SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Viktor V. Martynov Vprašanje glotogeneze Slovanov............69 K Junko Kos Evropski vplivi v romanopisju slovenske moderne.....75 t^ Martina Križaj Soglasniška nasprotja v slovenskem knjižnem jeziku v skladu s Trubeckojevo teorijo................93 OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Tone Pretnar Jan Kasprowicz pri Slovencih.............107 Mate Šimundic Milica Grkovič: Imena и Dečanskim hrisoouljama.....112 Aleksandra Borowiec-Fiuto Povojna književnozgodovinska slovenistika na Poljskem . . . 115 Alois Jedlička O dejavnosti Mednarodne komisije za slovanske knjižne jezike pri Mednarodnem slavističnem komiteju.........112 Mario Glogovic Pisma Frana Govekara Rikardu Kataliniču Jeretovu 1932—1949 126 Teresa Zofia Orloš Zanimiva knjiga o zgodovini češkega besedja.......140 Ada Vidovič-Mulm VoDa slovenska skladnja J. Toporišiča.........142 CONTENTS STUDIES Viktor V. Martynov The Question of the Glottogenesis of the Slavs......69 Janko Kos European Influences in the Novels of the Moderna Period . . 75 Martina Križaj Consonantal Oppositions in Standard Slovene According to Trubetzkoy's Theory.................93 REVIEWS - NOTES - REPORTS - MATERIALS Tone Pretnar The Reception of Jan Kasprowicz in Slovenia.......107 Mate Šimundic Milica Grkovič: Imena и Dečanskim hrisovuljama.....112 Aleksandra Borowiec-Fiuto The Contributions of Literary Historians to the Slovene Studies in Poland after W. W. II...............115 Alois Jedlička The Activities of the International Commission for Standard Slavic Languages at the International Slavic Committee . . . 122 Mario Glogovič Fran Govekar's Letters to Rikard Katalinič Jeretov between 1932 and 1949 ................... 126 Teresa Zofia Orloš An Interesting Book on the History of Czech Lexicon . . . 140 Ada Vidovič-Muha Jože Toporišič: Nooa slovenska skladnja........142 Uredniški odbor — Editorial Board: France Bernik; Tomo Korošec, Jože Koruza, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede — Editor in Chief for Literary Sciences), Jakob Rigler, Alenka Sivic-Dular, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravcc Časopisni svet — Counsel of the Journal: Martin Ahlin, Emil Cesar, Drago Druškovič, Janez Dular, France Forstncrič, Peter Gregore, Marko Juvan, Boris Paternu, Jože Sifrer (predsednik — President), Alenka Sivic-Dular, Jože Toporišič, Franc Zadravec Odgovorni urednik — Editor: Franc Zadravec, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana Tehnična urednika — Managing editors: Miran Hlndnik in Velemir Gjurin Naročila sprejema in časopis odpošilja — Subscription and Distribution: Založba Obzorju, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo dr. Rudi Lešnik Natisnila — Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana — 800 izvodov С 91191 UDK 808-022 Viktor Vladimirooič Martynov Beloruska akademija znanosti, Minsk VPRAŠANJE GLOTOGENEZE SLOVANOV Metode prostorsko-časovne stratifikacije nosilcev jezika predzgodovinskih obdobij na gradivu primerjalnozgodovinskega jezikoslovja, konkretno prajezika Slovanov, kažejo njegove stike z baltskimi, italskimi, iranskimi, keltskimi in germanskimi jeziki. The methods of the time/space stratification of the language users in the prehistoric periods applied on the material procured by comparative historical linguistics display the contacts of the protolanguage of the Slavs with the Baltic, Italic, Iranian, Celtic, and Germanic languages. Vprašanju glotogeneze (nastanka jezika) Slovanov je posvečena vrsta mojih razprav, objavljenih v zadnjih dvajsetih letih.* Glavna njihova posebnost je v tem, da je v njih nenavadno veliko pozornosti posvečeno ugotavljanju in določanju zanesljivosti dobljenih rezultatov. Povečano zanimanje za izdelavo učinkovitih raziskovalnih metod in meril zanesljivosti lahko razložimo tako s splošno znanstvenimi razlogi kot tudi s specifičnostjo obravnavanega vprašanja. Zmeraj sem bil prepričan, da tako v jezikoslovju kot tudi v drugih znanostih, ki težijo za zanesljivimi rezultati, ni prostora za povedi tipa »Ne verjamem, da bi bilo to mogoče«. Znanstveni rezultati niso predmet vere. Treba jih je dokazati, predstaviti v zaporedju sodb, katerih sleherni korak mora biti preverljiv v odnosu do tistega, za kar smo se dogovorili na začetku. Vsaka razvita znanost predstavlja enotnost dveh svojih aspektov: strukturnega in evolucijskega. Prvi zadeva zakonitosti v strukturi proučevanega predmeta, drugi pa njegov nastanek. Kadar govorimo o razvoju kakega pojava, tedaj je osnovna metodološka zahteva pri njegovem raziskovanju dosledna retro-spekcija. Ta mora postopno odgrinjati mlajša stanja, pri tem pa mora napredovati v smeri od znanega prek še ne dovolj znanega k neznanemu. Za učinkovito uresničevanje tega načela je potrebna teoretično utemeljena členitev nepretrganega razvoja predmeta na nekatera njegova stanja, menjavajoča se v času. Tako mora biti na koncu rekonstruirano stanje, kakršno je bilo, preden se je pojavil predmet sam. V zgodovinskem jezikoslovju to pomeni uporabo Baudouinovega tipološkega načela s periodizacijo razvoja proučevanega jezika in rekonstrukcijo stanja, kakršno je bilo pred njegovim nastan- * Osnovne razprave tega cikla, navedene v kronološkem zaporedju: V. V. Marty-noo, Slavjano-gerinanskoe leksičeskoe vzaimodejstvie drevnejšej рогу, K probleme prarodiny slavjan, Minsk, 1963; isti, Problema slavjanskogo ètnogeneza i metody lmgvističeskogo izučenija Pripjatskogo Poles'ja, Sovetskoe slavjanovedenie 1965 (4); lsti, Analiz po semantičeskim mikrosistemam i rekonstrukcija praslavjanskoj leksiki. Etimologija — 1968, Moskva, 1971; isti, Praslavjanskaja i balto-slavjanskaja suf-fiksal'naja derivacija imen, Minsk, 1973; isti, Balto-slavjanskij innovacionnyj process У oblasti imennogo slovoobrazovanija, Baltistica, II priedas, 1977; isti, Balto-slavjano-italijskie izoglossy, Minsk, 1978; isti, Balto-slavjano-iranskie jazykovye otnošenija ' glottogenez slavjan, Baltsko-slavjanskie issledovanija — 1980, Moskva, 1981 ; isti, baltijskij leksičeskij ingredient praslavjanskogo jazyka, Acta Baltico-Slavica 1982, zv. 14; isti, Stanovlenie praslavjanskogo jazyka po dannym slavjano-inojazyènyh kontaktov, Minsk, 1982; isti, Jazyk v prostranstve i vremeni: k probleme glottogeneza slavjan, Moskva, 1983. kom. Določitev zaporedja jezikovnih stanj nujno zahteva prostorsko in časovno stratifikacijo. Menili bomo, da je v vseh primerih, kjer je tam zahtevam lahko zadoščeno, problem nastanka jezika rešljiv. Pri prehodu od splošno znanstvenih vprašanj k specifičnim se ustavimo ob nujnosti upoštevanja medsebojne odvisnosti divergentne in konvergentne smeri v razvoju jezika. Vsakršno spremembo jezikovnega stanja zaradi zno-trajsistemskih vzrokov imenujemo divergentno, in povsem naravno imamo tak razvoj za nepretrgan. Vsakršno spremembo jezikovnega stanja, ki jo povzročijo zunanji dejavniki (odnosi z drugimi jeziki), imenujemo konvergentno, zato je povsem naravno, da se nam tak razvoj zdi pretrgan. Število in zaporedje stanj danega jezika določa število jezikov, ki so bili z njim v stiku, in zaporedje, v katerem so si ti stiki sledili. Določanje razvoja jezika s stališča enotnosti divergence in konvergence nam omogoča, da z zaporedno retro-spekcijo prikažemo osnovne stopnje v njegovem oblikovanju in razvoju in vzpostavimo tudi stanje prajezika. Kot je bilo že povedano, osnovne stopnje pri nastajanju in razvoju jezika nakazujejo stiki proučevanega jezika z drugimi jeziki. Če pustimo ob strani kulturne prevzete besede, ki se praviloma razširijo na skupino jezikov, lahko parne (medsebojne) odnose med jeziki zajamemo v dva tipa: stični in substratno-superstratni. Prav ta dva tipa odnosov razkrivata prostorsko-časovno stratifikacijo proučevanega jezika. Stiki predpostavljajo pronicanje (infiltracijo) besed preko meja, ki ločijo področja narečnih kontinuiimov, tako da se v obmejnem predelu pojavi dvojezičnost. Substratno-superstratni odnosi pomenijo besedno in slovnično pronicanje z vznikom dvojezičnosti na celotnem področju, kjer prihaja do medsebojnega vplivanja narečnih kontinuumov. Naše raziskave so pokazale, da pri praslovanskem jeziku lahko govorimo v retrospektivnem kronološkem zaporedju o slovansko-germanskih in slovan-sko-keltskih stikih (5.—3. stol. pr. n. š.), o slovansko-iranskih (6.—5. stol. pr. n. š.) ill slovansko-italskih (12. stol. pr. n. š.) substratno-superstratnih odnosih. Kar zadeva zadnje, bi bolj ustrezalo, če bi govorili o zahodnobaltsko-italskih substratno-superstratnih odnosih, glede na to da bi v obdobju pred njimi težko govorili o obstoju slovanskega jezika. Število besednih in slovničnih prvin Л-jezika, ki so prišle iz B-jezika, imenujemo A-ingredient B-jezika. Preprosto sklepanje nam pove, da ima vsak jezik toliko ingredientov, kolikor je imel stikov z drugimi jeziki. Izoblikoval sem merila za določanje ingredientov in za diagnosticiranje njihove zanesljivosti. Pri tem sem uporabil Bau-douinovo tipološko načelo in preverjal ta merila na lahko dostopnem gradivu dokumentiranega razvoja jezikov in narečij. Tako mi je kot zgled služilo medsebojno učinkovanje anglosaksonskega in starofrancoskega ingredienta pri oblikovanju in razvoju angleškega jezika. Za angleščino je, kot je znano, značilen boj sopomenk iz teh dveh ingredientov, to je tip flood — deluge, od katerih ima prva redno germansko ustrezimo, druga pa kaže na drugoten francoski izvor. Prav tako se šteje, da slovanski sopomenski pari zadovoljujejo merila za odkrivanje baltskega in italskega ingredienta, prim. p6rstZ — pal6c6, če ima eden izmed členov (v našem primeru prvi) obvezno baltske in morda še druge indoevropske ustreznice, drugi pa le natančno italsko vzporednico, ki jo po glasovnih, besedotvornih in pomenskih lastnostih ali vsaj po kaki izmed njih preverjamo kot vir infiltracije. Enako se dajo razmejiti tudi baltski in iranski ter baltski in keltski ingredienti. Glede germanskega ingredienta je treba reči, da ni tipičen, ker se pragermanska pronicanja le malo razlikujejo od gotskih, ki jih datiramo v čas od 1. do 4. stol. n. š. in loka-liziramo ob Visli in v drugih območjih slovanskega jezikovnega področja, ob-segajočega v tem času že veliko ozemlje. Pri določanju prostorsko-časovne stratifikacije slovansko-germanskih jezikovnih stikov izhajamo iz analize slavizmov v pragermanskem jeziku, pri preverjanju zanesljivosti virov pa uporabljamo ista glasoslovna, besedotvorna in pomenska merila. V seznam najbolj zanesljivih pragermanskih slavizmov danes uvrščamo naslednje besede: 1. daila, dailjan 'del, deliti* (< psi. dêlZ, deliti); 2. hmata bister, hraber, spreten' (< psi. chvatZ); 3. malta 'slad' (< psi. molto); 4. mapljan 'svečano nagovoriti, obetati' (< psi. modliti) ; 5. nepija 'sorodnik, mož' « psi. netijZ); 6. plata, plat ja 'kos tkanine' (< psi. platZ, platôje); 7. ploga Plug' (< psi. plugZ) ; 8. sadula 'sedlo' (< psi. sedZlo); 9. sakan 'kriviti, tožiti, prepirati se' (< psi. sočiti); 10. skapa 'ovca' « psi. skopZ); 11. skatta 'živina, imetje' « psi. skotZ); 12. tila 'obdelana zemlja « psi. t6lo); 13. tûn 'plot, živa meja' (< psi. tynZ); 14. mar ga 'zločinec, hudič, volk' « psi. vorgZ). — Slovanske fonetične inovacije lahko ugotovimo v 4., 5. in 11. primeru (meta-teza dl < Id, poenostavitev soglasniškega sklopa pt > t); v primerih 1, 6, 7, 9, 10 in 13 fonetične značilnosti govorijo v prid slovanskega vira (odsotnost normalnega prvega premika soglasnikov in nemožnost starega p-ja v germanščini, «a stoji na vzglasju). Slovanske besedotvorne inovacije se dajo ugotoviti vi., 2-, 3., 6., 7., 8., 11., 12., 13. in 14. primeru. Pomenske inovacije sem preverjal z analizo po pomenskih mikrosistemih. Spisek najzanesljivejših keltizmov v praslovanščini bi obsegal naslednje besede: 1. bagno 'nizek, močviren kraj, močvirje' « prakelt. bôgan); 2. br'uho trebuh' (< prakelt. briuho) ; 3. jama 'jama, votlina, gomila' (< prakelt. öma) ; 4. кШб 'koča, koliba, pomožno poslopje' (< prakelt. klëti); 5. korsta 'garje, kraste') « prakelt. kars-); 6. sadlo 'salo, loj' « prakelt. saldi); 7. sèta 'bridkost, žalost' « prakelt. saitu); 8. tragZ « prakelt. trag-). — Keltske fonetične inovacije ugotavljamo v 1., 3. in 4. primeru (nastanek drugotnih dolžin dvo-glasniškega izvora); v 2., 4., 5. in 8. primeru govorijo fonetične značilnosti v Prid slovanskemu izvoru (upoštevanje zakonitosti lenicije, odsotnost asibi-Jacije v satem jezikih, skrajšanje prednaglasnih dolžin v keltščini). Keltske besedotvorne inovacije izkazujejo 1., 6., 7. in 8. primer. Semantične inovacije sem preverjal z analizo po semantičnih mikrosistemih. Seznam najzanesljivejših iranizmov (skitizmov) v praslovanščini obsega naslednje: 1. (j)ascerZ 'kača, zmaj' « iran. ažitar); 2. bogZ 'bog' « iran. jg*a\\ 3" dioZ zli duh' « iran- deiva) ; 4. dZždž6 'slabo vreme, dež' « iran. auz-diu); 5. gatati 'nejasno govoriti, vedeževati' « iran. ga&a); 6. chZrtZ niter, lovski pes, hrt' « iran. hurta) ; 7. chvala 'zahvala, izražanje hvaležno- fn 1.ГаР' hDala)'< a kZ 'k' « iran- M: 9- тФ<> mož' « iran. manuš-); odZ ta' « iran. ava-); 11. patriti gledati, skrbeti za, varovati' « iran. P aurai) ; 12. radi 'zaradi, za' « iran. radi); 13. sinj6 'sinji' « iran. akseina); i*, volsZ 'las' « iran. oalsa). — Iransko (skitsko) fonetično inovacijo ugotavljamo v 1., 4., 6., 7., 12., 13. in 14. primeru (denazalizacija, refleksi za indo-evropske palatale, prehod nezvenečih soglasnikov v zveneče, začetni h < s, uolgt samoglasniki, skitski l). Iranske besedotvorne inovacije ugotavljamo vi., •• o., 7., 9., 11. in 14. primeru. Pomenske inovacije sem preverjal z analizo Po pomenskih mikrosistemih (gl. zlasti bogZ in dioZ). Pod pojmom italski ingredient ne razumem izposojenk iz italskili jezikov. Tu imam v mislih neki jezik (tip venetskega jezika), ki ima del besedja skupen z latinskim jezikom in ki je morda v jezikovni zvezi z italskimi jeziki. Spisek najzanesljivejših leksemov italskega izvora obsega naslednje: 1. agnZ 'jagnje' (< ital. agnos); 2. bedro 'bedro' (< ital. *bhedrom); 3. borščno 'moka' (< ital. *bharsina); 4. dêtZ "dete' (< ital. dhêtos); 5. glZtZ 'grlo, goltanec' (< ital. glutos); 6. golqb6 'golob' (< ital. galumbis); 7. gçserZ 'gosak' (< ital. hanser); 8. gZmZ 'peč, ognjišče' (< ital. *gliurnos); 9. )6gZla 'igla' (< ital. jugula); 10. kobyla konj' (< ital. kabö-la); 11. lèto 'poletje, prijeten čas' (< ital. *laitos) ; 12. luna 'luna' (ital. louksna); 13. matorZ 'star, zrel' ( shramba, obraniti -> obramba, Sent peter -> -> Šempeter). V nekaterih narečjih pa pride do nevtralizacije fonemov m in n na r-l je dvostransko osamljeno odvzemalno stalno (tip 9),17 m-v, m-j, m-r, m-l, n-o, n-j, n-r, n-l, v-r, v-l, j-r in j-l pa so večstranska osamljena enakopolna stalna nasprotja (tip 16).18 1.5.2 Nezvočniška nasprotja uvrščamo v sedem skupin: 1. dvostranska sorazmerna odvzemalna stalna nasprotja (tip 3) so č-š = = k-h = d-z = dž-ž, 2. dvostranska sorazmerna odvzemalna odpravljiva (tip 4) so p-b — t-d = = k-g = č-dž = s-z = š-ž,19 3. dvostransko osamljeno enakopolno stalno (tip 7) je z-ž, 4. dvostransko osamljeno stopenjsko stalno (tip 11) je t-c, 5. večstranska sorazmerna enakopolna stalna (tip 13) so: p-t = b-d t-dž — s-ž k-s = g-z p-č = b-dž t-k = s-h = d-g k-š = p-k = b-g c-z = č-ž k-d = /l-Z p-s = b-z c-č = s-š k-dž = h-ž p-š = b-ž č-k = š-h = dž-g s-d = š-dž t-č = d-dž č-s = dž-z t-š = d-ž č-d = š-z = h-g koncu besede oz. pred premorom, npr. znâm — znan. (T. Logar, Slovenska narečja 1975, 14.) 17 Nasprotje r-l je v otroškem govoru odpravljivo v vseh položajih; otrok vedno izgovarja l (npr. reva — léva je v otroških ustih leva). 18 Nasprotja m/n/v/j-r in m/n/v/j-l niso sorazmerna zato, ker г in l nista povsem enaka fonema, saj se razlikujeta v pretrganosti (P-nP), ki pa iz teh nasprotij ni razvidna. 18 To so t. i. premene po zvenečnosti. Po J. Toporišiču (GNPSJ 1978, 26) so glasovi tipa t-d obstojni pred Sa in Zv, medtem ko v določenih položajih obstojnost izgubijo, in sicer: a) nz nZv t je tako v besedni kot v govorni enoti ohranjen v položaju pred Sa, Zv, nz nZv in #, pred z nZv pa se premenjuje z d; prim. protak k očetu __ boš očeta protje k meni boš mene svadba l^bratu bož brata protka k pošti boš pošto prot k boš b) z nZv d se v besedni enoti ohranja pred Sa, Zv in z nZv, pred nz nZv in # se premenjuje s t, \ govorni enoti pa se ohranja le pred z nZv, v vseh ostalih položajih pa ne; prim. prodak prodje sodba protka prot pred očeta pred mene pred brata prêt pošto prêt v-' V—' >-' mlat oče mlat moš mlad bor mlaijclas mlat Po SS 1976 (115—118, 198—200) imamo poleg premen po zvenečnosti še druge so-glasniške premene: 1. premene po disimilaciji (npr. Hrvat — hrvaški, deklica — dekliški, gostač — gostaški, divjak — divjaški, nebesa — nebeški, Pag — paški, mitral jez — mitralješki), ki so besedotvorne, tj. premenjuje se končni soglasnik prvotne govorne podstave; 2. sičniške premene (npr. pletem — plesti, pečem — peci, otrok — otroci, bodem — bosti, drug — druzga, strižem — strizi), ki so predvsem oblikoslovne, tj. posamezni morfemi se premenjujejo v soglasnikih, redko besedotvorne (npr. povedati — povest) ; 3. premene po mehčanju, ki so oblikoslovne (npr. pekel — peči/pečem, strigel — stričijstrižem, pihati — pišem, usmrtiti — usmrčen, nositi — nošen, prevoziti — prevožen) in tudi besedotvorne (prim, roka — ročica, noga — nožica, kmet — kmečki, nositi — noša, voziti — vožnja, streha — strešica, stvarca — stvarčica). 6. večstranska osamljena enakopolna stalna nasprotja (tip 16) so: p-c/f/h/d/di/g/z/ž č-f/hjb/g/z i-fjh/b/e/z/ž*> k-f/b/zjž c-kjf/š/h/b/d/dž/g/ž*> f-s/š/ h/b/d ! dž/g'z[ž š-b/d/g s-b/dž/g h-bfdjdi 7. večstransko osamljeno odvzemalno stalno nasprotje (tip 17) je t-s, 8. večstransko osamljeno stopenjsko stalno nasprotje (tip 18) je c-s. I.5.3 Kot vidimo, za slovenski knjižni jezik ne moremo potrditi vseh 18 tipov nasprotij. Lahko pa prikažemo pogostnost posameznih tipov (izraženo v %): Nasprotje Zv °/o nZv % 1. dvostransko sorazmerno enakopolno stalno — — 2. dvostransko sorazmerno enakopolno odpravljivo — — 3. dvostransko sorazmerno odvzemalno stalno — 4 4. dvostransko sorazmerno odvzemalno odpravljivo — 6 5. dvostransko sorazmerno stopenjsko stalno — — 6. dvostransko sorazmerno stopenjsko odpravljivo — — 7. dvostransko osamljeno enakopolno stalno 6,6 1 8. dvostransko osamljeno enakopolno odpravljivo 6,6 — 9. dvostransko osamljeno odvzemalno stalno 6,6 — 10. dvostransko osamljeno odvzemalno odpravljivo — — II. dvostransko osamljeno stopenjsko stalno — 1 12. dvostransko osamljeno stopenjsko odpravljivo — — 13. večstransko sorazmerno enakopolno stalno — 39 14. večstransko sorazmerno odvzemalno stalno — — 15. večstransko sorazmerno stopenjsko stalno — — 16. večstransko osamljeno enakopolno stalno 80 47 17. večstransko osamljeno odvzemalno stalno — 1 18. večstransko osamljeno stopenjsko stalno — 1 Trubeckojeve teze glede razširjenosti posameznih tipov nasprotij se glasijo: 1. Dvostranska nasprotja so manj pogosta kot večstranska.®1 — To velja tudi za slovenski knjižni jezik: pri zvočniških nasprotjih je razmerje 20:80, pri nezvočniških pa 12 : 88. 2. Dvostranska nasprotja so predvsem sorazmerna.24 — Pri Zv tej tezi ne moremo pritrditi (0: 20), pri nZv pa (10: 2). 3. Pri večstranskih nasprotjih prevladujejo osamljena.2' — Tako je tudi pri slovenskih zvočniških (0:80) in nezvočniških nasprotjih (39: 49). M Nasprotja, ki jih tvorita t in с (npr. t-f in c-f, t-h in c-h, ...), so le navidezno sorazmerna, v resnici pa ne, ker se I in с razlikujeta v zlitniškosti (nZl-Zl) in v akustičnih značilnostih (blago — ostro). 21 Trubeckoj, 1969, 69. Razmerje med dvo- in večstranskimi nasprotji pri nemških soglasniških nasprotjih je 7 : 93. 22 Trubeckoj, 1969, 71. Navaja razmerja za nemščino, in sicer 6 : 1. 23 Trubeckoj, 1969, 71. V nemščini je to razmerje 15 : 78. 4. Največ je enakopolnih nasprotij, nato odvzemalnih, stopenjska so zelo redka.24 — Tako stanje je tudi pri nas: razmerje pri zvočniških nasprotjih je 93,2 : 6,6 : 0, pri nezvočniških pa 87 : 11 : 2. 5. Nasprotja so predvsem stalna, odpravljivih je malo.25 — Tudi ta trditev drži za naša nasprotja, saj je pri zvočnikih odpravljivo eno samo nasprotje (93,2 : 6,6), pri nezvočnikih pa jih je šest (94: 6). 6. Cim več je v jeziku dvostranskih sorazmernih odvzemalnih odpravljivih nasprotij (tip 4), tem večja je povezanost (kohezija) fonemskega sistema; in obratno, čim več je večstranskih osamljenih enakopolnih nasprotij (tip 16), tem manjša je povezanost fonemov.2® — Razmerje med tema dvema tipoma je pri naših zvočniških nasprotjih 0: 80, pri nezvočniških pa 6: 47. Lahko torej rečemo, da so Zv v svojem sistemu slabše povezani kot nZv, a tudi pri teh je povezanost šibka. 1.6 Dvostranska sorazmerna odvzemalna nasprotja (tipa 3 in 4) je Tru-beckoj ločeval od ostalih z izrazom korelacija.27 Poznamo več vrst korelacij, npr. korelaeijo zvenečnosti, trajnosti, mehkosti, pridiha.28 Slovenski zvočniki ne tvorijo dvostranskih sorazmernih odvzemalnih nasprotij, zato pri njih ne moremo govoriti o korelaciji. Pač pa imamo pri nezvočniških nasprotjih dve vrsti korelacij, tj. korelaeijo zvenečnosti (p-b = t-d = k-g = č-dž = s-z = š-ž) in trajnosti (č-š = k-h = d-z = dž-ž). Kadar se isti fonem udeležuje dveh (ali več) različnih korelacij, tvori z drugim članom korelacijskega para t. i. korelacijski snop;29 npr. k se udeležuje korelacije zvenečnosti in trajnosti, zato tvori skupaj z g in h korelacijski snop k . f^h Ker se pri nas udeležuje dveh korelacij vedno le en sam član, imamo tričlanske korelacijske snope:30 dž š ž č t dž Korelacijski snop je tesneje povezan, če so člani med seboj odpravljivi (nevtralizirani). Takih primerov v slovenskem knjižnem jeziku ni.31 « Trubeckoj, 1969, 75. " Trubeckoj, 1969, 77—83. 26 Trubeckoj, 1969, 84. 17 Trubeckoj, 1969, 83—86. Po Trubeckoju lahko povzamemo: Korelacija je vsota vseh korekcijskih parov z istim korekcijskim znamenjem. Korekcijski par predstavljata dva fonema, ki sta v odnosu dvostranskega sorazmernega odvzemalnega nasprotja. Korekcijsko znamenje je fonološka lastnost, katere prisotnost/odsotnost označuje vrsto korekcijskih parov. 28 Korekcija zvenečnosti je npr. p-b = t-d ..., trajnosti npr. č-š = k-h ..., mehkosti npr. t-f = d-d ..., pridiha npr. t-th — p-ph ... 28 Trubeckoj, 1969, 86—89. 80 Trubeckoj, 1969, 86, 87: So jeziki, ki imajo tudi štiri-, pet- in šestčlanske korekcijske snope. 31 Morda bi lahko rekli, da je snop fonema k v gorenjskem narečju nevtraliziran (prim, bog bok -j- boh). 2 Sorazmerna nasprotja, ki kažejo na enake odnose med njihovimi člani, je Trubeckoj združil v sorazmerja; na osnovi tega je izdelal fonemski sistem za nemščino.32 Za slovenski knjižni jezik je nezvočniški sistem že izdelan,33 zato si oglejmo, ali je urejen na osnovi sorazmernih nasprotij: Ž Z h 8 s f p t k č с h d g dž Naše ugotovitve so: 1. nZv v navpičnih vrstah tvorijo med seboj dvostranska sorazmerna nasprotja (p-b = t-d = k-g = č-dž = š-ž = s-z in k-h = č-š = c-s),34 2. vodoravne vrste združujejo nZv v večstranska sorazmerna nasprotja (p-t = b-d, t-k — d-g, h-š = k-č = g-dž, š-s = č-c), kar ne velja za ž-z35 in s-f, ki sta osamljeni nasprotji, prvo je dvo-, drugo pa večstransko. Vidimo, da je f edini nZv, ki ne tvori nobenega sorazmernega nasprotja, zato je v fonemskem sistemu povsem na robu. Ostali nZv pa tvorijo sorazmerna nasprotja, in sicer: k, č, š po 4; i, d, g, s po 3; p, b, h, dž, с po 2 in ž, z po 1 tako nasprotje.36 Povezanost našega nezvočniškega sistema je šibka, saj je malo dvostranskih sorazmernih odvzemalnih odpravljivih nasprotij: tesno so povezani le nT (ustrezna nasprotja so p-b, t-d, k-g, č-dž) in DJ ter ZV T (ž-š, z-s), medtem ko povezanosti med nT in T ni. 3 Trubeckojeva teorija nasprotij nas opozarja, da sta sistem nasprotij in fonemski sistem tesno povezana in odvisna drug od drugega, zato pri obravnavi soglasniških nasprotij ne gre le za iskanje nasprotij, temveč predvsem za pojasnjevanje odnosov med njimi in znotraj njih ter za povezovanje teh odnosov z odnosi v soglasniškem sistemu. Na ta način je skušala reševati problem soglasniških nasprotij tudi naša razprava. 32 Trubeckoj, 1969, 71—74: Sorazmerja b-d = p-t — m-n, b-p = d-t in b-m = d-n = = g-r/ tvorijo v nemščini dve vzporedni skupini: p-b-m — t-a-т). Na osnovi teh in še drugih sorazmerij je izdelal nemški soglasniški sistem: o z X f s š p t k p' с b d g m n tj 33 J. Toporišič, SS 1976, 84. 84 Nasprotje c-s je pogojno lahko dvostransko sorazmerno, če upoštevamo, da sta с in s v slovenskem knjižnem jeziku edina nz sičnika; opis nasprotja bi bil torej: skupno je nZv, nz, ZV, sičnik, različno je nT-T. (V sistemu nezvočniških nasprotij smo c-s uvrstili med večstranska osamljena stopenjska nasprotja: nZv, nz, ZV in nT-T.) M Pri ž-z imamo tako kot pri š-s in č-c nasprotje DJ-ZV (tj. šumevec-sičnik). Ker pa sta ž in z edina nZo T z, tvorita dvostransko osamljeno nasprotje, ne pa večstransko sorazmerno (kot š-s in č-c). 38 To se da predvideti že iz položaja vsakega fonema v sistemu; tako bi za k, č h in š lahko rekli, da so štirivulentni (potrditev za npr. k: t —k —č ), t, d, g, с so 3-va-lentni itd. g SUMMARY The theory of phonological oppositions was worked out bv N. S. Trubetzkov (Grundziige der Phonologie, 1939). To illustrate his theory, he defined the types of the consonantal oppositions in German. The consonantal oppositions in Slovene have, until now, not been described in this manner. This article follows Trubetzkoy's theory, except that it treats the oppositions of sonorants and the oppositions of obstruents separately: we have, then, oppositions of the type sonorant-sonorant and obstruent-obstruent, but not also sonorant-obstruent. Each single opposition is studied to determine 1) whether the properties common to both opposition members are characteristic of only one opposition or not (bilateral oppositions, e.g. p-b: obstruent, noncontinuant, labiolabial; multilateral oppositions, e.g. p-t: obstruent, noncontinuant, voiceless); 2) whether the distinctive properties appear in only one pair or not (isolated oppositions, e.g. t-c: nonaffricate-affricate; proportional oppositions, e.g. p-b: voiceless-voiced); 3) whether what distinguishes the members of an opposition from one another is the presence/absence of a property (= privative opposition, e.g. p-b: voiceless-voiced), the degree of a property (= gradual opposition, e.g. t-c: nonaffricate-affricate), or something else (= equipollent oppositions, e.g. s-š: dentocoronal-alveololingual) ; 4) whether the opposition members retain their distinctive properties in all positions or only in some (constant oppositions, e.g. p-t: before vowels, sonorants, voiceless obstruents, #; neutralizable oppositions, e.g. p-b: before voiced/voiceless obstruents, #). This method gives 18 types of consonantal oppositions; but not all of them are attestable for standard Slovene. It is possible, however, to confirm Trubetzkoy's thesis about the frequency of individual types of oppositions: 1) the multilateral oppositions are more frequent than the bilateral ones (the ratio for sonorants is 80 %> : 20 %>, for obstruents 88 °/o : 12 °/o), 2) the bilateral oppositions are mostly proportional (not confirmed in the case of sonorants — 00/o:20°/o, but confirmed in the case of obstruents — 10 °/o : 2 °/o), 3) the equipollent oppositions predominate, followed by the privative ones and finally by the gradual ones (sonorants 93 °/o : 7 °/o : 0 °/o; obstruents 87 °/o : 11 °/o : 2 °/o), 4) the oppositions are mostly constant, some of them are also neutralizable (sonorants 93% : 7°/o; obstruents 94°/o : 6%). Trubetzkov separates bilateral, proportional, privative oppositions from the rest by the term correlation. There are no correlations among Slovene sonorants, but there are correlations of voice (p-b — t-d = k-g — č-di = s-z = š-ž) and of constriction (č-š — = k-h — d-z = di-i). As some obstruents appear in both correlations, they form with their paired phonemes three-member correlation bundles, e.g. к g h Proportional consonantal oppositions were grouped by Trubetzkoy so as to re- Eresent the consonant system. In the Slovene consonant system set up on the same asis, the vertical chains contain the obstruents forming bilateral proportional oppositions with one another, while the horizontal chains contain the obstruents forming multilateral proportional oppositions (with two exceptions: i-z and s-f). From the numerical ratios, it is possible to explain the cohesion of the consonant system. In Slovene, the system of obstruents is weak, because there are not many bilateral, proportional, privative, neutralizable oppositions (only: p-b = t-d = k-g = — č-di = s-z = š-ž), and there are absolutely no such oppositions among the sonorants. - OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO JAN KASPROWICZ PRI SLOVENCIH Recepcija pesniške (ne pa tudi dramske in književnokritične) ustvarjalnosti Jana Kasprowicza v slovenskem kulturnem prostoru potrjuje tezo, da so poljski modernisti tako imenovane Mlade Poljske, njihovi predhodniki in utemeljitelji novega književnega nazora — razen redkih izjem — doživljali v odzivnosti slovenskih sodobnikov najprej kritične (estetske in predvsem nazorske) obravnave, šele v naslednjih obdobjih pa se je slovenska prevodna književnost obogatila s posameznimi njihovimi deli ali glede na estetsko in nazorsko orientacijo časa reprezentativnimi izbori (Pomorska, 1983); zato bo tudi pričujoči zapis sledil pravilu: od zavesti o književnem delu k spe-cifiki in selekciji njegovega prevodnega poustvarjanja. Pri tem je pomembno predvsem dejstvo, da je zavest o književnem delovanju Jana Kasprowicza tesno povezana z rastjo in specializiranostjo slovenske univerzitetne in obuniverzitetne književne sla-vistike od dvajsetih let našega stoletja naprej; od širših slavistično primerjalnih osvetlitev (Prijatelj, 1923) prehaja preko spominskih zapisov (Debeljak. 