Poltal orad 9021 Celovec — Verlagsposfamf 9021 Klagenfurl
Izhaja v Celovcu — Erscheinung&ort Klagenfurl
Posamezni Izvod 1,30 Ul., mesečna naročnina 5 šilingov
P. b. b.
Letnik XXIV.	Celovec, petek, 4. julij 1969	Štev. 26 (1410)
PRESENEČENJE MEDNARODNEGA POMENA:
Nixon bo obiskal Romunijo
Živahni komentarji v svetovnem tisku
Kot eno največjih presenečenj v mednarodnem življenju zadnjih let ocenjujejo v političnih krogih vest, da bo ameriški predsednik Richard Nizon v začetku meseca ovgusta obiskal Romunijo. Saj v tem tudi ne gre le za kakšen običajni obisk, kot se jih vsako leto zvrsti razmeroma veliko število, marveč za nič več in nič manj kot za prvi obisk šefa vodilne sile tako imenovanega kapitalističnega sveta v eni izmed socialističnih dežel. In še to: pot v socialistični del sveta Nizona ne bo vodila najprej v Sovjetsko zvezo, kot bi bilo pričakovati, marveč ravno v Romunijo, torej tisto članico varšavskega sporazuma, ki je v zadnjem času pokazala veliko mero samostojnosti tako v okviru pakta kot tudi izven njega.
Torej je povsem razumljivo, da dobiva napovedani obisk predsednika Nixona — zlasti še spričo sedanjih gibanj in teženj v vzhodni Evropi — nedvomno dimenzije zelo pomembnega mednarodnega dogodka. To toliko bolj, ker je treba pri tem računali tudi z reakcijo Sovjetske zveze. Znano je, da so se prejšnji ameriški predsedniki 'ti-senhovver, Kennedy in tudi Johnson svoječasno zaman trudili, da bi prekoračili mejo med Vzhodom in Zahodom; vedno so bili vmes dogodki, ki so to preprečili — bodisi pripetljaj okoli ameriškega vohunskega 'letala U-2, bodisi atentat na predsednika Kennedyja, predvsem pa seveda vietnamska vojna. Zdaj pa izgleda, da bo imel Nixon tozadevno več sreče.
Opazovalci v V/ashingtonu ocenjujejo obisk Nixona v Romuniji kot uvod v obiskovanje še drugih držav vzhodne Evrope. Čeprav ne skrivajo presenečenja, opozarjajo, da gre Nixon pravzaprav po poti, ki jo je pred njim basiral že stari francoski predsednik Charles de Gaulie, ko je lani obiskal Romunijo. Hkrati tudi omenjajo, da lahko Bukarešta odpre Nixonu pot v Moskvo. Ne izključujejo namreč možnosti, da je obisk v romunskem glavnem mestu priprava za pogovore z Moskvo, kjer naj bi govorili o omejevanju oborožitve.
vodilno silo drugega dela sveta. Doslej se je ta dialog več ali manj odvijal le med Washingtonom in Moskvo ter so ostale države tako na Zahodu kot tudi na Vzhodu igrale skoraj izključno le vlogo statistov. Zdaj pa se očitno tudi v tem
<>00<X><XKXX><X><><X><><XXXX>0<><>
o	V
| Nagrade ,4.juli|4 f
S Ob letošnjem dnevu borca, \ X ki ga obhajajo danes po vsej O Jugoslaviji, so prvič podelili $ tudi nagrade „4. julij", ki jih O je ustanovil zvezni odbor Zve-X ze združenj borcev Jugoslavije O in ki jih bodo odslej podelje-X vali vsako leto osebnostim, katerih ustvarjalnost je pomembna za razvijanje tradicionalnih revolucionarnih tradicij narodnoosvobodilne borbe, in sicer na področju književnosti, arhitekture, kiparstva, slikarstva, glasbe, filma, zgodovine, publicistike in medicinske rehabilitacije.	O
Iz Slovenije so med letošnji- b mi odlikovanci pesnik Vladi- X mir Pavšič - Matej Bor, slikar O Vrance Mihelič, filmski režiser X Vrance Štiglic ter Partizanski O invalidski pevski zbor iz Ljub- X s Ijane.	X
^000<00000000000<X>0000000
oziru porajajo nove kvalitete, izgleda, da se možnosti za dialog med Vzhodom in Zahodom začenjajo širiti.
Kakor se je svoječasno morala Amerika sprijazniti s tem, da je začel de Gaulie Iskati svojo lastno pot na Vzhod, tako bo morala zdaj verjetno tudi Sovjetska zveza zveti na znanje, da danes ni več možno vztrajati pri togih oblikah blokovske politike. V V/ashingtonu vsekakor že zdaj napovedujejo, da Nixo-nov obisk v Romuniji ne izključuje možnosti podobnih sestankov z voditelji tudi drugih socialističnih držav. Predstavnik Bele hiše je tako možnost omenil sicer zo prihodnje mesece, toda pojavila so se že ugibanja, da bi utegnil predsednik Nixon celo že na svojem napovedanem potovanju obiskati še kako drugo socialistično deželo. Mnogi opazovalci v tej zvezi še posebej omenjajo Jugoslavijo. —
Obisk predsednika Nixcna v Romuniji bo — kakor je povedal predstavnik Bele hiše — sledil na koncu Nixonovega potovanja po deželah jugovzhodne Azije. Ameriko bo Nixon zapustil 23. julija, naslednjega dne bo na Pacifiku z ladje »Hornet" prisostvoval pristanku vesoljske ladje »Apollo 11", ki se bo takrat vračala s prvega pristanka na Luni, nato pa bo odpotoval na Filipine, v Indonezijo, Tajsko, Indijo in Pakistan, medtem ko bo v prvih dneh avgusta prispel v Evropo — v Romunijo. Medtem ko bo v jugovzhodni Aziji razpravljal o „dolgoročnih problemih, ki zadevajo varnost in trajen mir na tem področju", bo Nixon v Romuniji »izmenjal mnenja o razvoju svetovnega položaja".
OVP in SPO dosegli kompromis
#	»Hladna vojna" okoli podržavljene industrije, o kateri smo poročali že v zadnji številki našega lista, je bila — vsaj začasno — končana s kompromisnim sporazumom, ki sta ga tako rekoč v zadnjem trenutku sklenili obe veliki stranki. V koliko bo ta kompromis imel vpliva na dokončno rešitev tega vprašanja, bo seveda pokazal šele nadaljnji razvoj. Vsekakor pa si je OVP v zadnjem trenutku premislila uresničiti svojo napoved, da bo v parlamentu sama izglasovala reformo predmetnega zakona. Raje je pristala na to, da se bodo v prihodnjih tednih in mesecih še nadaljevala pogajanja s socialisti ter bo do odločitve prišlo šele jeseni, namreč v drugi polovici oktobra.
#	Načelno je prišlo medtem tudi do sporazuma glede skrajšanja delovnega tedna. V paritetni komisiji zastopani predstavniki delodajalcev in delojemalcev so se namreč sporazumeli o sklenitvi posebne pogodbe o skrajšanju delovnega časa, po kateri naj bi se delovni teden s 1. januarjem 1970 skrčil na 43 ur, s 1. januarjem 1972 na 42 ur in s 1. januarjem 1975 končno na 40 ur, kakor je to predvidevalo tudi ljudsko glasovanje, ki je bilo pred tedni izvedeno na pobudo socialistov. O podrobnih vprašanjih se bodo pogajanja še nadaljevala do konca septembra, potem pa naj bi s podpisom pogodbe dosegli tudi ustrezno zakonito ureditev tega problema.
ZAHODNOBERLINSKI ŽUPAN POZIVA:
Nemčija naj upošteva stvarnost
Župan zahodnega Berlina Klaus Schiitz, ki je bil pred nedavnim na obisku na Poljskem, se je v članku, ki ga je objavil tednik „Die Zeit“, zavzel za precej bolj stvarno politiko, kot jo zastopajo mnogi drugi za-hodnonemški predstavniki. Zavzel se je namreč za to, da bi morala Zahodna Nemčija upoštevati stvarnost pri urejanju odnosov s Poljsko, kajti »Nemci ne morejo začeti nikjer drugje kakor od sedanjosti".
Ko pojasnjuje, zakaj Poljska zahteva, da bi njene zahodne meje priznala tudi Zahodna Nemčija, ko je že Vzhodna Nemčija priznala dokončnost teh meja, župan Schiitz ugotavlja, da »Poljaki želijo jamstva od vseh Nemcev in ne samo od tretjine, ker so doživeli vojno in barbarstvo vsega nemškega rajha in ne samo tistega dela, ki je zdaj Nemška demokratična republika".
Schiitz v svojem članku opozarja, da so sanje o vrnitvi ozemlja vzhodno od Odre in Nise neuresničljive, zato v ljudeh, ki so nekoč živeli v teh krajih, ne bi smeli buditi lažnih upov o vrnitvi tega ozemlja. Prav tako Schiitz tudi ne verjame, da bi lahko v bližnji prihodnosti podpisali mirovno pogodbo, marveč je po njegovem mnenju mirovna pogodba v klasičnem pomenu danes — leta 1969 — »preživela in dejansko nezanimiva". Torej »je treba začeti pri tistem, kar je, če hočemo doseči mir v Evropi".
Zaradi tega stališča je bil župan Schiitz deležen ostrih napadov s strani krščanskih demokratov in še posebno iz vrst begunskih organizacij, kjer že vsa leta po vojni vedrijo najbolj zagrizeni pristaši nemškega revan-šizma.
Ravno zalo pa se v ameriških krogih očifno le ne morejo povsem znebiti skrbi, kakšen bo odgovor Sovjetske zveze. Zelo so pohiteli z zagotovilom, da je Nixonov obisk v Romuniji v skladu s politiko nove ameriške uprave, da bi vzpostavila prijateljsko sodelovanje z vsemi deželami vzhodne Evrope, ki to želijo. Pri tem niso neposredno odgovorili na vprašanje, ali je bila Moskva naprej obveščena o tem obisku, marveč so samo pristavili, da se Washington „ni dolžan dogovarjati s Sovjetsko zvezo pred nekim obiskom v suvereni državi". In še posebej so poudarili, da Nixo-nov obisk v Romuniji ni »nikakršen protisovjetski akt", ampak je (predsednik romunskega državnega sveta Nicolae Ceausescu uradno povabil Nixona na obisk v Romunijo že takrat, ko je romunski veleposlanik v Ameriki obiskal novega predsednika kmalu po prevzemu njegovih dolžnosti.
Prav tako zanimivo pa je tudi vprašanje, kako bo Sovjetska zveza reagirala napram Romuniji. Vsekakor je bila Moskva postavljena pred dejstvo, da ena izmed članic varšavskega sporazuma oziroma sploh ena izmed socialističnih dežel mimo Sovjetske zveze kot vodilne sile tega dela sveta najde pot in možnosti za neposreden dialog z
Kitajska prižiga zeleno luč...
Za sleherno državo in še zlasti za vsako socialistično deželo so izredno pomembne etične in moralne vrednote tistih osebnosti, ki so na vodilnih političnih položajih. Da ti dejavniki tudi v kitajski partiji niso nepomembni, pričajo stališča nekaterih delegatov na letošnjem 9. kongresu KP Kitajske, ki so obsodili smoter in metode kulturne revolucije in zahtevali, da se partijsko vodstvo v prihodnje odpove zlorabi svoje oblasti. Kongres je torej prižgal zeleno luč za bolj človeške in odgovornejše metode prihodnjih družbenih akcij in odnosov v partiji in družbi. Za sodobni socializem v svetu je to prav gotovo spodbuden in pomemben napredek.
Dobri poznavalci kitajske revolucije in bližnje preteklosti ne morejo Mao Ce Tungu očitati nečloveškega odnosa do sodelavcev in političnih nasprotnikov. Znano je, s kolikšno tenkočutnostjo in prizadetostjo je vedno reševal razne politične in osebne spore na političnem vrhu. Šele po neuspehu kitajskih komun in primitivne industrializacije je izgubil dragoceno človeško in držovniško 'lastnost — samokritičnost in priznavanje svojih napak. Kljub temu pa ni izgubil še ene človeške vrednosti — humanosti.
Ko so se leta 1958 zaradi gospodarskega zastoja in perečih družbenih problemov začeli prikriti spori na partijskem vrhu, je Mao Ce Tungu uspelo obdržati strpen in tovariški odnos do svojih nasprotnikov. Le-teh ni pošiljal v »ka-
zenska taborišča", ni izvajal policijskega nasilja nad njimi in ni fizično uničeval najbolj dragocenega kapitala — ljudi. To je njegova velika zgodovinska zasluga in v tem se kitajski socializem kljub nekaterim zablodam bistveno razlikuje od večine vzhodnoevropskih socialističnih dežel. In to je eden izmed dejavnikov, ki je Mao Ce Tunga povzdignil v očeh kitajskega ljudstva na skoraj fantastično visoko stopnjo ugleda in prestiža.
Avgusta leta 1966 je Mao Ce Tung mobiliziral kitajsko mladino, jo nazval rdeča garda in z njo začel »veliko proletarsko kulturno revolucijo”. Ne bi mogli trditi, da bi bila zares proletarska, saj je bila dejansko v nasprotju z interesi delavskega razreda. Prav gotovo pa drži, da je bila ta revolucija v bistvu zelo nekulturna in v sodobni kitajski zgodovini nedvomno najbolj grob primer nečloveških političnih metod in akcij. V tem je osnovni vzrok, da so nekateri delegati na 9. kongresu KP Kitajske tako ali drugače obsodili kulturno revolucijo in njene nosilce ter opozorili, da prihodnji rodovi ne bodo razumeli in sprejeli takšnih dejanj.
Čeprav je Lin Piao v svojem referatu povzdigoval Mao Ce Tunga, je bilo pozneje jasno, da marsikateri delegat nima takega mnenja. V kitajski zgodovini in družbi je bila kultura vedno ena najpomembnejših prvin nacionalne samobitnosti, a rdečegardisti so brezobzirno uničevali dragocene kulturne stvaritve.
S tem naj bi, po Mao Ce Tungovem mnenju, odstranili buržoazno preteklost kitajskega naroda in zgradili socialistično kulturo. Pozneje se je pokazalo, kako bedna je ta nova kultura: rdečegardisti so prihajali v tovarne in zaustavljali proizvodnjo, ovirali že tako skromen železniški promet, prirejali velike mitinge in sramotili Mao Ce Tungove nasprotnike itd. V južnih in zahodnih predelih Kitajske je prihajalo do krvavih spopadov med rdečegardisti in delavci ter pripadniki armade.
To je bila prva sodobna tragedija kitajskega ljudstva in Mao Ce Tung je napravil grobe politične napake, ki jih bodo lahko točno in objektivno ocenili šele zgodovinarji. Moskovski radio je pred tedni poročal, da je bilo v kulturni revoluciji okrog 400.000 žrtev, vendar je po mnenju tujih dopisnikov v Pekingu ta ocena pretirana.
Če pa ocenjujemo sedanjo kitajsko družbeno stvarnost po stopnji demokratičnega ozračja na 9. kongresu in izredno strpnost do kritikov, potem verjetno drži ugotovitev, da je kitajsko partijsko vodstvo doseglo bistveno kvalitativni premik naprej. Ni rečeno, da bo kitajska partijska politika kar čez noč postala bistveno drugačna, kot je bila doslej, prav gotovo pa je bil na tem kongresu sprožen proces, ki se bo razvijal naprej. Jutrišnje Kitajske ne bodo več pretresale kulturne revolucije, in tudi to je nekaj.
Slovenija se razvija v privlačno turistično področje
Minulo soboto je bila v reprezentančni vili „Bled" na Bledu tiskovna konferenca o slovenskem turizmu, ki sta jo za zastopnike koroškega tiska in radia sklicala predsednik komiteja za turizem član izvršnega sveta Slovenije ing. Franc Razdevšek in republiški sekretar za informa-
cije Boštjan B a r b o r I č. Konference so se udeležili številni novinarji s Koroške ter zastopniki slovenskega tiska, radia in televizije, poleg njih pa tudi avstrijski generalni konzul v Ljubljani dr. Hein-rich Rfesenfeld in generalni konzul Jugoslavije v Celovcu ing. Karmelo Budihna.
Tiskovna konferenca je bila sklicana z namenom, da seznani koroške novinarje s stanjem in razvojem slovenskega turizma, saj postaja Slovenija za koroške, pa tudi ostale avstrijske izletnike čedalje bolj privlačno in zanimivo turistično področje.
Mimo splošnega informativnega materiala o turizmu v Sloveniji, ki je bil izročen koroškim novinarjem, je ing. Razdevšek, ki je vodil tiskovno konferenco, še posebej nakazal možnosti za razvoj turizma v Sloveniji, ki jih nudijo pestri prirodni činitelji od Alp preko kraškega sveta do slovenske obale, zdravilni mineralni in termalni vrelci fer kulturno zgodovinski spomeniki. Ti činitelji omogočajo Sloveniji turistično izgradnjo ne le slovenske obale, temveč tudi celinskega dela Slovenije. Danes Slovenija pospešeno razvija izgradnjo večjih celinskih turističnih centrov kot so Kranjska gora, Bled, Bohinj, Bohinjska Bistrica, Bovec ter mariborsko in ribniško Pohorje z vsemi objekti, ki bodo omogočili razvijanje poletnega in zimskega turizma.
Na razvoj turizma v Sloveniji — je ugotovil ing. Razdevšek — ugodno vpliva sporazum o ukinitvi viz med Jugoslavijo in doslej 27 državami, ter možnost, da tudi turisti iz dežel, s katerimi sporazum še ni sklenjen, dobijo vizo brez posebnih formalnosti na meji ob vstopu v Jugoslavijo. Še večjo olajšavo in sprostitev v tujskem prometu pa bi predstavljala možnost potovanja preko meje z navadno osebno izkaznico, kar je predmet razmotrivanj tako v Avstriji kot tudi v Jugoslaviji.
V	informativnem delu tiskovne konference so izvajanja ing. Razdevška dopolnili še tajnica odbora za tujski promet pri gospodarski zbornici Nada Fuchs, pomočnik republiškega sekretarja za gospodarstvo Rado Li-pičor, predsednik občinske skupščine Radovljica Stanko Kajdiž in ravnatelj Moderne galerije Zoran Kržišnik.
Nada Fuchs je ugotovila, da se Slovenija že nekaj let prizadeva, da bi vzdržala raven cen in tako stimulativno vplivala na dotok tujih turistov. Primerjava cen v zadnjih letih dokazuje, da so cene nekoliko narasle le v objektih, ki so izboljšali kvaliteto gostinskih storitev. Politika stabilnosti cen prihaja do izraza prav letos, saj so gostinske organizacije postavile za glavno sezono iste cene kot leta 1968, za pred- in posezono pa celo nižje od lanskih.
