PROBLEMI
42-43
SVENO TAUFER: PROMETEJ ALI TEMA V ZENICI SONCA (561)
FRANCI ZAGORICNIK; ZEJA (603)
JOZE SNOJ: KONJENICA SLOVENSKIH HOPLITOV (628)
WOLFGANG HELD: STIEFBEENOVA HISA, prevedel P. S. (640)
2ELJKO SABOLJ: OVIRE, prevedel Franci Zagoričnik (646)
BRANKO MILJKOVIC: PESMI, prevedel Franci Zagoričnik (651)
DUŠAN PIRJEVEC: IZGUBLJENE ILUZIJE (659)
H. BIENEK: POGOVORI V DELAVNICI, prevedla Mimi Malenšek (689)
DR. FRANCE CERNE: PROTISLOVJA NASEGA DRUZBENO-EKONOMSKEGA
SISTEMA V MORALNI PRESOJI (699)
SPOMENKA HRIBAR: SAMO STOJNOST ČLOVEKA (719)
STANE MOZINA: DELOVNA MORALA V NASIH PODJETJIH (741)
ZDRAVKO MLINAR: SOCIOLOŠKI KRITERIJI V GRADITVI
MESTNIH NASELIJ (748)
MILAN PINTAR: PROBLEMATIČNOST PROBLEMATIČNOSTI (760)
ALAIN TOURAINE: LIBERALNI RACIONALIZEM MICHELA CROZIERA,
prevedel A. K. (768)
MICHEL CROZIER: VOLUNTARIZEM ALAINA TOURAINA,
prevedel A. K. (779)
LIKOVNA PRILOGA:
TONE DOLENC: ZENE NOSIJO VODO: ŠAHISTI; DEKLICA S KNJIGO:
V DVOJE SAM
^^^^^^^^^^ SEPTEMBER 1966 ' ' \
REVIJA ZA KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, september 1966
leto IV., št. 42—43
Ureja uredniški odbor: Božidar
Debenjak, Janez Dokler, Niko
Grafenauer, Tine Hribar (od-
govorni urednik), Vladimir
Kavčič (glavni urednik). Mar-
ko Kerševan, Pavel Kogej,
Milan Pintar, Marko Pogačnik,
Mitja Rotovnik, Savin Jogan,
Janez Sedej, Ivan IJrbančič,
Franci Zagoričnik
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 31 00 33, tekoči
račun: 503-8-28 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
24 N-dinarjev. Za študente in
dijake 18 N-dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2,50 N-di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ
v Ljubljani. Tisk, izdelava kli-
šejev in vezava: Tiskarna »Jože
Moškrič« v Ljubljani
Promelej ali tema v zenici sonca
(Pesniška igra s Prologom)
Veno Täufer
— bodisi za tragedijo, komedijo, historijo, pastoral, pastoralno
komedijo, historiko-pastoral, tragiko-histonjo, tragiko-komiko-
historiko-pastoral, za igro z enotnim prizoriščem ali z menjavo
(Hamlet, II, 2)
Nastopijo:
ZBOR	HEFAJST
HERAKLEJ	PROMÉTEJ
KRATOS	ATENA
PANDORA	ZEVS
HIRON	HERA
Jasni
PROLOG
Poljana ob reki
ZBOR:
Prvi :
Hej, semkaj! Tovariši, reka!
H i ron :
Pobočje šumov je vse bolj strmo.
Z e v s :
Ne morem več ...
P r o m e t e j :
Glej, reka odpira vrata!
1 Problemi	561
Heraklej :
Luč vdira skoznje.
Prvi, stopi v reko:
In žge v stopala ...
Z evs :
Kaj od tamkaj proži sulice in kopja?
Prometej :
Sonce vendar! Tjakaj, tovariši!
Hera :
Tema za nami že ježi hrbet. . .
Atena :
Spet bo skočila. Skočila bo!
Prometej :
Glejte, kako se nad reko križajo
ledeni meči jutra!
Heraklej :
Na onem bregu že zmaguje vojska luči.
Prvi :
Pojdimo na bojišče!
Pktne v vodo; voda ga začne odnašati; pade
na kolena, potem obleži; drugi mu pohite na
pomoč, pa jih nemočne tok ustavi; Heraklej,
ki mu je najbližji, mu pomoli roko, pade na
kolena, pa se v strahu obrne in zgrabi za
roko Prometeja, ta ravno tako nagonsko Hi-
rona, Hiron Zevsa.
Zevs, Kratosu:
Pomagaj! Daj mi roko!. . .
Zevs se ujame. Premolk.
Prometej :
Sonce onkraj odpira bleščečo pot...
Heraklej podrsa po kolenih korak naprej.
Z e v s :
Drži za roko!
Prometej :
Pojdimo naprej!
Hiron :
Primite se!
Heraklej :
Dajte roke, tovariši!
Držeč se za roke kakor romarji drsajo po
kolenih v vrsti drug za drugim čez reko; v
zboru mrmrajo staro pesem: »-Le vkup, le
vkup, uboga gmajna . . .«
5C2

Prometei :
Glejte, vse sama luč!
Kr atos :
Bilke, bilkice, bilkice zelene!
H er a :
Cvetki! Cvetje!
Hiron :
Pa zemlja, pil bi jo!
Diši kot staro vino.
Z e v s , sede na kamen:
In kamen! Kako je čvrst.
Prom ete j :
Je z zemlje luč prestopila bregove
v reko ali iz reke se razlila?
In še pada dol na nas ta slap...
Hiron, Hera kleju :
Vstani, tovariš! Daj, odženi se,
kaj čakaš?
H e r a k 1 e j :
Tamkaj spodaj ... misliš, gleda
tudi on skoz to morje, ki nas zdaj nosi?...
Premolk.
Nas vidi? Kam gleda?
Hiron :
Ko sem se spotikal
čez kamenje noči, je bila njegova roka
zanesljiva, topla .. .
Premolk.
H e rak 1 ej :
Njegova beseda je dostikrat
odkrušila ostri rob krikom teme ...
Zevs :
Res, zanesljiva, topla roka ...
Promete j :
Čudna, drugačna žalost... Kot da bi ga čutil
v tem pretakanju ... da vendar je nekje,
tovariš, v morju. Odpahnil je vrata
in ostal na pragu ...
H e r a k 1 e j :
Čudna, drugačna žalost...
Kot da je njen temačnejši del potopil s sabo.
Zevs, vstane s kamna
Njen svetlejši del, se mi zdi, kakor da je
vstal hkrati z mano.
Prom ete j :
Kaj ni z roko,
ko je izginjala v neprosojnost, pokazal
563
vendar v sonce? Kaj sem se zagledal v tla!
Da mi zdaj v očeh kot v čarovniškem kotlu
vro vrtinci mavričnih mehurčkov žarkov...
in se mešajo v sanjsko podobo z mrežami zvezd,
ki so mrzlo padale na nas na dno noči...
Pa vendar...
Plane naprej in začne meriti s koraki.
Atena :
Nikar, cvetje si pohodil!
Prometej :
i Kaj nismo šli za temi liki, ki so težki
viseli dol nad nas! Ta soparica,
ta soparica našega diha, ki se spleta
z zgodnjimi meglami nad dolino in že kopni
z vse bolj rastočo povodnijo opoldanskega sonca!
Pa vendar ... Glejte, roka kar sama,
kot da zna na pamet sanje iz noči, ko smo
si jih šepetali, sama riše v rosno travo
ostre črte, zvezdaste like, napete loke
in objete kroge ...
Heraklej :
Vidim, že ta hip
rasejo iz njih sinje, rumene, rdeče stene
k soncu in oblakom !...
Hiron :
Pogled boža,
že išče okna domovanj !...
Zevs :
Skoraj je že toplejše!
Prometej :
Sanje so resnica!
Daj, stopi po tem krogu! Je? In pa loka
tega lika? Trdna kot korak?
Heraklej :
Vroča, potna beseda je resnica.
Z e v s :
In ta kamen je.
Hiron :
Pa tale mastna, črna zemlja.
Hera :
Cvet — kaj ni zdaj bližji cvetu ob njem
in skupaj oba naravnana za pogled!
Atena :
Tega mi ni žal, ker zdaj šele jih vidim!
Kratos :
Zvezda torej je. Je, prav na sredi sem,
in je po meri mojih sanj resnična.
564
p r o m e t e j :
Kaj nima tukaj prav vsaka sanja
slehernega od nas svoj dom!
Клј se vseljujete tako hrupno?
Z e v s :
Kako veselo, živo mesto.
P r o m e t e j :
Jaz nisem sanjal tako hrupno. V meni
je lepše in svetlejše mesto.
Z e v s :
Videl sem prostornejše te zvezdaste
like, razložene preko nočnega neba.
Promete j :
Tu sonce je resnica, glej, vendar
ni na seženj roke!
Z e v s :
Roke!
Hironu, Kratosu, Heri in drugim
Primi ga za roko!
Hej, še ti! Primite se! Za roke se primite.
In širše, še bolj na široko! Tako, da.
Pa tam, še dalj! Na oni strani, daj,
zaobseži še tisti lok!
Heraklej, Prometeju:
Dajva, nočeš tjale?
P r o m e t e j :
Kako naj rišem tule, kjer so že vse
sčečkale čačke vaših senc?
Heraklej :
Vročeoki, kam greš?
I
Mestni stolp
ZBOR:
Heraklej :
Vprašal sem Prometeja nekoč, ko smo
zidali mesto: — Kako visoko bo zraslo? —
—	Poglej, — je rekel. Pogledal sem v nebo.
—	Kaj vidiš? — me je vprašal. — Temo
v zenici sonca, — sem mu odgovoril.
Ko je odhajal, sem ga vprašal: — Prometej,
565
kam greš?--Zapri oči in boš videl. —
Tesno sem zaprl oči. — Zar teme, — sem povedal
po pravici. — Torej tja grem, — je rekel.
Pandora :
Pomaranči nosim v prsih.
Nebo je pomarančaste barve.
Moje telo brsti veje.
Od kod prihaja zelen veter?
Ptice stresa z mojih udov.
In pomaranči odtrklja onkraj obzorja.
Kot ribi šklepetata
v pločevinastem vedru noči!
Hiron :
Sedel sem zvečer na bregu, utrujen,
z mrzlo skalo znoja na plečih,
z nogami, težkimi do dna vode, ki je padala
pred mano v noč. Mimo je prišel človek,
oči so se mu svetile, ko je gledal mesto:
očitno tujec, popotni, vesel lepega kraja.
Povprašal me je za pot, želel nasvet.
Skomignil sem in molčal.
— Ste tudi tujec? — me je še pobaral.
Kratos :
Noč je vsa pločevinasta.
Dolgčas se trklja po cesti.
Na dnu ceste je krčma.
Cmi možje tolčejo na svoja lesena srca.
Krčmar vari dekleta in smrt
v sanj ave oblake in suličast grog.
Sonce vstaja, sonce zahaja,
riše in briše krog,
kaže in skriva stezice in rože in vrt.
HERAKLEJ:
Je tu urad, ki ukrepa zoper mraz?
Je tukaj Prometej?
KRATOS:
Oba sta tu, Hefajst in jaz.
PANDORA:
Prinesla sem ti šopek cvetja.
HIRON:
Pomoč želim... Besedo vsaj, ki ni mrzla.
HERAKLEJ:
Rad bi mu v oči pogledal.
KRATOS:
Ne stresajte svojih prgišč hrupa!
Se listič vonjave vzburka spokojnost sluha,
566
ki prisluškuje v skrivnost,
kako zbrano bije zvezdna ura.
HERAKLEJ:
Stolpi mesta so že zakrili sonce,
da oropani lastnih senc hodimo skoz sence.
PANDORA:
Sanjala sem o rdečih rožah,
ki so se odpirale v ledenih svečah.
HIRON:
Sinoči je žena trikrat zakričala v snu.
Sanjala je, da se ji je kača premaknila
pod srcem. Držal sem jo za roke,
da bi jo ogrel, a dlani so mi vse bolj
ledenele. Do jutra je snežil mraz
na šipe mojega doma.
KRATOS:
Dež je bil: dežek, spomladanski
in upe zbujajoč. Zebe ljudi, živino
in naravo. Zategadelj je tu urad.
O njem je govoril župan. Njegove besede
so bile lastovke, ki na krilih prinašajo
vonj prvih toplih sap . ..
HERAKLEJ:
Slišal sem župana Zevsa na mestnem trgu:
skoraj da je imel preštete, po datumih
in velikosti urejene naše žulje!
HIRON:
Ce sem štel po žuljih na dlaneh.
Po vbodljajih bolečine v križu.
Po ranah na kolenih in komolcih.
HERAKLEJ:
Prav to kožo zdaj zastrupi z mrazom
še sončni žarek, ki se priplazi kakor kača!
O čas svežega začetka !... Ko smo pripotovali
čez reko senc in rekli: Tu bo mesto!...
HERAKLEJ:
Pokleknil sem in čutil topli prah
domačega dvorišča ...
HERAKLEJ:
Dvorišče — votlo,
hladno kot votlina. Okna so,
vendar mrazeča kot spomin na znojne sanje.
KRATOS:
Pustite sanje, te lahkokrile ptice,
ki nam iz src zobljejo želje in hrepenenje!
Da ni bila tem pticam vaša kri
premočna in pregroba zob?
567
Poglejte tu: rože! Rahel plod
dekliških sanj. In tale mož?
Nežna skrb zaradi žene in otrok.
HERAKLEJ:
Jezik senc! Ušesa iz papirja!
Le zakaj sem stopil v ta suhi,
šelesteči hlad? Da z besedami
se žogam z mojstrom besed?
KRATOS:
V sanjah nas primejo zvezde za roke
in nas vodijo po svojih skrivnostnih poteh.
HIRON:
O, postelja se mi pod noč zazdi
kot grobnica iz kalnega marmora...
PANDORA:
Ko stegnem roko po cvetu, ki se je razklal
v ledeni sveči, mi ranijo prste
ledene črepinje .. .
HERAKLEJ:
Kaj je zdaj resnica in kaj so
sanje? O slišal sem župana! Mesto,
vedel je povedati, kako je lépo
pa pridobitno! Mnogokaj je omenil in naštel,
opisoval njegovo lepo lego, znamenitosti,
ulice in trge, pa vsega tega prihodnje
lepotije, ganljivo in lepó naslikal
pustošenje, obup in strah, ki ga seje mraz
v našem mestu. In tedaj je župan Zevs
še pristavil, da je županstvo že postavilo
urad, ki bo — prav te besede je govoril —
preučil, raziskal in odstranil mraz,
malodušje, skrbi, in kar še pride z njim.
Dejal je še, da v tem uradu dela
za dobro vseh Prometej.
KRATOS:
Potrpljenje! Ure so naravnane
po tiktakanju zvezd.
HIRON:
Naj vidim testo, ki se mesi
za kruh županovih besed!
PANDORA:
Prometeju mogoče ne bi zvenele!.. .
HERAKLEJ:
Kmalu bodo že besede ubijale
kot prozorne ledene kepe!
Pnde Hefajst.
568
HEFAJST:
Splaáila se bo nežna ptica misli,
ki ji pleteva s Prometejem gnezdo!
KRATOS:
Dopovedoval sem jim o pticah
z vso skrbnostjo in nežno ...
HEFAJST:
Gospodična Pandora, o rože!...
PANDORA:
Sanjala sem o rdečih rožah . . .
HEFAJST:
Sanjal sem o vas ...
HERAKLEJ:
Suhe bilke in voščene rože!
Kje je Prometej? Ima oči odprte?
HIRON:
Mraz je vse številnejši. Že se plazi
neslišno skcz zidove, da človeka strese
ledena groza, ko se mu dotakne tilnika.
HEFAJST:
Mraz je element med elementi.
To spoznanje vodi Prometeja in mene,
ko iščeva mu nov odnos.
Pandori
Videl sem vas na vrtu, ko sem govoril
z županom, vašim očetom. Njegov pogled,
ki me je stražil, se ni skril pod vezir
strogosti.
Herakleju
Govoril sem mu o kozmičnih
poteh alkimije in o poslanstvu našega mesta.
Ce hočete vedeti: Prometej eve oči so
ta hip bolj odprte kot kdaj prej: za zvezdnimi
zavesami vek so zazrte v skrivnosti
kozmičnih odnosov alkimije.
HERAKLEJ:
Je mogoče vrh tega stolpa bližji zvezdam,
zvezdnim likom, krogom in križiščem sil
elementov, kot je bil nekoč na rosni travi
sredi lokov, krogov in zvezdnih risb?
PANDORA:
Pota zvezd riše element ljubezni,
pravi stara bajka.
HIRON:
Založil sem že vsa okna, vrata in kote
svoje hiše, da bi mrazu zastavil pot:
omare z jabolki — od njih veje hlad jeseni;
569
razpostavil ogledala, da podvojila bi
domačnost — vse so zdaj prepredla z ledeno
pajčevino svetlobe; mize in stoli svetlikajo
se v polmraku sobe kot ledene gore.
Družina na jeziku zanaša hlad prek praga
v hišo. Odmev besed raznaša mraz
v vse kote doma.
HERAKLEJ:
Mraz je vstal iz Prometejevih likov zvezd!
HEFAJST:
Mraz je element med zvezdami.
PANDORA:
Zvezda je tudi sonce!
HERAKLEJ:
Preširoko je zarisal ceste, previsoko
zasnoval zidove in preveč bahavo
je vrezoval loke oken.
Zidati bi moral po svoji meri!
PANDORA:
V tem mestu sem se rodila!
HERAKLEJ:
In iz bajke zvedela za sonce!
HEFAJST:
Pandora, bajka bo resnica!
Prometejeve račune sem sam pregledal.
HERAKLEJ:
Pandora, ljubezen je v računih!
Mogoče je pet? Ali pa sedem?
Prometej pride
PROMETEJ:
Peče!... Tu! Tu je bila!...
HEFAJST:
Kdo? ... Kaj je mogoče? ...
HEFAJST:
Prometej !. . .
PANDORA:
Vročeoki !.. .
PROMETEJ:
Rumena zora in rdeča zarja hkrati!
Vmes pa, v hipu, ves dan, ves žar sonca!
Kaj me gledate kot tulipani?
Ogenj! Tu! Glej, tu. Diši?
Sončna iskra je osmodila tole dlan.
KRATOS:
Bo ta ogenj vroč?
PROMETEJ:
Sonce na zemlji.
570
KRATOS:
Majhno sonce?
PROMETEJ:
Drobili ga bomo kot hlebec kruha.
HEFAJST:
Inženir Prometej je ujel v svoj račun
sonce, Pandora. Ogenj je samo še
stvar postopka.
HIRON:
2e se mi toči toplota v otrple ude.
KRATOS:
Sredi tiktakanja zvezd
je sonce udarilo célo uro.
Cas je, da grem jest.
Pospravi napise URADNA MIZA, URADNI STOL,
URADNA VRATA v torbo in gre.
PROMETEJ:
V mojem prividu že greje mračne izbe,
širi topel sij in mehko luč na matere,
ki ljubeznivo karajo drobiž, ko ta v drobnih
očkah raznaša žar po vseh kotih; večerjo
pripravljajo in mislijo na potlej, ko mož
dremaje bo pripravljal prostor poleg sebe
zanjo, ki se še poslavlja od plamena, stražarja
toplih, drobnih reči domačnosti in mehke
svetlobe sten in zaves.
HIRON:
Prometej, kri srka tvoje besede!
PANDORA:
Vročeoki kot iz bajke . . .
HEFAJST:
Iz bajke? Bajke živimo.
Sami smo inženirji svojih bajk.
HERAKLEJ:
Sanje torej so resnica?
Pogled v daljavo, ki zanj ne veš,
ali blodi preko barv in črt obzorja
ali drsi na drugo stran obrežja duše
skozi plasti spomina —■ ujame sonce
in že zašije sonce v ogledalu duše? ...
Si že takrat videl privid ognja?
PROMETEJ:
BUo mi je toplo.
Bil sem poln žara in šumenja
kot drevo jeseni.
571
HERAKLEJ:
Tvojega drevesa ni bilo več v gozdu,
ko je prišla zima ...
HIRON:
Ne omenjaj je! Ni je več.
Prometej, še govori o ognju!
PROMETEJ:
Privid je bil kot sled
leta ptičjih kril skoz zrak . . .
Zdaj je tu plod vztrajne in nežne nege:
I>op€k ognja ...
HEFAJST:
... ki bo vzcvetel vsem. . .
HIRON;
V	vsakem domu v tem mestu?
PROMETEJ:
Ta stolp bo sončni vrt mesta.
HIRON:
Zena in otroci živijo v hišici
severozahodno od tega stolpa ...
PROMETEJ:
O, mesto bo postalo sonce!
Njegovi žarki bodo pršeli na vse strani neba!
HIRON:
O Prometej !... Žena, otroci... Ogenj !
Sneli bomo zapahe z vseh vrat in oken!
Ogenj !...
Hiron odhiti
PROMETEJ:
Plamen bo gorel na ladjah in metal sij
na pene, ki jih bo rezala dolga senca
kljuna, ta pa miže, z zavestjo ognjene
moči v svojem trupu, hitel bo vse dalj
v temo. Plamen bo zvesta družba samotnih
in popotnih. Plamen bo risal najbolj sanjske
podobe na stene in budil domišljijo
zaljubljenih in pesnikov ...
PANDORA:
Tebi dam rože, Prometej!
V	tvojih rokah se bodo odprle
v dišeč plamen.
Pandora odhiti
PROMETEJ:
Kadar je ljudem toplo, se imajo radi
in si izmišljajo vesele šale. Kako
privid že greje!
572
HEFAJST:
Sapice besed so še dim raznesle.. .
Ni ga. Razkadil se je v prispodobo upanja.
PROMETEJ:
Dim?
HEFAJST:
Kje imate ogenj razen v svoji glavi,
inženir Prometej?
PROMETEJ:
Tu, v teh rokah, ki so čarale neznano.
HEFAJST:
V rokah imate rože. Ste si zapisovali
vse po vrsti, kakor je želja spletala
poskus?...
Prometej mu hoče dati rože.
Pristoji jo vam,
saj ste znanstvenik pesniške metode.
Upam, da še vse stoji kot v hipu,
ko je pomežiknila iskra iz posode?
Hefajst gre. Molk; Prometej ogleduje zdaj rože
zdaj svoje dlani. Strese se.
HERAKLEJ:
Mraz je hušknil skozi stolp.
PROMETEJ:
Ne, roke so me zaskelele.
HERAKLEJ:
Voda dobro dé, daj . . .
Vzame vrč s Kratosove mize
PROMETEJ:
Je že minilo.
Vtakne v vrč rože.
Nebrižen se mi zdiš . . . molčiš . . .
HERAKLEJ:
Besed se bojim. Bežim pred njimi.
PROMETEJ: .
Besede vališ iz ust kot kamne.
HERAKLEJ:
Nisem prišel, da bi
krušil v sebi kamne in jih lučal
ali se branil z njimi. Upal sem .. .
PROMETEJ:
Lučal kamne? Ti, Heraklej?
HERAKLEJ:
Hotel sem za hip zbežati ljudem,
hišam, cestam, streham, konjem, vozovom,
mizam, stolom, oknom — kockam, kvadrom.
573
kroglam, valjem, stožcem kepam ledu
vseh oblik in samemu sebi; gmoti ledu.
PROMETEJ;
Kakšne mračne sanje mi razkladaš?
HERAKLEJ:
Ah, sanje so privid še vse strašnejši
in še bolj mrazeč ... Slišiš : kakšna stozoba
groza nas že trga — mraz, ki je najbolj
oster, ki prihaja prav iz kosti,
je strah, da so sanje bile morda resnica...
PROMETEJ:
Stud se mi vzdiguje v grlu.
Prikazen iz dežele senc, ki govori
jezik črvov in odmeva pod masko Herakleja!
HERAKLEJ;
Se tudi ti, Prometej, le ogleduješ
v tem zamrzlem svetu? Odkrivaš
v ogledalu leda le svojo podobo?
PROMETEJ;
Kakšne kače ti lazijo po žilah?
Potegne Herakleja k oknu
Oglej si v šipi svoj kalni, nemirni
pogled, usta zvita in vegasta
kot pokopališka vrata ...
HERAKLEJ:
Tam zdolaj se vidim vsak dan.
Srečujem sebe kot v ogledalu.
Ti poglej navzdol. Se vidiš?
PROMETEJ;
Vidim, kar si bil tudi ti nekoč:
življenje, ki se skoz uporni kamen
vzpenja proti nebu.
HERAKLEJ:
Kako zaživijo s tega kamnitega jambora
barve stare podobe!... Ptice so tu.
Cvrčijo .. . Kot bi škripala jadra oblakov ...
PROMETEJ:
Ladjevje iz belega, ponosnega kamna,
ki kljubuje burjam in oblakom,
in ljudje —■ glej! — moštvo, ki ima
svoja opravila; vsi hite vsekražem.
Kaj te ni še nikdar spreletelo,
kako ti, samotnemu, skoz samotno srce
struja kroženje sveta?
Ah, od tod, ko tolikokrat gledam
dol na živo, nemirno mesto.
574
prav v srcu začutim, kako se tedaj
skoz mene pretakajo ceste, hitijo
ljudje, v njem se pogovarjajo
in ljubijo, in krožijo ptice.. .
HERAKLEJ:
Mrzlica strahu!
Strese te sredi križišča, v vrtincu
senc, korakov, glasov in kretenj.
Samo mehurčki grgrajo iz grla.
Mehurčki kot veUke, bolščeče oči zadavljencev.
Iz te visočine nisi opazil,
da se ogleduješ v črepinjah slepih ogledale.
PROMETEJ:
Zdaj me prvikrat zares mrazi.
Kakšna spačena podoba mojih besed
je v tvoji duši! Sem govoril tebi?
Postavljeni so braniki naših teles,
zidovi, strehe našim lasem, ki jih radi
nosimo svobodno — kaj nisem tako govoril? —,
zdaj pa nas čaka še trše delo,
še upomejše gradivo: prst našega mesa,
kamen našega duha, poplave naših strasti,
divje ujme naše lepote in ljubezni!
Težaško garanje zidati dom: okna,
čimveč oken, vrata, čim širša vrata,
temelje, čim globlje temelje — dòma
v sebi. To zmore vsak le v sebi,
sem pristavil, mar nisem, Heraklej?
HERAKLEJ:
Vsak le v sebi, se je kaj hitro razdrobilo
v vsak le zase. Kdaj? Kako? Kot začne
rositi jeseni — ne opaziš, a že se nog
oprijemlje blato in reka teče kalna —
in že bilo je tu in je in bo:
tu je bilo treba kaj dozidati pa prenarediti
po potrebah, ki so se pokazale, spet tam
kaj podreti ali zaokrožiti pa okrasiti
grobosti ali odpraviti navlako naglice
in še tako naprej in v množici opravkov
so se porazgubile sanje kot opeke,
katerih zdaj več ne razpoznaš sred vse
nmožice opek v vsej množici hiš in hišic,
ki si jih je vneto hitel vsak postavljati
za svojo glavo, kvečjemu da si je vanjo
še pripeljal ženo, da mu bo mehkejše
na ležišču, in otroke, da si je potrdil
in zamejil imetje.
575
PROMETEJ:
Se preden prifrfotajo tvoje besede
dol do mesta, so že suho listje!
Ti ne vidiš: kam hitijo, zakaj
bi se pozdravljali in nosili bremena,
če jih ne bi gnala resnica sanj?
HERAKLEJ:
To je resnica — dobro vidiš! —
v rokah in nogah, v košarah in ogledovanju:
nositi, hiteti, odkrivati se in to vse bolje,
lepše kot sosed, skoraj tako kot župan!
Potem pa sosed spet lepše kot sosed
in že kot župan, ta pa spet bolj imenitno,
saj je župan . . .
PROMETEJ:
Iver ti je padla v oko, ko si si tesal
dom in zdaj kalno vidiš!
Pandora mi je dala rože.
Hefajst, čeprav sanja številke,
vendar žarijo v sončni luči.. .
HERAKLEJ:
Pandora je še skoraj nežen popek,
ki je pil za rast sokove
iz daljnih gozdov bajk. Hefajst?
Verjame v bajkah le čudežnim številom,
iz katerih izumlja zlato lestev . ..
PROMETEJ:
V kašni beznici ali kje si storil
greh, Heraklej! Svojo ljubezen
do zvezd in jutra si zapravil z vlačugami
in razgubila se ti je v greznicah.
Zdaj govoričiš o bajki,
da ti ne bi bilo treba verjeti vanjo.
HERAKLEJ:
Govorimo lepó in vse lépo o njej —
kot o bajki. Pa uporabna je kot bajka:
z njo vzgajamo otroke, uporabljamo
jo kot ščit pred psovkami in pljunki
ali pa kot podstavek, da sami
dalj pljunemo ali zalučamo kamen,
nadalje kot izvesek za trgovino
ali okrasek hišnemu pročelju ...
PROMETEJ:
Dovolj ! Živel sem jo in jo živim in . . .
HERAKLEJ:
... tudi jaz.
576
2 Problemi
PROMETEJ:
Ti? Le kje in kdaj?
HERAKLEJ:
V krčmi.
PROMETEJ:
Ti močerad! Prešibak, da bi sam hranil
svoje srce ...
HERAKLEJ:
Tu zgoraj je zračno.
Se golobčke imaš, da jim daješ
zobati trenutke otožnosti. Gledaš,
kako zobljejo, ptički, in je duši lažje...
PROMETEJ:
Prekleto trdo so greble korenine
spomina v srcu po opori! Da je vzklil
privid in rasel v meni. . .
HERAKLEJ:
Visoko stebelce samote!
Stebelce brez vej ...
PROMETEJ:
Da je vzšel kot jutranja krošnja
sonca nad goro teme . . .
Pride Hefajst
HEFAJST:
Očedeno je in pripravljeno: samo ukresati
je spet treba iskro, inženir Prometej,
in buhnil bo ogenj do vrha stolpa.
PROMETEJ:
Do neba! Ognjeni stolp naj priča,
da je ljubezen resnica!
Plamen, ki je hušknil iz moje resnice,
bo dal...
HERAKLEJ:
Dal?! Prometej bo poklonil. ..
PROMETEJ:
Tvojim mrliško mrzlim rokam? Ha!
Kjer bo iskra našla dlan,
ki bo le toliko pri moči, da ji bo
s čistim spominom podržala zavetje,
bo zagorela v plamen.
Iskra je plod resnice, ki sem jo ohranil
pri življenju iz časov, ko je bila
bratovska ljubezen naša edina streha,
naša hrana in odeja,
naša dlan in naš pozdrav!
577
HERAKLEJ:
Torej tvoj iskra ni tvoja,
temveč naša iskra ...
PROMETEJ:
Pri elementih neba in zemlje! Sem se mogoče
zaradi sebe zapahnil v ta stolp?
Zbežal s prividom sončnih žarkov
v mrak, da ne bi sredi njih, ki se prekopicujejo
kot zajčki in zbujajo nežen pesniški navdih
in željo po otroški igri, zmedel misli,
ki se je zasanjala, kamor še niso dosegle
roke? So bile samo moje roke, ki so zdaj
nestrpno trle, mešale, iskale, zdaj onemogle,
stisnjene v pest tolkle ob zid?
Vrez ali zmrzle členke je čutilo
moje telo, ampak bilo je v službi
rok! In to niso bile moje roke.
Vaše! Vseh ljudi!
HERAKLEJ:
Naj živi Prometej!
Živela Prometejeva resnica!
PROMETEJ:
Molči, krokar! O samo ti si ostal
ves siv, ko sem stopil v tole izbo
še s sijem iskre ...
HERAKLEJ:
Sem z njo! Moja je! boš slišal.
Ti ne zaslužiš te resnice!
Jaz Prometeja poznam! Meni večji delež!
boš poslušal. Vsak si jo bo vzel
po svoje in si jo v dom zanesel.
Si slišal copotanje Hironovih
in Kratosovih nog po stopnišču stolpa?
In zdaj se čudiš, ko si nenadoma planil
med nas s svojo resnico in hip nato
že ni bila več tvoja?
PROMETEJ:
Ledene kaplje tvojih besed
so mi sprale vroči obroč veselja
okoli glave in izmile sopárico jeze
spred oči: zd^j vidijo stvari
in njih razmerja čisto. O, zdaj
se ne bom več umaknil. Ostal bom tu!
Ob ognju. Sam bom skrbel, da bo vsak
deležen ognja. Nobeden več kot drugi.
578
HEFAJST:
Vendar, inženir Prometej, kdo
se bo trudil za kurivo?
Nihče ga ne bo nosil za darilo.
PROMETEJ:
Toplota bo ljudi odčarala
mraza, Hefajst. Spet si bodo
podali roke in začutili, da vsem
v istem ritmu bije srce v prsih.
HEFAJST:
Vendar nam bodo še ostala
naša razpoznavna znamenja:
cvetke napuha, vrč laži,
pentlja ponosa, gumbnica lenobe ...
PROMETEJ:
Ko smo se rodili, smo vsi imeli
v peščicah le svoj jok.
HEFAJST:
Mati nas je že z mlekom naučila,
da je pridnost bolj poplačana in...
PROMETEJ:
... in da je ljubezen čudodelna paličica,
ki odčara vse strahove!
Pride Kratos
KRATOS:
S sonca že visijo ledene sveče
večernih senc. Smem prižgati sončece,
da bo obsijalo okenca mojega doma
in pognalo v tek malo ozvezdje sreče?
PROMETEJ:
Potrpi, človek ...
KRATOS:
Da me ne bi v temi zgrešili...
PROMETEJ:
Ogenj bo klical vse, ki živijo
za ljubezen.
KRATOS:
Saj. Namreč dneve in dneve
sem presedel v tem uradu ljubezni.
PROMETEJ:
Ta stolp bo žarel kot večno sonce,
ki pošilja žarke na vse strani
v enaki meri.
HEFAJST:
Naša skrb za mesto bodi ogenj. Težave
mesta za ogenj sodijo k skrbem
občinske uprave!
579
KRATOS:
Navsezgodaj bo sonce klicalo na delo.
Kratos gre
PROMETEJ:
Inženir Hefajst, sporoči Zevsu
in župan naj razglasi
od vzhodnega do zahodnega obzidja
in vzdolž cest, ki peljejo
od južnih vrat do severnega stolpa:
zvezdni kraki cest, ki vodijo skoz srca
meščanov tega mesta, bodo zadrgetali
v toplem ritmu ognja, ki že odseva
s ščita Prometeja,
ščitonosca sonca!
Dodaj še to: Zvezde, ki so zledenele,
bodo spet zakrožile okoli sonca
po svojih večnih tirih usojene ljubezni.
Herakleju
Kaj se režiš neslišno kot lobanja? .. .
Ti bi seveda pustil, da to mesto
zledeni do kraja!...
HERAKLEJ:
Nekaj bi ti mogoče rekel... eh! Vem, da še kamen,
ki z njim zidaš hišo, lahko porabiš
kot orožje zoper soseda.
PROMETEJ:
Gad sika skoz očesne votlinice
tvoje lobanje . ..
HEFAJST:
Ognjeno formulo sem zapisal,
inženir Prometej. Podpišite, prosim.
Grem k županu Zevsu:
več bo rok — višji bodo plameni.
Prometej podpisuje
PROMETEJ:
Herakleju
Ha, ledene gore zavisti, kar si,
bi jih goltale kot listje in še ne bi
ogrele širnih soban svojega obupa.
Hefajst gre.
HERAKLEJ:
Torej ogenj ni za vsakogar?
PROMETEJ:
Ogenj zanikuje temo. Ogenj je
življenje, ki preklicuje smrt.
Ogenj je resnica tistega,
ki verjame v življenje.
580
HERAKLEJ:
Si zdaj postal nesmrten?
PROMETEJ:
Moje srce ... Vsa srca,
ki varujejo ljubezen,
so nesmrtna !
HERAKLEJ:
Cesa vsega ne veš! Bi mi rad
povedal resnico, da bom umrl?
PROMETEJ:
Da si se rodil v znamenju srca.
In da si pozabil, kako si le spremenljiva
lupina elementa med nesmrtnimi elementi,
ki ob spremljavi ritma naših src,
tej veseli pesmi, nenehni spreminjajo odnose.
O, privid tega mesta že vidim v plamenih
ognja, ki se sukajo v srčastih zavojih.
Domišljija lepih prispodob, teh zvenečih
ščitov ljubezni, še ni poznala takšnih likov
in vijug .. .
Pride Atena
ATENA:
Kaj je resnica? Prometej!
Poljubi ga; Prometej ostane v prejšnji drži.
Komaj sem prišla do tebe.
Ceste hrumijo. Ljudje kričijo,
da jih zebe, hitijo sem s posodami.. .
PROMETEJ:
Kakšen veter je zase j al to norost?
HERAKLEJ:
Senca tega stolpa je že zajezila
pretakanje sive reke dneva v ocean noči.
Ledene plošče se grmadijo ...
ATENA:
Neki Hiron, kot se sliši,
je tekel sem, za njim otroci, žena,
vsi s posodo, kar je je pri hiši;
kričal je: »Prometej je pregnal led in mraz!«
Množica je drla za njim: »Sveti Jurij!
K njemu! Prometej ogenj kuri!«
O Prometej, vsa množica je en sam obraz
pisane pomladne norosti!
HERAKLEJ:
En sam obraz? ... Vsa usta
se odpirajo v en cvet besede?
581
ATENA:
Večerna zarja je slehernemu pKitaknila
rdeči cvetni popek med veke.
PROMETEJ:
Glej, grobar, Atenine oči
se odpirajo kot cvet...
