Radičevci vstcpili v pašičevo vlado^ Kar pred pol letom ne bi mogel niliče verjeti, to se je zgodilo: Radičevci so se pridružili Pašičevi vladi. iPočetkom prejšnjega tedna je bil dogovor med srbskimi radikali in Radičevci sklenjen in podpisan. Nasledek tega je bil, da je Pašič poslal Pribičeviča in Žerjava v penzijon in je sprejel v vlado Radičevce, kateri so dobili 4 ministrske sedeže. Svet se obrača. štefan Radič je vsa leta po pieobratu kričal po shodih in je na dolgo in široko pisaril po časnikih: »Republika — vsemu svetu dilca!« »Živela naša mirotvorna človečanska hrvatska seljaška republika!« Enake blesteče izraze so uporabljali tudi pri nas na Slovenskem gostobesedni Radičevi priganjači. Pred volitvami nisi slišal druzega, nego samo besede »republika, cepublika in zopet republika.« In danes! Štefan Radič in njegova stranka ni samo, da je popolnoma zavrgla svojo »republiko«, ampak danes priznava monarhijo, centralistično ustavo, se lasjka dvoru, Radičevi ljudje hodijo pogosto celo na dvor na kosilo in so postali Pašičevi debeli prijatelji. Dne 26., ozir. 27. marca 1925 sta voditelja Radičeve stranke dr. Šuperina in Pavle Radič v narodni skupščini izjavila, da Hrvati-Radičevci priznavajo vidovdansko ustavo, da ne marajo biti več republikanci. da priznavajo kralja, odobravajo sedanjo ureditev in upra¦to države, priznavajo armado ter celo izjavil, da Radi¦ čeva stranka zahteva, naj traja vojaška dolžnost za moške do smrti .... Kaj je Radičevce spravilo do tega, da so se odpovedali »republiki« in da so postali poslušni pomočniki Pašičevi? Želja, da postanejo miiiistri in da pridejo do korita. Cele mesece so se pogajali s srbskiini radikali, s Pašičem in njegovimi zaupniki. Radičevci so opustili zahtevo po samostojnosti Hrvatske, ali kakor so jo imenovali: »mirolvorno republiko«, izdali so svoje zaveznike Slovence, Davidoviča in poštene Hrvate, ter so sklenili s Pašičem kravjo kupčijo. Samo da bi bili ime*novani za ministre, ter da bi Štefan Radič bil izpuščen iz zapora in da bi se mu zopet dobro godilo. Jako zančilna za Radiča in njegovo politiko je nje-gova izjava ali boljše rečeno, cela vrsta izjav, ki jih je 17. julija objavil beograjski dnevnik »Politika«. V teh izjavah se Radič odpoveduje reviztji ustave. »Mi ne za•jb.tevamo«, tako izjavlja, »revizije ustave, temveč sprejemamo stališoe g. Pašiča, da se ustava preizkusi 1. 2, -3 ali več l.et, potem pa se naj spremeni po narodni po- trebi, ako se pokaže, da je polrebno.« Radič se je odpovedal avtonomiji: »Sporazum pomenja, da Srbi in Hrvati dobijo svojo državo, kjer se čutijo Sibi, kakor se že čutijo,, m Hrvati kot v svoji hiši. V svoji hiši biti, pomenja biti gospodar. '1 o morajo čutiti naši široki sloji, a lo bodo čutiii v samoupravi. Tega mnogi ne raznmejo, tega ne razumejo niti zajedničarji. Zato oni niso prav razumeli, da ni važna državnopravna avtonomija, marveč je važna samouprava in da se ta ustvari po potrebah kmeta, kakor se to pokaže v praktičnem življenju.« Tako daleč je šel.v svojem popuščanju, da je izjavil: »Morda ne l)omo več hoteli niti samouprave, morda bomo postali i centralisti.« Radič se je odpovedal republikanizmu. Ako je agiliral z republiko, je to po njegovih lastnih besedah bila samo demagogija. »Jaz sem«, tako, je Radič doslovno izjavil, »že za časa Davidovičeve vlade govoril našim in zajedničarjem: postali bomo monarhisti, vsi bomo priseglj kralju,;ko minejo volitve.« ^ Radič se odpoveduje Srbom tia Ijubo celo katoliški veri. Njegove besede se doslovno glasijo takole: »Naš hrvatski narod se nikdar ne bo popolno zlil s srbskim narodom, dokler se Hrvati ne oslobodijo Rima, in to popolnoma. Jaz sem vedno razmišljal o tem, da je treba ¦ustvariti hrvatsko cerkev, neodvisno od Rima, nacionalno cerkev, katera bi se lah_ko tekom časa spojila s srbsko pravoslavno cerkvijo. Znate, jaz mislim, da ni popolnega naroduega ujedinjcnja brez verskega ujedinjenja. Zato mi, kateri hočemo, da izgradimo ali vsaj ustvarimo predpogoje za popolno diihovno lirvatskosrbsko edinstvo, moramo ustvariti svojo vero. Naravno, da to sedaj ni aktualno, prešli I>odo prej rodovi. Nas rod bi mogel izpolnili vsaj eden predpogoj, in to je, da se Hrvali oslobodijo Rima. To se bo zgodilo v par letih, ako bomo Hrvati in Srbi složni in uredimo državo.« Kdor čita te izjave, se mora zgražati nad cinizmom (drznostjo) človeka, ki se imenuje voditelja hrvatskega naroda. Marsičesar bi se nadejali od tako vrtoglavega in sebičnega moža, kakoršen je Štefan Radič. Toda kaj takega bi ne bili nikdar p:iča|covali. Tako kakor Radič, ni noben ponižal hrvalskega iiaroda, odkar ol>stoji naša država. Mi pomilujemo bratski hrvatski narod, ki praznuje letos tisočletnico svojega hrvatskega kraljestva, da ima talcšnega voditelja. Čimprej izgine ta mora, ki se imenuje radičevizem, iz hrvatskega naroda, tem bolje za narod. Dokler pa ta mora ne izgine, bo narcxl ostal blapec velesrbskega centralizma in nadvladstva.