V	primerjavi z Avstrijo in Italijo se je Slovenija nekoliko pozno vključila v turizem — je povedal pomočnik republiškega sekretarja za gospodarstvo Rado Lipičar —
zato stojijo merodajni forumi pred temvečji-mi nalogami, da nadoknadijo zamujeno. Najprej je bilo treba opraviti druge narodno bolj važne investicije, danes pa se Slovenija nahaja sredi investicijskega pohoda turizma. Investicijske banke in federacija vlagajo ogromna sredstva v izgradnjo objektov za tujski inozemski promet. Po napovedih Draga Lipičarja je v prihodnjih letih računati z večjim dotokom zasebnega kapitala v manjše penzione in specialne gostinske obrate. Pričakovati pa je tudi, da se bo po zgledu iz Avstrije v bodoče močneje razvijal tudi kmečki turizem.
Predsednik občinske skupščine Stanko Kajdiž je obrazložil načrte za razvoj turizma na območju Krope, Radovljice, Lesc, vključno Bleda in Bohinja. Poudaril je, da ima to turistično območje velike možnosti ne samo za razvoj poletnega, temveč tudi zimskega turizma. Po perspektivnem načrtu bodo do leta 2000 samo na tem območju zgrajene
kapacitete s 33.000 do 35.000 posteljami. Program za izgradnjo blejskega turističnega centra predvideva v bližini jezera izgradnjo le zahtevnejšega turizma. 2e obstoječi urbanistični načrt prepoveduje gradnjo objektov ob oboli jezera; obala mora ostati prosta za svoboden dostop obiskovalcev. Kot največjo turistično investicijo na Gorenjskem je imenoval Stanko Kajdiž triglavske žičnice, katerih izgradnja bo močno vplivala na povečanje števila gostov na tem turističnem območju. Zaenkrat pa še obstojajo težave z ureditvijo primernih dostopnih poti. Brez urejenega cestnega omrežja ni turizma, je ob koncu ugotovil župan radovljiške občine ter naglasil potrebo po izgradnji gorenjske magistrale s povezavo skozi predor pod Karavankami na avstrijsko cestno omrežje ter po izgradnji gorskih cest.
Na koncu tiskovne konference je še direktor Moderne galerije Zoran Kržišnik seznanil novinarje z načrti za vilo Bled, ki ima vse pogoje, da postane center sodobne likovne umetnosti.
Po tiskovni konferenci so si novinarji v prostorih vile Bled ogledali likovno razstavo grupe 69, nato pa še novi luksuzni Golf hotel, ki sodi med najlepše in najkonfort-nejše hotele v Jugoslaviji in ki v pogledu na notranjo ureditev in kvaliteto gostinskih storitev lahko zadovolji tudi najzahtevnejše turiste.
OSIROKeiDSVeCU
BONN. — V torek je prevzel predsedniške dolžnosti novi zahodnonemški državni predsednik Gustav Heinemann. Najvišji reprezentant Zahodne Nemčije je že večkrat razburil nemške desničarske kroge, ki so bili doslej vajeni, da se državni predsednik ni neposredno vtikal v vladno politiko. Novi predsednik Heinemann je tudi nekaj dni pred prevzemom funkcije zelo jasno napovedal, da ne bo podpisal nobenega zakona ali drugega dokumenta, „s katerim bi se prst Zahodne Nemčije zaustavil na atomskem sprožilcu”. Prav tako odločno kot proti atomski oborožitvi Zahodne Nemčije se je Heinemann izrekel tudi proti ponovni uvedbi smrtne kazni.
BUKAREŠTA. — Sredi julija bo obiskala Romunijo sovjetska partijsko-vladna delegacija, v kateri bodo najvišji predstavniki Sovjetske zveze. Obisk naj bi prispeval k utrditvi prijateljstva in sodelovanja med obema državama, pripisujejo mu velik pomen pa zlasti zaradi tega, ker je v zadnjem času prišlo do večjih razlik v pogledih sovjetskih in romunskih predstavnikov. Mednarodno javnost pa je zlasti presenetilo sporočilo, da bo predvidoma v začetku avgusta obiskal Romunijo tudi ameriški predsednik Nixon, ki bo tako prvi ameriški predsednik, ki bo po letu 1945 obiskal eno izmed socialističnih držav.
VARŠAVA. — Jožef Cyrankiewicz je bil ponovno poverjen z mandatom za sestavo vlade, ki jo je medtem tudi že predstavil sejmu (poljskemu parlamentu). V novi vladi pravzaprav ni novih imen, prav tako se tudi vladni program ne razlikuje od prejšnjega, v kolikor gre za zunanjo politiko. Glede notranje politike pa je predsednik poljske vlade dejal, da se v razvoju Poljske začenja novo obdobje, za katerega je značilen prehod od ekstenzivnega gospodarskega razvoja na selektivni in intenzivni razvoj ter spremembe v sistemu planiranja in upravljanja.
SOFIJA. — Več kot 100.000 bolgarskih študentov in srednješolcev bo letos sodelovalo na delovnih akcijah v gospodarstvu in kmetijstvu. Največ od njih, namreč 70 tisoč, jih bo delalo na polju in 20.000 v živilski industriji. Pomagali bodo predvsem ipri obiranju in predelavi sadja. Nadaljnjih 12.000 študentov pa bo delalo tudi v gozdovih.
BEOGRAD. — Jugoslovanski državni sekretar za zunanje zadeve Mirko Tepavac je bil prejšnji teden na uradnem obisku v Švici, kjer je imel razgovore v švicarskim zunanjim ministrom Spiihlerjem in drugimi predstavniki. Razpravljali so o raznih vprašanjih, ki se nanašajo na odnose in sodelovanje med obema državama, prav tako pa so obravnavali tudi aktualne mednarodne probleme. Posebno pozornost so posvetili problemom evropske varnosti in pri tem osvetlili zlasti dejavnost nevtralnih odnosno neuvrščenih držav.
PARIZ. — Župan pariškega predmestja Neuilly, 58-letni Achill Peretti, je bil izvoljen za novega predsednika francoske skupščine. Zamenjal je Jacquesa Chabana-Delmasa, ki je postal predsednik nove francoske vlade.
STOCKHOLM. — Švedska družba „Bo-liden”, ki se ukvarja s pridobivanjem zlata, je v vodah Baltika potopila toliko arzenika, da bi ga bilo dovolj za trikratno uničenje vsega prebivalstva sveta. Gre namreč za količino 7000 ton tega strupa. Predstavnik družbe je dejal, da so arzenik shranili v betonske bloke. Vendar so strokovnjaki izrazili bojazen, da bi morska voda sčasoma lahko načela betonsko oblogo in velikanska količina arzenika bi zastrupila Baltiško morje.
NEW YORK. — Posebni odbor glavne skupščine OZN za kolonialna vprašanja je pozval Portugalsko, naj na svojih afriških ozemljih prenese oblast na afriško prebivalstvo. Hkrati je odbor pozval države članice Atlantskega ipakta, naj ukinejo vojaško pomoč Portugalski. Končno je odbor v svoji resoluciji obsodil kolonialno vojno, ki jo vodi Portugalska. ___________
DUNAJ. — Zunanji minister dr. Kurt Waldheim je bil na uradnem obisku v Veliki Britaniji, kjer je z britanskimi državniki razgovarjal o raznih bilateralnih in mednarodnih vprašanjih. Med drugim je bilo govora o odnosih med EFTA in EGS, o konferenci o evropski varnosti, o odnosih med vzhodom in zahodom in podobno.
ALŽIR. — V nedeljo je v starosti 49 let umrl nekdanji kongoški politik Čombe, ki je zadnja leta živel kot jetnik v bližini Alžira. Pred leti je čombe igral neslavno vlogo v kongoški državljanski vojni, najprej kot šef odpadniškega gibanja v Ka-tangi in potem kot predsednik kongoške vlade. Po strmoglavljenju njegovega režima je zbežal ter je bil v odsotnosti zaradi veleizdaje obsojen na smrt.
Živahno povpraševanje za lesom
Po letih stagnacije je postalo povpraševanje za lesom spet živahnejše. To kaže tako razvoj na trgu z rezanim lesom kot razvoj na trgu s papirjem in celulozo. Izvoz rezanega lesa je bil letos v prvih petih mesecih za 20 odstotkov višji kot v istem času minulega leta, medtem ko je izvoz papirja v prvem četrtletju presegel obseg lanskega prvega četrtletja za 17 odstotkov, izvoz celuloze pa za 10 odstotkov.
Do konca maja je bilo iz naše države izvoženih 1,421.683 kubičnih metrov rezanega lesa iglavcev. Porast izvoza za 20 odstotkov kaže, da poživitev na mednarodnem trgu z lesom, ki jo je bilo po letih stagnacije mogoče opaziti lansko pomlad, traja naprej. Zato je pričakovati, da se bodo zboljšale tudi cene hlodovine, kajti obseg izvoza rezanega lesa, pa tudi stavbenega in jamskega lesa konstantno narašča iz meseca v mesec, medtem pa je prišlo do poživitve tudi na mednarodnem trgu s papirjem.
Avstrijska industrija papirja in celuloze navaja v svojem poročilu za letošnje prvo četrtletje, da je proizvodnjo papirja lahko povečala za 9 odstotkov na 200.000 ton, proizvodnjo celuloze za 5,4 odstotka na 165.000 ton, proizvodnjo lepenke pa celo za 15,7 odstotka na 29 tisoč ton. Še bolj kot svojo proizvodnjo je lahko povečala svoj izvoz: v primerjavi s prvim četrtletjem 1968 je izvoz papirja povečala za 17 odstotkov na 105.500 ton. To pomeni, da je v tem Času izvozila več kot polovico proizvedenega ipapirja.
Posebno močno se je letos povečal izvoz časopisnega papirja ter brezlesnega pisarniškega in tiskarskega papirja; bil je za dobrih 45 odstotkov višji kot lani. Za 10 odstotkov je porasel izvoz celuloze, ki je predstavljal eno petino njene proizvodnje. Proti vsakemu pričakovanju močno je narasel izvoz lepenke, namreč za 40 odstotkov na eno tretjino njene proizvodnje.
Razvoj na mednarodnem trgu z lesom ter papirjem in celulozo je ugodno vplival tudi na avstrijsko zunanjo trgovino. Pripomogel je, da je trgovinska bilanca Avstrije po prvih petih mesecih znatno ugodnejša, kot je bila pred letom dni. Letos je bilo iz naše države izvoženega blaga v vrednosti 23,6 milijarde šilingov, kar je za 17 odstotkov več kot lani. Temu nasproti je v isti primerjavi letošnji uvoz v vrednosti 28,8 milijarde šilingov le za 8 odstotkov višji od lanskega. Vsled tega je bila pasiva trgovinske bilance koncem maja za 20 odstotkov manjša kot pred letom dni.	(bi)
<XX>0<><>C<><XX><><>CK><X>0<>0<><><X>0<X><X>0<X><><XX>00<>0<><><><X>0<>0<>C><X>Ck>Oc0000000<XXXXXX>0000<XX>000<>00<b<X>0000<>000
Čedalje več gospodarskih stikov med Vzhodno in Zahodno Evropo
Iz letnega poročila sekretariata Evropske gospodarske komisije pri Združenih narodih (ECE), ki ma svoj sedež v Ženevi, izhaja, da se v zadnjem času trgovinski in sploh gospodarski promet med Vzhodno in Zahodno Evropo čedalje bolj krepi. To dokazuje tudi naraščajoče število raznih gospodarskih sporazumov med zahodnimi in vzhodnimi državami, ki so podlaga za čedalje bolj živahne medsebojne gospodarske stike. Več teh držav je sklenilo tudi dolgoročne trgovinske pogodbe, ki predvidevajo postopno odpravljanje količinskih omejitev v medsebojni blagovni menjavi.
Tako je Švedska že pred letom dni odpravila vse omejitve za izvoz v vzhodnoevropske države, razen v Vzhodno Nemčijo. Izvozna dovoljenja sedaj zahteva le še za dobave orožja in ladij vzhodnim državam. Prav tako je Finska že lani ukinila vse carine za proizvode izven agrarnega sektorja, ki se uvažajo iz Sovjetske zveze. Tudi z Bolgarijo je Finska sklenila dolgo-
ročno trgovinsko pogodbo za razdobje petih let, prav tako pa tudi z Madžarsko. V obeh pogodbah so obsežne tudi posebne klavzule o industrijskem, znanstvenem in tehničnem sodelovanju med državami pogodbenicami.
Tudi Avstrija je lani sklenila s Sovjetsko zvezo, Bolgarijo in Romunijo sporazume v znanstvenem, tehničnem -in gospodarskem sodelovanju. 2e pred tem pa je Avstrija podobne sporazume sklenila z Madžarsko in Poljsko. Na podlagi lani sklenjenega posebnega sporazuma med Avstrijo in Sovjetsko zvezo je slednja že v septembru 1968 začela dobavljati Avstriji zemeljski plin. Te dobave bodo trajale vse do leta 1990. Avstrija pa bo kot vračilo dobavila Sovjetski zvezi skupaj 520.000 ton jeklenih cevi.
Tudi države Beneluxa so podpisale s Češkoslovaško, Poljsko in Romunijo, Danska pa z Bolgarijo, Poljsko in Romunijo sporazume o gospodarskem, znan-
stvenem In tehnič. sodelovanju.
Podobne tovrstne sporazume ima tudi Francija z vsemi državami članicami Sveta za medsebojno gospodarsko pomoč (SEV), razen z Vzhodno Nemčijo. V začetku tega leta je mešana francosko-sovjetska komisija sklenila, da bo Francija dobavila Sovjetski zvezi celotno opremo za sovjetsko celulozno industrijo. To opremo bo Sovjetska zveza Franciji odplačala z dobavami celuloze. Poleg tega bo Francija oskrbovala Sovjetsko zvezo z opremo za plinsko -industrijo. Prav tako sta obe državi sklenili še posebne sporazume o razširitvi medsebojne trgovine s potrošnimi dobrinami.
Tudi sodelovanje med gospodarskimi organizacijami in podjetji Vzhodne in Zahodne Evrope je v letu 1968 nadalje napredovalo. Tako -ima sedaj 18 italijanskih firm neposredne sporazume s sovjetskimi gospodarskimi organizacijami o tehničnem sodelovanju. Nadalje sta Češkoslovaška in Jugoslavija, ki ni
članica SEV, sklenili ustanoviti poseben bančni konzorcij za finansiranje dolgoročnih industrijskih in drugih gospodarskih projektov.
Zlasti se je lani Madžarska močno prizadevala za dosego tesnejšega sodelovanja z zahodnoevropskimi firmami, kot npr. s koncerni MAN, Renault, Berliet, Ericsson, Findus, Rheinstahl in Volksvvagen. Madžarski minister za zunanjo trgovino je v tej zvezi izjavil, da se zlasti sodelovanje Madžarske s Francijo, Švedsko, Avstrijo, Zvezno republiko Nemčijo in Veliko Britanijo u-godno in plodno razvija.
Tudi Češkoslovaška ima celo vrsto podobnih sporazumov že sklenjenih ali pa jih pripravlja, in sicer kakih 60 z britanskimi in 20 s francoskimi firmami.
Navedeni podatki zgovorno dokazujejo in pričajo o čedalje bolj živahnem gospodarskem, tehničnem in znanstvenem sodelovanju kakor tudi o naraščajoči blagovni menjavi med državami Zahodne in Vzhodne Evrope.
V LJUBLJANI SE ODVIJAJO
TEDENSKI
spored
poletnih kulturnih prireditev
•	v BREŽAH
Petek, 4. 7. —
Feydeau: BOLHA V UŠESU Sobota, 5. 7. — Moliere: SKOPUH Sreda, 9. 7. —
Feydeau: BOLHA V UŠESU Četrtek, 10. 7. — Moliere: SKOPUH Petek, 11. 7. —
Feydeau: BOLHA V UŠESU Sobota, 12. 7. —
Feydeau: BOLHA V UŠESU
Začetek predstav ob 20. uri.
•	V LJUBLJANI
Petek, 4. 7. — Verdi: RIGOLETTO, Opera SNG Ljubljana Ponedeljek, 7. 7. — BRASILIANA, narodno-plesni ansambel iz Ria de Janeira
Torek, 8. V — KONCERT APZ „Tone Tomšič" iz Ljubljane Petek, 11. 7. — Purcell:KRALJICA VIL, Opera iz Charleroija v Belgiji
Začetek predstav ob 20.30 uri.
XVII. poletne kulturne prireditve
Že drugi teden se v Ljubljani vrstijo predstave tradicionalnih poletnih kulturnih prireditev, ki doživljajo letos že svojo 17. sezono. Tudi letošnji spored teh prireditev, v prvih letih znanih pod naslovom .Ljubljanski festival', je izredno bogat In pester ter obsega najrazličnejše kulturno-umetniške manifestacije številnih domačih in tujih ansamblov. V glavnem je prizorišče teh prireditev letno gledališče v Križankah, nekaj predstav pa bo tudi v hali Tivoli, v atriju magistrata in v dvorani Slovenske filharmonije.
Slavnostni otvoritvi 'letošnjih poletnih ku-lturnih prireditev so sledile doslej naslednje predstave: ljubljanska Opera se je predstavila z Bizetovo Cormen, Verdijevo Aido, Rigolettom in Nabuccom, simfonični orkester in mešani zbor Slovenske filharmonije, otroški zbor RTV Ljubljana ter znani gledališki igralci in pevci so uprizorili Honegger-jev dramatični oratorij Devica Orleanska na grmadi, drama SNG
Smeh na Petrovi gori
Dve komediji dveh francoskih komikov sta letos na sporedu poletnih iger v Brezah. Vendar sta si obe povsem različni. Že čas delovanja obeh avtorjev je razmaknjen za 300 let, saj je Moliere živel, v 17. stoletju, Feydeau pa ob koncu 19. oziroma na začetku 20. stoletja. Zato je tudi zgradba obeh komadov različna. Mo-liera poznamo kot dramatika tako imenovanih karakterskih komedij, medtem ko Feydeau ne riše posameznih značajev, marveč kritizira značaj družbe sploh.
Ni slučaj, da je Feydeau s svojimi komedijami danes spet aktualen. Tudi on je živel in deloval v dobi in družbi, ki je zgubila vojno, ki je bila v prvih letih po vojni gospodarsko na psu in ki je potem doživela visok razcvet življenjske ravni. S kritiko te družbe je imel Feydeau velik u-speh. Že za časa njegovega življenja so njegove igre prevajali v večino kulturnih jezikov. In so danes spet priljubljene kot nekdaj, kajti njemu je uspelo združiti italijansko umetnost zgradbe komedije s francosko duhovitostjo.
