Sklad za šolske stavbe. Državni in deželui poslanec, dvorni svetnik g. dr. M. P 1 o j, je na svojem shodu v Žetalah raed drugirn tudi omenil, da hoče na to delovati, da se ustanovi sklad za šolske stavbe. V tega bi plačevale občina in dežela po odstotkih direktnega davka odmerjene prispevke. Če bi potem kje nastala potreba razširjenja šole, bi se denar dobil iz tega zaklada. Ljudstvo, ki ga je bilo na tem shodu zbranega nad 500 oseb, je to misel pozdravilo z veliko navdušenostjo. Ali ne bi kazalo baviti se s to zadevo v učiteljskih zborovanjih, da bi se učiteljska društva s konkretnimi predlogi obrnila do deželnih zborov in poslancev, da bi se ta misel dala uresničiti? Izvedba nje (te misli) se nam zdi na prvi hip precej lahka, a če raalo o nji razmišljamo, spoznamo, da stvar ni tako enostavna. V prvi vrsti se bo treba ozirati na tiste občine, ki so še sedaoje šolske stavbe na dolgu. Te ne bi bilo pritegniti k plačevanju šolskih doneskov v označeni sklad. Drugič je treba pomisliti, ali bi mestne obeine, ki imajo že zdaj skoraj zadostno število ljudskih šol, pripravljene bile, v to svrho kaj plačevati. Nazadnje pa je še ^prašanje, če bi se v vseh deželah dalo to izvesti. V tistih gotovo, kjer je večina deželnih poslancev napredua. Če bi kmetiške občiue za to raisel bile pridobiti, tedaj bo dežela tudi primorana nekaj prispevati.' Kaj pa država, ki si je pridržala vrhovno nadzorstvo nad šolo?