HERAKLEJ:
Stopam skoznje kot skoz slepeč obok?
Od daleč glasovi množice vdro skoz okno.
Sem res hodil skoz hodnike,
kjer sem sreča val samotne sence smrti?
Kaj gori čez vse nebo in požira
negibne sence?
PROMETEJ:
Slišiš, kako sape mešajo prasketanje
kresov ljubezni, ki so zagoreli
v vseh srcih tega mesta?
HERAKLEJ:
Ce je tvoj glas glas živega,
naj slišim klic, ki sem ga sanjal!. ..
Naj me zbudi !...
Heraklej odhiti.
PROMETEJ:
Za Heraklejem
Sanje ženejo korenine iz zemlje,
ki si jo oral.. .
Gleda skozi okno
in pod nebom,
ki prek njega tavajo oblaki ljubezni,
se razvejijo v krošnjo renice ...
Listje, ki se osipa in vrtinči
z vetrom, vonjivimi lasmi hrepenenja,
nosi spomine, polne tišine,
ki je skoraj žalost.. . Vendar sokovi
tečejo in krožijo iz trdnih elementov prsti
skoz deblo, ki rase kvišku
k zvezdam in soncu. Navzdol?
Samo spomini se vračajo,
vendar v elemente zemlje, da se spet
povrnejo v odnose večnega pretoka.
Obrne se k Ateni
Sanje in resnica sta roki,
ki se sklepata v objem življenja!
In plameni ognja so prsti,
ki se bodo prepletli
in čvrsto sklenili.
Prometej se nameri v svojo izbo
>
582
ATENA:
Mene še nisi objel...
PROMETEJ:
Atena, ta hip krožijo moje roke
tako daleč, da se mi bodo umirile šele
v vesolju drobnih znamenj ognjene formule,
sledovih večnosti na majhnem belem listku.
Žalil bi tvoje telo, ne bi bil ob tebi,
temveč v vetru, v rekah, v množici na cesti....
ATENA:
Dolge, brenčeče ure samote
so rasle v ovij alke, ki so hrepenele,
da bi okrasile tebe, se oprijele
stebra trenutka iz zraka in luči!
PROMETEJ:
Bila si med prividi srečnih obličij ljudi,
ki so mi bili ohrabrujoča družba v hipih,
ko je bil zid tega stolpa neusmiljeno bel
in strop te izbe nepreklicno nad temenom.
Se privid tvoje pričeske je vzplapolal
v privid sukljajočih se plamenov.
ATENA:
Vendar okoli mojega telesa
nisi ovil tančice sreče.
Naj ti verjamem, da je plamen švignil
iz sanj, ki sem jim bila posoda?
PROMETEJ:
Bila si rdeč rob
belega vrča vseh ljudi.
ATENA:
Torej si lahko pritisnem k ustnicam
svoj cvet iz šopka ognja?
PROMETEJ:
Koga bi rada poljubila, Atena?
Ogenj ali mene?
ATENA:
Hip, ki ga čuti moje telo,
da že odteka iz njega v pesek strahu!
Ce ta hip ti nisi ti, temveč ogenj,
naj poljubim ogenj...
PROMETEJ:
In jaz sem ogenj! Ta hip sem ves
samo ogenj : vsi moji udje so plameni ljubezni,
sibiejše od ljubezni do tebe!
Ljubezen Prometeja in Atene se vije
kot plamen, prepleten med plameni.
Kakšna slepa strast kaplje.
5S3
da bi bila morje!
Atena, ljubezen je brezbrežno vodovje,
ki šele v njem deževna kaplja začuti,
da je elemnt vode.
Vzemi si ves ogenj zase! Hip,
ki bo zahlastal za svojim dimom . . .
ATENA:
Kako naj čutim v večnosti hip,
ki se je utelesil v belini moje kože!. ..
Mrazi me . . .
Prometej vzame iz vrča rože in jih da Ateni
PROMETEJ:
Atena, te rože je ogrela ljubezen.
Odhaja v svojo izbo
Ne skrbi, vrnil se bom k tebi.
Po cesti, ob kateri bodo pozdravljali
ljudje, vsak s svojim plamenom v roki!
Med pozdravi plamenov se bom vrnil
k tebi in ti prinesel tvoj plamen.
Odide
ATENA:
Prometej, te rože so ovenele ...
Prometej !
П
ŽUPANSTVO
ZEVS:
Pametno ste ukrenili, inženir Hefajst,
ko ste nepotrpežljivim meščanom
razdelili številke.
HEFAJST:
Namreč že tretji dan gori ogenj,
s stolpa je opaziti tu in tam
ponoči rahel sij nad mestom,
to navdaja človeka, ko se za hip
predahne med delom, s skoraj
pesniškim občutkom, da je sonce
pustilo sled za kažip>ot zori.. .
ZEVS:
Občutek doma je dobilo sonce,
ste hoteli reči. Beseda dom
postaja meščanom najljubša beseda.
584
HEFAJST:
Ko kdaj mi zaprhuta mimo ušes
drobec pogovora . . . namreč govorijo
tudi, da županstvo požira večji delež.
ZEVS:
Ko jih poslušam v občinskem svetu,
razločno slišim, da menijo
kako je streha njihovega doma
samo strežnik v strehi vsega mesta.
Mestne naprave, sklede, ki je v njih
prostora za žlico slehernega
meščana, žrejo plamene.
HEFAJST:
Trudiva se noč in dan ...
ZEVS:
Županstvo vama lajša breme:
že gorijo ponekod pomožni ognji;
in ljudje so iznajdljivi,
ko iščejo svoj delček sreče
v naporu za skupno srečo:
poglejte tole lično škatlico —
v njej se ogenj spreminja v besede
in jih ohranja tople.
Zevs pogladi magnetofon na mizi
HEFAJST:
Zanimiva iznajdba! Nov prst
na neutrudljivi roki uma.
ZEVS:
Vso ncč sem prebiral besede
in jih spletal v slavolok, ki ga bom
postavil na nocojšnji slovesnosti v čast
vama, inženirjema ognja, in novemu,
ognjenemu napredku k sreči.
Lahko bi bila za marsikoga
le igračka, cvetni vonj kratkočasja.
Meni je nov prst na roki vsega mesta.
In meščani, prst ob prstu, vedo,
da sreča napreduje z redom, ugodje
reda pa slehernega mora nekaj veljati.
Takse na ogenj bo treba vpeljati.
HEFAJST:
Misel mi ni tuja, namreč prizadevnost
naj dobi plačilo. . . Takse naj bi šle
seveda za kurivo? . . .
ZEVS:
Vajin stolp je srce,
ogenj pa je kri tega mesta.
585
HEFAJST:
Vendar Prometeju že zdaj sem in tja
zasika beseda kakor plamen; že drugo
noč in tretji dan razvnema ogenj .. . seveda .
ZEVS:
Po inženirja Prometeja sem poslal sla.
Tudi do mojih ušes so prišelestele
sape nekih govoric ... Meščani godrnjajo.
HEFAJST:
Zoper Prometeja? Postaviti
bi mu morali spomenik!
ZEVS:
Vendar meščani mu zamerijo,
ker si ga hoče zdaj še sam
krasiti s cvetlicami obljub.
HEFAJST:
Priča sem njegovi nesebični ljubezni. ..
ZEVS:
O kateri ne dvomim, da je tudi vaša . ..
HEFAJST:
Gospod župan, svoje delo
ljubim s trezno glavo
in zatorej še bolj kot s srcem.
ZEVS:
Vidim, znana vam je izkušnja,
da je napredek sreče z razumom
tlakovana pot. Prometej je plemenit,
a postavlja plot okoli ognja.
HEFAJST:
Delala in trudila sva se z mislijo
na vse ljudi . ..
ZEVS:
Mesto sreče, ki v njem živimo,
izključuje misel samo nase.
V redu se skriva sreča!
Red je stroj, ki množi in veča.
HEFAJST:
Prometej zdaj svojo vsoto
v ta red prišteva!
ZEVS:
S sanjavim prstom obljub
na puhaste oblake, ki sproti
brišejo, kar pišejo! Tu, na zemlji,
so njegove obljube žeblji, ki z njimi
si sicer prebija napis na spwmenik,
a redu kvarijo motor! Kaj niste sami
rekli, da je ogenj zdaj stvarna številka
586
v razumni računici vsega mesta?
Ko delaš za druge, delaš tudi zase:
kolikor daš, toliko smeš vzeti:
toliko imaš, kolikor si pripravljen dati;
skupno srečo sleherni poganja,
ko vsak za svojo teče.
HEFAJST:
Hočete reči: vsak bo deležen
ognja, kolikor se bo potrudil?
ZEVS:
Vaš zračni jezik znanstvenika
je poln sinje sintakse prihodnjega
časa. Kaj ni pretekli čas sok,
ki poji cvetke na pobočju prihodnosti?
Inženir Hefajst, samo prevajam vaše besede
pustite ljudem zadoščenje za znoj pridnosti,
ne strašite jih z verigo prihodnjih ur! —
vsakemu šopek plamenov po zaslugi.
Kaj niso to vaše besede, le v prijetnejši
časovni rabi: kolikor se je kdo potrudil?
HEFAJST:
Vaše besede kot členi verige
pripenjajo ogenj k zemlji.
ZEVS:
Prometej gleda k zvezdam,
a hodi po ravnih livadah.
Ce hočemo za ognjem kvišku,
moramo stopati navkreber.
Treba je razumnih mož, inženir Hefajst,
ki bodo nasipali vse širše temelje
iz prsti, a ne oblakov . ..
Pride Prometej.
PROMETEJ:
Hefajstu
Sam naj uravnavam ogenj,
ko ti za rožami oprezu ješ!
HEFAJST:
Pobiral sem razmetane listke
ognjenega cveta, ko si ti vonjal
rože. In tu sem zaradi ognja .. .
PROMETEJ:
... ki pojenjuje. S kakšno nujo
me trgate od dela, Zevs?
ZEVS:
Inženir Prometej, ste si do tega
hipa vsaj toliko oddahnili, da bi
dali komu priložnost za zahvalo.
587
PROMETEJ:
Na poti semkaj so mi nekajkrat
zalučali pod noge kamen psovke!
ZEVS:
Krhljive grudice zavisti! Naj vam,
inženir Prometej, čestitam in se kot župan
zahvalim za vse mesto.. . Potrpite hip, sédite.
PROMETEJ:
Hefajstu
Si povedal? ...
Zevsu
Županstvo ogenj .. .
ZEVS:
Vzeli ste mi z jezika in sédite
malce. Ni vse ogenj, da. Boste prižgali?
Ponudi cigarete.
Na takšna majhna veselja niste
mislili, kajne, ko ste snovali
zvezdo ognja? Ne boste. Izvolite,
inženir Hefajst. Meščanom prinaša
prijateljski oblaček dobro voljo.
Mestu je ogenj že odpahnil
široka vrata v svet: tole je pripeljala
prva ognjena ladja iz polnočne dežele . . .
PROMETEJ:
Plameni bodo pognali pod nebo
ognjeno ptico. Ognjeni voz bo. . .
ZEVS:
Da, ogenj spreminja tudi podobno
in red odnosov večjega sveta.
HEFAJST:
Ogenj odkriva umu nova skrivališča
odnosov v materiji...
ZEVS:
Sij plamenov meri napredku sreče
daljše in urne j še korake.
PROMETEJ:
Neizmerna so obzorja ognjenih sanj,
ki se prebujajo v resničnost,
vendar bodo še dnevi in dnevi znoja ...
ZEVS:
Bosta kavo?
Telefonira.
Hera, pripravi,
prosim, kavo za goste.
Obesi slušalko.
588
Izum s cvetne grede plamenov.
Moj glas je z vso toplino
domačnosti mojih ustnic stekel
k ženi. Da ne omenjam, koliko
lahko pomeni živ glas živim
ušesom prijateljske spodbude
pri delu kljub neprijaznim letnim
časom daljave. To sem ravno hotel
reči, Prometej, za take drobne stvari
toplejšega življenja vam bodo
ljudje najbolj hvaležni.
PROMETEJ:
Za ogenj, Zevs .. .
ZEVS:
Za kruh! Za hrustajočo
skorjo sreče.
PROMETEJ:
Ogenj je živ. Ogenj je ljubezen.
ZEVS:
Zivi sta roki, ki segata
po nožu in kruhu.
PROMETEJ:
Privid je žarel v dlaneh
ljubezni, ne v votlini lakote!
ZEVS:
Zakaj vas je sram besed,
ki hodijo med nami v rožnati
kožici, pokriti z žilicami?
PROMETEJ:
Človek je pretok ljubezni
skoz elemente ...
ZEVS:
Za katerimi ljudje tipamo z rokami...
PROMETEJ:
Ljubezen je roka elementov!
Roke ljubezni elemente sklepajo v resničnost!
ZEVS:
S temi rokami jih zgrabimo
in jim spremenimo odnose!
S temi vse močnejšimi in vse bolj
lačnimi rokami — ta zgrabi tu,
druga zgrabi više, spet tista nad njo
še bolj zanesljivo naprej in kvišku,
in spet porajajo nove odnose in z njimi
rase red napredka zanesljivo naprej
in kvišku.
589
HEFAJST:
Piramida materije trdnih,
krepkih teles v otipljivih odnosih!
PROMETEJ:
Kopičile so se ledene gore!
HEFAJST:
Element, ki v odnosu z novim
zgublja silo in pomen ...
ZEVS:
Mraz je bil mrzli kruh sreče.
Da bi se ubranili sile,
smo postavili tole mesto
in vsaka glava je našla svojo streho...
PROMETEJ:
Poznam te besede!.. . Nekdo
jih je že lučal vame ...
ZEVS:
Inženir Prometej !... Utrujeni ste ... si ne bi.
PROMETEJ:
V tem mestu zenice lomijo žarke ognja
v zelene ubijavske zubeljčke, videl sem...
HEFAJST:
Le kako naj ubija materija, ki zaživi
šele v hipu, ko v njej odkrijemo
nov odnos elementov!
PROMETEJ:
Pajčevine laži na prstih sebičnosti!
Na obrežje tega mesta smo pljusnili
kot morje ljubezni, val enak valu ...
ZEVS:
In ti si domišljajš, da si plemenit?!
Ne cvet ljubezni — osat sebičnosti
ti ix>ganja iz prsi na jezik in skoz zobe!
Krut si. Naj bo sleherni meščan
zdaj celo morje ognja? Kaplja, Prometej,
ko išče svojo pot, ustvarja
tudi zgodovino morja! Zakaj hočeš
vsiliti ljudem svojo podobo?
Pusti jim živeti svojo kapljo sreče,
ki ne more postati sama prostranstvo
oceana. Ti bi jim naložil vse breme
nebes na pleča? Zgrudili bi se od strahu.
Kaj nimajo pravice živeti svojih štetih
cvetnih listkov let?
PROMETEJ:
Sem mogoče ogenj namenil za okras,
venček grobu minljivosti?!
590
ZEVS:
Ogenj je zdaj na glavni ulici
tega mesta. Moj govor je odgovor:
Požene magnetofon
Drage meščanke, meščani! Tole priložnost, ko zbrati
smo se utegnili ob ognju, ki je začel plapolati
in je nedvomno eden najlepših plodov, le poglejmo,
kakšni doseženi k poti do sreče so rezultati.
Težke bile so noči in pa dnevi, ko smo proti silam
mračnim za lepše življenje sklenili se bojevati.
Mesto sezidali smo, a že se tu pred mestnimi vrati
zbralo je mnogo težav, ko bilo je že skoraj vse v redu.
Skoraj iz nič smo začeli in nismo kaj prida bogati.
Morali smo si pasove nemalokrat bolj zategniti.
Vendar živeli smo vsi kakor ena družina, kot brati.
Vedeli smo, da napočil bo čas, ko obeti in sanje
lepše prihodnosti več ne bodo privid in plakati.
Ogenj je važen nadvse, saj vsem in vsemu omogočil
silen je, velik napredek. Res, da še ni moč prižgati
tolikšen plamen, da vse ogrel že v zadostni bi meri.
Vsi ideali, ki vodijo nas, kar urejevati,
lepšati dom smo začeli, v znoju vsakdanjih opravkov
vztrajno nas peljejo k sreči in silijo nas, da ostati
treba je zvest idealom, katerih eden utelesil
že se je v ognju, ki zdaj je začel živo prasketati.
Premolk; trak prasketa, slišati je Zevsa mrmrati:
Na tem mestu bi sulica premolka
zbodla k ploskanju ...
Trak še zaprasketa, govor se nadaljuje:
Nasi kresovi v primeri s predvčerajšnjim pomnožili
so proizvodnjo plamenov devetnajst celih petkrati.
Zrasla je proizvodnja prehrane, uspeh trgovine
v tujih deželah je velik. Skoraj že mogel bo dati
ogenj v tem mestu po pet in črtrt plamena na glavo.
S tem se je zvečala vsakemu možnost, da obogáti
mero si reda sreče po zmožnostih pač in po željah.
Nismo dosegli še vseh idealoy in tu baháti
z ognjem ne mislim se. Greje le misel, da bo nastati
moglo na zemlji sreče kraljestvo, da srčni prekati
ženejo ritem zgodovine, ki naša je mati!
Trak zaprasketa in Zevs ustavi magnetofon.
HEFAJST:
Piramida! Stvarna in trdna
do vršaca.
ZEVS:
Prometej, kaj zagrinjaš se v molk?
591
PROMETEJ:
Nimam nič besed.
ZEVS:
Vrzi ideale v svet!
Vsi jih bomo povzeli za tabo!
PROMETEJ:
Ogenj ste povzeli za mano.
ZEVS:
Ti si mož vitke rasti duha
in vzpenjaš se na obsijanem pobočju
ljubezni, vnete za ljudi — ne osipaj
na rast tega mesta listja sanj,
porumenelega v obljube.
Šumenje tvoje krošnje naj bo
dokaz naravne mere idealov . . .
Prihiti Kratos.
KRATOS:
Temne sile narave
stresajo konstelacije zvezd!
Gospod župan! Potres!
ZEVS:
Kakšno bučan je se ti vali za petami?
HIRON:
Vsi so leteli iz hiš.
Kričali in vršeli v vrtinec!
PROMETEJ:
Se ruši stolp?
HEFAJST:
Ravnotežje odnosov se maje!
ZEVS:
Govori živ živim!
KRATOS:
Sem mogoče jaz kriv,
da so hladni njihovi štedilniki?
PROMETEJ:
Steguje se več rok, kot je plamenov .
In da niso kosi ognja
razdeljeni vsem po meri?
HEFAJST:
Zmerjajo naše delo?
KRATOS:
Inženir Prometej, neki Heraklej
je razmetaval med ljudi besede,
da delate drugače, kot govorite!
Da njihov ogenj . . .
592
3 Problemi
PROMETEJ:
Njihov? Heraklejev? Ljudje bodo
hitro videli, da trchnoba sovraštva . . .
ZEVS:
Se odvija vrtinec proti severnemu stolpu
ali semkaj proti županstvu?
KRATOS:
Vrti se okoli sebe, pravzaprav
dobiva obliko ognjenega kolesa.
Tisti Heraklej je vrgel svoj plamen
na sredo trga. Za njim še drugi.
Kričali so, gospod župan, do bodo,
če še ne bo toplo, zažgali županstvo!
PROMETEJ:
O smrtna plesen obupa že dokončno
ohlaja to zvezdno mesto?
ZEVS:
Kdo je zakričal?
HEFAJST:
Prometeju
Ti si krivec!
KRATOS:
V deročem toku nisem
tenko slišal vala ...
PROMETEJ:
Resnica ljubezni je, če je v meni
ostala živa! Izbirati bi moral,
komu živo odseva v očeh ...
HEFAJST:
Ognjena formula je bila že pred vami
skrita v odnosu elementov!...
PROMETEJ:
Izpulili ste mi plamene iz rok...
HEFAJST:
Last materije so. Torej nas vseh!...
ZEVS:
Prosim vaju, gospoda inženirja!
Med stenami te sobe se urejujejo
mere človeške sreče ... Ne delaj ta
prepiha s hrupno tišino vesolja!
Kratosu
Razloži meščanom, da je ukrep
v skladu z namero županstva
in napredkom reda na poti k sreči:
stvari z ognjem na mestnem trgu
bo uravnaval svet meščanov.
593
PROMETEJ:
Zdaj ste mi odtrgali še roki!
Moji roki Herakleju? Požigali
bosta moji roki!.. .
ZEVS:
Kratosu
Ti si jezik in ušesa skupnega urada.
HEFAJST:
Ogenj je zdaj uklenjen v krog!
Zupan Zevs, krog je zaprt odnos!
Naj vrh piramide na mestnem trgu konča pot?
KRATOS:
Hitim: drobni zvezdni prašek,
zgubljen v konstelacijah zvezd,
vendar tudi njihov del!
Kratos gre
ZEVS:
Inženir Hefajst. kolo teče po poti,
če zna kdo voditi os. Upravitelj
lahko popelje —■ kot, denimo, v bajki —
ognjeni voz v nebesa. Mar roki
nista tvoji, Prometej, če lahko
v njih z vsemi prsti držiš cgnjeno formulo?
PROMETEJ:
Moje življenje je usoda ognja.
ZEVS:
Kaj ti ta usoda ni ostala?
In v njej plameni sreče vseh?
Ogenj, ki si ga ukresal,
bo zdaj opravek med opravki vseh.
HEFAJST:
Zupan Zevs, mislite, da ne vem,
kaj vsak od tistih, ki je primaknil
svoj plamenček na trgu, si najbolj želi?
Kako bi ga spet čimprej zmaknil.
Vsak le svoj plamenček gleda in mu nalaga!
ZEVS:
Skrivnost ključavnice na vratih
sreče odkrivate, inženir Hefajst!
Ko se pri svojem, se še ob sosedovem greje,
ko svojega neti, tudi sosedovemu prilaga.
In ko odnaša domov v skledi
še ženi in otrokom, vedo sosedi,
kdaj zajame po svoji potrebi.
HEFAJST:
Mene, župan Zevs, zanimajo
skrivnostna znamenja alkimije,
594
kot jih odkrivajo radovedne oči
v spreminjajočih se odnosih elementov.
ZEVS:
Tako, tako, inženir Hefajst, le za sámo stvar
vneta glava na ogenj nalaga, plamene poravnava.
Drugi pa, veseli vse večje toplote,
nosijo kurjavo, zlagajo pridelek ...
In plod tega veselja?
HEFAJST:
Čutim... kot da se v meni odpira
roža toplote . ..
ZEVS:
Mlinar takrat najboljše moko melje,
kadar pusti njivam dovolj vode.
HEFAJST:
Tebe, Prometej, čakajo plameni
na stolpu, mene kličejo odnosi njihovih
plodov: kresovi v mestu in odnosi kresov
spet teh kresov.
ZEVS:
Kličejo nas naše peči...
Kruh sreče se že peče...
Zevs pospravlja v torbo napis iznad mize
VSI ZA ENEGA — EDEN ZA VSE; pride Hera.
HERA:
Stebelca soparice, ki so se vila
iz skodelic kave, so že dvakrat
ovenela! Inženir Prometej, pridite!
In vi, inženir Hefajst, boste videli,
kako prisrčno se podajo čipke domačnosti
plamenčkom in vzorčkom plamenčkov,
ki sem jih razporedila tu v okras,
tam za uporabo ...
ZEVS:
Svet postaja bolj in bolj
domač.
Prometeju
Se ne kaniš pridružiti?
PROMETEJ:
Ogenj gori na stolpu, sam ...
HERA:
Poslala bom Pandoro pogledat,
če ste si zakrilili z dlanjo
prek reke čela in si premislili.
Zevsu in Hefajstu
Ze ves dan poseda pred ognjiščem,
kdaj pa kdaj pogleda naokrog
595
in z velikimi očmi raznaša po kotih
žar plamena, siplje iskrice pod strop,
sicer pa le plamene, te igrive psičke
gleda in gleda ...
Odidejo, Prometej ostane sam; čez ča's pride
Pandora, molči.
PROMETE,:
Iz teh opečenih rok so mi vzeli
ogenj ... Pandora, čeprav skelijo
dlani, so prazne!
PANDORA:
Poglejte skoz okno, Prometej,
do tod sije žar s severnega stolpa.
PROMETEJ:
Ce se ne bom kmalu vmil,
bodo tisti plameni vse manjši...
Veter, ki se zaganja čez obzidje,
jih bo podavil vse bolj šibke
enega za drugim . ..
PANDORA:
Plameni se zaganjajo, kot da bi
hoteli zbežati. .. Hitite, Prometej !. ..
PROMETEJ:
Da ga bodo spet raznesh!...
Kot meso trgali z bledimi zobmi strahu.
PANDORA:
Ne! Ogenj hrani z ljubeznijo!
PROMETEJ:
Pandora, verjamete, da ogenj greje?
PANDORA:
Ko sem strmela v plamene, so se mi oči
zalile s toplimi solzami...
PROMETEJ:
... samotne žalosti !
PANDORA:
Solze so si želele roke ljubezni.
Vendar, ko sem se obrnila
od ognja in se ozirala po roki...
PROMETEJ:
... so police, stoli in svečniki
odpirali gobce.
PANDORA:
Spet sem na licih začutila
sledove ledenih rož.
PROMETEJ:
No, in potem?... In potem, Pandora?
Pondora molči
596
Kadar sem s stolpa gledal
dol na mesto ... Poznam te solze
ljubezni! Se na vetru so pekle.
PANDORA:
Prometej! Plamene zvijajo
čmi prsti vetra!
PROMETEJ:
Poj diva nalagat na ogenj! Pandora!
Poj diva nalagat svežnje minut in ur!
Hoče Pandoro potegniti za suho, potem objeti.
Rešiva ogenj pred zlobnimi čeljustmi
kač časa! Pandora, vi veste,
da sem zanetil ogenj iz ljubezni.
Na stolp! Ljubezen bo gorela
nad mestom! S stolpa bova z ognjenimi
očmi gledala na mesto in žgala, žgala .. .
Pandora se brani, ko jo hoče poljubiti.
PANDORA:
Vaše oči so jesenske šipe!
PROMETEJ:
Ogenj boste vi, Pandora!
PANDORA:
Vaše ustnice so steklene!
Mrzel si !.. .
Pandora se mu iztrga; pride Kratos
KRATOS:
Inženir Prometej! Zvezde
so podivjale kot splašeni
netopirji v siju ognja, ki slika
divje spake na obličja... in budi
pošasti onkraj sten teme!
Preganjajo me!
Prideta Hiron in Heraklej.
HIRON:
Tu si, močerad!
HERAKLEJ:
Ta kolešček si že namazal, Hiron!
HIRON:
Upam, da bo zdaj bolj skrbno tekel.
HERAKLEJ:
Kje je župan? Kje so te prazne stope?
PROMETEJ:
Kaj hočeta?
HERAKLEJ:
Aha. in tebe! Tisto, kar je in ni.
Kar je ogenj in praviš ti,
da je še resnica in ljubezen.
597
HIRON:
Pravico, ki ji tale vampež
pravi zasluga!
PROMETEJ:
In to sta prišla iskat z noži,
ki se vama bleščijo iz oči?
HERAKLEJ:
Si z nami ali z njimi?
HIRON:
Stran z županom Zevsom!
F*rometej naj bo župan!
PROMETEJ:
In jutri se boš pridušal: dol
z županom Prometejem!
HIRON:
Ce ste si domislili ogenj,
si boste tudi kako in kaj še z njim.
PROMETEJ:
Z nožem vašega strahu na grlu?
PANDORA:
Ogenj ... Prometej ... Glejte, tam v noči!
HERAKLEJ:
Ce je tvoja duša res živela
privid iz dni legende,
če si res oddrobil ogenj
od duše kakor kos kruha —
pojdi, začnimo od začetka!
PROMETEJ:
Obrni ure na glavo, Heraklej!
Vmi reko v drobni curek jutra
in začaraj led v ogenj ...
HIRON:
Jaz sem se prepričal,
da ogenj zares greje!
Živel župan Prometej!
PROMETEJ:
Hvala za županstvo. Naj ostane
Zevs, ki misli po župansko:
Razvoj reda ga je postavil
in zdaj vodita drug drugega:
kadar misli nase, misli
na red, ker je v red ujet.
Ujet kot tole mesto in ves svet.
KRATOS:
Na tem svetu sem samo drobna smet...
598
HIRON:
Kratosu
Nič novega nisi povedal o sebi.
Prometeju
A kaj bo z ognjem? Joj, kaj bo z nami?
PANDORA:
Noč je že razžrla stolp!
Pandore pri oknu spet nihče ne sliši.
HERAKLEJ:
Izpod kupčka tvojih besed,
Prometej, sika kača megle.
Že ti uklepa noge v leden obroč:
ujet si...
PROMETEJ:
Ha . .. Prejle si me razbojniško napadel:
si z nama ali z njimi? Življenje ali smrt?
Življenje! Ti smrt, jaz pa življenje.
Pri elementih neba in zemlje, jaz sem
ujet v življenje! Začutil sem v svoji
duši pretok življenja in doumel,
da so vaše merice strahu pred smrtjo
samo drobci reda. Prah v pretoku
vesolja . . . Pandora, kam stegujete
roke, umazane od pepela?
PANDORA:
Ogenj je čisto sam!... Tema
že polaga nanj svoje šape!
PROMETEJ:
Pogleda skoz okno.
Stegujete roke k zvezdi,
ki nosi moje ime?
PANDORA:
Ugaša!. . . Dajte mi ključ
severnega stolp«. Prosim!
HIRON:
Usmili se nedolžnih
in nebogljenih otrok!
KRATOS:
Repatica ugaša! Kuge,
lakote, vojske, reši nas! O!
HERAKLEJ:
Sleparski čarodej! Ledeni že tudi
tvoja kri? Tvoja resnica je pepel!
PROMETEJ:
Tisti plameni so po vaši meri. ..
PANDORA:
Prosim !
599
PROMETEJ:
Greste z mano na moj stolp, Pandora?
PANDORA:
Zakaj ne verjamete v ogenj?
Sama ga bom kurila.
Ogenj je ljubezen! Prosim, ključ!
HIRON:
Prosim!
KRATOS:
Prosim!
HERAKLEJ:
Ledeni ubijavec!
PROMETEJ:
Naj ugasne, ujet v majhno mero.
Vendar v moji duši ne bo nikoli
ugasnil! Ta je večen. Ta je resnica.
Moj duh gori. Ključ naj vam dam?
Na stolpu bi v samoti zvezd
vaša ogledalca sebičnosti oslepela
od luči svetovja!
HIRON:
Pojdimo! Rešimo kres na trgu!
PROMETEJ:
Kako ga boste rešili,
kö ste ga zložili
po svoji smrtni meri?
HERAKLEJ:
In ti si lagal, da je v njem
resnica in ljubezen?!
PROMETEJ:
Je. In bo še naprej.
Vračam se na stolp:
iz pretoka zvezdnih elementov
se bo skoz mojo dušo pretakala
resnica življenja ljubezni v umrjoče
plamene. Vsakemu od njih bo moje srce
udarilo pečat večnosti! Kam greš, Heraklej?
HERAKLEJ:
K ognju.
PROMETEJ:
Stolp je na tej strani. Tam boš
stopil na ono stran obzidja.
HERAKLEJ:
Saj zato.
PROMETEJ:
V temo?
600
HERAKLEJ:
Kamor kaže ogenj.
PROMETEJ:
Onstran mestnega obzidja
je samo tema.
HERAKLEJ:
Plameni kažejo v temo.
Ven iz tega mesta.
Ce je ta ogenj resnica,
bo gorela v meni bakla spomina
in tako bom zmeraj stopal
čez mejno črto začetka.
PANDORA:
Heraklej, počakaj!
PROMETEJ:
Onkraj obzidja se plazijo skoz temo
pošasti dvoma, obupa in strahu.
Saj te je vendar strah, Pandora!
PANDORA:
Herakleju
Rada bi vsaj čisto malo vedela,
kam greva.
HERAKLEJ:
Mogoče prideva do kraja, kjer bo kdaj
stalo novo, ognjeno mesto ...
PROMETEJ:
Brez poldnevnikov in vzporednikov,
ki jih zamejijo cilji, se bosta
zgubila v samoti. Sama.
HERAKLEJ:
Cilj je začetek. Samo da jim žene
rodijo in bo šlo nekaj tovarišev za nama.
HIRON:
Heraklej, tvoje oči žarijo v temo,
vedar, če si mene mislil, moje
so obrnjene navznoter .. . Gledajo podobo
doma, otrok, ki sem jim dal življenje ...
in žene, ki se stara z mano. Vso srečo
ti želim. In tebi, Pandora, blage
sape jatam skrbi.
HERAKLEJ:
Tu te bo zadavil mraz!
PANDORA:
Kaj ni rojstvo korak
iz ognja v temo?
HIRON:
Tu se trudim. Otroke sem priučil k trudu.
601
PROMOTEJ:
Tu plapola njegov plamen
k stropu doma ...
HERAKLEJ:
Začeti moramo znova!
HIRON:
Ne morem nagnati otrok in žene
od ognjišča, zavetja krvi,
v temo za pesmijo vetra.
PANDORA:
Prižgala bova ogenj v znamenje.
Saj bova mislila na vas z ljubenzijo!
Ogenj do neba!
Heraklej se naglo nameri v nasprotno smer.
PROMETEJ:
Stoj, kam?	I
HERAKLEJ:
K začetku! Ko nas je vse
ogrevala resnica!
Za sceno.
Zažgal bom mesto!
PROMETEJ:
Nikoli! Ne smeš življenja uničiti
z življenjem! Ne dovolim!. . . Nikoli!. . .
Odhiti za Heraklejem.
HIRON:
Požigavci!... Ljudje na pomoč!
PANDORA:
Heraklej! Nikar!... Ljubiti moraš!
KRATOS:
Naj kdaj molči jezik
in poslušajo ušesa,
kako se vrti svet!
Hiron. Pandora in Kratos odhitijo.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
602
žeja
Franci Zagoričnik
I.
in kar naprej kakšna misel sproži kakšen plaz,
ker je nekoč kakšen plaz sprožil kakšno misel.
Rekla sem, da zdaj še ni bilo treba. Prav vseeno se mi je zdelo: en
dan gor ali en dan dol. Tudi brez tega bo zadosti težav. Bila je nedelja,
dan sedmi, ko se vsi drugi dnevi zgrnejo nad tabo in ki se obvezno kon-
čuje z utrujenostjo, z izčrpanostjo in s povišano temperaturo. Na lepem
zelo določno začutiš nekatere dele svojega telesa, roki in nogi, na primer.
Krik svojih mišic začutiš, ker odstopajo od kosti pa ne moreš in ne moreš
vsega zadržati in povezovati nazaj, vrniti v ravnovesje. Cas, čas, kličeš čas.
Cas! Edino oporo pričakuješ v minevanju. Cas, čas, kličeš: tako torej potem
mine usoda. V ponedeljek še vlečeš za sabo svoje telo, ampak to je že
potem, tedaj samo še pojenjuje. Želiš si spati, vendar so stvari urejene
tako, da je dan zdaj spet prvi. Poleg tega ga prikliče tudi neka svežina,
saj te je zdaj nekaj manj in prav iz te smeri začutiš prijetno ožino hladu.
Ogleduješ si roke, povsem zaceljene, brez sledu kakšne rane. Ogleduješ
si jih, saj veš, da si brez njih. Prej so bile pripete z bolečino, bile so
dosti glasno, ne da bi jih bilo treba zato tudi videti. Zdaj jih gledaš, ne
da bi jih mogla čutiti. Držijo se te, ne da bi mogla z njimi vzpostaviti
stik, premakniti prste, oživiti jih.
Zdaj še ne bi bilo treba. Pot je tako in tako dosti strma in ni se ji
mogoče ogniti: tu čez bo treba, skozi to ožetost; treba bo skozi to sušo.
Kolikokrat plane ognje pod noge, zagrize se v stegna, osmodi trebuh in
pljuskne v obraz. Pri vsem tem pa ni možna nobena preračunljivost.
Noben poskus ukane se ne obnese. Kadar zastaneš, te izpareva polagoma
in z naslado, nič se mu ne mudi in s tabo opravi kar spotoma. Ce greš sebi
primemo pot, te mahoma zaobide in plane po tebi. Ko pa pohitiš, ga po-
pade steklost, ihtavo te posname in se ne meni za to, kaj pusti za sabo.
Med naštetimi načini se zdi, da je tretji najbolj primeren. Izpostavljenost
pri tem načinu je veliko krajša, namreč jasno mora biti, da noben način
ni posebno ugoden. Treba pa je vedeti tudi to, da nobeden od teh in no-
603
beden od drugih načinov, ki niso bili omenjeni, zato da bi bilo mogoče
podati čimbolj dojemljivo ter pregledno sliko, in moram zdaj vendar opo-
zoriti tudi nanje, zakaj noben način — lahko rečem —■ srečanja z ognjem
ne nastopa samostojno in tudi prevladuje ne. Še več: stvar je kar najbolj
podobna kakšni krvoločni ali sadistični, vsekakor pa nešportni igri. Pri tem
noben nivo ne prevladuje. Ne samo, da ni mogoč noben dogovor. Igra je
na pol izmišljena. Nasprotna stran sploh ne igra. Zaganja se v nekakšnem
valovanju, to pa ni takoj zaznavno zaradi neštetih vrzeli. Ni nobenega
dvoma o tem, da je bil ogenj prvotno enoten, valoval je v povsem strjenih
valih. Majhna neskladja so bila verjetno prva znamenja žive substance:
kadar ogenj naleti na telo, ugasne. Tako je zelo verjetno, da bi to spo-
znanje utegnilo omogočiti uspešno ustavljanje, na vsak način pa dovolj
spretno ogibanje, ki bi lahko vodilo k rešitvi. Vendar to spoznanje člo-
veku ni dano takoj v začetku, ponj pride šele na koncu.