Medtem ko je komad francoskega mojstra komedije Moliera navajal k premisleku in je bil „Skopuh“ povod samokritike, je druga premiera na Petrovi gori — »Bolha v ušesu" — dostikrat bila povod glasnega smeha in vmesnega aplavdiranja. Čeprav
je vreme sprva slabo kazalo, so se med razvalinami starega gradu zbrali mnogi gledalci, ki jim potem gotovo ni bilo žal, da so kljub nezanesljivemu vremenu prišli v Breže, da uživajo kulturno lepoto.
In za resnični užitek je ansambel v Brežah znova poskrbel v polni meri. Posebno Hannes Sandler, ki je igral dvojno vlogo (bil je ravnatelj Chan-debisse in obenem sluga Poche), je spet navdušil gledalce; res je užitek gledati igralca, kako se na odru spremeni iz buržoaznega direktorja v pijanega slugo. Z uspehom se je tudi tokrat uveljavila zakonska in igralska dvojica Irene in Josef Schuhmeyer; prav tako sta prispevala svoj del Veronika Portschacher kot ravnateljeva soproga in Arnold Putz v vlogi njenega ljubimca Tournela; seveda pa pri naštevanju glavnih vlog ne smemo prezreti Heinza Koppla kot Ca-milla. Končno pa zaslužijo pohvalo in priznanje tudi vsi ostali člani ansambla, ki je tako z umetniške kot s tehnične plati spet demonstriral svojo visoko raven.
Naj ob koncu zapišemo le še to: kdor želi preživeti nekaj ur pristne zabave in visoke odrske umetnosti, naj obišče poletne igre v Brežah, katerim veljajo najlepše želje ob njihovem letošnjem 20-letnem jubileju!
Franci Zivitter ml.
Maribor pa je gostovala z Machiavellijevo komedijo Mandragola.
V prihodnjih tednih bodo v okviru poletnih kulturnih prireditev v Ljubljani sodelovali še ansambel narodnih plesov Brasitiana iz Rio de Janeira, Akademski pevski zbor .Tone Tomšič” iz Ljubljane, operni ansambel iz belgijskega mesta Charleroi s Purcellovo .Kraljico Vil”, ljubljan. Opera bo uprizorila V/eillov .Vzpon in propad mesta Mahagon>ny", s svojim koncertom bo spored obogatila godba milice iz Ljubljane, nastopil bo državni folklorni ansambel Lužiških Srbov iz Vzhodne Nemčije, sledil bo koncert Praških madrigalistov iz Češkoslovaške, julijski spored pa bo zaključila akademska folklorna skupina .France Marolt" iz Ljubljane. Meseca avgusta se bodo zvrstili folklorni ansambel .Bratstvo-Jedin-stvo" iz Subotice, ansambel Mag-nifico iz Skopja z večerom mehiških pesmi, festivalski komorni orkester
Slovensko gledališče v Trstu
je položilo bogat obračun minule sezone
V gledališki sezoni 1968-69 je Slovensko gledališče v Trstu zabeležilo spet razveseljive uspehe. Iz obračuna o tej sezoni je med drugim razvidno, da je imelo gladelišče skupno 149 predstav, ki jih je obiskalo skupaj 38.792 oseb. Pretežni del teh prireditev — namreč 102 predstavi — je imelo gledališče v Italiji, ostalih 47 predstav pa v Jugoslaviji; obiskovalcev so doma našteli 23.123, medtem ko je gostovanje tržaških slovenskih gledališčnikov v Jugoslaviji obiskalo 13.669 ljudi.
Največ predstav (namreč 61) je imelo gledališče seveda na svojem sedežu, v Kulturnem domu v Trstu. Poleg tega je ansambel nastopal tudi v raznih drugih krajih na Tržaškem, v Gorici in prvič v zgodovini ponesel slovensko odrsko umetnost tudi med beneške Slovence. Zelo širok je bil v tej sezoni tudi okvir gostovanj v Jugoslaviji, saj je segal od raznih obiskov od Pirana do Tolmina preko sodelovanja na „Sterijinem pozorju" v Novem Sadu do nastopov v Sarajevu in Beogradu.
Vključno Cankarjevih, Prešernovih in podobnih proslav je imelo gledališče v minuli sezoni 13 lastnih uprizoritev, med katerimi je doživela največ uspeha drama „Tri sestre“ Antona Čehova, ki je doživela kar 29 predstav, in sicer 12 v Italiji ter 17 v Jugoslaviji, obiskovalcev pa so skupno našteli skoraj 9000. Okroglo 3000 gledalcev pri 13 predstavah je imela farsa „Red mora biti", medtem ko si je otroško igro „Rdeča kapica" ogledalo pri 17 prireditvah več kot 7000 oseb. Prav tako je imelo tržaško gledališče v gosteh tudi razne ansamble iz Jugoslavije, in sicer gledališče iz Nove Gorice, Mestno gledališče iz Ljubljane, gledališče z Reke, gledališče iz Celja, opero iz Zagreba ter Jugoslovansko dramsko pozorište iz Beograda.
Poseben uspeh pa je Slovensko gledališče v Trstu v minuli sezoni zabeležilo tudi še na drugem področju: po 20 letih uspešnega delovanja si je končno priborilo uradno priznanje s strani pristojnih italijanskih oblasti.
iz Londona, pevski zbor .South-west Missouri" iz Amerike, violinist Rok Klopčič in pianist Ranko Filjak bosta prispevala večer Brahmsovih violinskih sonat, Slovensko gledali-
Dokumenti iz slov. literature
Mladinska knjiga v Ljubljani zdaj že nekaj let izdaja pomembno zbirko .Monumenfa litterarum slovenicarum”, v kateri izhajajo faksimili temeljnih del in drugih dokumentov iz slovenske literature. V tej zbirki so izšli Prešernove Poezije in Krst pri Savici, Gregorčičeve Poezije, Dalmatinova Biblija in Cankarjeva Erotika, zdaj pa sta se pridružiti še dve nadaljnji izdaji.
Pod uredništvom literarnega zgodovinarja Alfonza Gspana sta izšli fotokopiji dijaškega rokopisnega lista .Vaje” iz leta 1854-55 ter almanah .Krajnska čbelica”; prvo publikacijo je opremil s komentarjem dr. Jože Pogačnik, drugi pa je napisal spremno besedo prof. dr. Anton Slodnjak.
Poleg omenjenih sedmih faksimilov, kolikor jih zbirka doslej obsega, pa so zanimivi in bogati načrti tudi za prihodnja leta. Še letos naj bi v tej zbirki izšle tri nadaljnje publikacije: Trubarjev katekizem kot prva slovenska knjiga, prva slovenska slovnica Artiče Horulae ter pisma predstavnikov slovenske moderne v izboru dr. Marje Boršnikove.
Posamezne publikacije te zanimive zbirke dragocenih dokumentov lahko naročite tudi v knjigarni .Naša knjiga" v Celovcu.
šče iz Trsta bo uprizorilo Plautov komad .Anfitruo", iz Leipziga v Vzhodni Nemčiji bo poleg orkestra prišel tudi ansambel Mestnega gledališča, ki bo uprizoril Mozartovega .Don Juana" in Brittena .Alberta Heringa", medtem ko se bo ljubljansko Mestno gledališče predstavilo s komadom Ustinova »Komaj do srednjih vej". Za konec ov-gusta je predviden koncert dunajskih .Sangerknaben", v začetku septembra pa bo dvakrat na sporedu „My Fair Lady" v izvedbi opernega ansambla iz Gradca.
KULTURNE DROBTINE
•	Oddelek la slovanske fesike in književnosti na filozofski fakultefi ljubljanske univerze prireja letos ie S. seminar slovenskega jezika, literature in kulture za tuje slaviste. Seminar obsega vrsto zanimivih predavanj o slovenski kulturi, literaturi in jeziku.
•	Za letoinjo VII. razstavo umetniike fotografije v Bukarešti so organizatorji prejeli 11.000 del od več kot S000 avtorjev iz 52 držav. Žirija je potem izbrala za razstavo 1400 del, izmed katerih so bila najboljša tudi nagrajena.
Ustanove in organizacije Slovencev v Italiji
V ljubljanskem štirinajstdnevniku za politična, gospodarska in kulturna vprašanja!„Naši razgledi" je Igor Gruden objavil izčrpen pregled prizadevanj, pomena in vloge posameznih organizacij in ustanov slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Pri zbiranju gradiva o življenju Slovencev v Italiji se je — kakor pravi v uvodu svojega članka — v glavnem opiral na izjave predstavnikov teh organizacij, tako „da nas najbolj neposredno, obarvano s svojo lastno prizadetostjo, obvestijo o delu svojih organizacij in ustanov".
Življenje, delo in problematika slovenske manjšine v Italiji so v marsičem podobni razmeram pri nas na Koroškem, zato omenjeni pregled ponatiskujemo tudi v našem listu.
Uredništvo
# Slovenska kulturno gospodarska zveza
Velik del narodnoobrambne, kulturno prosvetne in gospodarske dejavnosti zajema Slovenska kulturno gospodarska zveza. Naslov sam je že dovolj zgovoren, saj pove, da gre za zvezo organizacij, za krov, pod katerim se združuje organizirano kulturno prosvetno in gospodarsko življenje Slovencev v Italiji. Njen predsednik Gorazd Vesel nam jo je takole predstavil:
»Slovenska kulturno gospodarska zveza o-pravlja pomembno delo med Slovenci v Italiji. Njen akoijski prostor je tržaška, goriška in videmska pokrajina, kjer živi po naših ocenah vzdolž meje kakih 120 tisoč Slovencev.
SKGZ ima dvojno nalogo: organizacijsko povezovati in krepiti člane zveze, združevati cimveč naših ljudi ter politično spodbujati vse slovenske potenciale za uspešno poseganje v gospodarsko in kulturno življenje, za njihov vsestranski osebni in narodnostni razvoj.
V tem smislu je naša zveza krovna organizacija 22 organizacij, ustanov in zvez, ki s svojo dejavnostjo zadevajo vsa področja narodnoobrambno obarvane družbene dejavnosti. Med najpomembnejšimi po številu članstva in
odmevnosti so Slov. gledališče v Trstu, Slovenska prosvetna zveza z nad 30 prosvetnimi društvi, Slovensko gospodarsko združenje, Primorski dnevnik, Glasbena matica in Dijaška matica, Kmečki zvezi v Trstu in Gorici, Narodna in študijska knjižnica, planinska društva v Trstu in Gorici ter prosvetno društvo Beneških Slovencev »Ivan Tninko" s sedežem v Čedadu.
Če prek svojih članov, po različnih poteh, sega do najmanjših skupin slovenskih ljudi v vseh treh pokrajinah in tako pomaga ohranjevati slovenstvo v teh krajih, pa zvesta programskim izhodiščem, temelječim v protifašističnem in narodnoosvobodilnem boju slovenskih ljudi, nastopa navzven za dokončno priznanje enakopravnosti slovenske narodnostne skupnosti v drugonarodnostni državi."
• Slovensko gospodarsko združenje
Življenjska moč vsake skupnosti, še .posebej velja to za manjšinsko nacionalno skupnost, je izredno odvisna od njenih gospodarskih temeljev. Če primerjamo gospodarske ustanove in podjetja, ki so jih imeli v rokah Slovenci v začetku tega stoletja, in gospodarske razmere ob koncu druge svetovne vojne, se odkrijejo
vse razsežnosti fašističnega nasilja nad slovenskim človekom. V obnavljanje gospodarskih temeljev se je kot svetovalec in pobudnik vključilo Slovensko gospodarsko združenje. Posebne razmere, v kakršnih je bilo po vojni slovensko gospodarstvo, so terjale sindikalno organizacijo gospodarstvenikov, zasnovano na narodnostnem temelju.
Dejavnost Slovenskega gospodarskega združenja poteka v dveh osnovnih smereh: zavzemanje za vse tiste gospodarske pobude v deželnem, državnem in meddržavnem merilu, ki lahko koristijo gospodarski reformi vsega deželnega in torej tudi vanj vključenega slovenskega gospodarstva. Ob tem velja omeniti predvsem pionirske pobude združenja za gospodarsko reagiranje na odpiranje administrativnih meja z republiko Slovenijo in Jugoslavijo.
Tej prvi pa se logično pridruži druga naloga, ki prav neposredno upošteva predvsem narodnostno obeležje zveze. V tukajšnjem gospodarstvu mora spet najti svoje ustrezno mesto tudi slovensko prebivalstvo. V okoliščinah, kjer je ugodno ozračje pred praktičnim odnosom do Slovencev, sta še kako nujen nenehen pritisk in opozarjanje, da ima slovenska narodnostna skupnost tudi v gospodarskem pogledu svoje specifične probleme, za katere še vedno ni dovolj posluha. Zunanji izraz takšnih razmer je dejstvo, da slovenske gospodarstvenike pri zadnjih vratih in zelo počasi puščajo v areno ustanov in organizacij, ki usmerjajo gospodarsko življenje dežele.
# Kmečka zveza
Precejšen del slovenskega prebivalstva na Tržaškem, na Goriškem in v Slovenski Benečiji se izključno ali delno (ob zaposlitvi v bližnji industriji) ukvarja s kmetijstvom. Ali drugače povedano kmetijska proizvodnja na Tržaškem, v veliki meri tudi na Goriškem in v
hribovitih delih Benečije, je v rokah slovenskih ljudi. Od tega, kakšno je to kmetijstvo, je odvisen torej materialni položaj dela slovenskega prebivalstva, in če je odvisen materialni, je posredno odvisen tudi njegov narodni obstoj. Zato sta za kmečko prebivalstvo dve sindikalni organizaciji: kmečki zvezi v Trstu in Gorici.
»Delovanje Kmečke zveze v Trstu, ki združuje 1300 glavarjev kmečkih družin in ki so skoraj sami Slovenci," je pripovedoval upravni tajnik te organizacije Lucijan Volk, »poteka v dveh smereh: navznotraj zajema pomoč posameznim članom pri reševanju vseh njihovih problemov, kot so socialno zavarovanje, pridobivanje javnih prispevkov za modernizacijo in izboljšanje posestva, kar je v zapleteni italijanski zakonodaji včasih prava znanost, ter druga pravna tehnična in fiskalna pomoč. Navzven pa zagovarjamo skupne koristi članstva in pritiskamo na pristojne oblasti, da začnejo resneje obravnavati to gospodarsko panogo. Med tovrstnimi akcijami velja omeniti predvsem nastop Kmečke zveze na prvi konferenci o tržaškem gospodarstvu pred nekaj leti ter strokovno študijo o možnostih za valorizacijo in intenzifikacijo tržaškega kmetijstva.
Prepletanje sindikalne in narodnoobrambne vloge naše organizacije se najbolj kaže v o-brambi oziroma omiljanju posledic razlastitev kmetijskih površin v tržaški okolici in izobraževalni dejavnosti v materinem jeziku.
Naša dejavnost pa žal nima ustreznega odmeva v javnih ustanovah, pristojnih za kmetijstvo v pokrajini in deželi. Kričeč primer diskriminacije je tržaška zbornica za trgovino, industrijo in kmetijstvo, kjer ni pravega predstavništva kmetov. Tako so naši člani prizadeti kot kmetje in kot Slovenci."
(Se nadaljuje)
OB OBČNEM ZBORU SPD »BISERNICA”
Literarni večer kranj. književnikov
Slovensko prosvetno društvo »Bisernica" v Celovcu je minuli petek imelo v Dijaškem domu Slovenskega Tolstega društva svoj redni letni občni zbor. Iz poročil upravnega odbora je bilo razvidno delovanje društva v minuli poslovni dobi, ko je imelo vrsto prireditev, med njimi zlasti filmska predvajanja, različna predavanja in literarne večere. Pri volitvah je bil za predsednika društva ponovno soglasno izvoljen Janez Weiss, ki se je zahvalil za iskazano zaupanje ter zagotovil, da se bo tudi v prihodnji poslovni dobi po svojih močeh prizadeval za uspešno delo društva. Seveda pa je — kot v vsakem društvu — uspeh odvisen od sodelovanja celotnega odbora in sploh vsega članstva, ko vsak izpolnjuje svoje dolžnosti, ki jih ima kot odbornik oziroma kot član skupnosti.
Po občnem zboru je SPD »Bisernica" priredilo literarni večer, na katerem so se ljubiteljem slovenske umetne besede predstavili člani Kluba kulturnih delavcev v Kranju. Ta večer je »Bisernica" priredila na pobudo naših domačih literarnih ustvarjalcev, ki so lani bili gostje omenjenega kluba ter so v Kranju brali iz svojih del. To je v uvodnih besedah naglasil tudi znani kranjski kulturni delavec Črtomir Zorec, ki je navzočim predstavil posamezne avtorje ter jih seznanil z njihovim dosedanjim literarnim delom.
Na tem literarnem večeru smo imeli priložnost spoznati Pavleta Lužana, Franceta Pibernika, Bojana Piska, Rudija Šeligo, Francija Zagoričnika in Lojzeta Zupanca. To so v glavnem mladi avtorji in tako je bit ta večer za veliko večino poslušalcev tudi prvi stik s sloven-
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici priredi v nedeljo 6. julija 1969 ob 20. uri v farni dvorani v Št. Jakobu v Rožu
KONCERT
pri katerem bodo sodelovali: mešani zbor »Lojze Bratuž" pod vodstvom Stanka Jericija, moški zbor »Mirko Filej” pod vodstvom Zdravka Klanjščka, glasbena skupina »Ml NI PE", ki bo igrala slovenske narodne in moderne popevke, ter folklorna skupina, ki bo izvajala nekaj plesov.
Na koncert vabi
Krščanska kulturna zveza v Celovcu
sko avantgardno literaturo. Marsikomu med poslušalci literatura posameznih avtorjev morda ni v celoti izpolnila njegovega pričakovanja. Pa tega tudi ni mogla, saj pri tej zvrsti besede umetnosti ne gre toliko za razumevanje besedila, marveč ima avtor le namen, da pri bratcu oziroma poslušalcu vzbudi prozornost in občutek, kaj želi s svojim delom izpovedati.
Tako imenovane abstraktne u-metnosti smo pri nas vajeni bolj na področju likovne umetnosti, s strani likovnih ustvarjalcev, ki s svojimi abstraktnimi slikami prikazujejo svoj svet. Imamo pogosto priložnost videti take likovne razstave in s tem človek polagoma dobi drug odnos tudi do te vrste umetnosti. Sicer pa ni namen teh vrstic, da bi prepričevali bralce, kje je meja med sprejemljivim in nesprejemljivim; to je in mora biti izključno stvar vsakega posameznika. Je pa dejstvo, da je za spoznavanje in predvsem za razumevanje sodobne umetnosti potreben čas za branje in zlasti za dialog z umetnikom samim, ki svoj svet upodablja in izraža skozi prizmo časa, v katerem živimo in ki ga često niti ne razumemo, čeprav ga sami sooblikujemo.