1936 in 1944) k urejevanju, sistematizaciji in sintetični oceni Kasprowiczevih del v specifično poljskem književnozgodovinskem procesu (Stefan, 1954 in 1960); prevodi, ki tako usmerjeni raziskovalnopercepcijski tok spremljajo, ilustrirajo pesnikov razvoj, kot ga je opazil strokovnjak, ali odpirajo estetsko in nazorsko sklenjeno stran iz knjige Kaspro-wiczeve pesniške ustvarjalnosti: čeprav skromni po številu, razodevajo vendarle poglavitna pesniška (tako nazorska kot oblikovna) znamenja Kasprowiczevega verznega oblikovanja. Prijateljevo razpravljanje o Kasprowiczevi besedni umetnosti je del širše razprave o poeziji Mlade Poljske in meri dosežke Kasprowiczevega pesniškega peresa z najopaznejšimi sočasnimi slovanskimi (ne le pesniškimi) književnimi dejstvi: »Njegove umetnine postajajo svojevrstna slovanska gotika, okamenel gozd duše. Iz svoje lastne vesti in iz vesti naroda, s katerim se čuti eno, snuje pesnik umotvore, podobne starini ljudskim apokrifom, verskim konstrukcijam preprostih prirodnih duš, predstavlja-jočim svet sodobne socialne družbe, kakršne jih poznamo samo še iz Rusov Andrejeva, Gorjkega in Kuprinac (Prijatelj, 1923:92). Nad slogovnim razponom v književni ustvarjalnosti ruskih modernistov, ki jih kot primerjalno gradivo navaja sintetična Prijateljeva sodba, je prevladala ocenjevalčeva koncepcija »umetnosti v službi naroda«, ki je po ugotovitvah Urszule Kowalske značilna tako za slovensko kot poljsko moderno, čeprav sta se konkretni varianti tega modela »na slovenskih in poljskih tleh pojavili popolnoma neodvisno druga od druge« (Kowalska, 1983:382), in ki zaznamuje Prijatelja kot tipičnega predstavnika svoje dobe; da je tako, dokazujeta njegovo sklicevanje na Kasprowiczev zapis — »Naša poezija, brez vizij in čudes, je danes poziv k činu in možatosti, jutri bo odjek pobede (Oni in mi)« (Prijatelj, 1923:90) — in afirmativna ocena njegovega pesniškega začetka: »Prve pesmi Kasprowicza se začno pojavljati v 80-ih letih /.. y in vzbujajo s svojim svežim, neposrednim, kakor po grudi dišečim izrazom, nepolizaniin in nezlikanim po mestni kulturi, precejšen vtisek. Močan dojem se čuti, da vstopa med degenerirane salonske literate zdrav kmet. A ta kmet je visoko izobražen. Njegov duh je oborožen z orožjem najnovejšega časovnega kova: programsko racionalističen je in bojno vitalen« (Prijatelj, 1923:89—90). Nasprotujoča si dvojnost književne in zunajknjiževne »naprednosti« (afirmacije, produktivnosti) — se pravi: logični racio civilizacije dvajsetega stoletja in iracionalni duh pesništva — ne zaznamuje zgolj Prijateljevih, mestoma kontradiktornih, a pomenljivih opažanj pesniških in zunajpesniških pobud in učinkov Kasprowiczeve poezije, namreč: nihanja med že omenjenim »programsko racionalističnim in bojno socialnim duhom« Kasprowiczevega vstopa v poljsko književnost in »elementarno, prirodnomodro antiracionalnostjo«, ki je kot »popolnost praslovanskega zdravja v poljskih grudih« (Prijatelj, 1923:91) lastna Kasprowiczevemu zrelemu pesništvu, v čemer opaža Prijatelj Kasprowiczevo nedvomno pesniško rast, temveč je tudi odločilnega pomena za poznejše, v drugačnih civilizacijskih in kulturnih kontekstih izoblikovane sodbe slovenske polonistike o Kasprowiczevem pesništvu: prehod iz začetnega, sicer svežega, toda vendarle tradicionalnega Kasprowiczevega pesništva v modernistično poezijo, ki ga Debeljak (1936:170, 1944:7) imenuje »prestop iz naturalizma v moder- nizem«, vodi tako po Prijateljevem kot Debeljakovem opazovanju pesnikovega razvoja preko pesimizma in prometeizma (Prijatelj, 1923:94; Debeljak, 1936:170, 1944:7), vendar vzroke in učinke te spremembe razlagata vsak po svoje: ob istem Kaspro-wiczevem programskem fragmentu, ki ga »razlagalca« prevajata vsak za svojo rabo — Bila si mi nekdaj malik, o množica! Danes se moja ljubezen že ne more več prikloniti ob stopnicah tvojih brezbožnih oltarjev. (Prijatelj, 1923:91) Bil si mi nekoč malik, o množični človek (masa), ki si mi vero zastrupljal s svojim vražjim želodcem, zdaj pa se moja ljubezen že ne zna več gibati na stopnicah tvojih oltarjev! Ti krvavi moloh, ti kralj v cunjah! Zdaj sem šel med zabavljače in rušim tvoj prestol, ti, ki si žrl srce in sesal brizg moje duše! (Debeljak, 1976:169) Bil si mi nekoč malik, / o množični človek, / za-strupljujoč mi vero s svojim vražjim želodcem. / Zdaj pa se moja ljubezen ne zna več gibati / na stopnicah tvojih oltarjev! / Ti, krvavi Moloh! / Ti, kralj v cunjah! / Zdaj sem šel med zabavljače / in rušim tvoj prestol! / Tebi, ki si žrl srce in sesal brizg moje duše. (Debeljak, 1944:7) — se Prijatelju izkaže, da je »prišel Kasprowicz, po izobrazbi glasnik svobodomi-selstva in socialnih gesel, do religioznosti in mistike povsem elementarno, potom svojih prirojenih in tesnih zvez s kmetom, od nature religioznim«, pri čemer je postala »njegova duša silno napeta struna, katero začno pretresati globoka doživetja nove čustveno-intuitivne orientacije v smeri v notranjost, v oni smeri, ki je poleg čutnega organizma glavna smer neoromantizma in simbolizma (Prijatelj, 1923:90—91: podčrtal T. P.), Debeljaku pa se ob njem odpre »nov krog Kasprowiczevega življenja«, ki ga »oddaljuje od socialističnega češčenja množic in od materializma takratnih doktrin; ob ljubezni in pod vplivom gora (ciklus »Z gora«) prehaja v tipični dekadentni ari-stokratizemt (Debeljak, 1936:169, 1944:7; podčrtal T. P.). V interpretacijah programa je prisotna osnovna umetniškospoznavna orientacija dobe, ki ji ocenjevalca pripadata: z Daraszevo (1982:122) posplošitvijo bi jo bilo mogoče poimenovati takole: pri Prijatelju gre za modernistični esteticizem kot gibalo umetnosti in kriterij ocenjevanja umetniškega dejstva, pri Debeljaku za ekspresionistični etični imperativ v isti funkciji. Slogovne in problemske premike v Kasprowiczevi poeziji opaža in razlaga Rozka Štefan v drugačnih kategorijah: upošteva namreč kulturne kontekste v tedanji Evropi in ugotavlja »realizem Kasprowiczevih pozitivističnih pesmi«, ki je blizu »sodobne naturalistične drame (Hauptmann)«, in modernizem, ki ni samo »v pesniški lepoti Kasprowiczevih slik iz narave, ampak tudi v izražanju bolečine in trpljenja« (Štefan, 1954:725, 1960:316—317). Kljub različnemu nazorskemu in znanstvenemu izhodišču obravnavajo vsi trije slovenski razlagalci Kasprowiczevo poezijo kot sklenjeno, izoblikovano, dokončno izdelano književno dejstvo, v katerega okvirih je mogoče določati idejne in izrazne spremembe in mutacije ter jih navznoter povezovati z avtorjevo biografijo, navzven pa ob sintetični (vrednostno praviloma afirmativni) oceni z izbranim evropskim kulturnim kontekstom; pri obravnavanju formalne plati Kasprowiczeve poezije segajo v izročilo poljske književnosti: Prijatelj (1923:96) in Debeljak (1936:167, 1944:5) se sklicujeta na Mickiewicza, Štefanova (1954:726—727, 1960:317—318) pa spremembe pesniške tematike funkcionalno povezuje z izborom tradicionalnega ali inovacijskega verznega izrazila. Redko kdaj primerjajo Kasprowiczevo liriko s sočasnim slovenskim pesniškim snovanjem, npr. Debeljak vzporeja Kasprowiczevim svetopisemskim rekvizitom Zupančičeve (1936:171, 1944:10), njegovi ljudski stilizaciji pa Cankarjeve programske teze (1944:10). Verznooblikovalne inovacije poimenujejo vsi trije raziskovalci s prostim (Prijatelj, 1923:94; Štefan, 1960:317) ali svobodnim verzom (Štefan, 1954:726, 1960:318), njegove estetske učinke pa pojmujejo kot umetnostno sinkretično delovanje: »V formalnem oziru spominjajo pesmi Kasprowicza na cerkvene oratorije, na sonate Beetho-vena, na Jobovo knjigo, na razodetje sv. Janeza in Dantejevo monumentalno plastiko. /.../ Kakor iz ognjenika bruhajo njegovi verzi, v ogromnih brizgih se razlivajo sedaj v grozeči, sedaj v pomirjajoči muziki. Razume se, da takšni poeziji najbolj prija 'prosti verz', ki ga Kasprowicz resnično zelo ljubi. Ritem njegove pesmi je pogosto strastno raztrgan, potem veličastno, svetopisemsko zanosen, v zadnjem času preprosto enostaven, tekoč kakor v pesmicah pastirčka, melodiozen v refrenih...« (Prijatelj, 1923:94). — »Pesniška moč, ustvarjalna dinamika in slikovitost vizij /.../ je hrumela v duši Kasprowicza kot velika Beethovnova muzika, kot velika Vizija, vredna najmočnejšega modernističnega kista« (Debeljak, 1936:171). — »Vse to je podano v vulkanskih izbruhih, z veliko dramatično napetostjo in v najbolj svobodnem ritmu, ki je značilen za simbolistično poezijo, s svojo baročno natrpanostjo pa spominja na cerkveno glasbo na orglah« (Štefan, 1960:318). — Sinkretičnega učinka »prostega verza« pa avtorji ne povezujejo niti ne merijo z verznimi postopki in kombinacijami v umetniškem izročilu preskušenih verznih izrazil, ki v marsikakem primeru (če ne v celoti) prizivajo oblikovalno skušnjo poljske visoke romantike; »intertekstualnost«, ki umetniškemu besedilu določa v zavesti »tujega bralca« drugačno mesto, kot ga ima v domači književnosti (Nilsson, 1984: 524—525), je bila bržčas vzrok »popolnoma sodobnega« branja in interpretiranja verzno inovacijskih Kasprowiczevih pesemskih besedil pri slovenskih razlagalcih. Prevod, ki — čeprav je tudi interpretacija — ne more tako dokončno in sklenjeno razložiti in povzeti celotnega pesniškega dela kot kritična in znanstvena refleksija, pa te vezi s tradicijo, posebno še, če ga pojmujemo kot izvirniku »zavezano interpretacijo« (Baranczak, 1975:47), močno razkriva. Zato bodi dovoljeno, da gradiva, ki nam je na voljo, ne razdelimo po kronološkem zaporedju (niti glede Kasprowiczeve ustvarjalnosti niti glede nastajanja slovenskih prevodov), temveč ga strnemo ob verz-nooblikovalnih problemih, ki Kasprowiczevo pesništvo približujejo in oddaljujejo poljskemu pesniškemu izročilu. Modernistični sonet Iz koč 1, ki ga je Rozka Štefanova prevedla kot ilustracijo »realizma Kasprowiczevih pozitivističnih pesmi« (Štefan, 1954:725), zadeva ob inovacijsko uvajanje »nesonetnega« verznega vzorca v stalno romansko pesemsko obliko, ki ga edina monografija, posvečena poljskemu sonetu, opaža takole: »V formalnem oziru je Kasprowicz zavrgel šablono in tradicijo ritma: ne zadoščata mu več enajste-rec in trinajsterec, uporablja deseterec (v mestnih in vaških sonetih)« (Folkierski, 1925:237). Avtor žal ne pojasnjuje, da gre za manj produktivno, nesimetrično različico deseterca (4 + 6), ki mu je v poljskem pesništvu omejena raba izoblikovala specifično semantiko markiranega verznega izrazila: »Redkejša različica deseterca (4 + 6) oblikuje predvsem kitično nečlenjena, po navadi epska pesemska besedila« (Jasinska, 1956:286), sporadično se povezuje v sonete (Jasinska, 1956:271) ali oktave( Jasinska, 1956:272) in se redko pojavlja kot dramski verz (Jasinska, 1956:285). Inovativnosti izbora verznega izrazila prevod v slovenščino ne more ohraniti: sonet, pisan v trohej-skem desetercu, ki je slovenska ustreznica poljskega nesimetričnega deseterca, se je namreč v slovenski književnosti pojavil že v tridesetih letih prejšnjega stoletja z Vrazovimi prevodnimi in izvirnimi soneti; striktno ohranjevanje izvirnikovega verznega vzorca v prevodu Rozke Štefan pa glede na stanje v sonetopisju slovenske moderne krepi pripadnost sonetnega besedila stilskemu obdobju; s tem ni povezana samo opazna stilizacija z arhaičnimi sklanjatvenimi končnicami v rimi — Koče v vrsti na peščenem kraji, (1) v rdečih rutah, pisanem sijaji, (8) — temveč tudi redke zamenjave opisa realij (m koralomych sznurkach 'v orglicah iz koral') s konvencionalno pesniško oceno (d pisanem sijaji), dramatizacija, ki zaznamuje spremembo splošne množine z individualno ednino, in domiselno ohranjevanje povezovalne vloge rime in njene vezi s celotnim verzom, čeprav z drugimi slovničnimi sredstvi: iycie — obficie (življenje — obilno) ->• življenje — blestenje. Podobna metrična zvestoba izvirniku je vpisana v Debeljakov prevod Veronikinega prta, ki ga je avtor podnaslovil s podobo na steklu. S podnaslovom je izrecno poimenoval poetiko besedila iz zbirke Moj soet, v kateri so, kot je zapisal v posvetilu ženi, zbrane godčevske viže (melodie gçsliczkowe) in podobice na steklu (obrazki na szkle). Debeljakovo dosledno upoštevanje metričnega vzorca je zavestno: »S tema zbirkama (?), ki ju je celo krstil »poskočnice na gosli« /Debeljak v 1936:172 prevaja melodie gçéliczkoroe samo s poskočnicami, Štefanova v 1960:320 pa s pesmimi na gosli/ in »podobe na steklo«, se je popolnoma zlil z verovanjem svojega poljskega ljudstva, opisujoč v rahlem humorju ter v ritmu narodnih plesov 'krakovjakov' in preprostih štirivrstičnic brez besednega artizma svetniške like v taki preprostosti, kot bi jih tatranski ljudski rezbar ali slikar vrezal v les ali slikal na stekloc (Debeljak, 1940:10). Podprto pa je tudi z avtoriteto tedanje poljske vede o književnosti: »In prav te pesmi smatrajo poljski književni zgodovinarji (prof. L. Kolaezkowski) za višek njegove umetnosti, ki je danes sodobnejša kot kdaj koli prej, ter je predhodnica Zegadlowiczu prav tako kot Wittlinu in Tuwimuc (Debeljak, 1936:172). Štirivrstičnico, v kateri se rimata samo soda verza in je tretji verz osmerec, drugi trije pa šesterci (kitično izrazilo ima v poljščini izrazito speven značaj), ohranja Debeljakov prevod tako konsekventno, da »prezre« direktni vstop lirskega subjekta v pesem, ki ga na metrični ravni signalizira »čisti« (štirivrstični šesterski) krakovjak: Raz mi sie zdarzylo — A nekoč zgodi se — Kto chce, niechaj wzdycha — kdor čč, naj verjame, '/.e mnie ogarnçla da napuhnjenost člooeška Taka ludzka pycha. me vsegà prevzame. Opozoriti velja na domiselne rime: Jaka wszystkich trapi Kakšna skrb in briga Niedola i troska vsakega napada I že na švviat južnie zejdzie in da zdaj k nam ne prihaja 'Žadna litošč Boska. nič več božja gnada. Pot i pot — to los jest Znoj in pot: usoda, Wszelkiego czlotvieka. ki nas vse udarja Kazdy gnie siç pod swym krzyzem, vsak pod lastnim križem kleca, Golgota go czeka. čaka ga Kalvarija. Rima ima v Debeljakovem prevodu dvojno stilizacijsko funkcijo: stremi k žlahtni ljudski govorici (početi — na sveti) in k vsakdanjemu mestnemu govoru (se nahaja — podaja), kar nobeno ne zanikuje poetike Kasprowiczevega izvirnika. Trd oreh za prevajalca pa je navidezno preprosta Kasprowiczeva pesem W smiçta Alelujç, ki verzni izrazili Veronikinega prta oblikuje v šestvrstičnice: predzadnji verz v vsaki kitici je osmerec, drugi so šesterci. Prvi štirje verzi oblikujejo ljudsko štirivrstičnico z rimanima sodima verzoma, zadnja pa sta dvostišje, v katerem se Alelujç, ki sklepa kitico, rima z glagolom v edninski tretji osebi: myipierouje (5 X), mymachuje (1 X), czuje (1 X), zaintonuje (1 X), przytakuje (1 X), kielkuje (1 X), s samostalnikom v imenovalniški množinski obliki zbôje (1 X) in z enako oblikovanim samostalniškim ljudskim reklom: Czuje i Nieczuje (1 X). Dvostišje raznozložnih verzov je Debeljak v svojem prevodu, ki ga je naslovil Aleluja. zamenjal s trohejskim sedmerskim rastočim dvostišjem, v katerem se izrazilo za/o Veliko noč po šegi cerkvenega pasijona najpogosteje rima s sedanjiškim deležjem na -oč: pozdravljajoč (2 X), znak aajoč (1 X), prebujajoč (1 X), upajoč (1 X), premišljujoč (1 X), vriskajoč (1 X), gredoč (1 X), pritrjujoč (1 X), klijoč (1 X), redko s samostalniško besedo v istem spolu, številu in sklonu moč (1 X) ali s prislovom nekoč, ter dodal vsaki kitici refren Aleluja. Po zgledu slovenskih modernističnih modifikacij zlogovno-naglasnih verznih vzorcev je le v enem primeru podaljšal vrstico s šibkim vzglasom: Puka do okienka V okno še potrka I dziewczyne budzi: mlademu dekletu: »Wstan, juž czeka na ciç »Vstani, pričakuje Twôj najpierwszy z ludzi!« Najdražji te na svetu.« Dziewcze prawie sie nie czuje Dekle, zdaj premišljujoč, Na tç Aleluje. poje za Veliko noč: Aleluja! Podaljševanje verznega izglasa v tem primeru ne izhaja iz besedila izvirnika, temveč je utemeljeno v verznem oblikovanju v književnosti, v katero je bilo besedilo prevedeno; ni pa tuja poetiki Mojega sveta, zlasti ne besedilom, ki so tako v Knjigi ubogih kot v obravnavani zbirki »odigrala bistveno vlogo pri uvajanju naglasne verzifikacije v poljsko i , 1979:8). Pisana so devetzložen, prizivajoč i: , w „ ma (Dobrzynska in Kopczynska, 1979:16). V takem verzu je napisana tudi pesem Przeprosiny Boga, ki jo je Debeljak prevedel pod naslovom Prošnja Bogu za odpuščanje v svobodnejšem naglasnem verzu: omejitve na samo ženski izglas zaradi pesemsko-igrivega značaja besedila ni upošteval, zato se v njegovem prevodu vrstijo sedem- do enajstzložni trinaglasni verzi, med katerimi daljši po skušnji z dolgim naglasnim verzom slovenskega ekspresionizma in avantgarde dvajsetih let nadomeščajo naglasne enote s skladenjsko in intonacijsko sklenjenimi segmenti: »Dye to nasz Pan Bog, o raty! Glej ga, saj to je naš Gospod Bog! O przepraszamy ciç mile O, daj nam, daj odpustiti. Za glupia myšl nasza, že môglbyâ Neumna bila je že misel, da Ti Rzucič nas chocby na chwile. bi mogel nas kdaj zapustiti. V dolgem naglasnem verzu slovenskega ekspresionizma in avantgarde dvajsetih let je tudi vzrok Debeljakovega specifično naglasnega prevajanja kombinacij tipičnih poljskih daljših cezurnih (enajsterca /5 + 6/, trinajsterca /7 + 6/, redkeje rastočega deseterca /5 + 5M/ ali dvanajsterca /7 + 5M/) s krajšimi (osmercem. sedmercem) ali kratkimi necezurnimi verzi (četvercem, petercein, šestercem), ki jim те raba vsakemu posebej ali v kombinaciji izoblikovala specifično pesniško semantiko. Debeljak po skušnji s prevajanjem Mickiewiczeve Ode na mladost (o tem Pretnar, 1980/81:128—129, 1981:211—212), ki je po kombinaciji verznih vzorcev, ne pa po njihovem zaporedju sorodna Kasprowiczevim Himnam, pojmuje v prevodu himn Dies irae in Moje večerne pesmi kot števno mero naglasno ali skladenjskointonacijsko enoto v verzih in polstišjih in iz izvirnika dobiva informacijo o njihovem številu. Zato je včasih njegova vrstica tudi za šest zlogov daljša od izvirne; kot izravnalno sredstvo pa se pojavlja v njegovih prevodih izglasna in notranja rima, ki je v izvirniku ni: K to rej žrenice, jako d wie pochodnie -> katere zenici kot dve plamenici (Dies irae, 29). Broczac we Izach i przy jçkôw wtôrze -> v solzah krvaveče, v vzdihih ječeče (Dies irae, 23). Pogostejši kot v izvirniku so v Debeljakovem prevodu deležniški stavki, pogostejše ie tudi nenavadno besedišče; omeniti pa je treba, da metrično-kitične citate (zlasti ljudskih pesmi) Debeljak kot prevajalec Kasprowiczevih Himn konsekventno upošteva. Fragment iz himne Smiçty Bože smiçty тоспу, ki ga je prvič kot ilustracijo pesniške ideje (Štefan, 1954:726—727), drugič pa kot ponazoritev sinkretičnega učinka svobodnega ritma (Štefan, 1960:318—319) prevedla Rozka Štefan pod naslovom Sveti Bože, sveti, močni, kaže prevajalkino orientacijo v zlogovnonaglasni verz, ki pa ni tako dosledna kot v njeni redakciji Ludvikovega prevoda Mickiewiczeve Оае na mladost (o tem Pretnar, 1980/81:128, 1981:210—211), ker tudi funkcionira drugače: je dokazano gradivo znanstvene teze in opisa v strokovnem besedilu. Kasprowicz je v slovenski prevodni književnosti prisoten s pesniško knjigo, ki ga predstavlja kot modernističnega mistika (borilca z Bogom) in umirjenega izpovedo-valca zbližanja s pravrednoto na človeško nezapleten način, v zavesti dela slovenskega bralstva pa je njegova prisotnost širša: pregled poljske književnosti in posamezne študije o njem in njegovi dobi ga predstavljajo kot človeka »iz ljudstva«, ki se je z izobrazbo, delom, talentom in veliko književno razgledanostjo povzpel v sam vrh evropske moderne. pretežno v trinaglasnem losledno ženski in sedem- do tkajac, jeczac, grožac, klnac, Poszarpane miecac skargi Pedzi tuman ludzkich žadz. stokajoč, ječeč, grozeč, kolnoč, raztrgane tožbe vpijoč, podi se vihar človeških besnoč. (Dies irae, 257—259) Odnosnice Baranczak, Stanislaw, 1975: »Przeklad artystyczny jaku 'samoistny' i 'zwiazany' obiekt interpretacju, Z teorii i historii przekladu artystycznego, ur. Jacek Baluch. Krakov. Darasz, Zdzislaw, 1982: Od moderny do ekspresionizmu. Z przemian imiadomošci literackiej m Slowenin. Vroelav. Debeljak, Tine, 1936: »Jan Kasprowicz (ob 10-letnici smrti)«, Slovanski svet, 1, št. 7—10. Ljubljana. —, 1944: »Uvod o Janu Kasprowiczu«, Jan Kasproivicz, Himne in podobe na steklu. Ljubljana. Dobrzynska, Teresa, & Zdzislawa Kopczvnska. 1979: Tonizm. Vroelav. Folkierski, Wladyslaw, 1925: Sonet polski. Wybôr tekstom. Krakov. Jasinska, Maria, 1956: »Dziesiçciozgloskowiec«, Sylabizm, ur. Zdzislawa Kopczyriska in Maria Renata Mayenowa. Vroelav. Kowalska, Urszula, 1983: »Model književnosti in kulture v službi narodu pri Ivanu Cankarju in Štefanu Žeromskem«, Obdobje simbolizma d slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, zv. 1, ur. Franc Zadravec. Ljubljana. Nilsson, Nils Ake, 1984: »A Translator's View of Edvard Kocbek«. Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, ur. Franc Zadravec. Ljubljana. Pomorska, Joanna, 1983: Poljska drama na slovenskem odru. (Tipkopis magistrske naloge.) Ljubljana. Pretnar, Tone, 1980/81: »Mladost, podaj mi krila«, Jezik in slovstvo, 26, št. 4. Ljubljana. —, 1981 : »Mladost, podaj mi krila«, Pamiçtnik Literacki, 72, zv. 4. Vroelav. Prijatelj, Ivan, 1923: »Poezija 'Mlade Poljske'«, Ljubljanski zvon, 43, št. 2. Ljubljana. Štefan, Rozka, 1954: »O poeziji Mlade Poljske«, Nova Obzorja, 7, št. 12. —, 1960: Poljska književnost. Ljubljana. Tone Pretnar Filozofska fakulteta v Ljubljani MILICA GRKOVIČ: IMENA U DEČANSKIM IIRISOVULJAMA* U Uvodnim napomenama čita se slijedece: »Ova knjiga je proistekla iz doktorske disertacije Lična imena slovenskog porekla u Dečanskim hrisovuljama, koja je ohranjena na filozofskem fakultetu u Beogradu 12. juna 1980. godine pred komisijom koju su sačinjavali akademik Pavle Ivic, akademik Asim Peco i prof. dr. Svetozar Niko-lič. Nažalost, nedovoljna materijalna sredstva sil onemogucila da se uvrsti veči deo rada u kome su etimološki obradena sva lična imena, nadimci i patronimi« (7). Prem-da je djelo smanjeno šilom prilika, ono je ipak pozamašno i predstavlja zaokruženu cjelinu. Vidi se to po naslovima njegovih poglavlja: Uvodne napoinene, Formiranje onomastikona kod Slovena na Balkanu, Dečansko vlastelinstvo. Imena u Dečanskom vlastelinstvu, Imena slovenskog porekla, Neslovenska imena, Hibridne slovensko-ne-slovenske forme, Nadimci, Proeponimi, Antroponimija u toponimiji, Nekoliko napo-mena o jezičkim osobinama imena, Zaključek, Register antroponima i patronima. M. Grkovič je poznata znanstvena poslenica, naslovljeno je djelo njezinom trecom knjigom i izmenarstva i, slobodno se može reči, najuspjelijom. Potpuno uvedena u struku, na ovaj je pothvat prionula spremno i odgovorno. O knjigama kao što su Imena u Dečanskim hrisovuljama ne može se opširno pisali zbog toga što su čvrsto utemeljena pa im se ne može prigovoriti ništa ozbiljno. Ostaje dakle tek je prikazati. Cijeneči po uporabljenoj literaturi, posebno novijoj. jednako domacoj i tudoj, zaključiti je kako autorica stoji na zasadaina suvremenih gledanja na jezik. Stoga je požaliti što su izostala odredena poglavlja njezine disertacije, osobito рак etimologija. Nadati se je da če se i taj dio pojaviti u skorijoj buducnosti. U pristupnoin poglavlju uz ostalo je priložena i kratka povijest zapisivanja južnoslavenskih i sla-venskih osobnih imena i zanimanje njima. Na čelo je stavila Vuka Karadžiča. Na * Institut za južnoslovenske jezike Filozofskog fakulteta u Novom Sadu, Novi Sad, 1983, 220 str. sreču, najstarije bilježenje i tumačenje naših osobnih imena seže u XYI1I. stolječe, svodi se na osobu književnika, povjesničara i leksikografa Pavla Rittera Vitezoviča. Doda li se kako je tek na početku XX. st. na svijetu počeo izlaziti prvi onomastički časopis (Naran och Bygd. 1913. u švedskome gradu Lundu), utvrditi je kako je na našem tlu dosta davno iskrsnulo zanimanje za nome, osjetno prije negoli u više evropskih naroda. U tome sigurno ne zaostasmo za Evropom! Unatoč svemu složiti se je s M. Grkovič kada tvrdi: »Problemi istorijske onomastike južnih Slovene samo su načeti. Bez svestranije obrade po oblastima i po vremenskim nivoima, bitne zaključke je teško donositi« (3). Tek smo dakle na početku. Potrebito je više ovakvih monografija da bi se moglo prijeci ka sintezi. Za žaljenje je da je u nas u prvoj polovici XX. stoljeca onoinastika bila zalegla, skoro bi se reklo namjerno zabačena u kut. Ni na jednome našemu sveučilištu nije se gotovo ni spominjala. Sada hvatamo korak s onim narodnima gdje ovakva prijekida nije bilo. Dečanske su hrisovulje nastale u prvoj polovici XIV. stolječa. Zapravo su to tri uzastopna popisa stanovništva u selima koja pripadahu samostanu u Dečanima. Donose oko 13 tisuča onomastičkili podataka i po tome se uvrščuiu medu najpotpunije stare spomenike tukve vrste na cijelome slavenskom području. Po tadašnjem običaju u popisu se našla imena samo muških osoba. I to je — misli autorica — največi nedostatak Dečanskih hrisovulja, tj. nepostojanje ženskih imena. Sama je svjesna da se to može nadoknaditi rekonstrukcijoin prema muškim oblicima. U starim se hrvatskim spomenicima nalazi priličan broj i ženskih imena. I u večini primjera nade se njihov muški parnjak. Nije drukčije bilo ni u Srbiji u Srednjemu vijeku uprkos tomu što ženska imena nijesu bilježena. Jednako je stanje i u drugim slavenskim jezicima gdje su potvrdivana i ženska imena. Na području Dečanskoga vlastelinstva obitavahu Srbi, Albanci i Vlasi. Dakako, večinu su činili Srbi. Srazinjerno se takvo stanje očituje i u njihovim osobnim ime-nima. To je več XIV. stolječe, vrijeme kada se stara srpska država uzdiže prema svome vrhuncu. Buduči da M. Grkovič rabi nazive albanska imena, vlaška imena, bilo bi normalno očekivati i naziv srpska imena. Za srpska imena redovito se susreče naziv »slovenska imena«. U skladu sa ovim vlaška bi se mogla okrstiti romanskim. Istina, ona ističe da su osobna imena što ih je nadijevalo srpsko stanovništvo veoma konzervativna, sačuvala su gotovo svoj praslavenski oblik, i s te bi strane to moglo stati. Medutiin osim Hrvata, Crnogoraca i Srba u ostalih se slavenskih naroda ne slavenstvuje kada se što odnosi na razdoblja nakon Seobe. Otkako smo na Balkansko-me poluotoku, otada nosimo svoj narodnosni odnosno nacionalni naziv. Istovremeno je utvrdeno kako se najstarija osobna imena kriju u toponimima. 1 to bi bio njihov prvi sloj. drugi biva u patronimima, treči i najmladi ujedno jesu osobna imena stanovnika Dečanskoga vlastelinstva što se našla u sve tri popisnice. Primjerice ojkoniin Bratonin dol jesno svjedoči da je pos. pridjev Bratonin izveden od osobnog imena Bratona. Patronim Bratoslaoič potječe od imena Bratoslao. U Akademijinu rječniku ovo se uzimulo u obzir u manjoj mjeri. Nije mnogo bolje stanje ni u večini kasnijih djela iz imenarstva. Ovome se može dodati podatak kada se osobno ime izvodi od drugog imena koje nije izravno (pismeno) potvrdeno kao npr. Brateljim, Dranjehna i si. Premda, recimo, nije potvrde za oblik Bratelj, Dranjeh, oni su toliko prepoznatljivi da se moraju uzeti kao stvarni. Kada se sve ovo uzima u obzir u bilje-ženju osobnih imena, njihov broj se povečava. U študiji je deset tabelarnih prijegleda stanja osobnih imena kako ih je donijela 2. i 3. inačica popisa. Vidi se po naseljima koliko je postotak srpskih osobnih imena, krščanskih te ostalih. Jednako je učinjeno za vlaška i albanska naselja. Tabele su jasne i iscrpne. Na svoj je način zanimljivo IV. poglavje, naslovljeno linena slovenskog porekla. U njemu je izložena motivacija osobnih imena. Ovo je prvi slučaj obradbe motivacije naših starih imena. M. Grkovič se pozabavila uglavnoin nesloženim (prostim) imenima. Složena su imena uključena ukoliko su se jedniin svojim članom uklapala u jednu od motivacijskih skupina. Medu njima je našla slijedece skupine imena: po nazivima životinja, po nazivima ptica, po biljkama, u vezi s vatrom, po prirodnim pojavama, po metulima, po mjestu rodenja, zatim broj kao osnova za lično ime, srodstveni nazivi kao osnova za osobno ime, anatomski nazivi u imenima, imena po nazivu boja, s ni-ječnicom, od opisnih pridjeva, bogonosna, slavenski panteon kao izvor imena, etno-nimi uzeti za osobna imena, imena po društvenome položaju, po zanimanju, po nazivima predmeta, od apstraktnih pojmova, ostala zaštitna imena. Iznosim ih kako bi se vidjelo koliko je široka značenjsku lepeza naših imenu. U odnosu na suvremena ova je donekle uža. Nedostaju tako imena po nebeškim tijelima, rijekama, jezerima i dr. Uz to nije malo primjera da stanovita osobna imena stoje na granici dvaju ili triju motivacijskih skupina. Grkovička je ovdje pokazala mnogo umješnosti i suptil-nosti i temeljito poznavanje starih srpskih i slavenskih osobnih imena. Govoreči 0 zaštitnim (profilaktičnim) imenima pored drugoga kaže: »Ne bi bilo pogrešno tvrditi da u suštini večina ličnih imena sadrži neku nijansu profilaktičkog karaktera. To ne mora biti samo iskazivanje prave zaštite, nego i želje druge vrste (biti dobar, lep, mio, veliki, želeti, hvaliti itd.)