Koliko tega je, kar se pri tem prepleta, in zdaj je že daleč tisti zdaj
pa res še ne bi bilo treba. V začetku je bilo to kar dosti premišljena be-
seda. vsekakor z zadostnimi razlogi podprta za to, da je bila izgovorjena.
Zgodilo pa se je, da je beseda kljub temu zapadla nekakšni vodenitvi,
oziroma: njena izgovorljivost ni bila več potrebna za njeno navzočnost.
Spričo zadosti jasnih razlogov za besedo beseda sama ni bila do kraja iz-
govorjena. Vendar je usoda besede to pot v obrnjenem sorazmerju z usodo
misli, ki je to besedo pognala v njeno zvočenje. Medtem ko se je beseda
bojevala za svoj izraz in prostor, jo je misel pretekla, spustila jo je iz rok
in odhitela naprej, pravzaprav do konca"! Gotovo da je beseda zaradi tega
uplahnila. Bila je samo določena posledica za določen povod.
Zdaj se pa vprašam, kdaj je ona sploh zaigrala to svojo igro in kdaj
jo je doigrala. Ali je bilo to takrat, ko so prišle iz mojih ust besede zdaj
pa tega še ne bi bilo treba in moraš se spočiti. Ali je bilo končano takrat,
ko je prišlo prehitevanje in je prožnejša vzmet pograbila svojo prednost.
In končno, ali je bilo to ravno v tistem trenutku in ali je bilo prej ali je
bilo pozneje in ali je sploh bilo. Kje pa so zdaj tiste besede. Zakaj so bile
izrečene. Zakaj bi morale biti. Zakaj, ko pa niso niti to. kar se je sprva
še zdelo, da so, ko je namesto njih nekaj drugega, kakor da same niso bile
dobre in jih je bilo treba zamenjati. In vendar besede: tu so. Osipljejo se
z roke, zapisujejo se (komu ali čemu), zdaj še tega ne bi bilo treba, počakaj
še kakšen dan, si rekel, da boš popustil za kakšen mesec. Zoprn si, do
konca si zoprn, zmeraj si zoprn in ali ne znaš nič drugega kakor delati,
sem rekla. Nič ni odgovoril. Potem sem šla prat.
Vse to življenje je eno samo pranje, eno samo snaženje, eno samo iz-
kopavanje iz dreka. In kaj so pri vsem tem skladovnice oglasov, super-
avtomatični pralni stroji na kupe, candy, zoppas, rex, ignis, indesit, naonis,
castor, bosch, miele aeg, hoower, philko, bendix, fides, peči na olje, štedil-
niki, hladilniki, avtomati za pomivanje posode. Dan za dnem. stran za
stranjo. Potrošnja cvete, trgovina cvete, vojna cvete, vode zmanjkuje; če
je je premalo, ali če je sploh ni in je ni in ni in torej klecaš, gora ti pade
na glavo: vse tiste neštete možnosti se ti tako spletejo, da so potem že
same sebi pogoj, lahko obležiš, ali ostaneš na kolenih, kar naprej se pre-
604
pletajo. Ne veš, ali te bo zaneslo gor na dolino ali se breztežno premikaš
po stenah ali z glavo proti naostrenemu zabovju prsti. Brez kakšnega koli
namena ali pripravljenosti zapadeš v takšne okoliščine, lahko se vanje
spuštiš z namenom še enkrat preskusiti svojo zdržnost, še enkrat stopiti
na vrh gore.
To je moja poslednja hoj a na Triglav. Ce bi se mi kaj zgodilo, če bi
zbolela, ali bi se zgodila kakšna druga nesreča, — vsekakor ni mogoče
računati s tem. da bi se sama odrekla — potem bi moje življenje ostalo
brez te poslednje hoje na Triglav, bilo bi neizhojeno. Morala bi oditi,
ampak moje roke bi ostale tukaj uperjene proti julijskemu zahodu —
odšla bi brez rok ali česa drugega.
Ne razumem, zakaj ne bi bil navsezadnje mogoč prenos te posled-
njosti na prejšnje hoje, na predzadnjo. Zdi se mi, da bi moralo biti to
čisto tehnično vprašanje, na primer v takšni obliki: zaradi tega in takš-
nega razloga prenašamo poslednji orgazem z naravo, poslednje srečanje
s srečo v popolnosti na zadnje prejšnje dejanje in s tem končujemo svojo
življenjsko bilanco. Na koncu naj bo vodoravna črta, čez njo pravokotno
pa druga vodoravna črta. Prva naj ponazarja mejo človeške poti. druga pa,
kako gre ta pot čez rob, kako seže preko, zakaj človekova usmerjenost še
ostane — nekaj je v njem, kar je preskočilo njegovo telesnost in ostaja,
izvije se gnitju in smradu in ostaja. Končno se le odlušči. Dokončno je vse
to umivanje. Vse to pranje je sklenjeno, človek je zdaj tako uglajen, tako
čist, da ga ni ostalo nič več. Mogoče se sliši nekoliko spotiklivo, zato naj
takoj poudarim še to. da tista prva črta oziroma podčrta v resnici sploh ni
meja, ni rob, zakaj tisto, kar je bilo najbolj človečno v človečnosti človeka,
se za telo resda ne zadosti, a vendarle nadaljuje. Edino tako je potem
mogoče razumeti Jude, zakaj so lahko pribili na križ Jezusa z nogami
navzdol, saj bi bila v nasprotnem primeru ta podčrta nujno os, pri kateri
bi poglavitni del življenja potegnilo proti prsti in bi tako bil človek obr-
njen z nogami v nebo. Iz tega bi se dal napraviti celo mlin na veter, ali
vetrnica, ki se zelo hitro zavrti, če vanjo pihneš; s svojimi loputami na-
pravi sklenjen krog, ki je sicer iz tršega papirja, ali zi umetne snovi, a se
vseeno vidi skozenj.
Vse skupaj se zdi kakor dosti nečitljivo, pa vendar nekako opazljivo,
pojemajoče, ustavljajoče in spet pa spet kar naprej razpihovano trepe-
tanje, nepregledno in skrivnostno v svoji zaznavnosti, kakor trei>etljanje
oddaljenega krova v času pripeke ali migetanje zvezd ali čuvanje ognja,
to neustavljivo plamenenje, starejše od zgodovine, in jo bo tudi prešlo, ko
se bo ona že nehala. Tako na eni strani življenje, na drugi njegov pre-
ostanek. Težja plat potegne dol in tu so potem usta, tu je potem meh in
gonimo, gonimo to loputanje in ne dovoljujemo mu, da bi se ustavilo.
Prilepljamo se na to uganko, okrog nje so same praznine v vse smeri.
Strastno se držimo svoje osi.
Tega ne prenesem. Ne prenesem, da bi bilo to zgolj tehnično vpra-
šanje. Pravzaprav sploh ne gre za to, za obliko. Ne gre za to, ali je to
tehnično ali kakšno drugo vprašanje in se mi ne upira, ker bi bilo to
takšno ali drugačno. Cisto preprosto: ne prenesem in nočem prenašati: oči
605
imam spredaj in gledam naprej — neštetokrat v mladosti sem hotela, da
bi bile tudi zadaj, ne vem več, zakaj, spominjam se samo te želje, bila
pa je v tem tudi neka nujnost, neka potreba, ali neka telesna hiba, ampak
človek se na to navadi, sprejmeš nase vse to nenadomestljivo, to neza-
menljivo in neodstavljivo in potem s tem računaš. Življenje ti je vsililo
svoje oblike, zato tudi ti od njega nekaj zahtevaš. Pravzaprav zahtevaš
zelo veliko, saj odškodnina je precejšnja pač glede na precejšnjo oškodo-
vanost: nimaš kril, zato si moraš izmišljati ptice itd. Po drugi strani (kdo
ti je tega kriv), zakaj imaš ta nepotrebni in smešni nos. Cemu? Marsikdo
ne bi rekel, ampak to je lahko od sile kočljivo vprašanje; namreč če se ti
ta nos upre, če se ti priskuti. Ušle so mi misli iz rok. Kar vzkipele so.
Bilo jih je večje število v kratkem času in jim še v mislih ni bilo mogoče
slediti. Tako je roka zastala, kakor da je v resnici izgubila nit, pa je ni.
2e skoz in skoz je odprto vrenju. Z vzkipelostjo je pa tako, da pride včasih
preveč nenadoma, tudi kadar še malo ni nezaželena; kakor včasih vzkipi
mleko, čeprav zvesto paziš nanj : v hipu, ko se ozreš drugam, že plane čez
rob. da zakolneš. Zakolneš, ker pomisliš na krivdo in veš, da krivda le ni
čisto samo tvoja. Tudi kadar ga ujameš, je včasih tako, da te silno vzne-
miri: kljub razložljivosti, kljub vednosti še zmeraj toliko čudežev in pre-
senečenj.
To pot ne zakolneš. Ujela si pravi trenutek, zagrabila si ga, držiš ga
v roki. Čudež prenese nate svoj utrip in ničesar ne razumeš. Nočeš razu-
meti. Ne potrebuješ razumetja, odložiš ga. Ne potrebuješ drugih samo-
umevnih reči, odložiš jih. Vse postane veliko preprostejše, mahoma je
preprostejše, mahoma toliko reči odpade, zdrkne z ramen, zdrkne na tla
in še globlje. Za hip pogledaš v oko resnici in to zadošča. Resničnost res-
nice je v navidezno neminljivi minljivosti minevajočega. Potem se oblečeš.
Končana je prepuščenost. Misli se porazgubljajo. Nastane trenutek za-
drege. Zaveš se, da so te gledali. Zaveš se, da si neogibno opazovana z
neštetimi zenicami. Tudi če je ena sama, ali sta dve sami, sramota se širi
naprej. Stol te je videl. Modruje sicer molče, ne izda te z besedami, toda
to njegovo molčanje je zelo zgovorne narave, in kdor bi ga pogledal, bi
zvedel vse. In celo, ni le stol, niti ni predvsem stol. Skušaš se čimprej
potopiti nazaj v misli. Kakor riba na suhem se premetavaš. Veš, da moraš
biti samo to, kar si, in da moreš biti samo tukaj, kjer si. Toda ne! Nočeš
biti riba na suhem, hočeš biti riba v vodi. Po nekem obupnem trzljaju
padeš v vodo. in dokler se do kraja ne zmočiš, se še sramuješ tega. iskreno
se sramuješ tega, da si se znašla v vodi. Zaveš se, da gre za izdajo, da je
bil padec v nebo ali v vodo preveč naključen, da za to nimaš zadosti
zaslug in ne zasluženja. Sprva še čisto zares misliš, da bi se morala riba
vrniti na suho in iskati bolj opravičljive in bolj utemeljene, skratka boljše
priložnosti, a že ob prvi pomisli na to se izdaja nadaljuje: vse, kar se je
zgodilo, je zdaj le še izgovarjanje. Kričiš. S kričanjem povzdiguješ svojo
zlagano poštenost, namišljene zasluge zastran te zlagane poštenosti in
svojo človeško ali ribjo brezmočnost, človeško ali ribjo usojenost na te
razkričane namišljene zasluge za te zlagane poštenosti in tako dalje in
v tem duhu naprej, dokler se do kraja ne zmočiš in si spet riba ali človek,
606
ali eno ali drugo in te potlej vsa stvar nič več ne zanima. Ves potek gre
v to smer, da si najprej riba v vodi, potem si — sama ne veš iz katerih
razlogov — riba na suhem in tako naprej. Vedno se izmikaš svoji usoje-
nosti. Vedno si preveč mokra, še večkrat preveč suha.
To so tista zelo pogostna trzanja, ki prihajajo še potem, ko si že do-
končno in nepreklicno spet v vodi. Plavuti in škrge ne sledijo tako hitro
kakor oko. Zgodi se, da se utapljaš, primanjkuje ti zraka in peska, dušiš
se stisnjena nekje vmes. Drugi odrevenelo strmijo predse v vse mogoče
nedoločene smeri, tako nekateri tudi mižijo in bi človek rekel, da spijo,
ko ne bi bila tudi ta spečnost preveč ohromela. Kakšno je to stanje?
Kakšna so ta stanja? Ali jih je mogoče enačiti z mojim, kadar me prostor,
v katerem sem, izvrže, me zapusti in sem na lepem drugje, ne več in pred-
vsem ne več tukaj. Tega nikakor ni mogoče dognati. Niče^r ni, po čemer
bi se dalo o tem karkoli sklepati. Sebe ne vidiš, prav tako ne veš, kam so
odšli drugi. Ko pa oko spet vržeš nase, vsa čarovnija mahoma izgine. Tukaj
si, ponovno ogorelo drevo. In katero stanje je zdaj pristno človeško,
pristno ribje ali pristno dreveško? Ali naklon k večjemu številu možnosti,
ali naklon k eni sami možnosti? Kadar kdo govori, govori tudi to, ker
mora govoriti, ko že ravno govori. Nekaj je sicer zmeraj res na tem, kar
govori. Na splošno pa prevladujejo že neštetokrat slišane, neštetokrat
znane stvari. Vendar je zopetno poslušanje strahovit napor, to je težje
ugotavljati pri samem papagajstvu. Komaj si je mogoče zamisliti vso po-
trebno mero samoodrekanja, izobrazbe, ki je potrebna za zmožnost za to
samoodrekanje. in visoko razvitega čuta za družabnost. Gotovo se splašiš.
Zapreš se. Zadremaš. Poribiš se in zaplavaš v svoji vodici. In že te spet
nekaj sili na suho. Ne maraš izdajati. Treba se je prisiliti k poslušnosti.
Treba je poslušati. Poslušati, poslušati, poslušati, poslušati, poslušati. Po-
tem te naskoči kakšen načeti stol. Pokaže ti svoje gnile zobe, svoj zob
časa. Skratka, zareži se vate drobcena razpokica. Nepreklicno si kriva in to
vse bolj. Tolažiš se s tem. da je to zaradi prirojene neumnosti. V razpo-
kico vtakneš noht, lotiš se dela. To je sicer opravilo, ki ponazarja člove-
kov notranjo zaposlenost, majhna odsotnost, ki ponazarja stopnjevano
pričujočnost. Tudi to je izdaja. Tudi to je laž. Nobene pričujočnosti ni. Tu
si, ker nisi drugod. Drugod si, ker nisi vsa tu. Nisi vsa tu, ker nisi vsa
drugod tu. Vsa si drugod tu, ker nisi vsa tu drugod tu, in tako dalje. Na
kratko: ne želim si tega. Ne vem več zakaj. Tega preprosto ne maram in
se mi upira. Ne prenesem. Torej hočem, da je neizpolnjeno. Hočem, da
ostanejo tukaj moje izprožene roke. Hočem, da nekaj ostane, kar bi bilo
mogoče še opraviti. Hočem, da se nadaljuje moje srce. Naj je brezimno
in nevidno, to mi ni mar. Hočem na neki način pretentati to podčrtanost
in ostati.
Medtem pa vseskoz in zanesljivo vem, da je vsa stvar v nosu, oziroma,
kako naj si človek zamisli kaj boljšega, kakor je nos. Kakšen naj bi bil
obraz brez nosu. Tega si ni mogoče zamisliti, čeprav v resnici še malo ni
potrebno, da ravno ta in takšen nos ostane. Brez dvoma ima nos svojo
zgodovino in se bo še izpopolnjeval. Spreminjal se bo sorazmerno ali neso-
razmerno z drugimi oblikami obraza in to ustavljanje nosu temu in
607
takšnemu že oznanja bližnji sjx)pad. mogoče bitko, ki že traja, ki že dolgo
dolgo traja. Ali pa ušesa in kaj še vse. Ponovno omembe vredne so tiste
oči zadaj.
Da to, kar pravim, ni moj izmislek, dokazujejo razna rekla. Od tega
naj za zdaj omenim: plava kakor riba na suhem; ali: on je v svojem ele-
mentu kakor riba v vodi; ali: saj nimam zadaj oči.
Se malo se ne opravičujem. Vse to besedičenje tudi ne more biti
dokaz za to, da so ribe na suhem ali v vodi, ali da imam ali pa nimam
zadaj očes. Je kvečjemu posledica in zopet le ena izmed posledic. Tudi to
ne. Ribe so in oči, namreč, brez tega. Tako da ne gre ravno za ribe ali za
oči. temveč za besedo riba. ali za besedo oko. To pa so besede, ki pri-
hajajo od ribe ali od očesa in so bile torej izgovorjene na pol v ribji ali
na pol v očesni govorici, tedaj, ko je bil človek še zmožen pogovarjati se
z ribo ali z očesom. Namreč, stvari tudi danes še govorijo, le da ie človek
že zdavnaj popustil in sprejel to, da se ribi reče riba in očesu oko in
potem tudi ravna z ribo, kakor da bi bila riba, in z očesom, kakor da bi
bilo še zmeraj oko, četudi je gotovo, da stvari potekajo kar naprej, tega
nobeden ne zanikuje, in s tem spreminjajo svoje oblike. Kdo pa še po-
mišlja na to. da se riba riba ali da se oko okoli, da je od tod ribati in kol.
Predvsem pa ne moremo zanesljivo vedeti, da je riba res riba, da je oko
oko. Le z nejevernim zaupanjem moremo stvari imenovati, kakor smo jih
nekoč, oziroma, drugi so bili namesto nas, ki so jih namesto nas poime-
novali. Kako nerodno je to že pri ljudeh: Vzemi Adam ali Adolf, Franc
Jožef ali Franc ali Jožef posebej. Očitno je, da gre vedno za neko tuje perje.
Ali res ne zmore človek, da bi nosil sam svoje, tako kakor nosi riba svoje
luskine ali oko svojo šarenico. Ne, zakaj imenuješ se žnidar ali končan ali
bogataj ali batič. Nosiš za sabo imena, o katerih pomenu ne premišljuješ
več. Tu so, imenuješ se tako in tako, riba ali oko. in ne vprašuješ se, ali
si res riba ali oko, ali si ravno riba ali oko, ali si že nekaj drugega, ali si
nekoliko manj riba in za spoznanje manj oko in bi kazalo, da nase ne
gledaš tako, kakor da si še zmeraj riba ali oko, ampak tako, kakor da si
zdaj že nekoliko manj riba, nekoliko manj kakor oko, oziroma, kakor da si
zdaj več kakor riba, več kakor oko.
Gotovo da ne gre za ribo ali za oko, kadar gre za takšno stvar, kakor
je nos. Očitno je, da tudi ni vsa ta stvar v nosu; ne mislim na prostor v
nosni votlini, mislim na nos, ki ga nam običajno predstavlja beseda nos,
kar je navsezadnje samo del nosu, samo normalno videni del, ne pa ana-
tomsko videni del nosu. Nos, ki ga vidim pod svojimi očmi, v ogledalu, in
je ves nos, ne pa pomanjkljiva celota, ki je takšen ali pa žal takšen pa
takšen, kajti s tem, da je, je o njegovem bistvu čisto vse povedano. To je
potem tudi še gora izpita do dna. Spodaj dol je sicer kakšen potok, kakšen
suhadolnik, ampak to je tako majhna malenkost, da je ne kaže dosti ome-
njati, spričo izžetosti in spričo pripeke. Srce čutiš v sencih, slišiš, kako ti
odzvanja v ušesih, a treba je naprej. Omahneš sicer. Sicer vse sprevračaš
v igro in to igro izrabiš v to, da se zviješ v klobčič in se zavališ po bregu,
da si nekoliko spočiješ noge. Potem pa že spet tečeš in tečeš: naprej pred
soncem in seveda pred žejo in lakoto in seveda pred nočjo in seveda pred
608
hitrim minevanjem časa in seveda pred hitrim minevanjem prostora in
seveda pred otopelostjo in seveda pred blaznostjo, kajti vztrajno vre, kar
naprej vre in vre in stiskaš pesti, dasi imaš prste stegnjene, kar naprej
trgaš z vratu verigo svojih preglasnih žil, dasi imaš roki iztegnjeni, dva pa
hitita za tabo in nimaš zadaj oči, da bi gledale, kako se priklepata na
tvoja meča, na razgrete blazine tvojih stegen. Lahko se ozreš, ampak oči so
nevedne. Sama skušaš dati svojemu izrazu neko segavo pomeni j ivost in
jo mogoče tudi daš. Ali jo daješ s pravo mero, ali premalo ali preveč. In
druge oči, ali je ne dajejo in ali ni ravno ta nevednost najbolj pravšna
mera, ali je izraz gluhosti ali bojazljivosti, ali je izraz ravnodušnosti ali
prezira in ali ni izraz ravnodušnosti ali gluhosti izraz prave mere in bi bilo
mogoče glede na to sklepati ravno na nasprotno od ravnodušnosti ali od
prezira. Ce bi bila resnica zadosti lepa, bi bila očitnejša, tako pa je, četudi
je navzoča, naporna, prekleto naporna. Zato te boli glava. Od te preklete
vročine kar vidno dogorevaš. Jasno čutiš, kako pojemaš, kako razpadaš.
Razmišljaš tudi o higieni in to te poganja v izmikanje, bežiš, tudi onadva
bežita. Vsi trije bežite zdaj po tem bregu, potem pa spet v kakšno pasjo rit,
v kašne razpoke med stenami, ki zaudarjajo po svojem razpadanju.
Padeš in veš, da se nič ne bo zgodilo. Mirno padeš, priznaš svoj poraz,
saj je še zmeraj višji od česar koli. Ali je kdo bral v časniku, kako je nekdo
zato, ker je bil odpuščen iz službe, ustrelil direktorja ali personalca? To
piše v Delu. Članek nosi naslov nekako takole: Morilec ie bil skrajnje slab
delavec. Vzameš na znanje in greš naprej. Pomisliš, da je bilo to dobro
delo. mogoče celo izrečeš. Obenem že veš, da je vse skupaj ena sama hudo-
bija, še več, da je pravo in resnično zlo, zato tudi zdaj pomišljaš, da tisto
celo mogoče izrečeš, kako začetno zlo izsiljuje nadaljnja zla, ampak pri
nadaljnjem stavku, in jih tudi opravičuje, izgubiš vso voljo, ker si še
malo ne moreš predstavljati, kako bi moglo zlo omogočati dobre posledice,
ali celo srečo. Zato ubiješ brezglavo in strastno, kri napenja možgane in
veš. da si sama tista rana, ki jo nasilno odpiraš, razdražena grobnica, ki
pa ne more in noče sprejemati svojih mrtvecev, preveč krvavi in bi se
vse spremenilo v klavnico, v mesarnico. Nasmehneš se, z najbolj srečnim
nasmeškom, ki ga zmoreš, pokažeš nekam z roko in pokončuješ hkrati.
Vprašaš se, kaj je to, kaj so vsi ti vrhovi izžgani, sivi, kakor da so sam
pepel in vendar nemi in molčeči. Spet planeš, pot izginja med- nogami.
Pot izginja spod, včasih se obrne gor, ampak to nima prave besede in tudi
nogi nista pravi, obraz, oči: gotovo sovražno strmijo v vse to, najsi se
nasmihajo, ali poskakujejo, kakor če bi stresala lutko, ki zapira veke in
iztiska iz trebuha: mama.
Edino, kar je v tem trenutku potrebno zares početi, je izpopolnjevanje
nujnosti bega, tako da so izgube veliko bolj kratkotrajne, poraz manjši,
to bo najmanjša mera poraza in zaradi tega sploh ne bo poraz, saj pozneje
porečeš, trajalo je toliko in toliko časa, bil je pravi rekord, četudi veš, da
te prav nobeden ne gleda zavistno; pomembno je, da se s tem postaviš: za
toliko in toliko je to postavljanje neuspešno, vendar pa seže v čas poslej.
Ko bi bilo samo to! Tudi to pot se vrača, a tega nikakor ne praviš, pa
tudi ni takšno, da bi bilo mogoče povedati. Rekli bi, nora si, nora in tisto.
4 Problemi
609
kar bi bilo meni težko, bi drugi jemali za šalo, za svojo zabavo, kar bi meni
jemalo pamet, bi jo drugim poklanjalo. Pamet bi bila tako poceni, da bi
bila že čisto brez cene. Poslušali bi ravno najslabši. Najbolj vneto bi se za-
nimali tisti, ki jim sploh ne bi bilo mar moje govorjenje, temveč bi mi-
slili na vse drugo. Manj pozorni bi bili tisti, ki bi me poslušali zaradi tega,
ker bi upoštevali, da sem nora in da imam kljub temu pravico povedati
ravno to reč, bi me poslušali zaradi tega, da bi si lahko mislili, kako so
sami srečni, ker so sami pametni, ali še slabše, kako so sami pametni
spričo tega, da jasno spoznavajo, kako so sami prav tako nori, vendar še
ne tako daleč, da bi bili tako daleč, da bi bili prisiljeni razlagati o sebi
takšne reči. Tretji, seveda tisti, ki so povsem prepričani, da je njihova
pamet ravno pravšnja za življenje v tem času in ravno na pravem mestu,
tretji bi se me ognili, pogledali bi me samo toliko, da bi bilo vsemu svetu
jasno, kako oni po zaslugi svoje pameti in svoje pametnosti s temi sla-
bostmi nimajo nobenega opravka in kako je pod njihovo častjo, da bi se s
tem pečali in seveda, da bi si mazali oči in dušo s pogledi in s sluhom za
to noro doživetje.
Kdo je temu kriv? Ali jaz? Ali moje skaženo telo? Ali moja hoja na
Triglav? Ali moja svetovna vojna? Ali vojna mojih otrok? Ali to, kar
je prav to, kar se dela, da ni, kakor da ne bi bilo, oziroma, kakor da
sploh ne bi moglo biti kaj drugega razen tega, kar naj bi bilo? Ali je
krivo vse to, kar je v krogu skupaj z vsem tistim, kar je prek obzorja? Ali
sem kriva edinole sama? Ali pa je tako, da je krivda vsesplošna in je
zato nesmiselno govoriti o kakšni krivdi, ker je lepo in pravično poraz-
deljena na vse in govorijo o njej samo takšni nori in prenapeti možgani?
Ali je tako, da smo ljudje in sploh vse, vsi izvrženi, da je težava le v tem,
ker vsak najbolj čuti in vidi samega sebe, zato ne ve, da je izvrženost
drugih prav tolikšna in da smo si ljudje in sploh vse, vsi enaki, vsi
obsojeni, vsi živi ali mrtvi, vsi lepi ali grdi? Govorim, o čemer hočem
govoriti. Govorjenje je merilo moje prisebnosti, moje navzočnosti in moje
enakosti na vrhu ali na dnu obzorja. Tu je ta gora in ni čisto nič kriva,
tu sem ta jaz in nisem čisto nič kriva, nisem lepa in nisem grda in to
sploh ni nič pomembno, kajne, gora! Ničesar mi ne zameriš. V ničemer
mi ne oporekaš. Lahko ostanem pri tebi. ali odidem drugam, na druge
vrhove gledat pod sabo dolino, to veliko neizpolnjeno korito, sposobno
vzdržati vse te gore, sposobno napolniti se do vrha, do mojih nog in se pre-
hvati čez rob med mojimi nogami in mimo njih na drugo stran; korito, ki
je sposobno prenesti vsakršno izravnavo. Še dolgo po vrnitvi se zopet
spuščam v njegov dno. Prvič prvo noč, in dasi je bila vrnitev neogibna in
nepreklicna, se neštetokrat znajdeš zopet na začetku, od koder se začenjaš
ponovno vračati.
Ne pregibaš rok, ne pregibaš nog, ne kričiš. Ampak pot sama beži
pod tabo, sama se odvija, sproti se naravnava pred tabo. Z vso naglico in
kar naprej se prilagaja tvoji smeri. Zdaj je pred tabo gora, zdaj dolina in
vse druge podrobnosti s poti, ki so že za tabo, zdaj pa ponovno izginjajo
za tabo, pravzaprav se ne oziraš nazaj, tako da imaš vtis, kakor da se
610
vse pogreza vate, ampak to samo mimogrede. Poglavitna je ta naglica.
Prav vrtoglava je, in ko je kos poti končan, si na lepem spet na vrhu
oziroma spet na njenem začetku in spet se odvija isti trak in to kar
naprej: film pride do konca in spet se vse začenja. Kolikokrat, kolikokrat!
Skušaš se ustaviti. Vse gre prehitro. Lahko izgubiš ravnovesje. Lahko se
zvališ v prepad, zakaj pot vodi ves čas ob njegovem robu in kadar se cepi
na dve poti ali na več poti, so si vse spet podobne, nobena se ne položi pred
tabo. Vse gre navzdol, vzvrača se v navpičnost, hromi dih. Utripanje in
dihanje sta že davno v neskladju. Zato skušaš zavreti. Ne veš kako, a
jasno ti je, da mora biti ta zavora nekje v tebi, da je nekaj treba obvla-
dati, da je nekaj treba ukrotiti, da je nekje v sebi treba pritegniti uzde.
Nekaj je, nekaj, kar je odvisno samo od tebe. Mogoče si samo misliš, da je
odvisno od tebe, v resnici pa ni. Ampak počutiš se kakor utopljenka, ki
še ni čisto in povsem utopljenka: še imaš malo zraka. Čutiš, kako ti po-
jemlje. Zavedaš se, da je odvisno samo od tvoje moči, samo od tvojih
rok, aH bo premagana sila, ki te vleče dol, ali boš premagana ti. Niti ni
zavedanje, temveč groza, temveč strah, temveč panika. Nikogar ni na
bregu, zagrabil te je krč in bo po tebi. Ne sanjaš, pa tudi ne spiš, tudi
obrazi so na begu. a ni druge pomoči, kakor ta slepa vera, da je vse
odvisno od tebe, da se je treba vztrajno upirati in zadrževati kolesje, ki te
požira; že dolgo si ta film. ki se kar naprej vrti in se kar naprej po-
navlja. In ta upor čutiš. Zaveš se, da zavora je. Ne veš, kje je, ne veš,
kakšna je, a veš, ker čutiš upor, vse bolj ga čutiš. Veš, da je upor mogoč
samo takrat, kadar naletiš na kaj trdnega, na nekaj po prvem vtisu ne-
premagljivega, isto čutiš zdaj, ne veš, kakšno je, ne veš, kolikšno je.
Upiraš se vse bolj kljubovalno. S tebe teče še tista preostala tekočina.
Vendar ne rečeš, to je temperatura, to je vročica, saj veš, kako to ni res,
veš, da si to ti pa nič drugega, veš, da je to tvoja bitka, tvoja nepremiš-
ljena trmoglavost, in tablete vzameš samo zaradi ustaljenega reda; vsega
ti je zadosti in se nočeš prerekati še s tem.
Pravzaprav to s tabletami, to opaviš z neko spravljivo dobro voljo,
z občutkom zmagoslavja in zadoščenja. To se mi zdi vredno premisleka,
ampak ne bi zdaj o tem, in vsega tudi ni mogoče premisliti, ker bi bila
tako otežena sestava celotne kompozicije; s tem ne trdim, da bi mogel
biti okvir poljubno raztegljiv, da pa mi najbolj ustreza ravno ta in takšen
iz ne vem kateri razlogov, da pa se takšnega vnaprej določenega zvesto
držim kakor prej svojega upora. Ne bi zdaj o tem, ker se približno jasno
zavedam, koliko zmorem zaobseči in potem tudi obdržati, po drugi strani
pa je bila takšna šele prva noč po vrnitvi in tej so sledile druge. Glede
na to dejstvo moje zmagoslavje ni moglo biti dokončno in je bilo le tre-
nutni predih med eno in drugo moro. Bilo je dobro toliko, ker je začasni
zmagi sledilo globoko in pošteno spanje, ki je bilo gotovo zelo potrebno,
prepotrebno, četudi ni bilo povsem odrešujoče. V veliki meri je büo le
posledica telesne in duševne izčrpanosti. Moglo bi se imenovati zatišje.
Ponavlja se, kar naprej se ponavlja. To sicer ne pomeni, da se po-
navlja v zelo kratkih presledkih. Veliko je vmes. Zatišje je ponavadi ča-
sovno zelo dolgo, ampak kadar se potem spet zavrti, stopi na dan relativ-
4. 611
nost časa. Cisto na dlani je, zakaj to vrtenje je tako silovito, tako naglo,
da v kratkem času preteče vso dolžino zatišja in gre potem, kadar se
zavrti, tako naglo, da v kratkem času preteče vso dolžino zatišja in seže
še daleč čez. Ni pa zmeraj tako. 2e, če je človek preveč nepripravljen,
prveč odprt in s tem preveč izpostavljen in preveč ranljiv. Potem se ni
mogoče zadosti hitro potegniti vase, zviti se v klobčič in se tako čimprej
postaviti v bran. Velikokrat je tudi drugače. Posebno'kadar ležeš, se včasih
prične tista pot ali katera druga ali prostor okoli tebe nenadoma sukati,
in če se tega zadosti hitro zaveš, še najdeš pravi trenutek, ko kolesje še
ni v pravem teku, ga zagrabiš, z vso silo se upreš in ga počasi prisiliš
k mirovanju. Katerikrat je ta pravi trenutek tako kratek, tako hitro se
zaveš nevarnosti, da se ti posreči z veliko manj moči kolesje takoj usta-
viti, tisti hip, ko ga zagrabiš, tudi že izgine. In to se zgodi kljub temu,
to moram tudi povedati, kljub temu. da se sam začetek vrtenja začenja
dosti prijetno, blago in nenasilno. Prvi krogi te kar potegnejo v rahlo dre-
mavico. Vendar je ta začetni potek, kakor koli je že ugoden, in, če bi ostalo
samo pri tem, se zdi še posebno vabljiv, ta potek je tako vpeljan, da je
njegova prijetnost in nenasilnost samo past za poznejšo dremavico. Sam
začetek že omogoča naglo in uspešno zaustavitev pod pogojem, da se
kolesje ne prepusti vodi, da se pravi čas odpove nežnemu dotiku vode, da
se sicer odžeja do neke mere in poreče v pravem trenutku dosti, tako da
ima še čas poseči po drugih sredstvih. Ce pa te uspava to rahlo zibanje,
ki pozneje na lepem ni več zibanje, saj prvi krog je pravkar zaključen, na
vrsti je drugi, potem si docela v pasti, vse možnosti so skrčene na njen
obseg in tako so preostala le še tista sredstva za obrambo pred iztirjenjem
prostora in časa, ki so znotraj tebe; ni se mogoče oprijeti za stol, ali za
kljuko na vratih, ni mogoče priklicati pomoči: ostala si sama.
Ponovno se vzpenjaš in poti padajo navzdol v svoj vrtiljak. Misliš si,
da je rešitev na vrhu in zato te počasi nese gor. Zanesljivo veš. kaj vse
to pomeni, vse to je že razloženo, vse to je nekako dopovedljivo, kljub
temu greš, mogoče prav zato, ker veš, za kaj gre in to prav želiš in hočeš,
ne navkljub, ampak hočeš in moraš. Izmikaš se breznu, vsemu nedoločlji-
vemu in amorfnemu. Moraš spet enkrat gor. Moraš spet videti, kaj je na
vrhu, da bi vedela, zakaj si spodaj, da bi v sebi vzpostavila povezavo
med tistim, do česar prideš tako s težavo, in tistim, kar prevzameš kot
svojo usojenost. Pleteš popkovino med dolino in goro, čeprav se hkrati
odtrguješ in obračaš dolini hrbet. Veš, da je pot prava in zanesljiva.
Poznaš jo. Znova jo spoznavaš. Vnovič preverjaš markacije. Kmalu boš na
vrhu. Amorfnosti je zmeraj manj. Svet se krči. Vedno hitreje. Vedno več
je kristalov. Vedno manj amorfnosti. In vedno več je svetlobe. Kmalu
boš. Prav kmalu. Ze je vse tako, kakor mora biti. Ze je svoboda. Ze je vse
dovoljeno. Pričenjaš blesti. Brez zveze izgovarjaš besede in prižigaš še
več svetlobe. Izgovarjaš neko ime. Izrečeš, še malo, še, še. Do vrha. Tedaj
se bo na lepem razlilo. Pogled bo pričel odtekati na vse strani. Polovica
Evrope bo okrog tebe in že boš upadala s hvaležnostjo do gore. Ze boš
srečna, utrujena žival, tvoja zasoplost bo pojenjala. Vse bolj mirna se
boš vračala v dolino.
612
Namesto tega stopiš na vrh samo z eno nogo. Z drugo zagaziš v meglo.
Ne doživiš ga. Izmakne se ti. Pomisliš, da je mogoče pravi vrh naprej od
tega, da gre mogoče spet samo za neko novo obliko igre, neko presenečenje
te čaka. Nisi še dosegla vrha. Zdelo se ti je, da si ga spoznala, ampak to
zdaj res še ni vrh. Vendar te zmoti to, da moraš zdaj o tem razmišljati,
zdaj ni čas za razmišljanje. Zdaj je treba le še čutiti, zdaj je čas za čutenje.
Tvoja čutnost je zdaj edino, kar moraš zaznavati. Izogniš se razmišljanju.