Na 'literarnem večeru pa je prav tako prišel na svoj račun tudi tisti, ki se ne zanima toliko za tokove avantgardne poezije, kajti med sodelujočimi avtorji so bili tudi taki, ki so povsem ustrezali okusu ljubiteljem »zmerne" in »razumljive" pesniške oblike.
Škoda, da je zaradi tehničnih ovir morala izpasti napovedana razstavo slik, na kateri naj bi se predstavila dva likovna umetnika iz Kranja. Obe prireditvi skupaj — literarni večer in 'likovna razstava — bi gotovo še bolj prepričljivo nudili vpogled v bogato in pestro ustvarjalnost članov Kluba kulturnih delavcev v Kranju.
Literarni večer, ki ga je priredilo celovško SPD »Bisernica”, pa je bil nedvomno vzpodbuda tudi drugim
prosvetnim društvom, naj bi sledila temu zgledu. Take prireditve utirajo pot k osebnim stikom z oblikovalci slovenske besede in omogočajo neposredno spoznavanje njihove umetnosti. Za našega človeka pa je še posebno važno, da spoznava lepote slovenske besede, kajti čimbolj jo bo poznal, tembolj jo bo tudi spoštoval in cenil.
OBJAVA
DEŽELNEGA MUZEJA
Posebno razstavo koroškega Deželnega muzeja »Lepo in zanimivo iz sveta žuželk" je doslej obiskalo že 5000 oseb. Razstava bo odprta še do 20. julija 1969.
Koroški muzej na prostem pri Go-spej Sveti je dnevno odprt od 9. do 12. in od 14. do 18. ure. V sobotah dopoldne je muzej zaprt.
Mestno gledališče v Celovcu
je položilo
bogat obračun minule sezone
Da bi gostom, ki prihajajo v poletni sezoni na Koroško, nudilo kulturne dogodke, se je vodstvo celovškega Mestnega gledališča odločilo, da letos poskusi z bogatim poletnim sporedom. Ta poletna sezona se bo začela danes ter bo trajala do konca avgusta, predstave pa so predvidene vsak teden od srede do nedelje. Spored obsega celotni repertoar opernih, operetnih iin baletnih komadov minule redne sezone, pač pa bodo pri posameznih predstavah sodelovali kot gostje tudi nekateri umetniki iz drugih ansamblov, med drugim z Dunaja.
Pred dnevi je imel svojo sejo tako imenovani gledališki odbor, ki ga sestavljajo predstavniki dežele Koroške in mesta Celovca kot vzdrževalcev Mestnega gledališča. Ob tej priložnosti je intendant Wochinz poročal o minuli gledališki sezoni, ki je prvič pod njegovim vodstvom potekala v znamenju uspešnega prizadevanja, da bi celovško Mestno gledališče postalo »gledališče vseh Korošcev". Ta akcija je — kakor je povedal intendant Wochinz — rodila lepe uspehe, obisk gledališča se je povečal iz vseh (predelov dežele, pozitivne pa so bile tudi ocene posameznih predstav v tisku. Zaradi povečanja števila obiskovalcev je prišlo tudi do ustreznega zvišanja dohodkov, tako da je bil finančni zaključek zadovoljiv kljub naraščanju cen in zvišanju plač.
Seveda pa s tem še niso krite vse potrebe gledališča tudi za bodoče. Zato bo proračun gledališča v primerjavi z minulim poslovnim letom povišan za 1,7 milijona šilingov, tako da bosta dežela Koroška in mesto Celovec v bodoče prispevala za vzdrževanje celovškega Mestnega gledališča vsak po 6,850.000 šilingov na leto.
V priznanje za dosedanje uspešno vodstvo gledališča je bil intendant Wochinz, katerega dosedanja pogodba bi potekla z 31. avgustom 1970, soglasno za nadaljnja tri leta, torej do konca gledališke sezone 1972-73 imenovan za vodjo celovškega Mestnega gledališča.
Repertoar prihodnje igralske sezone bo po dosedanjih napovedih obsegal med drugim opere »Beg iz se-raja" (Mozart), »Ples v maskah" (Verdi), »Martha" (Flotow), »Vzpon in propad mesta Mahagonny“ (Brecht-Weill), »Gianni Schicchi" (Puccini) in »Medium" (Menotti), operete »Kneginja čardaša" (Kal-mann), „My Fair Lady“ (Loewe), »Pariško življenje" (Offenbach) in »Carjevič" (Lehar), medtem ko bodo pri govornih komadih zastopani avtorji Shaw, Sartre, Schiller, Fey-deau, Brefford, Horvath in drugi. Poleg tega sta predvidena baletni večer in pravljična predstava, na eksperimentalnem odru pa novitete Vitraca, Ionesca in Benescha.
Slovo od Wolflnove mame
Zadnjo soboto se je na pokopališču v Železni Kapli zbrala velika množica žalnih gostov, da se poslovijo od Marije Prusnik, Wolflnove matere v Lobniku, ki je — kakor smo kratko poročali že v zadnji številki našega lista — nenadoma umrla v 80. letu starosti.
Marija Prušnik je bila rojena v Pečnikovi bajti v Lepeni. Bila je najstarejši otrok Urha in Angele Kelih, katerima se je potem rodilo še šest otrok. Že zelo zgodaj je morala Marija spoznati, kako trdo pridelan je kruh v teh krajih. Bilo ji je komaj dvanajst let, ko je morala na delo k bližnjim kmetom, da je vsaj malo razbremenila starše, ki so imeli več kot dovolj skrbi z ostalimi otroki. Tudi pozneje je služila pri raznih kmetih, eno leto je bila pomočnica oskrbnika planinske koče na Okrešlju v Savinjski dolini, leta 1913 pa se je poročila s Francem Prušnikom, p. d. Wdlflnovim v Lobniku. Potem je prišla prva svetovna vojna, njen mož je moral k vojakom, mati Marija pa je ostala z dvema majhnima otrokoma pri njegovih starših na Wolflnovi domačiji, kjer je poleg drugega dela oskrbovala tudi še čebele, ki jih ji je izročil v oskrbo mož, ko je šel na bojišče.
Leta 1924 je Franc Prušnik prevzel posestvo in njegova žena Marija je postala gospodinja pri Wolflnu. V letih med obema vojnama je bilo spet treba trdo prijeti za delo, toda komaj je uspelo gospodarstvo malo razviti, je prišel nacizem in z njim leta najhujših preizkušenj tudi za Prušnikove. Sin Karel, ki je zaradi svojega političnega prepričanja okusil že nasilje avstro-fašističnega režima, se je pridružil partizanskim borcem, \V6lflnova oče in mati pa sta skupaj z vnukom Vladimirom morala zapustiti dorp ter deliti usodo pregnanstva z mnogimi koroškimi slovenskimi družinami.
Po zlomu nacističnega rajha so se tudi Prušnikovi spet vrnili domov in zastavili svoje moči za obnovo in razvoj svojega posestva. Gospodarstvo je pozneje prevzel vnuk Vladimir in stara W6lflnov oče in mati sta v zadnjih letih lahko spremljala razvoj svoje družine: poleg dveh otrok sta se veselila 13 vnukov in 13 pravnukov.
Lani marca je po kratki bolezni umrl stari Wdlflnov oče in od takrat je kazalo, da tudi mati Marija nima več prave življenjske volje. Le dobro leto za njim je zdaj tudi ona zaključila svojo življenjsko pot in v soboto popoldne smo jo ob veliki udeležbi svojcev in znancev položili k zadnjemu počitku v domačo zemljo, kjer počiva tudi njen mož, s katerim sta skozi 56 let skupnega življenja delila vesele in žalostne trenutke.
Ob odprtem grobu sta poleg domačega župnika Messnerja spregovorila tudi predsednik Zveze slovenskih izseljencev Lovro Kramer in predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem dr. Franci Zivitter, ki sta se pokojni Wdlflnovi materi zahvalila za njeno zvestobo domu, materinemu jeziku in narodu. Izrekla sta ji besede slovesa kot pristni koroški slovenski ženi in materi, katere življenje je bilo delo za dom in družino ter trpljenje za svoje ljudstvo. V slovo pa ji je zadonela tudi pesem domačih pevcev.
Wolflnovi materi bomo ohranili lep spomin, žalujočim svojcem pa velja naše iskreno sožalje!
Občinska seja v Selah
Pred nedavnim je imel občinski odbor v Selah spet sejo, na kateri je pod predsedstvom župana _Her-mana Velika obravnaval razne zadeve. V središču razprave je bila sprememba občinskega proračuna za leto 1969. Redni proračun ki je doslej znašal 786.900 šilingov, je bil na podlagi zagotovljene podpore deželne vlade ter s presežkom lanskega proračuna zvišan na 852 tisoč 200 šilingov, 'izredni proračun pa od 302.100 šilingov na 462 tisoč 100 šilingov, tako da obsega celotni proračun selske občine za leto 1969 zdaj skupno 1,314.300 šil. dohodkov in izdatkov, torej je v celoti izravnan.
Poročilo župana Velika o izvedbi posameznih sklepov zadnje občinske seje ter o napravljenih intervencijah je občinski odbor soglasno odobril; prav tako pa se je soglasno izrekel tudi za oddajo raznih del pri obnovi stare občin, hiše,
TRIBUNA BRALCEV - TRIBUNA BRALCEV - TRIBUNA BRALCEV - TRIBUNA BRALCEV - TRIBUNA BRALCEV - T
Spomini na neprijetne doživljaje
Odkar »mo objavili »Skrivnostno narodno razodetje" in pesem »Aretirani župan", smo prejeli že celo vrsto dopisov, v katerih bralci piiejo o svojih lastnih doživljajih, podobnih onemu, o katerem fe bilo govora v omenjenem Članku in pesmi. Vseh teh dopisov seveda ne moremo objavljati, hočemo pa priobčiti glavne misli is pisma, ki ga nam je pisal danes že upokojeni učitel/ ]. C. (ime in naslov pisca sta ured-mitvu znana). Opisuje doživetja iz svojega dljaike-ga življenja v Celovcu pred prvo svetovno vojno in zlasti ..izkuinje", ki jih je imel takrat na celovškem kolodvoru, ko je v slovenščini naročil vozovnico v Podjuno.	Uredništvo
Takole med drugim pravi v svojem dopisu:
Takrat je bilo na celovški gimnaziji in učiteljišču kar precej slovenskih dijakov, zlasti iz Podjune. Skoraj pri vsaki drugi hiši je bil študent, pri nekaterih še po dva, posebno v Šmihelu, ki so ga pliberški purgarji radi imenovali „das serbische Loch". Čeprav razmere na teh šolah niso bile naklonjene Slovencem, se mladi slovenski dijaki nismo pustili ustrahovati; odločno smo se potegovali za svoje pravice, tudi tedaj, ko smo kupovali na celovški postaji vozne listke za vožnjo domov.
V tej zvezi se posebno dobro spominjam blagajničarke z rdečimi lasmi. Vsi smo jo dobro poznali, saj je postala takoj besna, čim je zaslišala slovensko ime Pliberk, Metlova, Sinča vas itd. Tedaj nas je nahrulila z »win-dische Lausbuben" in hitro zaloputnila okence. Kaj smo si mogli pomagati? Če smo hoteli priti domov, smo morali naprositi kakega sojrotnika, da nam je kupil vozovnice — v »edino zveličavni" nemščini.
Ob začetku počitnic leta 1908 smo se štirje dijaki s kovčki napotili na kolodvor. Veselili smo se, da nas
čakata dva meseca počitka in da bomo vsaj doma lahko neovirano govorili slovensko. Pa smo imeli smolo. Ko je moj brat, ki je takrat že končal sedmi razred gimnazije stopil na kolodvoru k blagajni in zahteval listke, dva do Metlove, dva do Pliberka, je to blagajničarko tako razburilo, da je poslala po postajenačel-nika. Le-ta je prišel s policajem, ki nas je legitimiral; čez nekaj tednov pa so bila naša imena objavljena v takratnem nacionalističnem listu »Freie Stimmen". V začetku novega šolskega leta so bili moji trije »sokrivci" kaznovani s šolskim zaporom, jaz pa sem bil izključen iz učiteljišča — imel sem še druge orne pike.
Ker takrat namreč še nisem povsem obvladal nemščine, me je med odmorom neki zagrizeni sošolec napadel s psovko »windischer Hund". Seveda mu nisem ostal dolžan in sem mu s sorodnim poklonom »deutsches Schwein“ vrnil milo za drago. Nastal je pretep, da niti nismo slišali zvonca. Ko je prišel profesor in vprašal, kaj to pomeni, so vsi potožili, s kakšno psovko sem obložil svojega sošolca. Vprašal je tudi mene in sem mu povedal, kako se je stvar začela, toda sošolci so zanikali, da bi bil razžaljen najprej jaz; vsi skupaj so izjavili, da to sploh ni res.
Potem sem moral nadaljevati študij na učiteljišču v Mariboru.
Vsekakor pa na podlagi lastnih izkušenj dobro razumem, kakšen junaški borec za pravice našega zatiranega naroda ob severni meji je bil »aretirani župan".
J. Č.
kjer je občina uredila stanovanja.
Obširno je občinski odbor razpravljal o pripravah za slavnost, ki jo bodo v Selah priredili meseca avgusta, ko bo tamkajšnja požarna bramba dobila novo moderno opremljeno vozilo. Ob tej priložnosti bo Sele obiskal tudi deželni glavar Hans Sima.
Končno je bilo na občinski seji tudi še govora o potrebnih ukrepih, ki jih bo morala selska občina sku-j>aj z lastniki turističnih objektov v bodoče podvzeti za razvoj tujskega prometa, kajti sicer obstaja nevarnost, da bo na tem področju povsem zaostala za splošnim razvojem. Turizem je nedvomno velikega pomena posebno za take kraje, ki nimajo pogojev za uspešen razvoj drugih vej gospodarstva. To velja tudi za Sele, kjer pa je gotovo še dovolj neizčrpanih možnosti za močnejše uveljavljanje tujskega prometa tako v poletni kakor tudi v zimski sezoni.
Novo vodstvo
pri koroški žandarmeriji
S 1. julijem tega leta je vodstvo koroške žandarmerije prevzel žan-darmerijski polkovnik Johann Ste-fanics, dosedanji namestnik prejšnjega žandarmerijskega poveljnika za Koroško Zeliske, ki je bil pred nedavnim povišan v generala in je zdaj stopil v pokoj.
Novi 59 let stari poveljnik koroške žandarmerije je bil rojen na Nižjem Avstrijskem, službuje pa že od leta 1948 na Koroškem. Ob svojem imenovanju za deželnega poveljnika žandarmerije je izjavil, da bo svoje dolžnosti Izpolnjeval objektivno in v smislu ustave.
V torek je novi poveljnik Ste-fanics napravil nastopni obisk pri deželnem glavarju Simi, kjer je zagotovil, da bo z vsemi svojimi sodelavci »služil deželi, njenemu prebivalstvu in s tem republiki Avstriji"
KOLEDAR	
Potek, 4. julij	Urh
Sobota, 5. julij	Ciril in Metod
Nodolja, t. julij	Izaija
Ponodoljek, 7. julij	VII iba Id
Torek, 8. julij	Elizabeta
Sreda, 9. julij	Veronika
Četrtek, 10. julij	Amalija
Ji'V 3 Ul j	t .o	f
Mihčeva mama je stopila na prag in že petič zaklicala:
»Mihec! Kaj me res ne slišiš? Miheeec!"
Izza vogala hiše je pribrenčal dvanajstletni Mihec in ves razžarjen od igre zabrundal?
»Kaj me venomer kličeš?"
Mama se je zresnila.
»Večeri se že. Si napisal nalogo?"
»Jo bom po večerji."
»ličil se tudi nisi, kajne? Kokoši in zajcev še videl nisi. Bo že mama. Mama je za vse. Da bi pomagal, ti niti na pamet ne pride," je užaljeno rekla mama in odšla v kuhinjo.
„Uh, kako si spet sitna!" se je zmrdnil Mihec in stekel krmit kokoši in zajce.
Ko se je vrnil v kuhinjo, je obstal na pragu in gledal mamo. V njenih očeh so bile solze. Mama ni rada jokala. Vajena je bila trdega življenja. Le kadar je bila zares žalostna, so se ji zasvetile v velikih, modrih očeh.
Tudi Mihca je zdaj stisnilo v grlu. Nena-
doma mu je postalo žal, da ji je tako ugovarjal. Stopil je k materi in jo prijel za roko.
„Ne joči, mama! Saj nisem mislil tako hudo...”
„Vedno tako govoriš," je rekla in si obrisala solze.
„Ah, veš, kavbdje smo se igrali. To pa že ni taka reč," je Mihec našobil ustnice.
»Ni," je rekla mama. »Hudo je, ker si med igro pozabil na šolo, pa na to, koliko dela moram sama opraviti.’
»Ah, mama ..."
Ni mogel več. Obrnil se je in stekel v drvarnico. 'Prinesel je naročje drv in vedro vode.
Ptičje petje
Malokateri glasovi segajo tako v naše občutje kot glasovi ptičjega petja. Ptiči-pevci oživljajo in olepšujejo naše okolje. Kaj bi pomenili naši gozdovi, travniki in vrtovi brez tega petja?
Ptičje petje je danes v ospredju zanimanja raziskovalcev in glasbenikov. Raziskovalci ptičjega petja primerjajo glas posameznih pti-čev-pevcev tonski barvi orkestralnih inštrumentov — flavti, obod, klarinetu itd.
Vso pomlad in vse poletje prepevajo ptiči-pevci med nami, kljub temu prav malo poznamo njihove pevsko-glasbene sposobnosti. Nekateri menijo, da so ptiči-pevci samo preproste živali. Pa je petje posameznih ptičjih vrst ven-I darle različno. Ptičje vrste s pevsko sposobnostjo imajo tudi več glasbenih prvin, spletenih z motiviko, ki so jo uporabljali skladatelji za svoje skladbe.
Tako imajo prvo mesto ptiči-pevci solisti — slavec, kos drozg, ščinkavec, kanarček itd. Njim sledi druga stopnja ptičev-pevcev, ki imajo dar posnemanja drugih pevcev ali pa se držijo svojih spevov — sinica, škorec itd. Tretje mesto zasedajo ptiči-pevci zboristi; ti ptiči nimajo daru za posnemanje drugih ptičev in tudi glasovni obseg je brezpomemben. Glas teh ptičev — vrana, kavka, sraka itd. -— je za poslušanje brez vsake lepote.