« (43). Gornja tvrdnja cjelovito odgovara stvarnosti naročito kada se ima u vidu misaonost srednjovjekovnih ljudi. Ime se nije nadijevalo tek tako jer se vjerovalo kako osobno ime posjeduje moč koja djeluje na život njegova nositelja. Ni do danas u pokojim krajevima nije nestalo ovakvo vjerovanje, prije više stolječa, ono bijaše opčim. Avtorica tvrdi da su u hrvatskome ili srpskom jeziku »zabeležena samo dva tro-člana imena: Dabiiiv i Dabislavi (45). Bit če da ili je još nekoliko: Bogdaslao, Zdemir 1 Zdeslav (Sbdëmirt, SbdëslaDb slož. od sj, + de + mirb/slavb). — U odredivanju osnove slavenskih osobnih imena za predložak su uzeti Miklošič, Maretič i Svoboda, pisci što su u svome djelu obradili dotično poglavje. Držim kako je ispravno postu-pila, jer su oni sigurnim osloncem i kažiputom za svaki ovakav rad u slav. imenarstvu. Na primjer: »8. BOR — pugna" (Miki. 37/249; Mar. 105; Svob. 71.) Složeno ime u DH Borislav. Skračenice i izvedenice: Bore, Borika, Borilo, Borič, Borisa, Boroje, Boruj, Вогкапл Reklo bi se po »sustavu grozda«. Najprije složeno ime, potom njegove skračenice. Gdje nije slož. imena, stoje skračenice. No ovdje je tlo dosta klisko zbog neutralizacije izvedenica. Iste skračenice bivaju i od Borimir, Borivoj i Branibor, stoga se one ne smiju razumjeti kao da su isključivo postale od jedne navedene slo-ženice. Nije manje važan ni drugi činitelj. Naime jednočlana se imena jednako izvode izravno od ovakvih kor. morfema. Tako Bore, Borika, Borilo itd. od kor. morfema bor-(iti se) i kračenjem od Borimir, Borislao itd. Postupak M. Grkovič posve je opravdan i jedino moguč u ovakvu djelu, jer se ne zna je li npr. Bore postao od Borislao i dr. ili je izveden od boriti se. Nerijetko se pisci razilaze u tumačenju zna-čenja pojedinih kor. morfema dvočlanili imena. U tome je najspornijim psi. гть (u imenu Vitomir i dr.). Buduči da ga je Miklošič objesnio lat. lucrum, autorica je to prihvatila. Bilo bi bolje da se složila s T. Taszyckim koji u tome nalazi značenje »gospodar, gospodin«. — Poslije ovoga slijedi nizanje imena po suf. morfema, dopunjak prethodnoga, i to na isti način. Slijedi pisce što su obradili sufiksalnu tvorbu hrvatskih ili srpskih i slavenskih osobnih imena — Miklošiča, Maretiča, Svobodu, Simundiča, i Željeznjakovu. U cijelosti su 103 suf. morfema. Najplodniji su: -a, -ak, -an, -ilo, -in, -ko, -oje. Rečeno je kako u Deč. hrisovuljama postoje i tuda imena. Nadeno je nekoliko ilirsko-tračkih, albanskih, grčkih, germanskih, romanskih, madarskih i kalendarskih. Bunislav i Baloslav uvršteni su medu hibridna imena. Odavno se tvrdi kako je Bunislav složen od rum. bun 'dobar' i slava. M. Grkovič smatra da je prvim članom rum. ime Bun. Tvrdnja je uvjerljiva, medutim gubi na snazi zna li se za poljske ojkonime Bunoroicu (1257) i Bunice (1578) u kojima se nalaze osobna imena Bun i Buna izved. od kor. bun-(iti). U nas je u XIII. st. u Zadru tri puta potvrdeno ime Buna. A nije naodmet predočiti ni naše ojkonime Bunčani, Bunčevac, Bunčiči, Buneš, Bunič, Bunovi, Bunuša, Bunuševce. Cini mi se da je Baloslav mogao doči od Bajoslao fonetičkim putom. U nas je tek načeto pitanje nadimka. Nakon Radovane Vidoviča sada se javila M. Grkovič. Jedno je kratko poglavlje naslovila Nadimci. Odmah se, naravski, sudara s pitanjem: što je u dalekoj prošlosti osobno ime što li nadimak? S današnjega gle-dišta našlo bi se više nadimaka, no s ondašnjega ili je sigurno manje. Uz to, teško je reči da u službenu ispravu ulazi nadimak namjesto imena. A kada se takav »nad-imak« nade i na drugoj strani, onda je gotovo sigurno kako se radi o osobnom imenu. Uzgred je spomenut krčki nadimak Sechira, tj. Sekira. No tvrdnja gubi na vrijed-nosti zbog toga jer opstoji staro češ. ime Sèkyra. Naš ojk. Sikirevci i prez. Sikirica, Sikirič navode na zaključek da je Sechira osobnim imenom. Teoretskim je razmetranjima M. Grkovič vidno doprinijela razmatrenju hrvatskih ili srpskih povijesnih nadimaka. M. Grkovič je uvela nov jezikoslovni naziv — proepo-nim. Objasnila ga je ovako: »Termin proeponimi pokriva kategoriju imena koja nisu prava prezimena, ali su na putu da to postenu« (101). Zepravo proeponimi su začeci stvaranja prezimena u Srbe. Njihov je tijek prekinut turskom vladavinoin. Uz osobno je ime išla odrednica (izuzevši nadimak) po podrijetlu, kakvoj tjelesnoj osobini, za- nimanju, mjestu bivanja i si., npr. Zaharije Alpinjanin, Bjelobradič, Kovač i dr. Tu su proeponimi od padežnih sintagmi: u Bol jo ja sin Rahoje; sin mu Roman te od posvojnih prid jeva: Krajislao Negrojev brat. Ipak ih je najviše na -ič kao Bogdano-vič, Ivanovič, Pavlovič, Pobratovič i dr. Metronimi su veoma rijetki. Prijegled patro-nima dat je u postocima po naseljima u 14 tabela. Na koncu avtorka zaključuje kako su patronimi bili najbrojnijim odrednicama uz osobno ime, k tomu bio je i naslijeden. I dodaje: »U trenutku kada su administrativnim putem uzakonjivana prezimena, patronimi na -ič i -ovič su bili najbliži toj funkciji« (109). Umjesno je upitati: jesu li patronimi vršili prezimensku službu? Odgovor je: jesu. Ali nijesu bili stalni; stvarani su od očeva imena i nijesu se predavali unuku. Upozorujem na ovo poglavlje stoga što pripomaže osvjetljenju stanovitih pitanja pri stvaranju prezimena u Hrvata. Vračajuči se antroponimima u toponimiji, izniiet je podatak da je u Deč. hriso-vuljama oko 500 toponima, od njih je 106 postalo od osobnih imena. Dakle jedna petina. Dotični podatak kaže mnogo. Akoli je to prosjekom za čitav prostor hrvat-skoga ili srpskoga jezika, nije teško zamisliti koliko se imensko blago krije u njima. A to je — ne zaboravimo — najstariji sloj osobnih imena! Pripominjem kako ih je medu njima 49 srpskoga podrijetla. Na kraju je popis svih antroponima i patronima. Uza svaki bivaju potrebni registarski podaci. Ponajprije podrijetlo imena, potom koliko je puta zabilježeno u I. i II. inačici Deč. hrisovulja i na kojoj je stranici u dotičnoj knjiži. Iza pokojeg imena i patronima stoji da je slav. podrijetla ili рак tudega. Možda se u odredenim sluča-ievima kao što su Вига, Guribradič, H ulj, Neman ja, Prodan, Trošanovič trebalo od-lučiti za njihovo srpsko (slavensko) podrijetlo. Velim odlučiti, ali nije bez podloge ni drugačiji postupak. Imena u Dečanskim hrisovuljama M. Grkovič vidnim su doprinosom hrvatskoj ili srpskoj staroj antroponimiji, jednako tako i slavenskoj. Zaželjeti je da što prije izide iz tiska preostali dio ove študije. Kako je objavljeno, pri kraju je posao na obradbi jezika Deč. hrisovulja. Kada bude dogotovljena i njihova toponimija, krug če se zatvoriti. Smatram da je za nju najpozvanija autorica naslovljena djela jer je več dobrim dijelom ušla u nju. Mate Simundič PA Maribor POVOJNA KNJIZEVNOZGODOVINSKA SLOVENISTIKA NA POLJSKEM Zapis ima pregleden značaj: njegov namen je prikazati razvojno pot poljske knji-ževnozgodovinske slovenistike po drugi svetovni vojni, opozoriti na delo poljskih slavistov na področju slovenske književnosti in osvetliti tematiko, ki so se je najpogosteje lotevali; pri tem se bo skliceval samo na najpomembnejša dela, prikaz publikacij pa vsebuje priložena bibliografija za leta od 1946 do 1983. Prva povojna poljska dela s področja slovenistike imajo samo informativen, popu-lizatorski značaj in jih je zelo malo. V štiridesetih letih je izšlo komaj pet besedil, od katerih so bila samo tri natisnjena v slavističnem časopisju iycie Storvianskie, ki ni bil namenjen samo vprašanjem književnosti in kulture, temveč splošnim informacijam o slovanskem svetu. Edino poljsko katedro, ki je bila v tem času namenjenu raziskovanju književnosti zahodnin in južnih Slovanov, je na Jagelonski univerzi v Krakovu zasedal Tadeusz Stanislaw Grabowski: na tej univerzi so namreč leta 1950 obnovili slavistiko kot samostojno študijsko smer s tremi usmeritvami: češko, bolgarsko in srbohrvaško filologijo. V književnozgodovinskih predavanjih pa je Grabowski vendarle upošteval slovensko književnost, dasiravno je v petdesetih letih na tem področju primanjkovalo strokovnih publikacij. Ob stoletnici Mickiewiczeve smrti je objavil Tadeusz Stanislaw Grabowski študijo Mickiervicz rvérôd Slowencôm (Mickiewicz med Slovenci). Avtor, ki je stopil na slo-venistično znanstveno pot že skoraj desetletje pred prvo svetovno vojno (razpravo o Aškercu je objavil leta 1906), se je zdaj lotil problema recepcije Mickiewiczeve poezije pri slovenski romantični generaciji: upošteval je prevode in idejne vplive poljskega pesnika v Sloveniji (Prešeren, Cop, Vraz) in opozoril na poznejše prevode in obravnave (Molè, Debeljak, Štefanova). Drugi avtor, na katerega je v tem poročilu treba opozoriti in ki je v petdesetih letih pomemben za razvoj poljske slovenistike, je Slovenec, ki se je za stalno naselil v Krakovu — Vojeslav Molè. Njegove prisotnosti v poljski slavistiki ni mogoče prezreti (zadnja leta pred vojno je bil celo predstojnik krakovske slavistike) : po študiju umetnostni zgodovinar je dolga leta predaval na Jagelonski univerzi zgodovino umetnosti slovanskih narodov, mikala pa ga je tudi književnost, zlasti slovenska moderna, ki ji je kot pesnik tudi sam pripadal. Njegova razprava Spoleczne oblicze slomenskiej modemy (Družbena podoba slovenske moderne) je rezultat teh njegovih povojnih književnih afinitet: v njej obravnava družbenozgodovinski in kulturni položaj v Sloveniji na prelomu stoletja, ko so začeli razgibavati slovensko književnost Cankar, Kette, Zupančič in Murn. V tem delu je, kot opozarja že naslov, eksponiran predvsem sociološki vidik. Molè pa je tudi pisec uvoda v izbor Cankarjevih novel Kasztan osoblimego gatunku (Kostanj posebne sorte), ki je izšel 1959 v Varšavi. Uvod je celostna obravnava Cankarjeve ustvarjalnosti, njegovega idejnega stališča do problematike obdobja ter značilnih lastnosti njegovega umetniškega oblikovanja in tematike njegovih del. Pesniško ustvarjanje Vojeslava Moleta je v začetku šestdesetih let obravnaval Tadeusz Stanislav Grabowski v članku Oblicze poetyckie Wojslarva Molè (Pesniška podoba Vojeslava Moleta). Oživitev v poljsko-slovenskih stikih je opaziti v šestdesetih letih, ko mlajši rod poljskih slavistov začenja obiskovati Ljubljano in se bolj sistematično lotevati slovenske književnosti, hkrati pa je v začetku desetletja začel z rednim delom tudi lektorat slovenskega jezika na Jagelonski univerzi; tu si tudi prizadevajo vzgajati zgodovinarje slovenske književnosti. Književni časopisi so v šestdesetih letih najprej prinašali recenzije slovenskih Eolonističnih del in slovenskih prevodov iz poljske književnosti. Veliko pozornosti je ilo posvečeno izdaji Poljske književnosti Rozke Štefanove in antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja, ki jo je prevedel Lojze Krakar. Ugodna poročila o njiju so prinesla tako pomembna znanstvena in kulturna glasila, kot so: Pamiçtnik Slomianski, Ruch Literacki in Tmorczošč. Ob recenzijah slovenskih polonikov pa so se v tem času začela pojavljati tudi prva poročila o slovenskih znanstvenih delih, zlasti teatro-loškili (Kreft, Moravec, Sajkova, Traven). Obravnavano desetletje, natančneje — njegova druga polovica, je prineslo tudi tri izvirne slovenistične razprave, od katerih sta dve napisala Slovenca, ki sta bila v tem času lektorja slovenskega jezika na Jagelonski univerzi v Krakovu, tretja pa je delo poljske slovenistke, diplomantke krakovske slavistike. To so dela: Parç slôm o Kocbeku (Nekaj besed o Kocbeku) Katarine Salamun-Biedrzycke, Glômne nurtij rozmojorve m dramacie slomenskim po drugiej roojnie šmiatomej (Glavne razvojne smeri v slovenski dramatiki po drugi svetovni vojni) Franca Drolca in Wczesna tmorczošč dramatyczna Ivana Cankara (Zgodnje dramsko ustvarjanje Ivana Cankarja) Jolante Groo-Kozak. Razpravi Jolante Groo-Kozak in Franca Drolca sodita v sklop primerjalnih raziskav slovanske dramatike v dvajsetem stoletju na krakovski slavistiki. Drolc je zasignaliziral celo vrsto problemov sodobne slovenske dramatike, poskusil izoblikovati njeno tipologijo, obravnaval tematiko in predstavljeni svet najpomembnejših del, predstavil pa je tudi najpomembnejše ustvarjalce povojnega časa (Bora, Torkarja, Zmavca, Zupančiča, Javorška). Jolanta Groo-Kozak je natančno analizirala idejno in umetniško plast prvih štirih Cankarjevih dram (od Romantičnih duš do Kralja na Betajnooi) in ugotovila v njih zlasti soglasje z ibsenovskim vzorcem. Delo zasluži posebno pozornost tudi zato, ker je bilo natisnjeno v reprezentativnem zborniku razprav, ki so ga poljski slavisti posvetili 6. mednarodnemu slavističnemu kongresu v Pragi. Objava v njem je bila torej prva predstavitev mlade krakovske slovenistke širšemu forumu. V sedemdesetih letih in v našem desetletju se poljska slovenistika razvija bolj dinamično in sistematično: povečuje se število strokovno pripravljenih slavistov na krakovski, varšavski in tudi šlezijski (katoviški) univerzi, ki se lotevajo vse bolj ambicioznih tem raziskovanja in obravnav. Tudi slovenski prevodi poljske romantične (Slowacki, Mickiewicz, vključno z Gospodom Tadejem v prevodu Rozke Štefanove) in novejše poezije niso brez odmeva v poljskem kulturnem in strokovnem časopisju, recenzijo doživita poljski antologiji slovenske novelistike in poezije, periodični tisk poroča o zbirkah posameznih pesnikov, zlasti o Prešernu v prevodu in s predgovorom Mariana Piechala, iz sodobnega slovenskega pesništva pa o Tomažu Šalamunu, ki ga je v prevodu Katarine Šala- mun-Biedrzycke predstavil poljskemu bralstvu Julian Kornhauser. Med poljskimi izdajami slovenske književnosti pripada posebno mesto antologiji slovenske poezije, ki je z uvodom Jožefa Magnuszewskega izšla v prevodni seriji Biblioteke Narodowe: uvod namreč ni samo informativen pregled narodovega pesniškega ustvarjanja, temveč temeljita in vsestranska študija o razvojnih poteh slovenske poezije in o njeni zgodovinski pogojenosti. Y tem času so med polono-sloveniki izšle tri kontaktološko-recepcijskc razprave (Prešeren in Cankar na Poljskem ter Przybyszevski na Slovenskem), velika večina slovenističnih del pa obravnava izbrane probleme slovenske književnosti 19. in 20. stoletja. Primerjalne študije se ne koncentrirajo več samo ob genetskih vezeh, temveč se lotevajo predvsem kontrastivne tipologije obravnavanih pojavov. Nedvomno pa so dela te vrste pospešili ljubljanski strokovni in znanstveni simpoziji, na katere so od leta 1976 vabljeni tudi poljski slovenisti iz Krakova, Katovic in Poznanja (vsi diplomant je krakovske sluvistike). Njihovi prispevki izhajajo v slovenščini (izjemoma v srbohrvaščini) v ljubljanskih zbornikih, nekateri pa so v poljskem izvirniku objavljeni tudi v poljskih strokovnih periodičnih publikacijah. Večina teh del se koncentrira okoli problemov slovenske moderne, vprašanj ekspresionizma in avantgarde dvajsetih let; redkeje pa se lotevajo starejših obdobij in najnovejše književnosti. Na izbor problematike namreč vpliva tudi tematika vsakoletnega simpozija. Preglejmo posamezne prispevke v časovnem zaporedju po književnih obdobjih. Problematika obdobja razsvetljenstva za poljske sloveniste ni najbolj privlačna. S tega področja imamo samo eno delo: razpravo Model poljskega in slovenskega razsvetljenstva in vprašanje književnih tokov Marie Bobrownicke. Avtorica obravnava razlikovalne dejavnike, ki znotraj modelne strukture razsvetljenske književnosti ločijo poljsko obdobje od slovenskega: gre predvsem za drugačnost sociološke geneze obravnavanih književnosti, ki vpliva na razlike v estetiki in funkciji književnih dejstev v družbenem življenju obeh narodov. Tudi romantika ni doživela temeljitejše obravnave, razen že omenjenega Piechalovega uvoda v poljsko izdajo Prešernovih poezij, Pretnarjevih verzoloških člankov in semiotičnega razpravljanja Marie Dabrowske-Partyke. Študij slovenskega realizma pa je prinesel dve razpravi Štefana Bratkovvskega o družbenem in kulturnem položaju Slovencev v tem obdobju ter dve deli o slovenski književnosti in kritiki tega časa: Književnozvrstni problemi slovenskega realizma Marie Bobrownicke in Levstikov književnozgodovinski nazor Zdzislawa Darasza. Bratkowski je naglasil vlogo ekonomskih dejavnikov in konsekventno organizacijsko aktivnost Slovencev pri rasti narodove kulture in opozoril na vrsto pozabljenih ali v poznejših obravnavah prezrtih pomembnih Slovencev. Študija Bobrownicke je pogled na obravnavano obdobje skozi prizmo zvrstnostne tipologije in refleksije o posebni vlogi zvrsti, ki za realizem niso tipične. Darasz pa se je lotil analize Levstikovega raziskovalnokritičnega aparata ter ocene pomena pojmov in kriterijev, ki jih je Levstik uvedel v slovensko kritiko in književno zgodovino. Najraje in najpogosteje se poljski slovenisti lotevajo problematike slovenske moderne. Omeniti velja predvsem monografijo Zdzislawa Darasza Od moderny do ekspresjonizmu. Z przemian šmiadomošci literackiej m Slomenii (Od moderne k ekspresionizmu. O spremembah književne zavesti v Sloveniji). Na osnovi te razprave je avtor leta 1980 dosegel doktorski naslov na Jagelonski univerzi v Krakovu kot prvi poljski specialist za slovensko književnost. Razprava obravnava najbolj bistvene probleme obdobja in prikazuje razvojno dinamiko moderne od začetkov do stika z ekspresionizmom. Daraszevo knjigo je mogoče pojmovati kot novo in pomembno sintezo slovenske moderne, ker je novatorska v problemski plasti in teoretično dobro podprta. Ob monografiji je Darasz objavil nekaj člankov in razprav o tem obdobju: o ljubezenski liriki slovenske moderne, o modernističnih koreninah slovenskega ekspresionizma in o Zupančičevi vlogi pri njegovem oblikovanju. Splošno književno problematiko obdobja obravnavajo članki Slovenska moderna in kategorije književnih tokov Marie Bobrownicke, Rola czasopism »Ljubljanski zoom oraz i D от in soet< m szerzeniu modernist y cznych kierunköm literackich (Vloga Ljubljanskega zvona in Doma in sveta pri razširjanju modernističnih književnih smeri) Jolante Groo-Kozak in Slovanske spodbude slovenske moderne Aleksandre Stankowicz. Prvo teh del obravnava vprašanje modernističnih književnih smeri v slovenski književnosti, osvetljuje njihovo intenzivnost in prikazuje njihove lokalne mu- taeije. druga dva prispevka pa prinašata podrobnejšo interpretacijo najpomembnejših periodičnih publikacij s stališča problema, ki ga zastavlja naslov. Posebno veliko število razprav je posvečenih Ivanu Cankarju. Bobrownicka se je lotila vprašanja njegovega dramskega oblikovanja in poudarila formalno strukturo posameznih del, opozorila je na spremembo modela: od naturalistične dokumentacije k lirski pesniški drami, pa tudi na analogije z umetniškimi spremembami v evropski dramatiki. Prozi Ivana Cankarja je posvetila dva članka Maria Dabrowska Partyka, ki je predlagala branje njegovih del »tradiciji navkljub«, kar pomeni: ne kot del družbeno angažiranega pisca, temveč tenkočutnega ironičnega oblikovalca. S takim pogledom se ujema tudi besedilo Alicje Pakulanke Besedna in besedilnoorganizacijska komika o Cankarjevi kratki prozi. Posebno zanimiva pa je v tem kontekstu primerjalna študija Model literature in kulture d službi narodu pri Ivanu Cankarju in Štefanu leromskem Urszule Kowalske; v njej je avtorica rekonstruirala imanentno Cankarjevo misel o družbeni funkciji književnosti in umetnosti v času pritiskov na narod. Tudi Zupančič je doživel nekaj analitičnih obravnav. Sem sodi že omenjeno Da-raszevo razpravljanje o ekspresionističnih prvinah v Zupančičevem pesništvu, pa tudi njegova primerjalna študija Ritem kot izraz svetovnega nazora: Zupančič in Lešmian in temeljita razprava Marie Bobrownicke o dramski strukturi Veronike Deseniške. Obravnave slovenske književnosti iz obdobja med svetovnima vojnama so usmerjene v glavnem na poezijo, zlasti na Podbevškovo, Vodnikovo, Kosovelovo in Vodu-škovo. Izšli pa sta tudi dve razpravi o tedanji prozi, ena o dramatiki in končno članek o pojmovanju »nove umetnosti«, v katerem Zdzislaw Darasz razsvetljuje proces oblikovanja definicij »nove umetnosti« v književnokritični misli tega časa. Vsa druga dela imajo bolj specifičen značaj, ker zadevajo konkretna književna dejstva. Na prvem mestu je treba omeniti knjigo Katarine Salamun-Biedrzycke Poezja Antona Podbevška i Antona Vodnika. Zmiana rvizji šrviata (Poezija Antona Pod-bevška in Antona Vodnika. Sprememba vizije sveta). Podnaslov najbolje karakterizira problemsko dominanto: avtorica je mnenja, da prav specifika »vizije sveta« loči avantgardno pesništvo od tradicionalnega. Pesnikoma je Salamun-Biedrzycka posvetila tudi posebne razprave. Daraszeva študija o Kosovelu in Vodušku se loteva vprašanja postmodernistične umetniške zavesti pesnikov in jo je mogoče pojmovati kot nadaljevanje njegove monografije o moderni. Najnovejši prispevek o slovenski poeziji med svetovnima vojnama je analiza stilistične konvencije Kosovelovih pisem izpod peresa Alicje Pakulanke. Problematiko proze tega obdobja obravnavata Ewa Swizewska v članku o romanu Šentpeter Juša Kozaka in Katarina Salamun-Biedrzycka v razpravi o Grumovi prozi: prva želi z analizo umetniških postopkov prikazati razliko med tradicionalno in novotarsko prozo, druga osvetljuje evolucijo pripovednih oblik v celotnem Grumovem proznem ustvarjanju. Edino delo o slovenski dramatiki v obdobju med svetovnima vojnama je razprava Slovenska drama med svetovnima vojnama in glavne tendence evropske dramatike Marie Bobrownicke, v kateri opozarja avtorica na oscilacijo slovenskih dramskih oblik med lirizacijsko in epsko tendenco, ki v tem času zaznamujeta svetovno dramatiko. Redkejša so dela o sodobni slovenski književnosti; sem sodijo: Daraszeva študija o ustvarjalnosti Primoža Kozaka, Kornhauserjeva predstavitev Tomaža Šalamuna, interpretacija zgodovine v Zupanovem Menuetu za kitaro na petindvajset strelov Urszule Kowalske in zapisi o slovenski književnosti v Literaturi na šmiecie izpod peresa Joanne Pomorske in Katarine Salamun-Biedrzycke. Zunajknjiževno in obknji-ževno genezo sedanje narodne (samo)zavesti zadeva razmišljanje Katarine Salamun-Biedrzycke O specyfice dziesiejszej slomenskiej šmiadomošci narodomej. Pröba rvytlu-maczenia jej genezy (O specifiki današnje slovenske narodne zavesti. Poskus razlage njene geneze). Ne gre pa zanemariti tudi recenzij sodobnih slovenskih znanstvenih del s književnega in književnozgodovinskega področja (Pirjevec, Mitrovičeva, Simpozij o Ivanu Cankarju itd.), ker tudi publikacije te vrste pričajo o delu in zanimanju poljskih slavistov za slovenistične probleme. Na koncu velja omeniti še doktorsko dizertacijo o slovenski ekspresionistični prozi, ki je prijavljena na Jagelonski univerzi v Krakovu, in redne letne slovenistične štu-dentovske konference, ki jih je organiziral lektor slovenščine Tone Pretnar. Kot je videti iz tega kratkega pregleda, se poljska književnozgodovinska slovenistika krepi in dinamizira. Ni še čas, da bi jo dokončno ocenili, ker je proces njenega razvoja še v toku. Vidni pa so že nekateri dosežki te najmlajše slavistične discipline firi nas: doktorati, prvi knjižni monografiji, stalna udeležba poljskih slavistov na jubljanskih simpozijih in naraščajoče število objav znanstvenih in raziskovalnih del. Bibliografija (V bibliografiji so upoštevana dela slovenskih slavistov, ki so izšla na Poljskem in v poljščini. Dela poljskih avtorjev pa so našteta v njej ne glede na to, kje in v kakšnem jeziku so bila objavljena.) ad, Wspôlczesna poezja polska po slorvetisku (rec.), Twörczosc, 1963, št. 10. Babula, Elžbieta, Modalni glagoli v izvirnem besedilu Mickierviczevega Gospoda Tadeja in njihovi ustrezniki v slovenskem prevodu, Jezik in slovstvo, 26/1980—81, št. 3. Balbus-Kucia, Maria, Slovani v svetu antinorm Stanislama Przybyszemskega (rec.), Slavistična revija, 31/1983, št. 3. Bazielich, Wiktor, Stulecie poematu (Jurčič), Odra, 1947, št. 22. Bobrownicka, Maria, Historia literatury polskiej po slomensku (rec.), Ruch Literacki, 1963, št. 4. Bobrownicka, Maria, Iz problematike Cankarjevega dramskega oblikovanja, v: Simpozij o Ivanu Cankarju, Ljubljana 1977. Bobrownicka, Maria, Iz problematike Zupančičevega dramskega oblikovanja, v: Oton Zupančič: Simpozij 1978, Ljubljana 1979. Bobrownicka, Maria, Slovenska moderna in kategorije književnih tokov, v: Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1982. Bobrownicka, Maria, Model poljskega in slovenskega razsvetljenstva in vprašanje književnih tokov, v: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1979. Bobrownicke, Maria, Slovenska moderna in kategorije književnih tokov, v: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1983. Bobrownicka, Maria, Slomenskie teatralia (rec.), Pamietnik Slowianski, 18/1968. Bobrownicka, Maria, Z zagadnien rvarsztatu dramaturgiczriega Ivana Cankara, Pamietnik Slowianski, 27/1977. Bobrownicka, Maria, Z zagadnien rvarsztatu dramaturgicznego Otone Zupančiča, Pamietnik Slowianski, 29/1979. Bobrownicka, Maria, Slovenska drama med svetovnima vojnama in glavne razvojne tendence evropske dramatike, v: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984. Bratkowski, Stefan, Najdlužsza noc Slorvencöm, Tygodnik Powszechny, 1982, št. 43. Bratkowski, Stefan, Robotnicy narodorvei sprarvy, lygodnik Powszechny, 1982, št. 44. Cirlič, Bronislaw, Czerroona muza poety-kaplana (Aškerc), Tworczošč, 1956, št. 4. Dabrowska-Partyka, Maria, Ivana Cankara sen о rzeczyrvistosci, spremna beseda к: Cankar, Widok z pudelka i inne opowiadania, Krakov 1981. Dabrowska-Partyka, Maria, Motivacije istinitosti pripovjedanja kao eksponent umjet-ničke evolucije, v: Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1982. Dabrowska-Partyka, Maria, Semiotički problem >početkai и nacijonalnoj kulturi i problem književno-povijesnog procesa, v: Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1981. Dabrowska-Partyka, Maria, Suvremeno čitanje Cankarove proze, v: Obdobje simbo-lizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1983 (2. zvezek). Dabrowska-Partyka, Maria (ur.), Interpretacja literacka na terenie zachodnniej i po-ludniorvej slarvianszczyzny. Antologia, Krakov 1981. Darasz, Zdzislaw, A. Mickiemicz: Gospod Tadej (rec.), Ruch Literacki, 1976, št. 3. Darasz, Zdzislaw, Antologija poezji slomeiiskiej (rec.), Ruch Literacki, 1976, št. 3. Darasz, Zdzislaw, J. Slomacki: Lirika (rec.), Ruth Literacki, 1975, št. 3. Darasz, Zdzislaw, Levstikov književnozgodovinski nazor, v: Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1982. Darasz, Zdzistaw, Liryka erotyczna slomenskiej moderny, v: Modernizm w literaturach slowianskich, Yroclav 1973. Darasz, Zdzistaw, Mickiemicza >Wiersze i poematij« po slomensku (rec.) Ruch Lite-racki, 1972, št. 2. Darasz, Zdzistaw, Miedzy filozofia a poUtyka. О dramalach Primoža Kozaka, v: Dra-mat i teatr narodâw slowianskich v XX wieku, Vroelav 1979. Darasz, Zdzislaw, Miedzy filozofia a polityka. O dramalach Primoža Kozaka (povzetek), v: Sprawozdania z posiedzen Komisji PAN. 1977. Darasz, Zdzislaw, Na przedpolu slomeiïskiej moderny, v: Sprawozdania z posiedzen Komisji PAN, 1980. Darasz. Zdzislaw, Od moderny do ekspresjonizmu. Z przemian šmiadomo&ci literackiej m Slomenii, Vroelav 1982. Darasz, Zdzislaw, Problem ekspresionizma o Zupančičevi liriki, v: Oton Zupančič: Simpozij 1978, Ljubljana 1979. Darasz. Zdzislaw, Problem ekspresjonizmu m liryce Olona Zupančiča, v: Sprawozdania z posiedzen Komisji PAN, 1979. Darasz, Zdzislaw, Przelom modernist y czny m Slomenii, v: Sprawozdania z posiedzen Poznanskiego Towarzystwa Przyjaciôl Nauk, 1972, št. 1. Darasz, Zdzislaw, Ritem kot izraz svetovnega nazora: Zupančič in Lešmian, v: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1983 (1. zvezek). Darasz, Zdzislaw, Simpozij o Ivanu Cankarju (rec.), Pamietnik Slowianski, 29/1979. Darasz, Zdzislaw, Z problemom ekspresjonizmu m liryce Oton a Zupančiča, Pamietnik Slowianski. 