 	
Terme Banovci, 

– 	
Zdravilišče Radenci, 

– 	
Wellness Živa na Bledu (Sava Hoteli Bled). 


Popusti se odobrijo na kopali­ških blagajnah ob predložitvi članske izkaznice. Ena članska izkaznica velja za 10 % popu­sta za največ 2 odrasli in 2 otroški kopalni karti 
• 	
Grand Hotel Rogaška – Rogaška Resort 

– 	10 % popusta na vse pake­te bivanja za člane in naj­ožje družinske člane. 

• 	
Terme Zreče in KTC Rogla 

– 	
10 % popusta na redne cene penzionskih storitev za KTC Rogla in Terme Zreče, 

– 	
20 % popusta na masažo Rogla v centru na Rogli 




OBVEStILA 

Vstop v savno Welness center Natura na Rogli samo 15 € na osebo, 
15 € za izbrane storitve v wellness centru Idila Terme Zreče, 

9 € za izbrane zdravstvene storitve v Termah Zreče. 
• Thermana Laško 
Hotel Zdravilišče Laško in hotel Thermana Park Laško 

– 	10 % popusta za vstopni­ce v bazen, bazen + savno, wellness storitve, fiziote­rapevtske storitve, ki velja za družinske člane in se izključuje z večernimi akcijskimi ponudbami. 
78 – 	30 % akcijskega popusta na celodnevno vstopni­co za kopališče hotela Zdravilišče Laško vse dni v tednu tudi v času prazni­kov in počitnic. 
– 	20 % akcijskega popusta na celodnevno vstopnico v Termalnem Centru hotela Thermana Park Laško za vstope od ponedeljka do petka. Popust ne velja v času praznikov in počitnic. 
Pri akcijskem popustu se za vstopnico za savno obračuna tudi 10 % popu­sta. 
Popusti veljajo ob predlo­žitvi članske izkaznice in modre kartice Thermana kluba na dan koriščenja storitve in se ne seštevajo z ostalimi popusti, ki jih nudi Thermana. 

DRUŠTVENE 
pUBLIkACIJE 

Z zbirkami knjižic Dobro je vedeti, Vodniki in Povezave želi­mo širiti znanje in védenje o raz­ličnih vrstah bolezni in njihovem zdravljenju. Posebej vzpodbudna so pričevanja bolnikov, ki so za Vas iskreno podelili svoje izku­šnje z boleznijo. 
Knjižice kot tudi zgibanke in brošure lahko dobite v pisarni društva ali jih naročite na našem spletnem mestu: www.onkologi­ja.org, na katerem jih lahko tudi berete. 

pUBLIkACIJE NA ZALOGI 
Zbirka Dobro je vedeti: 
Mamografija, Hormonsko zdra­vljenje raka, Zdravljenje bolečine pri raku 
Zbirka Vodniki: 
Rak rodil, Rak mod, Maligni limfomi, Rak prostate, Rak pljuč, Rak ščitnice 
Zbirka Povezave: 
Kirurško zdravljenje raka dojk in rekonstrukcija dojke, Živeti s kostnimi zasevki. 
Zgibanke in brošure: 
Predstavitvena zgibanka Društva, Rak dojke, Mamografija, Hormonsko zdravljenje raka dojk, Rak pljuč, Rak mod, Biološka zdravila za zdravljenje raka, Rak jajčnikov, Rak trebu­šne slinavke, Redki raki – projekt RARECAREnet, Kaj je imunoon­kologija, Komunikacija v družini. 

Foto: Jasmina Putnik 


AVTOR: JANEZ DONŠA  ČISTILEC ULIC  REČICA IN NASELJE PRI DOBU  NEKDANJA ENOTA ZA DELO  POJAV OB NEVIHTI  KOST PRSNEGA KOŠA  NOBELO­VEC ZA MIR LETA 2001 (KOFI)  VZGOJA ŽIVALI  
DELAVEC V TOVARNI PLEME­NITE KOVINE  
 
 
 
 
 
 
 
IGRALKA DIETRICH  
 
 
 
 
 
 
 
IZVOR, POREKLO  

 
 
 
 
 
 
 
 