2e misliš na to, kako misliš. Ze se izmikaš, že bo uplahnilo. Potem zagaziš
še z drugo nogo v meglo in predte se položi cesta, ob cesti pa so stojnice,
polno stojnic je, polno kramarjev. Lažno zlato. Verižice. Gumbnice. Ogle-
dalca s skoraj golimi slikami žensk na hrbtnih straneh. Pravokotna ogle-
dalca, v katerih hrbtni strani se ogleduješ. Ogledalca v obliki srčka. Prsta-
ni. Spominki s smešnimi zahtevnimi napisi. Spomin na Bled. Spomin na
Bohinj. Spomin na nič. Spomin na vse je nič. Goljufija. Tatvina. Brez-
vestna prevara. Sami prekleti kramarji. Sami podleži. Sami prevaranti.
Same kurbe. Na obeh straneh ceste. Drug ob drugem. Vzdolž vse ceste. Ki
sega do konca. V neskončnost. In se tako združijo v eno s cesto. Ponujajo
svojo lažno kramo. Svoj kič. Stegujejo umazane tace in grabijo za denar,
grabijo za prsi, grabijo za nogo. Zato na cesti nikogar ni. Kajti, če se
ogneš prvemu, se na drugi strani ceste zaletiš v drugega. Pohlepno te doča-
kajo njegove tace. In zagrabijo te natanko na tistem mestu. Kjer prvemu
ni uspelo. Tretji si privošči še nekaj več. In tako naprej. In zato je cesta
prazna. Nobeden ji ne pride do konca. Zato se temu ogneš in se vrneš na
vrh, na tistega, za katerega si prej mislila, da ni bil pravi. Zdaj veš, da je
samo eden, da je bil pravi, veš, da drugega ni, da drugi ne more obsta-
jati. Vrneš se na tisti svoj prvi korak, ki je bil še svetal, vendar je zdaj
že zelo potemnel. Skoraj da ni več nobene svetlobe v njem, a toliko je je
še, da se ti povrne upanje, saj je vendarle prav tisti, treba je samo ubrati
pravo pot naprej. Zakoračiš v drugo:
v drugo smer. In že spet je pred tabo cesta s kramarji. Takoj se
umakneš, stojiš na eni nogi, poskusiš drugam in zopet kramarji. Tako
ostaneš sama. Ne ljubi se ti več. Vse te že mine, ali si tako domišljaš in
hočeš nazaj. Vendar je vrnitev zdaj prav tako gosta in neprehodna, zavita
v meglo. Poskušaš in poskušaš, a nikamor ne moreš. Megla je tako gosta,
da ti komaj dovoljuje premikanje. Tudi drugih razlogov je polno, tudi
notranjih ovir zoper vrnitev. Kajti vrh je ostal, vrh je tu nekje blizu. Ni
gore, ki more biti brez vrha. Spet se vrneš gor. Zdi se ti, da ga obdaja
umetna svetloba. Zdi se ti, da vidiš luč. Ampak ne daš se prevarati.
To je, edino, kar ti preostane, ali pa prehoditi vso tisto dolgo cesto kra-
marjev od začetka do konca, to pa pomeni, da te ne bo več dosti ostalo,
ali pa te sploh nič ne bo ostalo. Zakaj ta, prvi kramar, ki te je vabil, je
tako lep in ustrežljiv. Videti je, da ne bo od tebe nič zahteval, četudi ti
ponuja vso svojo kramo. Všeč ti je in se ti zdi, da bi mu lahko kar po-
pustila. Veš pa, da je njegova krama edino, kar ti je pripravljen dati, od
ostalega ne bo odstopil, ko ti vendar daje vse. Njegov obraz se ti zdi
izumetničen. Zaveš se, da on obvladuje svoj obraz. Lahko počne z njim,
kar hoče. Lahko se nasmeje in te udari obenem. Kadar hoče, ti da vse,
613
kadar hoče, ti spet vse vzame. Ti pa si iskreno grda in že stara in si spet
lepa in se nasmeješ samo takrat, kadar si srečna. Drugi ni grd, pa tudi ni
preveč lep, temveč je pameten in govori samo o svojem poštenju. Obsede
te s svojimi besedami. Ze vnaprej fnu vse verjameš. Zaupaš mu in priča-
kuješ, da boš zdaj mogoče srečna. Potem pa na lepem, da sama ne veš
Jcdaj, zaškrta z zobmi. Njegov obraz je bolj in bolj grd. Najprej pokaže na
prvega, potem pokaže nate, potem pokaže na tretjega in na vse druge.
Oglasi se zverinjak. To cesto imenuješ Zverinjak kramarjev. Njen ostudni
smrad sega že do sem. Smrad po cigaretah, smrad po bencinu, smrad po
žganju, smrad po njihovem gnoju, smrad kuge, smrad kletke.
V to smer se nočeš odpraviti. Preostane ti to, da težo z edine noge,
s katero lahko stojiš na vrhu, previdno porazdeliš na obe nogi. Tako stojiš
z vsako nogo samo na pol na vrhu, ampak stojiš. Krepko se upiraš, ampak
stojiš. Popolnoma dobro stojiš. Res je, da ne boš zdržala dolgo. Res je,
da te bo prav kmalu spodneslo, ampak tik pred tem se boš kljubovalno in
iz zlobe postavila na svoje noge, četudi se boš morala zaradi tega odpo-
vedati tlom in se dvigniti od tod. Celotni naklep ti uspeva. Povsem ti
gre od rok ta reč z nogami. Uspeva ti, svetloba se vrača, na nogah si,
predreš meglo. Poletiš in si ptica. Sežeš do vrhunca vrha, potem omahneš
utrujena kakor pes: preletela si vse ceste in vse poti in ničesar ni bilo, kar
bi te moglo ustaviti. Ničesar ni bilo, kar bi te moglo do konca pohabiti ali
uničiti. Dosegla si vrh in zdaj se prepuščaš padanju. Prepuščaš se. Pre-
puščaš se. Veš, kako dolgo. Za seboj te potegne v dremavico. Toda zdaj
vladaš. Zdaj se ne daš več. Vse to je urejeno. Nasmehneš se sopotnikom,
na levo, na desno. Nič se ne more zgoditi. Padeš in veš, da se nič hudega ne
more zgoditi. To padanje je zdaj v tvojih rokah. Lahko to vsemu svetu
dokažeš, lahko se s tem bahavo ponašaš. Zgodilo se bo. kakor je tvoja
volja.
IL
Velikost sonca je enaka velikosti
človeškega stopala.
Heraklit
Zdaj še tega ne bi bilo treba. Ali ne znaš nič drugega, kakor samo
delati, pravim samemu sebi. Pri tem pa zelo natančno vem, koliko mi je
do dela in da ni delo samo tisto, kar me predvsem veže k delu, temveč
da je tisto nekaj drugega. Očitno je, kako si kar naprej nekaj prizadevam.
Pravijo mi, da sem delaven, da sem garač. Zmožen sem se gnati za delom
tako daleč, da je to gotovo že smešno. Nobeden mi ne reče žal besede.
Mogoče odobravajo, ko veliko postorim, česar potem drugim ni treba. Le
včasih kaj takega kakor prej: zoprn si, zoprn, do konca zoprn. To me
zahode, ker vem, da sem spregledan. Razgalja me, in če bi se to samo
nadaljevalo, bi bil hitro razgaljen do konca. Moja zgodba bi bila zelo
kratka. Ne bi se mogel braniti, ker bi bilo vse prehitro in vse res. Enako
prizadene, sicer nekoliko manj, a vendarle prizadene tisti prijazni, odkrito-
614
srčni Korlov obraz. Pogleda okoli sebe in ti spričo takšnih, ki smejo sli-
šati, reče: Zakaj se toliko ženeš? Ce boš hitro naredil, boš pa potem brez
dela in ti bo še kakšen kaj rekel. Delaj počasi, da boš imel za sproti. Ce
bi bil sam z mano. bi mi to povedal z vso resnobo, ki bi jo mogoče še pou-
daril in bi govoril z mano kot starejši, izkušenejši. Tudi v tem primeru bi
me bilo sram. Saj sem vendar dosti odrasel in se mi ne bi bilo treba
ustrašiti, da kdo ravna z mano kot z mulcem. Vzel bi za šalo, ali pa bi mu
razločno povedal, da drugače ne morem, da ni tako hudo zlo, če kdaj tudi
drugim odžiram delo, da potem stojijo in so izpostavljeni, da nanje pade
kakšna beseda. Toda Korl. ki je hitro ocenil situacijo, ki je bila drugačna
od te na štiri oči, se je smejal sicer dobrodušno. Bil sem še v večji zadregi
kakor prej, on pa je imel še zmeraj prav. In če bi bil v bližini kakšen pred-
stojnik, bi vso stvar še bolj poudaril. Slišalo bi se kakor dobra šala, in
prav res je, da bi bilo smešno. Se zmeraj bi imel prav, čeprav bi me žalil
medtem, ko meni še na misel ne bi prišlo, da bi kaj odgovoril, kaj šele. da
bi spravil iz sebe kaj pametnega. Nasmehnil bi se tudi sam, toda tako,
da bi nehote še bolj poudaril svoj neprijetni položaj. Tista poštenost, koli-
kor je imam, me sili, da dodam tudi to. kako v Karlovem ravnanju še
malo ne bi bilo škodoželjnosti in hudobije. Prepričan sem, če me je spre-
gledal enkrat, da bi me zlahka tudi zdaj. Ne samo to. Moje odzivanje je
lahko predvidel, tako pameten je, in me ie hotel s tem samo najbolj
uspešno in hkrati najbolj nazorno poučiti, kako je s to stvarjo, ki jo poč-
nem. Je pa res tudi to, da ie bil ta poduk brez uspeha. Njegova nazornost
ni zajela pravega obsega in je odkrila samo del resnice in te je bilo čisto
premalo, da bi se bilo lahko z njenim odkrivanjem karkoli spremenilo.
Potrebno bi bilo čimveč takšnih slik postaviti drugo ob drugo, potem bi
se šele videlo, kaj je kaj in kako sploh stvari potekajo. Sele v tem pri-
meru bi se potem lahko za kaj odločil in bi skušal na kakšen način vpli-
vati na potek. Gotovo bi morala biti potem celotna slika tako popolna, da
bi bile vse take stvari same po sebi očitne. Ne bi potreboval nobene poseb-
ne izobrazbe, tako bi moglo biti vse očitno. Samo pogledal bi. seveda bi pri
tem tudi mislil, in postavljal bi stvari na pravo mesto, tako da bi bil
celotni potek kar se da uspešen. Res je, da do takšnih slik prihajam. Teh
slik je celo precej. Vendar kaže, da je njih število zelo pičlo v primeri z
okviri, v katere so postavljene. To velja že za sámo delavnico. Potem so
tu še druge delavnice, ki so povezane s to. Potem obrat, pisarne. Drugi
obrati, druge pisarne. Uprava in najširši okvir obdana z visoko cementno
ograjo. Na vrhu ograje je steklovina nasajena v cementu in strmi pokonci
in čaka brezumnih rok in neg. Na nebu njenih krvoločnih zob pa je raz-
peta bodeča žica in rjavi. To je njihovo poglavitno početje. Razen da se
žica kdaj tudi potrga, kadar jo rja pregrizne. Včasih popusti tudi ograja
pred časom, a jo takoj spet popravijo, zakaj onstran ograje so spet drugi,
še večki okviri. Legalni dostop do njih oziroma od njih vodi skozi vra-
tarjeva vrata. Tukaj ni posebnih ovir za to. da prestopiš okvir; le kadar
hočeš ven. stojiš v vrsti in čakaš, da te pretipljejo od nog do glave, ali
nisi kaj odnesel. Po vsej svoji dolžini je tovarna odprta proti reki. Tu
čutiš prijetni, sveži vonj svobode. Poleti se potopiš vanj. med odmorom se
615
skoplješ v Savi. Včasih pridejo po njej tatovi. Pogosto pa pod škarpo
kakšna stara ženica nabira odpadke: železo, drva ali cunje. Bolj ko se
odmikam od svoje celice, več je slik. V nasprotju s tem pa podoba celote
vedno bolj bledi, vedno bolj se izmika. Zraven pa še to. da sem vedno bolj
tujec, bolj ko se odmikam od jedra prvega okvira. Svobode je vedno več,
zato pa je vedno manj možnosti.
Po vsem tem ne more biti čuda. zakaj nimam odgovora ne za druge
in ne za sebe. Ce bi kdo po vsem tem, kar sem že povedal, sklepal karkoli
in iz tega delal, naj ga opozorim na to. kako sem sam daleč cd tega in
ne tvegam, da bi kaj takga poskušal. Pa ne zato, ker bi na to premalo
mislil, ob strani puščam tudi vprašanje osebne pripravljenosti za takšno
početje — vprašanje poguma. Stvar je res v tem. da so slike posameznih
reči, posameznih dogajanj preveč poredke in zato ni mogoče sestaviti
celotne podobe celotnega dogajanja. Tu sem kratko malo potreben, sem
sem postavljen. Delam svoje in še kakšno delo, dobro ali slabo, in vse
drugo je tako, kakor da je tukaj zaradi dela, ne pa zaradi mene. Samo dva
sva tukaj: jaz in skupnost. Jaz sem pred skupnostjo, kakor kamenček
v mozaiku, pozna svoje sosede, a že prek njih ne vidi sosedov svojih so-
sedov, še manj pa vidi celotno delo in ne more vedeti po vsej zmogljivosti
svoje vednosti, ali je celota dobra ali zanič. Lahko si samo misli, da je
takšna pa takšna. Berem tovarniški poročevalec, hodim na sestanke in vem
vse tisto, kar nekje sklepajo, da je zame potrebno vedeti. To, ta vem, nika-
kor ni v skladu s tistim, kar bi hotel vedeti. Vem, kako neke stvari niso
za moje oči in za moja ušesa, vendar to niso samo takšne stvari, zaradi
katerih vtikamo v ušesa dušilce zvoka. Zato se zgodi, da gre moje ravnanje
v nasprotno smer od tistega, kar se ponuja mojim očem in mojim ušesom:
ne berem časnika in se izogibljem sestankom. Ne bi mogel reči, da sem
previden in nezaupljiv. Sam hočem odločati, v kaj bom veroval in čemu
bom verjel. Spričo moje pomanjkljive vednosti je moje ravnanje dozdevno
pravilno. Toda ta pomanjkljivost obsega tudi to dozdevno pravilnost. Rav-
nam dozdevno pravilno in moja zagnanost v delo je v veliki meri prav
prikrivanje dozdevnosti pravilnega ravnanja, in glede na to. da kradem
delo tudi drugim, to prikrivanje ni prirejeno samo nasproti drugim, ampak
tudi tistemu delu samega sebe, ki se upira tej pomanjkljivi vednosti. Tako
ne povzročam nesoglasja le med seboj in svojimi okviri zunaj sebe:
nalagam si še vsa mogoča in nemogoča druga opravila, ki jih od mene
nobeden ne pričakuje in nobeden ne terja. Res je. rečem Korlu — tako
mi je namreč ime. Vseskoz sem bojavlji\^ Strahopetec sem. In zelo spretno
in z vso vnemo gojim to svojo bojazljivost. Vsa ta previdnost in navidezna
smotrnost je v resnici zelo nebogljena in z njo ne sežem niti čez svoj naj-
ožji okvir. Me pa tako zaposluje, da dosezam neko samozadostnost in kadar
ta samozadostnost popusti, kadar pojenjuje, tedaj se spet zaženem v delo.
Ne rečem ne bele ne čme. temveč se izpostavljam s tem delom, ki včasih
celo sploh ni delo in se velikokrat samo delam, da delam. Nekaj razbijam.
Nekaj napeto premišljam. Poženem stroje med odmorom. Veliko zaslužim
zato, ker veliko delam. Zaljubljen sem v delo zato. ker mi nadomešča,
ker izpolnjuje, ali bolje pokriva tiste vrzeli, ki jih delajo manjkajoče slike,
616
manjkajoče podobice, ali kamenčki v mozaiku. To so vrzeli, ki so v resnici
izpopolnjene, le da mojim očem niso dostopne, torej sploh niso vrzeli. A
tudi če bi bile, bi bile še zmeraj del celote, sicer pomanjkljivi del pomanj-
kljive celote, in vendarle. Ce pa jaz odidem in bo ostala skupnost sama
brez mene, se to še malo ne bo nikjer poznalo, le mene ne bo. Izbire ni.
Edino, kar morem storiti, je to, da vztrajam, da delam, da jem, da spim,
oziroma da delam in počivam za delo, vse za delo, za delo. za delo in tako
in kar naprej, naprej. In tako in s tem preživim svojo mladost, svoja ne-
zrela leta. svojo starost. In kaj še?
Ne vem prav. kaj še. Vse kaže, da beseda krvaveč prihaja od korena
kar. Zdi se mi, da kar pomeni predispozicijo, dovzetnost za kaj. Kot vezni
člen v stavku ima neko izrazito svojo, integracijsko vlogo. To je koren,
ki povezuje Apeninski polotok z Balkanom, oziroma staroselce s Slovani.
Najbližja keltska izpeljanka se mi zdi kam, od tod verjetno tudi Koren
v bližini Krvavca. Najbližja slovanska pa karv. Od tod Karni, krnica, ali
Krn, pc drugi strani pa kri, krava in Krvavec. Posebno bližnje zveze so
med kri in krava. Verjetno sta si bila izraza prvotno zelo blizu. Razloček
je moral biti zelo neznaten. Beseda karv je bila v celoti zaobsežena v vlogi
korena pi-votne oblike sedanje besede krava. Nekaj podobnega je moralo
biti s Krvavcem. Njegova sled vodi k prejšnjima dvema besedama: karv
in karva: ne pa samo k besedi kri, ali samo k besedi krava. V šoli smo
slišali razlago, da beseda Krvavec izhaja od tod. ker vzhaja sonce izza
Krvavca in je tedaj krvavordeče. Ta razlaga se mi nikoli ni zdela za-
dostna. ker v našem kraju takšen pojav ni bil nikoli opazen. Namreč zato,
ker mora biti sonce že zelo visoko, ko se nam lahko šele prikaže, tedaj
pa je že izgubilo svojo krvavo podobo. Veliko bolj proti zahodu, se mi zdi,
bi bil pojav takšnega vzhajanja mogoč. Moram pa pripomniti, da gora
sama za takšne oddaljene kraje nikakor ni mogla biti posebno zanimiva,
ne zaradi svoje lege in ne zaradi svoje višine in najbrž takšen pojav ne bi
mogel s pridom vplivati na poimenovanje gore. To je morala biti v veliki
meri stvar tukajšnjega življa, stvar ljudi, ki so na goro prihajali s svojimi
čredami, ki so na njej živeli. Ce pa je že pojav sončnega vzhoda kaj vplival
na poimenovanje gore, potem pa prav gotovo in zmeraj bolj si upam misliti
o tem, potem je bilo prav gotovo večje število, če že ne cela kopica po-
javov, ki so vplivali na ta starodavni, na pol božanski krst. Ze davno,
davno pred tem, milijone let prej je iz nekega neimenovanega in zdaj
neznanega ognjenika bruhala proti nebu para kovine, ki se je potem
strjevala in padala nazaj na zemljo v obliki drobnih, bleščečih se, krvavo-
rdečih kapelj. Te kaplje so zvečine podobne velikim kapljam strjene krvi.
Pomišljal sem tudi na izraz »solze krvi«, pa sem ga takoj zavrgel, ker te
solze zanesljivo niso slane, še bolj gotovo pa so lahko samo poceni, edinole
sentimentalnosti namenjen izraz. Bile pa bi te solze krvi v nasprotju s
poraslostjo gore, saj kakor je znano iz šole, sol absorbira vlago in zato
ne bi bila mogoča nobena rast rastlinja. Prsti sploh ne bi bilo in gora bi
bila že davno izprana in oblikovana čisto drugače.
Le eno je mogoče, ali sem zares nor ali pa sem nor zaradi česa dru-
gega. Razlika ni velika glede na posledice, ki so si podobne. Ker pa za
617
zdaj še vse možnosti tudi različnih posledic niso znane, se mi zdi prav,
da nekatere stvari, ki so se mi zgodile, pogledam od blizu in da poizkusim
videti in razumeti njih mehanizme, kaj je bilo, zakaj, da bi potem lahko
posamezne primere med sabo primerjal in ugotovil, katera moja ravnanja
so bila primernejša, zaradi katerih različic v samem poteku posameznih
ravnanj, zato da bi se končno uprl neredu in kaosu in temu, da gre vse
tako, kakor drugi hočejo. Pogledati je treba v vse, kar se lahko vidi.
Prva mi prihaja na misel gora. Kar se je tam zgodilo, se vleče za mano
že dolgo, že več let. Zanimivo je predvsem to, da je vsa ta pot na goro in
nazaj zelo nejasna. Spominjam se. kod smo hodili, prav tako nekaterih
drugih podrobnosti, ampak nič takega ni. kar bi bilo najbrž vredno spo-
mina. Vse je bilo skoraj vsakdanje, le da smo trpeli veliko sušo. Ponekod
smo naleteli na sneg. Za žejo komaj kaj zaleže, ker se v ustih počasi topi,
bolj prijetno pa je to, da si z njim lahko odrgneš telo in se tako shladiš.
Takšnih priložnosti ni bilo veliko; že, ko bi bili obstali na mestu, a morali
smo naprej. Zgodilo se je, da smo pri spuščanju z gore bili čez kakšno
uro po^polnoma ožeti, spet žejni in utrujeni. Zdaj ni bilo nobenega ledu
več, tudi studenca še ni bilo nobenega.
Sonce je bilo na vrhu s svojo pripeko. Morali smo pohiteti. Z neba
je padala žareča rosa samorodnoga železa in potem še tisto z imenom.
Na misel mi je prišlo, kako je nekoč Felici tina mama pravila, da so hodili
na to goro nabirat zdravilna zelišča. Baje da se je veliko ljudi ukvarjalo
s tem. Oblezli so vso goro zvečine po kolenih. Nabirali so predvsem neki
mah, potem so ga sušili in nosili v mesto. Od tega so imeli dostikrat do
krvi odrgnjena kolena, iz tistih časov naj bi torej izviralo ime gore, tudi
iz tistih časov. Ali pa je bila bitka. Imena tukaj niso kar tako. Vzemi
samo Veliki Zvoh. Skoraj je bila tudi bitka. Bitka, v kateri so padala
življenja in je tekla kri. Preiskujem z očmi, kje mi bo gora pokazala svojo
rano, iz katere bo potekla kri, zakaj zdaj bi pil tudi kri, vsaj zdi se mi
tako.
Pod nogami sem na lepem zagledal vodo. Skoraj da nisem vzkliknil.
Hitro sem ocenil, da je zdaj vendar še prezgodaj. Vede je bilo namreč še
zelo malo, komaj za kakšen požirek, in ko sem bolj pogledal, to ni bila
več voda, temveč koščki ledu. Ni mi šlo v glavo, kako je to mogoče v tej
pripeki in tako daleč od poslednjega snega. Bolj v mislih kakor zares sem
se sklanjal in nabiral v dlan koščke ledu. Nabiral sem jih v kozarec. Moral
bi bil vzklikniti, voda! Ne vem, zakaj nisem. Mogoče sem se bal, da se bo
led prehitro raztopil in izginil med kamenjem. Potem sem nagnil kozarec
in stresal led v usta. Bilo je kakor malo prej zgoraj: sneg valjaš z jezikom
po ustih. Dolgo ga valjaš, a se komaj kaj topi. Naveličaš se že, pričneš
ga gristi in pogoltneš, še preden se do konca stopi, in slišiš in čutiš, kako
po grlu in dalje po žrelu žvenketajo črepinje na tisoč koščkov razbite
steklenice; dokler je bilo kaj v njej, je bila žganje, potem je bila na lepem
samo še steklenica, v naslednjem trenutku pa samo še steklenica, ki smo jo
razbili na tisoč koščkov, ki se potem vabljivo iskrijo na soncu, kakor
kakšni kristali, ali koščki ledu, ali po prvem vtisu sama zaželena voda.
Napraviš kljub vsemu še en požirek, spet slišiš, kako padajo črepinje skozi
618
tebe, kako žvenketajo, a se ne odtajajo, ne odžejajo te, poraženo hitiš
naprej. Spet te je sram. Svojega teka nisi spremenil, nič se ni zgodilo.
Padeš in veš, da se nič ni moglo zgoditi. Zakaj nisem zinil? Zakaj nisem
vzkliknil, voda! Zakaj nisem povedal, kaj se mi je zgodilo. Saj se je navse-
zadnje le nekaj zgodilo, ali ne? In če že ne vem natanko, kaj se je zgodilo,
bi povedal vsaj tisto, kar vem. Toda ne! Jaz ne bom razkazoval svojih
slabosti. Nočem, da bi se mi obadva smejala. Nočem, da bi se mi posme-
hovala. ne tako in ne drugače. Navsezadnje pa, zakaj? Pogledam ju. Oba
sta uprta v svojo pot. Vsak se ukvarja sam s sabo: Zakaj naj bi ju potem
motil? Ne, ni to, da bi ju motil: svojih misli me je sram. Ni mi jasno,
ali so moje misli pravilne ali pa je z njimi nekaj narobe. In zakaj bi dajal
to reč na preskušnjo, če lahko obdržim zase in tako ostane nedotaknjeno,
neomadeževano. Torej molčim.
Večji del je potem tako, da malo govorim. Že od nekdaj so trdili,
da sem resen, še ko sem bil otrok. To se mi je zdelo! Kljub temu, da sem
hkrati dobro vedel, kako je v resnici zelo zelo drugače in da molčim zato,
ker nimam kaj povedati. Tudi v primeru s črepinjami je nekaj podobnega.
Takrat bi bil lahko tvegal. Sprožil bi bil plaz. Ona bi bila rekla, da sem
zaradi vročine že malo premaknjen. Mogoče bi bila to ponazorila z roko.
Vzdignila bi jo bila do višine čela, tako da bi njeni prsti štrleli v nebo,
in potem bi bila roko odmaknila proti desni, če bi bila vzdignila levo roko,
ali proti levi, če bi bila vzdignila desno. Onemu bi bilo verjetno kar prav.
Po svoje bi ji bil tudi pomagal. Vsekakor bi bilo zelo odrešilno to, da bi
bil kateri popustil in bi bilo potem mogoče z roko pokazati nanj : glej ga,
šlevo. Ne prenesem tega malega napora. Čeprav sem se ves čas trudil,
da sem bil na čelu in sem ta svoj položaj tudi opravičil s tem, da sem v
kočljivih trenutkih vselej pomagal z nasveti ali kakorkoli drugače, kadar
je šlo za kakšno plezanje. Verjetno bi se bilo tudi, ko bi bil spregovoril,
kmalu spet zataknilo. Prenesel bi šegav način njenega odgovora. Nič se ne
bi bilo zgodilo. Ali pa bi bil šel naprej in potem razčiščeval, to, kar bi
prinesel naslednji trenutek. Od vsega tega ni bilo nič. Ce bo to trajalo še
nekaj let, potem vem, kje se bom znašel. Znašel se bom tam. kamor ne
maram. Dosti mi je tega. Lahko tudi povem: sovražim delo! Včasih sem
že omenil, vendar v tej obliki, da v resnici dela ne maram, da se ga želim
čimprej otresti, zato tudi pri delu hitim. Zdaj vem, da ga zares sovražim.
Moral se bom z njim drugače spopasti, moral bom z njim dokončno obra-
čunati. Potem bom delal samo toliko, kolikor bom hotel delati, kolikor bo
treba. Sicer pa se tepem sam s seboj, ko se tepem z drugimi. Ko bom s
sabo opravil, potem si bom tudi z drugimi bot.
Najbolj usodna bedarija pri meni in mogoče celo tragičnost je v tem,
da sem pohleven. Najbolj abotno, kar me je moglo v življenju doleteti.
Pomisli: padeš na svet, pa si že pohleven, ne, še prej, še preden se rodiš,
še preden se rodijo tisti, ki te rodijo, in še preden se rodijo tisti, ki rodijo
tiste, ki te rodijo, bogve koliko stoletij prej. Pomisli, da se izvi ješ iz plenic,
pa si pohleven. Prvič greš med ljudi, pa si pohleven. Začneš si služiti kruh,
pa si pohleven. Svet se nate navadi. V začetku se kdo še posmeje, pa se
hitro navadi na to, da si pohleven. Celo radi te imajo, prenekateri znaki
619
kažejo na to. Upoštevajo te. Vejo, da je s teboj mogoče delati, ker si Korl
Pohleven. Kaj zdaj tukaj trobezljam! Kdo je Korl Pohleven? Korl. Korla,
Korlu. Korla. pri Korlu, s Korlom. Iz vljudnosti me kličejo samo Korl, to
seveda pomeni Kralj. Pohleven pa je hlapec po-hleven. umazana, razcapana
in smrdljiva pohlevna rit. Kralj pohleven hlapec. V tem je navsezadnje
celo nekaj izjemnega in nikakor ni prav, da o sebi govorim na ti, saj je
takšen pohlevni kralj lahko samo eden, oziroma Korl Pohleven je lahko
samo eden in to sem jaz, pohlevnih kraljev pa je lahko veliko; tako moje
ime simbolizira še danes živečo posebno pasmo ljudi, ki so v še tako ve-
likih okvirih zmeraj uklenjeni v neko svojo kletko, kletko, ki si jo sami
spletejo, po svojem okusu, oziroma samo nosijo za njen obstoj vso odgo-
vornost, kajti šele kadar sami sebe pokličejo na odgovornost zaradi te
kletke in tudi šele kadar polomijo vse njene stene, čeprav so spletene z
veliko prizadevnostjo, šele takrat se lahko vzdignejo tudi drugam in se
spopadejo z naslednjimi okviri, z vsem, kar kakorkoli oklepa, da bi bilo
kakorkoli oklenjeno, kar lahko živi brez oklepa. Brez dvoma je vsa ta
stvar takšne narave, da sem postavljen tudi pred nevarnost, da bom več-
krat premleval prazno slamo, da nekaterih stvari ne bom pravočasno
spregledal in da bo pot zdaj nasploh manj varna in da se bo marsikdaj
razblinila, čeprav bo tudi takšna zapustila za sabo brazgotine, mogoče
prav zaradi te razblinjenosti še globlje in še bolj neizbrisne. Mislim, da je
to stvar moškosti, da je treba tvegati in prenesti. Pa ni, kolikor poznam
ženske, oziroma kolikor poznam v sebi svojo žensko stran. Tveganje je
stvar vsakega bitja. Kdor se ne more upreti, ta ne biva, temveč samo
životari, prežvekuje samega sebe. Ta ni nikoli na poti domov, nikoli ni bil
in nikoli ne bo, zato ker je premajhen, da bi opazil veličino svojega doma.
Preseneča me, kako vse te besede niso prav nič prepričevalne. Vse
bolj me vleče k mnenju, da tudi niso kaj prida potrebne. Ničesar ne morem
z njimi, zato vse kar zbledijo. Čeprav v začetku sam sebi še verjamem,
tako pametno govorim, kar na lepem me vse mine, sam sebi ne verjamem
več in tisti, ki me poslušajo, očitno dajo vedeti, kako z mano nimajo kaj
početi. Spet je nekaj takega, kar mi ne gre z jezika, kar prikrivam z ne-
kakšnimi načeli, z nekakšnimi praznimi jajčnimi lupinami. Padajo mi z
jezika, ko pa padejo in se razbijejo, ne ostane nič.
To je! Vračal sem se domov zvečer, v času, ko je bil že mrak. Znašel
sem se na cesti med nekimi ljudmi. Nočem povedati, kateri so bili tisti
ljudje, kakšna je bila stopnja njihove vklenjenosti. Nekdo čaka na moje
besede in na moje misli, da bi me prijavil. Preganjali bi me zaradi žalitve
velikega okvira, a tega nočem. Bili so pijani. Vsa cesta je bila njihova.
Rekel sem si, da ne bom se zdaj ustavljal, ne bom prehiteval. Ne bom se
izmikal, ne bom bežal. Delal sem se, kakor da jih ni. Pri tem pa sem
skrbno pazil, da ne bi kateri izmed njih postal preveč drzen. Bili so v
taikšnem stanju, da bi si bil lahko kateri kaj neprijetnega izmislil in drugi
bi mu brezglavo sledili. Lahko bi me bil kateri udaril. Lahko bi se bil za-
svetil kakšen nož. To pa je bil tudi eden od razlogov, zakaj so se tisti ljudje
razkropili čez vso cesto. Šolarki sta se umaknili čez cestni jarek in vsemu
obrnili hrbet. Nista hoteli več gledati. To je bilo prvič, da sem se v tej
620
nezaželeni družbi ustavil. V meni je vse zavrelo. Koliko si bojo drznili.
Vedel sem. da bom storil prvo, kar mi bo prišlo sploh na misel, potem pa
naj bo, kar bo. Vsega nisem mogel premisliti. Cesta je na tistem mestu
nabrekla. Vse je kazalo, da bo vsak čas počila, da se bo razlila po jarku
in prestopila na drugo stran. Potem je uplahnila. Več razlogov je bilo za to,
pa jih ne bom našteval. Bolj pomembno se mi zdi omeniti, da so ti in
takšni ljudje bili na cesti, da so dajali duška svojim najbolj nizkim na-
gibom in da so se tako kot ljudje pokazali za najbolj razpuščena bitja.
Tudi tega ne morem vsega izreči. Ne morem ponavljati njihovih besed,
ne svojih misli. To naj bo zadosti. Hotel sem povedati, kako je bilo spet
nekaj tašnega, nekaj zadržanega. Nekaj, pri čemer človek ne zna biti pa-
meten. Ne more se upreti, ne more ravnati prav. Zakričal bo karkoli.
Storil bo karkoli. Svojega ravnanja ne bo mogel vnaprej določiti, še manj
vnaprej preceniti. Ravnal bo tako. kakor si sploh ne more zamišljati, in
prav tako nepredstavljivo bo plačevanje, ki si ga bo tako nakopal na
glavo. Težava pri meni je bila v tem, da sem spet zapadel v stisko po svoji
krivdi. Prepustil sem se toku in nisem pravočasno pomislil, da bi kaj
ukrenil in bi se tako izognil in preprečil vso stvar. Vse je bilo mogče pred-
videti, če bi se le dosti hitro zganil. Tako pa sem se šel spet neko svojo
zasebno igro in sem jo opustil šele, ko je bilo že prepozno, da bi bil lahko
vzel svojo pamet v roke.
Primerilo se je, da sem potem vendarle zapustil vsiljeno druščino in
ubral drugačno pot. Pogosto se zgodi, da človek na samotni cesti naleti
na druščino, ki se pomika skupaj z njim v isto smer. Jaz tega nikoli
ne prenesem, predvsem ne, če je druščina preveč hrupna. Po obisku na
gori o teh rečeh dostikrat premišljujem. Pred kratkim se mi je na isti
cesti pripetilo, da se mi je pridružila neka deklica, tudi šolarka. Hodil sem
po desni, ona je pri poslednjem prehodu za pešce prešla na drugo stran
in potem je ves čas hodila po levi. Nisva hodila vštric, bila je, kakor se
vedno dogaja v takšnih primerih, nekaj korakov za mano. Hodil sem
dosti hitro, tako da je morala sama tudi kar pohiteti, če mi je hotela sle-
diti. Vsekakor je šla dosti hitreje, kakor je hodila sicer. Tedaj se mi je
sploh prvič v življenju zgodilo, da sem z naklonjenostjo pomislil na tega
večnega, čeprav anonimnega sopotnika, na tega osamljenega človeka, ki
se mogoče povsem nevede, povsem brez misli in jasnega namena pri-
ključuje prvemu sopotniku, na katerega naleti, ki se na dolrfi —^černi poti
iz mesta zateka v varstvo prav tako brezimnega, prav tako osamljenega
popotnika. Pomislil sem, da se bo deklica utrudila s svojo naglo hojo,
ki je bila skoraj tek. In tega bi bil kriv jaz zato, ker se mi nekam mudi,
sam ne vem kam. Poleg tega pa se mi v resnici sploh nikamor ni mudilo.
Hitro sem hodil iz gole navade. Toda zdaj na lepem nisem več sam in to
moram upoštevati. Opustil sem naglico. Postopoma serh skrajševal korak,
da ne bi bilo preveč očitno, zakaj sicer bi bil zbudil neopravičen sum
in bi jo bil mogel na kakšen način prestrašiti. Mogoče bi bila povsem
zastala, ali pa bi jo bilo pognalo naprej in bi bila potem vsa stvar na neki
način prenapeta in pokvarjena. Tudi ona je zmanjševala hitrost, in ko sem
presodil, da je ubrala sebi primeren korak, sem nehal popuščati in sem
621
hodil tako počasi, kakor da se mi je priključil kakšen otrok. Hodi zraven
mene, pa se kaj pomeniva. Mogoče ga celo naprosim, naj mi da svojo
aktovko, da mu jo pomagam nesti, ali kakor koli sopotujeva. Zares, moja
umirjena hoja me je motila. Po navadi zmeraj kam hitim, kakor da bi
e tem nadomeščal praznino v svojem življenju. Hitim in hitim, pa ničesar
ne dohitim. Vedno pridem o pravem času. Rajši pridem celo nekoliko prej.