30/1980. Darasz, Zdzistaw, Z przemian émiadomotciomycli m literaturze slomenskiej po mo-dernie: Vodušek i Kosovel, v: Literatury slowianskie w okresie awangardowego przetonui, Vroelav 1979. Darasz, Zdzislaw, Iskanje formule tnove umetnosti« v slovenski literarni publicistiki ekspresionističnega desetletja, v: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984. Drolc, Franc, Glömne nurty rozmojome m dramacie slomenskim po drugiej mojnie imiatomej. Pamietnik Slowianski, 17/1967. Frančič, Vilim, France Prešeren, Žycie Slowianskie, 1949. Gordziejewski, Andrzej, Mickiemicz i Slomacki po slomensku (rec.), Literatura na švviecie, 1975, št. 6. Grabowski, Tadeusz Stanislaw, Mickiemicz mirôd Slomencom, Pamietnik Slowianski, 6/1956. Grabowski, Tadeusz Stanislaw, Oblicze literackie lVojslama Molè, Pamietnik Slowianski, 12/1962. Groo, Jolanta, Polonica slomenskie (rec.), Ruch Literacki, 1963, št. 4. Groo, Jolanta, Slomenska antologia liryki polskiej (rec.), Ruch Literacki, 1964, št. 4. Groo-Kozak, Jolanta, Rola czasopism >Ljubljanski zvonu oraz >Dom in sveti m szer-zeniu modernistycznych kierunköm literackich, v: Modernizm w literaturach slowianskich, Vroelav 1973. Groo-Kozak, Jolanta, JVczesna tmorczošč dramatyczna Ivana Cankara, v: Z polskich studiôw slawistycznych, serija 3, zvezek 2, Varšava 1968. Kavvecka, Zofia, Najznakomitszy poeta slomenski (Zupančič), Polska Zacliodnia, 1948. št. 25. Kornhauser, Julian, Antologia nomeli slomenskiej (rec.), Literatura na švviecie, 1975, št. 6. Kornhauser, Julian, Poslomie, v: Tomaž Šalamun, Wiersze, Krakov 1979. Kornhauser, Julian, Tomaž Šalamun i slovenačka avangarda, Književna reč 1980, št. 146. Kowalska, Urszula, Janusome tmarze historii, Literatura na švviecie, 1981, št. 2. Kovvalska, Urszula, Janusova obraza zgodovine, v: Vitomil Zupan, Menuet za kitaro na petindvajset strelov, Ljubljana 1984 (v tisku). Kowalska, Urszula, Model literature in kulture v službi narodu pri Ivanu Cankarju in Štefanu Zeromskem, v: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1983 (1. zvezek). Kupiszewski, Wladyslaw, Liryka polska po slomensku (rec.), Pamietnik Slowianski, 15/1965. Magnuszewski, Jôzef, Wstçp, v: Antologija poezji slowenskiej, Vroclav 1973. Medynska, Wanda, Recepcja twôrczoéci Franceta Prešerna d Polsce, v: Polsko-jugo-slowianskie stosunki literackie, Vroclav 1972. Molè, Wojslaw, Oblicze spoleczne slowenskiej modem y, v: Sprawozdania z czynnoéci i posiedzen PAU. 1950. Molè, Wojslaw, Oblicze spoleczne slowenskiej moderni), Pamietnik Slowianski, 3/1952. Molè, Wojslaw. Wstçp, v: Ivan Cankar, Kasztan osobliwego gatunku, Varšava 1959. Oczkowa, Barbara, Jezikoslovni nazor o Levstikovih Napakah slovenskega pisanja, v: Obdobje realizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1982. Oczkowa, Barbara, Slovenizmi o zgodnjem Vrazovem hrvaškem pesništvu, v: Obdobje romantike v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1981. Okuljar, Zdzislaw, Sloweneу o Mickiemiczu, Žycie Slowianskie, 1946, št. 6. Pakulanka, Alicja. Besedna in besedilnoorganizacijska komika v Cankarjevi kratki prozi, v: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1983. Pakulanka, Alicja, Poetika Kosovelovih pisem, v: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984. Piechal, Marian, Wstçp, v: Francè Prešeren: Poezje wybrane, Varšava 1976. Pogačnik, Jože, Bibliografia slometlskich przekladôw Mickiewicza, Pamietnik Slowianski, 6/1956. Pretnar, Tone, Mladost, podaj mi krila. Z historii jednego mersu tv slomenskich przekladach Odi/ do mlodošci, Pamietnik Literacki, 1981, zvezek 4. Pretnar, Tone, O sztuce transi ai or skie j Frana Miklošiča i Stanka Vraza (na materiale ich przekladôw z poezji polskiej), Rocznik Slawistyczny, 1983. zvezek 1. Pretnar, Tone, O tendenejah tonicznych wiersza »Ballad i romasôwn A. Mickiewicza i F. Prešerna, Zcszyty Naukowe UJ: Place Historycznoliterackie, 1980. Pretnar, Tone, Z. Darasz: Od moderny do ekspresjonizmu (rec.), Ruch Literacki, 1983, št. 3/4. Pretnar, Tone, Przyczynek do genezy slotvenskiego wiersza literackiego, Zeszyty Naukowe UJ: Prace Historycznoliterackie, 1977. Pretnar, Tone, Slovenski verz, v: Slowianska metryka poröwnawcza, 1. knjiga, Vroclav 1978. Pretnar, Tone, Wprowadzenie do czeéci slowenskiej, v: Interpretacja literacka na terenie zachodniej i poludniowej slowiaûszczyzny, 1. knjiga, Krakov 1981. Slawinska, Joanna, Primož Kozak: Temeljni konflikt Cankarjevih dram (rec.), Pamietnik Slowianski (v tisku). Slizinski, Jerzy, Ivan Cankar w Polsce, v: Polsko-jugoslowiaiiskie stosunki literuckie, Vroclav 1972. Slodnjak, Anton, Przemôwienie, v: Adam Mickiewicz 1855—1955, Vroclav 1936. Stankowicz, Aleksandru, Slovanske spodbude slovenske moderne, v: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1983. Svizewska, Ewa, »Sentpeter« Juša Kozaka. Pröba rekonstrukeji poetyki, v: Literatury slowianskie w okresie awangardowego przelomu, Vroclav 1979. Salamun-Biedrzycka, Katarina, Anton Vodnik wobec buntu modernist ycznego, v: Literatury slowianskie w okresie awangardowego przelomu, Vroclav 1979. Salamun-Beidrzycka, Katarina, Dušan Pirjevec: Vprašanje poezije, vprašanje naroda (rec.), Pamietnik Slowianski, 30/1980. Salamun-Biedrzycka, Katarina, Marija Mitrovič: Cankar in kritika (rec.), Pamietnik Slowianski, 27/1977. Salamun-Biedrzycka, Katarina. O specyfice dzisiejszej slowenskiej šmiadomošci na-rodowej. Pröba wytlumaczenia jej genezi/, v: W cudzych oczach, Vroclav 1983. Salamun-Biedrzycka, Katarina, Parç slow o Kocbeku, Twôrczoâc, 1968, št. 6. Salamun-Biedrzycka, Katarina, Poczatki awangardy poetyckiej w Slowenii. Anton Podbevšek, Pamietnik Slowianski, 26/1976. Salamun-Biedrzycka, Katarina, Poezja Antona Podbevška i Antona Vodnika. Zmiana wizji šwiata, Vroclav 1980. Salamun-Biedrzycka, Katarina, Przybyszemski a Slowency, v: Slowianie w swiecie antynorm Przybzszewskiego, Vroclav 1981. Salamun-Biedrzycka, Katarina, Taras Kermauner: Pomenske spremembe o sodobni slovenski dramatiki (rec.), Pamietnik Slowianski, 26/1976. Salamun-Biedrzycka, Katarina, Razvoj Grumovega pripovedništva, v: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984. Tokarz, Božena, Ekspresionizem: stil ali smer?, v: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984. Wierzbicki, Jan, Slomefiska historia literatury polskiej (rec.), Pamietnik Slowianski, 13/1963. Aleksandra Boromiec-Fiuto Jagelonska univerza v Krakovu Prevedel Tone Pretnar O DEJAVNOSTI MEDNARODNE KOMISIJE ZA SLOVANSKE KNJIŽNE JEZIKE PRI MEDNARODNEM SLAVISTIČNEM KOMITEJU 1 Na devetem mednarodnem slavističnem kongresu v Kijevu je bila posvečena velika pozornost tudi delu mednarodnih komisij pri Mednarodnem slavističnem komiteju. Na začetku kongresnega zasedanja Mednarodne komisije za slovanske knjižne jezike je bil počaščen spomin na člane, ki so sodelovali v Komisiji od njene ustanovitve leta 1970, njihovo življenje pa se je sklenilo in znanstveno delo končalo. Že pred 8. kongresom v Zagrebu (leta 1978) je Komisija izgubila odličnega slavista — strokovnjaka za raziskovanje slovanskih knjižnih jezikov: leta 1975 je umrl prof. dr. Ljubo-mir Andrejčin, veliki poznavalec razvoja knjižne bolgarščine prav do sodobnosti in varuh njene jezikovne kulture; leta 1978 je umrl akad. Bohuslav Havrânek, eden izmed pionirjev in znanstvenih utemeljiteljev knjižnega jezika kot posebne veje jezikovnega raziskovanja, avtor pomembnih del iz teorije knjižnega jezika in njegovega razvoja, tudi v kontrastivni slavistični osvetlitvi; sploh je bil to slavist širokih razgledov in usmerjenosti, znan po svojih delih iz zgodovine posameznih slovanskih knjižnih jezikov, posebno še iz časa jezikovnega preporoda narodov v nekdanji Avstro-Ogrski. Delo obeh slavistov pri Komisiji je bilo zelo pomembno in vplivno, ostalo bo vir poznavanja in pričevanja o prizadevanju za rešitev temeljnih vprašanj teorije in prakse s področja knjižnega jezika in jezikovne kulture. Kmalu po zagrebškem kongresu smo se poslovili od akad. Ljudevita Jonkeja, ki je bil dejaven zlasti v prvem obdobju, ko je prispeval za zbornik razprave o knjižnem in pogovornem jeziku na Hrvaškem, o vprašanjih norme hrvaškega knjižnega jezika v času narodnega preporoda. Leta 1981 je umrl akad. I. K. Bilodid, predstavnik ukrajinskega knjižnega jezika v Komisiji; na mednarodnih slavističnih kongresih je obravnaval splošna vprašanja knjižnih jezikov in vprašanja razvoja knjižne ukrajinščine. Spomladi leta 1982 smo se poslovili od F. P. Filina, upravnika inštituta ruskega jezika v Moskvi. Spominjamo se ga kot organizatorja zasedanja Komisije v Moskvi leta 1974, kot avtorja velikih sintetičnih del o knjižni ruščini in njenem razvoju. Maja leta 1983 je v Bratislavi umrl še eden izmed ustanoviteljev Komisije, prof. dr. Eugen Pauliny. Bil je zelo zaslužen za organizacijo prvega ustanovnega zasedanja Komisije v Bratislavi, na katerem je bil sprejet program dejavnosti Komisije.* Prijateljsko vzdušje, ki nam ga je na tem zasedanju znal ustvariti, je postalo tradicija rednih delovnih srečanj v naslednjih letih. Globoko ganjeni obžalujemo nagli odhod znanstvenega tajnika Komisije prof. dr. VI. Barneta, ki je od prvega zasedanja v Bratislavi požrtvovalno sodeloval tako pri organizacijskem kot pri koncepcijskein delu, združenim z vodenjem Komisije. Njegovi referati, predstavljeni na zasedanjih Komisije in objavljeni v njenih zbornikih, so dragocen prispevek za reševanje teoretičnih vprašanj knjižnega jezika. Vse te izgube so občutno prizadele dejavnost Komisije; kljub temu pa bo treba s pomočjo starih, prizadevnih članov, pa tudi teh, ki pridejo na novo, delo nadaljevati enako zavzeto kot doslej. * V^ program dejavnosti Komisije so bili zajeti trije osnovni tematski krogi: a) splošna vprašanja knjižnega jezika, njegovo razumevanje in omejitev; b) protistav-ni študij sodobnih slovanskih knjižnih jezikov; c) študij njihovega razvoja (prim, poročilo Al. Jedlička v čas. Slovo a slovesnost 33, 1972, str. 70). 2 Prešlo je že v navado, da se posamezne mednarodne komisije v okviru kongresnih priprav sestajajo, predebatirajo poročilo o dejavnosti v preteklem obdobju, ovrednotijo svojo dejavnost in zarišejo načrte nadaljnjega dela. Mednarodna komisija za slovanske knjižne jezike si je v vsem tem času prizadevala, da bi ohranila kontinuiteto. K temu naj bi pripomoglo delo ob sprejeti skupni nalogi ter zavestno upoštevanje koncepta dolgoročnega programa in njegove realizacije na rednih zasedanjih vsako leto. Temeljni pogoj kontinuitete — rednost zasedanj — se je posrečilo ohranjati prav do 10., tj. jubilejnega zasedanja Komisije v Bratislavi leta 1980. Na tem zasedanju je bil tudi končan prvi tematski ciklus Značilnosti sodobnega stanja knjižnih jezikov, ki je povezan s skupno nalogo komisije, oblikovan, obravnavan in sprejet pa je bil na njenem 2. zasedanju v Skopju leta 1972. Da bi izpolnila to nalogo, je češkoslovaška komisija izdelala okvirni načrt, ki je bil obravnavan in dopolnjen na naslednjih zasedanjih, noveliran pa na zasedanju v Budvšinu leta 1977. (Projekt je bil objavljen v zborniku z zasedanja v Skopju Gooornite formi i slooenskite literaturni jazici, Skopje 1973, 171—181, ter v čas. Slavia in Voprosy jazvkoznanija.) 2.1 Ciklus nadaljnjih vsebinskih področij se je začel že na 2. zasedanju v Skopju s pomembno in vedno živo temo — govorjene oblike v razmerju do knjižnega jezika; aktualnost teh vprašanj je bila vidna tudi na 9. slavističnem kongresu iz referatov Je. A. Zemske, J. Chloupka in J. Mistrika. Iz te izkušnje je mogoče sklepati, da lahko postanejo referati, ki so bili predstavljeni v Skopju (in objavljeni v Govornite formi ...) v mnogem izhodišča za protistavno proučevanje t. i. pogovorne zvrsti (rus. razgovornaja reč) v slovanskih jezikih, za raziskovanje razmerja govorjene in pisane besede ter s širšega vidika raznolikosti (stratifikacije) narodovega jezika. Ta vprašanja obravnava Komisija tudi s sociolingvističnega vidika v okviru pojma jezikovni položaj. Protistavno reševanje vprašanj je pomembno tako s splošnoteoretičnega in pojmoslovnega stališča (kolikor gre za razumevanje in omejitev pojmov in pojavov ter za njihovo koordinacijo) kot s stališča materialnega raziskovanja (to odkriva posebnost jezikovne situacije in njenih sestavin v posameznih slovanskih jezikih). Polagoma so se na zasedanjih oblikovala naslednja temeljna vprašanja teorije knjižnega jezika: knjižna norma v sinhronem in diahronein pogledu, variantnost knjižne norme, predpis (kodifikacija) in razmerje uporabnikov in jezikoslovcev do predpisa in norme, splošna in konkretna vprašanja protistavnega študija slovanskih knjižnih jezikov. V zadnjem času (med slavističnima kongresoma 1978 v Zagrebu in 1983 v Kijevu) so bila obravnavana naslednja tematska področja: leta 1978 na zasedanju v Minsku problematika protistavnega študija slogovne razčlenjenosti knjižnega jezika, leta 1979 (v Krakovu) osnova in razumevanje knjižnega jezika, pri čemer so se nekateri referati usmerjali iz splošno oblikovane teme tudi k posebni stratifikaciji narodnih slovanskih jezikov in njihovemu členjenju na posamezne jezikovne pojavnosti, npr. iz njihove funkcijske raznolikosti na ustrezne funkcijske zvrsti. Leta 1980 je bil ta prvi vsebinski ciklus, ki se je nanašal neposredno na skupno nalogo Komisije, končan z aktualno tematiko Razvojni poteki in težnje sodobnih slovanskih knjižnih jezikov. 2.2 Dejavnost Mednarodne komisije za slovanske knjižne jezike (v celoti tudi za čas med slavističnima kongresoma 1978 in 1983) je dokumentirana z referati in drugimi gradivi z zasedanj, objavljenimi ali v samostojnih zbornikih ali v časopisnih izborih. Posrečilo se je zagotoviti izdajo gradiva prav z vseh zasedanj, in izsledki so tako postali dosegljivi širši slavistični javnosti. Ovira za njihovo večjo uveljavitev pa je razmeroma majhna publiciteta in informiranost o njih. Ne bo torej odveč, če jih ponovno naštejemo v časovnem zaporedju z osnovnimi bibliografskimi podatki. Gradivo je izšlo natisnjeno v naslednjih samostojnih zbornikih: Gooornite formi i slooenskite literaturni jazici, Skopje 1973; Slooanské spisovné jazyky o dobé obrozeni, Univerzita Karlova 1974; Problemu normy d slavjanskich literaturnych jazykach o sinehronnom i diachronnom aspektach, Moskva 1976; Wariancja normy roe mspôl-czesnych slomianskich jçzykach literackich, Wroclaw-Krakôw 1977; Nadamki a lira-nicy rèèneje kodifikacije — Aufgaben und Grenzen der sprachlichen Kodifizierung, Budyšin 1979; Jçzyk literacki i jego marianty, Prace komisii slowianoznawstwa Nr. 43. V strokovnih slavističnih časopisih je bil objavljen notranji zbornik Zorstnost in po-imenooalni postopki sodobnih slovanskih knjižnih jezikov. Slavistična revija 25, 1977, 387—464, v dveh slovanskih jezikoslovnih glasilih pa referati z zasedanja v Bratislavi leta 1980 (Jazykovedny časopis 32, 1981, 107—164, in Slavica slovaca 16, 1981, 250—291). Objavljeni niso bili izsledki 1. zasedanja v Bratislavi leta 1971, o njegovem poteku pa so poročali časopisi Slovo a slovesnost, Slavia idr. Ni se tudi posrečilo izdati referatov z zasedanja v Varni 1976 in v Minsku 1978. Prekinitev kontinuitete, nastalo po bratislavskem zasedanju leta 1980, se je deloma posrečilo odstraniti tako, da se bo Komisija sešla na rednem zasedanju še leta 1983 v Berlinu; zasedanje organizira Humboldtova univerza in njena slavistična sekcija (glavni organizator je prof. dr. K. Gutschmidt). Tematika, izbrana za to zasedanje (Razvojne težnje slovanskih knjižnih jezikov v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja), je povezljiva z drugo smerjo programske dejavnosti Komisije — študij razvoja slovanskih knjižnih jezikov. Ta smer se je začela na 3. zasedanju Komisije v Pragi leta 1973, katerega težišče so bila vprašanja slovanskih knjižnih jezikov v preporodu. Zasedanje je bilo ob dvestoletnici češkega preporodovca Josefa Jungmanna, človeka, ki je zaradi svoje jezikoslovne dejavnosti, aktivnega jezikovnega ustvarjanja (z umetniškimi prevodi in ustvarjanjem nove češke terminologije) in znanstvenoorga-nizacijske dejavnosti vodilna osebnost drugega rodu češkega narodnega preporoda; v njegovem delu je mogoče zaslediti pobude za kompleksno raziskovanje teorije in prakse knjižnega jezika. Njegovi izsledki lahko služijo poglobitvi protistavnosti za ustrezno obdobje v razvoju slovanskih knjižnih jezikov ali pa za analogne procese, odvisne od posebnih zgodovinskih družbeno-jezikovnih okoliščin in v različnih obdobjih. V izbiri tematike za berlinsko zasedanje je vidna tudi povezava z bratislavskim zasedanjem leta 1980, kjer se je kot osrednje obravnavalo vprašanje jezikovne dinamike, razvojne in sinhrone; sinhrona je posledica razvojnih procesov in izraz razvojnih teženj na prelomu stoletja. Izbira zgodovinske tematike izhaja na eni strani iz zahtev nekaterih članov Komisije po takšni tematiki, na drugi strani pa je v razmerju do raziskovalnih nalog, s katerimi se bo ukvarjalo univerzitetno delovišče gostiteljske dežele. Ua je izbrana tematika znanstveno zelo aktualna, in to ne samo za slavistiko, priča dejstvo, da je bila (maja 1983) v Rostocku v NDR mednarodna germanistična konferenca posvečena razvojnim tendencam nemškega jezika od konca 18. stol. s posebnim poudarkom ravno na drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stol. Zgodovinska tematika — razvoj knjižnih jezikov — je bila v zadnjem času obravnavana tudi na rednih slavističnih srečanjih v Beogradu ob Vukovih dneh (prim, zbornike s teh srečanj: Naučni sastanak slavista u Vukove dane, knjiga 2, 1973; 3. 1974; 8, zv. 1, 1982, 10, zv. 1, 1981). V Sloveniji se ta vprašanja deloma obravnavajo na seminarjih slovenskega jezika, literature in kulture in na simpozijih o obdobjih v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi (prim. Zbornik predavanj I.—XIX. seminarja slovenskega jezika, literaturne in kulture, 1965—1983, in Obdobja I—V, 1979—1983). Kot smo že omenili, bi morala postati skupna naloga, tj. izdelava protistavnih oznak sodobnih slovanskih knjižnih jezikov, bistvena in nepretrgana dejavnost Komisije, njen povezujoči člen. Posebej je bila obravnavana v delovnem delu na vseh zasedanjih Komisije. Uresničitev te naloge je bila kasneje razdeljena na dve stopnji: na prvi stopnji bodo protistavno obdelane značilnosti posameznih knjižnih jezikov; objavo teh izsledkov naj bi zagotovili v svojih državah člani Komisije kot predstavniki posameznih jezikov; na drugi stopnji bo na osnovi teh delnih izsledkov izdelana protistavna karakteristika sodobnih slovanskih knjižnih jezikov. Po dosedanjih poročilih poteka delo na prvi stopnji neenakomerno. Nedvomno je, da doslej objavljene razprave v tematsko omejenih zbornikih z zasedanj predstavljajo razmeroma bogato in uporabno gradivo prav za izdelavo nadaljnjih karakteristik posameznih knjižnih jezikov, na njihovi osnovi bi bilo mogoče pospešiti realizacijo sprejete naloge. 2.3 Pomemben prispevek za uresničitev predstavlja tudi zbornik o splošnih problemih slovanskih knjižnih jezikov v moderni dobi, ki ga je pripravila Komisija za 9. mednarodni slavistični kongres v Kijevu na pobudo in s sodelovanjem prof. A. N. Ko-žina. Zbornik z naslovom Formirovanije slavjanskich literaturnycli jazykov: Teoreti-českije problemy (Sbornik obzorov) je izdala kot gradivo za 9. kongres organizacija MISON (Meždunarodnaja informacionnaja sistema po občestvennym naukam), Moskva 1983. Vsebuje karakteristiko raziskovanja posameznih slovanskih knjižnih jezikov od tridesetih let našega stoletja. Naloga je bila predstavljena in sprejeta na bratislavskem zasedanju 1980, kjer je bil prav tako izdelan okvirni postopek za njeno izdelavo. Izdajo zbornika je zagotovil v sodelovanju z vodstvom Komisije prof. dr. A. N. Kožin. Zahvaliti se mu je treba za pobudo in aktivnost pri izdelavi zbornika, organizaciji MISON za uvrstitev publikacije v zbirko gradiv za kongres, vsem članom in tudi nečlanom Komisije, ki so sodelovali pri nadaljnjih opredelitvah, pa za uza-veščanje koristnosti in pomembnosti naloge. Kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki so lahko posledica časovne stiske posameznih redakcij, je to nedvomno prispevek, ki ima poleg svoje osnovne informacijske vloge izjemen pomen tudi za izdelavo karakteristik posameznih knjižnih jezikov. 2.4 Doslej objavljeni zborniki pa tudi časopisne razprave so nedvomni dokaz o plodnem delu Komisije. Iz zbornikov in razprav je očitno, da so avtorji prišli ne samo do globljih spoznanj mnogih konkretnosti v sestavu in delovanju posameznih slovanskih knjižnih jezikov, praviloma z uporabo protistuvne metode, ampak tudi do osvetlitve nekaterih temeljnih vprašanj razvijajoče se teorije knjižnega jezika. Gre za prispevke o rešitvi splošnih vprašanj norme (ev. standarda) in predpisa, o vedno aktualni problematiki jezikovnih variant, variantnosti norme, variantnih oblik in sredstev, dalje za vprašanja razumevanja in omejitve knjižnega jezika, o stratifikaciji narodnega jezika in posebno o aktualnosti problematike pisanega in govorjenega jezika. V nekaterih delih so bile izražene misli za obdelavo raznih tipov norm, rešena so bila vprašanja vzorcev slovanskih knjižnih jezikov z izpostavitvijo obrisov, s katerimi je mogoče označiti pripadnost tipu. Natančneje so bili določeni nekateri že uporabljeni pojmi iz teorije knjižnega jezika (npr. pojem intelektualizacije, racionalizacije), odkriti in podrobneje opisani so bili nekateri postopki in procesi (npr. uni-verbizacija in multiverbizacija) ipd. V mnogih prispevkih se je uveljavljal socioling-vistični vidik, v ospredje so prihajali tudi izsledki teorije komunikacije. Povedati je treba, da so bili za potrebe teorije knjižnega jezika izdelani ali modificirani nekateri temeljni pojmi sodobne sociolingvistike; o tem nam pričajo številna sovjetska socio-lingvistična delu. Gre za pojme kot jezikovna situacija (ta pojem je izjemno uporaben v teoriji knjižnega jezika za reševanje razmerja knjižnega jezika do drugih oblik narodnega jezika, za konstituiranje pojma tip knjižnega jezika idr.), komunikacijska sfera, ev. komunikacijsko okolje (za razločevanje in omejitev funkcijskih zvrsti), za pojmovanje vrednostnih razmerij do jezika, jezikovnih pojavov idr. V razmerju do jezikovne tradicije lahko govorimo o funkcijski usmerjenosti sodobne teorije knjižnega jezika, ki je v okviru Komisije vidna v posameznih oblikah reševanja vprašanj knjižnega jezika. Pomembna sestavina delovanja Komisije so tudi delovni stiki in diskusij-ske izmenjave, ki so vzpodbujali obravnavo in reševanje aktualnih vprašanj (to se je pokazalo npr. pri raziskovanju pojavov, kot so univerbizacija, multiverbizacija, aktualizacija ipd.). Seveda pa ni bil namen doseči popolno nazorsko enotnost postopkov in pojmovanj. Pri raziskovalnem delu posameznih slavističnih središč se nedvomno uveljavlja vpliv narodnih jezikoslovnih tradicij in vplivnih posebnosti, npr. šol. Po drugi strani pa je treba podpirati koordinacijo na vsebinski in terminološki ravni, koordinacijo, ki je pomembno izhodišče protistavnih raziskovanj. 2.5 Reševanje vprašanj razvoja in sodobnega stanja knjižnih jezikov, splošnoteore-tična vprašanja ter raziskovanje in izdelava karakteristik dejanskih pojavov prihajajo v ospredje tudi v drugih jezikovnih združbah (omenil sem že povečano zanimanje za to problematiko pri germanistih v NDR, na razpolago so dela sovjetskih germanistov, anglistov, romanistov in drugih strokovnjakov, npr. v periodično izdajanih zbornikih v redakciji prof. M. M. Guchmanove). Deloma se z našo tematiko ujema tudi naloga v okviru sodelovanja akademij socialističnih držav — Narodni jeziki v razviti socialistični družbi. Razumljivo je, da ni ta naloga omejena samo na slovanske jezike, da ni usmerjena izrazito samo na knjižne jezike. Po podatkih bo razčlenjevanje potekalo v treh tematskih krogih, ki bodo vključevala vprašanja jezikovne politike, vpliv družbenih faktorjev na jezik in jezikovno kulturo v socialističnih državah. Zanimanje zu rešitev teoretičnih vprašanj knjižnega jezika, v povezavi tudi s teorijo in prakso jezikovne kulture, se pojavlja še v drugih, ne samo slavističnih centrih: tako so npr. germanisti v NDR izdelali obsežne karakteristike položaja raziskovanja istih področij v češkem, slovaškem, pa tudi sovjetskem jezikoslovju (Sprachwissenschaftliche Informationen 4, Akademie der Wissenschaften der DDR, Zentralinstitut für Sprachwissenschaft, Berlin 1982); raziskujejo tudi druge značilnosti. Tudi ti dve sklepni dejstvi lahko postaneta neposredna pobuda za nadaljnjo dejavnost članov Komisije. Sodobni znanstveni kontekst, ki smo ga v poročilu predstavili, potrjuje, da je pobuda, ki je pripeljala do ustanovitve Mednarodne komisije za slovanske knjižne jezike pri Mednarodnem slavističnem komiteju, izhajala iz zavesti o strokovni in družbeni aktualnosti tematike. Tako je Komisija s svojim delom do določene mere spodbujala — tudi v povezavi z jezikoslovno tradicijo v nekaterih središčih — močan razvoj znanosti o knjižnem jeziku, ki smo mu danes priče. Alois Jedlička Praga Prevedla Ada Vidooič-Muha PISMA FRANA GOVEKARA RIKARDU KATALINIČU JERETOYU 1932-1949 (Dodatak: Pisma Minke i Milene Govékar) Pisma znamenitih ljudi, posebice književnika, zanimljivo su i korisno literarno-historijsko štivo. Nerijetko ona bitno dopunjuju pa i korigiraju opču sliku neke poznate ličnosti ili nekog perioda. Kako je riječ o istoj (umjetničkoj) osobi, i privatna je korespondeneija sastavni dio njegove umjetničke fizionomije i stvaralaštva. Literarni historičar mora u tome slučaju s jednakom serioznošču pristupiti analizi privatnih pisarna kao i tiskanoj umjetničkoj tvorevini, jer je ncmoguce pa i nepotrebno po-vlačiti nekakvu crtu izmeou umjetnički i »neumjetnički« pisane riječi. U privatnoj čemo korespondenciji naiči na nekonvencionalno oslobodene pjesnikove misli o drugim piscima, literaturi uopče, nekim povijesnim, literarnim i opčedruštvenim zbiva-njima. Ta korespondeneija najčešce je svojevrsten dokumenat pa su takva privatna pisma, uz to što često imaju i estetsko-umjetničku vrijednost, bogato dokumentirana grada za literarnu historiju i literarnu kritiku. Ovih nekoliko napomena i misli o privatnoj korespondenciji pisaca mogu se primi jeniti i na pisma što ih je Fran Govékar (1871—1949) pisao hrvatskom piscu Rikardu Kataliniču Jeretovu (1869—1954). Riječ je o sedam pisarna što ih slovenski pisac slao svome hrvatskom kolegi u razdoblju od 1932. do 1949. godine. Na ta se pisma nakon Govékarove smrti tematski i organski nadovezuju pisma Minke Govékar. supruge i dugogodišnje životne i umjetničke pralilje nekadašnjeg urednika Slovana. Korespon-denciju Govékar—Katalinié Jeretov de facto zaključuje dopisnica Milene Govékar, najinlade kčeri Minke i Frana, za koju upravo iz navedenih pisarna saznajemo da se takoder bavila književnošču te da je za svoj literarni rad čak i nagradena. Tih dvanaest pisarna sačuvano je, uz neke izreske iz novina, u ostavštini Rikarda Kataliniča Jeretova koja je pohranjena u Knjižnici i čitaonici Viktor Car Emin u Opatiji. Pisma i izresci katoligizirani su pod rednim brojevima od 278 do 292. Pisma Frana Govékar a U ostavštini Rikarda Kataliniča Jeretova sačuvano je, kako je navedeno, sedam pisarna Frana Govékara. Malo je vjerovatno da postoji još neko pismo, jer je Rikard Katalinič pedantno vodio svoju korespondenciju, a Fran se opet u svojim mladim i zrelim godinama teško odlučivao na pisanje. Evo i pregleda tih pisarna: 1. Pismo bez omotnice datirano 16. 01. 1932. U ostavštini pod brojem 278. 2. Dopisnica datirana 17. 02. 1933. Broj 279. 3. Pismo bez omotnice i bez datuma; pisano na papiru formata A4 sa dodatkom na prepolovljenoj stranici. Katalinič je pri dnu pisma dopisao: Fran Govekar, Sta-ničeva 1. Pismo je katalogizirano pod brojem 283, što znači da bi trebalo biti napisano izmedu 11. studenoga 1948. i 7. siječnja 1949. Medutim, prema sadržaju pismo je pisano prije, najvjerovatnije u ožujku ili travnju 1940. godine. Dvije su odrednice u pismu koje nam omogučuju da prilično točno odredimo datum pisanja; Govékarovi savjeti i misli o profilu splitskog kazališta koje se treba opet obnoviti te traženje recepta za konzerviranje riba i južnog voča potrebnih za brošuru o konzerviranju što je sprema supruga Minka. Splitsko je kazalište obnovljeno godine 1940. a svečano otvorenje obavljeno je 5. prosinca.1 Knjiga Minke Govékar o konzerviranju izašla je takoder 1940. godine u Mariboru pod nazivom Konserviranje.2 Kako u pismu Fran Govékar spominje 10. svibnja kada treba rukopis predati, moglo se prilično točno odrediti datum pisanja pisma. 4. Dopisnica datirana 09. 02. 1948; poštanski žig Ljubljane nosi isti datum. Na dopisnici je Katalinič dopisao: odg. 24/3. 1948. Broj 280. 5. Pismo datirano 01. 05. 1948. sa sačuvanom omotnicom na kojoj su vidljiva dva žiga — Ljubljana 3. 5. 48 te, na poledini omotnice, — Split 1 — 6. 5. 48. Jeretov je dopisao: odg. 18/5 1948. Broj 281. 1 90 godina zgrade kazališta u Splitu. Prigodna brošura. Izdavač: HNK Split. Urednik tekstova: Zvonko Smajič. Suradnik: Bogdan Buljan. Split, svibanj 1983. 2 Govékar Minka, Konserviranje. Urednik Andrej Pčeljnikov. V Mariboru 1940. Knjiga se nalazi u fondu NUK, broj 62392. 6. Pismo datirano 10. 11. 1948. s omotnicom na kojoj su žigovi — Ljubljana 11. XI 48 i — Split 13. XI 48. Katalinič je dopisao: odg. 14. XI 48. Broj 282. 7. Pismo datirano 19. 12. 1948. Pismo je opširno, na osam stranica listovnog papira, pa je vjerovatno i pisano duže vremena, a napisani datum samo označava početak pisanja. Na omotnici je Katalinic Jeretov dopisao: odg. 28/1 1949, a na poledini omot-nice: Bežigrad 1 Ljubljana F. Govékar. Broj 284. Ova bi se pisma mogla podijeliti vremenski i sadržajno u dva dijela — na prije-ratno i poslijeratno razdobljc. Pismo i dopisnica iz prvog razdoblja (godine 1932 i 1933) više manje su konvencionalnog sadržaja. Govékar je kao pisac i kao čovjek na vrhu svojih stvaralačkih modi, prezauzef radom i društvenim obavezama. »Robov' smo svojih dolžnosti!« jada se svome prijatelju, ali i opravdava zbog nepisanja. Pismo iz 1940. više je pisano zato da bi Minka mogla dobiti potrebne recepte za svoju knjigu o konzerviranju, a manje da bi se vodila neka kontinuirana korespondencija. Ipak, u tom pismu Govékar iznosi neke vrijedne misli i savjete o fizionomiji splitskog teatra, a njegove refleksije o društvenoj ulozi i namjeni kazališta koje po njemu mora »služiti vsem' slojem publike, ne pa le peščici snobov in monomanističnih kritikov brez demokratičnega obzorja« i danas su aktuelne. Uslijedilo je razdoblje šutnje; punih osam godina Govékar ne piše svome literarnome pobratimu. Za tih osam godina dva su pisca proživjela i rat (Katalinič čak u internaciji) i — postala su sta ri ja. To su sada več stari ljudi, čila duha i razuma, ali ipak ljudi pored kojih je vrijeme prošlo. Poratne godine i njihova životna dob nisu im dozvoljavala vece kretanje; obojica su svjesni da je osobni kontakt teško ostvarljiv, pa su im pisma zamijenila nekadašnje razgovore i sjedeljke po ljubljanskim kavanama. Još se 1932. godine Govékar s nostalgijom sječa: »/.../ vedno se rad spominjam časov, ko sva se tako krasno pogovarjala v ljubljanskih kavarnah.« Vjerovatno je vitalniji Katalinič ponukao svoga davnog prijatelja na aktivnost. Govékar počinje citati pisce koje je nekada zanemarivao, a svoja zapažanja o pro-čitanim knjigama i svoje sudove o piscima javlja barba-Riki u Split. Dok Katalinič, premda dvije godine stariji (»torej si le 2 leti zrelejši«, šali se Govékar), još uvijek literarno stvara, makar pišuči pjesničke poslanice, Fran Govékar se svom silinoin svoga duha predao čitanju, i to kritičnom čitanju. Fascinira lista pisaca koje je Govékar pročita o u razdoblju od nepunih deset mjeseci. Prema onome što sâm piše pročitao je djela čak osamnaestorice hrvatskih i srpskih autora. To su (po abeced-nome redu): Marin Bego, Viktor Car Emin, Milutin Cihlar Nehajev, Milivoj Dežinan Ivanov, Ksaver Šandor Dalski, Ante Kovačič, Josip Kosor, Josip Kozarac, Branimir Livadič, Antun Gustav Matoš, Mihovil Nikolič, Krsto Pavletič, Nikola Polič, August Šenoa, Milan Senoa, Dinko Šimunovič, Srdan Tucič i Slobodan Z. Vidakovič. Osim Krste Pavlctiča i Slobodane Vidakoviča riječ je o autorima literarnih djela, a Govékar ih je pomno čitao; neke čak i opsegom temeljito. Sâm Govékar piše: »Prečital sem vse zbrane spise Matoša in očeta Šenoe.