Stoletja pesniško opevan in do današnjih dni občudovan ptič-pevec, kii slovi kot nedo-f sežen izvajalec svojih melodij in po lepoti glasu, je slavec, kralj pevske umetnosti pri ptičih-pevcih. Takšno pesem kot slavec s čudovitim čarom ritmično prekipevajočih trilčkov ne Zmore noben drug ptic-pevec. Slavec je virtuoz svojega grla. O njegovem petju so se razpisovali v vseh časih.
Svojevrstna posebnost je petje kosa. Še posebno veljavo ima kot skladatelj. Njegove
melodije segajo preko oktave. Sestava samih melodij zahteva študija in znanja iz skladateljske slovnice. Motivično je petje zdaj preprosto, zdaj zopet zapleteno. Kos je nedosegljiv sestavljalec tonskih sestav in izboren pevec lastnih melodij in tako edinstven ptič med vsemi ptiči-pevci. Ni samo izvajalec, ampak še ustvarjalec. Poslušati kosove melodije in motive je glasbeni užitek svoje vrste, zahteva oster posluh in glasbeno razgledanost. Nič manjša kosova sposobnost je tudi spreminjanje — variiranje. V tej umetnosti ga ne prekaša niti slavec.
Prva znanilka pomladi je kukavica. Njen značilni interval je mala terca, večkrat tudi velika terca, velika sekunda (kadar je utrujena ali prestrašena).
Z večjo ritmično poživitvijo kot kukavica poje strnad. Njegovi priljubljeni intervali so čiste prime in velike sekunde.
Navajamo še ure »ptičjega petja", ki so zanimive zaradi vrstnega reda ptičjega nastopanja. Je zakonitost svoje vrste; ugotovili so jo raziskovalci ptičjega petja:
Jutranji koncert otvarja pogorelček. Čeprav je še vsa narava v popolni temi, se mu kmalu pridruži šmarnica. Šmarnici sledi kos in iz daljave pošilja svoj pevski prispevek še kukavica. Ti 4 ptiči-pevci so prvi budilci življenjskega prostora naših poljan in vrtov. Počasi narašča petje v zbor. Ob zori pojejo kos, sinica, ščinkavec, penica, strnad, lastovka, hudournik in vrabec. V višinskih gozdovih pa otvarja pevsko zborovanje z zbrušeno intonacijo divji petelin.
S pojemanjem dnevne svetlobe, to je v začetku julija, pojema tudi ptičje petje, Daljše noči prinesejo krajše nastopanje in v drugi polovici julija se letna pevska sezona ptičjega petja zaključi.
»Mama, po večerji bom pomil posodo," je rekel, se motovilil po kuhinji in čakal, kaj mu bo rekla.
»Naloge še nisi napisal, kajne?" ga je pogledala.
»Saj sem ti rekel, da 'jo bom napisal po večerji. Ti boš legla v posteljo, jaz pa bom pomil posodo in napisal nalogo.”
»Se boš učil tudi po večerji?"
Mihcu je zastala beseda. Na šolo je čisto pozabil. Večkrat se mu tako zgodi.
»Tudi učil se bom, mama..." je pokimal.
»Veš, kaj imate jutri na urniku?" je vprašala mama.
Mihec se je zmedel. Brskal je po spominu, a se ničesar ni mogel domisliti.
»Še tega ne veš?" je rekla mama. »Hudo je, če človek nima volje."
Mihec je vedel, kako je, če človek nima volje. Kako je bilo prejšnji dan na igrišču ... Igrali so rokomet. Kazalo je, da bo moštvo, v katerem je bil Mihec, igro izgubilo. Kriv pa je bil vratar. Ožemalo ga je sonce. Ovijal se je kot vrba žalujka. Na žogo sploh ni pazil.
»Slapa in ne rokometaš! Nobene volje nimaš! Izključili te bomo in konec!" so kričali nanj.
Ampak vratar Hanzej ni bil zmerom tak. Kadar se mu je hotelo, je skakal za žogo kot opica v pragozdu. Takrat mu je bilo telo prožno, mišice napete in iz oči mu je žarel ogenj. Pa ga je prijelo, da se je ovijal kot leska v vetru. Žoge so letele skozi vrata ko muhe na gnojišče.
Miškina sreča
Gledal sem domačo mačko, ko na miško je prežala, rahlo dvignila je tačko, da bi miška ne zbežala.
Kar naenkrat pes priteče in zalaja na vse glase, mačka skoči pod stolico in kot jež se stisne vase.
Psa z očmi zdaj ogleduje nepremično, z gobčkom sika, z repom resno pomahuje, — mučna res bila je slika.
Miška iz luknje zdaj pokuka in preveč se nič ni bala, saj drugje je zdaj bojišče in tako konča se šala.
Robert Hlavaty
»Ti pa tvoje vratarsfvo in tvoja piškava volja!" so mu očitali.
Če fanta še na igrišču prevzame malodušje, ga toliko bolj, ko gre za šolo. Saj bi se Mihec učil, pa se mu ne da in konec. Ne ljubi se mu, nima volje.
»Saj bi rad, pa včasih ne morem," je rekel.
»Na očeta pomisli! Ta je zmogel vse. Imel je močno voljo."
Mihec je pogosto mislil na očeta in rad bi mu bil podoben.
»Ko je umiral, sem mu obljubila, da bom skrbela zate,” je rekla mama. »In rada bi, da bi mi včasih olajšal skrbi, Mihec, da bi se vsaj malo potrudil."
»Mama!" se ji je Mihec pognal v naročje in v tihem ihtenju obljubljal, da bo odslej pomagal pri delu in tudi šole ne bo zanemarjal. »Boš videla, da bom, čisto drugačen bom," ji je zatrjeval.
Mama je vedela, da misli zares, a je nemara vedela tudi to, da bo čez dan, dva na obljubo spet pozabil. Zato se je nasmehnila, ga pogladila po laseh in rekla:
»Mihec, ti moj otrok ...”
Kamenček sreče
Daleč tam za gorami v deveti deželi je živel mogočen kralj. Imel je sina, ki si je želel prave zadovoljnosti in sreče. Zato je zamišljeno posedal v sobi in strmel skoz okno v daljavo.
Nato se je domislil. Poslovil se je od doma in se podal na pot. Šel je po svetu. Pot ga je peljala v temen gozd, kjer ga je zajela noč. Vlegel se je pod košato drevo.
Pa pride mimo neka starka ter ga vpraša kod in kam. Kraljevič ji pove, da išče zadovoljnost in srečo. Starka mu svetuje, naj si poišče kamenček sreče.
Iz gozda pride mladenič v lepo mesto. Mestno življenje ga objame, toda kamenčka sreče nobeden ne pozna.
V bližini mesta zagleda kraljevič na hribu mogočen grad, ki je lepši od domačega. Prepričan, da bo kamenček sreče našel v gradu, se napoti tja. Kralj mu razkazuje dragocenosti palače, v rokah drži zlato in srebro, toda kamenčka sreče na gradu ni.
Zopet se poda kraljevič na pot. Potuje skozi doline in ravnine, opazuje ljudi pri delu na polju.
Potem pride zopet do gozda. Ob robu gozda stoji skromna hiša. V vrtu ob hiši dela mlado dekle. Žejen kraljevič jo ogovori in prosi za kozarec vode. Pove tudi, da išče kamenček sreče, ki da pravo zadovoljnost in srečo.
Dekle mu reče da so sicer v njenem domu vsi prav zadovoljni in srečni, toda kamenčka sreče ne poznajo. Radoveden kraljevič ostane nekaj dni v tej hiši. Doživi in spozna zadovoljnost in srečo preprostih ljudi.
Svojo srečo pa najde v dobrem srcu mladega dekleta, ki ga odpelje nato na svoj grad.
11
JANKO KERSNIK
antart
Zasukala sta se naglo in on jo je strastno pritisnil k sebi. Ni mu branila, pa tudi odgovorila ni onemu vprašanju. To ga je še bolj razvnelo.
»Vi morda mislite, da se šalim — ali pa —"
Ona ga je pogledala resno.
»Ali pa — kaj hočete reči?” ponavljala je za njim.
„... me ne ljubite!”
Molčala sta oba; samo roko mu je ona stisnila, lahko <n mehko; pa pregorelo ga je po vsem životu, tako da jo je vnovič divje in strastno zasukal.
»Nocoj vam ne morem odgovoriti," reče ona potem šepetaje in ne ozrši se vanj, »drugikrat; morda bode kmalu prilika; — in do tedaj —"
»Do tedaj?"
»...ostaneva prijatelja!"
Pri teh besedah je uprla zopet svoje mirne, modre oči v njegov vroči, strastni obraz.
Te besede so ga nekoliko ohladile.
»Prijateljstvo!" To mu je bil nekako sumnjiv izraz.
Ah, vi me ne ljubite!" dejal je še enkrat, toda skoro osorno.
Pa ona mu zopet ni odgovorila z besedo, nego z r°ko, z onim mehkim, lahkim stiskom.
In proti temu ni imel nobenega ugovora. Plesala sta še enkrat po dvorani, pa vtem je bil tudi konec kotil-jonu. —
Tam v zadnji čitalnični sobi se je zbrala za kratek čas vsa naša znana družba. Dobre volje so bili vsi razen Boleta, kateri je bil danes nenavadno čmeren; še citirati se mu ni ljubilo.
Hrast pa je prisedel zopet k njegovi soprogi ter prepustil guvernanto sodniku in Medenu. Dozdevalo se mu je, da je je gotov, in zato se ga je polastila neka majhna reakcija.
Boleška je to opazila.
»Obžalujem vas, doktor," šepnila je svojemu sosedu, »kaj nameravate vendar?"
»O čem govorite?" vprašal je na videz osupel.
»Ah, to dobro znate! Nikar ne silite svojega lica v tako nedolžne gube. Pomislite vendar — vi in pa ta uboga, revna guvernanta! Pustite jo — Medenu!"
»Ubogo — revna" — to mu je bolj glasno, bolj trdo udarilo na uho nego »pustite jo Medenu”.
Stisnil je ustni, toda ohrabril se je zopet.
»Vi nimate pravice tako govoriti, milostiva," dejal je naglo, toda jako pohlevno.
»Prav imate! Smete me tudi osorno zavrniti; pa vendar — pomislite malo o svoji lepi prihodnosti, o svoji karieri!"
Govorila je to tako materinsko, zaupljivo, kakor je le ona sama zmožna bila govoriti. In ta žena je bila lepa in še mlada.
Hrast je grizel konce svojih brk ter molčal nekoliko trenutkov.
»Gospa! Milostiva," dejal je potem naglo, »ali veste, ali znate, kaj je ljubezen?"
»Jaz ne vem, o kaki ljubezni govorite; ah, za Boga, kako različno je vse, kar imenujete s to besedo!"
Povesila je nekoliko glavo in lice se ji je zmračilo. Toda nihče ni opazil tega. Tudi ni bilo dovolj prilike,
kajti takoj se je z veselim obrazom obrnila zopet k svojemu sosedu: »Doktor, ne bodiva sentimentalna! Saj sva že mnogokrat premišljevala in rešetala take predmete, a vselej sva se smejala. Čemu bi se nocoj ne? In glejte, jaz sem si vedno prisvojevala nekoliko pravice, vam časi več povedati, nego drugi smejo — tako v navadnem občevanju. Ni li to istina?"
Hrasta je ta laskavi glas premagal.
»O, to znam, da ste mi prijazni! In hvaležen sem vam!"
»Torej preudarite in premislite!"
Vtem je Bole naznanil, da je voz vprežen. Drenov-ska gospoda se je odpravila domov. Tudi Meden je imel nocoj svoje konje v trgu ter je ukazal vpreči takoj po odhodu Boletovih. Z doktorjem sta se vračala skupaj po stopnicah, po katerih sta bila spremila Boletove do voza.
»Lepa veselica, lep ples je bil to!" reče Meden.
»Kolikor zmoremo!" pravi Hrast.
Obema pa je donelo na uho drdranje Boletovega voza po nerodnem, razbakanem tlaku glavne trške ceste.
OSMO POGLAVJE
V teku onega tedna Hrasta ni bilo na Drenovo. Nekaj so ga zadrževala mnoga opravila, nekaj pa se ga je bila polastila čisto naravna reakcija. Ne, da bi bil pozabil Elze, nego vedno pogosteje se je je spominjal in strast njegova je rastla od dne do dne; pa podobna ni bila več plapo-lojočemu plamenu, temveč tlela mu je le živo v prsih, in taka je bila skoro še bolj pekoča. Kajti zdaj mu je bilo misliti tudi o vprašanju: »Se li hočeš ženiti?" In to vprašanje je stalo za njim ko strašilo. Tedaj seveda, ko je guvernanto vrti! v burnem plesu ter čutil njeno gorko sapo ob svojem licu in udarec njenega srca ob svojih prsih, tedaj seveda mu ni bilo do tega, vprašati samega sebe: »Se boš ti ženil?"
Stalin ni hotel verjeti...
Tisto noč je delal Stalin kot ponavadi do pol treh zjutraj. Sedel je pri dolgi jedilni mizi, ki mu je sluzila kot pisalna mfza. Na obeh koncih so bili kupi papirjev in časopisov.
Takole je potekal njegov delovni dan. Okoli tretje ure zjutraj je odšel Stalin v sosednjo sobico, katere stene so bile imitacija njegovega delovnega kabineta v Kremlju, in legel na zofo, ki so jo za čez noč spremenili v posteljo.
Spal je dolgo: do enajstih, dvanajstih; tedaj je vstal in šel v uto na vrtu. Tu so mu servirali zajtrk in mu izročili časopise in jutranjo pošto.
Ob dveh popoldne se je odpeljal izpred vrat dače pri Kuncevu sprevod črnih limuzin. V enem od treh avtomobilov — nihče ni vedel, v katerem — je sedel Stalin. Vozila so brzela vedno po isti poti in izginila skozi Borovicka vrata v Kremlju.
Ta Stalinov dnevni red je bil obvezen za vse, s katerimi je imel opravka: za člane politbiroja, ljudske komisarje in vojaške poveljnike.
Tako je bilo tudi v soboto, 21. junija 1941.
Stalin je šel počivat okoli pol tretje ure zjutraj. Kake pol ure kasneje je legel tudi mali, zajetni general (poveljnik osebne garde), potem ko je sprejel raport o zamenjavi straže.
Luč v oknih je ugasnila, le žarometi, ki so osvetljevali vse dostope do hiše, so goreli. Ko je v sobi poveljnika garde pozvonil telefon, ga general ni takoj slišal. Z leti se je bil navadil, da se je čas tedaj, ko je šel Stalin v posteljo, ustavil. Nihče, ki je vedel za to pravilo, si ne bi drznil telefonirati v tem času.
Zato je tudi general trdno spal. Ko se je predramil, ni takoj vedel, da je bilo tisto, kar je slišal, telefon. Namršil je obraz, tipal v temi za stikalom, prižgal luč in pogledal na uro. Kazalca sta kazala deset minut čez ipet. Zbegan, radoveden in hkrati ves goreč, da bi po vseh pravilih oštel tistega, ki si je upal klicati ob tako neobičajni uri, je poveljnik telesne garde dvignil slušalko in besno vprašal: „Kdo je?“
Bil je šef generalnega štaba Rdeče armade (od začetka leta 1941 je bil to general Jurij K. Žukov — opomba prevajalca): »Pokliči tovriša Stalina na telefon!" je ostro ukazal znani glas. »Kaj? Zdaj?" je zbegano zajecljal povelnik telesne garde. »Tovariš Stalin spi!"
»Pa ga zbudi!" je predirljivo zazvenelo iz slušalke. »Nemška letala bombardirajo naša mesta!"
Poveljnik telesne garde ni spravil iz sebe besede, le roka mu je močneje zgrabila slušalko. Končno je rekel zamolklo: »Počakaj!"
Trajalo je nekaj časa, preden je prišel k telefonu Stalin. »Stalin," je rekel tiho. »Tovariš Stalin," je bilo slišati iz slušalke jasni glas šefa generalnega štaba, »kličem po naročilu ljudskega komisarja za obrambo. Nemci bombardirajo naša mesta ...“
Umolknil je. Tudi Stalin je molčal. Slišati je bilo le njegovo težko, hlipa-vo sopihanje.
»Kje je ljudski komisar?" je končno vprašal Stalin in general na drugem koncu žice je imel občutek, da ga je to vprašal samo zato, da bi si pridobil čas za premislek. »Govori s kijevskim vojnim okrožjem," je naglo odgovoril šef generalnega štaba. Spet je bilo vse tiho.
»Zakaj molči, le zakaj?" se je v mučni neučakanosti spraševal general. A niti v tem trenutku si ni upal prekiniti tišine. Bil je energičen, neustrašen mož, armijski general. Bil je kot ustvarjen za vojno, zanj so obstajali le njeni zakoni — logika obrambe dežele, zaradi katere so morali v odločilnih trenutkih stopiti v ozadje človek, položaj in ime. In vendar si ni upal prekiniti Stalinovega molka.
General je čakal, da bo Stalin spregovoril ... Pred očmi se mu je znova prikazal prizor, ki mu je bil priča prejšnji dan.
Skupaj z maršalom sta prišla k Stalinu z izredno važnim sporočilom. V mapi šefa generalnega štaba je bil šifriran telegram Kijevskega vojnega okrožja. Poročal je, da je prišel čez mejo nemški vojaški ubežnik. Povedal je, da je dobila njegova enota povelje, da v svitu naslednjega jutra začne vojaške operacije proti Sovjetski zvezi. Na zapisnik je vojak povedal, da je komunist in prijatelj Sovjetske zveze, zato je postavil svoje življenje na kocko, da bi opozoril Rusijo na pretečo nevarnost.
Razen brzojavke bi morala Stalinu dati v odobritev še povelje četam zahodnih vojaških okrožij o takojšnji mobilizaciji.
Stalin je stal ob steni pod slikama Marxa in Engelsa in mirno vlekel svojo pipo, medtem ko je molče poslušal maršalovo poročilo. Potem ie stopil s počasnimi neslišnimi koraki k dolgi konferenčni mizi, vrgel porabljeno vžigalico v medeninasti pepelnik, se prav počasi obrnil k obema oficirjema, ki sta stala pred njim v pozoru, in suho vprašal:
»Kdo pa vama jamči, da niso Nemci tega prebežnika sami poslali?"
Pri tem je mrzlo pogledal s svojimi malimi, nekoliko priprtimi očmi, maršala in generala v obraz. Molčala sta. »Sta prepričana, da ni to kaka provokacija?" je še enkrat vprašal Stalin, dvignil glas in se zazrl to pot v šefa generalnega štaba.