Vendar od tega ni nobene koristi ne za tistega, ki me pričakuje, ne zame
samega, ker ničesar ne nosim s sabo. Pridem in si mislim, ali vidite, prišel
sem. jaz sem zanesljiv. Vedno pridem, kakor obljubim, iz vsega tega pa
seveda ni nič. Vse je samo oblika brez vsebine. Vse storim, kar se mi reče,
kar najbolj hitro in vestno. In kadar nimam kaj početi, prav tako hitim,
nimam pojma zakaj. Tako pa sem zdaj skoraj ponosen nase, ker se je na
lepem oglasila tudi vsebina. Torej premišljujem, sklepam, ubiram najbolj
primemo pot. ne samo glede nase, tudi glede na druge. Opazil sem, kako
je na lepem začela zastajati. Privadila se je na varnost. Nič več ni pre-
mišljala o njej. Zasanjala se je, zamislila in prav tako ni opazila, kako
zastaja, kako se vrača v osamljenost, v ogroženost. To sem pomislil že
prej, pa se je izkazalo, da sem imel prav, zakaj šele pozneje je nenadoma
pohitela. Stopila je hitreje in se spet ustavila nekaj korakov za mano.
Za hip sem nekoliko manj občutil praznino poleg sebe in spet nekoliko
več upravičenosti za svoje ravnanje. Pozneje, ko sva se približala prvim
hišam, se je njeno zastajanje ponovilo, hotel sem tudi sam še nekoliko
popustiti. Nekaj sem popustil, veliko pa si nisem upal. Nisem tvegal, da bi
me spregledala. Veliko je zastala, mislil sem že, da se je izgubila popol-
noma. Potem pa je na lepem pritekla. Dolgo je tekla in spet se je ustavila
nekaj korakov za mano. Spet sva šla nekaj korakov skupaj, kmalu pa je
dokončno izginila.
Med potjo sem se domislil tudi tega, kako je bilo to sploh prvič, da
sem prenesel takšno nenadejano. spontano družbo. Zmeraj sem imel ob-
čutek, da se nekaj prileplja name in sem nalašč hodil hitreje, da sem se
družbe otresel. Zastajal sem. da mi ni bilo treba nikogar prehitevati, ali
pa sem spremenil smer. Takšne operacije zmeraj niso bile dosti uspešne.
Včasih so bili osamljeni popotniki prav nepremagljivi. Ce ni bilo druge, so
tekli za mano. Trmasto so vztrajali v svoji nekakšni nenapisani, nekakšni
sveti pravici do sopotništva. Niso se pustili odgnati v izgnanstvo, v zapu-
ščenost. Sprejemali so vsakršne pogoje, pri tem sem se jaz penil od besa,
preklinjal svojo zasledovano usodo. Nad menoj je bilo vedno več krivde.
Prva krivda je bila v tem, da sem se sploh pokazal na cesti: s tem sem
dajal lažno upanje samotnim popotnikom, da ne bojo osamljeni, da ne bojo
izpostavljeni v noči. Kriv sem bil, ker sem se skušal ogniti svoji odgovor-
nosti zaradi svoje navzočnosti na cesti. Kriv sem bil, ker nikoli nisem
vedel, kaj bi s temi ljudmi počel, kaj bi z njimi govoril, o čem, kako.
Kriv sem bil, ker sem se bal izgovarjati besede, ker sem vedel, kako so ti
mali vragi občutljiva bitja, kako takoj uganejo, pri čem so, s kom imajo
opraviti, jaz pa ne vem, kdo sem, še sanja se mi ne, kaj bi lahko rekel,
kaj vprašal, kaj povedal. Začutili bi, da imajo pred seboj prikazen, nekaj,
česar ni, nekaj, kar je v sebi votlo, nekaj, kar bi jih izzivalo k smehu.
622
Bil bi smešen. Ubežal bi. Izmišljal bi si vse mogoče sovražne naklepe zopet
tiste, ki se mi obešajo za pete. zoper te nočne pijavke, zoper krvosese,
zoper vešče, ne da bi seveda karkoli storil.
V svojem razmišljanju sem se počasi spuščal v spomin in po spominu
navzdol k svojim prejšnjim doživetjem. Skušal sem znova dognati, kaj vse
je bilo. Tudi sam sem bil otrok in ni mogoče, da bi bil sam drugačen od
teh; zakaj le neki. Prav tako nisem maral noči. Prav tako sem se prilepil
kakor senca za kakšno odraslo osebo. Hodil sem ji za petami. Prav tako se
nisem nikoli povsem približal. Le kadar se je pojavila kakšna namišljena
nevarnost, sem se nekoliko približal, mogoče sem stopil vštric. Delal sem
se. kakor da spadam zraven, kakor da sem sestavni, nepogrešljivi del
celote in me nobena reč ne bi mogla odtrgati od nje. To sem izvedel tako,
da sem človeka v takšnem trenutku prehiteval, s tem da bi višek nevar-
nosti premagoval ravno takrat, ko bi bila najbolj pričujoča. Tedaj sem
stopil vštric s sopotnikom, ko pa je nevarnost minevala, sem ga pustil
zadaj. Nekoliko sem ga prehitel, potem pa na lepem zastal. Nekaj sem si
pripravljal. Neko pretvezo sem pač našel za to. da sem se mu ponovno
prilepil za pete. 2e od nekdaj nisem trpel, da bi kdo hodil za mano. Spo-
minjam se, kako sem, kadar sem šel s starši v mesto ali na sprehod, vedno
trpel, ker so me silili, da sem hodil pred njimi, ker so me hoteli imeti pred
očmi. Hoteli so neprenehno biti pričujoči, paziti name, da ne bi zašel na
sredo, ali da ne bi spočel kakšne druge neumnosti. Namenoma sem za-
stajal. Nekaj časa sem lahko hodil z njimi, a hitro so se spomnili, kako je
cesta preozka in ni varno hoditi po njej tako na široko. Spet sem bil odveč
in so me nagnali naprej. Včasih se mi je posrečilo, da sem se izmuznil in
zaostal. Med njihovim pogovorom je bilo to dostikrat mogoče, a kmalu so
me odkrili in me spet spodili naprej. Moral sem razumeti, da je stvar pač
takšna pa takšna. Bil sem otrok in na otroke je treba paziti, zakaj hitro se
ti znajdejo pod kakšnim kolesom. Nesreča ne počiva in tako naprej. Nisem
pa bil za takšno razumevanje kaj posebno navdušen. Se malo vnetosti
nisem natanko vedel o tem, kje je leva in kje desna. Nisem tega zadosti
zasukali in tako popazili name. Tudi to sem vedel, da niso mogli hoditi
naprej in gledati nazaj, od tod potem tudi tisto saj nimam zadaj oči.
Lahko sem to reč premislil in po svoje upošteval. Vendar sem hotel hoditi
tako, kakor mi je najbolj ustrezalo, predvsem nisem maral biti nadzo-
rovan. Vseskoz mi je bilo neprijetno. Hotel sem biti v varstvu, pa vendar
samostojen, brez kako hodiš, brez kje hodiš, brez pazi, kako hodiš, pazi
na lužo. pazi na kolo, pazi, pazi, pazi, pazi. V resnici je šlo za večje stvari,
nikoli ne samo za hojo. S hojo človek opravi kmalu potem, ko se nauči
hoditi. Pozneje me je nekoč ustavil neki policist. Nekoliko sem se ustrašil,
ampak bil je vljuden in je tako mojo prestrašenost utišal. Rekel je, aU ne
veš, da moraš hoditi po desni. To sem že slišal. To sem že vedel, samo da
nisem natanko vedel o tem, kje je leva in kje desna. Nisem tega zadosti
razločeval. Do tistega opozorila sem hodil zmeraj prav. Seveda pa tedaj
tudi še nisem vedel, kje je leva in kje je desna. Moral bi ga bil vprašati,
pa si nisem upal. Gotov bi me bil trdo prijel. Storil bi mi bil kaj. Udaril bi
me bil. Peljal s sabo, ali kaj drugega. Nisem ga mogel vprašati. Pomislil
623
sem tudi na to, da bi mu rekel, kako nisem kriv, da ne vem. Nisem kriv
jaz. Vendar bi iz tega sledili samo še hujši in večstranski ukrepi. Zato sem
začel zmedeno jecljati, ne na glas. Ves je bilo tako zamešano, da se nisem
domislil nobene besede. Jecljal sem v sebi. Nisem se mogel odločiti, kam
bi. Cincal sem na sredi ceste, vendar so si misli tako hitro sledile, in končno
sem pomislil, da bo desna gotovo na drugi strani od tiste, po kateri sem
prvotno hodil. Tako sem prestopil na drugo stran. Se zmeraj nisem za
gotovo vedel, kje je desna. Zandar ni rekel nobene več. Ves čas me je
gledal. Moral je videti, kako sem zmeden, zato mi je tudi prizanašal.
Sel sem na drugo stran, in prav zato, ker se ni ponovno oglasil, sem vedel,
da je zdaj prav. Torej je ta stran desna. Tolikokrat sem že slišal, pa tudi
povedali so mi že, a nikoli nisem prav vedel. Pozneje sem še večkrat pre-
mišljal o tem dogodku. Se naprej me je vznemirjalo. Največ seveda zato,
ker me je ustavil žandar. Zato sem bil še kar naprej prizadet. Vendar sem
bil po vseh takšnih ponovnih premišljanjih o tem zelo ponosen nase, saj
se mi je zdelo, da sem sam ugotovil, katera je desna. Ponovno vračanje
na dogodek z žandarjem me je pripeljalo tudi do odkritja, da leva stran
ne more biti nikjer drugje kakor na nasprotni strani od desne. To pa je
pomenilo, da sem prvotno hodil po levi, to je tista stran, po kateri se ne
sme hoditi. Tega me je naučil prijazni žandar, žandar, ki razume otroke in
jim na cesti pomaga, da hodijo prav. Obenem je bilo popolnoma jasno,
da je mogoče hoditi tudi po levi. Predvsem takrat, kadar ni žandarja. nam-
reč razlike med levo in desno sicer ni, pomembno je samo to, da te ne
povozijo, to sem pa prekleto dobro vedel, sicer ne iz lastne izkušnje, a
vendarle. Najbolj mogoča je hoja po levi takrat, kadar se vračaš, kadar
greš nazaj od tam. kamor si šel prej; samo da je šibka stran leve strani
v tem, da se zdaj na lepem spremeni v desno, oziroma, kar sama od sebe
se znajde na drugi strani in zmeraj je tako. Poleg te čudovite in nikakor
ne do kraja razkrite lastnosti leve strani moram omeniti tudi to, da jo
človek s tem, ko ne hodi po njej, na neki način ohranja nedotaknjeno,
povzdignjena je v nekakšno nedostopnost in nedotakljivost. Človek se
končno lahko tudi izneveri strašnemu, toda dobrosrčnemu žandarju,
ampak kadar hodiš po njej, potem to ni več leva stran, temveč je napačna
stran. Tudi zaradi te njene spremenljivosti sem se ji odrekal, pustil sem
jo v njeni strahotni izjemnosti, ne pa samo zaradi tega, ker bi se bil bal
ponovno imeti opraviti z žandarjem. Z njim je bilo čisto zares tako, da sem
se ga bal, toda spričo dejstva, da ni bil hudoben ali kakorkoli grob z mano,
in spričo vseh teh drugih reči sem se odločil za to, da bom njegovo rav-
nanje spoštoval in cenil. Se ena lastnost tiste leve .strani je bila v tem,
da je bila do tedaj splošna in edina smer mojega gibanja po cesti. Bila
je eno s samo cesto in ni imela drugega imena kakor cesta. Zdaj se je
stvar spremenila. Cesta se je razmaknila, postala je širša. Pridobila je
svoje strani in še polno drugih skrivnosti. Se marsikaj drugega je bilo
s cesto.
Nekoč so postavljali ob njej žične drogove. Izkopali so globoke jarke,
ob njih pa so ležali drogovi. Bili so pripravljeni, da jih bojo postavili
pokonci in jarke zasuli. Utrdili bojo zemljo okoli drogov, potem bojo se-
624
veda napeljali telefonske žice. To pravim zato. ker sem šel nekoč v mesto
skupaj z neko prav staro ženico. Najbrž ni dobro videla, zakaj rekla je,
in zaradi tega tudi vse to ponavljam, rekla je. ali so partizani požagali
te štange. Ne, sem rekel, ne. Zdaj jih bojo šele postavili! Ker je slabo
videla, sem mislil, da tudi slabo sliši, in čeprav sem govoril zelo glasno,
je bilo videti, da ni razumela, ali pa ni mogla razumeti. A tako, se mi je
zdelo, da so jih partizani, je rekla. Nekako trapasto in z jasnim občutkom
nerazumevanja sem se zarežal. Pomislil sem na pripovedovanje o tem.
kako so nekje obešali ljudi na takšne žične drogove in bi potem lahko
viseli tudi tukaj, vso pot do mesta. Na vsakem drogu bi lahko visel po
eden ali dva in to vseskoz do mesta. Gotovo ona misli prav na to. Gotovo
so kje partizani iz maščevanja, ali da bi kaj takega preprečili, požagali vse
žične drogove do mesta. Imeli so kakšne neslišne žage, saj cesta pelje od
kasarne do kasarne in Nemci jih ne bi smeli slišati. Nekoč drugič sem se
pridružil staremu nemškemu vojaku. Pogovarjala sva se, sicer ne dosti
in še to bolj s težavo. Sam me je povabil, da bi šla skupaj. Bil je zares
star. že nekoliko pogreznjen vase. Nekoč je moral biti višji in postavnejši,
zdaj se je že počssi sesedel. Všeč mu je bilo. Bil je zelo prijazen in dober.
Največ me je vpraševal. Vprašal me je tudi po tem, ali imam rajši Nemce
ali Italijane. Nisem mu znal takoj odgovoriti, tudi nisem vedel, na koga je
pravz;iprav mislil. Poznal sem Nemce, nisem pa vedel, kaj je mislil s temi
Italijani. Saj jih ni bilo. ni jih bilo nikjer. Kako naj bi bil imel rad
nekai. česar ni bilo, ali pa kar je bilo nekje zelo daleč. Mogoče je mislil
na partizane, pa ni smel izreči te besede. Najbrž je vedel, da mi ni dal
prave izbire, zato tudi z mojim odgovorom ni bil takoj zadovoljen, šele
nekoliko pozneje je prikimal. Sam tudi nisem bil čisto zadovoljen. Vpra-
šanje nikakor ni bilo srečno postavljeno. Moral bi bil vprašati za parti-
zane. Saj so samo dvoji. Nemci in partizani. Res je, da smo tudi še mi,
nas ni mogoče imenovati ne tako ne drugače, mi nimamo imena, samo
živimo. Ostali pa so nekje v daljavi. So še tudi takšni, ki se spuščajo čez
nas. po nebu. vendar ne eni ne drugi ne prihajajo v poštev pri vprašanju,
koga imaš bolj rad. Moral bi vprašati, ali imaš rajši Nemce ali partizane,
ali kvečjemu bandite. Teda ne, partizanov ni smel imenovati, ni maral
reči banditen. temveč ie iz besede partizani zvaril besedo Italijani. Tako
je lahko dobil enak odgovor, kakor če bi bil vprašal naravnost. Se v pete
mi ni padlo, da bi bil rekel Italijane. Pomislil je najprej in čez čas je
pokimal. Narahlo se je tudi nasmehnil. Nasmehnil se je zato, ker 'imam.
rad Nemce, pa čisto zagotovo ne samo teh. in zakaj jih tudi ne bi imel
rad. Imel sem rad Nemce. Imel sem rad partizane. Imel sem rad jate
bombnikov, ki so sleherni dan preletavali nebo. Posebno veselo je bilo
takrat, kadar so padale bombe, saj je tudi Adler objavljal fotografije,
na katerih so bili ljudje na visoki strehi okrog luknje, ki jo je napravila
bomba, z naslovom: veselo življenje v višavah, ali nekaj takega; ali pa
slike provizorijev, v katerih so živeli ljudje iz razdejanih hiš, pod
naslovom: novo življenje. Partizani so bili prav tako dobri in čudoviti
ljudje. Vsa srečanja z njimi so bila nepozabna prav tako kakor tisto z
nemškim vojakom. Imeli so to prednost, da so govorili slovensko in ni
5 Problemi
625
bilo potrebno nobeno naprezanje pri govorjenju. Pri njih si čutil posebno
domačnost in toplino. Tako da sem lahko kar sam uganil, kje je oče, četudi
mi niso zaupali. Pripomniti pa moram, da se s tem odkritjem nisem prav
nič ponašal. Ce mi niso zaupali, je pomenilo, da ne sme vedeti, in kadar
so me vpraševali, tudi zares nisem ničesar vedel. Moral sem se prenarejati,
in to mi je šlo zelo dobro. Na vse pretege sem prepeval nemške vojaške
pesmi. Tako sem še daleč po vojni včasih katero zapel. Najrajši sem imel
in tudi najbolj sem se oprijel neke mornarske. Mi plovemo proti Mada-
garskju. tako sem to pesem razumel, in na krovu imamo kugo. Pokvarila
se nam je voda in včasih gre čez krov. Hej, hej, ljubljena deklica. Včasih
gre tudi čez krov. Te pesmi nas je naučila Grete Neugebauer. Povedala je,
da so pesmi mornarjev vedno žalostne. Žalostne pa so zato, ker mornarji
potujejo daleč po morju, daleč od doma in od svojih. Pesem govori prav
o takšni poti. Mornarji potujejo daleč po svetu. Na ladji razsaja kuga.
Doma pa je deklica, čaka in žalostno poje mogoče isto pesem, ki jo poje
mornar: hej, hej, ljubljena deklica, und mancmal geht es über Bord. Se
zdaj jo včasih zapojem. Zame se je vojna pričela veliko pozneje.
Ne gremi v glavo, kako da sem pozabil na Oko. Za trdno sem sklenil,
da tega ne bom prikril sam pred sabo, da tega ne bom pozabil. Zdaj pre-
mišljujem, zakaj neki je moralo priti to pozabljenje, zakaj se mu nisem
cgnU, zakaj nisem glasno povedal, ko sem vendar imel trden namen, da
tudi to povem, da nikakor ne izpustim, da je to nekaj poglavitnega, nekaj,
kar je treba na vsak način upoštevati in premisliti. Oko je v nekem tre-
nutku tlak, je temelj, na katerem bo zraslo nadaljnje trajanje. Ne vem
prav, kaj pomeni. Nekaj mora na vsak način pomeniti. Zakaj bi se sicer
ognil? Nekaj pomeni, ali dobro ali slabo. Nekaj, kar mora predvsem znova
zasijati. Mora se pokazati v svoji svetlobi, pa naj mi kaže pot naprej, ali
slepo ulico. Hočem vedeti. Srečal sem jo, ko sem se vračal z gore. Sla je
za mano, zastajala je in spet pritekla za mano. Se enkrat je zastala. Bila
je že daleč za mano, potem pa je tekla, dolgo je tekla in že je bila spet pri
meni. Ustavila se je nekaj korakov za mano. Nikoli ni šla čez. Kakor da
bi bil jaz že podčrtan, kakor da bi bil že obkrožen in kakor da ne bi bilo
mogoče stopiti čez, ali dalje od mene. Potem je nenadoma izginila. Vrnila
se je šele ponoči. Zdaj je prestopila mojo podčrtanost. Znašla se je pred
mano. Ni se mi bilo več treba ozirati nazaj. Čeprav je razločno nisem
nikoli videl in je v resnici za gotovo ne bi bil mogel vnovič spoznati, sem
zdaj vedel, da je prav ona. Ko sem jo vprašal, kako ti je ime, mi je odgo-
rila: Oko sem. Ime mi je Oko. Ničesar nisem mogel odgovoriti in tudi zdaj
ne morem ponoviti vseh svojih takratnih občutkov. Zame je bilo zelo
pomembno, da je prišla, da je prišla ravno takrat, ko sem prvič skušal
nekaj razumeti, razumeti tako, da sem potem tudi nekaj ukrenil. To naj
bi bilo vse. kar sem mogel storiti. Ob vsej svoji pripravljenosti, da nekaj
storim, sem bil tudi še zmeraj hudo zadržan. In vendar je prišla. Tisto
malo, kar sem storil, je bilo torej v resnici mogoče veliko, zakaj prišla je,
da bi bila z mano in da bi se pridružila mojemu nadaljevanju. Prav jasno
mi je, da bom moral še veliko reči vzeti ponovno v roke in jih pretresti.
Zdaj sem opravil samo eno stvar. V vsem svojem dolgem življenju sem
626
opravil eno samo stvar, čeprav je življenje z mano že marsikaj opravilo.
V tem je bil verjetno razlog, da me je bilo nekoliko sram zaradi Očesa.
Mislil sem že nanjo, mislil. Ampak moral bi bil priznati njeno navzočnost.
Moral bi bil glasno izreči njeno ime, čeprav s tem ne bi bil znal prikriti,
kako je med nama nekaj bilo. Ne bi se bil smel sramovati, temveč bi bil
moral pogledati še druge stvari. Toliko jih je, da lahko začnem kar od
kraja, kjer koli. Sele pozneje se bo odkrilo, kaj je najbolj nujno in kaj
lahko izpuščam.
Pred namo je dolga galerija preteklosti. Megla, v katero se spuščam,
kjer sem goljufal in kjer so me goljufali. Ničesar določnega ne morem
razbrati, tako je vse gosto in nepregledno. Kakor kadar se lotim gore in
jo krušim z noro vnemo, vendar ne z naslado. Tako, je kakor da bi s ka-
menjem, ki ga trgam z gore, krušil tudi sebe. Zagrabim, kjer se mi zdi,
za kakšen štrleč kos. Potresem ga, in če se ne pomakne, se lotim drugje.
Takšna je ta reč tudi zdaj, z mojim spominom. Kjer se mesto konča in
kjer ga vsakokrat zapustim, ali pa se spustim vanj, tam še zmeraj stojijo
stare barake. Nekje tam še zmeraj stojijo, čeprav ne tako očitno. Tja čez
je že davno seglo mesto. Pomaknilo se je že proti severu. Barak ni več.
Pogorele so in vendar so še. Po cesti koraka Hitlerjeva mladina, udarja
po bobnih, ali poje. V eni izmed barak imamo potem učno uro. Vpra-
šujejo, kdaj je bil rojen naš veliki voditelj in kje. Pripovedujejo zgodbe
o njegovem velikem življenju. Mladi janičarji vzdigujejo roke in odgo-
varjajo na zastavljena vprašanja. Kdaj je bil rojen Bog z nami? Tisti,
ki znajo odgovarjati, grejo potem v prvo vrsto. Oni so potem na čelu.
Zavistno sem pogledoval k njim. Bilo mi je žal, ker si nisem mogel ničesar
zapomniti. Na nobeno vprašnje nisem znal odgovoriti. Nikoli nisem vzdig-
nil roke. Oče mi je večkrat rekel, naj berem slovenske knjige, ker bomo
nekoč spet govorili slovensko. Rad bi bil prebral kakšno knjigo o našem
Hitlerju. Vse bi bil rad vedel. To znanje bi mi bilo omogočilo uspešnost.
Namesto tega pa sem potem norel. Divjal sem po dvoriščih. Pri vseh igrah
sem vneto sodeloval in skušal tako nadomestiti pomanjkanje znanja. Sli
smo se mačke in miši, ali gnilo jajce in druge reči. Jaz pa sem letal in
letal. Lica so mi gorela. Bilo mi je vroče. Bil sem žejen. Zato sem šel
stikat za vodo po barakah. Vse sem preletal, odpiral in zapiral vrata.
Vse dolge hodnike sem obral, vode pa nikjer. Ali je tekla ali pa sploh ni
bilo pipe, kakor na vratih ni bilo kljuk. Vsi so že odšli, jaz pa sem še
zmeraj stikal za vodo. Bilo me je že strah praznih in zapuščenih prostorov.
Stekel sem na cesto in se znašel pred lužo. Bolj je bila podobna blatu
kakor vodi. Bila je voda, le da je kar naprej kdo stopil vanjo in jo skalil.
Legel sem na tla in jo pričel srebati. Bila je nekam gosta, ampak čisto nič
me ni motilo. Bila je dobra, hladna voda. Od nekod se je s kolesom pri-
peljala mama. Bal sem se, da me bo zmerjala. Nasmejal sem se, kakor da
ni nič, kakor da je zdaj že vse v redu. Nekaj sva tudi spregovorila, ne
spominjam se kaj. Včasih si mislim, kako ni mogoče, da bi bila mama.
Gotovo se mi je samo zdelo. Vendar pa je pozneje nekoč to reč omenila.
Torej je morala biti. Zares je bila. Rekla je, zakaj si tako letal. Nobene
vode ni, sem mogoče rekel. Nikjer nobene vode.
627
JOŽE SNOJ: KONJENICA SLOVENSKIH HOPLITOV
moto I (korenine)
komaj sine noč
in leže me
začnemo vleči
mreže
od obale k
obali vzdolž ob
skali proti
skali votle ribe
in velike le glave
in trepetlike teh koščic
strohnelih
panje me
seganjamo
v kotanje
котлј mrkne
dan in
plivkne živa dlan na
svod lobanje že
odmerjene po JUS-u
skrijemo se v
okusu blagih
sladkih korenin in
vode namezimo
v te posode
muževna od vode in sladkih korenin si
obležala
in tožila da prasketajo skozte goreči piščalasti
zvoki to so
golenice misli predrle dušo hriba
slovenskega roda
slovenskega rada
me imaš in ti
je strašno in
nosno
628
moto II (fantiči)
ko tako pojejo grenka
roža sladek
cvet tudi ko še rastejo in
kakšenkrat med griči posebno
med griči
gosto naščeperjenimi a za čudo
malo oddaljenimi
umirajo
mladi to se pravi še posebno
mladi to se pravi pravi
fantiči
umirajo to sladko rožo ta grenki
sad okušajo
se kakšen kakšenkrat skoraj
zmeraj
vsakih sto let nasmehne in si reče
na tihem da vsi zaječijo jaz
se nikdar
ne bom ženil in si drevce izbere in
potem ga zelenijo in nosijo in
dojijo sami fantje
sami fantje in te
srečajo in
mi te
vzamejo da boš prvo dekle ki boš
spet zanje
rodilo to grenko rožo ta sladki
cvet s tega drevca solzno
obiralo vsakih sto let se
kakšenkrat kakšnemu to
primeri
recimo meni in
tebi
v gorjancih ali na
pokljuki
in sploh
pod kakšnimi stoinstoletnimi
debli
629
moto IUI (zvonovi)
nevihta
se nadaljuje
v jutro a kosi
ne
prenehajo
kričijo da je bog
utonil ali morda
z razmočenim
perjem
umrl
nevihta odvrže zvonove
in že je
visoko
praznino nam
napolnijo s toplim
kruhom
in pristrižejo obupni
kovinski zev
zdaj nostalgično
jim pripevamo
zvonikarjevo
zvonovi so po
tleh in dopoldneva
ne bo
pojedo nas
kadarkoli
solo
I.
ne otiraj mi oken z
lica vanje
iz dalje
griči svoje duše plaméne plapolajo
pol privabljene pol
splašene in jéka
iz globokih stisnjenih
dolin jih stresa da
žvenketajo
630
težka konjenica
slovenskih
hoplitov se vali
nespretna in
zasmehovana znojni in zategli
griči in vmes kakšna
poseka ali jasa kot
zaman
rana
pod okni in na
dosego
oči na obzorju je
obstala kakor je
plašna in grozna in
velika maša
bo
in kri bo
fantovala in kakor je
plašna in
grozna
bo daleč na
obzorju komaj na dosego
oči s
konj
poklekovala
pa če si razbijemo lica če za vso
fantovsko kri iztočeno in preprodano tvojo
dekliško v tisoč trupelc bodočih
izmučim ta klavnica gričev ta poteptana sončeva
staja ne bo
nikoli konjenica postala
П.
poimensko in po
obrazih pa tudi po
izkopanih
čevljih in drugih
posebnih
porazih ženam in
materam
znanih
sestavljeni da je veselje
bilo
631
razraščeni navzgor
in na
gosto
segnani
žegnani
segniti griči do sonca in sonce
v gričih vedno na eni
sami niti na
biti ali
ne biti
pajčevinasti
svileni
krogle contra zeniti
in gravitacija
čel in v
groharjevi krajini
megličasti in
megleni
prasket
čebel
kot
duš
111.
v mojem licu
so okna in v njih
duše
gričev
in ptiči njihove razpletene
pctepuške
niti
in ena sama
junaška solza koliko
postaranih host
bi bilo mogoče z njo
napojiti in nekatere
med njimi bi mogoče
začele naplavljati
otroško resne
lobanje
kako uporabno koščeno
sadro in morebiti kako
oko ki smo ga pozabili v
vsesplošni ihti
razliti
632
ta stekleni dan je
kot nalašč za pretakanje
solz kot okno ga je
mogoče po želji
nagniti in se z nagibi (tudi
junaškimi)
igrati
orožne vaje
hoplitov
IV.
pod nekim žerjavom v
predmestni
travi po rosi
prvi izza
prašnih let se je
rodil
bog in
stroj ga je
naučil cviliti
tudi pobral
ga je
in
prenesel v
peto
nadstropje tam so
ga
golobje naučili
krožiti med
bloki in
griči
včasih je
ves pelóden in ne
more nazaj
skozi šipo včasih
je hripav kot
kdo izmed mučenih
hoplitov
zgodovinski
maloobstojen
633
V.
ko me morje
гггмге in iz
zarje
priteče najprej neslan rdeč
curek najprej kot topovski
zatič kot blodna vojaška
skica gričev ko me
temá
preklokota čeprav čelo
horizonta še dolgo fosforescira v
čas
historio in
zadahle smreke
kdo bo temu odrešilnemu polomu
jezu luči še
re kal
komemoracija ?
kdo bo peš stopil z najvišje zarjavele
žerjavove veje v
triperesni
zaton zato ker
je?
kdo bo častno četo hoplitov še
kdaj zaobljubljeno
pokosil z vročično
repatico?
curek odkaplja nazaj v
pejsaž ker ga oko
bruha in vsa v patriah je
vesoljna karminasta
krasta
v to sobo se je zatekel zadnji
preživeli hoplit da bi večerno
avemarijo obgrizel kot
miš
VI.
kar preseneča je ta
kamen
v nebu ki tam tiči
634
seva rezgetajoče se
razpoke
in dan ne mine in
miniti ne
more
brez te
monotonije
kar sporoča je ta
kamen
v nebu samostojen
samoobstojen
pripovedovan ko so prvi
smrčki protooči
ga zagledali so
po krtje zavohali
smisel
vseh in toliko
brezštevilnih
kotanj češ da so ga
le-te zakrivile in
odtujile in odslej
pokopavamo se
vanje
(tudi množično)
in táko monotono
rezgetu podobno
vpitje
zaliva hoplite do polnoči a samo
do junaško otečenih
gležnjev potem počene jo in
plivkajo po nečem žalobno in
nežno
etapa (hopliti)
bil je pramlad
gozd na nekem griču
hoplitu
gozd jezastrah gozd
darovanje
težke smreke so mu
635
sršele iz
čela in pozvonevale
na procesijo in
maščevanje
kako zavidajo
temu
hoplitu zdaj vsi sosednji in še
bližji
griči da je
razzvonil svoj
triglavi
dan da je
razbodel svoj
trirogi
srd da je raz
vihal zastavo iz črnih
pogrebnih
ptičev
(vsi hopliti so
bili nekoč
fantiči vse so
prepasle kdaj
zjutraj
rožnate smrekesanje zdaj od
čelad in nekateri od ran tudi smrtnih in tudi
neodpustljivo bogaboječih imajo
ogolele
lobanje)
etapa (griči)
bil je pramlad gozd in skozi rmjgostejše
smrekesanje
smo najmlajši fantiči že
smeli nositi bandera in poganjke za
dež
smo prosili in
ljudske vstaje in načeli si bratovske
strdi in premešali in
izpili
636
žreci so iz drobovja
revolucije
prerokovali zenit brezobzirnih nam je
sence oklestil s
telesa in vsakemu drugemu za kazen so
roke oslepele
to trpko spoteno vojaško
meso ta žolč priučeni in prižmurjene
ciljajoče zenice so vrane in
mine
čez vršičke teh težkih smrek
razmetale
kar raste pri nas
zdaj hoplitov smrek z brega do
brega
vsaka s kakim izdrtim
očesom
v vršičku
gleda in
nobena od tega
zaspati ne
more
nespečnost od
brega do brega
etapa (vsakdanjik)
za takšen delopust
smo se
zmenili ki sam od
sebe
joče solze konj
ceni
gverila toda to je
stvar taktike in ne ,
okusa
prazničnega delopusta
ne uživamo vsak po
svoji
meri,
637
za tovorno pleče in
konjsko dolžino si
ga skuša-mo
razriniti okrog
sebe
in racajoča
jahaška hoja včasih
še ta ne včasih bolj
izrazita to
je vse po
čemer dandanes
spoznaš odsluženega
hoplita
etapa (grobnice)
to ploskev betonsko smo zasejali
s konji in ne
z živimi ljudmi če kdaj plapolajo
ognji nad njo to so
ognji živih ki jim
rože
hodijo rezgetat
prihajajo vpreženi
nanjo in s
kvadratastimi
očmi komaj da si brzde
zrahljajo s sprednjimi
okončinami to je nekakšen
vsesplošen znak za
jahajoče mòre in
bodeže in doma izdelane
kije ki jih
puntarji
sicer zmeraj pravočasno
skrijejo
v muzeje to je nekakšen
vsesplošni
mik krakrokrakro
638
nologije in
komemoracije
vran
pravijo da pod ploščadjo skozi
brezhibno
kanalizacijo še
zmeraj
bučijo črni poskoki dvonogih
konj drugi
spet rečejo
temu preprosto
panteon
639
Stieïboenova hiša
Wolfgang Held
Zakaj nisem odšel kar précej? Zdaj ne morem več navzdol po stop-
nicah, skozi čmi hodnik. Od Waterloopleina bi bil našel do postaje, do
brzojavnega okenca. Dovolj bi bilo: kako gre Saši stop. Kakor je zdaj,
se mi telo ne premakne več, čaka na zajtrk tete Gule; pol noči je pre-
sedelo ob oknu. Gledal sem v dvoriščni jašk, na mlečne šipe tam onstran,
v železno stopnišče, ki visi tam zgoraj pod nebélim dnem, ki se prežira
ob stenah navzdol; z dežjem bo planil po punčkah, žlebovi so morali
požirati vso noč.
Ko loputnejo vrata in so na hodniku koraki — lahko da je že teta
Gule, ali pa je še cunjar, s polnimi rokami, spet bi rad ležal tukaj, »ne
da bi črhnil-«. Ali pa hoče pribiti mojo glavo na okenski križ. Moral bi
bil kupiti punčko, razbiti ogledala. On je kriv, da Saši ne morem poslati
ničesar, preden odletim. Stiefbeen je kriv, ne jaz!
Res je, strah me je za Sašo. Saša je pošast, s pestmi tolče po klavirju,
dere se, ko da bi jo drl, če jo potegneš stran, vleče za lase vsakogar, kdor
si jo zaden na ramena; ropota in caplja po veži, brca v vrata. Mislim,
da ni podobna meni. Razen »tink-tink«, »Saša met« in »lokotiva« ima
povedati prav malo. Okoli njenih ust je zmeraj rjav kolobarček. Podobna
je svoji materi. Dobro, da sem daleč od nevarnosti! »Pojdi k svoji ta stari!
Ona ti bo že pokazala!«, čujem šepet. In tako je; kot pravi pregovor: »Vse
je dobro. Ce tvoja ljubica nima rumenih las, ima rumen klobuk«. Ko
bi bil brzojavil, bi me bila napačno razumela: vsakokrat, ko bi zazvonilo
na vratih, bi nagnala Sašo v otroško sob.
In ko bi prej ne bil tekel čez Waterlooplein, bi se bila Stiefbeenova
hiša sesula v meni kot vse sanje. Sinočnjo noč nisem mogel videti ničesar;
saj pač na vsem trgu ni gorela nobena svetilka?
Dr. Wolfgang Held se je rodil 1933 v Freiburgu/Br. Na tamkajšnji univerzi
je tudi doktoriral 1956. V letih 1961—64 je bil lektor za nemški jezik na uni-
verzah Madras, nato Bangalore in Kalkutta. Od 1965 je lektor na ljubljanski
filozofski fakulteti. Od literarnih del velja posebej omeniti roman »Die im
Glashaus« (Hanser Verlag, München 1965). Je član »Grupe 47«. Novela »Stief-
beens Haus«, ki jo objavljamo, je bila brana na zasedanju »Grupe 47« v Berlinu
1965, objavljena prvič v Akzente 1966 1—2.
640
Bil sem v Amsterdamu, toda pot pelje naprej. Hiše so postami ki-
klopi z načičkanimi rameni, lahno nagnjeni naprej, naslonjeni drug na
dr^igega, nekateri kot dvojčki, eden že bolj razpadel, iz očesa na čelu moli
bruno, v treh vrstah se grmadi jo okna; kadar gori luč, vidiš skozi vso
hišo, medeno rumene svetilke, na mizah preproge, ljudje v skupinah
ali sami.
Ce danes odpotujem, me ne bo mogel več pribiti; potlej bi že moral
zrasti, Stiefbeen, se okleniti stolpa Zuiderkerk, se vznak nasloniti na stre-
ho stolpa in vreči kladivo za boeingom. Cez njegovo zamaščeno kapo
letim kot čez petelina in čebulasto streho stolpa. Ce sklene zavezništvo s
Cimbulinom. navali na Sašo sedem kladiv. Na Sašino sliko za šipo ku-
hinjskega okna, ko sem odhajal iz hiše: morda so, skriti za naoknicami
in zavesami, tudi drugi gledali, kako sem odhajal, ona pa je s svojim
nosom očitno pritisnila na steklo bel novec. Okoli njenih ust ni zmeraj
rjavega kolobarčka. in okoli oči je podobna meni, pravijo.