« Uz to čita i druge autore: češke, nje-mačke, slovenske ... Ono što posebno začuduje jeste činjenica da mnoga od djela navedenih autora Govékar čita po prvi puta! Sâm se opravdava svojedobnom zauzetošču na poslu i velikem društvenem aktivnosti, ali je istovremeno i svjestan da nema pravog oprav-danja za taj propust. Ako je suditi na temelju pisarna Frana Govčkara, veze izmedu slovenskih i hrvatskih pisaca bile su u razdoblju izmedu dva rata gotovo nikakve, mada ni razdoblja prije prvoga i nakon drugoga rata ne obiluju jačim i konstruktivnijim slovensko--hrvatskim literarnim vezama. Još godine 1932. Govékar piše Kataliniču: »Ste edini Hrvat, ki se me je spomnil...« s prizvukom gorčine, ali se i sâm, očito, nije suviše trudio da više suraduje sa svojim hrvatskim kolegama. Godine 1948. on se neogra-ničeno divi historijskom romanu Cara Emina Presječeni puti ne štedeči pohvale: »/.../ toliko lepote, radosti in istinitega užitka /.../ da sem neopisno očaran* in uprav osupel.« Čudi se što roman nije izdala Matica Hrvatska, što je tiskan u vlastitoj piščevoj nakladi, a deset godina prije, kada je roman tiskan, oglušio se bio na poziv na narudžbu, pa mu je tada Katalinič očitao svojevrsnu lekciju solidarnosti medu književnicima na taj način da mu je knjigu — poklonio. 3 Potcrtano u originalu. « Isto. Čitajuci hrvatske pisce sedanidesetsedmogodišnji Govékar kao da otkriva neki novi svijet nckada tako blizu i istovremeno daleko od njega. Čini se da je nakon mladenačkog zanosnog razdoblja, kad je čitao Senoino Zlatarevo zlato (»/.../ je bila prva hrvatska knjiga, ki sem jo še kot gimnazijec s slovarjem prečital na svoje nepopisno zadovoljstvo«) i kad je kao dak čuk i kupovuo hrvatske knjige, kao Maričon Ksavera Šandora Dalskoga (»ki sem si jo v VII. razr. gimnazije sam naročil in plačal 1 fl«), gotovo u potpunosti prekinuo veze s hrvatskom literaturom i hrvatskim pisci-ma. Za Marina Bega tako pita da li je to ime ili pseudonim, mud a je Bego godine 1908—9. živio u Trstu, tada kulturno i politički bližini Ljubljani od. recimo, Zagreba, i tu uredivao list Balkan koji je Govékar kao urednik brojnih listova morao poznavati. Za Branimira Livadiča kaže da ga je osobno poznavao, ali pita da li još živi. a Livadič u to vrijeme živi u Zagrebu (umrijet če četiri mjeseca nakom Frana), kao što je živ i Josip Kosor (umro 1961). Govékar godine 1948. pita da li još žive Milutin Cihlar Nehajev (umro 1931) i Dinko Šimunovič (umro 1933), a za davno umrlog Antu Kovačiča (1889!) gotovo s ponosom zbog svoga znanja piše: »Vem da je že umrl.«! Bez obzira na sve navedeno Govékarove opuske o pročituniin djelima obiluju pronicljivim zapažanjima. Nisu to primjedbe redaktora niti oficiielnoga kritičara, več opisi reakcija što ih pročitana knjiga ili jedan njen dio pobuduje u duhu i intelektu jednoga literate. Tako Govékar iskazuje misao da je druga polovica romana U re-gistruturi Anie Kovačiča »neznosna romantična historija roparske vsebine, docela neverjetne in neužitne«, čega su valjda svjesni svi literarni kritičari i historičari, ali 0 tome ne pišu iz nekog več uvriježenoga pijeteta prema književnoj veličini Ante Kovačiča. Govékar i o romanu Osvit svoga niladenačkoga ljubimca Dalskog piše: >Lepo, mestoma krasno a — ne morem pomagati — večinoma pretirano, naivno. Takole onanistična platonična ljubav pa je sploh neverjetna in bedasta.« Teško je po-vjerovati da bi se tako izražavuo kada bi pisao za javno objavljivanje, kao što bi vjerovatno u tisku izbjegavao izreči misao o lirskiin crticama Mihovila Nikoliča 1 Srdana Tuciča makoliko da je pronašao možda najtočniji i najsočniji izraz: naime, da su te crtice »lepega bogatega jezika in polne nekam impotentne erotike, ki ni všeč moji zdravi naravi«. Začuduje takoder i Govčkarovo oduševljavanje romanima Gara Emina i to baš njegovim najromantičnijim likovima kao što je samouki glazbenik Tihoraj u romanu Suor Aurora Veronika, dok s druge strane tvorac i propagator slovenskega naturalizma o punokrvnom literati Josipu Kosoru postavlja retoričko pitanje nije li riječ samo o Kraftgenie-u. Fran Govékar je posljednju godinu svoga života čini se posvetio hrvatskim pisci-ma i njihovim djelima. Od Kataliniča traži i dobiva podatke o hrvatskim literatima, zanima se za aktualna pitanja hrvatske kulture. Udubljuje se i u problemtiku hrvat-skoga književnog jezika; valja priznati i danas, bez obzira na ustaljenu praksu, da bi hrvatski književni jezik bio bogatiji, ekspresivno raznolikiji i stvaralački bogatiji da ima sačuvan supin ili dual kako Govékar savjetuje. Čitajuci hrvatske pisce Fran Govékar se je gotovo i saživio s hrvatskim kulturnim i literarnim ambijentom, pa u pismima Kataliniču Jeretovu nailazimo tu i tamo i na poneku hrvatsku riječ ili izraz. Smrt je, nažalost, prekinula ne samo prepisku dva stara prijatelja, več je i slovenskoj i hrvatskoj kulturi oduzela jedan zreli, literarno kritički duh. Ostat če tako u domeni književno-povijesne špekulacije što bi još Fran Govékar pridonio kritici hrvatske književnosti i hrvatskoj literamoj misli da ga nije 31. ožujka 1949. pokosila erijevna gangrena; zacijelo još mnogo, ali i to što je dao u pismima Rikardu Kataliniču predstavlja znatan doprinos hrvatskoj, slovenskoj i ju-goslavenskoj literaturi. Evo i pisarna Frana Govékara Rikardu Kataliniču Jeretovu (Knjižnica i čitaonica Viktor Car Emili u Opatiji; ostavština Rikarda Kataliniča Jeretova, korespondeneija, brojevi 278—284) : 278 Predragi gospod prijatelj. Prisrčna hvala za čestitke in želje! Ste edini Hrvat, ki se me je spomnil. — jaz pa čutim tem težje svoj dolg napram Vam. Pisali ste mi že opetovano, ne da bi Yam bil sploh odgovoril. Ali saj poznate življenje činovnika, ki je obenem novinar in pisatelj in odbornik raznih društev. Človeka lovi delo od ure do ure in pozablja nase in na vse, kar mu ne leži pred nosom. Robovi smo svojih dolžnosti! Dirkamo do omaganja. Ako pa Vam nisem pisal, mislim prav često na Vas, saj čitam vedno iznova Vaše pesmi in spise po raznih listih in publikacijah; Vaše »Zrnje« stoji na častnem mestu v moji knjižnici v originalu in prevodu in vedno se rad spominjam časov, ko sva se tako krasno pogovarjala v ljubljanskih kavarnah. Absolutna srčna in duševna harmonija vlada med nama, in želim, da tako ostane. Mi stari smo še vedno mladi po idealih, ki so večni. Prav srčno Vas pozdravljamo in želimo za novo leto polno zdravje in neokaljeno srečo! Od lani oktobra stanujemo v mali lastni vili v Staničevi ul. z vrtom in smo vrlo zadovoljni. Dve hčeri sta mi omoženi in imata po dvoje dece: dve hčerki in dva dečka; tretja hči je nevesta... Kmalu bova z ženo sama, a s kopo vnučkov, ki naju imajo strašno(!) radi! Zdravi, brate in prijatelj moj zlati! Vaš vedno zvesti F. Govékar V Lj. 16/1. 32 279 Gospod Rikard Katalinič Jeretov književnik Split Dalmacija Obala vojvode Stepe l/I Predragi, prejel sem pismo in karto. Iskal sem informacije v uradih in pri zasebnikih, pri mnogih učiteljih, a zaman. Nihče ne pozna te obitelji, ker je živela na Štajerskem in se je priselila v Ljubljano šele nedavno. Zdaj čakam še neko poročilo bivšega inšpektorja. Ako ga dobim, javim takoj. Zdi se, da ni oče igral nikjer kake važne osebnosti, nego je živel skromno zase, brez pomena. V Ljubljani so tujci. Izprašujem dalje na vse strani. Prosim torej, potrpi še nekoliko! Srčno te pozdravljamo in ostajam z najboljšimi željami Tvoj vedno zvesto vdani / F. Govekar V Lj. 17/2. 33 Staničeva 1. 283 Predragi prijatelj, večkrat se me ljubeznivo spomniš in mi pišeš, jaz pa nespodobno molčim. Ali veruj, da se vselej zelo razveselim vsakega dokaza, da me nisi pozabil in sem Ti hvaležen za vsako dopisnico. Najina duševna sklonost je ostala neporušena in zavedava se, da nama bije srce v istem ritmu. Prosim Te, da razumeš moje življenje novinarja, odbornika raznih društev, po vrhu pa še očeta, deda in zakonskega moža! Včasih imam v teatru po tri novitete, pa še razna gostovanja. V vsem moram v listu točno poročati. Pa razne seje, skupščine, poseti vseh mogočih oseb iz teatra, društev in sploh družbe, predavanja v radiu i.t.d. Tako se mi vedno mudi in lovim čas za rep. Cesto mislim z ženo na Te, a do pisanja se ne pripravim, ker imam i tak neprestano pero službeno v roki. Naj ti, prosim, zadošča moje zagotovilo, da sem Ti zvest in vdan prijatelj ki Te spoštuje!-- S prihodnjo sezono dobite v Splitu končno stalno gledališče ali kazalište. Čitam, da se že pričkate, ali samo drama ali pa tudi opera in opereta. Za opero je pač še prezgodaj, dasi si Split gotovo želi predvsem opere. S samo dramo Split bržčas ne bo zadovoljen. Morda začnete z dramo in opereto ter z malo opero. To bi zahtevalo majhen orkester in manjši personal, ki bi bil vsaj večinoma uporabljiv z dramo in opereto ozir. malo opero. Polagoma bi prešli na večjo in veliko opero. Od samih subvencij se gledališče ne more vzdrževati, temveč ga mora vzdrževati tudi publika in pa — gledališče mora privlačevati, zaslužitil Ako boste imeli dovolj zvestih, vztrajnih abonentov in izbor, deloma umetniški, deloma zabaven repertoar, bo razvoj splitskega kazališta nagel in lep. Samo nikar ne pozabljajte, da mora kazalište služiti osem slojem publike, široki družbi, ne pa le peščici snobov in monomanističnih kritikov brez demokratičnega obzorja. Per aspera ad astra — toda polagoma, ne preko noči! Zelo me zanima vaše kazalište in mu želim najlepše umetniške bodočnosti.6 Kako sodiš o položaju naše domovine? Jaz se okrepam optimizma, ker sicer bi moral vsak dan nanovo zdvojiti... Moja žena sestavlja brošuro o konzerviranju sadja, sočivja in mesa za zimo. Nima pa navodil (literature), kako obmorski domačini — Dalmatinci. pri vas doma za svojo uporabo (ne v tovarnah!) konzervirajo ribe v olje, soli i.dr. Morda konzervirajo ribe še na kak drug način. Zeli torej zvedeti, kako ribe suše v dimu, v soli i.t.d. Kakšen les je potreben za prekajevanje? Kako dolgo suše ribe in v kakšnem dimu? Kje in v čem jih potem hranijo? Dalje kako doma pripravljajo sir iz ovčjega (event, kozjega) mleka? Ali suše tudi grozdje in kako? Pa drugo sadje, n.pr. fige (smokve), datlje i.dr. — Lepo Te prosi, da ji ljubeznivo poskrbiš tozadevno literaturo ali pismena navodila! Ob morju si nam Ti, predragi Rikard, edini prijatelj, ki moreš pomagati! Ne jezi se, da Te, literata! — trapimo s tako prošnjo!!! Ali proza je tudi važna ... Za Car Eminovo knjigo se Ti toplo zahvaljujem! Moj Bog, nisem je še čital! Preveč si dober! Ali knjig sploh ne kupujem več, ker moram plačevati dolg za vilo. Sem siromak! Zena te lepo prisrčno pozdravlja, jaz pa sein in ostanem tvoj Fran Govékar (Na posebnom lističu) : NB. Bodi tako dober in preskrbi pri kaki dobri gospodinji recepte z vsem navedenem in jih pošlji po možnosti do 10. maja 1.1., kajti brošura mora hitro v tisk. Morda pa imate v Splitu kakšno knjižico s takimi recepti. Seveda ti trošek po-ruvnamo. Najlepše pozdravel Tvoj vdani (paraf) 280 Gospod Rik. Katalinič Jeretov književnik Split Armijska Predragi, zahvaljujem se Ti za voščila k novemu letu in Ti z ženo vračam najboljše želje. Mislim, da med nama ni treba formalnosti, ker sva si od davna vedno dobra. Jaz sem 9. 12. 47 stopil v 77. leto starosti, torej si le 2 leti zrelejši. Ali se još ne daš. In jaz te posnemam. Tvoja pesem, ki si mi jo poslal, mi je silno ugajala! Izvrstno. Pa si še junak! Ali imaš kaj več takih spominov? Prosim, pošlji mi jih. Zame so dragoceni. Ali morda izdaš novo zbirko svojih pesnitev? Hvala naravi, da je zime konec! Le v oktobru me je zeblo v — roke. Z ženo te prav prisrčno pozdravlja Tvoj zvesto vdani Fran Govekar (Na prednjoj strani dopisnice) : Fran Govékar Ljubljana, Staniče va 1. 5 Spličani su nakon adaptacije stare kazališne zgrade sagradene 1893. obnovili godine 1940. stalni profesionalni ansambl. Hrvatsko narodno kazalište u Splitu, kako se teatar službeno nazivao, imalo je u svom sastavu i dramu i operu s baletom. Intendant je bio Ivo Tijardovié, direktor drame Marko Fotez, direktor opere Oskar Joze- fovič, a šef baleta Ana Roje. Prvu predstavu — Dundo Maroje Marina Držiča — ansambl je prikazao 5. listopada u staroj kazališnoj zgradi u Hvaru, dok je svečano otvorenje u Splitu objuvljeno 5. prosinca prigodnim programom. Uspješan rad teatra prekinuo je drugi svjetski rat. 2 81 (Na omotnici s prednje strane) : Gospod Rikard Katalinič Jeretov književnik Split Ulica Armije (Na poledini omotnice) : Fran Govekar. književnik Ljubljana, Staničeva 1. t. maja 1948. Dragi, velespoštovani prijatelj! V listopadu 1938 si mi poslal Vikt. Cara Emina6 historijski roman >Presječeni puti«. Ker Ti nisem takoj poslal določene mi naročnine, si me kmalu nato presenetil z obvestilom, da mi knjigo — podarjaš. Danes Ti odkrito priznam, da ine je Tvoje darilo močno obradovalo, ali ko sem začel roman čitati, nisem bil v duševnem razpoloženju in sem knjigo — odložil. Zdaj pa, ko iz svoje velike knjižnice črpam knjige češke, hrvatske, srbske, nemške in slovenske in jih čitam, sem vzel tudi Čarov roman iznova v roke. Kot bivši urednik Slovenskega naroda, Jutra, Slovana i dr. sem bil namreč prejel mnogo knjig »v recenzijo«, a jih nisem nikdar čital. Zadnja leta sem tako našel v svoji knjižnici mnogo knjig, ki so me sedaj šele zanimale, da sem jih prečital z užitkom. Tako se je zgodilo tudi s Carovim romanom. 354 strani vkusnega formata, lepega tiska, dobrega papirja, toda — čudno, neverjetno! — »vlastite naklade« mi je skoro teden dni nudilo toliko lepote, radosti in istinitega užitka, da me priganja hvaležno srce in Ti moram pisati, da sem nepopisno očaran in uprav osupel.7 Viktor Car vendar ni več mlad, a njegov veliki roman kaže toliko bujno fantazijo, tako ognjevit temperament, piše tako krasno, silno bogato hrvaščino in je nanizal uprav ogromno število močnih res zanimivih značajev, pa opisal morje in krajine v najrazličnejših »štimungah«, da sem istinito začuden in hkratu silno vesel. Car je še vedno mlad in močan in njegova duša polna prave poezije. Zakaj ni njegovega romana izdala Hrvatska Matica, mi je nepojmljivo! Prosim Te, da gosp. Caru, kadar mu pišeš, sporočiš moje iskrene bratske čestitke za izredno posrečeno umetniško delo, ki ga shranim v svoji knjižnici kot literarno dragocenost. Poleg nacionalne ideje, silne ljubezni do domovine je Car izrazil krasno tudi svojo pogumno svobodomiselnost, visoko kulturno toleranco in utemeljeno mržnjo proti Habsburžanom in Nemcem ter Benečanom: vse to daje romanu trajno veliko literarno ceno. Roman je dal velespretnemu avtorju pač ogromno dela in mnogostranskega študija. Saj je očividno zgrajen na neštetih virih. Slučajno sem lani prečital tudi knjigo: Marko Perojevič: Petar Kružič, kapetan i knez grada Klisa v izdan ju Matice Hrvatske god. 1931.8 Čital sem jo zdaj po Caru iznova in našel, da je Car zanesljiv in v glavnem pošten realist. V vsem me je Čarov roman prijetno spominjal A. Šenoe Zlatarovega zlata in oddaleč Zevaccovih' romantičnih benečanskih romanov. Tudi Car 6 Viktor Car Emin (Kraj kod Lovrana 1870—Opatija 1963), hrvatski pisac i urednik. S Rikardom Kataliničem Jeretovim uredivao je prije prvoga svjetskoga rata omladinski list Mladi Hrvat. S Jeretovim ga je vezalo dugotrajno prijateljstvo, pa su krače vrijeine čak i zajedno pisali pod pseudonimom Jeretov-Emin. 7 Historijski roman Presječeni puti Viktor Car Emin, koii je u to vrijeme živio u Sušaku, doista je tiskao u vlastitoj nakladi. Tiskun je u tiskari Dragutina Spiillera u Samoboru. Roman ima 349 stranica te dvije stranice rječnika; 354 stranica ima zajedno s koricama! 8 Marko Perojevič (Trogir 1876—Sarajevo 1943), historičar. Kao katolički svečenik služio do 1920. godine kada prelazi u starokatoličku crkvu i državnu službu. Od 1924. do smrti pripada redakciji Jugoslovenskog (kasnije: Novog) lista u Sarujevu. Kao historičar navio se starijom povijesti Klisa, Trogira i srednjovjekovne Bosne. • Michel Zévaco (Ajaccio 1860—Eubonne 1918), francuski pisac povijesnih romana male umjetničke vrijednosti, ali velikog uspjeha kod čitalačke publike. Radnja nekih njegovih romana odvija se u Veneciji. U nas je njegove romane Most uzdisaja i Veliki inkvizitor tiskalo izdavačko poduzeče Otokar Keršovani u Rijeci godine 1954. i to u svescima. je romantik, a mestoma se čuti vendar, da mu Zola ni tuj, nego velik vzor. Edino, kar ni po mojem okusu, je preveliko število popov, samostanov, škofov, cerkev, kapelic i.p., pa preveč romantičnih slučajnosti. Ali to pač zahteva romantika! In pa pretirano oboževanje Petrarce! Tistih ital. citatov je menda preobilo. No, morda se motim. Tako se Ti za divotno knjigo iznova zahvaljujem, pozdravljam Cara in Tebe ter sem ves Tvoj odani Fran Govekar. Lepo Te pozdravlja moja žena. 282 (Na omotnici s prednje strane): Gospod Rikard Katalinič Jeretov književnik i.t.d. Split Jug. arm i je ulica (Na poledini omotnice): Fran Govekar, Staničeva t Ljubljana Predragi prijatelj, često mislim na te, ker tako sem potrt in mračen, da nisem našel energije, pisati komur koli vsaj dopisnico. Vse dopisovanje sem zanemaril in živim kakor žival samo, da jem in spim, ker niti piti ne morem več, kajti v Ljubljani ni vina. Treba je iti pol ure. da morda ujameš 2 deci. če imaš srečo. Tudi mesa dobivam enkrat v tednu samo toliko, da ga jedva produhain; ni jajec, ni bele moke in še marsičesa. Živimo od koruze, krompirja, fižola, korenja in kislega zelja — dan za dnem vedno isto plaževino! Bedno životarenje!! Nikdar nisem živel tako mizerno kakor dandanes. Hvala Bogu, da imam vrlo ženo, ki je odlična kuharica in zna z večnimi varijacijami in permutacijami iz skrajnje omejenega materijala scmariti vedno kaj »novega« za prisiljeno uživanje. Zato Te prosim: ne zameri, da sem molčal tako dolgo, dasi je moja duša često pri Tebi! Na srečo sem si nabral tekom različnih redaktorstev dokaj veliko knjižnico, iz katere črpam vedno nove knjige: hrvat.. srb., češke, nemške in slovenske. Pa čitam. čitam neprestano, saj se mi je nagomililo del, ki sem jih svojedobno pač spravil v biblioteko, a nikdar pogledal. Tudi knjig Hrvat. Matice imam dokaj in nekaj izdanj Društva hrvat. književnika i. dr.: vse mi je danes jako dobrodošlo. Baš danes sem dočital roman M. Nehajeva »Bieg«.10 Odlično! Strašno! Večina dejanja se godi v Senju med profesorji. Zdi se, da je Nehajev črpal iz življenja in je naslikal izvrstno bedno življenje profesorjev in suplentov s škandalozno plačo in v duševno mrtvi družbi. Tudi Nehajev roman »Vuci«" me je močno zanimal. Ogromna snov. Ali Nehajev še živi? Dr Cihlar piše lepo hrvaščino in ima pristen epičen talent. Tudi Bran. Livadiča »Novele« (DHK, 1910)12 so mi zelo dobro ugajale, dasi so večinoma kratke in malenkostne. Ali še živi? Poznal sem ga osebno. Dolgočasen in malo jasen je M. Šenoe13 roman »Iz kobnih dana«. Imitira očeta, a nima njegove plastike, temperamenta in poezije. Poznam ga. 10 Milutin Cihlar Nehajev (Senj 1880—Zagreb 1931), hrvatski književnik i publicista. Sin doseljenog Čeha. Godine 1907. uredivao je u Trstu Balkan. Roman Bijeg tiskan je 1909. godine u Zagrebu. 11 Povijesni roman Vuci tiskan je godine 1928. 12 Branislav Wiesner Livadič (Samobor 1871—Zagreb 1949), hrvatski pisac i književni kritičar. 13 Milan Šenoa (Zagreb 1869—Zagreb 1961), sin Augusta Šenoe; doktor geografskih znanosti. Po temperamentu realista plača danak povijesnom romanu neuspjelim romanom Iz kobnih dana (1914) na koji je (negativan) osvrt dao Ivan Krnic u zagre-bačkom Obzoru broj 103, 1917. g. Roman je ipak izdala 1971. Matica Hrvatska, a tiskan je u Riječkoj tiskari Rijeka. Razočarala me je knjiga M. Dežmana Ivanova »Protiv struje«.14 Nikakili idej, ni-kakega širokega obzorja — sama ljubav! To je omejenost. Le v uvodih kaže, da je bil bojevnik, esejist in dober stilist. Poet pa po moji sodbi ni bil. Ljubil je Ljerko Šrainovo15 in bil ž njo v Ljubljani. Oba sta že mrtva. In oba sem cenil. Z velikim interesom sem prečital Antona Kovačiča roman »U registraturi«.1" Vrlo dobra pa je prva polovica tega velikega romana; druga polovica je neznosno romantična historija roparske vsebine, docela neverjetne in neužitne. Škoda! Vem, da je že umrl. Velik talent. Zdaj se bom lotil »Novel« Marina Bega.17 Kdo je ta Bego? Pseudonim? Prečital sem tudi srbsko knjigo v cirilici »Portret Miloslava Stojadinoviča«, ki jo je izdal 1936. Slobodan Z. Vidakovič.18 Strašna, nečuveno brezobzirna knjiga! Ali je bil Miloslav Stojadinovič resnično tak lopov, falzifikator, mistifikator? Da si je prisleparil celo doktorat! Da je bil do skrajnost korupten in povezan s Švicarji? Brat bivš. min. predsednika — lopova prvega reda v politiki? Piši mi! Vse to sem prečital zadnje čase. Kar sem povžil že prej, sem že pozabil! Starost. Obljubil si mi še eno knjigo V. Cara Emina. Njega resnično cenim, in če mi knjigo res podariš, Ti bom zelo hvaležen. Ali si mu sporočil mojo oceno o »Presječenih pu-tih«? Moj zet (ima za ženo mojo najstarejšo hčer Vido) Josip Kavčič, bivši fabrikant manufakturnega blaga, zdaj uradnik v tukajšnjem ministrstvu industrije, je na letovanju ob morju »Presječ. puteve« prečital z veliko naslado! Tudi to je — ugodna kritika ... Tako vidiš, ljubi moj prijatelj, da se istinito živo bavim s hrvatsko književnostjo. Prečital sem ose zbrane spise Matoša1* in očeta Šenoe.20 Šenoin roman »Zlatare-vo zlato« je bila proa hrvatska knjiga, ki sem jo še kot gimnazijec s slovarjem prečital na svoje nepopisno zadovoljstvo. A nedavno sem jo prečital še drugič! Druga hrvat. knjiga mi je bila Šandorja Gjalskoga Babiča21 »Maričon«, ki sem si jo v VII. razr. gimnazije sam naročil in plačal zanjo 1 fl. Moram jo poiskati v knjižnici, da jo prečitam še enkrat, menda že tretjič. A ti? Kaj delaš? S čim se baviš? Piši mi, prosim, ker vse me zanima. Ali še poješ? — Pošlji mi zopet kaj izpod svojega peresa! Nadejam se, da si čil in zdrav. Pri vas je menda že znosno toplo, pri nas pa že prihaja zima. Bojim se je, ker me rado zebe in imam roke mrzle kot led! Ej, bojim se mrazu! 2ena te prisrčno pozdravlja ter sem z najtoplejšimi pozdravi ves Tvoj zvesto vdani pobratim Fran Govékar V Lj. 10/nov. 1948 284 (Na prednjoj strani omotnice) : Gospod Rikard Katalinič Jeretov književnik Split Obala Crvene armije l/I 19. 12. 48. 14 Milivoj Dežman Ivanov (Zagreb 1873—Zagreb 1940), pisac nekoliko drama i dvi-ju knjjga crtica, medu njima i Protiv struje (1903). Njegov otac Ivan Dežman (Rijeka 1841—Zagreb 1873), sin odnarodenog Slovenca, bio je u Rijeci učenik Janeza Trdine, koji je često ponosno isticao da je mladoga Ivana priveo svome narodu. 15 Ljerka Sram (Zagreb 1874—1913), hrvatska glumica izvršnih kreacija uglavnom komediografskog faha. 18 Ante Kovačič (Oplaznik iznad Sutle 1854—Stenjevec kraj Zagreba 1889) hrvatski pisac, realist. Roman U registraturi izlazio je u Vijencu 1888. godine, a kao zasebni roman tiskan je 1911. u izdanju Matice Hrvatske u Zagrebu. 17 Marin Bego (Split 1881—Zagreb 1960), hrvatski književnik. Kao odvjetnik služ-bovao u Trstu, Volosko-Opatiji, Pazinu i Splitu. U Trstu uredivao 1908—9. časopis Balkan. Zbirka Novele (Zagreb 1910) sadrži ove novele: Prodavačica cviječa, Jelica, Odšteta, Dvije sestre. 18 Slobodan 2. Vidakovič, Portret Miloslava Stojadinoviča. Psihopatološka grada za roman iz društvenog života. Beograd, 1936. Nalazi se u NUK, broj 64098. Antun Gustav Matoš (Tovarnik 1873—Zagreb 1914), hrvatski pisac i polemičar. 20 August Šenoa (1838—1881), hrvatski pisac. 21 Ksaver Šandor Dalski (Gjalski), pravim imenom Ljubo Babic (Gredice 1854 do 1935), hrvatski prozni pisac. Bio i kandidat za Nobelovu nagradu. Roman Maričon tiskan je 1884. godine. Predragi dobri prijatelj, gotovo si že nevoljen, du ti tako dolgo ne pišem. Ali čas beži in v roke me zebe, da težko držim pero. Mnogo trpim zaradi mraza, ki mi ubija energijo in humor. Od srca se Ti zahvaljujem za tvoji dve prepisani pestni! »Tolstoj« je krasen in močan, »Rat« silen in pretresljiv, globoko občuten. Tvoja pesniška žila še krepko bije in jaz Ti iskreno čestitam, da si duševno in — nadejam se — tudi telesno svež in čudovito ohranjen. Samo pesimizma, malodušja se otresi. »Kad svi mi isto bol i istu mï>ru znamo,« morate Vi, pesniki, visoko držati barjak optimizma in nam utrjati nado krepko, neomajno, da »za brdom onom eto sreče i mira« vsaj za naše potomce!22 Jaz ne obupavam. Svaka sila za vremena! Prisrčna Ti hvala za podatke o bratskih hrvat. piscih, ki jih ljubim kakor slovenske. Prav posebno pa se Ti zahvaljujem za krasno Carovo knjigo Suor Aurora VeronikiK.23 Prečital sem jo nemudoma z velikim užitkom. Car je velik mojster in krivično je. da ga ne cenijo tako visoko, kakor zaslužuje. Vesel sem bil, ko sem se baš te dni prepričal, da ima Car Emin med Slovenci dober sloves. Pripovedoval sem dr. -Svetozariu llešiču. tukajšnjemu vseučil. profesorju geografu, sinu pok. vseučil. prof. dr. Frana llešiča, o Carovih romanih. Pa mi je dejal, da ga rad čita in spoštuje. Po očetu je podedoval veliko knjižnico, v kateri je poleg poljskih tudi prav mnogo hrvat. in srb. znanstvenih in leposlovnih knjig. Tudi jaz si jih posojam pri njem. Sam pa si je že zbral ogromno francos., angleš., nemške i.dr. lepe in učene, kajpak predvsem strokovne literature. Kakor oče je sin plodovit pisatelj. »Suor Aurora« je ogromna slika svoje dobe in cela galerija velezanimivih portretov takratnih oseb, pa krasnih opisov narave. Središče dogajanj je Rijeka z OKolico. Najlepša figura je seveda izmišljeni goslač samouk Tilioraj. čudovit umetnik in romantičen popotnik, ki ga meče Car tja in sèm, kakor bi se vozil z automobili in aeroplani, a bega in leta le per pedes apostolorum. S tem »Tihim« je Car Emin krasno izrazil svojo silno ljubezen do glasbe in umetnosti ter so opisi vtisov sviranja »Tihega« v romanu zame najlepši in najmočnejši. Vnovič: hvala Ti za dragoceno knjigo, ki mi je bila najbolj dobrodošel dar baš za moj 77. letnico 9. t. m. Kratko časa pred »Auroro« sem našel v svoji knjižnici še Čarov roman »Pod sumnjom«.24 ki mi je takisto zelo ugajal in se godi zopet na Rijeki in okolici. Zal ini je, da je ta roman brez pravega zaključka. Nadaljnja usoda glavnih oseb bi me zanimala. Sploh sem pa zopet medtem prečital iznova ali prvič vrsto hrvat. knjig. Krsta Pavletiča »Život i pjesnička diela Franje Markoviča« (Mat. Hrvat. 1917)25 je prav dobra biografija in literarna študiju starega duhovitega romantika. — Nikole Poliča »Marginalia« (Kugli. 1921)2" so »feljtoni« dokaj dekadentne smeri in so mi manje ugajali zaradi svoje pretiranosti. Mih. Nikoliča27 in Srgjana Tuciča28 »Knjiga života« (1899) je zbornik večinoma lirskih črtic lepega bogatega jezika in polne nekam impo- 22 Pjesmu Tolstoj je Rikard Katalinič Jeretov tiskao u knjiži IX Hrvatskog kola, 1928. godine. Pjesma je pisana u slobodnoin stihu, neuobičajenom za Kataliniča, a nastala je u Splitu listopada 1928. u povodu dvadesete obljetnice smrti Lava Niko-lajeviča Tolstoja (umro 29. listopada 1908). Citirani stihovi glase: Sanjaril, kud češ, kamo? Kad svi mi istu bol i istu moru znamo. Za brdom onim eto sreče I mira ... " Suor Aurora Veronika, historijski roman, Sušak, 1940. Naklada autorovih pri- t'atelja i štovatelja. Tiskara Dragutina Spillera u Samoboru. U predgovoru — Rikard katalinič Jeretov: Dvije riječi o sedamdesetgodišnjici Viktora Cara Emina. 24 Pod sumnjom, dio I—V. Zagreb, MH, 1918; str. 3—210. 25 Krsto Pavletič (Draga kraj Rijeke 1865—Zagreb 1919), sveučilišni profesor u Zagrebu. 26 Nikola Polič (Sušak 1890—1960). hrvatski pjesnik osebujnih raspoloženja, brat Janka Poliča Kamova. Zastupan u lirskom zborniku Hrvatska mlada lirika (1914). 27 Mihovil Nikolič (Kričke, kod Drniša 1878—Zagreb 1951), hrvatski pisac. Jedan od osnivača Društva hrvatskih književnika; poslije drugog svjetskog rata bio je i predsjednikom Matice Hrvatske. Poznatiji kao pjesnik. 2B Srdan Tucič (Slavonska Požega 1873—New York 1940), pripovjedač i dramatičar. Neko vrijeme upravitelj Bugarskog teatra. tentne erotike, ki ni všeč moji zdravi naturi. — Iznova so ine zavzele Jos. Kozarca29 »Male pripovijesti«, I (DHK, 1909) in Ante Kovačiča »Sabrane pripovijesti« (DHK, 1910). Kovačič je bil sijajen talent. Njegova »Bježi hajka« kaže njegov očarljivi humor. — Z Jos. Kosor jevim30 »Mime. Pripovijesti.« (Mat. Hrvat., 1916) sem se mučil. »Mime« je še najboljša, dasi malo verjetna reč. »Hram vječnosti« je menda simbolistična čenčarija, neužitna, bedasta. »Koraljka v dugi žalosti« je zame neumljiva zmes, da se čudim, kako je mogla Hrv. Matica izdati tako knjigo. — Zato tudi Kosorjeve drame »Žena« (Kugli, 1920) ne bom čital, ker me že seznam oseb odbija. Blazna godlja! Pa se spominjam, da je imel Kosor veliko uspehov v gledališču in je celo naša drama uprizorila neko njegovo močno igro.* Ali Kosor še živi? Kakšna je tvoja sodba o njem? Ein Kraftgenie? Iznova sem prečital »Osvit. Slike iz tridesetih godina« (Mat. Hrv. 1892). Lepo, mestoma krasno a — ne morem pomagati — večinoma pretirano, naivno. Takole onanistična platonična ljubav pa je sploh neverjetna in bedasta. Gjalski je bil vendar zdrav človek! Menda se je inficiral ob Wertlierju in Loti! Pa redaktor knjig Mat. Hrv. bi bil moral avtorju črtati ali izpremeniti na vsaki tiskani strani vsaj 5 do 10 »krasnih«, »prekrasnih« žen in deklet. Ponavljati isto besedo do smešnosti je pisatelju z okusom nemogoče. Vraga! 