Ni ga bilo v Stalinovi okolici, ki bi si upal odločno odgovoriti z da na to vprašanje, kajti vsi so vedeli, da ga nikoli ne zapusti misel na možne provokacije Nemcev, Francozov ali Angležev, s katerimi bi poskušali zaplesti Sovjetsko zvezo v vojno. Ta misel je bila neločljivo povezana z drugo: ne se pustiti zapeljati takim provokacijam.
Vsakdo, ki je s Stalinom govoril ali pa ga le poslušal, je imel za samo ob sebi umevno, da ve Stalin več, da ima boljši pregled čez vse in da so mu znane stvari, ki jih zna pravilno vrednotiti le on.
In tudi to pot je vera v Stalinovo intelektualno premoč, v njegovo sposobnost ostreje kot drugi prodreti v bistvo stvari, zbudila v obeh oficirjih, ki sta stala pred njim, željo, da bi se ridružila Stalinovemu mnenju in de-
š
njegove misli. In vendar stvari niso šle po ustaljeni poti.
Šef generalnega štaba je vrgel svojo težko, veliko glavo nazaj in prepričano rekel: »Ne, tovariš Stalin, prebežnik ne laže!"
Maršalu poleg njega se j’e zazdelo, da se mora vsak hip zrušiti na generala nebo. Vendar se ni zgodilo nič. Stalin je nekaj sekund molče gledal šefa generalnega štaba, potegnil ne-
ne‘, vzel iz nje dve cigareti, zdrobil tobak iz njih, vrgel cigaretni papir v pepelnik in si začel polniti pipo. Mirno je potem nekaj časa prižigal tobak, potegnil prve dime in dejal:
Za tako povelje se mi zdi še prezgodaj. Pripravite krajši predlog v tem smislu, da lahko pričakujemo v noči na 22. junij obmejne provokacije." Pomolčal je in čez nekaj časa dodal: »Ne smemo pa se jim pustiti zapeljati."
... Stalin je še vedno molčal. Sedel j'e na pol oblečen na zofi, ki so mu jo čez noč spremenili v posteljo, sklonjen nad mizico s telefonom. Čutil je, da ga neznanska teža vedno bolj pritiska k tlom. Položil je slušalko na ploščo, ne da bi jo izpustil iz rok. Tudi njemu je stopil pred oči prizor, ki se je podil po glavi možu na drugem koncu žice.
Vendar sta imela pri tem vsak svoje misli. »Bila je napaka," je premišljeval general, »da ni Stalin verjel nemškemu vojaku in nama in da je prepovedal, da bi dali komandantom enot proste roke za ukrepanje. Zakaj molči tudi sedaj zakaj ne izda s svojo običajno odločnostjo enega samega v tem trenutku edino mogočega povelja?"
»Kaj se dogaja zdaj na meji?" si je istočasno belil glavo v svoji mirni leseni hiši ki jo je ločila od gozda še visoka lesena ograja, mož s telefonsko slušalko v roki. »Ali ni vsega tega kriva samo panika? Ali ne gre samo za histerijo, ki mnogokrat popade ljudi, kadar niso zmožni prodreti stvarem do dna in zato vidijo vse
Zbegan in nezmožen, karkoli storiti, je bil Stalin, ko so mu sporočili, da je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo — poroča Aleksander Čakovski, glavni urednik moskovske »Literaturnaje gazele” v svojem zgodovinskem romanu »Blokada". Pisatelj poskuša Stalinove napačne ocene položaja v začetku vojne, ki so imele hude posledice, razložiti psihološko: Stalin je pri njem »veliki mož", poln nevarnih nasprotij, genialen videc v bodočnost, ki postane žrtev prepričanja v lastno nezmotljivost. V izmišljenih samogovorih najde opravičilo zase. — S tem prikazom Stalina kot Hamleta z dvema obrazoma se vključuje Čakovski v sedanjo sovjetsko kampanjo za rehabilitacijo Stalina: da bi preprečili naraščajoče notranje nemire in ideološke odklone, prisega sedanje kremeljsko vodstvo na nevarnost sovražnika od zunaj, ki ga je tudi Stalin lahko premagal samo »s predanostjo milijonov ljudi komunizmu".
Objavljamo nekoliko skrajšan odlomek ki ga je TT povzel po časopisu »Znamja"
iz romana »Blokada"
kajkrat globoko iz pipe in začel potem počasi hoditi po sobi gori in doli. Končno se je ustavil ob dolgi mizi in rekel tiho: »Preberite predlog za povelje četam!"
Šef generalnega štaba je naglo izvlekel iz aktovke papir in glasno prebral povelje. Spet je nastopila tišina.
Stalin je previdno izbrskal iz pipe ostanke tobaka v pepelnik, odprl škatlo z napisom ,Flora Hercegovi-
samo po vrhu? Ali ni mogoče, da bi bili letalski napadi, katerih obseg ljudje v paniki gotovo pretiravajo, samo del premišljene provokacije?
Ne, Hitler ne more biti tako neumen, da bi se spustil v vojno s Sovjetsko zvezo, ne da bi ipoprej opravil z Anglijo. Ti letalski napadi so samo provokacija in so morali zavzeti tak grandiozen obseg, da bi spravili ljudi šibkih živcev v paniko. Hitler prav gotovo pričakuje povračilne
ukrepe, ki bi mu omogočili, da bi prepričal Nemce in njihove satelite o agresiji Sovjetske zveze.
Kaj pa, če se je o tem domenil z Angleži? Morda je Churchill, stari lisjak in zakleti sovražnik komunizma, pregovoril Nemce, naj spremenijo smer svojih napadov, in je bil Hitler prisiljen zadati ta udarec, da bi se opravičil pred svetovno javnostjo?« .........................
Bolj ko je Stalin premišljeval o tem, toliko bolj prepričljivi so se mu zdeli njegovi argumenti. Končno je primaknil slušalko k ušesu in rekel počasi in tako tiho, da je bilo celo za njegov pridušeni način govorjenja neobičajno: »Takoj se z ljudskim komisarjem odpeljita v Kremelj. Pokličita Poskrjobišova (osebni Stalinov tajnik in član CK — opomba prevajalca). Naj skliče vse člane politbiroja." Ne da bi čakal na odgovor, je odložil slušalko.
Pol ure kasneje so zdrvele dolge, črne limuzine skozi odprta vrata v ograji okrog dače. Ko sta vstopila maršal in general v kremeljski delovni kabinet predsedništva ljudskih komisariatov, obit s hrastovino, so člani politbiroja že sedeli pri dolgi, po-litirani konferenčni mizi. Stalin ni odgovoril na pozdrav obeh oficirjev, ampak samo zamolklo rekel: »Poročajta!"
Maršal je podal lakonično poročilo o položaju. »Nemški letalski napadi na Murmansk, Talin, Kijev, Mogi-lev, Odeso ... Sovražna ofenziva na celotni zahodni meji." Ko je končal, je bilo zaslišati Stalinov glas: »Ali mislita, da ne more biti vse to provokacija?"
Vsi, ki so bili v tej veliki sobi, možje, ki so sedeli okoli mize, predvsem pa oba oficirja, mršavi z maršalskimi zvezdami na ovratniku in tršati, kvadratasto grajeni armadni general z mogočno lobanjo in težko brado, so razločno čutili, da nima Stalin v tem trenutku nobene druge želje, kot da bi mu pritrdila na njegovo vprašanje.
General je odvrnil verjetno ostreje, kot je nameraval: »Kakšna provokacija naj bo to, tovariš Stalin? Bombe vendar padajo na naša mesta!"
Stalin je nestrpno zakrilil z roko po zraku, ker je dobil odgovor, ki mu ni bil všeč. »Nemci so mojstri provokacij. Če bi bilo potrebno, bi bombardirali celo lastna mesta!" Po vrsti se je oziral v vse navzoče, kot da bi pričakoval podporo. »Takoj moramo dobiti zvezo z Berlinom!" je dejal potem in pokazal s pipo na Molotova. »Pokličite nemško veleposlaništvo."
Vsi so si oddahnili: iz Stalinovih ust je bilo slišati nekaj, kar je vsaj nakazovalo povelje. Vsi so pričakovali v tem trenutku od Stalina povelj. Molotov je poskočil in stopil k telefonu, ki je stal na mizici poleg Stalinove pisalne mize. Polglasno je dajal navodila dežurnemu v ljudskem komisariatu za zunanje zadeve.
(Dalje na 7. strani)
Tedaj ni videl drugega nego Elzo rn ni očutil drugega nego sladkosti in bridkosti, katere mu je povzročevala slepa strast.
Zdaj pa se je oglasila mirna, računajoča pamet. In njej nasproti si je Hrast redkokrat mašil ušesa. Poleg tega pa so mu hodile po glavi besede Boletove soproge: »Ta revna, uboga guvernanta! Pomislite o svoji prihodnosti, o svoji karieri!”
Da, da, kariera — tako nekako na političnem polju, to je bilo Hrastu najljubše, najprijetnejše sanjarjenje; in za to kariero je treba kolikor toliko — premoženja. Ubog politik je redkokdaj vpliven. Guvernanta pa nima niti počenega groša!...
Tako je premišljeval doktor večkrat sleherni dan onega tedna; v nedeljo popoldne se je pa vendar odpravil na Drenovo.
Kakor je pričakoval, naše! je Medena tamkaj. Z Boletom sta pila črno kavo in pušila cigarete. Gospe in Elze ni bilo videti.
Bole je predlagal, da napravijo krotek tarok, in kmalu so sedeli vsi trije pri okrogli mizi, zamišljeni in utopljeni v igro. Čudno, da je bil doktor redkokdaj tako pazljiv pri igri kakor danes. Čez dobro uro stoprav, ravno ko je bil Meden zgubil veliko igro ter je z nejevoljnim obrazom odštel onima novce — vprašal je Hrast, tako rekoč mimogrede, kje je Boletova obitelj.
»Ah, da! Pozabil sem vama povedati. Vsi so se peljali v Zalog obiskat tomošnjo gospodo. Toda vrniti se morajo pred večerom. Vidva pa ostaneta tu?”
Meden je pritrdil, a doktor se je hotel izgovarjati.
»Opravila imam mnogol”
»Ah, beže, beži! Svoje kmete lahko jutri dereš, saj ti ne odido,” reče Bole dabrovoijno, »po večerji se pa pelješ domov; zdaj je mesečno."
Ko se je zmračilo, pustili so karte ter šli pred grad; malo pozneje se je pripeljala gospa z dekletcema in Elzo. Sklenili so iti v mali prijazni cvetnjak na zadnjem koncu vrta in tam se je vnel prav živahen pogovor. Pozneje je odšla gospa ukazovat nekaj hišni, in slučaj je nanesel, da se je malo potem prišel tovarniški vodja posvetovat zaradi nekih hrastov z gospodarjem in Medenom, kateri je bil tudi nekoliko v trgovski zvezi z Boletom.
Oba sta šla v grad in guvernanta je ostala sama z doktorjem v cvetnjaku. Svetilnica, viseča s stropa, brlela je slabo in v to poltemo je seval mesec skozi sprednjo stekleno steno.
Meden je bil odhajajoč tako utopljen v omenjene hraste, da se niti ozrl ni, Bole pa je postal malo v vratih ter dejal: »Oprosti, doktor, samo za trenutek; takoj se vrneva."
Hrastu se je dozdevalo, da so imele te besede malo porogljiv naglas. Pa ni odgovoril ničesar.
Oba, doktor in guvernanta, molčala sta dolgo. Sedela sta si nasproti ob okrogli mizi, na kateri je stala velika aloa in okrog nje v majhnih posodah venec prekrasnih marjetic, hijacintov in drugih zgodnjih cvetic. Vonjava, ki je polnila topli zrak, bila je mamljiva.
In vendar se je doktorja polastil neprijeten čut, tako blizu, kakor bi bil v ledenici. Streslo ga je dvakrat, mrzlici enako, in sam ni vedel, je li to strast ali bojazen pred strastjo. Ko bi bil sedel poleg guvernante — tega si je bil v svesti — že zdavnaj bi jo bil objel in poljubil, in to tem rajši in morda tem strastneje, oko bi se bila ona branila; tu pa je stala široka miza med njima in krasne rože na njej so tako mamljivo duhtele. Do guvernante pa je bilo treba storiti najmanj tri korake in kolikokrat je človeku v enakem položaju še en korak preveč in nemogoč.
Elz^ je bila v molčanju trdovratna; neprestano je zrla na svoje čipke, katere je pletla tudi nocoj, kakor navadno v prostih urah, pa vendar je bila videti nemima; upala si ni pogledati Hrasta, akoravno je dobro čutila, da tudi on ne upira očesa v njo, nego da zre nepremično v tla.
»Kako ste se zabavali pri Zaloških?" vpraša doktor, ne da bi dvignil glavo.
»Ah, prijetno je tam; družba je jako ljubezniva in meni simpatična," deje Elza.
»Gospodične so zmerom dobre volje! Zlasti Vera, kolikor jo poznam. Pa — k a val eri j e ni bilo videti?”
Hrast je vprašal to z zlobnim naglasom.
»Jaz vas ne urnem!” reče guvernanta.
»Čudno! Ne veste li, da imajo one gospice največ znanstva med oficirji, zlasti kavoleristi in artileristi. Ljudje pravijo, da je ni nedelje brez oficirja — v Zalogu namreč."
»Mogoče," pristavi guvernanta malomarno, »toda danes ni bilo nobenega. Tudi govorili niso o takih znancih.”
Doktor je vstal s stola. Ta pogovor, ki se je sukal krog drugih ljudi in ki njiju ni več zanimal, nego toliko, da sta besedovala, omogočil mu je, da je stopil k stekleni steni.
Ko bi bil govoril o svojih stvareh in o svoji ljubezni, ne bi se bil mogel ganiti.
»Krasen večer je to!" dejal je, ozrši se ven v mesečino.
Ona ni odgovorila; položila pa je pletenje v naročaj in zrla v jasno pomladno noč.
Hipno se zgane in reče polglasno: »Ali veste, kaj se godi nocojšnji večer? To noč?”
»Ne, ne vem,” odgovori Hrast nekako začuden ter se obrne k njej.	(Nadaljevanje sledi)
ERNEST DUDLEY
POTNIK
Bilo je ca hotela
ob sedmih zjutraj. Sobari-„Robinson“ v Hallu je potrkala na vrata sobe številka sedem in vstopila. Postavila je pladenj s skodelico čaja na nočno omarico. Nato je stopila k oknu, razgrnila zavese in odšla iz sobe.
Gospod Ellis je med zehanjem sedel na rob postelje in začel srkati čaj.
Kmalu nato se je spuščal po hotelskih stopnicah. Bil je majhne rasti in plešast. Nosil je brezhibno sivo obleko in črno kravato.
Ko je vstopil v jedilnico, mu je lastnica hotela gospa Robinson prinesla zajtrk. Ellis je že dvajset le delal za neko veliko londonsko trgovsko firmo. Ta dan je moral obiskati deset jeklarskih podjetij v tem mestu.
y Vstopil je v svoj avtomobil, kjer je že bil njegov kovček z vzorci, in odpeljal.
Bilo je tri popoldne, ko je končal vse posle v Hallu in krenil nazaj v London.
Istega dne, okoli petih popoldne, je Harry stal na cesti blizu Chelis-forda. Hotel je štopati kak avto, da bi ga peljal. Po desetih vozilih, ki so odbrzela, ne da bi se ustavila, se j’e en avto, končno ustavil. V njem je bil samo voznik. Bil je Ellis. Harry je sedel na prednji sedež.
Ellis je bil dobro razpoložen in je takoj pričel pripovedovati. Povedal je, da je trgovski potnik in da se po uspešno opravljenih poslih vrača domov, v London.
Stalin
ni hotel verjeti...
(Nadajevanje s 6. strani)
Nastala je mrtvaška tišina. Le Stalin je nemirno hodil ob steni sem ter tja. Z neprižgano pipo v roki je enkrat, dvakrat obstal, kot bi prisluškoval nečemu v sebi. Navzoči v sobi so imeli občutek, kot da bi prisluškoval odmevom oddaljenega topovskega streljanja.
Tedaj je zazvonil telefon. Molotov je hlastno dvignil slušalko. Nekaj sekund je tiho poslušal, rekel potem: »Naj pride!", odložil slušalko in ves vznemirjen zajecljal: „Schu ... Schu-lenberg me hoče takoj videti. Rekel je, da ima važno obvestilo. Naročil sem, naj pride." „Pojdi,“ je na kratko odvrnil Stalin. Molotov je naglih korakov zapustil sobo.
Spet je zavladala tišina. Vsak se je zatopil v svoje misli. Niti opazili niso, da se je Molotov vrnil. S potrtim glasom je dejal: »Nemška vlada nam je napovedala vojno."
Stalin je bil ravno v oddaljenem kotu sobe. Sunkovito se je obrnil. V njegovem pogledu so opazili vsi, da se je dogodila v njem težko razumljiva, vendar globoka sprememba. Zdelo se je, kot da bi ga zapuščala zavest, kot da ničesar več ne vidi. Napravil je nekaj negotovih korakov Po sobi. Pritipal se je do mize in se sesedel v prazen stol. Glava mu je klonila na prsi. Nagnil se je naprej *n nezavedno položil še vedno neprižgano pipo na mizo. V predstavi milijonov ljudi je bila ta pipa vedno kot zvarjena s Stalinovo roko, nekak naraven podaljšek te roke. Zdaj je ležala samotna in brez pomena na veliki mizi, nič drugega kot upognjen košček lesa.
. Končno je dvignil Stalin glavo, •zprožil prst proti obema oficirjema >n rekel: »Izdajte ukaz, naj naše čete zavrnejo napade sovražnika. Toda • • •“ je nadaljeval tiše, »ukažite predvsem, da ne smejo prestopiti meje." Umolknil je in dodal: »Za letalstvo to ne velja. Lahko gresta."
. Zadnje besede je spregovoril v svojem običajnem mirnem tonu in vendar so se zdele vsem polne bolečine m razočaranja ter hkrati nenaravne razdražljivosti. Stalin je bil pobit,
je popolnoma uničen, in vsi so to vedeli.
Harry je rekel, da je zamudil vlak, ki vozi iz Chelisforda proti Londonu. Tja je odšel na obisk k bolnemu očetu. Oče stanuje v delu Londona, ki se imenuje Bemodsey.