Solist z zlatim glavičem na klobuku —^ ta bi ji bil všeč, slišal sem ga.
stolp, kako igra: z zelenim volkom pokriti zvonovi vise z osmih strani
okvira, zvonilo kljeklja. Gildbroederjev Maaktplazieren. pesem stražnikov
in sonato a címbalo solo. Veter premika figure, zategnjeno zavija, pojema
in narašča. Slonel sem ob ograji mostu, mrzlo drogovje, delili so listke,
nekdo lovi ribe na trnek v zelenem, črnečem kanalu, delavci stoje in kade
na čolnih, naloženih s premogom, po cesti navzgor, na težkih strojih,
togi, usnjati možaki bobne in ropotajo čez most, frklje prihajajo bliže in
posmehljivo vpijejo »Aleluja! aleluja!«, se pobirajo za vogel, nihov smeh
se obeša na repe kurant.
Toda ker je nebo migetalo od pločevinastih sekvenc. razdrobljenih an-
gelskih jezikov in rojev kraguljčkov. bi me ne bila pustila oditi. Saša
bi bila kričala, se oklepala mostne ograje. Spusti, če ne. grem po Cimbu-
lina, tam gori sedi v stolpu, se vrti in vrti v svoji zvončasti obleki,
šest rok se mu vije iz ramen, s šestimi kladivi bije po zvonovih, in zlat
nos ima, v hrbtu pa mu tiči zarjavel ključ; in če zavrtim ključ, pride dol.
— Ce spustiš, bo zaspal. Toda — Cimbulin zloži roke, spi, in zvonovi sa-
njajo o vrolijke liedjes na drugih zvonikih.
Mislil sem, da se vračam h Kloveniersburgwalu. Zašel sem, prišel v
nerazsvetljene ulice, na puščoben trg. Pokrite cize so stale tam, spotikal
sem se ob ojesih, zaletel sem se med plinske štedilnike in harmonij, pod
mojimi nogami žeblji, steklo. V medli svetlobi je stala samo ena cerkev
z dvema stolpoma, k tej sem se odpravil, prebijajoč se pod navzdol vise-
čimi vrečami, zadevajoč ob glavine koles. Zdaj sem videl: ob robu pri fa-
sadah bi bil hitreje napredoval. Pred portikom pod sivkasto blagoslav-
Ijajočimi rokami sem se skušal znajti. Košček poti sem se vmil, tokrat
ob robu trga, k daljnim verigam luči, k trakovom z napisi, nato sem zavil
vstran. Nikogar nisem srečal, cesta se je zdela kot izumrla. Ob zidovih:
posteljnjak, deli koles, vreče, povsod so visele cunje; hiše izvotljene, ena
se je v sredi sesedla, nad tole na oglu je, malo pred dostopom na vzdižni
most, stal žerjav, fasado so odrinili vstran. Tu je bilo svetlo, tu na novo
podirajo, na steni se še vidi. kje so bile stopnice, sledovi cevi in ploščice.
6 Problemi
641
v Kloveniersburgwalu sem sedel s teto Gule pod poslikanim krož-
nikom, pred kaminom na plin; sedel sem z njo pod fotografijami in akva-
reli. ki so kazali teto Gule: s klobukom s peresi, slonečo ob klavirju, ko-
ketno in s psom kodrom, zgrbančeno in osvetljeno kot posmrtna maska.
Vprašala je: »In Saša? Otroci zmeraj sede med stoli v pepelu.« Bil sem
truden in na tistem prekletem trgu sem si bil strgal rokav suknjiča. »Kaj
si pa tudi iskal ponoči na Waterloopleinu?« Ali ni ona sama s prepevanjem
razbila dveh zakonov in zato postala radikalna? Ko bi ji podnevi ne bilo
treba čistiti v neki šoli, 'bi ji bili otroci tako malo mar kot Saša, obča
korist tako vseeno kot cunjar. Toda mnenja je, da mora kaj malega pri-
spevati tudi Stiefbeen. Nič naj se ne usaja! Zakaj? Mesto Amsterdam
dela cesto. Tako in tako je ta četrt že dvajset let prazna, če ne upoštevamo
pajkov, ščurkov in Stiefbeena. Cesta bo šla čez Waterlooplein in Stiefbee-
novo hišo. Saj lahko vendar zbira cunje tudi drugje! Tako misli. Njegovo
hišo podirajo, ali pa je v nji sploh še mogoče živeti? Sprašuje. Dobil bo
tudi primemo odškodnino od mesta Amsterdama. Trdi. In ko bi zima ne
bila tako strupeno mrzla in črna leta dvainštiridesetega, bi bilo dovolj
kurjave — noben Amsterdamec bi ne bil stopil v zapuščene hiše židovske
četrti, ne bilo bi razbijanja po stopniščih, plenjenja s koši, lotmicami, se-
kirami po deskah, ograjah, okenskih okvirih, vratih. Tako pa je morala
tudi teta Gule razsekati stole in komode. Marsikaterega kosa je bilo
škoda. Pravi. In gori v njeni izbi je ležal Stiefbeen. deset dni, »ne da bi
črhnil«.
Včeraj je bil torej trg s starinami na Waterloopleinu: za stari strah
pred mesečevim drobirjem in blatom netopirjev sem našel dežnik z gla-
vičem. v katerega je bil vrezan listnat vzorec, odprt dežnik: napeta žalna
kupola, da zlepa ne take. Za svojo lakoto po izobrazbi sem si vzel trdo
desko, vanjo so bili vtisnjeni: negativi petelina, ovce, srednjeveškega
vojščaka in krastače, da z njimi oblikuješ testo. Proti razgledu na zarjaveli
žleb v jašku sem si dal zaviti kup zvezkov s sončno goloto. Končno sem, da
bi kanaliziral svoje nagnjenje do toplega zamujanja, kupil peščeno uro:
njeni stekleni posodici stojita med zvitimi stebri pod osmerokotnim balda-
hinom. kadar žleb v jašku neha grgrati, slišiš žuborenje peska. A vse to ne
pomaga veliko.
Pred harmonijem z emajliranimi gumbi za registre in pred zarjavelimi
plinskimi štedilniki stoji Stietbeen, nagnjen čez desko, ki jo ima za izložbo.
Njegova ciza je pokrita z blagom, po katerem brskajo ljudje. Nekaj
bakrenih vrčev. sedmeroramnih svečnikov in omara, polna orodja, sodi
k asortimentu. Na notranji strani odpušnega pokrova so narisane besede
»Inkoop van Lompen, Metalen, Oud Papier«.
Stiefbeen se preteza med stoli, ki pokajo pod izzivalnimi ženskami.
Malo govori, če pa že, tedaj s svetlim, tresočim se glasom, okoli ustne
dupline migeta njegova brada, orjak je, in na lobanji mu sedi čma kapa.
Na sivi odeji sem našel zložene oguljene punčke, kupci so se ko-
majda zmenili zanje, med njimi eno, za katero sem hotel barantati. Moral
bi jo bil ukrasti!
642
Povesila je črne, nalepljene terpalnice, njena zelena natlačena okrogla
glava brez ust se je naslanjala na iztegnjeno desnico, ležala je proč od
medvedkov in cepetavčkov, na kratkem, lisasto rumenem suknjiču so viseli
trije veliki, različno svetli gumbi, in hlačnice razkrečene, ko da bi hotele
na sprehod, iz raztrganega blaga z rdečimi progami. Noge v natlačenih
nogavicah so bile oguljene in strgane, ne vzdržala bi več veliko, ta punčka,
izrabljena je bila, dovolj so jo vlačili po stopnicah, cestnih jarkih, bila
je zmečkana in morda so jo že večkrat prodajali.
»Twee Gilde« — je zahteval Stiefbeen. Gledal je iz sluzastih, bleščečih
oči po trgu. Nepretrgoma veje njegova brada.
Bil sem že navajen barantanja in sem mehanično odvrnil: »En gul-
den Toda 'Stiefbeen ni poslušal, govoril sem v njegov široki usnjati
hrbet. Ženske so se drle. kazale name, ali me ne shši. Pljunil je prednje.
In počasi se obrne, se s pestmi upre na odejo, da začno punčke drseti,
počasi drseti za desko.
»Dvajset guldnov,« zašušlja.
Tedaj sem odšel. Saša bi se oprijela mojih hlačnic, se drla, ko da jo
devljem iz kože. Vse, kar je prav — ne kupujem pri norcih, in Saša bi
samo vtaknila punčko v usta, umazano, strgano punčko za dvajset guldnov,
kdo ve, česa se ne nalezeš s takimi rečmi — šminka cip, zmečkane stenice,
iztrebki in kri se jih držijo. Ne za dvajset centov!!
Včeraj ne bi bil maral imeti punčke za dvajset centov.
In še en lep dan imam — sem misUl — v živalskem vrtu pri ptičih, ki
capljajo kot na slamnatih zvezdah na obrežju, pri rumenokljunih ptičih,
izmed katerih se eden imenuje gekuifde Tok-tok; ob morju, kjer gre sonce
zvečer na belih hoduljah čez vodo, zatone v oblake in imenitno izkrvavi.
Smetnjaki stoje kot možje brez glav okoli velikih ognjev, koši na nabrežju
so postavljeni drug ob drugega. In v Oude Kerk, ki je zrasla s stranskimi
stavbami, ki leži za plotom iz desk: najprej nisem našel vhoda, tekel sem
okoli plotu iz desk, prišel do podrtega podpornika s streho in nato pod
okno neke cipe, ki je, ko je videla, da ne vem, kaj bi, s cigaretnim ustni-
kom pokazala na vhodna vrata.
Notri so sedeli poslušalci na klopeh okoli slopov pod osmerokotnimi
baldahini med zavitimi stebri. Čepel sem ob strani nad nagrobno ploščo.
Orgle so bučale. Odšel sem.
Zunaj so izginjali mimoidoči v podpornik pred njenim oknom, se
vračali, se obotavljali, spet izginjali, se še enkrat vračali, ali pa so büi
to že drugi. Oči so se jim svetile. Ona je ležala za šipo na blazinah svojega
kavča na kolenih v prijetni svetlobi, tiščala prsi navzven, lase je imela
nagrmadene v čm stolp. Povprašal sem, ali ima tudi rumen klobuk. Ni
ga imela. Imela je le ogledala.
Bil sem pijan, ko sem spet hodil čez Waterlooplein. Na robu sem zašel
pod neko hišo, katere vrata so bila zabita z letvami. Nad mano je bilo
udarjanje s kladivi kot iz sodov. Ko sem pogledal navzgor, so neke noge
bingljale nad mano, iz okenskih lukenj so vrele glave in trebuhi, na nad-
643
zidku našopirjena opica s kapuco, na naoknice so bili pribiti ljudje v
cunjah, trepetali so od udarcev kladiv, strgane roke so se jim tresle, in
z žico zvezano, zamreženo, oslepelo črno telo hiše. Strmo nad mano, iz
očesa na čelu je dregnila neka roka, na vrvi opleta mož s koničastim klo-
bukom, se vrti, vrti, vrv mu zavije vrat, nekdo vrže zanko visoko čez
nosilno bruno. Za vpil sem navzgor: »Stiefbeen!«, sem zavpU, potegnil za
letev, hotel vdreti v hišo. Udarjanja s kladivi je bilo konec, nekaj me je
oplazilo: tik nad mano veje Stiefbeenova brada, se bliskajo njegove oči.
Zbežal sem po raznih ulicah, h Kloveniersburgwalu. Hodnik proti
cerkvi je bil dolg in ozek. nikoli ne bom našel stikala, z ulice pada neki
svit. Tipajoč se sam pomikam naprej, ob vrvi za perilo. Ko se vlažni kosi
spustijo, se za mano odpro vi-ata v skladišče piva. Odgrnem mokre cunje,
si pridem bliže v cipinem ogledalu, v razprtem, z lišaji poraščenem očesu,
zaradi katerega raste fosforna goba na mojih rebrih, ko bi se ga le že
znebil in prevrnil iz odsvita! Zadenem ob vedro za odpadke, in potlej sem
dosegel kuhinjska vrata, potem stojim zraven ogledala in najdem stikalo.
Bel hladilnik, grelnik nad pipo, strop iz umetne snovi, pokrit s kričečim
sadjem, posoda za steklom, kovinski pražilnik za kruh — še nikoli nisem
videl kaj prijaznejšega kot desko, s katere vise zloščene žlice za juho, lopa-
tica za krompir. Zraven stojala za brisačo so tudi tapetna vrata. Zavijem
navzgor, stopim iz luknje v tleh moje izbe. Kako dobro je bil Stiefbeen
tu skrit.
Ne vem, ali sem spal: slišim ga, kako ropota po stopnicah, vidim ga,
kako stopa iz luknje, na eni strani poraščen z lišajem, ohromljen od sre-
brnih vitic, in ko od njih srši njegova roka, zamahne s kladivom; polno
naročje ujetnikov, nagih in v cunjah, mi privleče v sobo, njegova brada
veje nad njimi, stopi na okensko polico, napolni okvir s svojim usnjenim
hrbtom, skozi vratove jih pribije na prečnik. Ali pa stoji spodaj, jih zveže
skupaj, preklete, jih zadega na nadzidek in sune navzdol, in nato se nagne
vznak, se kot ribič upre nazaj ob stopnice, vleče, da se spet pokažejo glave
nad nadzidkom. Na njegovem rokavu je kri, in brada je plesniva. »Dvaj-
set,« kriči, »dvajset,« njegovo kladivo udari ob svetilko.
Pred njegovo hišo, v jutranjem svitu, sem se lahko smejal: po pro-
čelju je viselo polno punčk. V treh navpičnih vrstah, z oken in balkonskih
vrat je Stiefbeen razporedil vso svojo sprhnelo zalogo. Spodaj v srednjem
oknu sta se zadevala rdečebrad velikan s cucljastim nosom in morska de-
klica, ovešena z usnjenimi krpami, njenega, iz cunj zvitega repa se je
oklepal medved, in prsi so ji zdrsnile nekam na stran; spleteni možje na
strani in klovn so tožili zaradi tega; sami so vlačili po trebuhih nepri-
kladno hrano. Le kaj je hotela ženska, ki so ji možgani silili iz preklane
glave, s svoj usnjeno torbo? Ali beli konj z jezdecem v rožasti obleki, aH
zamorček z vtisnjenimi prsmi? Med kosi pločevine je nihal pes koder s
strgano ritjo, nad njim je plosko z vrha okna visel kariran Gašperček,
vrteč se v vetru, vrteč se, zreven zmedenca, pribitega na naoknico, zraven
križenga psa in nad napisom narisanim s kredo »Jesus saves«. Na raz-
pokanih deskah pa so ležali črnozeleni svetniki s klinastimi nosovi, eden
644
je bral, drugemu se je motovilil križ nad jopičem. Iz očesa na čelu je še
visela toponoga punčka z odtrganimi rokami, v rdečem krilu in z zijočimi
usti. V očesu bikove glave je tičala papirnata vrtnica, in kralj s karte je
napolnil celo okno, okronan z modro oguljenimi letvami, obdan s celu-
loidnim dvorom. Iz nekega obraza je skočila žična spirala, in vsepovsod
pod vrhovi oken, na nadzidkih, na okvirih so drug zraven drugega, drug
na drugem in drug ob drugem naravnani medvedi, sloni in klovni, obiti
od nebelega dne. Na svojih beUh laseh visi Miklavž, in med šojo in opico
s kapuco se zrači klobuk.
Lepenkasti ščitek s Stiefbeenovim imenom in novim naslovom je
bil pritrjen desno nad poprek zabitimi vrati, Sašina punčka je bila zraven
nataknjena na žebelj, na suknjiču je manjkal en gumb, bil je zavihan, in
iz trebuha so silile sive cune. Kdor jo je nataknil na žebelj, je moral vleči
za nogo — visela je daleč od boka na cunjah z rdečimi progami. Zele-
nega, okroglo nagačenega obraza so se držale čme veke.
Res je, strah me je za Sašo.
Prevedel P. S.
645
ZELJKO SABOL: OVIRE
I.
Jemlješ, svet, česar ti nisem dal
pesem boš odložil za boljše dni
vse odslavljaš kdor ti ni podoben
nebo grmeče se brez nas osiplje
prepolnih rok prekletega semena
kdo bo begunec kod tisti ki bo klel
ker druge ni resnice razen te:
pozdravljam nekaj kar naj šele pride
izdaj me, noro, da bom tebi zvest
manj zahtevaš več ti bom poklonil
zasledovavci kažejo nam pot
odstranili nas bojo da bi mogli dalje
še ko bila bi iskra priča vsemu
bi bil v luči kar najbolje skrit
ni čas da se izdam
ni me kjer se zbirajo jate
II.
Izmika se telo in kljubovanje že v prebujanju
kakor da ne pomni časa: vedno se lahko poraja
če bi imeli v kar bi znali verovati
nismo takšni da bi se zaupali za hrbtom
prezgodaj ste nam podarili bremena zdaj z njimi obupujemo
popoln grižljaj kruha a nismo ga zaslužili
spomnite se padlih mi smo že zdavrmj z njimi
laž je vselej čista v vsakem letnem času
646
ne skušaj videti cilja ki je večji od tebe
zato se prikradi tako z očmi uprtimi v tla
ne veš po čem teptaš ne more biti zemlja
kar se giblje brez oblik in se steguje kamor hočeš
vse nam je bilo izročeno a nas ni več
nekoč bom prispel tja kjer pravičnost ni dragocena
III.
Kakor krog na vodi edini ki kljubuješ
s svojo onemoglostjo končno viden vsepovsod
če obstaja čudež je v tebi
če obstaja nepravi čas je vse to v čemer smo
oblika ki jo iščem ni neponovljiva, življenje ki živim
bo resnično
ko bom povsod tudi brez potovanja
danes te opozarjam ker v zlu ni treba opozarjati
tema bo skrivnostna, takšno je vse kar imamo
otroci bojo rodili otroke vsakršnega maščevanja bo na pretek
ker smo spet enako podložni nebu in peklu
od danes do jutri se nobeden ne giblje z gotovostjo
a hotel bi rasti globoko ostati v močnih tleh
kjer ni soka ki ne bi bil redilen
IV.
V svetli sredini stojim lahko pritečem pomagat
vsem ki kličejo ne glede na to kje so
lahko grem v vse smeri lahko sebe zgubim
kazavci so polomljeni, staram se a še kaznujem
preveč je čiste vode a suha so naša vedra
za stiske vseh časov: veliki dnevi so mimo
zapustil bom site črede moram dol v dolino
kjer so morja onesrmžena a je dovolj prostora
647
zakleto je to polje tako močno se mi upira
ne varuje nas hiša če ne verjamemo v njene temelje
prva strela jo bo razdejala mi pa bomo zopet
izpostavljeni vsaki senci ki kuje nož za naš hrbet
kriči galeb, oslepljen je, tudi mi smo se tako odzvali
ko so nam na koncu oteli z oči dragoceni povoj
da še enkrat premerimo to povsem bedno umiranje
pozno, zelo pozno bomo spoznali da je živih premalo
vzkliknil boš na ves glas a ne bo odmeva
vidimo rešitve čeprav nam naloge niso znane
maj krik je trezen nazadnje je vse na svojem mestu
V.
Zvonovi ki iz daljave nam kažejo pot
nas bojo oglušili če se približamo
in da bi se izviru približal se moram prej umakniti
življenje ne prenese soočenja
čemu potem prisega ko je že vse izvzeto
leta in dnevi minute in ure
povsem smo oropani besa h kateremu so iuis napotili
skozi grozo kamnoloma kjer je delo komaj steklo
opravljamo svojo dolžnost a obred nam je neznan
ali boš manjši od makovega zrna ostal nekaznovan
najsi je tukaj resnično vsako pcgrezanje
dajem ti ga da se me spomniš
ko boš razrešenih rok jim ne vračaj udarca
pred zidom kadar te vprašajo: ali si njihov ali naš
prikloni se tistemu ki te bo ukrotil
ko odkriješ upanje da se človek rodi brezimen
za nas je lahko toda kdo bo zmogel
brez besede zdraviti zdrave
648
Vi.
Težko boš izrekel besedo ki je še nisem spoznal
poslušam kako se odpor oglaša v čudežu
vedno močneje mravlje grozijo naši hiši
s toliko strašnejšim naklepom kolikor so počasnejše
sleherna jasna volja bo nekoč pokleknila
pred zibelko krhko ki jo požar pričakuje
na tem zadnjem koncu kjer je trava suha
še bo, veš, prišlo grmenje in toča
z morilko sna izkušati me hočeš
malo vidijo ki preveč bedijo
odselil se bom
nobeden ne bo vedel
VIL
Ce boš le kdaj pokorjen opravi to brez ostanka
brez sledu zveličanja ki gre mimo nedolžnih
pomni: dokler ne boš pokleknil ti ne bojo verjeli
ne izmišljam svojih ran dasi zanje nobeden ne ve
videl sem kolikor se je le moglo videti ne svarim več
ponoči tonem v očitkih da bi podnevi vedel dalje
koliko poljubov bomo še prestali brez ugovora
ker smo tudi mi trpinčili kakor zdaj trpinčijo nas
na pragu novega doma me pozdravljaš z zaupanjem
jaz pa odklanjam vabilo na skupno veselje
ko nas že najmočnejša vina ne morejo opijaniti
VIII.
Pred potopom bo vse še enkrat zraslo
zagledal boš svoj obraz v kovini za leskom
ne vdihavaj istega časa z vsemi porami gole dlani
polni smo opeklin čeprav rmm je voda do čela
če govorim že rečeno če poklanjam odvzeto
tesne so naše sive hiše z vsakim dnem smo manjši
mogoče najdlje pridem s to negotovo hojo
do pridušenega izvira kjer se vsemu menja podoba
649
sin vzdigne roko nad očeta dogaja se nezaslišano
naši dnevi so šteti ker se pripravlja lakota in kuga
pitna voda čiste roke vznak smo vznak smo
niso močni naši bratje oni žive v višavi
mi pa se bomo plazili po prašni poti kjer so zdravi otroci
zapuščene zdaj brez glasu nas bojo iskali v bolezni
Prevedel Franci Zagoričnik
Zeljko Sabol (rojen 1941), izdal je zbirko DIO PO DIO, njegova druga zbirka
OPREKĐ izide letos. Piše tudi literarne kritike.
650
BRANKO MILJKOVIC: PESMI
Requiem
I.
Moja kri je moja pot do tebe
preludij
To je prst gorje! včasih pogosto
včasih preveč, domačija vetrov
in tistih ki imajo manj kakor nič
velika žara s pepelom ene
in skupne smrti ki se pormvlja
a s časom ne pregori nikoli
prst na katero boste padli s čelom
гН in jaz in moje čelo moj obračun
z mano noht neba in pejsaž poslednje
svetlobe, to so pokrajine snete
z oči mrtvecev zaman smo hoteli
naj njihove besede nikoli ne zapustijo zemlje
vse smo pozabili razen svoje
lastne smrti katero živimo
molitev
Treba je moliti k smrti za svoje življenje
in tišina ho ohranila skamenele lobanje
za dež obraza in neba za peščena vrata
in črno cvetje bo zacvelo
ob poteh odprtih vsem vetrovom s katerimi
prihajajo po svojo smrt še nerojeni
651
11.
dedali smo kako umirajo stoje
tisti ki jih ljubimo zdaj gledamo
mrak ki ga ne vidijo slepi zaprite
oči da uzrete tiste ki so
dali večni noči dan svojih oči
zemljo nosijo na ramah in negibnih
nikoli ne bomo dosegli o nikoli
nikoli se ne bo izenačil čas
naše smrti in njihove večno
bomo ločeni in mrtvi
post scriptum
RčLeče ptice nam bojo pile iz ust
ne bomo jih videli ^
trave bojo vreščale v kržljavih oblakih
slišali ne bomo
111.
Kri odbija korake in smrt
iz nekega večera po življenju
preneha biti ptica postane
kača v travi in vso noč jočejo otroci
mrtvi so na levi strani zaman
prižgani ognji čakajo na njih vrnitev
njihova noč se meša z našim dnem
ne pozabite to sporočiti otrokom
uspavanka
To ni več dan ne noč v snu je treba
pričakati razbojnike ptice so nebo
na jug odnesle spi! ne bo
jih njihovi koraki so težki
spi! ljubezen gre po mestu na berglah
spi in ne sanjaj njihovega glasu
652
IV.
Noč je polna mračnih angelov
zakleta ladja
nosi tovor izgubljenega časa
in naše mrtve prijatelje
v gozd brez ptic
morali bi čez morje
čas in prostor sta se pomešala
zdaj so za eno smrt daleč od vsake obale
luč in senca
plešeta po vodi
ples življenja in smrti
daleč teče reka
večna in jalova
ptice letijo za vetrom
in žene jokajo na obali
človek pada na svojo senco
brez sence so se spustili v globino
in brez imena
za zgodovino
po slepem obrazu brodoloma v njihovih
poslednjih očeh je narejena zgodovina
pouk za druge:
ljudje so mrtvi a ne smrtni sonce bo šlo
tudi skozi naše oči nespremenjeno
V.
Vzidali so vas v nevidni zid
in vsi ste bili pripravljeni umreti
drug v drugem in bilo je tako
pozdravljena čudovita reka rešitve
iskali so vas zaman v mračnem spletu
onesveščenih čutil na meji
653
vas in presenečenj niso vas našli
zbogom mesto kjer preneha moj spomin
zdaj ste mrtvi in vaše telo je
neotipljiv spomin in toplo
prgišče prsti prgišče Srbije in rms
refren:
Usta so bila napolnjena s peskom in vsi so molčali
zbogom mesto kjer preneha moj spomin
pozdravljena čudovita reka rešitve
VI.
Zvezda rdeča rana oblaka
robec krvi v noči zaklenjeni
s črnimi ključi kjer so mrtvi
pokopani drug drugemu pod čelom
smrti pomnožena s tisoč grobovi
na kordunu so ji oblaki vzeli
cvet ognja iz njihovih rok ki so
s poslednjim gibom razdelile pokrajino
na dva molka kjer jočejo ptice iz pepela
post scriptum
V deželi kjer spoštujejo sončnice
so padli z obrazi proti vzhodu
zdi se mi še sam sem padel z njimi
drugačen od tega kar bom povedal
VII.
Zelengora izgovoril bom tvoje ime
zelengora spočeta v trebuhu vetra
zelena gora neba in zvezda moje krvi
strani neba so se trgale za njihovo
smrt ki je bila začetek
a ne konec ceste so jih iskale
po celem svetu ni jih
654
na obris njihove odsotnosti pazi
noč zelengore njihove smrti so
najlepša ozvezdja na jugu neba
prst diši po mrtvih zelengora
slišim te z ušesi svojega srca in med njimi
tukaj nobeden ni umrl kdor je umrl
zvezda moje krvi in njihove zelengore
VIII.
Za tiste ki so izkoristili pogumno
možnost umiranja za tiste
ki so stopili čez svoje truplo na. njihovo
smH tako potrebno proti smrti
za tiste ki so zdaj eno
kjer je svet razdeljen s človeško kožo
na dva dela a dva in dva sta
eden ko pade zadnja noč
za tiste ki so se potopili
v vodah večnega sna kakor umre
sonce na dnu daljnih pokrajin
pokopano za tiste katerih besede so
vzklile iz prsi kakor zdravilo in upor
naj upognejo glave daljne sončnice
trni ogenj
Noč o noč trojni ogenj
Z enim ognjem ubijaš
Z drugim ognjem zdraviš
S tretjim ognjem se igraš
(Tretji ogenj je črn)
Lakota prebavlja mrak
Narava joj! še ni spočeta
Pesem varuj se obrobnosti
Poje se od zgoraj navzdol
655
(O radost naglega perja)
Nežnost je živalska lenost požiranja
V trenutku ljubezni norec žre mavrico
In poje, mladi varuh zore, s kloako slavca
Na strmini pesniških primerjav
Usoda p(^snika
To je zdaj še zmeraj pojoča nevarnost
Plamen ki pozornost razglaša za prijateljstvo
Bolj muzikalične ptice se ognejo usodi
Toda ognejo se tudi besedi
Besede grešijo pesem nastaja
Nobeden ni drugače postal pesnik
Svet se deli na tiste ki so zapeli
In na tiste ki so ostali sužnji
Toda prihaja dan velike osvoboditve
Pesmi se bojo odprle kakor ječe
Pesniki bojo uničeni
Pesmi bojo prilagojene
Ko ljudje odkrijejo skrivnost kako postati velik
Bojo trgi ostali brez spomenikov
Nekoč le pesnikom dostopne skrivnosti
Bojo razglašene za ljudsko lastnino
Poezij« hojo pisali vsi
sen je stara in pozabljena resnica
ki je ne zna nobeden več preskusiti
zdaj tujiruL poje kakor morje in skrb
vzhod je zahodno od zahoda lažno gibanje je najhitrejše
zdaj pojo modrost in ptice moje zanemurjene bolezni
cvet med pepelom in vonjem
656
tisti ki nočejo preživeti ljubezni
in ljubimci ki vračajo čas
vrt katerega vonjev prst ne spozna
in prst ki ostaja zvesta smrti
kajti ta svet ni edina skrb soncu
toda nekega dne
bo sonce tam kjer je bilo srce
in v človeški govorici ne bo takšnih besed
ki bi se jih pesem odrekla
poezijo bojo pisali vsi
resnica bo prisotna v vseh besedah
na mestih kjer je pesem najlepša
tisti ki je prvi zapel se bo umaknil
in prepustil pesem drugim
prevzemam veliko misel prihodnjih poetik:
nesrečen človek ne more biti pesnik
nase jemljem obsodbo prepevajoče množice:
kdor ne zna poslušati pesmi bo slišal vihar
toda:
ali bo svoboda znala zapeti
kakor so sužnji peli o njej
7 Problemi
S tokom
Ko tavam po pokrajini svojega zaprtega očesa
kjer noben cvet ni zaman in ni izmišljen
mi izpere glas pomiri ga, pesem brez besed
šel sem nekam a se oddaljujem o voda
Ti si glas ptice po polnoči časa
dvolični angel in skrivališče
daleč za svetlobo daleč za urami
ko je smrt velika maska soncu
Spremenil sem se pojoč zamujam te reka
v noči zasajeni z najlepšimi sadovnjaki
je moj duh podoben valovju
a izrabljen za čudaške cvetove
ki cveto v našem siromašnem vedenju
657
Dan se podvoji kjer poraja čas prihodnje noči
veliki vodni duh nad gorami kadar mi grom pripravljaš
v sluhu kadar mi prostore pomešaš
reka. s srcem vetra mi vse upe vznemiriš
Mogoče bi moral peti tako
da se ne bi razlikoval od drugih ki se spuščajo po vodo
teda ob meni najbolj dozoreva podzavest
postavljena med soncem in mesecem
Zamenjaj svojo pesem
Razgovor ki je vse obsegel,
Je zagrešil prešuštvo. Zamenjaj svojo pesem!
Trgovski posel duha strašnega morščaka:
Želite, da vam prodam svojo noč?
Resnica prihaja, mnogo bo mrtvih.
Nova pobožnost je že izmišljena.
Nikoli se ne okoriščajte s svobodo
In svobodni boste: kri se je izpisala.
Sonce je večje nad pokrajino brez upanja;
Tu požene čudovit cvet glave: glavobol.
Sam sebi zadosten, odtrgan od sveta.
Tam se v času ljubljenja umira od ljubezni!
Zamenjaj svojo pesem. Mar bova zdržala
Glasbo, kadar naju daruje čas,
Hitrost, ki se vsemu roga
In cvet, ki se mu je priskutila korenina!
Epitaf
Ubila me je premočna beseda
Prevedel Franci Zagoričnik
Branko Milikovič (rojen 1934, samomor 1961), zbirke: Uzalud je budim
(1957), Smrću protiv smrti (skupaj z Blažem Sćepanovićem 1959), Poreklo nade
Ц960), Vatra i ništa (1960); prevajal je francosko in rusko poezijo; napisal je
tudi več esejev o poeziji.
658
Izgubljene iluzije"
Dušan Pirjevec
Za razmišljanje o Balzacovih Izgubljenih iluzijah, ki so nastajale v
letih 1831 do 1843, sta odločilnega pomena dve okoliščini, ki ju velja ome-
niti že kar na začetku. Izgubljene iluzije niso docela »samostojno« niti ne
v sebi do kraja sklenjeno delo. Najprej so organska sestavina obsežnega
cikla romanov, ki ima naslov Človeška komedija (Comedie humaine) in ki
je ves zgrajen na dovolj trdni in skladni temeljni zasnovi, znani tudi iz cele
vrste Balzacovih čisto načelnih izjav in razpravljanj. Zato se v prvem tre-
nutku zdi, da o Izgubljenih iluzijah ni mogoče pisati drugače, kakor da se
docela prilagodimo in podredimo ravno tej temeljni zasnovi, bodisi tako,
da si jo vzamemo za izhodišče, se pravi, da najprej opišemo in izmerimo
njene razsežnosti, nato pa iz njih deduciramo bistvene lastnosti Izgubljenih
iluzij bodisi tako, da si jo postavimo za cilj, ki ga dosežemo po poti induk-
cije, se pravi, tako, da začnemo z analizo Izgubljenih iluzij in na podlagi
takšne analize rekonstruiramo nato še temeljno zasnovo samo.
Razen tega Izgubljene iluzije nimajo pravega konca. V zadnjih poglav-
jih izvemo samo to, da je Lucien de Rubempré srečal španskega duhovnika
Cariosa Herrero, ki se je kar naenkrat in brez vidnega razloga tako ogrel
za mladega pesnika, da mu je ponudil vsestransko pomoč in ga odpeljal
s seboj v Pariz novemu življenju naproti. Na koncu Izgubljenih iluzij sto-
jita obljuba in skrivnost — in Lucienova usoda se izteče šele v romanu,
ki ima naslov Blišč in beda kurtizan. V tem romanu izvemo tudi, da Carlos
Herrera ni nikakršen španski duhovnik, marveč samo pobegli kaznjenec,
kralj francoskega podzemlja, s pravim imenom Jacques Collin, imenovan
Trompe-la-Mort, tista skrivnostna oseba, ki nastopa v romanu o očetu
Goriotu kot gospod Vautrin. Z njim vred stopi Lucien de Rubempré do
konca v svet zločina, dokler ga tok dogajanja ne prisili, da si zares vzame
življenje. Očitno je, da so Izgubljene iluzije samo prvi del večje celote in
da je roman Blišč in beda kurtizan njihovo logično nadaljevanje in konec.
Zato bi bilo naravno, ko bi mogli obravnavati obe deli hkrati, kar pa bi
* Pričujoči esej je napisan kot uvodna študija za novo izdajo slovenskega
prevoda Balzacovih Izgubljenih iluzij, ki bodo izšle pri Cankarjevi založbi v
zbirki Sto romanov.
659
zahtevalo, da bi bralca najprej podrobno seznanili s celotnim dogajanjem
in z vsemi glavnimi osebami romana o kurtizanah.
Pričujoča študija ne more izpolniti zahtev, ki izvirajo iz opisanih oko-
liščin, saj bi šla gotovo dosti predaleč preko dogovorjenih okvirov. Zato bo
seveda presegla tisto mero enostranosti in nepopolnosti, ki se že apriori
drži slehernega pisanja o posameznih umetninah. Pač pa se bo osredotočila
samo na glavno temo, na vsebinsko središče Izgubljenih iluzij, na tisto,
kar tvori njihovo enotnost, oziroma njihovo relativno samostojnost in kar
je omogočilo, da stojijo v zgodovini evropske proze kot roman zase in da
jih je tudi Balzac objavil kot samostojno delo ter jim dal poseben in zgo-
voren naslov. Pri tem seveda ne bo mogoče pozabiti niti na celoto Človeške
komedije niti na roman o kurtizanah, vendar se bomo na vse sklicevali
le v najnujnejših primerih.
Kaj je torej središče, okrog katerega je spleteno vse dogajanje našega
romana in odkoder prejema to dogajanje tudi svoj smisel. Na to vprašanje
nudi dosedanja zgodovinska in kritična literatura različne odgovore, mi
pa si bomo za izhodišče izbrali esej, ki ga je o tem romanu napisal Georg
Lukács že leta 1936.* Lukács trdi: »S tem delom je ustvaril Balzac nov
tip romana, ki je bil odločilen za celotni razvoj devetnajstega stoletja:
roman deziluzije, tip romana, ki prikazuje, kako se napačne, vendar po
nujnosti nastale predstave ljudi o svetu razbijajo spričo brutalne sile
kapitalističnega življenja.«
Lukács opredeljuje dvoje: najprej to, kar je Balzac novega prinesel
v zgodovinski tok evropske literature, in hkrati še sámo bistvo tega ro-
mana. To novo in to bistveno pa je prikazovanje deziluzije, prikazovanje
propadanja iluzij, dogajanje iluzoričnosti iluzij. Bistvo in smisel romana
sta potemtakem dovolj razločno imenovana že v samem naslovu, tako da
že naslov sam določa tudi »nalogo« pričujoče študije: ob gradivu, ki ga
nudi Balzacovo besedilo je treba ugotoviti, kaj so iluzije, zakaj so pač samo
iluzije, kako se izkazuje njihova iluzoričnost, kako se dovrši deziluzija
in kaj pomeni.
Iluzije in deziluzije so seveda v neposredni zvezi z vprašanjem o res-
nici, kakor se je pač pojavljalo v zgodovini Evrope. Zato je očitno, da se ob
Balzacovem romanu sprašujemo tudi, kaj je z resnico v Evropi in kaj je
z resnico Evrope. Tako zastavljena vprašanja pa niso že nekaj preseženega,
saj tudi danes govorimo o iluzijah in deziluzijah, o veri in razočaranju.