77 let imam, toda krasnih, prekrasnih žensk sem videl in srečal prekleto malo. Prav posebno se mi je priljubil Dinko Šimunovič.31 Prečital sem »Mrkodol. Sabrane pripovijesti« (DHK, 1909). »Duga«, »Alkar«, »Mulika«32 so izborne. Slovenska Matica je 1911. izdala šimunovičevo pripovijest »Tudjinac«, ki mi je jako ugajala, zlasti z dogodki in slikami iz Dubrovnika. Tudi knjiga povesti »Djerdan« (Mat. Hrv. 1914) ima štiri daljše novele velike lepote in sile. Zlasti »Ljubav« in »mati« so mi všeč. Manje se mi je prikupila Šimunovičeva »Mladost« (Kugli, brez oznake godine), avtobiografska povest, nekaka »Dichtung und Wahrheit« po Goethejevem vzoru. Dasi ima S. v jeziku preveč lokalizmov in folklore, me je s svojimi toplimi Jn močnimi novelami resnično zavzel, da ga občudujem in sem pridobil celo svojo ženo, da jih čita. Velik talent. Ali Š. še živi? Kako sodiš Ti o njem in njegovi umetnosti? Ko pa čitam hrvatske pisce, mi ne gre v glavo, da hrvatska gramatika in pravopis — po moji slovenski pameti — nista na višku. Da hrvaščina ne pozna duala, nego le singular in plural, ni prednost pred slovenščino, ki dobro razločuje eno, dva in več. Ali bolj me dirne, da pišete nedosledno za nikalnicami (ne, nisem i.t.d.) včasih pogrešno accusativ, včasih pa pravilno genitio. Gjalski piše n.pr. ... nije odobravao njegovo žestoko napadanje; a nato piše pravilno: Ma aa ljudi ne poznaj u či ril ice. Toda tukaj nato zopet pogrešno: ...ne prinosi uzalud svoj« ogromna žrtvu ... nije znao tajiti tu ljuba» ... Po mojem je pravopisno napačno Vaše sanjarenje, uvjerenje i.t.d. Čuj! beseda je sanjari ti, uvjer/|ti i.t.d. končnica je »enje«. Dakle sanjari — enje: sanjarjenje! -"- uvjeri-enje: uvjerjenje. Ne more biti drugače! ^Škoda je, da hrvaščina ne pozna več supina, nameniinika. Mi ga še imamo. Vi pišete pogrešno: ...idem pogledati k njoj. Mi pa pravilno: ...grem pogledat k njej. — Vi: išli su joj kazivati, mi: šli so jej povedat... Vi: slao je u stan pitati ... mi: poslal je vprašat! Pa zakaj pišete biž če ih ... Bii češ jedan od najimučnijih ljudi? Zakaj ne biti češ??! Pa čemu strašno: on je taki? Namesto: on je tak! — Da kupi Hani kakav osobiti svatbeni dar! Namesto: ...kakav osobit svatbeni dar. Zakaj: izbaštinii ču te? 29 Josip Kozarac (Vinkovci 1858—Koprivnica 1906), hrvatski pisac realista. 30 Josip Kosor (Trbounj kod Drniša 1879—Lapad kraj Dubrovnika 1961), hrvatski pripovjedač i dramatičar. Njegovi su dramski junaci često motivirani jakim strastima i instinktima. * »Požar strasti«. 31 Šimunovič Dinko (Knin 1873—Zagreb 1933), hrvatski pripovjedač. Zbirka Mrkodol. Sabrane pripovijesti izašla je kao prva knjiga edicije Savremeni hrvatski pisci Društva hrvatskih književnika u Zagrebu. 32 Pravilno je: Muljika. E. brate moj, kje je naše edinstvo? Prisrčno te pozdravljam in želim srečen, miren Božič ves Tvoj iskreni Fran G. in Minka Pisma Minke Govékar Frana Govékara je smrt prekinula u čitanju hrvatskih pisaca i pisanja pisarna Kataliniču u Split. Medutim, prijateljstvo dvojice pisaca i prijatelja nije prekinuto fizičkom smrti Frana; korespondenciji! je nastavila njegova supruga Minka. O Minki Govékar bi svakako valjalo podrobnije i temeljitije pisati. Mlada učiteljica iz Novoga mesta zarana je ušla u slovenska literaturu. Pod djevojačkim prezimenom Vasič javlja se tako još u prvom godištu Slovana, što ga je uredivao Fran Govékar. Piše u prvome redu o suvremenoj ruskoj literaturi, o Maksimu Gor-kome i njegovim dramama, ali i o Oscaru Wildc-u, značajnijim ženama svoga vremena, ženskom pitanju i slično. Kao izvrstan poznavalec ne samo ruske književnosti, več i ruskog jezika uredila je zbirku novela, koje je sama prevela, suvremenih ruskih pisaca Gork oga. Andrejeva, Pejrova. Bunina i Cirikova (Ruska moderna. Gorkij, Andrejev, Skitalec. Bunin. Čirikov. Novele in črtice. Prevela Minka Govčkarjeva. V Ljubljani 1905.) Predgovor Maksim Gorkij in tovariši pokazuje da je riječ o pozna-vaocu ali i analitičarn niske literature u kontekstu evropskih kulturnih i književnih strujanja. Kasnije se više posvetila obitelji i ženskom pitanju. Godine 1926. sabrala je i uredila zbornik Slovenska žena (Slovenska žena. Zbrala in uredila Minka Gové-karjeva. Založba Yougoslave Express Réclame Company v Ljubljani. Tiskarna Edinost v Trstu. O priliki razstave Slovenska žena na velesejmu v Ljubljani. Izdalo Splošno žensko društvo. 1926.) U več poodmakloj životnoj dobi tiskala je več spo-menutu knjigu o konzerviranju živežnih namirnica, a taj je njen rad Fran u pismu Kataliniču komentirao riječima: »Ali proza je tudi važna ...« Minka Govékar je bila i duhovni i intelektualni suputnik svoga supruga Frana. Stoga je i prirodno da je, nakon što se bila pribrala po muževljevoj smrti, nastavila njegovu korespondenci j u. Pisma Minke Govékar Kataliniču Jeretovu nastavljaju započeti pismeni dijalog Fran—Rikard. U tim pismima Minka piše o posljednjim trenucima svoga supruga, ali i zbivanjima vezanih za literaturu. Katalinič je manirom dobroga psihologa pod-sticao razgovore o Franovim literarnim ostvarenjima; Minka mu šalje Olgu i Svitanje, a Rikard Katalinič sada preuzima nekadašnju Franovu ulogu i piše svoje dojmove o pročitanim djelima. Nažalost, smrt Minke prekinula je i to prijateljstvo. U ostavštini Rikarda Kataliniča Jeretova nalaze se pod rednim brojevima od 285 do 288 četiri pisma Minke Govékar, i to: t. Pismo datirano 25. travnja 1949. Na omotnici je žig: Ljubljana 28. 4. 49. i: Split 30. IV 49. Na omotnici je adresa: Gospod Bikard Katalinič Jeretov književnik Split Ulica Krasne armije Ulica Rdeče armije Na poledini omotnice piše: Pošilja Minka Govčkarjeva Ljubljana Staničeva ul. 1. Katalinič je dopisao: saučešče 2/5. 1949. Broj 285. 2. Pismo sa črnim, žalobnim okvirom, datirano 15. lipnja 1949. Na omotnici je žig: Ljubljana 16. 6. 49. Na omotnici je adresa: Gospod Katalinič-Jeretov Rikard književnik Split Ulica Rdeče armije. Katalinič je dopisao: odg. 29/6 1949. Broj 286. 3. Pismo datirano 27. srpnja 1949. Na omotnici je adresa: Gos pod K a t a 1 i n i č - J с r e t o v Rikard književnik Split Ulica Rdeče armije Jeretov je dopisao: Odg. 30/7. 1949. te, ponovno, zopet 3/8. zbog »Svitanja«. Broj 287. 4. Pismo datirano 22. prosinca 1949. Bez omotnice, na dva lista. Na vrhu prvoga Katalinič je dopisao: Odg. 30/XII 1949. Broj 288. Eto i tekstova pisarna Minke Govékar Rikardu Kataliniču Jeretovu: 285 Spoštovani gospod prijatelj! Dovolite, da Vas imenujem tako, ker ste bili mojemu možu drag. mil in zvest prijatelj skozi dolgo vrsto let. Sedaj ga ni več... Dne 31. marca t.l. je v bolnišnici mirno sklenil svoje dela in ljubezni do vsega dobrega bogato življenje. Težko se je ločil, vedel je, da se mu bliži konec, in to je bilo tem huje zanj in zame. Na vse, ki so poznali pravi njegov lik, njegovo zlato srce. je mislil in se je poslavljal od njih. Med njimi ste bili v prvi vrsti tudi Vi, dragi prijatelj. Kaka dva meseca pred smrtjo se je močno prehladi!; potem se je že precej popravil in je hodil pomalem na vrt in tudi ven. Nenadoma pa se mu je prehlajenje poslabšalo, kašljal in pljuval je strašno, srce mu je oslabelo in ni moglo premagati napora v pljučih. Temu so se še pridružile nevšečnosti v mehurju, prišla je sepsa, ki ga je umorila. Že predzadnji dan smo reveža peljali z rešilnim vozom v bolnišnico, 5 zdravnikov--kapacitet je bilo okoli njega, toda rešitve ni bilo. S penicilinom so mu vso noč lagšali bolečine, drugega ni bilo mogoče. Tako sem izgubila najboljega moža, zvestega in požrtvovalnega prijatelja; ž njim sem živela 52 let v najlepši slogi v idealnem sporazumu. Pisala bi Vam bila že preje, toda najprej sem uredila vsaj izvečjega moževo korespondenco in njegove knjige. Korespondenco in njegova dela je dobila Akademska biblioteka, ki bo vse skrbno čuvala in bodo njegova dela občinstvu na raspolago. Sedaj šele sem videla, kako ogromno je delal moj mož; skoraj do zadnjega je bil aktiven. Sedaj prebivam v mali sobi; večjo sobo sem izpraznila in prepustila bratu mojega moža in njegovi ženi, ki sta bila že 10 mesec brez strehe. Prej imejitelj male tovarne, sedaj —- nič. Prosim Vas, ohranite mojega življenjskega druga in ž njim tudi mene v lepem spominu, kakor je tudi on Vas in ž njim jaz — gojil do Vas vsekdar topla prijateljska čuvstva. Prav lepo Vas pozdravlja iiclana Minka Govékarjeva V Ljubljani 25. aprila 1949. Staniče va ul. 1. 286 Dragi gospod prijatelj! Lepo prosim, da mi oprostite ker se na Vaši ljubeznivi pismi tako dolgo nisem oglasila! Toda nikakor ne morem priti v red s svojo korespondenco in ostalimi stvarmi. Saj je neverjetno, kako globoko zareže in kako od vrha do tal preobrne smrt dragega druga. Moj Fran je bil star 77 let in 4 mesece, ko je smrtna kosa mahnila po njem. Lahko bi bil še živel, saj je bil nekako do konca 1. 1948 zdrav in krepak, be vedno je snoval in si delal zapiske. Še kake tii tedne pred koncem je pisal svoji dobri prijateljici izza gledaliških časov, Čehinji Ruženi Naskovi, češki narodni umetnici, dramski igralki, obširno pismo, ki ga ni mogel več dokončati. Nadaljevala sem gu jaz — udova, in poslala pismo v Prago na določeno adreso. — Mrliški list izkazuje kol bolezen mojega moža »gangraena seroti«, torej zastrupljenje (v črevesju). — Zelo velika praznina je ostala po njem, in silno dolgčas mi je, dasi imam dela dovolj. Kakor vsa druga pisma, sem tudi Vaša in njemu posvečene pesmi izročila akademski biblioteki; tako se ie dogovoril pokojnik kake 3 tedne pred smrtjo z ravnateljem biblioteke, književnikom prof. Gspanom, ki ga je takrat poslednjikrat posetil. Trikrat je peljal njegov odposlanik s tricikljem v knjižnico vso korespondenco, mnogo knjig in pripomočkov za Franove spise. Ker sem hotela, da se po moji smrti vse shrani, kar je bilo ž njim v zvezi, sem raje takoj mnogo oddala, dasi mi je bila ločitev zelo težka. Vendar sem si že precej pridržala, tako tudi 2 še neobjavljena romana, ki pa v sedanjih časih ne prihajajo vpoštev. — Vaši želji zelo rada ustrežem in Vam pošiljam Franovo novelo »Olga« z njegovo portretno študijo. Zal je precej skrajšan ta roman, ker je Vodnikova družba, izdajateljica, predpisala obseg knjige. Književniku Dinku Sirovici,33 ki ga po imenu dobro poznam, se hvaležno zahvaljujem za njegovo sožalje; sicer pa mu tudi sama izrečem pismeno svojo zahvalo. V veliko uteho mi je v prelepih dopisih izrečeno sočustvovanja, ki pričajo, da je užival pokojnik mnogo spoštovanja in ljubezni ter je bil zlasti kot intendant, ravnatelj in preporo-ditelj slovenskega teatra globoko uvaževan. In kritik ter feljtonist in člankar! Ne morem Vam povedati, s kakšno lahkoto, dà, s šarmom, je kar sipal na papir v lepem jeziku izražene svoje misli in čustva. — Zal mi je, da Vain ne morem poslati njegovega romana »Svitanje« iz časov Francozov na Kranjskem, ki ga smatram za njegovo najboljše delo. Toda imam samo en iztis. Sedaj smo izgubili največjega slovenskega pesnika Otona Zupančiča; škoda, da so njegovo smrt vse preveč izkoristili v politično-propagandne svrhe. Seveda cerkev v nikakem oziru ni smela sodelovati, dasi je bil Oton sin vernega, priprostega naroda, doma iz Belokrajine. Čast mu: slovenski jezik je izoblikoval do nenavadne višine in čistoče. Vse njegove prigodnice na cesarje, kralje in sedanje velikaše pa bi najraje želela — izbrisane, ker so pro-fanirale njegovo umetniško dušo. Prav prisrčno Vas pozdravlja Vaša prijateljica Minka Govčkarjeva Lj. 15. VI. 1949. 28? Dragi gospod prijatelj! Veliko veselje ste mi napravili s svojim kratkim, toda tehtnim in globoko premišljenim referatom o vsebini »Olge« mojega Frana. Mislim, da sem Vam že pisala, da je bil moj pok. mož med onimi srečniki, ki jim gre literarno delo izredno lahko in hitro izpod rok. Imel je jako živahno fantazijo in pisal je neverjetno lahko ter z veseljem. Večinoma kar na lepo, brez korektur ali pa so bile malenkostne. Seveda ni možno misliti, da bi njegova literarna zapuščina v sedanjih razrovanih časih zagledala luč sveta. Vse čaka urejenejših razmer. Pa prav zadnja leta se je poglobil v svojem literarnem delu in izkristaliziral. Želeli ste njegov roman »Svitanje«.31 33 Dinko Sirovica, hrvatski pjesnik i prevodilac. Kao učitelj službovao po Dalmaciji. Umirovljen 1923. kao opčinski tajnik u Šibeniku gdje je i roden 1872. godine. Nakon umirovljenja u Zagrebu je član redakcije Jugoslavenskog Lloyda. U Zadru i'e još 1896. godine zajedno s Rikardom Kataliničem Jeretovim uredivao časopis jOVOr. 31 Govékar Fran, Svitanje. Roman. V Ljubljani 1921. (na ovitku 1922). U NUK pod brojem 43233. Pisac ovoga priloga ima u svojoj zbirci manuskript Rikarda Kataliniča Jeretova koji je najvjerovatnije koncept pisma Minki Govékar. Na papiru manjega formata piše: »Danas sain dočitao odličan roman Vašega pok. supruga i mojeg dragog prijatelja pk. Frana. Vrlo sam zahvalan što ste mi poslali taj lijepi roman živo pisan koji me je prenio u napoleonske dane i u dane bijele Ljubljane kad su Francuzi donijeli u taj naš krasan grad prvi smijeh slobode i prve nade i čežnje u slobodne dane. Vidi se da je pk. Fran dao sebi mnogo truda da piše iskreno taj roman, pa je on pravi Slovenac i rodoljub iznio objektivno kako su i Slovenci kao i svi ostali Slaveni u Austriji vjerovali u Austriju i carsku kuču i čekali pravice i od crno-žutih. Svakako »Svitanje« je jedan roman pisan bogatim jezikom, izneseni ljudi su ne fiktivni stvorovi, več ljudi od krvi i mesa i razvija se u njemu istinski život onih dana. Vodnik je u njemu figura močna i jaka. Sve u sve iskreno i uspjelo djelo.« Žal ga nisem mogla nikjer dobiti. Ne vem, kako je bilo med vojno: ali se je vse raz-gubilo ali razprodalo. Pošiljam Vam knjigo na posodo. Lahko jo počasi in v miru citate, kadar boste utegnili, potem pa mi jo prosim vrnite. Je od naše hčere Milene, ki je učiteljica telovadbe na različnih šolah. Včasih je bila samostojna in je imela krasno gimnastično šolo. A postala je žrtev stunovanjske krize in je morala šolo opustiti. Deluje tudi nekoliko literarno; za svojo dramo je dobila od ministr. prosvete nagrado Din 2000 in je bila javno imenovana.85 Jaz pa še vedno pregledujem moževo delo pa tudi hodim po raznih uradih. Penzije namreč še vedno nisem dobila. Prav iskreno Vas pozdravlja Vaša udana, M. Govékarjeva Lj. 27. jul. 49 Gosp. Dinku Sirovici sein se zahvalila za pismo. 288 Dragi gospod prijatelj! Dolg je moj molk. Oprostite mi! Ko sem po smrti mojega dragega druga opravila glavne posle in sem se zaradi stanovanjske krize v skromni sobici kolikor toliko uredila, je šele nastopila reakcija. Fizično in psihično sem nekako omagala. Zuradi pre-hlajenja in drugih telesnih nevšečnosti sem bila cela dva meseca priklenjena na dom. Šele poslednji teden sem bila nekoliko v bližini naše hiše na zraku in soncu. Bojim se zime in Vas blagrujem za morje in jasno nebo. Pri nas je sedaj povečini megla — zunaj in v srcih. Odgovoriti Vam moram, dragi prijatelj, na vprašanja glede naše familije. Imam po pok. Franu 3 hčere, sinko Boris nam je s 7 meseci umrl, česar nisva nikoli prebolela; zlasti Franu je bilo hudo, da ostane brez potomca. In vse kaže, da bo rod Govékarjev izumrl. Mlajši brat mojega moža ima sina, ki se je pred dvema letoma oženil, a zaman čakamo na naraščaj. Moja najstarejša hči Vida je poročena Kavčič, žena bivšega imovitelja tovarnarja, bivšega lastnika prelepe vile, ki so jo amerikanski aeroplani do tal porušili, — po nesreči, ker je stala blizu tobačne tovarne, blizu vile zloglasnega Gambare. Ostali so brez hiše, brez pohištva, brez obleke. Še celo mnogo denarja in druge vrednote so zgorele. Imata 2 hčeri, obe sta že v službi, ena je že 5 let poročena. Letos je oblast nacionalizirala še zemljišče, kjer je stala vila in poleg stoječi krasen sadni vrt. Zet je sedaj v ministrstvu za trgovino — uradnik. Nesreča za nesrečo! Občudujem njihovo življenjsko enegijo in žilavost. Hči je zelo prizadeta, ker je precej šibka, a mora vse sama delati; drobna oseba, toda močan, nezlomljiv karakter. Druga hči Vera je poročena z ravnateljem premogokopne družbe Iliko Kilarjem, zlatim človekom. Sin bi mi ne mogel biti boljši. Imata 2 sina, oba izredno resna, nadarjena fanta. Bogdan je na univerzi, Mitja pa osmošolec. Težko žive v sedanjih časih, kakor sploh vsi intelektualci. Milena pa se ubija pri šolski deci s fiskulturo, a ima ambicijo za ustvarjanje v telesni kulturi te stroke. — Jaz pa čutim mislim in živim ter trpini z vsemi tremi in se seveda tudi veselim, za kar pa je seveda malo prilike. Živim odmaknjena o sveta, bolj preteklosti kakor sedanjosti. Pri pospravljanju sem našla več izrezkov naših listov, ki pišejo o pok. mojem Franu. Sicer je vse površno, pač žurnalistično, vendar že toliko, da si lahko izpopolnite njegov lik, ki vsekakor ni bil vsakdanji. Ako Vam drago, si liste lahko obdržite.86 35 Najmlada kčerka, r. 1899; jedua od rijetkih žena u nas koja se još prije rata posvetila fizičkom odgoju kao životnom pozivu. Sada se nalazi u Domu umirovlje-nika u Ljubljani, Tabor 10. U razgovorima s piscem ovog priloga (od 22. X. 1983. do ožujka 1984), izjavila je da se je nakon 1945. javljala u novinama i časopisima kračim prilozima i epigramima ali se ne sječa imena institucije od koje je dobila nagradu. — Originalni rukopis tipkan je u tri primierka; 72 stranice (1 + 20 + 23 + 28). Napis na ovitku: PRELOM Drama v treh dejanjih; spisala Milena Govekar v pomladi leta 1946. Drama prikazuje društvenu transformuciju slovenske gradanske obitelji od jeseni 1943. do prolječa 1945. Cini se da nije nikada scenski izvedena. 36 U ostavštini Rikarda Kataliniča Jeretova nalaze se pod brojevima 290, 291 i 292 ovi izresci: Želim Vam z obiteljo vred zdravo in zadovoljno novo leto ter Vas prav prisrčno pozdravljam Vaša Minka Govčkarjeva Ljubljana, 22. dee. 1949. Korespondenciju Govčkar-Katalinič završava dopisnica Milene Govékar kojom javlja smrt svoje majke. Dopisnica nosi žig: Ljubljana 8. 5. 52. Katalinič je po svome običaju dopisao: odg. 16/5. 52. Tekst dopisnice glasi: Dr. R. Katalinič-Jeretov Split Veleštovani, dragi barba Katalinič! Kao zvesti drug moje mame siječate se je svake godine i šaljete joj pozdrav. Ali ona več je mrtva dve godine. Baš ove dane prošle so dve godine, odkad je više nema. Ipak mi je milo, da je njezini prijatelji nisu zaboravili. Srdačno Vas pozdravlja udana Milena Govekar. (Na prednjoj strani dopisnice, u prostoru za adresu pošiljaoca): Govekar Milena. Ljubljana VI. gimnaz. Šubičeva ul. 1. Pisma Frana Govčkara, kao i ona Minke i Milene, ovom prilikom po prvi puta postaju dostupna široj javnosti. Nema sumnje da bi ova pisma još više dobila na zanimljivosti i vrijednosti kada bi se kompletirala pismima vrijednog pismopisca Rikarda Kataliniča. Ipak, i ova pisma, sada prezentirana, mogu više rasvijetliti lik Frana Govékara. Mario Glogooič Opatija ZANIMIVA KNJIGA O ZGODOVINI ČEŠKEGA BESED JA* Češko zgodovinsko leksikografijo je v zadnjem času obogatila dragocena poljudnoznanstvena knjiga Slova a déjiny (Besede in zgodovina), delo osemčlanske avtorske skupine, ki jo sestavljajo oblikovalci in sodelavci Staročeškega slovarja, ki nastaja pri Češkoslovaški akademiji znanosti pod vodstvom Igorja Nëmca. V sedemnajstih poglavjih seznanjajo avtorji bralca z razvojem češkega besedja na več področjih, pri čemer posvečajo posebno pozornost jezikovnim reliktom in danes že nemotiviranim frazeologemom. Kot v zrcalu je videti v razvoju besednega zaklada zgodovino ljudi in reči, beremo v uvodu. Mnogo že pozabljenih realij, običajev in navad je zapustilo trajno sled v sodobnem jeziku. Nemotiviranim frazeologemom in raznovrstnim jezikovnim reliktom (npr. vcce v pomenu reče, aorist) so avtorji namenili poglavje Sedanjost v luči preteklosti. V njem nas seznanjo z izvorom rečenic tipa lliuia oyprsela rok je potekel, dooolenâ nam nyprsela dopust se nam je končal. Glagol (oy)pršet pomeni v sodobni češčini 'deževati', 'pršiti'. Y stari češčini pa je imel tudi drug pomen, in sicer: 'presuti', 'presipavati' in bil pogosto rabljen v rečenici hodina vijpršela ura je minila: šlo je namreč za peščeno uro in presipavanje peščenih zrn iz ene polovice v drugo. Tako so sčasoma začeli rabiti ta izraz v besednih zvezah, ki poimenujejo potek časa. 1. Fran Govekar (K njegovi pedesetletnici). Slovenski narod; 8. decembra 1921. 2. Mož, ki nam je dal gledališče — najstarejši živeči slovenski novinar, dramaturg, pisatelj, gledališki kritik... Slovenski narod; sobota 13. decembra 1941 — XX. 3. Obisk pri Franu Govekarju (s fotografijo pisca). Jutro; 12. decembra 1941. * Slova a dëjiny, Academia, Praga, 1980, str. 324. Veliko pozornosti posveča obravnavano delo besedju iz družinskega življenja, obredja in izročila, pri čemer se izkaže, da se je to besedje, zlasti družinsko, v sodobni češčini zelo osiromašilo: danes je npr. v rabi samo en izraz za tasta — tchân in en izraz za taščo — tchynë, stara češčina pa v tem pomenu pozna še lent, svak, sDekr in tšče, sočst, svekra/svekreo, soekruše. Nekatera staročeška občna imena so se do danes ohranila edinole v krajevnih in osebnih lastnih imenih, npr. številna krajevna imena tipa Туп, Тупику chrâm (v Pragi), Tjjništč, Тупее (polj. Tyniec), Tyncany izhajajo iz staročeškega tyn 'plot, ograja, ograd, ograjen prostor', krajevna imena Blanik. Blanice. Blansko izhajajo iz že izumrlega izraza blany 'travniki, pašniki', priimek Brtnik. Brtniček in krajevna imena Brtnice, Brina, Brteo iz brleojbrt 'čebelji ulj v votlem deblu'; njihova pogostnost in razširjenost dokazuje pomen gozdnega čebelarstva v srednjem veku. V poglavju, ki obravnava razvoj češkega črkopisa in pravopisa, je prikazan razvoj od pisanja nekaterih glasov z več črkami (sprežkooa) do pisave z ločevalnimi znamenji, ki jo je uvedel Jan Hus in ki temelji na zaznamovanju črk s pikami (prim, poljski ž) in črticami. Poljubnost staročeškega črkopisa včasih zaslanja sporočilo zapisa, npr. stavek btjechu и rooyftye hjty czyefi bere znani češki jezikoslovec iz začetka 19. stol. in avtor znanih ponaredkov, Vaclav Ilanka, takole: bčcliu и vojštč lili češi (Čehi), Jan Gebauer pa: biechu и oojšič liti ččsi (časi). Poučno je poglavje o staročeški kuhinji. Staročeško kulinarično besedje, ki se je ohranilo v starih receptih (izdal jih je Č. Zibrt v knjigi Staročeskč umënî kuchafské), nas seznanja, kaj so jedli Čehi v davnih časih in kako velik pomen so pripisovali dobri kuhinji. Veliko imen davnih poslastic v sodobni češčini ni več v rabi, npr. kyselice ali pražma, ki pomeni kašo iz nedozorelih žitnih zrn. Čehi so radi dobro jedli in pili, vendar so pretirano požrešnost in požeruštvo celo sodno preganjali. Leta 1497 je izšel zakon, ki je omejil število obrokov na slavjih in slovesnostih na sedem za viteze in meščane in na pet za kmete. Imena jedi so sčasoma spreminjala pomene: kaše npr. je nekdaj pomenila 'kašo' (tako kot še sedaj v slovenščini in poljščini); postopoma pa je širila pomen, in danes lahko pomeni pire (bramborova kaše) ali kašo (krupična kaše), podobno kot je jiška sprva pomenila juho, v našem času pa prežgan je. Da v obravnavani knjigi niso pozabili tudi besedja s področja mode, je morda vzrok tudi v dejstvu, da so bile v avtorskem kolektivu zastopane tudi ženske. Vendar starodavnim Čehinjani ne gre zavidati, ker so sc. kot se da sklepati iz skromnega slovarja mode, oblačile skromno in sprva v glavnem v sivo. Imele so razmeroma ubogo garderobo, zato pa tako drago, da je prehajala iz roda v rod. Zanimiv je razvoj nekaterih besed s tega področja: beseda suknč je sprva pomenila dolgo in široko sukneno oblačilo, ki so ga nosile tako ženske kot moški; sčasoma so to oblačilo začeli krajšati, kar je povzročalo splošno in javno pohujšanje. To opaža avtor rimanega besedila iz 15. stoletja: Suknë krâtké nosichu, že jim zadky neprikryvâchu, dobri lidé se zato stydiechu. V 15. stoletju so se pojavile in razširile dvodelne obleke, v 16. stoletju pa je krilo, ki je podedovalo poimenovanje suknë, postalo del vsakdanje ženske obleke. Precej prostora so avtorji namenili razvoju družbeno-administrativnega besedja, oblikovanju poimenovanja države (koruna, obec, Res publica, obeené dobré, kra-loostvi moc, stat), družbenih plasti (šlechla, pan, rytir, zeman, olàdyka). Spreminjal se je pomenski obseg posameznih besed: npr. beseda pan je sprva pomenila samo plemiča, od 15. stoletja naprej pa meščana nasploh in marsikdaj celo slehernega državljana. V knjigi Slova a déjiny tudi za vzdevke in priimke, s kakršnimi so se obmetavali davni Čehi, ni zmanjkalo prostora. Ko so se medsebojno žalili ali norčevali drug iz drugega, niso segali po imenih domačih živali, ki so za ta namen tako primerna v sodobni češčini (npr. t y vole, kràoo), domače živali so takrat namreč zelo spoštovali in tatvine smrtno kaznovali; v srednjem veku so človeka, ki so ga hoteli žaliti, najpogosteje locirali v družbeno ali moralno nižji sloj: gospodu npr. so rekli kmet (clilap), vitezu strahopetec (cketa). Husiti so v svoji moralistični in moralizatorski zagnanosti kaj radi rabili slabševalno obarvane ekspresivne izraze: ko so preganjali in smešili požrešnost, so segali po besedah obžernik, brichoplncë, hodooalek, manjkalo ni tudi priimkov za postopače (daremnik. lotfik, lotras, loirovina, châtra), potepuhe (bèhûn, bëhûnec, tulâk, tulàëë, tëkaf, lazika) ali za lahka dekleta (neoëstka, prazdnà ženka, mandalena, bârynè, mëchynè, harapanna). Sramotilna imena za druge narode so izpeljevali iz osnovne besede z množinsko obliko stare pripone ç, se pravi: -ata: Nčmcata, Uhfata, podobno kot izraze za živalske mladiče, npr.: stënata. Husitska vojaška spretnost je slovela po vsej Evropi. Husiti so namreč izboljšali taktiko in vojaško obrt in novo orožje poimenovali z novimi imeni, pri čemer je staro besedje neredko dobivalo nove pomene: tako so na primer z imenom pištala začeli poimenovati novo vrsto orožja. Husitski izraz je prišel v mednarodno vojaško izrazje in se po stoletjih vrnil v češčino v obliki pistole. Podobno je v mednarodno izrazje prišla vojaška beseda tabor (sprva ime gore v Palestini), ki je izpričan v 25 jezikih. Eno poglavij so avtorji naslovili češčina — latinščina Slovanov?. To pojmovanje je nastalo v 14. stoletju, v obdobju nenavadnega razvoja in razcveta češke književnosti in knjižnega jezika: v tem stoletju se je češko besedje, zlasti izrazje, zelo obogatilo, in temu je bila vzrok kulturna politika Karla IV., ki je podpiral književnost in znanost v maternem jeziku. Y znameniti slovarski delavnici mojstra Klareta je nastala cela vrsta verzificiranih češko-latinskih slovarjev, v katerih je videti prizadevanje najti ali izpeljati češko ustreznico slehernemu latinskemu izrazu. Češčina sicer ni postala slovanska latinščina, zapustila pa je neizbrisne sledi v južnoslovanskih knjižnih jezikih in knjižni poljščini, v kateri so v 15. stoletju bohemizmi, kot izhaja iz knjige Jožefa Reczka, ki jo obravnavano delo navaja, predstavljati kar 5°/o celotnega besedja. Zadnje poglavje, Jezik in podoba družbenega razvoja, je zamišljeno in uresničeno kot povzetek: v njem avtorji poudarjajo sociolingvistični pomen zgodovinskega bese-doslovja ter dokazujejo, da stara češčina zrcali najpomembnejša družbena in zgodovinska dejstva. Kritične opombe naj omejim samo na nekaj podrobnosti. Y poglavju o črkopisu in pravopisu bi bilo treba pri obravnavanju črk z ločevalnimi znamenji, ki jih je uvedel Hus, opozoriti ob l na dejstvo, da sta bila v stari češčini — podobno kot v sodobni poljščini — dva l: srednji in zadnji. Izpuščena je tudi letnica izdaje Zibrtove knjige Staročeskč umčni kucliarské. Čeprav je razmeroma dosti prostora namenjenega pomenski evoluciji besede pan, v knjigi sploh ni najti opozorila na tako značilno prozodično variacijo, kakršna je pan : pan X, na njeno genezo in kronologijo. Slova a dëjiny so resnična zakladnica podatkov s področja zgodovinskega besedja, poleg že znanih, večinoma po znanstvenih revijah raztresenih podatkov prinašajo tudi novo gradivo. Knjiga je napisana v lepi in razumljivi češčini ter s precejšnjim občutkom za humor. Zavidljiva je stilistična enotnost besedil, in težko je verjeti, da jih je pisalo kar osem avtorjev. Izdaja knjige je skrbna, njeno privlačnost pa stopnjujejo faksimili starih rokopisov; škoda, da niso v barvah. Čeprav je knjiga zamišljena kot poljudna, prinaša bogato bibliografijo, registre in indekse. Ker so avtorji zgodovino češkega besedja opazovali skozi zgodovinske realije, pomaga knjiga globlje razumeti in doumeti tudi sodobno češčino, zlasti njeno besedje in stalne zveze, zato jo velja toplo priporočiti v branje slehernemu slavistu in bohe-mistu. Teresa Zofia Orloi Jagelonska univerza v Krakovu Prevedel Tone Pretnar NOVA SLOVENSKA SKLADNJA J. TOPORIŠIČA 1 Knjiga J. Toporišiča Nova slovenska skladnja (NSS), ki je leta 1982 izšla pri Državni založbi Slovenije (488 strani) prinaša vrsto razprav in člankov o vprašanjih jezikovnega pomena in se pravzaprav navezuje na knjigo razprav in člankov istega avtorja Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika (Maribor, 1978) o predvsem pomensko razločevalnih (segmentnih in nadsegmentnih) vprašanjih slovenščine. Knjiga je še posebej privlačna, ker so v njej poleg že objavljenih razprav tudi nova ali močno razširjena poglavja, zlasti o besedni zvezi pa tudi o upovedovalnih modifikacijah. Strukturalno teoretično izhodišče omogoča avtorju pojmovanje skladnje kot središčne jezikovne pojavnosti, ki dela smiselno na eni strani raziskovanje zlasti obliko-slovne morfematike, t. i. slovničnega pomena, na drugi strani pa je mogoče iz nje graditi besediloslovno teorijo. Tudi besedotvorje se v reliki meri uveljavlja kot skladenjska pretvorbena varianta. Čeprav avtor ne izpostavlja teoretičnih metodoloških principov oziroma jih ne sistemizira v smislu ustreznosti posameznim jezikovnim vprašanjem, je mogoče iz samega razčlenjevanja povzeti njegovo odvisnostno (vzročno-posledično) razumevanje jezika oziroma jezikovnega pomena. 