Harry se je delal, kot da posluša Ellisa, ki je pripovedoval o svojih doživljajih med potjo. V resnici pa je Harry želel biti čimprej daleč stran od Chelisforda. V to mesto je prišel pred tednom dni in se nastanil v tamkajšnjem hotelu. Od vratarja je zvedel, da v predmestju živi bogat starec. V hiši je mimo njega stanoval samo še star služabnik. Služabnik je vsak torek in petek popoldne odšel v kino. Tudi to je Harry izvedel. Ta dan je bil petek. Okoli štirih popoldne, ko je zagotovo vedel, da je sluga v kinu, je razbil okno in zlezel v hišo. Neprevidno je prevrnil vazo in starec, ki ga je hrup prebudil, je vstopil v sobo, Harry ga je ubil z nekaj udarci grebljice.
Hiša je bila v predmestju, na samotnem kraju, in Harry je bil prepričan, da ga nihče ni videl vstopiti ali oditi. Pustil ni prstnih odtisov, niti kakih drugih sledi.
Nenadoma se je zdrznil. Do tedaj je napravil veliko tatvin, vendar j’e danes prvič ubil človeka. Sedaj je bila situacija drugačna. Storil je umor, čeprav tega ni nameraval. Njega je zanimal samo denar. Če ne bi prevrnil vaze, ga starec ne bi slišal in ne bi prišel v sobo ...
Pričel se je potiti.
Zdrznil se je iz svojih razmišljanj, ko je Ellis rekel:
— Peljala sva skozi Brentwood. To je cesta proti Tillbourryju. Tam je splav, ki nas bo prepeljal čez reko. Peljal vas bom do predmestja Lesvisham. Tam stanujem. Od tod pa do hiše vašega očeta imate avtobus.
Harry je pokimal. Mrzlično je premišljeval. Vedno je kradel v kakem mestu v notranjosti dežele in se potem čim hitreje vrnil v London. Tam se je nekaj časa skrival. To je bila njegova preizkušena taktika. Toda, bo tako tudi to pot dobro? Ko bi le mogel pobegniti dalje in si pripraviti kak alibi.
Spomnil se je brata v Cardiffu. Ni ga videl, odkar so ju po vojni demobilizirali. Ed mu bo gotovo pomagal.
Ed bo rekel, da je bil pri njem v Cardiffu na dan zločina. Cardiff je precej bolj stran od Chelisforda kot London!
Cesta se je začela spuščati k reki. Videle so se luči Tillbourryja.
Harry je zamišljeno gledal reko, ki se je svetlikala v noči. Tedaj se je spomnil. Imeti mora avtomobil. Ko bi imel avto, bi lahko čez noč z največjo hitrostjo peljal do Cardiffa. Tam bi mu pomagal Ed.
Pogledal je na uro. Sedem zvečer. V Cardiff bi lahko prišel pred polnočjo.
— Dospela bova v nekaj minutah — je rekel Ellis. — Brod gre ob sedem in petnajst.
V trenutku obupa se je Harry odločil, da prisili Ellisa, naj ustavi avtomobil. Hitro bi obračunal z njim in nadaljeval vožnjo. Toda hitro je opustil ta načrt. Promet je bil zelo živahen in preveč bi tvegal, če bi poskušal kaj takega.
Kmalu sta se že peljala po ulicah Tillbourryja. Harry je videl puščico, na kateri je pisalo: pristanišče. Malo naprej je bila še ena tabla s puščico in napisom: brod za prevoz motornih vozil. Ustavila sta zraven blagajne.
Ellis je izstopil in rekel: bom karte za brod.
Nekaj hipov kasneje je bil Ellis spet v vozilu. Ponudil je Harryju tri karte in dejal: — Naj bodo pri vas.
Brod je bil v pristanišču. Ellis je zmanjšal hitrost in zapeljal avto čez most na brod. Tam je že bilo nekaj avtomobilov in tovornjakov. Manevriral je, dokler ni ustavil avtomobila na samem robu broda. Bila sta v senci velikega tovornjaka.
Ellis je odprl vrata in stopil ven. Harry je šel za njim. Motorji so za-
Andrej Kokot:
TA TEDEN VAM PREDLAGAMO:
Biseri slovenske besede
H Josip Murn: IZBRANE PESMI, miniaturna izdaja,	Sil-
162 str., usnje	30.—
H Simon Jenko: PESMI, miniaturno izdaja, 168 str., usnje 26.— H Fran Levstik: PESMI, miniaturna izdaja, 118 str., usnje 26.— Bi Simon Gregorčič: IZBRANE PESMI, miniaturna izdaja
208 strani, usnje	30.—
H Dragotin Kette: PESMI, miniatur, izdaja, 180 str., usnje 30.— I France Prešeren: POEZIJE, miniturna izdaja,
250 strani, usnje	35.—
H Karel Destovnik Kajuh: PESMI, miniaturna izdaja,
64 strani, usnje	35.—
H Ivan Cankar: PESMI — PODOBE IZ SANJ,
miniaturna izdaja, 214	str.,	usnje	35.—
H	Alojz Gradnik: PESMI, miniaturna izdaja, 126 str., usnje 25.—
H	Srečko Kosovel: MOJA PESEM, 260 str., ilustr. pl.	50.—
H Anton Aškerc: IZBRANE PESMI, 216 str., pl.	79.—
Oton Župančič: DUMA, 56	str., ilustr., pl.	32.—
H	France Prešeren: POEZIJE, faksimile rokopisa	200.—
S	Simon Gregorčič: POEZIJE, faksimile rokopisa	142.—
Posamezne knjige lahko naročite po pošti. Plačilo možno tudi v obrokih.
KNJIGARNA »NAŠA KNJIGA" CELOVEC, WULFENGASSE
Kupil
Domu
Zapustil sem te In hodim po tujem svetu.
Vzel sem prgišče tvoje zemlje,
da se v sili zakopljem pod njim.
Ir pesniilce zbirke ..Zemlja molil", ki jo dobite v knjigarni „Naia knjiga" v Celovcu; cena S2 iilingov.
čeli delati in brod se je odmaknil od obale.
Brod je bil slabo razsvetljen, nebo pa brez zvezd.
— Vedno krene točno ob sedmih in petnajst. V desetih minutah bomo na drugem bregu — je rekel Ellis.
Harry se je začel ogledovati. O-gromni tovornjak ju je varoval pred pogledi drugih potnikov na brodu. Šoferska kabina tovornjaka je bila prazna. Šofer je očitno stopil iz vozila, da se sprehodi po brodu.
Harry se je nagnil preko ograje. Bili so na sredini reke.
Stopil je Ellisu za hrbet in ga z obema rokama, na katerih je imel rokavice, stisnil za vrat. Stiskal je tako dolgo, dokler je Ellis dajal znake življenja. Potem ga je dvignil in vrgel preko ograje. Slišal je kako je truplo pljusknilo v vodo.
Skoraj ni mogel verjeti, da je to napravil. Vse se je zgodilo bliskovito hitro. Stal je ves drhteč in moker od znoja. Pričakoval je, da bo nekdo pričel kričati. Toda razen ropota motorjev ni bilo slišati ničesar. Obrnil se je. Nikogar ni videl.
Vrnil se je v avto. Kmalu nato je prišel šofer tovornjaka in zlezel v kabino.
Motorji so prenehali delati in brod se je ustavil. Dosegli so drugi breg.
Vozila so eno za drugim peljala
preko rampe na pristanišče in potem navzgor v mesto.
Tudi na tej strani je bila blagajna. Poleg nje je stal možakar in zbiral karte.
Harry se je ustavil pred blagajno in podal karte.
Možak jih je pogledal in nato pogledal v avto. Odprl je usta, da bi nekaj rekel. Nekaj je bilo v izrazu njegovega obraza, zaradi česar je Harryja prevzel paničen strah. Zavedel se je, da je nekaj pogrešil.
S pestjo je udaril možakarja v obraz in dodal plin. Možak se je zamajal, pa ni padel. Pogledal je, da bi si zapomnil številko vozila in nato stekel v hišico, kjer je bila blagajna.
Harry je z veliko hitrostjo vozil po cesti, ki je peljala mimo Londona in šla proti zahodu v smeri Cardiffa.
Za seboj je zaslišal sireno policijskega avtomobila, prav ko je zavozil v Cidenham.
Kasneje, ko jim je povedal vse, kar so hoteli vedeti, je eden od detektivov rekel:
— Če ne bi napravil neumnosti, te verjetno ne bi nikoli ujeli.
Harry ga je nerazumevajoče pogledal.
— Ponudil si tri karte, moral pa bi imeti samo dve. Eno zase, drugo za avto. Blagajniku se je zdelo sumljivo, ker ni bilo drugega potnika.
FERNANDO DE MEDINA
Kako sem postal detektiv
Zazvonil je felefon in iz slušalke se je oglasil odločen moški glas, ki očividno ni bil vajen, da bi mu kdo ugovarjal:
—	Tukaj banka Panagra. Pri felefonu direktor Munjoz. Pridite fakoj v mojo pisarno!
—	Kaj pravite Banka Panagra? Ste mi mar odobrili kredit — sem vzkliknil vzradoščen, zakaj bil sem na robu finančnega zloma.
—	Kaj čvekate? — me je prekinil direktor. — Ne gre za kredit, ampak za detektiva! Nujno potrebujem detektiva in priporočili so mi vas. Pridite čimprej, nujno vas potrebujem!
—	Prav rad pridem, toda verjetno ste se zmotili v telefonski številki. Jaz namreč sploh nisem detektiv!
Toda direktor je že odložil slušalko in te moje izjave sploh ni slišal. Kaj mli je torej preostalo? Kot človek, ki veruje v čudeže, sem pograbil svoja temna očala in pipo. Čez deset minut sem se znašel pred omenjeno banko.
Opazil sem, da pred banko ne stoji dolga vrsta ljudi kot običajno, temveč samo neka starejša ženska, ki je pomivala stopnice in vrata.
—	Bi mi lahko povedali, kje je direktor Munjoz? — sem vprašal žensko.
—	Pojdite naravnost, potem pa na levo in naposled na desno. Prva vrata na desnem hodniku so direktorjeva. Ko boste vstopili v sobo, boste zagledali pred seboj debelega, blazira-nega možakarja z redkimi lasmi, ki mu človek nikoli ne bi prisodil, da je direktor takšne banke. To je Munjoz. Vi ste gotovo s policije, kajne?
—	Uganili ste.
—	Nihče drug ni mogel biti kot Ariga! — je rekla ženska odločno.
—	Kdo? Kaj? Kako?
—	No, tisti, ki je ukradel deset tisoč boli-vianov.
—	Da, da. Prav imate. To sem tudi jaz takoj pomislil, — sem pohitel. — Vprašujem se samo, kako jih je ukradel.
—	To je jasno vsakemu otroku! Direktor je postal žejen, odšel je iz svoje sobe in stopil k umivalniku, pri tem pa je pozabil zakleniti svojo vzidano omaro. Mar ni to dovolj časa za človeka, da dvigne piškavih deset tisoč boli-vianov?
—	Seveda! To sem tudi jaz takoj pomislil. Sprašujem se samo, zakaj ravno Ariga in nihče drug.
—	Ha! To je zato, ker je Ariga eden najbolj prebrisanih možakarjev v La Pazu, gospod inšpektor. Stopite malo bliže k njemu, pa boste takoj začutili, kako smrdi po whiskyju in konjaku. Prej je smrdel po navadnem pivu, danes pa smrdi po najdražjem scotchu in francoskem konjaku. Na to sem davi takoj postala pozorna. Poleg tega se mi je njegova žena včeraj pritožila, da je prišel domov ob petih zjutraj. In kaj mislite, kaj je našla v njegovem žepu? Nič drugega kot žensko rokavico in dve vstopnici za El Gatio de Oro, to pa je, kot gotovo veste, najdražji bar v našem mestu!
—	Strahota! Podleži — sem se zgrozil.
Odšel sem v direktorjevo sobo. Točno po
opisu: za mizo je sedel direktor, debel, biazi-ran, napol plešast itd.
—	Dober dan, inšpektor! — je vzkliknil, ko me je zagledal. — Tu je tista vzidana blagajna. Predvčerajšnjim popoldne sem namreč ...
—	Ni vam treba dalje govoriti, — sem ga prekinil.
Sklonil sem se k blagajni in si jo ogledal.
—	Da, — sem dejal nato, — vsekakor je takoj opaziti, da je bil na delu nepridiprav, da da ...
—	Ampak ..., — je zajecljal osupli direktor.
—	To je bilo storjeno v treh minutah. Dejansko je v tem času mogoče ukrasti še mnogo več kot samo piškavih deset tisoč bolivianov, kajne?
Direktor je od začudenja zazijal.
—	Odkod pa veste ..., — je pričel, toda zopet sem ga prekinil.
—	Ali niste morda, — sem nadaljeval avtoritativno, — predvčerajšnjim začutili žejo in stopili k umivalniku? Poleg tega, ali imate pri vas uradnika, ki mu je ime Ariga, gospod direktor?
—	To je čudež nad čudeži! je zastokal direktor. — Saj vse veste, kot da ste vedno živeli v tej hišil Da, res je, bil sem žejen in imam Arigo!
—	Takoj ga pokličite! To vam je največji prebrisanec v vsem La Pazu!
Komaj je Ariga vstopil, sem vzkliknil:
—	Poslušajte, človek! Na deset metrov daleč smrdite po whiskyju in konjakul Priznajte resnico in vrnite direktorju denar, če ga niste že vsega zapili v El Galio de Oro!
Ariga se je skoraj sesedel. Ko je malo prišel k sebi, je seveda vse priznal.
Direktorju Munjozu sta pritekli dve debeli solzi po licih. Objel me je in vzkliknil:
—	Genialna! Vi ste najslavnejši detektiv na svetu! 'Bi hoteli postati naš privatni detektiv?
In tako sem hočeš nočeš postal detektiv.
/TVAsR
1. PROGRAM
Položila: 6.00, 7.00, 8.00, 10.00, 12.15, 17.00, 19.00, 22.00,
23.00,	24.00.
Dnevne oddaje (razen sobote, nedelje In praznikov): 6.00 Pozdrav — 6.40 Jutranja opažanja — 6.45 Vesele melodije — 7.10 Včeraj zvečer v svetu — 7.20 Jutranja telovadba — 8.45 Dobrodošli z novicami — 9.00 Za prijatelje glasbe — 10.05 Magazin ob desetih —
11.00	Roman v nadaljev. — 11.15 Opoldanski koncert
—	13.00 Operni koncert — 13.45 Gospodarska poročila — 14.00 Slavni orkestri, slavni dirigenti — 15.00 Več uka, več znanja — 15.45 Koncertna ura — 16.30 Majhne dragocenosti — 17.10 Kulturna poročila —
17.30	Mladinska redakcija — 18.00 Večerni koncert — 18.55 Danes zvečer boste videli In slišali.
Sobota, 5. 7.: 6.08 Vesele melodije — 9.00 Smeh sodi k oliki — 10.05 Komorni koncert — 13.00 Srečanje z Avstrijo — 13.30 Tehnični razgled — 13.45 Iz opernega sveta — 14.30 Literarna delavnica — 16.30 V žarišču — 17.10 Ex libris — 18.00 Evropa poje — 18.30 Avstrijska komorna glasba — 19.20 Oddaja zveznega kanclerja — 20.00 Portret — 21.00 Avstrijski samostani
—	22.10 Srce sveta — 23.10 Majhna nočna glasba. Nedelja, 6. 7.: 6.05 Vesele melodije — 8.05 Teden
dni svetovnih dogodkov — 9.10 Za prijatelja stare glasbe — 9.45 Ciril in Metod, slovanska apostola —
11.00	Kulturno poročilo — 11.15 Orkestrski koncert —
13.30	Stališče — 13.45 Operni koncert — 15.00 Ljubite klasiko — 16.30 Iztek evropskih rek: Donava — 17.05 Obzornik znanosti — 18.00 Samo veselje-z glasbo —
19.10	Mojstri tričetrtinskega takta — 20.00 Slavnostne igre — 22.10 Tribuna — 23.10 Glasba z Dunaja.
Ponedeljek, 7. 7.: 6.05 Odkrito povedano — 6.08 Agrarna politika — 6.11 Vesele melodije — 10.05 Komorna glasba in pesmi romantike — 13.45 Avstrijska pripovedka — 15.00 Živalska geografija — 15.30 Ljudska kultura naših sosedov — 17.10 Mednarodna radijska univerza — 17.30 Mladinska redakcija — 19.30 Raziskovalne naloge — 20.00 Evropski koncert — 21.00 Brez strahu pred glasbo — 21.30 DOrrenmatt: Analiza
—	22.10 Znanje časa — 23.10 Dunajski slavnostni tedni.
Torek, 8. 7.: 6.05 Preden odidete — 6.11 Vesele melodije — 10.05 Komorna glasba in pesmi — 13.45 Dunaj v feljtonu — 15.00 Umetnost in kriminaliteta —
17.10	Raziskovalci v gosteh — 19.30 Slike spomina —
19.45	Pesmi Huga Wolfa — 20.00 Spectrum Austriae —
21.00	Strupi naše civilizacije in njihov vpliv na človeške organe — 21.30 Klavirska glasba — 22.00 Filozofska antopologija — 23.20 Studio nove glasbe.
Sreda, 9. 7.: 6.05 Odkrito povedano — 6.08 Vesele melodije — 10.05 Komorna glasba in pesmi — 13.45 Tuji pripovedniki — 15.30 Ljudska kultura naših sosedov — 17.10 Uvod v empirijsko sociologijo — 17.30 Mladinska redakcija — 20.00 Orkestrski koncert —
21.30	Socialna psihiatrija — 22.10 Kriminalna igra —
23.10	Dunajski slavnostni tedni.
četrtek, 10. 7.: 6.05 Preden odidete — 6.08 Oddaja delavske zbornice — 6.11 Vesele melodije — 10.05 Komorna glasba in pesmi — 15.00 Izobrazba, univerza, družba — 17.10 Lirika Erike Mitterer — 17.30 Raziskovalno delo visokih šol — 19.30 Kulturno-politične perspektive — 20.00 Franz Schubert na Zgornjem Avstrijskem — 20.45 Komorna glasba — 21.15 V žarišču
—	22.30 Kraljica instrumentov — 23.00 London-Pariz-Rim.
Petek, 11. 7.: 6 05 Nobeden ne bo zmagal — 6.08 Oddaja delavske zbornice — 6.11 Vesele melodije —
10.05	Komorna glasba in pesmi — 13.45 Vesela pripovedka — 15.00 Stare sledi na področju Alp — 15.30 Ljudska kultura naših sosedov — 17.10 Iz sveta likovne umetnosti — 17.30 Mladinska redakcija — 20.00 Radijska igra — 21.15 Karintijsko poletje — 22.10 Kriminalna igra — 23.10 Dunajske pesmi.