Živimo v času porušenih iluzij in iskanja novih idealov in vrednot. Iz tega
sledi dvoje sklepov. Najprej je jasno, da se nas Balzacov roman kar najbolj
neposredno tiče; in razen tega je očitno, da na neki način že vnaprej
vemo, kaj je to iluzija in kaj je deziluzija. saj smo oboje že izkusili in še
vedno izkušamo ter zato hočeš nočeš vključujemo Balzacovo besedilo v svoj
lastni kontekst in ga merimo po merilu lastne izkušnje. Zato najbrž ni
* Glej Georg Lukacs, »Verlorene Illusionen'^. Ta esej smo si izbrali za
izhodišče predvsem zaradi njegovega avtorja: Lukács namreč ni samo veliko
pisal o Balzacu, marveč je ustvaril svojevrstno, še do danes ne v celoti pre-
seženo teorijo evropskega romana in zlasti veliko razmišljal o evropski reali-
stični prozi.
660
odveč, če skušamo najprej dognati, kaj že mi sami vemo o izgubljenih
iluzijah, sicer se nam utegne zgoditi, da ostanemo zapredeni v dvoumno
samoumevnost, ki nam na določeni točki lahko docela skali pogled.
Georg Lukács je že v navedenem stavku opisal iluzije kot napačne
predstave o svetu. Enak pomen jim daje tudi definicija, ki stoji v znanem
Lalandovem filozofskem slovarju, in ki pravi, da je iluzija »sleherna na-
paka percepcije, sodbe ali sklepanja«. Iluzija je tedaj zmota oziroma
zmotna, resnici neustrezajoča zaznava, predstava ali misel.
Takšno pojmovanje se zdi na moč naravno, vendar nas hitro zavede
v skorajda nepremostljive težave. Ce je iluzija res samo zmotna ali na-
pačna zaznava, predstava ali misel, potem neke zaznave, predstave ali
misli ne moremo proglasiti za iluzijo prej, dokler se ne izkaže njena zmot-
nost, napačnost ali neustreznost. Tej notranji logiki se niti Lukács ni mogel
izogniti, saj je komaj nekaj vrstic za že navedenim stavkom dodal, da se v
Izgubljenih iluzijah določene »predstave o človeku, družbi, umetnosti itd.
. . . izkažejo spričo realnosti kapitalistične ekonomije za gole iluzije<^, kar
pomeni, da ni iluzija nič drugega kot takšna zmotna predstava, za katero
je pač očitno, da je zmotna. V trenutku pa, ko vem, da je neka zaznava,
predstava ali misel zmotna, da je torej le gola iluzija, jo seveda tudi že
zavržem, jo izgubim, ali z drugimi besedami: ko vem, da je moja zaznava
samo gola iluzija, jo zavržem, je nimam več. Zato iluzij kratko in malo
sploh ni mogoče »imeti« in jih torej tudi ni mogoče izgubiti. Iluzija je
že »izgubljena« zmota, tako da ni jasno, kaj naj bi pomenila »izgubljena
iluzija«, ko pa je že sama iluzija nekaj izgubljenega, odvrženega, zanika-
nega. Pojem »izgubljene iluzije« vzbuja vtis tavtologije.
Seveda pa ne gre za to, da bi zdaj izgubljene iluzije dokončno izbrisali
iz našega slovarja, očitno je le to, da iluzije ni mogoče kar meni nič tebi
nič izenačiti s preprosto zmoto. Poiskati je treba samo drugo možnost, ki
se odpre že, če se spomnimo, da se drži izgubljenih iluzij vedno nekaj
čustvenega, zato po navadi ne uporabljamo izraza »izgubljena iluzija«,
marveč govorimo množino, ki ni nič drugega kot preprosti emocionalni
plural. Za to čustvenost je morda še najbolj ustrezno uporabiti pojem
domotožja: za iluzijami, ki smo jih izgubili, nam je večinoma vedno žal,
želimo si jih nazaj, želimo se vrniti v čas iluzij. Vse te sestavine so zelo
očitne npr. v Prešernovi elegiji Slovo od mladosti, ki jo vseskozi obvla-
dujeta znana verza:
Zato, mladost, po tvoji temni zarji
srce zdihvalo bo mi, bog te obvarji!
To domotožje gotovo kaže, da je v iluzijah, čeprav so obsojene na
polom, neka posebna vrednost, da so tako rekoč tudi same po sebi že iz-
razita vrednota, saj pravimo celo, da brez iluzij ni mogoče živeti, česar za
preprosto zmoto nikakor ni mogče reči. Vprašanje iluzij je potemtakem
v neposredni zvezi z vprašanjem o možnosti in smislu življenja, tako da je
polom iluzij težak pretres, ki pomeni, da pač ni mogoče živeti, da življenje
nima smisla. Zdaj dobiva iluzija pomen zaupanja in vere v življenje, med-
661
tem ko je deziluzija konec vere in zaupanja, razočaranje. Razočaranje in z
njim zvezana resignacija dobita nato v tem kontekstu spet posebno vse-
bino: privoliti brez iluzij v svet tak, kakršen pač je. Ta svet-tak-kakršen-
pač-je je praviloma grdi svet, dosti bolj grd in dosti bolj skvarjen. kakor
pa si ga je risala iluzija, iz česar sledi dokaz, da je izvor iluzije skrit v
prvotni plemenitosti, elementarni dobroti in deviški zaupljivosti samega
nosilca iluzije.
Opisanih pomenskih razsežnosti ni več mogoče strniti v ozke okvire
zmote, hkrati pa so združene v dovolj skladno strukturo, da nam lahko
veljajo za izhodišče razpravljanja, kar pomeni, da se zdaj sprašujemo,
če se tudi v Balzacovih Izgubljenih iluzijah dogajata iluzija in deziluzija
na način in v razsežnostih, ki jih uveljavlja ravnokar opisano pojmovanje?
V Izgubljenih iluzijah se iluzija in deziluzija dogajata v osebnosti in
usodi glavnega junaka. Vsa naša pozornost se mora torej ravno nanj osre-
dotočiti, kar pomeni, da stopajo vse druge osebe in usode nekako v ozadje,
spreminjajo se v tako strukturiran prostor in čas, kakršna edina lahko
omogočata, da poteka usoda glavnega junaka kot usoda iluzije in dez-
iluzije.
Glavni junak Izgubljenih iluzij, Lucien de Rubempré, pa je predvsem
pesnik. Balzac sam ga nenehoma označuje prav s to besedo, a tudi drugi
ga ogovarjajo s tem imenom. Z močjo svoje poezije hoče prodreti v družbo,
jo očarati in si jo osvojiti. Sam pa je lepotec, je nekakšna umetnina, pesem
narave, in tudi njegova pesniška zunanjost naj bi mu pomagala k uspehu.
Njegova pesniška narava ima prav poseben in odločilen pomen zlasti v
najbolj usodnih trenutkih njegovega življenja. Naj navedem samo dva,
zato pa najbolj važna primera. Ob koncu Izgubljenih iluzij, ko je že vse
izgubljeno, se Lucien odloči za samomor. Vse je že sklenjeno in določeno,
dopolniti se mora samo še zadnje dejanje, in tik preden bi se moral ubiti,
poroča Balzac takole: »Ko se je Lucien odločil, je začel razmišljati o sred-
stvih, bil je pesnik in umreti je hotel pesniško.« Zadnji trenutek pred
smrtjo je še enkrat spregovorila njegova pesniška narava — in prav to
je bilo usodno: zaradi svoje pesniške narave se je Lucien odpravil, da bi
našel primeren pesniški dekor za svojo smrt, da bi bila tudi smrt sama
pesniška. Pesniške smrti pa ni, smrt je ena sama, in zato ga njegova
pesniška potreba ni mogla pripeljati v smrt, marveč ga je izročila v roke
Carlosu Herreri in tisti peklenski pogodbi, ki je določila vse njegovo
kasnejše življenje, o katerem »poroča« roman Blišč in beda kurtizan.
Drugi primer je iz zadnjih poglavij romana o kurtizanah. Lucien stoji
pred preiskovalnim sodnikom, ki uporablja vso svojo 2rvitost, da bi mu
izvabil priznanje, da je Carlos Herrera zares le preoblečeni pobegli kaz-
njenec imenovan Trompe-la-Mort. Lucien nasede zvijačam preiskovalnega
sodnika in mu prizna vso resnico. Tako je storil usodno napako, da mu ni
preostalo nič drugega kot samomor, ki ga je zdaj res izvršil. To napako,
ki ga je stala življenje, pa Balzac takole obrazloži: »Premislek je prišel
prepozno kot pri vseh ljudeh, ki so sužnji čutnosti. V tem je razlika med
pesnikom in človekom akcije: prvi se prepušča čutenju, da bi ga prevedel
v žive podobe, in sodi šele kasneje.« Lucienova zadnja in usodna napaka
662
je napaka pesnika, kar pomeni, da ga je v samomor pognala prav njegova
pesniška narava.
Oba primera dovolj jasno kažeta, da je tisto, kar tvori bistvo Lucie-
nove osebnosti, in od česar sta odvisna njegovo ravnanje in usoda, prav
poezija, pesništvo, njegova pesniška narava. To njegovo bistvo mu sproti
onemogoča ustrezno ravnanje in ga po neki usodni, a neizprosni logiki
vodi do samouničenja. Lucien de Rubempré je pesnik in ker je pesnik,
ravna slabo, zmotno, neustrezno. V njegovi osebi in usodi se pojavlja
poezija kot neustrezno, slabo, zmotno ravnanje.
S tem sta se nam vrnila pojma zmote in zmotnosti, vendar nas ta
povratek ne sme zapeljati nazaj k Lukácsu in Lalandu, saj sta se oba
pojma in pomena vrnila šele po ovinku, preko poezije. Iz iluzije potem-
takem ni mogoče kar naravnost v zmotnost, marveč je treba najprej k
poeziji in šele nato k zmotnosti. To se sklada tudi s preprostim dejstvom,
da je ravno pesnik glavni junak romana, ki ima naslov Izgubljene iluzije
in ki kaže polom iluzij.
V luči teh ugotovitev pa razkriva že večkrat omenjeni Lukácsev esej
o Izgubljenih iluzijah neko notranjo neurejenost, ki jo je vredno posebej
omeniti. Lukács je, kakor vemo, prepričan, da je Balzacov roman pripoved
o deziluziji, da torej prikazuje propadanje iluzij. Nekoliko kasneje pa iz-
javlja, da je osrednja téma romana »das-zur-Ware-Werden der Literatur«,
spreminjanje literature in celotne ideologije v blago, kar pove še z drugimi
besedami, ko zagotavlja, da je osrednja téma pravzaprav kapitalizacija
literature od proizvodnje papirja do liričnih občutkov. Očitno sta pred
nami dve trditvi, dve opredelitvi. Prva trdi, da je osrednja téma Izgub-
ljenih iluzij pač polom, razpad iluzij; druga pa zagotavlja, da je osrednja
téma kapitalizacija ali reifikacija literature od proizvodnje papirja do
liričnih občutkov. Obe trditvi sta točni, vendar nista med seboj uglašeni,
zaradi česar se vprašujemo: kako vendar to, da se téma propadanja iluzij
uresničuje pri Balzacu ravno kot reifikacija literature, poezije itd. Zakaj
je ravno pesnik nosilec iluzij? Zakaj se ravno v pesniku izvrši polom
iluzij? Obseg teh vprašanj postane jasnejši, če se spomnimo še na nekatere
druge Balzacove osebe, kot so oče Goriot, striček Pons, polkovnik Chabert,
Eugénie Grandet. V njihovih usodah ravno tako deluje zakon kapitali-
zacije in reifikacije, to so tragični junaki s propadlimi upanji in verami —
pa vendar Balzac ni nobene od teh tragičnih usod strnil pod naslov Izgub-
ljenih iluzij. Ze to kaže, da je bilo zanj vprašanje iluzije in deziluzije tako
ali drugače v neposredni zvezi s poezijo.
Kaj naj ta zveza pomeni in kako je sploh možna? V duhu tistega poj-
movanja iluzije, kakršnega razkrivajo Prešernovi verzi, smo tako rekoč že
kar apriori pripravljeni priznati pesniku višjo mero plemenitosti, večjo
občutljivost za moralne vrednote in pravo človečnost. Hkrati s tem pra-
vimo tudi, da pesnik ne more imeti smisla za realno življenje, ker ga pač
pesniški navdih tako določno in do kraja terja vsega le zase, da je samo
tujec, neokreten gost sredi družbe in sredi ljudi kakor Baudelairov
albatros.
663
Vendar Balzacov roman ne dovoljuje takšne razlage, kar se pokaže
takoj, ko skušamo dognati, kje je po Balzacovem mnenju skrit vzrok za
pesnikovo neustreznost in za njegovo pogubo. O tem pa vse povedo že tiste
besede, ki pojasnjujejo usodno napako, ki jo je zagrešil Lucien pred pre-
iskovalnim sodnikom in ki ga je zares pognala v smrt. Tam ugotavlja Balzac,
da je Lucien de Rubempré kot pesnik suženj čutnosti in da je ves izročen
čutenju, tako da njegove reakcije ne ustrezajo njegovemu življenjskemu
položaju in so glede na realne okoliščine usodno nezadostne. Ta Balzacova
razlaga nikakor ni osamljena domislica, kar je razvidno zlasti iz naslednjih
stavkov iz Izgubljenih iluzij, ki hočejo vsi opisati bodisi temeljno lastnost
pesnika bodisi temeljne poteze samega Luciena: »Poet ljubi sijajne tkanine,
gostije, zmagoslavja in vsakršen blišč.-" »Mlad človek, ki ga je bila sama
užitkaželjnost in čutna naslada.« »Je tekal za nečimrnimi radostmi in
užitki.^' »Rade volje bi že jutri podpisal pogodbo s hudičem, če bi mu ta
pogodba za nekaj let omogočala sijajno in razkošno življenje.^' »Je za-
menjal svojo prihodnost za minljive slasti življenja.-« »Brez moči je proti
vabam sle.'" In k temu je treba dodati še naslednje d'Arthezovo preroko-
vanje: »Luden ne bo šel nikoli do zločina, ker za to ne bo imel moči;
pač pa bo sprejel že izvršeni zločin in užival njegove koristi, ne da bi
sprejel nase tudi njegove nevarnosti: to se zdi strašno odvratno vsem in
celo zločincem samim.« Vemo, da se je ta prerokba do kraja uresničila.
Nobenega dvoma ne more več biti: odločilno dejstvo, ki ga Balzac
celo čisto eksplicitno poudarja, je čutnost, izročenost in zasužnjenost čut-
nosti. Čutnost je poglavitni vir in smisel Lucienove neustreznosti, a ta
neustreznost nima pomena apriorne neprilagojenosti realnim dejstvom in
razmerjem, marveč je v svetu realnih odnosov tudi in predvsem zlo, in
zato je po Balzacovem prepričanju tista napaka, ki jo je storil Lucien
pred preiskovalnim sodnikom, v resnici težak in usoden, nepopravljiv
prekršek: Lucien je prekršil zakon solidarnosti in zato mora umreti, tako
da je njegov samomor samo oblika zaslužene kazni.
Izgubljene iluzije so potemtakem tudi pripoved o nezadostnosti in o
zlu čutnosti, zaradi tega se vsiljujejo tale vprašanja: kako je vendar možno,
da se v zgodbo o iluzijah, ki so v načelu nekaj plemenitega, tako usodno
vmešuje ravno čutnost? Ali naj to pomeni, da je polom iluzij isto kot
utelešenje nezadostnosti in pogubnosti čutnosti? Vse to se nam upira, saj
vendar nismo pripravljeni, da bi za nekoga, ki je v lovu za čutnimi nasla-
dami zgrešil in izgubil smisel svojega življenja, rekli, da so se njegove
plemenite iluzije razbile od brutalnosti življenja. Izgubljene iluzije pri-
znamo samo tistemu, ki lahko reče takole:
Sem zvedel, da vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvesto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazoril.
Modrost, pravičnost, učenost device
brez dot žalvati videl sem samice.
664
Ne smemo se zadovoljiti s tem, da se nam pač nekaj upira, iti moramo
za resnico, ki nas kliče tako, da se nam upira. Dejstvo je, da se v Izgub-
ljenih iluzijah dogajajo iluzije in njihov polom kot neustreznost in samo-
uničenje poezije, pa tudi kot neustreznost in pogubnost čutnosti, vse to pa
na tak način, da sta poezija in čutnost usodno združeni v istem. Jasno je
zdaj vsaj tole: če je poezija iluzija in življenju neprilagojena, potem njena
iluzoričnost in neprilagojenost ne stojita v znamenju apriornega nasprotja
med lepo, plemenito in vzvišeno vizijo na eni ter grdim, nepoštenim in za-
vrženim realnim življenjem na drugi strani. Odpovedati se je tedaj treba
tistemu pojmovanju iluzije, ki povzdiguje iluzijo v apriorno vrednoto.
Ce pa je tako, potem ni jasno, zakaj naj bi bila poezija sploh še nekaj
iluzoričnega, razen če spet pristanemo na misel o preprosti zmoti, napačni
percepciji, predstavi ali sodbi. Očitno je, da se je v Balzacovem tekstu
uveljavila neka posebna iluzoričnost iluzije in poezije, in sicer ne glede
na to, kaj je Balzac sam mislil o iluziji. Iščemo tedaj ravno to posebno
pojmovanje iluzije in iluzoričnosti poezije.
Ze stari pozitivist Taine je na začetku svojega eseja Umetnost pisal
takole: »Ce hoče človek umetniško delo razumeti, mora vanj verjeti. Ko
stojite pred naslikanim ali izklesanim likom, morate pozabiti, da je iz-
klesan ali naslikan, in si misliti, da je živ.« In prav ta odnos, ki nastane,
ko si odmislimo naslikanost, ko verjamemo v umetnino, ko si jo zamiš-
ljamo živo in jo s tem tudi živo »delamo«, je za Taina iluzija. Zato je tudi
posebej in razločno povedal, da je iluzija tista »luč«, ki daje umetninam
življenje.
Taine je govoril o nekem posebnem razmerju, ki ga vsi živimo, ko
smo pred umetnino, a ki ga nikdar posebej ne mislimo. Njegova misel je
ostala v okviru njegovega dela samo trenutna intuicija, ki so jo do kraja
izpeljali šele sodobni avtorji. Izmed njih je treba omeniti vsaj tri: Romana
Ingardna, Jeana-Paula Sartra in Mikela Dufrenna.* Vsi pripadajo vsaj
deloma moderni fenomenologiji, njihova v opombi navedena dela pa se
ukvarjajo predvsem z umetnostjo in posebej z literaturo. V skladu s Hus-
serlovo filozofijo jim je umetniško delo najprej čisti intencionalni korelat
in v njih »nastopajoča« predmetnost jim je irealna ali quasi realna pred-
metnost, ki biva na poseben način, ki ni način bivanja realnih, otipljivih
predmetov in ki mu pripada tista razsežnost, ki ji pravimo iluzija, lahko
pa ji s Sartrcm rečemo tudi magija. Seveda pa status irealnosti ali quasi
realnosti ne pripada samo literarnim likom, marveč vsem predmetom,
ki so korelati imaginativne intencije, tj. vsemu čemur pravimo ponavadi
domišljijske podobe ali pa predstave tistih predmetov, ki nam niso več
dani v neposredni percepciji, ker jih kratko in malo ni več v dosegu
* Za nas so pomembna predvsem naslednja dela: Roman Ingarden, Das
Uterarische Kunstwerk in Untersuchungen zur Ontologie der Kunst, vendar je
za natančnejše umevanje važno tudi njegovo obsežno delo Der Streit um die
Existenz der Welt I—III; Jean-Paul Sartre, L'Imaginavion in L'Imaginaire, ome-
niti pa je seveda tudi Que'est-ce que la littérture, kjer je šel preko nekaterih
»enostranosti« svoje prvotne fenomenološke pozicije; Mikel Dufrenne, Phéno-
ncmenologie de Vexpérience. esthétique I—U in Le Poétique.
665
našega vida, sluha, tipa itd. Ko torej govorimo o poeziji v zvezi z iluzijo,
nastopa poezija deloma tudi kot pars pro toto, kot reprezentant vsega
imaginativnega, domišljijskega.
Fenomenologija nam torej pomaga, da doumemo tisto razsežnost ilu-
zije in iluzoričnosti poezije, ki sami po sebi še nimata nobene zveze z
apriorno plemenitostjo ali završenostjo. S tem doživi poezija seveda desa-
kralizacijo. Zato in pa ker je pri nas fenomenologija razmeroma neznana
in doživlja pogosto docela neustrezne interpretacije, potem pa tudi ne-
ustrezne kritike, je potrebno na tem mestu nekoliko podrobneje opisati
smisel in razsežnosti fenomenološke misli o iluziji. Pri tem se lahko opremo
že na izvorni pomen besede same.
Beseda iluzija izvira iz latinskega glagola in/il/ludo, katerega temelj
je glagol ludo — igrati, tako da je iluzija predvsem in najprej v zvezi z
igro in jo lahko opišemo tudi kot biti-v-igri, ali: biti na način igre. Vendar
pa prevajajo slovarji illudo, tudi z besedami: goljufati, varati, neustrezno,
slabo ravnati. To vodi nazaj k zmoti, napaki, neresničnosti, skratka nazaj
k Lukácsu in Lalandu. S takšnim povratkom pa bi se docela izgubil pomen
igre, tako da bi smeli proglasiti iluzijo za zmoto le v primeru, ko bi se
izkazalo, da je prehod iz igre v zmotnost, neustrezno ravnanje in goljufijo
zares utemeljen, enosmiseln in pregleden.
V določeni meri se zdi ta preskok nedvomno upravičen, saj sta tako
igra kakor zmota v neposredni zvezi s pojmom neresničnega: zmota je
nekaj kar ni res, in tudi igra ni res: saj pri igri ne gre zares. V obeh
primerih gre za nekaj, kar je tako ali drugače v nasprotju z resnico, kar je
drugačno od resničnosti — in zato nastane tudi enačaj. Vendar je ta enačaj
v znamenju površnosti, ker ne upošteva, da resnica s svojimi izvedenkami
v primeru igre nima istega pomena kot v primeru zmote, neustreznosti
in goljufije. Stavek: »predstava je zmotna«, pomeni res. da ta predstava
ni resnična, a ta neresničnost hoče povedati le to. da predstava ni v skladu
z neko samostojno realnostjo, ki je zunaj nje in ki biva ne glede na to
predstavo, misel ali zaznavo. Drugače je pri igri. Ko rečem, da igra ni
resnična, ne trdim, da se igra ne sklada z neko realnostjo, z nekim ob-
jektom zunaj nje same, kajti »namen« igre sploh ni. da bi nam karkoli
govorila ali se skladala z nekim zunaj nje bivajočim predmetom, kakor
velja to za zaznavo, predstavo ali misel. Igra sploh ni nikamor naravnana,
je tako rekoč zaprta vase. v svoj lastni krog in svet. Ce torej pravimo, da
igra ni resnična, tedaj s tem ne moremo reči niti, da igre sploh ni, niti ne
moremo povedati, da se moti ali laže, pač pa govorimo samo o tem, da
poteka na posebni ravnini bivanja, na drugi in drugačni ravnini bivanja
kot pa realno življenje, ki je v nasprotjm z igro čisto zares.
Iluzija kot izvedenka iz glagola in'ïl/ludo nikakor ne odpira že sama
po sebi poti v območje zmotnosti in neustreznosti, pač pa nas opozarja naj-
prej na posebno ravnino, na poseben način bivanja, ki je zunaj ali nad
bivanjem realnih, otipljivih stvari, ljudi in dogajanj, čeprav se dogaja sredi
med njimi. Na tej ravnini se spletajo pwsebna razmerja in vladajo posebne
zakonitosti, ki so razmerja in zakonitosti igre. tj. nezaresnega bivanja.
666
Nezaresnost namreč biva, igra se dogaja, zares se dogaja — a to le v
primeru, če jo jemljem za-res, ali kakor pravimo: če se brezpogojno rav-
nam po njenih pravilih. Igra nastane le takrat, kadar jemljem to, kar ni
zares, kakor da bi bilo zares in res. Biti-v-igri, biti na način, ki ga imenuje
latinski glagol in/il/ludo, pomeni sprejemati in uveljavljati nekaj, kar ni
resnično, tako kakor da bi bilo resnično. »Dovoliti« moram, da se me to,
kar ni resnično, resnično »polasti«. Igra me mora očarati, prepustiti se
moram njenemu čaru: ko stopam v igro, stopam v ris.
Izročenost čaru v tem primeru ni nekaj pasivnega, saj ravno ta izro-
čenost igro sploh šele omogoča. Ko se izročam čaru, omogočam, ustvarjam
nekaj čarobnega, in sicer tako, da temelji igra na aktualizirani človekovi
razpoloženosti za čar. Aktualizacija te razpoloženosti je odvisna od člove-
kove »svobodne odločitve«, tako da človek lahko sam pretrga igro, sam
uniči čar in stopi iz risa. Igra je kreacija človekove svobode, in zato pre-
neha takoj, ko vdro vanjo stvarne, realne sestavine, ko prestopi mejo
svobode, tako da se izročenost čaru spremeni v izročenost realnosti. V
takšnem primeru se zgodi nekaj tragičnega, pwgubnega, kakor upodablja
to npr. znana Miheličeva grafika Mrtvi Kurent.
Vse to velja v načelu tudi za poezijo in umetnost. Spomnimo se Pre-
šernove Bogomile. Te Bogomile ni nikdar bilo, ni nikakršna realna, v res-
nici bivajoča oseba sredi drugih živih, otipljivih oseb. Je čista »izmišljo-
tina«. To pomeni, da Prešernovi verzi kot opis neke individualne usode ali
osebe »nimajo v mislih« nobene realno bivajoče osebe, ob kateri bi bilo
mogoče meriti resničnost, ustreznost in zanesljivost Prešernovih >K>pisov«,
»sodb«, »zaznav« ali »predstav«. Kakor igra tako tudi verzi niso naravnani
k nikakršnemu realnemu, zunaj njih samih bivajočemu objektu, s kate-
rim bi se morali skladati, da bi bili resnični, kakor velja to npr. za navadno
poročilo.
Kljub temu pa jemljemo vse, kar »popisujejo« Prešernovi verzi, kakor
da je resnično. Ce tega ne storimo, potem Prešernovih verzov kratko in
malo sploh ne moremo brati, nima pomena, da bi jih brali. Stopiti moramo
tedaj v igro, biti moramo na način, ki ga imenuje glagol in/il/ludo, kajti
samo tako lahko tudi Bogomila je in biva.
Poezija in iluzija sta torej res usodno zvezani, a ne na način, da bi
zaradi tega poeziji kot iluziji pripadala v nasprotju z realnim svetom neka
apriorna plemenitost. Ni pa še pojasnjeno, zakaj naj bi morala poezija kot
iluzija tudi propasti. Se manj je jasno, zakaj se spremeni v čutnost, v
neustrezno ravnanje, ko pa vendar biva na način, ki nima zveze z realnim
ravnanjem. In slednjič tudi ni jasno, zakaj bi morala poezija kot čutnost
končati v zlu in samouničenju.
Potrebno je to, kar je bilo povedano, domisliti do kraja.
Luč iluzije stori, kakor vemo, da postane to, kar ni zares, takšno kakor
da bi büo zares in res. To pomeni, da je luč iluzije, z njo pa seveda tudi
»luč« poezije nekaj tvornega, skladnega, nespornega in ustreznega samo v
določenem območju, samo tam, kjer pač gre že od vsega začetka za to,
da bi moglo imeti razsežnosti resničnega bivanja to, kar ni zares. Drugače
667
pa je, če se njuna luč preusmeri, če seže njun žarek preko začrtanega
risa in začne osvetljevati to, kar je že samo po sebi čisto zares, trdno in
zanesljivo v svojem spontanem bitju, ali — kakor ponavadi pravimo —
če hočemo živeti na pesniški način. Kakor se zgodi tragedija, če vdre v
svet igre realnost, tako se mora nekaj usodnega in morda celo nekaj tra-
gičnega dogoditi tudi, ko se hoče svet igre razprostreti preko vsega real-
nega sveta, realnih dogajanj, ljudi in razmerij: v luči iluzije se začne to,
kar je samo po sebi res in zares, spreminjati v nekaj, kar ni več čisto zares,
res in resno.
Realna in otipljiva dejstva sicer nikakor ne morejo izgubiti svoje
realnosti in otipljivosti, pač pa v luči iluzije, ki jih jemlje na način igre,
izgubljajo svojo težo, svojo samostojnost, tako da sama zase niso nič več;
so le še nekaj zunanjega, gola otipljivost in površina, za katero ni ničesar.
Zdaj je edini človekov odnos do predmetov, ljudi in dogajanj samo še
odnos do površine, do njihove otipljivosti. Odnos do površine, odnos v
katerem se realizira samo otipljivost ali vidnost, skratka samo »čutljivost«
stvari, je čutni odnos.
Čutnost kot »napačna« usmeritev iluzije je »posplošenje« tistega na-
čina bivanja, ki je značilen za poezijo, za vse irealne ali quasi realne
predmetnosti. V tem pa je tudi razlaga za tisto zvezo med poezijo in čut-
nostjo, ki se uveljavlja npr. v tistem Balzacovem pojasnilu, ki pravi, da
je ravnal Lucien pred preiskovalnim sodnikom samo kot pesnik in da prav
zaradi tega ni mogel doumeti resnosti položaja in usodnosti razmerij, ker
sta mu bili resnost in usodnost spričo njegove pesniške narave nedostopni,
saj se je ves »predajal« samo »čutenju«, samo pasivnemu ^KJoživljanju«;
do kraja sta se ga polastili le gola »vidnost« in »čutljivost« položaja.
Vsi trije pojmi, s katerimi imamo opraviti: poezija, čutnost, iluzija,
so se strnili v eno, a to tako, da je zdaj to eno zares nekaj docela ne-
ustreznega in pogubnega. Dokaza za pravilnost našega sklepanja seveda ne
moremo iskati v Balzacovih načelnih izjavah, marveč samo v njegovem
delu, zato je vseeno, kako je Balzac sam zares mislil o poeziji in iluziji.
Vprašanje je le, če nudijo naši sklepi dovolj možnosti za utemeljeno raz-
lago celotne Lucienove osebe in ali bodo primerni tudi za razlago drugih
razsežnosti njegove usode.
Začnimo s čutnostjo. Opredelili smo jo kot odnos do površine, otip-
ljivosti, čutljivosti stvari in ljudi, kar pomeni, da mora biti tudi ta odnos
sam nekaj površnega ter zato nekaj neodgovornega in neobveznega. Po-
vršnost, neodgovornost in neobveznost pa so temeljne lastnosti Luciena
de Rubempré j a in so v romanu tako očitno izpostavljene, da ne morejo
uiti niti površnemu branju. S kakšno lahkomiselnostjo je na primer jemal
denar svojega svaka Davida in ponarejal njegov podpis! Vendar je treba
opozoriti še na druge posledice in sestavine.
Čutnost kot površnost, torej kot prikljenjenost na golo površino, se pri
Lucienu uveljavlja najprej kot zasužnjenost bežnemu trenutku in izro-
čenost neposredni sedanjosti in Daniel d'Arthez je o njem rekel, da bo
vedno videl samo »užitek trenutka«, in da je »zamenjal svojo prihodnost
668
za minljive slasti življenja«, kar pomeni, da je nenehoma pozabljal na
svojo prihodnost. To lastnost ima v mislih tudi retorično vprašanje, ki
ga je samemu Lucienu zastavil Carlos Herrera: »Ali pa ste posvetili vsa
svoja hotenja in vsa svoja dejanja eni sami ideji?« Tega Lucien seveda
ni storil: ni bil zmožen zvestobe svoji prihodnosti, idealom in projektom,
marveč jih je izdajal in pozabljal. Pozabljal pa je tudi svojo preteklost,
o čemer je d'Arthes v pismu njegovi sestri povedal tole: »Vas in vašega
brata je imenoval svoja angela varuha, pa je gotovo že zdavnaj pozabil
na vaju.« Se mnogo bolj jasna je ta pozabljivost iz vsega njegovega
ravnanja, ki jasno priča, kako Luciena nobena stvar ne izuči, nič mu
ne morejo pomagati ne tuje in ne lastne izkušnje, tako da je brez sle-
herne izkušnosti in mora svoje stare napake nenehno ponavljati, kakor
je zlasti razvidno iz njegovega odnosa do gospe Bargentonove: ravno
nanjo je že od vsega začetka vezal vso svojo prihodnost, a je bil izdan
— vendar ga ta izdaja ni prav nič poučila, saj se je kasneje še enkrat
vezal spet na gospo Bargentonovo in bil spet izdan. Pa tudi to mu ni bilo
dovolj: po svoji sramotni vrnitvi v domači kraj, je brez premisleka in ves
navdušen dovolil, da mu je ista izdajalska gospa omogočila družbeno reha-
bilitacijo, ki pa je bila v resnici le dopolnitev njene izdaje in dokončno
Lucienovo ponižanje. Zato mu Carlos Herrera po vsej pravici očita: »Vi
ne poznate ne ljudi ne stvari.«
V tej svoji nevednosti in neizkušenosti je Lucien nenavadno zaupljiv
in neposreden, da se kar sam drugim izroča v njihovo oblast in da ni
zmožen nikakršne »realne politike«. Vse, kar zasnuje, koristi kvečjemu
drugim in se sprevrže v njegovo lastno pogubo, kakor se mu je to pripetilo,
ko je skrajno neodgovorno in brez premisleka uskočil v monarhistični
tabor, svojim sovražnikom in tekmecem v naročje.
Lucienova naivnost in zaupljivost sta v resnici otroškost, in zato ga
skoraj vsi imajo za naivneža in otroka, medtem ko mu Carlos Herrera
kar v eni sapi dvakrat pove: »Otrok ste, ne poznate ne ljudi in ne stvari...
Se vedno ste otrok, kakršnega razodeva povest o vašem življenju,« nato
pa mu svetuje: »Postanite mož.«
Naivnost, ki je samo sinonim za otroškost in neizkušenost, se ne kaže
samo kot zaupljivost, marveč tudi kot neukinljiva nedolžnost. Lucien vse-
skozi ohranja »nedolžnost ovčice«, kakor mu pravi Finot. To nenavadno
nedolžnost vzdržuje nenehno kesanje, neke vrste redno se ponavljajoča
»avtokritika«, katere smisel je Daniel d'Arthez takole obrazložil: »V mojih
očeh je kes, če periodično nastopa, velika hinavščina... kes je v takem
primeru samo nagrada za zla dejanja ... človek, ki se dvakrat pokesa, je
torej strašen slepar.« S takšnimi periodičnimi kesanji, ki dobivajo obseg
samokritičnega obupa, se otresa odgovornosti za svoja dejanja in se jim
hkrati tudi odreka. S tem slepari le samega sebe: nobeno njegovo dejanje
ne more ostati zares njegovo, vseskozi je samo tak rosni mladenič, kakršen
je npr. Orestes v Sartrovih Muhah, preden izvrši svoje dejanje. Lahak je
in brez teže, tako rekoč čisti duh, komaj opazen vzgib zraka brez trdne
oblike. Zato Luciena kratko in malo sploh ni, kar si mora v poslovilnem
669
pismu tudi sam priznati: »Nekatera bitja so kot ničle, pred njimi mora
stati številka, in njihov nič dobi desetkratno vrednost.-« Lucien je torej nič,
ničla. A ta nič ima več pomenov. Najprej je to pravi, uničujoči nič, nihil,
saj vendar spravi v smrt svojo ljubico Coralie, svojo mater, sestro in svaka
pa v hude stiske, v trpljenje in na rob propada. Hkrati pa je tudi prava
ničnost, ki ne stori ničesar. Nedolžna ovčica je, ki kolje, otrok je, ki ubija,
ali kakor je povedal sam o sebi: »moje srce je polno nežnosti, ravnam
pa kot sovražnik.« — »Mislil je dobro, ravnal slabo,« pravi o njem Balzac.
Je torej eno samo protislovje, zmožen dobrega in slabega, a ni ne dober
in ne slab, je samo možnost in skrivnost. V sebi samem nima nobenega
trdnega načela, zato je »kakor harfa, ki se ji strune napenjajo ali popu-
ščajo, kakor se ozračje spreminja.« Kar je, je lahko samo za drugega in
samo po drugem: lahko je samo sredstvo ali žrtev, sam po sebi pa ni nič.
Opisane lastnosti s svojimi medsebojnimi razmerji in notranjo logiko
učinkovanja so v romanu nenehoma prisotne in določajo celotno njegovo
smer ter se ob koncu uveljavijo z vso silo in z vsemi svojimi posledicami,
kar naj pokaže kratek pregled Lucienovega »konca«. Lucien je bil sklenil,
da se ubije. S tem bi bil prvikrat storil zares dokončno dejanje, ki bi ga
bil tudi dokončno vzel nase, z njim bi bil vzel nase tudi vsa svoja prejšnja
dejanja in njegovo življenje bi bilo dobilo svoj pomen in smisel. Vendar
samomora ni storil, in tako je ostal samo ničla, samo razpoložljivi plen.