2 Vprašanja, ki jih obravnava NSS, je mogoče združiti v dva oziroma tri vsebinske sklope. Slovnična struktura jezika je obravnavana predvsem v poglavjih o besednih zvezah (12—133) ter v razpravah Priredna razmerja v slovenskem knjižnem jeziku (131—143), O stavku, stavčnih členih in razmerju med povedkom in osebkom (143—161), Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku, in sicer poglavje, ki se nanaša na t. i. stalno stavo (172—181), Esej o slovenskih besednih vrstah (321—335); slovnična struktura jezika je s posebnim ozirom na pretvorbeno-besedotvorne možnosti obravnavana v razpravi Teorija besedotvornega algoritma (335—347), z ozirom na vprašanja stalnih besednih zvez v razpravi K izrazju in pojmovanjem frazeologije (361—371), kot implicitno lastnost predmetnopomenskih sestavin pa bi jo avtor lahko upošteval tudi v razpravi Strukturalno pomenoslovje besed (347—361), saj je hierarhično razmerje med pomenskimi sestavinami bistveno za (pomensko) razpoznavnost besede (genus proximum — differentia specifica). Možnost stilistične izbire na osnovi pretvarjanja primarnega govornega dogodka v poročani govor, stalne in proste stave (torej vprašanja besednega reda), zamenjave, izpusta idr. je obravnavana v razpravi Stilistika skladenjskih pojavov (189—199), z vidika medstavčnih razmerij pa v razpravi Stilna vrednost knjižnih veznikov (199—225); stilistične izsledke ima tudi razprava Pretežno skladenjska interpretacija umetnostnega besedila (315—321). Drugi sklop skladenjskih vprašanj, ki je prišel kot samostojna skladenjska enota v slovensko jezikoslovno teorijo pravzaprav šele s Slovensko slovnico (Maribor 1976, dalje SS 1976) J. Toporišiča, se nanaša na tvorbo najmanjše besedilne enote — povedi. Upovedovanje obravnava vprašanja pomenske podstave povedi in njenih modifikacij — upovedovalnih določitev (225—286); deloma bi sem lahko uvrstili vprašanja iz razprave Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku — poglavje o prosti stavi (163—172); temeljno merilo te stave je namreč ena izmed upovedovalnih določitev, t. i. členitev po aktualnosti (po avtorjevo tudi perečnosti). Sem gre tudi obravnavanje nad-segmentnih stavčnih pojavov, t. i. stavčna fonetika v razpravah Stavčna intonacija (183—189) ter Členitev besedila s premori (297—307). Z namenskega stališča predstavljajo posebno enoto tri kritične razprave, in sicer Skladnja tradicionalne slovnice (371—379), Skladnja osnovnošolskih učbenikov (373—389) ter Tenièrjevska skladnja slovenskega knjižnega jezika (379—389), kjer je ocenjena Vincenotova knjiga Poskus slovenske slovnice (Essai de grammaire slovène) ; kritike so pravzaprav aplikacija avtorjevih raziskovanj skladenjske problematike v razponu sedemnajstih let, saj je bila prva objavljena že leta 1962, druga 1971/72, tretja pa leta 1979. Razporeditev posameznih vprašanj v knjigi v glavnem ustreza predstavljenim trem vsebinskim krogom. Kot posebno, pod rimsko številko III, za upovedovanjem, je Eredstavil avtor problematiko slovnične jezikovne strukture z vidika besednih vrst, esedotvorja, pomenskih sestavin in stalnih besednih zvez (fraz). Glede na to, da gre še vedno za slovnično jezikovno strukturo, kar se v razmerju med besednimi vrstami in stavčnimi členi lepo kaže že v prvi razpravi z naslovom Skladnja, bi bilo mogoče te razprave uvrstiti kar pod rimsko številko I, v okvir osnovnih poglavij oziroma razprav s tega področja ali vsaj takoj za njimi. Glede na to, da so vse razprave povezane s skladnjo, bi bilo treba to jezikovno ravnino predstaviti posebej, ne samo v okviru (skladenjsko)strukturnih razprav. 2.1 Vprašanjem slovnične jezikovne zgradbe je posvečeno v knjigi največ prostora. Zaradi obsežnosti (pribl. 240 strani od 486, dodati pa je preba še kritike — 36 strani, kazala 69 strani) predvsem pa zaradi mnogih novih interpretacij zlasti v temeljni razpravi Besedne zveze ali stavčne fraze, bo tudi v predstavitvi knjige veljala osrednja pozornost prav tem vprašanjem. 2.1.1 V uvodnem poglavju o slovničnostrukturnih vprašanjih je skladnja definirana kot »osrednji del slovničnega nauka o pomenski (pomenonosni) strani jezika« (U). Z besedo (besedno zvezo) kot najmanjšo enoto je skladenjska ravnina hierar- hično višja od oblikoslovne, ki je samo »nauk o klasificiranem (urejenem) inventarju oblik jezika za skladenjsko službo« (11) in ki ga kot najmanjša enota določa slovnič-nopomenski (oblikoslovni) morfem; hierarhično nižja pa je skladnja glede na »ravnino (večpovednega) besedila« (11). Razmerja med strukturnimi ravninami jezika so torej več ali manj izčiščena, čeprav v tem okviru moti določitev, da so »/O/blike tako skloni, osebe, načini, nakloni itd. kakor tudi besedne vrste same«, in še naprej »/S/klad-nja torej uči, kako se že same besedne vrste in njihove oblike uporabljajo v (najmanjšem) besedilu (povedi)« (11). Gre namreč za spoznanje, ki ga je uveljavil Toporišič že v SS 1976, da so besedne vrste razločevalno določljive s skladenjsko vlogo (predikativ in členek sta v SS 1976 predstavljeni kot samostojni besedni vrsti) in da so kot take sestavni del t. i. funkcijskoskladenjske problematike. 2.1.1.1 Tudi v NSS je besednovrstna problematika obravnavana s stavčnostruk-turne, torej skladenjske vloge — besede se razvrščajo v besedne vrste glede na hierar-hizirano vlogo v stavčni zgradbi. S skladenjskega vidika je mogoče deliti vse besedne vrste na stavčnočlenske in nestavčnočlenske, pri čemer bi med nestavčnočlenske spadal poleg predloga, veznika in členka tudi medmet kot slogovna varianta stavTka, členek predvsem kot stavčnočlenska modifikacija, predlog in veznik pa kot besedi s slovničnopomensko vlogo, in sicer v okviru stavka predlog (s sklonsko končnico) in priredili veznik, medstavčno pa veznik v celoti; hierarhičnost stavčnih vlog pa izloča najprej besedni vrsti v vlogi razvijajočih stavčnih členov — pridevniško besedo in predikativ, v drugostopenjski stavčnočlenski vlogi se pojavlja prislovna beseda, glagol in samostalniška beseda pa sta člena temeljne stavčne zveze — predikacijske sintagme. BV Tradicionalna delitev besednih vrst na predmetnopomenske (verjetno besedne vrste s korenskim morfemom) in slovnične je torej s funkcijskoskladenjskega vidika drugotna, in avtor bi jo glede na svoje razumevanje teh vprašanj lahko opustil, saj tudi njegova simbolizacija kaže na odvisnostno razmerje med besedo (besedno vrsto) in njeno skladenjsko vlogo — stavčnim členom (celo pri nestavčnočlenskih besedah, npr. povezana na desno — predlog). Sicer pa bi bilo za pojem stavčnega člena mogoče reči, da je glede na stavčnočlenske besedne vrste hipernimen: stavčni člen je namreč besedna vrsta (besedna zveza), ki ima še dodatni pomen stavčnega (prilastek, predikativ besednozveznega) razmerja (prisojanje. vezava, primik); tako postaja tudi razumljiva pretvorbena povezava med odvisniškimi in besednovrstnimi (besednoveznimi) oblikami stavčnih členov; koristno bi bilo izpostaviti in utemeljiti primere, kjer do takšne povezave ne prihaja. 2.1.1.2 Razširitev pojma prostega (glagolskega) morfeina je omogočila izločitev zvez kot (prihajam) od tam zgoraj, spodaj, (ima m) o d prej, zdaj, (pripeljal se m) d o tu, tam ipd. iz predložnih ; gre torej za zveze npr. prihajati od + Prisl; tudi v primerih Ali tudi ti prihajaš od tam nimamo opraviti s samostalnikom tam, kot meni avtor, ampak s prislovom ob prostomorfemskem glagolu — prihajati od tam. Izhajati moramo namreč iz definicijske lastnosti samostalniške besedne vrste, in to je njena osebkova vloga, in prislova prislovnodoločilna. Za besednovrstno oziroma stavčnočlensko ureditev zadostuje dejstvo, da se prostomorfemskemu glagolu lahko primika prislov ali samostalnik. Nadaljnje ugotavljanje bi šlo lahko v smeri končni-ško izražene (pri samostalniku) ali neizražene (pri prislovu) sklonske vplivnosti tega morfema. Za izčiščenje razmerij bi bilo nujno vzporedno predstaviti glagolskomorfem-ske in predložne (sklonske) pomene. Tako bi se verjetno pokazalo, da gre pri oljeh skupinah dostikrat za samo izrazno, ne pa tudi pomensko prekrivne množice. Če vzamemo za primer samo rodilnik: kot predložni sklon izraža verjetno vse pomene svojilnosti, snovnost, sestavinskost. npr. (kdo/kaj) od očeta, (ograja) iz lesa, (zbor) iz učiteljev, rodilniški glagolski morfem pa npr. ciljnost, izvornost oziroma izhodiščnost — priti do soseda/tu, oditi iz hiše/od tarn ipd, (glagolniki so seveda posebne vrste »samostalniki« — njihova tesna povezava z glagolom se kaže tudi večinoma v ohranitvi vezavnosti oziroma primičnosti). 2.1.1.3 V poglavju o skladnji so sistemizirana tudi skladenjska razmerja med besedami, in sicer priredna, podredna in soredna. 2.1.1.3.1 Priredna razmerja, predstavljena v sedmih pomenskih skupinah še z ustreznimi simboli, nastajajo lahko tudi med besednimi vrstami z enako skladenjsko vlogo in s tem tudi enako hierarhično stopnjo; priredno razmerje implicira neenojedrnost besedne zveze. 2.1.1.3.2 Zanimivo je podredno razmerje, za katero lahko povzamemo, da je več-vrstno: podrednost je primarna skladenjska lastnost tretjestopenjskega stavčnega člena — prilastka, torej v celoti pridevniške besede, lahko pa tudi nepridevniških besed v tej vlogi. Razmerje, ki ga ustvarja pridevniška beseda v prilastkovi vlogi, je uje-malno. Za podrednost pa gre tudi v razmerju med glagolom kot potencialno prvostopenjskim stavčnim členom povedkom in drugostopenjskim členom predmetom — razmerje je vezavno — in prislovnim določilom — razmerje je primično; v prvem primeru je podrednost tudi izražena, in sicer s sklonskim morfemom: ko pa gre za primik. ostaja podrednost (v glavnem) na pomenski ravni. V primeru vezave je podrednost mogoče dokazati tudi s pretvorbo v samostalniško zvezo s prilastkom na desni — pri tožilniški vezavi je ta prilastek vedno lahko le rodilniški. npr. pisati knjigo —• pisanje knjige. Pri izpredmetnem rodilniškem prilastku je prehod na levo, se pravi popridevljenje, nemogoč verjetno zato, ker so ta razmerja pretvorba glagol-skih vezavnih, ki so v stavčni strukturi drugotna. Drugače je pri rodilniku, nastalem iz stavkotvorne prisojevalne zveze, ki s svojim posebnim svojilnim pomenom, t. i. dejansko svojilnostjo ohranja pomen »prisojanja« dejanja prvotnemu osebku; torej navedena zveza ribja loo (našega Andreja) verjetno ne bi dopuščala sistemske podstave lov rib (— loviti ribe), ampak ribe lovijo — lov (od) rib; Slovar slovenskega knjižnega jezika (Ljubljana 1970, 1975, 1979. dalje SSKJ) 2 ima sicer zvezo sprejeto z vezavnoraz-mernim pomenom (644), vendar jo razlaga s sopomenko ribolov, ki pa je nastala, tako kot vse izglagolske zloženke, neposredne iz vezavnega razmerja. Bi veljalo, da se to razmerje poimeni le do stopnje besedne zveze z desnim prilastkom, sicer pa je lahko podstava podrednim zloženkam, ki pa imajo, kot je znano, določujočo sestavino na levi? Kot podredno pa je predstavljeno tudi prisojevalno razmerje, ki pa ie, za razliko od drugih, stavkotvorno, saj se na eni strani lahko uveljavljajo imenske kategorije in njihova vplivnost (ujemanje), na drugi strani pa tudi glagolske. L. Hjelmslev (O zdkladech teorie jazyka, Praha 1972, 28) imenuje takšna razmerja medsebojno-odvisnostna (interdependenčna), kar se da dokazati s pretvorbo, po kateri je v jedru enkrat prvotni osebek, drugič prvotni povedek: Otrok piše — pisanje (od) otroka (otrokovo pisanje)/pišoči otrok. Pretvorba potrjuje podrednost med prvostopenjskima stavčnima členoma, vendar z možnostjo jedrnega posamostaljenja enega ali drugega stavčnega člena, s čimer je potrjena njuna hierarhična skladenjska enakovrednost. Posebnost prisojevalne podrednosti bi bilo treba z omenjenimi dejstvi izpostaviti tudi v obravnavani knjigi. 2.1.1.3.3 Soredno razmerje — soredje — Toporišič ga določa kot »nepriredje, ne-podredje« (22) — je samo stavčnostrukturno, vezano na stavčne člene »ki niso odvisni drug od drugega in se tudi neposredno ne določajo, so pa enakega ranga; tako razmerje je med osebkom in predmetom, med predmetom in prislovnim določilom in podobno« (22). Tu seveda moti uvrstitev osebka in predmeta ined stavčne člene enake stopnje. V bistvu gre verjetno le za izločitev t. i. razvijajočih stavčnih členov. Soredje je torej zakrito razmerje, ki se uveljavlja preko stavčnega podredja. 2.1.1.3.4 Vsa ta tri razmerja pa so predstavljena tudi kot medstavčna. Tu je treba poudariti avtorjevo doslednost strukturalnega videnja knjižnojezikovnih pojavov. Bistveni kakovostni premik od t. i. tradicionalne slovnice (SS 1956) pa tudi Brezniko-vih pomeni namreč pojmovanje odvisnikov samo kot oblike stavčnih členov, kar je dokazano z dejstvom, da je za njihovo določanje mogoče uporabiti ista (štirivrstna) merila kot za nestavčne, se pravi za gole (besedna vrsta v določeni skladenjski vlogi) ali zložene besedne zveze. ОЪ ranjena je tudi enaka podčrtovalna simbolizacija (prim. tudi razpravo O stavku, stavčnih členih in razmerju med osebkom in povedkom, objavljeno prvič leta 1969 v J iS). Tudi s stališča stilistike je zanimiva možnost povezave med prirednim in podred-nim razmerjem, pa tudi med različnimi pomenskimi skupinami priredij. Seveda, če hočemo te povezave imenovati pretvorbene, bi bili nujni še opisi (slovnično)pomenskih sprememb (vezniški pomeni), ki bi omogočili predvidljivost takšnih postopkov. 2.1.1.4 Na osnovi razčlenitve zvrstno različnih besedil je podana tudi zvrstno različna vezanost posameznih tipov enostavčnih povedi, in sicer predvsem negla^golskih : ugotovljena je npr. imenovalniškostavčna struktura povedi iz naslovov Prešernovih Poezij, samostalniškost naslovov v strokovni literaturi, veliko bolj hetcrogeni s strukturnega stališča so naslovi publicističnih besedil — naslovne povedi so tudi glagolski stavki idr. S tem razprava odpira in utemeljuje možnosti stilistične interpretacije s pomočjo skladenjske strukture besedila; zlasti pri razlaganju zapleteno zložene povedi, ki jo Toporišič skuša definirati s predstavitvijo takšnih pesniških povedi, ki vsebujejo kombinacijo hierarhično ali pomensko (npr. v okviru priredja) različnih stavčnih struktur (npr. iz Prešerna — moto Poezij, Življenje ječa, Zupančiča — Kovaška, Prebujenje), so dani zanimivi poskusi približati vsebino sporočila s pomočjo natančnega razumevanja skladenjskih razmerij. 2.1.2 Obsežni del v NSS zavzemajo poglavja o besednih zvezah (stavčnih frazah), ki so definirane kot »večbesedni ustrezniki besednih vrst /.. ./« in dalje na isti strani »/b/esednim vrstam ustrezajo posamezne besedne zveze« (39). Vendar pa, če naj za vse besedne zveze obvelja ta definicija (desetiško označena z 0), bi morala biti problematika glagolskega stavka (prisojevalnega razmerja) obravnavana samostojno, in ne v okviru glagolskih besednih zvez (desetiška oznaka 1.4, podrednost uvaja 1, samostalniško besedno zvezo 1.1 itd.). Namreč kot ugotavlja tudi avtor, glagolski stavek ne ustreza slovarski (oblikovno nepretvorjeni) obliki glagolske besedne vrste kot npr. samostalniški besedni zvezi samostalniška beseda, pridevniški pridevniška itd., končno tudi nestavčna glagolska glagolu; S-struktura torej nikakor ni ustreznik glagolu pa tudi samo glagolski obliki ne, saj že grafska puščica nakazuje ujeinalni vpliv osebkovega samostalnika kot enakovredno sestavino prisojevalnega razmerja med obema stavčnima členoma. Tudi na že omenjeni pretvorbeni ravni je vidna enakovrednu stavčna konstitutivnost členov. Sicer pu navaja Toporišič glede na skladenjsko vlogo besednih vrst pet možnih tipov besednih zvez — samostalniška, pridevniška, prislovna, povedkovniška in glagolska; kot strukturno sestavino stavka (stavčnega člena) je mogoče razumeti določitev predloga, vendar je treba dejstvu, da »izraža /.../ podredna razmerja v besedni zvezi in stavku« (39) dqdati že omenjeno dejstvo, da to vlogo opravlja lahko le skupaj s končnico. Tu se namreč odpira dodatna razločevalna možnost med predlogom in veznikom: medbesedno (podredno) razmerje je mogoče izraziti le s predlogom + končnico (predložni skloni) ali pa samo s končnico (brezpredložni skloni), nikakor pa seveda ne samo s predlogom; podredni veznik je strukturna sestavina dvostavčne zveze, obe vezniški skupini, priredna in podredna, pa izražata pomensko razmerje samostojno, brez kakšne morfemske ali morfne opore. 2.1.2.1 Kot podredne so pojmovane tiste besedne zveze, pri katerih je ena beseda oblikovno odvisna od druge, ali vsebinsko širše — »/P/odredne so tiste zveze, pri katerih je en del vodilen, drugi pa odvisen« (41) (druga definicija vključuje poleg morfeinsko izražene odvisnosti tudi položajno — levo, desno mesto — in pomensko). Takšno strukturalno pojmovanje podrednosti je Toporišič sprejel že v Slovenski knjižni jezik (SKJ) 1, 1965, in pomeni bistven kakovostni premik od SS 1956, kjer je bila podrednost omejena le na neujemalne samostalniške prilastke. 2.1.2.1.1 Obravnava podredne samostalniške besedne zveze je ločena glede na mesto razvijajočih sestavin (prilastka) samostalniškega jedra na takšne s prilastkom na levi in na takšne s prilastkom na desni. 2.1.2.1.1.1 Distribucijsko merilo kot besednovrstno razločevalno je avtor uveljavil s spoznanjem, da so levo od samostalniškega jedra lahko le pridevniške besede — levi prilastek je torej vedno pridevniški, desni pa vse drugo; to spoznanje, ki pomeni hkrati tudi definicijo pridevniške besede in bistveno spremembo njenega obsega, je ]. Toporišič objavil v svoji SS 1976 (465), že prej pa v vrsti člankov v J iS 1974/75 (v NSS sprejet Esej o slovenskih besednih vrstah, 231—335) z besednovrstno problematiko. Prav tako je že v SS 1976 ugotovljena zaporednost nekaterih pridevniških pomenskih skupin levega prilastka (466). Začetni naj bi bili t. i. lastnostni pridevniki, nato izrazi za starost, barvo, pridevniki, ki izražajo ozir ali pripadnost. Avtor omenja razpravo A. Vidovič-Muhe Pomenske skupine nekakovostnih izpeljanih pridevnikov v SR 1981, kjer pa ne gre, kot ugotavlja avtor, le za »podrobno razkri/vanje/ številn/ih/ vrst vrstnih pridevnikov« (45), ampak tudi za novo skladenjsko delitveno merilo vrstnih in svojilnih pridevnikov, izhajajoče iz vrste pretvorbe teh pridevnikov v določen podstavni sklonski pomen, katerega razločevalnost je dokazana, če je treba, z nadaljnjimi pretvorbami. Tako dokazana pomenska samostojnost pridevnika je nato potrjena s samostojnim in nezamenljivim mestom v levem prilastku. To globinsko strukturno merilo prevrednoti pojmovanje svojilnosti oziroma ga naredi v bistvu enakovrednega, npr. izvornosti, snovnosti, sredstvu, obstajanju v kraju, času ipd.; izrazna podoba priponskega obrazila se izkaže kot pomensko nebistvena. 2.1.2.1.1.2 Po teoriji J. Toporišiča je na desni strani od samostalniškega jedra nepridevniški prilastek, ki pa je, za razliko od levega, lahko ujemalen ali neujemalen. Tu bi bilo mogoče iz primerov povzeti zanimivo spoznanje: ujemalni imenovalniški prilastek se ne more poprideviti in ni v nobeni skupini tvorjenih pridevnikov, ker med imenovalniškima samostalnikoma ni skladenjskega razmerja, ni torej (skladenjske) podstave za (pridevniško) obrazilo (npr. les-en -<- |iz] les|-aj; || -> -en) — prilastek je določen samo položajno: zveze kot potepinski sin, samoupravljalski delavec pretvarjamo lahko samo v prilastkov odvisnik z izsamostalniškim predikativom (z lastnostnim pomenom oziroma pomenom dejanja) — sin, ki je potepin, delavec, ki je samoupravljavec. Tudi pri primerih, ko je desni prilastek ime, in sicer osebno pri ujemalnem, stvarno pri neujemalnem in pri zemljepisnem variantno in nima možnosti popridevljenja, je mogoče izhajati iz njegove predikacijske vloge v prilastkovem odvisniku: sosed Luka, hotel Turist, mesto Ljubljana ■*- sosed, ki je/se imenuje Luka ipd. Pri zvezah Klepčev Peter, Kovačev Tone gre dejansko za svojilnorodilniško pod-stavo — Peter /odi Klepca, Tone jod/ Kovača (svojilnorodilniško v mejah pomenske dopustnosti bi lahko razlagali tudi primere potepinski sin sin (od) potepinov). Vrstna ali svojilna podstava je verjetno tudi pri zemljepisnih lastnih imenih tipa Dvorska vas ipd. Za rodilniški nepredložni in predložni prilastek je potrjeno spoznanje, da je večinoma pretvorljiv v levi pridevniški, izjemen je predvsem že omenjeni izpredmetni rodilnik; zvezam kot ajdina žetev je podstava svojilnorodilniška — žetev (od) ajde — in kot taka je res pretvorba trpne prisojevalne zveze Ajda se žanje, ki jo Toporišič sicer navaja, vendar se zanjo nekako ne odloči. Pri predložnih sklonskih prilastkih je ugotovljena zanimivost, da so ti predlogi različnega izvora, da so dejansko to lahko prosti morfemi glagola ali pridevnika oziroma iz njiju tvorjenega samostalnika. Tako bi bilo mogoče ločiti predlog od prostega morfema tudi s tem, da se (predložni) prilastki izglagolskega ali izpridev-niškega samostalnika ne dajo poprideviti: misel (misliti) na mater, norost (nor) na gobe, strah pred življenjem (bati se življenja). Izhajajoč iz spoznanja, da je prislov kot »razvijajoči« člen lahko le obglagolski oziroma obpridevniški in pridevnik ob-samostalniški — na osnovi tega merila je avtor že SS 1976 ločil tudi nedoločne štev-nike od prislovov tip veliko ljudi : Deliko delati — so prislovni prilastki mogoči le ob izglagolskih samostalnikih: hoja počasi <- hoditi počasi, odhod iz jeze <-oditi iz jeze; zveze kot človek lam, kruh od včeraj je mogoče razlagati le iz zvez človek, ki je tam (biti tam), kruh, ki je od včeraj (biti od včeraj). Ugotovitev, da je »desni prilastek samostalniške zveze ,/.../ teoretično lahko neskončno dolg /.../« (55), ne drži: največ obsega lahko le toliko sestavin, kolikor je pomenskih sklonskih razmerij, pa še ta razmerja omejuje pomen jedrnega samostalnika (izhodiščno že njegova glagolniškost ali neglagolniškost). 2.1.2.1.2 Podredno pridevniško besedno zvezo določa pridevniškost jedra. Po avtorjevi teoriji (prim, že njegovo razpravo Še k teoriji besednih vrst, posebno predikativa, J iS 1979/80, 201—205), da se uvrščajo vse besede, ki so v stavku povedkovo določilo med povedkovnike (predikative), je za pridevniško besedo in seveda tudi za pridevniško besedno zvezo značilno, da se s spremembo skladenjske vloge iz prilastkove v povedkovodoločilno spremeni tudi besednovrstnost — pridevniška besedna zveza postane povedkovniška. Zanimiv bi bil celotni tipološki pregled tistih pridevniških besed in besednih zvez, ki ne morejo prehajati v predikative, npr. čista, gola, huda laž. Desna pridevniška predmetna dopolnila, kot ie avtor ugotovil že v svojem SK], so lahko v vseh sklonih (razen seveda v imenovalniku). Zanimivo bi bilo ločiti prave pridevnike z desnimi dopolnili od izglagolskih pridevnikov oziroma deležnikov, ki prinašajo možnost desnih dopolnil še od svojega podstavnega glagola. Posebej so predstavljeni tudi merni pridevniki, ki imajo, kot je znano, lipično desno dopolnilo iz samostalnika, ki poimenuje prostorsko, časovno, težnostno. dodati je treba še vrednostno razsežnost, in količinskega pridevnika: globok pet metrov, star doe leti, težek pet kilogramov, dolžen štiri dinarje, vreden štiri dinarje. Predstavljena so tudi dopolnila iz predložnih zvez — s temi dopolnili so zlasti pogosti pridevniki stanja — ter prislovna dopolnila, ki so vedno leva, če izražajo stopnjo, lahko tudi v obliki predložnih zvez, npr. čisto prvi, lepo zapečen, od hudiča lep. na pol posušen, do konca zvest, ter stavčna oziroma s primerjalnim veznikom kot, torej implicitno stavčna. Za slovensko jezikoslovje je nova uvrstitev rodilniških zvez samostalnika s kakovostnim pridevnikom, npr. belih rok, med pridevniške. Pravilnost takšne odločitve je potrjena z neimenovalniško (prilastkovo) obliko, skladenjsko pa z dejstvom, da imajo zveze možnost enakih stavčnih vlog kot pridevniške besede. Na zastavljeno vprašanje, katere nekakovostne rodilniške zveze imajo besedotvorne zloženske ustrez-nike, je deloma odgovoril že Levstik v svoji razpravi Napake slovenskega pisanja (leta 1854. ZD 6. Ljubljana 1956), ko pravi, da so v podstavi takšnih zloženk samostalniki, ki so »živalsk/a/ imen/a/« ter »imen/a/ telesnih udov« (59); dodati je treba še poimenovanja rastlinskih sestavin; razvijajoči pridevnik je seveda kakovostni. 2.1.2.1.3 Predstavitev prislovne besedne zveze je še posebej zanimiva, ker je bil prislov zlasti v SS 1956 besedna vrsta, v katero se je odlagalo vse, kar je motilo druge besedne vrste, npr. izrazi tipa všeč, žal, ki so od SS 1976 dalje uvrščeni med predika-tive (tako tudi za slovenščino že A. Isačenko, Grammatičeskij stroj russkogo jazyka, Bratislava 1954. 362—363), pridevniške besede tipa malo, veliko (ljudi), členki kot le, samo, tudi idr., deležja miže, vede, deležniki (prim. SS 1956. 243—256). J. Toporišič obravnava prislovno besedno zvezo iz treh strukturnih izhodišč, in sicer kot zvezo iz samih prislovov, iz prislovov in imenskih zvez ter iz samih imenskih zvez (64—65). Ključnega pomena je tu spoznanje, da gre za prislovno besedno zvezo iz samih prislovov samo v primerih, ko se med sestavine takšne zveze ne da vstaviti naslonka, v obratnem primeru pa gre za razna prislovna določila ob ločenem poved-ku; naslonka po tem pravilu funkcijsko loči tipe spotoma domov, davi navsezgodaj od spotoma, ko je šel domov, davi je navsezgodaj odšel ipd. Toporišičeva je tudi ugotovitev, da je zveza iz dveh ali več prislovov lahko tudi prilastkovna oziroma, da so prislovi na desni lahko tudi prilastki (levega) prislova. Verjetno je prilastkovni prislov pomensko ožji, poimenuje sestavino levega (jedrnega) prislova, zato je mogoče mednju vriniti pojasnjevalni veznik in sicer ali to je: tam (in sicer) doli, davi (in sicer) navsezgodaj ipd., enako tudi zveze prislova in imenske zveze ter (dveh) imenskih zvez: doli (in sicer/to je) ob reki idr.; lepega dne (in sicer) zvečer, daleč (in sicer/to je) tam za gorami, lansko leto (in sicer) maja meseca ipd. Novost tudi v doslejšnji jezikoslovni teoriji samega avtorja je uvrstitev tako imenovanih nepravih predlogov tipa blizu (doma), konec (vasi), vrli (gore), dno (reke) med prislove. Odločitev je utemeljena s pomenskimi in izraznimi lastnostmi tovrstnih besed. Po Toporišičevem mnenju je zveza konec vasi enaka zvezi na koncu vasi, vrh hriba je na vrhu hriba, dno jezera je na dnu jezera; izrazno pa se te besede ločijo od pravih predlogov po tem, da poznajo premeno po zvenečnosti končnega nezvočnika in da imajo naglas (ugotovitev je zapisana že v avtorjevi SS 1976). Seveda se tu pojavi vprašanje smiselnosti premikanja teh besed med prislove; na pomenskem področju namreč kljub vsemu ostaja dejstvo, da te besede dopolnjujejo rodilniško končnico in da so vsaj v nekaterih primerih nadomestljive s »pravimi« predlogi: vrh gore je pomensko enako na gori, blizu hiše je ob/pri hiši. V okviru prislovne besedne zveze je tudi natančna razčlenitev t. i. prislovnih imenskih zvez. Glede na pomen so te zveze razvrščene na časovne, krajevne, vzročne in lastnostnc. Med časovnimi zvezami so predstavljene tudi nepredložne, in sicer po besedno-vrstnih lastnostih sestavin, npr. lepega dne, maja meseca ipd. Za krajevne zveze je ugotovljeno, da so vedno predložne, verjetno pa bi vsaj implicitno to veljalo tudi za časovne, npr. meseca maja — v mesecu maju. Ponuja se vprašanje pomenskega prekrivanja razmerij, ki jih lahko izražata dve tako absolutni kategoriji kot sta kraj (prostor) in čas. Predstavljene vprašalnice vsaj deloma potrjujejo možnost takšnega prekrivanja, npr. kdaj — kje, od kdaj — od kod, do kdaj — do kod, časovni vprašal-nici koliko časa bi verjetno ustrezala krajevna kako daleč (kako dolgo?), krajevna kam (v hiso) pa morda časovni o kateri čas (v pozno noč)-, nekako zunaj časovne vzporednice ostaja krajevni kod (je to samo podskupinu kje?). Vzročnostne zveze so samo predložne: našteti so predlogi za vse štiri imenovane skupine — pravi vzrok, namen, dopuščanje, pogoj, vendar brez vprašalnic. Lastnostne zveze (sicer imenovane načinovne ali kakovostne) so pomensko zelo natančno členjene — s pomočjo usmerjevalnih vprašalnic jih je ugotovljenih dvanajst, doslej največ v teoriji tovrstne prislovne besedne zveze. Vendar pa so nekatere vpra-šalnice, ki površinsko ustrezajo orodniškemu predmetu, verjetno tudi glede na odgovor res predmetne, saj jih nikakor ni mogoče navezati na navedeno stavčno obliko odgovora, npr. s kom (oditi) — tako, da greš z bratom/z bratom (brat in jaz), s katero snovjo (beliti) — tako, da z apnom prekrivaš (pri natančnejšem opisu, 79, kjer je ta pomen poimenovan s tvarino, so navedene tudi zveze. npr. iz moke/desk/ /ilovice/ječmena, kjer gre za tipični snovni rodilnik s predlogom iz — narediti kaj iz česa), s katero napravo (beliti) — tako, da se dela s čopičem/s čopičem (primere z orodniškim predmetom je treba ločiti od dejanskih prislovnodoločilnih, pre-tvorljivih v prislovno prislovno določilo, npr. prati s strojem strojno prati — Stroj pere : * čopič beli, kjer gre dejansko za sredstvo oziroma predmet dejanja). Pri natančnejših opisih predstavljenih pomenskih skupin lastnostnih zvez (79—81) bi bilo dobro, če bi se ohranila poimenovanja, kot so predstavljena v preglednici (77) ali obratno, tako pa npr. snovi verjetno ustreza v opisu tvarina, stopnje v osnovni preglednici ni, vprašalnica kako zelo pa je tam vezana na mero, ki pa ima v opisu vprašalnico koliko. Pri prislovnih imenskih zvezah s pomenom mere (v preglednici je z mero verjetno poimenovana stopnja, tudi glede na vprašalnico kako zelo) je podana tudi tipologija mer in mernih enot z vzporednimi pridevniškimi besednimi zvezami, npr. enoti m (meter) ustreza besedna zveza 3m dolglširok/oisoklgloboklde-bel itd. 2.1.2.1.4 Najobsežnejši del poglavja o besednih zvezah zavzemajo glagolske (82—118), med katere Toporišič uvršča, kot smo že omenili, tudi glagolski stavek. Metodologija obravnave teh zvez je drugačna — avtor pravzaprav razčlenjuje glagole na osnovi njihove slovarske lastnosti — valence, ki jo sloveni z vezljivostjo. Izhodiščno razčlenjevanje valenčnih lastnosti glagola ne pa lastnosti glagolskih besednih zvez je bilo verjetno pobuda za uvrstitev S-strukture med (navadne) besedne zveze. Tako so glagoli ločeni na vezljive in nevezljive. 