REGIONALNI PROGRAM
Poročila: 5.00, 5.50, 6.30, 7.45, 10.00, 12.45, 17.00, 19.00,
20.00,	22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen sobote, nedelje In praznikov): 5.00 Pozdrav — 5.40 Jutranja opažanja — 5.45 Kmetijska oddaja — 6.05 Jutranjo telovadba — 8.05 Zveneč jutranji pozdrav — 9.00 Šolska oddaja — 11.30 Kmetijska oddaja — 11.45 Za avtomobiliste — 12 00 Opoldanski zvonovi — 13.05 Objave — 14.00 Za ženo
—	14.15 Slovenska oddaja — 15.30 Otroška ura — 16.00 Koncert po željah — 18.15 Odmev časa — 18.45 šport
—	18.55 Lahko noč otrokom — 19.03 Pregled sporeda. Sobota, 5. 7.: 5.05 Pihalni zvoki — 7.55 Naš hišni vrt
—	8.20 Obzornik za ženo — 10.05 Glasba vam v zabavo — 11.00 Naša lepa domovina — 13.45 Glasba po kosilu — 14.00 Zabavni koncert — 14.30 Dobrodošli na Koroškem — 15.30 Koncert želja — 17.10 Pisano sobotno popoldne — 18.00 Vaš konjiček — 18.40 Koroški profili — 19.40 Melodija in ritem — 20.10 „Ameri-čani v Parizu" — 21.00 Zveneča Avstrija — 22.25 Plesna glasba po naročilu.
Nedelja, 6. 7.: 6.35 Pihalna godba v nedeljo zjutraj
—	7.35 Glasbeno potovanje — 8.05 Kmetijska oddaja
—	8.15 Kaj je novega — 9.45 Glasbena zabava v ne-
Nov hotel na Bledu
Svetovno znano turistično sreditče Bled na Gorenjskem je dobilo nov hotel Golf, ki sodi med najlepie in najveije tovrstne objekte v Jugoslaviji. Hotel Golf razumljivo spada v kategorijo A, saj je urejen po na|-modernejiih vidikih ter opremljen z vsem komfortom, tako da zadovolji tudi najzahtevnejšega obiskovalca.
V novem hotelu je skupno 300 ležišč v 130 sobah in 20 apartmajih. Poleg tega so v nadstropjih 4 dvorane, notranji in zunanji bazen In več drugih prostorov. O zmogljivosti tega objekta govori tudi podatek, da ima 750 pokritih sedežev.
Okolica hotela je urejena v razsežen park, seveda pa ima hotel tudi primeren parkirni prostor.
deljo dopoldne — 10.30 Radijska pripovedka — 11.00 Dopoldanski koncert — 12.03 Za avtomobiliste — 13.10 Ogledalo Mestnega gledališča — 13.45 Iz domovine
—	14,30 Koncert želja — 16.00 Otroška ura — 16.30 življenje in delo bratov Schrammel — 17.05 Novi val
—	18.00 Majhen večerni koncert — 18.30 Pogovor o umetnosti — 18.45 Pridite in zapojte — 19.00 Nedeljski šport — 19.30 Govori deželni glavar Sima — 19.40 Deželni razgled — 20.10 Poletna zmes — 21.30 Parada parodij.
Ponedeljek, 7. 7.: 5.05 Pihalna godba — 5.33 Ljudske viže — 9.30 Ljudska glasba sveta: Georgija —
11.00	Godci, zaigrajte — 13.45 Glasba po kosilu — 13.55 Davčno pravo — 15.00 Nova koroška pesem —
15.15	Koroški knjižni kotiček — 16.00 Venček melodij
—	19.15 In kaj pravite vi — 19.35 Melodija in ritem —
20.10	..Blagoslovitev prapora", ljudska igra — 21.15 Ljudska glasba sosedov: Italija.
Torek, 8. 7.: 5.05 Začetek dneva s pihalno godbo
—	5.33 Ljudske viže — 9.30 Dežela ob Dravi — 11.00 Veselo petje, veselo igranje — 13.45 Za koroško mladino — 15.00 Komorna glasba — 16.00 Venček melodij
—	18.00 Oddaja delavske zbornice — 19.15 Slišiš pesmico — 19.35 Melodija in ritem — 20.10 Orkestrski koncert — 21.30 Hammond-Cocktail.
Sreda, 9. 7.: 5.05 Ljudske viže — 9.30 šanson v opereti — 11.00 Dunaj in vojska — 13.45 Glasba po kosilu
—	14.00 Veliki strah malih ljudi — 15.00 Pogovor o znanstvenih knjigah — 15.15 Koroško pesništvo — 15.30 Koroška včeraj in danes — 16.00 Venček melodij —
17.10	Melodije iz operet — 18.00 Kulturni problemi Koroške — 19.15 Na obisku pri koroških zborih —
20.10	Dunaj, jugovzhodno križišče — 21.00 Ljubljenec bralcev — 21.15 Staroavstrijska slikanica.
četrtek, 10. 7.: 5.05 Ljudske viže — 9.30 Godalna skupina VVilhelma Dumke — 11.00 Ljudska glasba —
13.45	Glasba po kosilu — 15.00 Ura pesmi — 16.00 Venček melodij — 17.10 V dunajski koncertni kavarni
—	18.00 Oddaja kmetijske zbornice — 19.15 Veselo in zabavno — 19.35 Melodija in ritem — 20.10 Koroški hišni koledar — 21.00 Prepevamo in pripovedujemo o deželi Drave.
Petek, 11. 7.: 5.05 Veselo zaigrano — 9.30 Na poti po štajerski deželi — 11.00 Ljudska glasba — 13.45 Glasba po kosilu — 15.00 Komorna glasba — 15.30 Ljubezen poleti — 16.00 Venček melodij — 17.10 Konec tedna z glasbo — 18.00 Koroška avto- in moto-revija — 19.15 Veselo in zabavno — 20.10 Zveneča alpska dežela — 21.10 Pogovor čez mejo — 22.25 Preko meja.
SLOVENSKE ODDAJE
Sobota, S. 7.: 9.00 Od pesmi do pesmi, od srca do srca.
Nedelja, 6. 7.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Ponedeljek, 7. 7.: 14.15 Informacije — Za našo vas
—	18.00 Za naše male poslušalce.
Torek, 8. 7.: 14.15 Informacije — Koroška kronika
—	Narodne pesmi — športni mozaik.
Sreda, 9. 7.: 14.15 Informacije — Iz kmetijstva — Za gospodarstvo — Poper in sol.
četrtek, 10. 7.: 14.15 Informacije — Solistična ura.
Petek, 11. 7.: 14.15 Informacije — Slovenske narodne — Kulturna panorama.
RADIO LJUBJANA
Poročila: 4.30, 5.00, 6.00, 7.00, 8.00, 10.00, 11.00, 12.00,
13.00,	14.00, 15.00, 17.00, 18.00, 19.30, 22.00, 23.00.
Dnevne oddaje (razen ob nedeljah in praznikih):
5.30	Svetujemo vam — 6.00 Napotki za turiste — 6.50 Danes za vas — 7.00 Telesna vzgoja — 8.00 Pregled sporeda — 10.15 Pri vas doma — 11.00 Turistični napotki — 12.00 Na današnji dan — 12.30 Kmetijski nasveti — 13.00 Prireditve dneva in pregled sporeda —
13.10	Obvestila — 13.30 Priporočajo vam — 15.00 Komentarji — 16.00 Vsak dan za vas — 18.00 Aktualnosti doma in po svetu — 19.00 Lahko noč, otroci — 19.10 Obvestila — 19.15 Glasbene razglednice — 22.00 Pregled sporeda za naslednji dan — 23.05 Literarni nokturno.
Sobota, 5. 7.: 8.08 Glasbena matineja — 9.05 Počitniško popotovanje — 9.20 čez travnike zelene — 9.50 Naš avtostop — 12.10 šopek jugoslovanskih samospevov — 12.40 Z domačimi ansambli in pevci —
14.05	Glasbena pravljica — 14.25 Polke in valčki 'Z Dunaja — 15.40 Poje sopranistka Nada Vidmar —
17.05	Gremo v kino — 17.35 Poje zbor „France Prešeren" iz Celja — 18.15 „Top-pops 11" — 18.50 S knjižnega trga — 19.15 Ansambel Boruta Lesjaka — 20.00 Sobotni večer — 20.30 Zabavna radijska igra — 22.15 Oddaja za naše izseljence — 23.05 S pesmijo in plesom v novi teden.
Nedelja, 6. 7.: 4.30 Dobro jutro — 7.30 Za kmetijske proizvajalce — 8.05 Radijska igra za otroke — 8.44 Skladbe za mladino — 9.05 Srečanje v studiu 14 —
10.05	še pomnite, tovariši — 10.30 Pesmi borbe in dela — 10.50 Voščila — 13.15 Zabavna glasba — 13.30 Z novimi ansambli domačih viž — 13.40 Nedeljska reportaža — 14.05 Glasba ne pozna meja — 15.05 Popoldne ob zabavni glasbi — 15.30 Humoreska tedna — 16.05 Po domače — 17.05 Nedeljsko športno popoldne — 19.15 Jugotonove glasbene razglednice —
20.10	Zabavno glasbena oddaja — 22.15 Zaplešimo ob glasbi velikih orkestrov — 23.15 Godala v noči.
Ponedeljek, 7. 7.: 8.08 Glasbena matineja — 9.05 Za mlade radovedneže — 9.20 Paleta zvokov — 9.45
Iz mladinskega glasbenega arhiva — 12.10 Simfonični orkester RTV Beograd — 12.40 Koncert pihalnih orkestrov — 14.05 Lepe melodije — 14.35 Voščila — 15.40 Koncert zbora ..Glasbene Matice" iz Clevelanda — 17.05 Iz opere „Hofmannove pripovedke" — 18.36 Iz arhiva zabavne glasbe — 19.15 Kvintet bratov Avsenik — 20.00 Simfonični koncert orkestra Slovenske filharmonije — 21.20 Pisana paleta lepih melodij —
22.15	Za ljubitelje jazza — 23.15 Lahko noč z velikimi orkestri zabavne glasbe.
Torek, 8. 7.: 8.08 Operna matineja — 9.05 Počitniško popotovanje — 9.20 Morda vam bo všeč — 12.10 Opoldanski divertimento — 12.40 Slovenske narodne pesmi — 14.05 Iz albuma skladb za mladino — 14.20 Popoldanski koncert lahke glasbe — 15.40 Iz Chopinovih klavirskih albumov — 17.05 Popoldanski koncert Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana — 18.15 V
xre Le vizi j a
AVSTRIJA 1. PROGRAM
Sobota, 5. 7.: 16.30 Za otroke — 16.35 Deček in pes
—	17.05 Za družino — 17.30 Knjižni kotiček — 18.00 Tedenski obzornik — 18.25 Kultura aktualno — 18.50 Dober večer v soboto želi Heinz Conrads — 19.30 čas v sliki in tedenski komentar — 20.06 šport —
20.15	Peter A!exander predstavlja specialitete — 21.30 šport — 22.00 čas v sliki — 22.10 Johnny Concho, western.
Nedelja, 6. 7.: 14.00 Turnir narodov — 16.30 Za otroke — 17.40 Kontakt — 18.00 Iz moje knjižnice — 18.30 Operni vodič — 19.00 čas v sliki in vprašanje tedna
—	19.30 šport — 20.15 Bratranec Basilio — 21.55 čas v sliki — 22.05 Mednarodna športna prireditev.
Ponedeljek, 7. 7.: 18.00 Teletest — 18.25 Podoba Av-strije — 18.50 Portret igralca: Werner Kraus — 19.30 Čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Lopovi proti lopovom — 21.05 šport — 22.05 čas v sliki — 22.15 Začarani park.
Torek, 8. 7.: 18.00 Smeh dovoljen — 18.25 Kultura aktualno — 18.50 Iskalci zakladov današnjih dni —
19.30	čas v sliki — 20.06 šport — 20.15 Pesem z Dunaja — 21.00 Veliki zvon — 22.15 čas v sliki.
Sreda, 9. 7.: 11.00 Burno poletje — 12.15 šport —
17.00	Pavliha na Kitajskem — 17.45 Zmaj, ki se boji vode — 17.55 Kmetijski obzornik — 18.25 Podoba Avstrije — 18.50 Televizijska kuhinja — 19.30 čas v sliki
—	20.06 šport — 20.15 Prometni razgled — 21.00 „Ubogi Rihard" — 22.35 Čas v sliki.
četrtek, 10. 7.: 18.00 Spored prihodnjega tedna —
18.05	Male dragocenosti velikih mojstrov — 18.25 športni mozaik — 18.50 Policijsko poročilo — 19.30 čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Kdor seje vihar — 22.25 čas v sliki.
Petek, 11. 7.: 11.00 Gospa Miniver — 18.00 Človek v vesolju — 18.25 Podoba Avstrije — 18.50 Jez — 19.30 čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Salto mortale — 21.15 časovni dogodki — 22.15 Čas v sliki.
TV LJUBLJANA
Sobota, 5. 7.: 14.00 Mednarodni teniški turnir — 17.40 Narodno-zabavna glasba — 18.10 Disneyev svet —
19.00	Jugoslovanska revolucija — 20.00 Dnevnik — 20.35 Srečanja na izseljeniškem pikniku — 21.25 Rezervirano za smeh — 21.40 Inšpektor Maigret — 22.30 Kažipot — 22.50 Poročila.
Nedelja, 6. 7.: 9.00 Madžarska oddaja — 9.25 Poročila — 9.30 Narodna glasba — 10.00 Kmetijska oddaja — 10.50 Otroška matineja — 11.50 Kažipot —
15.45	šahovski komentar — 16.15 Atletski troboj Jugo-slavija-Belgija-Grčija — 18.05 Pirat, japonski film —
20.00	Dnevnik — 20.35 Fantje in dekleta, humoreska —
21.20	Videofon — 21.35 športni pregled — 22.08 Dnevnik — 22.28 Rokomet Jugoslavija-Sovjetska zveza —
23.30	Gimnaestrada.
Ponedeljek, 7. 7.: 18.35 Sonček Bimbo, pravljica — 18.50 človek, ne jezi se — 19.20 Znanost in mi — 20.00 Dnevnik — 20.35 To, drama — 21.35 Koncert — 21.50 Poročila.
Torek, 8. 7.: 18.30 Risanka — 18.40 Po Sloveniji —
19.00	Od Ljubljane do Otočca — 20.00 Dnevnik — 20.35 Romeo in Julija, ameriški film — 22.20 Ljubljanski jazz-festival 69.
Sreda, 9. 7.: 17.45 Oddaja za otroke — 18.30 Velika pustolovščina — 19.00 Pisani trak — 19.15 Zvezdni trenutki — 20.00 Dnevnik — 20.35 Ansambel narodnih plesov „Brasiliana" iz Rio de Janeira v ljubljanski hali Tivoli — 21.35 Ekran na ekranu, četrtek, 10. 7.: 16.30 Kolesarska dirka po Jugoslaviji
—	17.15 Test z glasbo — 17.45 Veselje v glasbi —
18.15	Naši zbori — 18.45 Pol ure z Vilmo Goich In Edoardom Vianellom — 19.15 Polet na Luno — 20.00 Dnevnik — 20.35 Otvoritev dubrovniških poletnih prireditev — 21.35 Počitnice — 22.35 Orion — 23.35 Poročila.
Petek, 11. 7.: 18.35 Jane Eyre — 19.00 Po Sloveniji —
19.20	Naš globus — 20.00 Dnevnik — 20.35 Ni dreves na ulici, angleški film — 22.05 Poletni quiz.
torek nasvidenje — 19.15 Ansambel Maksa Kumra —
20.00	Rradijska igra — 20.47 Pesem godal — 21.00 Parada popevk — 22.15 Jugoslovanska glasba — 23.15 Plesni orkestri in ansambli jugoslovanskih radijskih postaj.
Sreda, 9. 7.: 8.08 Glasbena matineja — 9.05 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.20 Zabavna glasba — 9.45 Počitniški pozdravi — 12.10 Iz opere „Ero iz onega sveta" — 12.40 Od vasi do vasi — 14.05 Koncert za oddih — 14.35 Voščila — 15.40 Haški simfonični orkester — 17.05 Mladina sebi in vam — 18.15 Koncertna glasba — 18.45 Kulturni kažipot 20.00 Koncert opernih melodij — 21.00 Mozaik zabavnih melodij — 22.15* S festivalov jazza — 23.15 Lahko noč z velikimi orkestri zabavne glasbe.
četrtek, 10. 7.: 8.08 Glasbena matineja — 9.05 Počitniško popotovanje — 9.20 Iz zakladnice resne glasbe — 12.10 Nikolaj Rlmski-Korsakov: „Car Saltan" — 12.40 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov — 14.05 Mladina poje — 14.20 Operetne melodije — 15.40 Ir opere »Boris Godunov" — 17.05 Simfonični koncert —
18.15	Turizem in glasba — 19.15 Trio Vitala Ahačiča —
20.00	Četrtkov večer domačih pesmi in napevov —
21.00	Od Ibsena do Ionesca — 22.15 Med novimi deli naše povojne skladateljske generacije — 23.15 Z jugoslovanskimi pevci zabavne glasbe.
Petek, 11. 7.: 8.08 Operna matineja — 9.05 Pionirski tednik — 9.35 Morda vam bo všeč — 12.10 Glasba za dom — 12.40 Čez polja in potoke — 14.05 Lahka glasba za razvedrilo — 14.35 Voščila — 15.20 Napotki za turiste — 15.40 Praški radijski simfonični orkester —
17.05	Človek in zdravje — 17.15 Koncert po željah poslušalcev — 18.15 Zvočni razgledi po zabavni glasbi — 18.50 Na mednarodnih križpotjih — 19.15 Ansambel Vilija Petriča — 20.00 Glasbena tribuna mladih, poj® zbor RTV Sarajevo — 21.15 Oddaja o morju in pomorščakih — 22.15 Ples z Bleda — 23.15 Razpoloženjska glasba.
Izdajatelj, založnik In lastnik: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem; glavni urednik: Rado Janežič; odgovorni urednik: Andrej Kokot; uredništvo In uprava: 9021 Klagenfurt - Celovec, Gasometergasse 10, tel. 85-6-24. — Tiska: Založnika tiskarska družba x o. J. Drava, Celovec - Borovljb.
#
LUX
das
Sortfment
der
Sauberkeit
Gorat Radion
STELLA
%
VIM
lužil
presti
DUAL
OMO
UC-FEINSEIFE
Andy
Comfort
Vsa navedena pralna in čistilna sredstva dobite v večjih in zaradi tega cenejših enotah PRI DOMAČI BLAGOVNI ZADRUGI