SLOVENSKI GIMNA- STIČAR S SVOJO PRVINO (LOJZE)  METEORO­LOGIJA, KI PROUČUJE KMETIJ­STVO  SLAVKO OSTERC  PROSTOR ZA ČRTO IGRIŠČA  AVSTRIJ. KRALJICA  
 
 
 
 LJUBKA GOZDNA ŽIVAL 
 
 
 
 
ALBANSKI POLITIK (FAN S.)  
DELOVA PRILOGA  
GRŠKA PREROKI­NJA  
 
 
 
 
 
 
 
 PARNI ORGAN VIDA  
 
 
 NOČNI LETALEC  IZDAJA­TELJ VREDNO­STNIH PAPIRJEV  
OČE  
ZAČETNI BESEDNI KONTAKT  
 
 
 
 
 
 KRVAVEČA POŠKODBA  
 
 
 
 NEON  
 
 
PRIPRAVA ZA HOJO PO LEDU  
PLAYBOY ZAJČICA (NATAŠA)  
LEE REMICK  
 
 PRITISK  
 
 
 
 UIGRANA DVOJICA  
 
 
 
 
 
 
MLAKA, LUŽA  ANGLEŠKI BIOKEMIK (FRANCIS)  
TONSKI NAČIN V GLASBI  
 
 
 SMUČAR KOSTELIĆ  
 
 
 
 
 DOMNEVNI SNEŽNI ČLOVEK V HIMALAJI 
 
 
 
 
NASILNA KRAJA  
RIMSKI BOG S PUŠČICO  
 
 
 
 KANADSKI HOKEJIST (BOBBY)  
 
 
 JAPONSKI POSATELJ ITO  KRILATI DEČEK, AMORET  
 
 
 
 
LUNINA FAZA  ŠTOR, PAROBEK  
NEČLAN PARTIJE  
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 MESTO V SREDNJI NIZOZEM­SKI  
 
 
 
ERIK TUL  
Pomoč: EMITENT, KIRN, SEI, NOLI, ORR, CEREZIN  FIZIČNI OBRAČUN, PRETEP  
 
 
 
 
 ZEMELJSKI VOSEK  
 
 
 
 
 
 
 
SANJAČ, FANTAST  
HISTORIK  
VRZEL,REŽA LUKNJA  
 
 
 ZAČETEK TEKA IZ POKLEKA  
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
GORA ČAROVNIC  
NOVA GORICA  
 
 PIJAČA OB KLEPETU  
 
 
 
 TELIČEK 
GRŠKA PO­KRAJINA, ELIDA  
VELIKA PTICA UJEDA  
 
 
 
 AMERIŠKA KUKAVICA  
 
 
 
KLANČINA ZA LAŽJI DOVOZ  
SOSED ŠTAJERCA  
 
 
 
 
 
 
 
 
LEPO VEDENJE, BONTON  
 
 
 
 
 SELEN  
 
 
FOTO­GRAFIJA  
IZRASTEK V GOBCU KITA  
 
 
 ZASADITEV CEPINA V LED  
 
 
 
 
SVINJA, ČUNKA  
IVAN GROHAR  
 
 MANJŠE PLOVILO  
 
 
 
 STAR SLOVAN  
VZHODNO­AFRIŠKI GRM  
GLAVNO MESTO CIPRA  
 
 
 
 
 
 
 
 
ZEVSOV SIN, EAK  
 
 
 
 GLIVIČNA BOLEZEN NA VINU  
 
 
 
OBROK PLAČILA  
 
 
 
 SLIKA ALI KIP NAGICE  
 
 
 

izdajo te številke so Finančno omoGočili: 

FIHO – Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih              organizacij 
Ministrstvo za zdravje RS 
Zahvaljujemo se tudi številnim neimenovanim posameznikom in organizacijam, ki z razumevanjem podpirajo delovanje društva. 
poslovni račun: 0201 4001 5764 598 
Vabimo Vas, da se pridružite našim sponzorjem in donatorjem! 
sVojo podporo lahko izkažete tudi tako, da namenite do 0,5 % dohodnine 
društVu onkoloških bolnikoV sloVenije – daVčna šteVilka je 75350360. 

ŽivLjenje je vrednota, 
zato z oSebnim SmiSLom vSakega trenutka 
povezujmo ga v ceLoto. 

geSLo druŠtva