2.1.2.1.4.1 Nevezljivi glagoli so tisti »ki v stavku lahko nastopajo brez udeležencev, lahko pa so družljivi z okoliščinami« (82). Ze v SS 1976 je bilo ugotovljeno, da se nevezljivi glagoli uporabljajo »za označevanje naravnih pojavov« (82), npr. Dežuje. 2.1.2.1.4.2 Toporišič ugotavlja, da so vsi vezljivi glagoli hkrati tudi prisojevalni, da torej lahko tvorijo (osnovno) S-strukturo, lahko (vendar ni nujno) pa so hkrati tudi vezavni, dopolnilo imajo na desni v kateremkoli neimenovalniškem sklonu; ne-vezavni glagoli so neprehodni, vezavni prehodni. 2.1 2.1.4.2.1 Neprehodni (nevezavni) glagoli so na osnovi stopnje predmetnopomen-skih lastnosti ločeni še na dve skupini, in sicer na take, ki so brez (obveznega) desnega določila in na take z določilom — ti drugi se imenujejo pomožni; pravi pomožni glagoli so tisti, ki izražajo samo slovnični pomen, v konkretnem primeru samo stavčne (predikacijske) kategorije. Tu je zanimiva ugotovitev, da se »1. delovalnik ob glagolu biti prestavlja iz imenovalnika v rodilnik ob nikalnici le tedaj, če gre za pomene nahajati se, obstajati /.../« (84—85), skratka če gre za polnopomenski glagol, pomoznik biti ne povzroča takšne pretvorbe: Tone je doma — Toneta ni doma : Tone je učitelj — Tone ni učitelj; rodilniška pretvorba je torej objektivno merilo za ugotavljanje pomena glagola biti (vez : polnopomenski glagol). Teoretično z.animiv je avtorjev poskus ugotoviti nevezavne, se pravi samo prisoje-va ne glagole. Kot merilo je vzel sedanjiško ali nedoločniško oblikovno vezanost glagolov in tako ugotovil, da so npr. glagoli na -am načeloma prehodni, prav tako glagoli na -im, -iti, kjer so neprehodni le glagoli premikanja ipd.; zapisana je tudi misel, «a so pomožni glagoli neprehodni, iz česar seveda sledi, da razmerje med katerim koli pomožnikom in njegovim desnim določilom ne more biti vezavno. Tako kot za obravnavo samo pnsojevalnili glagolov je tudi za obravnavo vezavnosti oziroma ve-zavmh glagolov po posameznih sklonih značilno izjemno veliko število primerov. ,re. pravzaprav za težnjo razporediti v slovenskem jezikoslovju glagolsko gradivo glede na vezavnost po posameznih sklonih in hkrati ugotoviti tudi pomenske lastnosti taksnih skupin. 2.1.2.1.4.2.2 Vezavno razmerje, se pravi glagolsko besedno zvezo z desnim sklonim (neimenovalmskim) dopolnilom predstavlja avtor v dveh temeljnih skupinah m sicer najprej nepredložno (se pravi brez vezavnega morfema) in kasneje predložno (z vezavnim morfemom). Glede števila vezavnih zvez (števila predmetov) posameznih glagolov je avtor mnenja, da so »večvezavne zveze /.../ lahko največ troelementne« (87). Tu bi veljalo upoštevati število sklonskih (neimenovalniških) pomenov: teoretično bi bilo možnih toliko vezav, kolikor je sklonskih pomenov — na možnost realizacije teh vezav pa seveda vplivajo glagolski pomeni. Brezpredložno tožilniško vezavo avtor enači z glagolsko prehodnostjo, sklicujoč se na številnost primerov. Ugotavlja, da ostane nespremenjena pri vseh pravih glagolskih oblikah, da pa se pri posamostalje-nem glagolu »načeloma« zamenjuje z rodilnikom. Pri glagolih z rodilniško vezavo je ugotovljeno, da ima poimenjenje teh glagolov v večini primerov obliko predložnega sklona, npr. bati se česa — strah pred čim, veseliti se česa — veselje nad čim; kaže, da se tako pri netožilniški vezavi onemogoči tudi površinska sopomenskost s poimenjenim prisojevalniin razmerjem, npr. strah (bojazen) koga — kdo se boji. Za glagole z da-jalniško vezavo je po Toporišiču značilno, da je dajalniški predmet edini ali pa drugi (ob tožilniškem). V okviru samo dajalniškega predmeta so obravnavani tudi primeri s t. i. smiselnim ali kakšnim drugim osebkom v dajalniku, kjer avtor s pomočjo pretvorbe v svojilni pridevnik dokazuje, da gre dejansko za osebkovo vlogo takšnih da-jalnikov (91—92). Pri primerih, ko ima glagol dajalniški in tožilniški predmet, se pojavlja vprašanje razvrstitve teh predmetov. Avtor meni, da vpliva na razporeditev pomen predmetov: če poimenuje dajalniški predmet živo predinetnost, je pred tožil-niškim, če ta poimenuje neživo. Morda bi si v teh primerih oziroma sp loh v primerili večpredmetnih glagolov lahko pomagali z imensko pretvorbo glagolske zveze, kjer je vedno ob glagolniku najprej pretvorjeni tožilniški predmet, se pravi rodilnik, in nato dajalnik, npr. pripovedovanje resnice (bratu), pobiranje krompirja (očetu), dajanje hčerke sosedu. Posebej so obravnavane predložne (sklonske) vezave, kjer pravzaprav ne gre, kot ugotavlja avtor že v svojem SK] 3, 1967 (111), za predloge, ampak za proste glagolske morfeme, za »besede« torej, ki pomensko sodijo h glagolu, saj mu z določanjem vezave včasih popolnoma spremenijo pomen, npr. pasti na sovražnika — napasti, priti ob denar — izgubiti, ne imeti ga več. Razčlenjevanje poteka zopet po sklonih, glagolski sklonski morfemi pa so predstavljeni najprej tisti, ki so enosklonski, nato pa še večsklonski; zopet impresionira število primerov, ki so izbrani tako, da je njiho.va pomenska različnost v večini primerov tudi formalno potrjena, npr. s sinonimnimi, homonimnimi povezavami ali s pretvorbeno različnostjo, npr. rešiti se iz nevarnosti, izbrati iz večjega števila 'izbrati izmed večjega števila' ipd. ali razdeliti med kmete 'kmetom', tikati se med seboj 'eden drugega'. 2.1.2.1.4.2.3 Med glagolske besedne zveze so uvrščeni tudi primeri, ko ima glagol ob sebi še drug glagol. V teh primerih gre za (glagolsko) pomensko določilo, ki je vedno desno. Tu se pojavi v knjigi pojem pomensko nepopolni glagol, avtor ga enači s pomožnim glagolom (v SSKJ so to glagoli, ki imajo dostikrat pojasnilo z oslabljenim pomenom) — »pomensko nepopolne glagole imenujemo lahko pomožne« (100). Seveda pa izražajo vsi glagoli poleg slovničnih kategorij še kak splošni pomen, na osnovi katerega jih je avtor razvrstil v štirinajst pomenskih skupin, npr. možnost-ni, nujnostni, presojevalni, hotenjski itd. Te dodatne pomenske lastnosti pravzaprav ločujejo pomensko nepopolne glagole od pravih pomožnikov tipa biti, kjer vezni glagol izraža res samo slovnične (predikacijske) kategorije. Vsekakor pa postavi avtor z ugotovitvijo, da so vsi glagoli, ki imajo ob sebi drug glagol, pomensko nepopolni, objektivno merilo za njihovo določanje. Štirinajst pomenskih skupin pomensko nepopolnih glagolov avtor potrjuje z možnostjo njihove razporeditve po določenem zaporedju v (podredno) glagolsko verigo; zaporedje sestavin v takšni verigi mu predstavlja objektivno merilo za tipologijo teh glagolov; pri razporejanju pa bi se bilo morda bolje izogibati stavčniin zapolnitvam in s tem nehotenim skladenjskim razmerjem. S to razporeditvijo je torej obogatena slovenska teorija o besednem redu in dopolnjena predvidljivost mest v besednih zvezah. Posameznim pomenom pomensko nepopolnih glagolov so ugotovljeni tudi »istorazredni drugobesednovrstni ustrezniki po zaporedju povedkovnik, pridevnik, samostalnik« (101). 2.1.2.1.4.2.4 Glagolsko dopolnilo na desni je lahko tudi imenska beseda ali besedna zveza. Na osnovi pomenske zadostnosti jedrnega glagola deli avtor takšne zveze v dve skupini: ob polnopomenskem glagolu (avtor mu pravi predmetnopomenski, kar pa so glede na korenski morfem pravzaprav vsi) je povedkov prilastek, ob veznem glagolu (pomožniku) pa povedkovo določilo. Pomislek zbuja glagol hoditi, ki je v zvezi hoditi bos predstavljen kot polnopomenski — zveza naj bi se po znanem pravilu dala razstaviti v hoditi + biti bos, vendar pa se zdi, da taka razstavitev ni mogoča, npr. Poleti (večkrat ipd.) hodim bos ne pomeni, da Poleti hodim + Sem bos, ampak enostavno Poleti sem bos (biti bos); glagola hoditi torej ne moremo brez pomislekov uvrstiti med polnopoinenske. Po formalizaeijskem vzorcu strukturalnega jezikoslovja (za češki stavek ga je podal F. Daneš v razpravi Syntakticky model a syntakticky vzorec, v. zb. predavanj za V. mednarodni kongres slavistov v Sofiji, ČSAV 1963, 115—124, pri nas pa ga je v svoji disertaciji Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila, Ljubljana 1976, npr. 291—296, uporabil T. Korošec za nekatere primere iz publicistike) je avtor podal tipologijo teh glagolov v stavku, kot pravi, na podlagi desne vezljivosti (106—107). Tako je lepo vidna različnost stavčnih struktur, na osnovi katerih se oblikujejo različne pomenske skupine pomožnikov. npr. Sami V Sami/Prid Jane z je tesar/mlad (biti); Sami Samj se V Sami Temu se reče ključ (reči) itd. Avtor je ugotovil in formaliziral osemnajst različnih stavčnih struktur z veznimi glagoli, dopušča pa možnost še dodatnih tipov. 2.1.2.1.4.3 Za glagolsko besedno zvezo s primičniin dopolnilom je značilno, ugotavlja Toporišič, da ni vezavna, se pravi, da večinoma ni obvezna sestavina glagol-skega jedra. Koristna bi bila tipologija »vezavnih« primerov kot oditi izjod. Temeljna delitev glagolskih besednih zvez s prislovnim dopolnilom izhaja iz pomena že predstavljenih prislovnih zvez: štiri vrste prislovov — krajevni, časovni, vzročnostni, last-nostni (s podvrstami načinovnih in količinskih) imajo še več (pomenskih) razredov. 2.1.2.1.5 Razčlenitev povedkovniških (predikativnih) besednih zvez izhaja iz raz-vrstitvenega merila: vse, kar je desno od vezi, tudi opisni deležnik, je samostojna besedna vrsta — povedkovnik. Sicer pa so po teoriji J. Toporišiča predikativi lahko a) prvotni, in sicer tipa všeč, žal, rad, treba, ki jih je zelo malo, ter opisnodeležniški tip delal-0, -a, -o in delan-в, -a, -o; zavedati pa se je treba, da je besednovrstna osamosvojitev te zadnje skupine vsaj vprašljiva, saj opisni deležnik izraža slovničnopo-inensko celoto le skupaj z vezjo (prim, sedanjik), b) drugotni (konverzni), in sicer iz-samostalniški, izpridevniški, izprislovni, izglagolski (nedoločniški) ter kot posebni (brez pomožnika) tudi izmedmetni; vsak samostalnik, pridevnik td., ki se uporablja kot povedkovo določilo, postane torej povedkovnik. Samo razvrstitvena definicija pre-dikativa — položaj za vezjo, je povzročila, da je ta besedna vrsta zelo obsežna in pomensko heterogena; opuščene so namreč razločevalne pretvorbene možnosti tipa Oče je hud = se huduje (hud — predikativ)/;e hudoben {hud — pridevnik), Tone je učitelj — učiteljski (učitelj — predikativ)/oprao/ja poklic učitelja (učitelj — samostalnik). 2.1.2.2 Priredne besedne zveze razvršča avtor tako kot v svoji razpravi Priredila razmerja v slovenskem knjižnem jeziku, objavljeni v JiS 1968, in kasneje v svoji SS 1976, v sedem pomenskih skupin: SS 1956 jih pozna pet, avtor jih na pomensko pretvorbeni osnovi dopolni še z dvema, in sicer s stopnjevalnim in pojasnjevalnim priredjem. Tudi na področju hierarhičnih razmerij v jeziku je avtor uveljavil strukturalno pojmovanje: tako je priredje pojav (enako kot podredje), vezan na besedno-zvezno jezikovno ravnino (tudi stavčno) : gre skratka za skladenjsko enakovredno zvezo (jezikovnih) sestavin. Pomensko in stilistično je zanimivo predstavljena že v SS 1976 (in že prej v SK] 2, 1966) možnost medsebojnega pretvarjanja prirednih zvez pa tudi teh v podredne in obratno, kjer se pojavlja seveda vprašanje razmerja med vezniki in predlogi oziroma obsega ustreznosti ene besedne vrste drugi. Avtor prihaja do zanimivega spoznanja v zvezi s celovitostjo jezikovnega sistemu, da bi bilo treba razčleniti vprašanja odvisnikov tudi s stališča povezave s prirednim razmerjem ter ustrezno temu obravnavati in poimenovati prislovna določila, npr. protivno prisl. določilo ipd. 2.1.2.3 Nova je pomenskostrukturna razčlenitev likovnih (figurativnih) besednih zvez, ki jih določa razlika »med izrazno in pomensko stranjo besed« (123). Gre za pomemben prispevek k razumevanju stilističnih sredstev. Na osnovi izrazno-pomen-skega razmerja med (besednimi) sestavinami so likovne besedne zveze ločene na štiri skupine, in sicer na istorečne, blizuzvočne, sopomenske in raznobesedne (protipomen-ske ter nad- oziroma podpomenske so obravnavane v tem okviru). Skladenjsko razmerje med istorečnimi zvezami je lahko priredno ali podredno; ugotovljena je pravzaprav navidezna prirednost v primerih kot na kile in kile, hoditi in hoditi ipd., kjer gre dejansko za pomen zelo veliko kil, dolgo hoditi ipd. V okviru istorečnih zvez so posebej predstavljene ponovitvene, pomenskoskladenjsko razmerje med sestavinami je podredno, npr. beži beži v pomenu daj beži, pridi pridi v pomenu le pridi; v bistvu gre verjetno za zvezo s konverznim členkom. Posebne so medmetne I»onovitvene zveze, kjer ima avtor odprto vprašanje, ali gre za več medmetov ali pa e za medinetne morfeme, npr. hov hov, hm hm ipd. Pomen blizuzvočnih zvez je stopnjevanjski oziroma poudarni, skladenjsko razmerje bi torej bilo podredno, npr. bel prebel, norec nori, pravi pravcati tudi sipo sipo. Poudarni pomen je ugotovljen tudi za sopomenske zveze nikoli in nikdar; pomensko so torej podredile. Raznobesedne likovne zveze združujejo več skupin prirednih in podrednih zvez, npr. priredne zveze protipomenk, in sicer v različnih ubeseditvah, npr. stari in mladi, dober in slab. malo pa dobro ipd. Priredne so tudi ločne zveze tipa prej ali slej, Peter in Papel oziroma brez veznika hočeš nočeš ipd. Podredno razmerje je v zvezah kot črno na belem, mlad star, dobro za zlo ipd. Med raznobesednostne uvršča Toporišič tudi figure iz nad- in podpomenk, npr. lisica Zoitorepka. Teoretična razčlenitev likovnih zvez je lahko osnova morebitni slovarski predstavitvi teh zvez v slovenskem jeziku, tudi zaradi številnosti primerov. Sicer pa je avtor pomensko in skladenjsko teorijo stalnih slovenskih besednih zvez postavil v članku K izrazju in pojmovanju slovenske frazeologije, ki je izšel v JiS 1973/74. 273—279 (z nekoliko spremenjenim naslovom K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije) in ga prinaša tudi NSS. Toporišič ugotavlja štiri pomenske skupine frazeologemov (stalnih besednih zvez s stavčno (rečenice) ali nestavčno (rekla) strukturo), in sicer sestava, skup, sklop in zraslek, pri čemer se opira na pomensko prenesenost sestavin takšne besedne zveze. Posebej pa je koristna razvrstitev (nestavčnih) frazeologemov po be-sednovrstnih lastnostih na samostalniške. pridevniške, glagolske, prislovne itd. s primeri skladenjske razčlenitve njihove zgradbe. 2.1.3 Y NSS je uvrščena tudi razprava Teorija besedotvornega algoritma (333—345), prvotno objavljena v SR 1981, ki se navezuje, kot smo že uvodoma omenili, na slovničnostrukturna jezikovna vprašanja. Za tradicionalno slovensko besedotvorie, ki ga je na osnovi oblikoslovnopomenskih lastnosti podstavnih sestavin tvorjenke utemeljil že F. Miklošič (Vergleichende Stammbildungslehre der slavischen Sprachen, Wien 1875), povezal s skladnjo A. Breznik v svoji razpravi Zloženke v slovenščini (Razprave AŽU II, Ljubljana 1944, 55—76), predstavlja pretvorbena skladenjskobesedo-tvorna teorija bistven kakovostni premik, saj ugotavlja zlasti na predmetnopomenski, besednovrstni ter deloma tudi prozodični ravni pretvorbeno povezavo tvorjenke s skladenjsko besedno zvezo. Za formalizacijo pretvorbeno-tvorbenega postopka pa bi bilo nujno upoštevati še skladenjskopodstavno vlogo slovničnega pomena, in sicer kot sestavino govorne podstave obrazil ali celo kot njihovo edino podstavo; le s slovničnim govornopodstavnim pomenom je mogoče utemeljiti morfemskost medponskega obrazila zloženk ter predpono izpeljank iz predložne zveze, npr. knjig-o-vez-0 ■*- \tisti, ki\ veie\-e\ knjig {-e}; [] -> -o, {} -* -o-; brez-dom-ec ■*- (fistf] {brez} dom{-a}; [] -> -ec, {} -> brez-. Tudi pri številu naglasov in naglasnem mestu bi bilo treba upoštevati morfeinsko zgradbo tvorjenke kot pretvorbeno varianto skladenjske zveze (govorne podstave): naglasno mesto npr. pri podrednih zloženkah je vezano na morfem oziroma del podstave, ki je nastal iz jedrnega dela prilastkove sestavine govorne podstave, število naglasov, npr. dvo- ali večnaglasnost, pa je odvisno od skladenjskega razmerja govorno-podstavnih sestavin (prirednost, podrednost), npr. belo-rdeč. v primeru poarednosti pa še od prevzetosti skladenjskega vzorca (tip kinoobiskooâlec, àvtocésta) in pa od tvorjenosti prilastkovne sestavine govornopodstavne zveze, npr. kozoglav, dvoglàv : : petéroglàv. 2.1.4 Razprava Strukturalno pomenoslovje besed (347—361) izhaja iz razpoznavanja pomensko razločevalnih lastnosti, t. i. pomenskih sestavin korenskih morfemov besede. Pomenske sestavine so določljive le v različnih razmerjih med korensko-morfemskimi besedami. Gre torej za razbiranje tistih lastnosti, ki poimenovano dejanskost razpoznavno določajo. Lahko torej sklepamo, da pojem struktura, strukturalen v tem primeru ne zajema jezikovnosistemske strukture (strukture, vzpostavljene s slovničnim pomenom), ampak strukturo, ki nastaja z različnimi pomenskosestavin-skimi povezavami korenskih morfemov besed. Če se zadovoljimo s tem dejstvom, potem obravnavanih vprašanj ne moremo uvrščati v slovničnostrukturni okvir. Vendar pa se zdi, da je med pomenskimi sestavinami, ki jih je predstavil avtor npr. za samostalnika dekle, glava (dekle tudi v SS 1976, 94) pa tudi za glagol biti, mogoče vzpostaviti še skladenjsko razmerje, saj jih je mogoče ločiti na vsaj dve hierarhično različni skupini: vodilno pomensko sestavino bi morda lahko imenovali uvršče- v a 1 n o (genus proximum), v okviru te pa je še skupina t. i. razločevalnih sestavin (differentia spécifiée); pri samostalniku bi bilo to celo mogoče podkrepiti z različnimi vprašalnicami, npr. Kaj je dekle? ženska = (ženski) človek. Kakšna ženska (človek)? (ženska) mlada, neporočena. Razprava pomeni bistven teoretični prispevek slovaroslovju, saj avtor nazorno razčlenjuje metodo dela s pomenskimi sestavinami v okviru pomenskih razrastov oziroma drugotnih pomenov, pa tudi v okviru besednih družin, vendar pa gre pri tvorjenkah že za prepletanje korenskomorfemskih pomenskih sestavin s pomenskimi sestavinami pretvorbeno razvidnega obrazilnega pomena. 2.2 J. Toporišič je v SS 1976 začel v okviru slovenske skladnje obravnavati tudi vprašanja upovedovanja — delanja, tvorjenja povedi. Že v svojem SKJ je od pojma stavek, ki je še v SS 1956 združeval sporočilni in slovničnostrukturni pomen, ločil poved, ki je prevzela sporočilni pomen; stavek je tako postal enoumen, npr. besede zbrane okrog osebne glagolske oblike. Tudi v NSS je upovedovanje sestavina skladenjskega nanka (225—295). Sam pojem pomenske podstave povedi je predstavljen morda preveč mimogrede s sklicevanjem na tujo sopomenko: »Pomenska podstava povedi nam je to, kar se s prevzeto besedo imenuje propozicija« (225). V okviru pomenske podstave so ločene nujne sestavine — jedro, od morebitnih drugih, npr. deževati (jutri). Sicer pa lahko delamo iz pomenske podsfave poved s trinajstimi možnimi upovedovalnimi določitvami (modifikacijami). Enajstim modifikacijam iz SS 1976 sta tu dodani še dve, in sicer možnostna (prej v okviru gotovostne) ter kot samostojna istovetnostna (prej skupaj s kolikostno). Predstavljene modifikacije so sedaj kakovostna, istovetnostna, hotenjska, možnostna, nikalna, pomembnostna, osebna, časovna, naklonska, gotovostna, jakostna, čustve-nostna ter perečnostna. Pri takšni množici se seveda vsiljuje vprašanje pomembnosti posameznih za tvorbo povedi. Za upovedovalni nauk bi bilo koristno, če bi jih razvrstili nekako tristopenjsko: temeljne upovedovalne določitve bi bile lahko tiste, ki so konstitutivni (bistveni) del povedi s strukturo glagolskega stavka, npr. časovna, kolikostna, naklonska, nikalna, osebna, pomembnostna in morda še katera; v okviru takšne posamezne določitve bi bilo treba spet hierahično ločiti osnovna sredstva od tistih, ki se uvrščajo v skladenjsko stilistiko ter v tem smislu zaznamovati tudi morebitne pretvorbene povezave. Drugo skupino bi sestavljale modifikacije, ki so povedi s strukturo glagolskega stavka nekako dodane, morda stopnjevitostna (v preglednici, 227, imenovana jakostna), gotovostna; tudi znotraj teh je mogoča ločitev na osnovi stilistične za-znamovanosti. Tretjo skupino bi sestavljale v celoti stilno zaznamovane določitve, npr. čustvena. Upoštevanje jezikovnosistemskega hierarhičnega vidika bi prispevalo k hitrejši osvojitvi impresivnega števila predstavljenih tipologij, temelječih predvsem na pretvorbah, pa tudi opisih, nadomeščanjih ipd. Kot bistvena sestavina pomembnostne določitve se je pokazala pretvorbena povezava med delovalniki, tudi oblikami povedia, npr. tip Jurij blede — Juriju se blede, Zebe me — Prezebam, Glava me boli — Imam bolno glavo; primera kot Smejem se — Smeje se mi, Tožim — Toži se mi nista v pretvorbenem razmerju; tipa Smeje se mi 'Želim se smejati/Rad bi se smejal, Toži se mi 'Želim si/Rad bi' gresta verjetno v naklonsko modifikacijo oziroma naklonsko izrazje. V okviru časovnosti in naklon-skosti je treba poudariti zgodnje Toporišičevo spoznanje o nujnosti ločitve glagolskih oblik od skladenjskega pomena (že v oceni SS 1956, objavljeni v Filologiji 1962, v NSS str. 371—379), kar je pravzaprav pri obeh določitvah tudi temelj stilistične izbirnosti. V okviru naklonske določitve je posebej zanimiva razčlenitev vprašalnih povedi, ki je na eni strani jezikovnosistemska, npr. ločitev na dopolnjevalne in odločevalne, na drugi strani pa izhaja tudi iz nasprotja med zaznamovanim in nezaznamovanim v jeziku, npr. delitev na prave in neprave, oziroma izločitve med različno zaznamovanim, npr. vprašanja čudenja, govorniška vprašanja. Pomenska raznolikost in deloma sti-lističnost velelnih povedi je predstavljena z dvanajstimi osnovnimi variantami. Pomensko in stilistično izbirnost nam ponuja tudi trinajst skupin t. i. hotenjskih izrazov z osnovnim glagolskim gradivom ter z ustrezniki v drugih besednih vrstah oziroma besednozveznih ali stavčnih opisih. Pri naklonski določitvi je Toporišič pomensko razločevalno uveljavil tudi sestavino glasoslovja — stavčno intonacijo in s tem jezi-kovnosistemsko utemeljil del pravopisne in pravorečne problematike (končna — ne-končna ločila, kadenčnost oziroma antikadenčnost — polkadenčnost). Vprašanja besednega reda, t. i. proste stave, avtor povezuje s členitvijo po aktualnosti — perečnosti (prim, tudi njegovo razpravo Besedni red v slovenskem knjižnem jeziku, NSS, zlasti 163—172, prvič v SR 1967). Toporišič ugotavlja, da je vprašanja aktualnostne določitve prav zaradi povezave z vprašanji besednega reda »med prvimi pri Slovanih« (278) obravnaval A. Breznik v svoji razpravi Besedni red p goporu, objavljeni v DS že 1908 (220—230, 258—267). Zanimiva bi bila primerjava zgodnjih Breznikovih spoznanj (npr. razmerje stavčnega poudarka do aktualnostnega jedra) s spoznanji iz razprave V. Mathesiusa o besednem redu v angleščini, ki jo je napisal 1907. leta; vsaj v češki jezikoslovni tradiciji velja namreč V. Mathesius med drugim tudi za utemeljitelja teorije členitve po aktualnosti in s tem tudi proste stave. V. Mathesius navezuje raziskovanje te problematike že na drugo polovico 19. stol., ko je francoski jezikoslovec Henry Weil opozoril nanjo prav tako v zvezi z razpravljanjem o besednem redu. Povezovanje vprašanj besednega reda s členitvijo po aktualnosti je po Mathesiusu značilno tudi za jezikoslovce in psihologe, zbrane okrog časopisa Zeitschrift für Völkerpsychologie na začetku tega stoletja (prim. V. Mathesius. O takzva-nčm aktualnim členčni vëtném, v zb. Jazyk, kultura a slovesnost, Odeon 1982, 174—178). J. Toporišič ohranja dve oziroma tri temeljne sestavine členitvenoaktualnostne teorije — izhodišče, prehod in jedro (tema, tranzicija, rema) z ugotovitvijo, potrjeno z razčlenjevanjem primerov, da je prehod (in izhodišče) lahko tudi opuščen (ničti). Z razčlenjevanjem pravljičnega besedila J. Toporišič dokazuje možnost menjavanja funkcij povednih sestavin s stališča treh aktualnostnih členov. Besedilno (skladenjsko, pomensko, slogovno) so zanimiva obravnavanja vprašanj o okoliščinah, ko se lahko pojavi pozaimenjenje aktualnostnih členov. Merila za razumevanje aktualnostnih členov skuša avtor določiti skladenjskostrukturno — jedro naj bi bil tisti del povedi, ki ustreza zaimenski vprašalnici, prehod tisti povedki, ki se lahko opuščajo, izhodišče pa verjetno vse drugo. 3 Posebno omembo vsekakor zasluži stvarno kazalo ter abeceda simbolnih grafov. Stvarno kazalo pomeni pravzaprav že zaradi svoje obsežnosti (417—476) bistven prispevek za nujno potrebni (normativni) slovar jezikoslovnega izrazja. Za J. Toporišiča značilna problemska in metodološka razsežnost raziskovanja jezika zahteva tudi neprestano poimenovalno ustvarjalnost. Zbrano slovenistično jezikoslovno izrazje se nam ponuja v kritični pretres ne samo kot dano dejstvo, ampak prav zaradi obsežnosti tudi kot tvorbeni model, najsi bo na besedotvorni ali skladenjski (besedne zveze ipd.) ravni. Razsežnost raziskovanja pa tudi težnja po ohranitvi motiviranosti sta verjetno bistvena vzroka za visoko besedotvorno abstrakcijo, ki se kaže v mnogih tvorjenkah druge, tretje ali celo višje stopnje, npr. istodobnostni, istopetnostni, predikatipizirati, stopnjepitostni ipd. Zlasti težnja po ohranitvi motiviranosti — pretvorbene povezave s skladenjsko podstavo, je bila verjetno pobuda za številne zloženke iz že tvorjenih podstavnih sestavin, npr. drugobesednoprstni, čustoenoobar-vanostni, nedoločnokoličinski, časoonoglagolski, besednoprstno-oblikoslopni ipd., pa tudi za izpeljanke iz predložnih zvez, vendar s pomenom prvotne, izvorne funkcije ali izvornega položaja, lahko pa tudi tipičnega položaja, npr. izpsebinskorodilniški [žaA:] {iz} psebinsk{-ega} /u/* rodilnik {-a} ; [] -> -ski, {} -*■ iz-, // -> -o-, obsamo-stalniški ■*- [fafc] {ob} samostalnik {-u}; |] ->- -ski, {} ob- ipd. Skladenjska podstava spominja na podstavo vrstnih pridevnikov, in sicer izvornih in obstojnih, nastalih z navadno izpeljavo, npr. idrijska (čipka), ljubljansko (igrišče) ipd.; seveda pa je med obema tipoma tvorjenk vsebinska razlika — terminološke izpeljanke iz predložnih zvez izražajo izvornostni pomen, ki pa mora biti drugačen od dejanskega, trenutnega, ali pa enoumni položajni pomen (ob samostalniku -* obsamostalniški), Eri vrstnih izvornih in obstojnih pridevnikih ni pomenskega nasprotja, niti ni tako istvena pomenska enoumnost (ljubljansko igrišče p Ljubljani l(od) Ljubljane/ za Ljubljano). Kaže torej, da se nam odpirajo v strokovnem izrazju, tokrat jezikoslovnem, novi podstavni skladenjski pomeni, zlasti v okviru zlaganja in izpeljevanja iz predložnih zvez; gre za besedotvorni vrsti, ki se odlikujeta z največjo besedotvornopomensko razvidnostjo, saj ohranjata tudi na ravni obrazilnih morfemov podstavno skladenjsko razmerje. Pri stvarnem kazalu je treba poudariti dosledno uporabo priponskega obrazila -ni pri vrstnih pridevnikih, tudi v glavi gesla. Tako bo morda počasi prodrlo v teore- * u — ujemanje. tično in tudi praktično slovarsko zavest spoznanje o pomenski razliki med (kakovostnim) -en-0 in (vrstnim) -n-i. Simbolni grafi, ki so prešli že v osnovnošolske učbenike, so postali nujna sestavina strukturne (stavčne, besednozvezne oziroma besednovrstne) skladnje, saj omogočajo (predmetno)pomensko neobremenjen skladenjsko razločevalni zapis različnih struktur. X S knjigo NSS J. Toporišiča se tudi slovenska jezikoslovna teorija potrjuje kot strukturalistična — jezikovne pojave v veliki meri predstavlja v takih ali drugačnih odvisnostnih razmerjih, skratku njihova pomenska razpoznavnost izhaja iz medsebojnih povezav, npr. stavčni člen — besedna vrsta, besedna zveza — tvorjenka, stavek — poved ipd. Odkrivanje odvisnostnih razmerij v jeziku pa seveda zahteva ustrezno metodologijo in tako se v NSS srečujemo s pretvorbenimi in tvorbeniini postopki, opisi (parafrazami), nadomeščanjem (substitucijo), skratka z metodami, ki omogočajo kakovostni premik jezikovnega pomena iz intuicije v logično obvladljivo in v veliki meri tudi predvidljivo jezikovno bistvo. Ada Vidovič-Muha Filozofska fakulteta ■ AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z »...«, prevodi, pomeni itd. pa z '...'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo prečrkujejo po naslednjih načelih: Ukrajinski r ... ..h Ruski X .. . . . X Makedonski r ... •••K Srbohrvatski ll Srbohrvatski b ... ,.. d Srbohrvatski Џ ... ,,.dž Ruski Ruski 1Ц .. šč Ruski ë .. Bolgarski Щ . .. ,.. št Ukrajinski e .., ... je Ruski / Ukrajinski и ... Bolgarski Ukrajinski i ... Ruski Ukrajinski ï .. ,.. ji Ruski Ruski й ... ... j Ruski f,... č Makedonski t к .. ... t Ruski Srbohrvatski љ ... ... lj Ruski .. jll Srbohrvatski n, .. ... nj Ruski . • ja Srbohrvatski ti .. ... č Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih v rstic, informira pa naj o rezultatih razprave, ne o metodi in/ali tematiki. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroručuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Ce jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo). Ce prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za Slavistično revijo pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. Revijo sofinancirata med drugimi tudi Raziskovalna in Kulturna skupnost SR Slovenije