In ravno to dejstvo je v tem trenutku edino odločilno, in je zato opredelilo
tudi celotni opis tistega trenutka, ko Carlos Herrera prvikrat in čisto po
naključju ugleda nesrečnega poeta. Balzac piše takole: Ko je začul Lucie-
nov skok iz vinograda na cesto, se je neznanec [Herrera] obrnil in videti
je bilo, kakor da bi ga pesnikova globoko otožna lepota, njegov simbolični
šopek in njegova elegantna obleka nekam prevzeU. Ta potnik [Herrera]
je bil podoben lovcu, ki najde plen, kakršnega je že dolgo in zaman iskal.«
Ta dva Stavka in celotna scena, iz katere sta iztrgana, zahtevajo, da
jih temeljiteje premislimo, ker so polni pesniške moči in jih odlikuje tista
popolna, skorajda grozljiva preciznost, ki je zmožna z nekaj besedami raz-
preti cel svet. Citirane besede postavljajo pred nas Luciena v trenutku,
ko je že jasno, da ne bo izvršil samomora, ko pa se tudi še ni odločil
za življenje, ko je še v praznem, ko je samo ničla in razpoložljiv plen.
Plen pa ne more biti plen, če ni lovca, in razpoložljivost ni razpoložljivost,
če ni nikogar, ki bi se je polastil. Plen brez lovca in razpoložljivost brez
polaščevalca sta v svoji neomadeževanosti in nedotaknjeni vabljivosti na
eni strani nekaj nebogljenega, na drugi strani nekaj hrepenečega. sta klic
po lastni dovršitvi. Zato ima Lucien v rokah šopek rumenih rož, ta šopek
pa je simboličen, njegova obleka je elegantna, njegova lepota v svoji
osamljenosti globoko otožna. Lucien je ves vabljiv, a v svoji vabljivosti
otožen zaradi nezadostnosti še neuporabljene vabljivosti. Vse na njem
kliče. In klic njegove še svobodne razpoložljivosti je tako presunljiv, da
kar naenkrat pretese celo naključnega potnika in ga z magično močjo
spremeni v lovca. Ničla je našla svojo številko; plen si je sam določil
svojega lovca. Lucien je postal nekaj, a to kar je in kar bo, bo samo po
drugem, kar mu je Herrera razločno in odločno tudi povedal: »Potegnil
670
sem vas iz vode, vmil sem vam življenje, in zdaj ste moji, kakor je stvar
last svojega stvarnika.« Tudi Lucien sam to vé, saj sporoča svoji sestri:
»Ne pripadam si več.« Uporabljena razpoložljivost je, ki ji je naključje
naklonilo uresničenje.
Balzacov popis usodnega, a naključnega srečanja je docela v skladu
z zakonitostmi, ki urejajo čutnost kot neodgovornost in površnost, hkrati
pa je avtor dosegel, da je ostal Lucien de Rubempré še naprej »upodobitve
vreden junak«. Ali z drugimi besedami: če je hotel Balzac zgodbo o Lu-
cienu nadaljevati, če ga je hotel še naprej ohraniti za glavnega junaka,
ga je moral potegniti iz njegovega niča in mu dati določeno mero konzi-
stentnosti, kar pa glede na logiko, ki ureja ustroj slehernega junaka evrop>-
skega realističnega romana, ni bilo mogoče storiti drugače, kakor da je
za ničlo našel primemo številko.
Vse torej kaže, da se naše sklepanje, ki nas je od iluzije vodilo naj-
prej v svet igre in s tem v svet poezije, nato pa v čutnost in pogubo,
vsaj v bistvenih potezah ujema z gradivom, ki ga nudijo Izgubljene iluzije,
tako da lahko razumemo, zakaj ima tak naslov ravno zgodba o usodi pes-
nika in po kakšni logiki se poezija spreminja v čutnost ter nato zdrkne
v zlo in samo uničenje. Pri tem pa je posebej pomembno, da se ob takšni
interpretaciji Balzacovega besedila spomnimo na filozofijo danskega mi-
sleca Soerena Kierkegaarda, zlasti na njegove predstave o različnih tipih
ravnanja, različnih svetovnih nazorih in posameznih fazah in možnostih
človekovega bivanja. Prepričan je, da mora človek izbirati med dvema
načinoma življenja: med estetskim in etičnim. Zanima nas samo estetska
možnost. Njena temeljna resnica je po Kierkegaardu uživanje življenja,
iz česar sklepa, da je za estetskega človeka življenje le ena sama maške-
rada, kar lahko razumemo tako, da živi le sredi mask, se pravi sredi videza
in torej tudi sredi golih površin, brez stika z resnico ali bistvom. Zato
Kierkegaard ugotavlja, da je esteski človek tudi sam nekaj površnega,
razgiban le na svoji površini, da je le čista neposrednost, do kraja izgub-
ljen in raztresen v nepreglednem zaporedju dogodkov, potopljen v golo
sedanjost. V tej raztresenosti ne more razumeti ne sebe in ne sveta; vse,
kar mu pripada, mu pripada samo po naključju, tako da bi lahko rekli,
da ni ničemur zavezan in ničemur odgovoren, kakor tudi njemu ni nič
zavezano in nič odgovorno. In ko se Kierkegaard obrača naravnost do ta-
kega človeka, pravi: »Ti sam nisi nič, si samo zaradi razmerja do drugega,
in kar si, si samo po tem razmerju.«
Navedene in opisane Kierkegaardove opredelitve postavljajo pred nas
takšne lastnosti, ki so presenetljivo podobne lastnostim, položenim v temelj
Lucienove osebnosti. Zato za nas ni brez pomena, da je dal Kierkegaard
takšnemu tipu človeka ime: estetski človek. Uveljavljal je prvotni pomen
grške besede aisthesis, ki pomeni čut, čutilo, občutek. Vendar pa se s takšno
uporabo grške besede ni hotel odpovedati tisti evropski tradiciji, ki se
pričenja z Alexandrom Baumgartnom, avtorjem prve samostojne Estetike,
in ki z besedami estetika, estetsko itd. označuje predvsem celotno območje
lepote, umetnosti in poezije, tako da ima Kierkegaardov »estetski« človek
671
že sam po sebi obe razsežnosti: čutno in uživaško, pa tudi umetniško in
poetično. Nujno je, da mu ravno pesnik velja za posebno utelešenje estet-
skega tipa in hkrati poudarja: «Pesniški ideal je vedno neresnični ideal;
kajti resnični ideal je stvarni ideal. . . Pesniška eksistenca je zato že sama
po sebi neresnična eksistenca.« in še: »Pesnik vidi ideale, vendar mora po-
begniti iz sveta, da bi se jih veselil; ko je v metežu življenja, ne more v
sebi nositi teh božanskih podob ... še manj pa ima moči, da bi te ideale
v življenju uresničil... Ce pa nočeš biti pesnik, potem imaš samo tisto
pot, ki ti jo kažem: obupaj.«
Za Kierkegaarda je pesniška eksistenca nesrečna, neustrezna in ne-
resnična. Edina možnost je obup. In zdi se, kakor da so Balzacove Izgub-
ljene iluzije en sam dokaz za Kiergaardovo misel, eno samo svarilo:
obupajte!
Vendar na danskega filozofa nismo opozorili samo zaradi očitnih po-
dobnosti z svetom Izgubljenih iluzij, marveč najprej zaradi tega, ker sta si
Balzac (1797—1850) in Kierkegaard (1813—1855) tako rekoč sodobnika in
ker je bila Kierkegaardova knjiga Ali-Ali, ki prinaša prve koncepcije
estetskega človeka, napisana istega leta, ko so bile do konca napisane tudi
Izgubljene iluzije. To dejstvo že samo po sebi kaže, da usoda Luciena de
Rubempréja ni samo nekakšna naključna Balzacova vizija, marveč nosi
v sebi mnogo širše pomene in odpira horizonte, ki segajo daleč preko
njegove osebe, časa in domovine, tako da ob Balzacu in Kierkegaardu
kar naenkrat in s posebno močjo zaživijo še druga zgodovinska dejstva.
Ze za Descartesa npr. je bilo vse, kar je v zvezi s fantazijo, plod anima-
ličnih sestavin, medtem ko je bila za Baumgartna umetnost in z njo poezija
čutno spoznanje — cognitio sensitiva. Na čutnost in čute je vezal umetnost
tudi Hegel, ko je zagotavljal: »Za nas umetnost ni več najvišja oblika
uveljavljanja resnice bivanja... Lahko upamo, da se bo umetnost še na-
prej razvijala in se dopolnjevala, njena oblika pa ni več absolutna zahteva
duha.. . Glede na razmerja in najvišjo določenost je postala umetnost
nekaj preteklega.« Za razliko od Hegla Nietzsche sicer ni prerokoval konca
umetnosti, pač pa je bila zanj umetnost samo čisto fiziološki opoj. A tudi
danes še kar naprej tako ali drugače potrjujemo usodno zvezo med umet-
nostjo in čutnostjo, saj pravimo ponavadi, da so pesniki za razliko od
drugih ljudi obdarjeni s prav nenavadno občutljivostjo, hkrati pa trdimo,
da sta znanost in filozofija spoznavanje sveta v obliki logično racionalnih
pojmov, medtem ko spoznava poezija svet v obliki čutno nazornih podob
— in tako ponavljamo Baumgartnovo misel iz leta 1750.
Postavljeni smo torej pred vprašanje o umetnosti, ki jo tukaj zastopa
poezija, in pred vprašanje o čutnosti, a zdaj ne več v tistih razsežnostih,
ki se kažejo samo v Izgubljenih iluzijah in za katere je zadoščala fenome-
nološka deskripcija, marveč na bitno zgodovinski ravnini. Očitno je, da
teče skoz vso novejšo evropsko zgodovino bolj ali manj nepretrgana misel
o poeziji kot čutnosti. Bilo pa bi docela neustrezno, ko bi mislili, da gre
pri vsem tem samo za golo misel, za bolj ali manj naključne, docela ne-
obvezne filozof eme, ki izražajo pač samo večjo ali manjšo duhovitost,
672
bogatejšo ali revnejšo življenjsko izkušenost svojih avtorjev. Vse te misli
so mnogo več: govorijo nam o resnični usodi poezije, so tako rekoč ta
usoda sama. O tem nas prepričujejo tudi čisto konkretna zgodovinska
dejstva in v prvi vrsti usode posameznih pesnikov. Pomisliti je treba samo
na Baudelaira, Verlaina, Rimbauda, Oscarja Wilda ali pa na našega Pre-
šerna in Cankarja. Življenjske usode vseh teh avtorjev so obremenjene
s poudarjeno čutnostjo, ki je v premem sorazmerju z življenjskim neuspe-
hom, trpljenjem in obupom, kar se kaže tudi v tisti vsakdanji modrosti,
ki pravi, da pesnik lahko ustvarja le, če je nesrečen. Misel, češ da je po-
ezija čutnost, po vsem videzu pomeni mnogo več kot na prvi pogled, po-
meni trpljenje, nesrečo, pa tudi preganjanje in uničevanje. Evropski pesnik
živi v nesreči, v konfliktu s časom in družbo, je preganjan in zatiran, iz-
gublja se v čutnih ekscesih in nenavadnih ekstazah ter neredko konča v
blaznosti ali s samomorom.
Te nenavadne in zavržene usode si pojasnjuje naš razum z najrazlič-
nejšimi psihopatološkimi in sociopa to loškimi teorijami in analizami; in res
je, da takšne analize celo v primerih, ko se sprevržejo v golo fiziopato-
logijo, večinoma dovolj natančno opisujejo posamezna dejstva. Vendar jih
le ugotavljajo in tako samo potrjujejo, da je usoda poezije v Evropi pač
usoda nečesa problematičnega, bolnega in celo pogubnega, ne morejo pa
odkriti ne njihovega izvora in ne človeškega ter zgodovinskega smisla
oziroma pomena. Nam pa gre ravno za njihov izvor in pomen; le tako
bomo namreč tudi Balzacove Izgubljene iluzije doumeli v sklopu tistega
zgodovinskega toka, ki mu dejansko pripadajo, ga tvorijo in razsvetljujejo.
V opisanih dejstvih pa je skrito tudi opozorilo, da se ta tok začenja
že v stari Grčiji, saj vemo, da so že sofisti razglašali umetnost oziroma
poezijo za apáté, tj. prevaro in slepilo, ter da se usoda poezije kot usoda
čutnosti in usoda čutnosti kot dogajanje nečesa pogubnega nista odločili
šele v Balzacovem času, pa tudi ne šele v novoveški Evropi, marveč ravno
tako že v stari Grčiji, kakor jasno dokazuje med mnogimi drugimi dejstvi
zlasti Platonov veliki dialog o državi.
S tem podatkom je vse, kar zdaj privlači našo pozornost, postavljeno
v jasnejšo luč. Gre očitno za vprašanje dveh bistvenih razsežnosti evrop-
skega človeka, za čutnost in poezijo oziroma umetnost. Poezija in čutnost
sta skoz vso zgodovino usodno združeni in zdi se, da tako združeni ne
moreta dobiti zanesljivega prostora v toku časa, saj se znova in znova tako
ali drugače razkriva nujna pogubnost ali pa vsaj problematičnost, kakor
da bi bili nekakšno nasprotje resnici zgodovine in zato od te zgodovine
tudi obsojeni. Nikakor ni naključje, če je Martin Heidegger v svojem
znanem tekstu o izvoru umetniškega dela povedal, da ohranja Heglova
napoved o koncu umetnosti in poezije še vso svojo veljavo.
Ta Heideggrova misel ustreza tudi sodobnim sociološkim raziskavam
o položaju umetnosti in poezije v današnjem svetu. Tako je npr. Robert
Escarpit v knjigi Das Buch und der Leser — Knjiga in bralec povzel
smisel svojih empiričnih raziskav v tele misli: »Človek, ki bere, ne govori
in ne deluje. Odteguje se svojim soljudem, izolira se od obdajajočega ga
8 Problemi
673
sveta. To se nanaša ravno tako na avditivno kakor na vizualno branje,
kajti nihče od svojih soljudi ni bolj izoliran kot gledalec v gledališču . . .
Akt literarnega branja je zato hkrati nekaj sociabilnega in nekaj asocial-
nega. Začasno pretrga zveze posameznika z njegovim svetom in poraja
zveze s svetom avtorja. Zato leži motiv za literarno branje skoraj zmeraj
v nezadovoljnosti, v neuravnovešenosti bralca in njegove okolice. . .
Skratka: uveljavlja se beg pred odvratnostjo človeškega življenja — coiv-
dition humaine. Srečno ljudstvo bi morda res ne imelo zgodovine, gotovo
pa ne bi imelo nikakršne literature, ker ne bi čutilo potrebe po branju.«
Escarpitove besede smo navedli, ker naravnost kažejo na vprašanje
zgodovine in ker vežejo eksistenco literature na «nesrečnost« zgodovine.
Samo v nesrečni zgodovini je možna literatura in očitno je možna samo
kot nesreča. Zato se sprašujemo o zgodovinskem izvoru in smislu nesreč-
nosti literature in poezije v okviru »nesrečne« zgodovine. Iskati jo ho-
čemo na začetku — pri Platonu.
Platon je prepričan, da je poezija samo določena oblika uveljavljanja
človekovih čutnih sestavin in zato je predmet umetniškega oblikovanja
lahko samo to, kar je pač dostopno čutnosti, čutom in čutnemu dojemanju.
Čutnosti pa je dostopen le videz, ki se pri Platonu imenuje to fainómenon.
Ta videz prikriva to, kar je zares bivajoče, ki se imenuje to on in ki je
tako rekoč pravo bistvo in prava resnica vsega. Ta prava resnica je za
Platona nekaj duhovnega oziroma nadčutnega, ime pa ji je he idèa ali tó
eidos — in ravno te ideje čutnost ne more doseči, namesto nje nam »vsi-
ljuje« goli videz, torej to, kar ni zares bivajoče.
Vse to pomeni, da poezija kot »instrument« čutnosti ne more ugledati
niti resnice stvari niti resnice človeka in njegovega bivanja. Zaradi tega
nas vara, na drugi strani pa odvaja človeka od njegove lastne resnice, od
smotrnega in skladnega delovanja, saj izvira iz nagonov in strasti ter
deluje spet samo na nagone in strasti, tako da jih nenehoma potrjuje in
spodbuja. Poezija je škodljiva.
Nasprotje čutnosti je razum, nasprotje poezije sta znanost in filozofija.
Samo njim je dano prodreti do resnice, samo njim je dano »videti« Idejo,
ugledati in določiti smisel človekovega življenja in v skladu s tem uravnati
tudi človekovo ravnanje, da bo v korist posamezniku in družbi. Razum,
z njim pa filozofija in znanost so večvredni del človekove duše, medtem
ko sta čutnost in čutnosti zavezana poezija nekaj manjvrednega, zavrže-
nega in celo škodljivega, kar je treba prej ali slej podrediti razumu —■
če ne drugače tudi z »razumno« silo.
Platon je bil docela zvest samemu sebi, ko je povedal, da v razumni
državi ni prostora za poezijo, hkrati pa predlagal: »Ce bi se torej v naši
državi pojavil človek, ki bi si znal privzeti vse oblike in vse posnemati,
in bi hotel javno predvajati svoje pesnitve, bi ga počastili kakor se spodobi
za sveto, čudovito in očarljivo bitje; vendar pa bi mu rekli, da v naši
državi takšnih ljudi, kakršen je on, ni in da jih tudi biti ne sme; z dišavami
bi mu mazilih glavo in mu jo s trakovi ovenčali, nato pa bi ga odpravili
674
v drugo države.«* Podobno je govoril Platon tudi v svojih Zakonih. V stari
Grčiji se je torej odločila usoda pesnika kot usoda izgnanca, preganjanca
in tujca. Platonov predlog je preroško jasen, njegov pogled sega vse v
današnje dni, vse do Tarzisa, Daniela in Sinjavskega, zato je jasno, da je
v njem v določeni meri zajet tudi Balzacov čas: usoda, ki jo je v Izgub-
ljenih iluzijah doživel pesnik Lucien de Rubempré, se skoraj docela sklada
s Platonovimi opredelitvami. Kaj je smisel teh opredelitev? V njih je po-
ezija utemeljena kot čutnost, čutnost pa zaznamovana kot nekaj manj-
vrednega in zato se poezija sprevrže prav tako v nekaj manjvrednega in
celo slabega. Usoda poezije se dogaja po meri čutnosti, zato si je treba
zastaviti vprašanje o izvoru in pomenu čutnosti same.
Tako zastavljeno vprašanje se utegne zazdeti nekam nenavadno, saj
smo prepričani, da že dovolj dobro vemo, kaj je čutnost, in pri tem mi-
slimo, da gre za sklop tistih od narave danih lastnosti, ki so nekaj bistveno
drugega in drugačnega od razuma in ki so celó nasprotje, oviranje ali
onemogočanje razuma. Kar naprej torej mislimo, da je človek že od vsega
začetka »sestavljen« iz dveh prvin: čutnosti in razuma — in pri tem nam
razum velja za pravi človeški del človeka, čutnost pa za nekaj animalič-
nega. kar nosi človek s seboj kot spomin na svoj živalski izvor. Tako
ponavljamo Platonovo misel, saj je tudi njegov človek sestavljen iz dveh
delov, tako da je zôon, logon éhon. po latinsko: animal rationale.
Vprašanje o čutnosti se očitno sprašuje o človeku kot umni živali.
Kot kažipot se nam pri tem ponuja dejstvo, da ustreza pri Platonu duali-
stičnemu ustroju človeka ravno tako dualistični ustroj predmeta: kakor
je človek sestavljen iz razumnosti in živalskosti, prav tako je tudi predmet
sestavljen iz videza, ki se imenuje v grščini to fainómenon, in resnično
bivajočega, ki se imenuje to on in ki bi mu danes rekli: bistvo. Razpolov-
Ijenost človeka je zrcalna slika razpolovljenosti predmeta in obratno. Ti
dve razpolovljenosti pa sta znamenje in temelj vsesplošne razpolovljenosti,
ki jo razkrivajo in konstituirajo znane pojmovne dvojice, objekt —
subjekt, esenca — eksistenca, duh — materija, telo — duša, materialna
baza — duhovna nadgradnja, stvarnik — stvar, zlo — dobro itd.
Gibljemo se torej v razpolovi j enem svetu, in šele v takšnem raz-
polovljenem svetu se lahko pojavijo videz in bistvo, razum in čutnost,
poezija in znanost kot samostojne, druga od druge različne prvine s poseb-
nimi lastnostmi. Vendar to še ne zadostuje, saj vemo, da se v tem raz-
polovljenem svetu videz in čutnost pojavljata tudi kot nekaj manjvrednega
in pogubnega, medtem ko imata razum in bistvo značaj edine in splošiio
* K opisu Platonih idej in prevodu njegovega besedila je treba pripomniti
tole: Novejše raziskave starogrških literarnih in filozofskih tekstov — zlasti
tiste, ki jih je opravil Martin Heidegger, prepričljivo kažejo, da so imele posa-
mezne besede in filozofski pojmi v svojem prvotnem kontekstu tudi takšne
razsežnosti, ki so se kasneje izgubile in ki jih naši prevodi in naše interpre-
tacije praviloma ne zajemajo več. Naše razmšljanje pa se prepušča ravno tem
interpretacijam in se zadovoljuje ravno s temi prevodi, to pa zato, ker nam
gre prav za specifično evropsko problematiko in le za tiste razsežnosti staro-
grškega sveta, ki so se pač edine lahko uveljavile v evropski misli kot njen
temelj in zagotovilo njene kontinuitete.
675
veljavne resnice, ki naj polagoma izrine, odstrani in uniči vse, kar ni raz-
umno in kar ni resnično. Razpolovljeni svet je torej tudi vrednostno ure-
jeni svet; a ta vrednostna ureditev аИ vrednostna razporeditev temeljnih
prvin pa se lahko izvrši — kakor je to jasno razvidno iz vsega, kar smo
že pMDvedali o Platonovem sistemu, le v okvirih razpolovi j enega sveta sa-
mega, tj. samo v primeru, če je razpolovljenost nekaj samoumevnega,
zaradi te svoje samoumevnosti netematizirana in torej misli sami nedo-
stopna. Samoumevnost pomeni, da misel ne misli same razpolovljenosti, je
niti ne opazi in jo s tem sprejema ter potrjuje. Ker pa je razpolovljenost
v našem primeru resnica, ali, če hočete, bistvo razpolovljenega sveta sa-
mega, pomeni, da takšna misel ne misli resnice svojega lastnega sveta, v
takšni misli ni nič — nihil — z resnico njenega sveta. To pa ni posledica
neke naključne napake v misli sámi, marveč pomeni, da se je resnica, da se
je torej razpolovljenost kot resnica prikrila, umaknila iz sveta, tako da v
tem svetu ni nič — nihil — z njegovo lastno resnico. Zato je Martin Hei-
degger v zvezi s tisto miselnostjo, ki jo je ustanovil v Evropi Platon, in v
zvezi s tistim svetom, v katerem živi in katerega ta misel ustvarja, uporabil
izraz nihilizem.
Nihilizem pomeni v tej zvezi, da ni nič — nihil — z resnico sveta, da
se je ta resnica skrila in umaknila in je zato pozabljena, misli nedostopna.
V tem trenutku pa »stopi na njeno mesto« ena izmed obeh polovic raz-
polovljenega sveta. Pri Platonu sta to »funkcijo dobila« ideja in razum, to
pa tako, da je ideja postala resnično bivajoče: to on, postala je tako rekoč
izvorna, vse ustvarjajoča resnica in temelj sveta, razum pa je postal njena
reprodukcija, oziroma človekova pot k resnici. Ker pa se te »spremembe
vršijo« v razpolovi j enem svetu in ker je razpolovljenost nekaj resničnega,
»dobita« razum in ideja, znanost in resnica izrazito dinamičen in agresiven
značaj, saj se morata ideja kot resnica in razum kot edina pot do resnice
šele uveljaviti proti čutnosti, videzu in poeziji. Spričo te »nujnosti«, ki je
»potreba« po »univerzalizaciji«, se usoda poezije odloči kot usoda čutnosti,
in zato kot usoda nečesa nerazumnega, škodljivega in pogubnega, česar
vrhovna določitev je izgnanost iz razumno urejenega sveta.
Kljub vsem tem spremembanf pa razpolovljenost kot resnica ne izgine,
je samo netematizirana, tako rekoč samo »zunaj dosega človekovih rok«,
in zato se ideja in razum ne moreta univerzalizirati, marveč sta samo ne-
nehoma na pohodu kot uničevalca, preganjalca videza, čutnosti, živalskosti
in.nerazumnosti, ki pa še kar naprej preprosto so, in zato od časa do časa
pokažejo svojo moč v nerazumljivih in zastrašujočih izbruhih. Spričo
tega je nujno, da pozna Evropa tudi takšne sisteme, v katerih so glede na
Platonovo misel vrednostna razmerja preobmjena. Tako so npr. evropski
simbohsti ob koncu XIX. stoletja zanikali znanost in razum; dali so pred-
nost poeziji in intuitivnemu spoznanju, čeprav je bila zanje resnica ravno
tako kot za Platona neka nadčutna in spiritualna substanca, le da ni do-
stopna razumu. Nietzsche pa je hotel docela preobrniti Pianovov sistem in
je postavil v temelj telesnost in čutnost ter določil poeziji nadvse po-
membno vlogo. Vendar so se vse te spremembe — s posameznimi mate-
676
rialističnimi filozofijami vred — dogajale le znotraj enega in istega, zno-
traj razpolovljenega sveta, ki se mu je njegova temeljna resnica skrila.
Platonove misli niso obrnile k sebi naše pozornosti zato, da bi čimdlje
ostali v njihovem območju, marveč zaradi problematike, pred katero nas
postavljajo Balzacove Izgubljene iluzije, zato se je treba zdaj vprašati, kaj
nam lahko povedo ravno o tej problematiki. Dognati je treba, če je svet
Izgubljenih iluzij tudi razpolovljeni svet, v katerem je njegova temeljna
resnica padla v pozabo, na njeno mesto pa »avtomatično« stopila neka
druga resnica, po ustroju in pomenu podobna Platonovi ideji.
Za zdaj vemo samo to, da je Lucien de Rubempré pesnik in kot pesnik
suženj čutnosti. Ce pa je Balzacov svet tudi razpolovljeni svet, potem mora
stati nasproti pesniku neki drug tip človeka, nasproti čutnosti neki drug in
drugačen princip. V zvezi s tem je potrebno še enkrat navesti tisto Balza-
covo misel, ki v romanu Blišč in beda kurtizan pojasnjuje posebno poetsko
čutno strukturo glavnega junaka: »Premislek je prišel prepozno kot pri
vseh ljudeh, ki so sužnji čutnosti. V tem je razlika med pesnikom in člo-
vekom akcije; eden se prepušča čutenju, da bi ga prevedel v žive podobe,
in sodi š^le kasneje, drugi sodi in čuti hkrati.«
Balzac razločno govori o dveh tipih ljudi in o dveh tipih vedénja: na
eni strani je Lucien kot poet, na drugi strani pa človek akcije — in skoraj
eksplicite je povedano, da je edino ustrezni in učinkoviti tip samo človek
akcije, medtem ko je človek čutnosti in p>oezije vedno pasivno, trpno bitje
in zato nujno žrtev akcije, kar pomeni, da je edino, vseobvladujoče načelo,
princip — princeps — samó načelo akcije in aktivizma.
Vse to so precej preprosta, tako rekoč samoumevna dejstva, pri ka-
terih smo še dandanes skoraj vsi bolj ali manj samoumevno udeleženi, saj
še vedno zavračamo to, čemur pravimo kontemplacija in razlaganje sveta,
ter se z vsemi silami navdušujemo za princip —■ princeps — aktivnega
spreminjanja sveta. Kljub tej samoumevnosti pa se ob akciji in aktivizmu
kot edino zmagujočem načelu — vladarju življenja — odpira nekaj temelj-
nih vprašanj, zlasti če se spomnimo spet Platona. Akcija je namreč člove-
kova akcija in ima približno isti pomen in izvor kot pri Platonu znanost
oziroma filozofija, ki pa sta funkcija in plod razuma. Zato se je treba zdaj
vprašati: čigava funkcija pa je akcija, kaj je izvor aktivizma? Ali z dru-
gimi besedami: kaj omogoča akcijo? To izvemo najhitreje tako, če izvemo,
zakaj pesnik ni zmožen akcije, kateri »organ« mu manjka, da ne more biti
človek akcije?
Za odgovor na ta vprašanja naj navedem nekaj stavkov iz Izgubljenih
iluzij, ki vsi govorijo bodisi o pesniku nasploh, bodisi o Lucienu kot pes-
niku: »Ambiziozneš brez določne volje.« »Pesniki, slabotni ljudje.« »Pri-
znam, da nisem tako močan kakor vi.« »Kajti manjka mu volje, je brez
moči.«
Vsi ti stavki — navesti pa bi bilo možno še precej podobnih misli —
govorijo o volji in o moči, in sicer tako, da je že na prvi pogled očitno,
kako je Lucien kot pesnik in čutni človek obsojen na polom samo zato,
ker je slabič, ker je brez volje in brez moči. Pasivnost, čutnost in poetič-
nost, pomenijo tedaj pomanjkanje, odsotnost volje in moči, medtem ko so
677
akcija in aktivizem »izraz« volje in moči. Ker pa je v svetu Izgubljenih
iluzij akcija edino zmagovito načelo, je hkrati jasno, da sta temelj tega
sveta v prvi vrsti volja in moč.
Volja in moč sta po vsem videzu vladajoče načelo — princeps — zato
je potrebno natančneje opisati njun pomenski obseg in njuno medsebojno
razmerje. Tega Balzac nikjer neposredno ne definira, a kljub temu je nje-
govo besedilo nenavadno jasno in precizno, tako da lahko ostanemo kar
pri. njegovem glavnem junaku. Ta pa je v romanu upodobljen tako, da
nima ne volje in ne moči. Razmisliti moramo zdaj ravno o tej opredelitvi.
Volja je namreč stremljenje po nečem, je hotenje, je volja do, ali volja
za — in če je to res, potem bi iz tega sledilo, da Lucien de Rubempré ni-
česar noče, da k ničemur ne stremi. To pa ni res. Lucien hoče ogromno,
tako rekoč vse, saj si je vendar ob pogledu na visoko pariško družbo sa-
memu sebi govoril takole: »To je torej moje kraljestvo, to je svet, ki ga
moram obvladati.« Lucien hoče torej kraljevati, vladati, imeti hoče moč
nad ljudmi, zato lahko rečemo, da govori v Lucienu volja do moči.
Isto hoče tudi Daniel d'Arthez s svojimi prijatelji, saj pripoveduje
Lucienu med drugim tudi tole: »Nihče ne more biti poceni velik mož —
kdor se hoče dvigniti nad družbo, se mora pripraviti na boj.« D'Arthez se
hoče torej s svojimi prijatelji dvigniti nad družbo, biti hoče velik mož. Isti
pomen je skrit tudi v tistih njegovih stavkih v pismu Evi Séchardovi, ki
govorijo o tem, da upogne družba koleno samo pred resnično veličino:
Daniel d'Arthez hoče biti resnična veličina, spraviti hoče družbo na kolena.
Zato ima prav Nathan, ko pravi, da je d'Arthez »mali mladenič, ki nas
hoče vse pogoltniti.«
Ni potreba navajati še drugih citatov, saj že ti dovolj jasno razodevajo
eno in isto resnico: biti velik mož, biti nad ljudmi, spraviti družbo na ko-
lena, vladati ji, imeti moč. In po tem enem in istem je Lucien kot človek
brez volje, medtem ko so Daniel d'Arthez in njegovi prijatelji upodobljeni
tako. da nam je vsem jasno, kako so to ljudje močne volje, V čem je tedaj
razlika?
Lucien je nemočen suženj lastne čutnosti, nima nobene moči nad seboj,
medtem ko se Daniel in njegovi prijatelji ne predajajo čutnim nasladam,
znajo se obvladati, pravi asketi so, skratka: močni ljudje. Očitno je torej,
da volje ni mogoče misliti brez moči, moč pripada volji kot njeno temeljno
določilo, sicer ne bi bilo mogoče trditi, da je Lucien brez volje, ko pa tako
neizmerno hoče ves svet. Ce pa je moč temeljno določilo volje, potem je
jasno, da je volja sama po sebi tudi moč: kdor ima voljo, ta je močan.
Moč je potemtakem bistvo volje.
S tem pa seveda še ni mogoče ukiniti volitivenega značaja volje, volja
še vedno ostaja hotenje, volja do nečesa — tako da se je treba vprašati,
kaj volja pravzaprav hoče. Po vsem, kar je bilo že povedano, je očitno, da
hoče volja moč. Daniel in njegovi prijatelji hočejo moč nad ljudmi in seboj,
hočejo obvladovati svet in svojo usodo. V istem duhu govori tudi Carlos
Herrera, ki je utelešenje volje, saj pravi: »Verujem v boga, ali še mnogo
bolj verujem v naš red, in naš red ne veruje v nič drugega kakor v po-
svetno oblast.«
120
Volja hoče torej moč, volja kot volja do nečesa je potemtakem volja
do moči. Moč pa ni drugega kot bistvo volje same, iz česar ni težko na-
praviti sklepa, da je volja v tem primeru volja do volje. Volja hoče samo
sebe, kar hkrati pomeni, da se hoče tudi samó zaradi sànie sebe in da je
samovolja.
S tem dobi tudi moč nov pomen. Ko hoče volja moč, hoče sámo sebe
zaradi sebe sáme, kar pomeni, da hoče moč zaradi moči sáme, ali kakor
je rekel Carlos Herrera: »Jaz ljubim moč zaradi nje same.« Samovolja je
kot volja, tedaj volja do moči zaradi moči.
Volja in moč. kakor se pojavljata v Izgubljenih iluzijah, sta postav-
ljeni v takšna medsebojna razmerja, da razkrivata več razsežnosti, ki jih
je mogoče imenovati z naslednjimi pojmi: volja do moči, samovolja, moč
zaradi moči. Seveda pa teh pojmov ne smemo reducirati na kategorije
tradicionalne psihologije ali sociologije, ker imajo bitno zgodovinski po-
men, kar pokaže že naslednji premislek: ker Lucien de Rubempré nima ne
volje in ne moči, je žrtev tuje volje in tuje moči, je ničla, nič, skratka: ni.
Odsotnost volje in moči pomeni: ne biti. In obratno: volja do moči pomeni
biti. Volja do moči je tako rekoč resnica Biti v določenem zgodovinskem
trenutku, zato se razmišljanje o volji do moči spreminja v razmišljanje
o zgodovini Biti, tako da se je treba vprašati tudi o zgodovinskem pomenu
volje do moči, kako se le-ta kaže predvsem v Izgubljenih iluzijah. To je
potrebno tembolj, ker postavlja vse naše sklepanje, zlasti še zaradi neka-
terih pojmov, ki jih uporablja, Balzaca hočeš nočeš v neposredno bhžino
Friedricha Nietzscheja in njegove filozofije, za katero vemo, da je njeno
središče ravno volja do moči — der Wille zur Macht — kot Bit bivajočega.
Seveda pa pri tem ni naš namen, da bi primerjali obadva avtorja. To vpra-
šanje mora ostati odprto.
Ce je res, da je možno voljo do moči opisati kot samovoljo in kot moč
zaradi moči, potem je očitno, da gre najprej za samozadostnost, samoute-
meljitev in samokreacijo. ki ji pravimo tudi generatio aequivoca: volja do
moči ni v ničemer utemeljena, nikomur zavezana in nima zunaj sebe
nobenega cilja in tako je do kraja in zares svobodna. Za človeka, ki je
»nosilec« volje do moči in ki je torej sam postal generatio aequivoca pa to
pomeni, da je sam svoj stvarnik, ki ni v ničemer odgovoren in zato zares
in do kraja osvobojen. Je absolutni subjekt, temelj vsega, medtem ko sam
ni utemeljen v ničemer. Druga plat njegove svobode je nihilizem.
Tem glavnim razsežnostim so prirejeni vsi drugi nivoji bivanja in
delovanja. Vse, kar je zunaj tega absolutnega subjekta, je samo njegovo
dopolnilo, njegov razpoložljivi predmet ali njegovo porabljivo blago. V tem
trenutku pa se človek — če nam velja ta beseda kot zbimi pojem — na-
znotraj razkolje: na eni strani je svobodni subjekt, na drugi strani je za-
sužnjeni predmet, kar konkretno pomeni, da se kar naenkrat postavi sub-
jekt proti subjektu, pa naj bo ta subjekt posameznik, narod, gibanje ali
organizacija. Subjekt si hoče podrediti drugi subjekt. Zato je točna tudi
tista Balzacova misel, ki ugotavlja celo za Daniela d'Artheza in za ves
njegov krožek tole: »Zate so vse te teorije samo prazne besede... toda
prišel bo trenutek, ko se bodo spremenile v strele pušk in v giljotino.«
679
Splošno stanje je stanje vsesplošnega boja. Toda Daniel posebej po-
udarja, da se pripravlja na boj, Lousteau pa pripoveduje Lucienu o »straš-
nih in nedostojnih bitkah knjige proti knjigi, človeka proti človeku, stranke
proti stranki«. »A la guerre comme à la guerre — Vojna je vojna.« govori
literarni kritik, ko hoče pojasniti na videz nerazumljivo dogajanje.
Kaj je smisel te vojne? Na to vprašanje odgovarja Carlos Herrera
s stavkom, ki ima zaradi svoje resničnosti še danes vrednost pregovora:
»Treba si je upati vse, da bi imeli vse.« Ta stavek govori dvoje. Najprej:
imeti-vse. Volja do moči hoče biti totalna, kar pomeni, da vojne ne bo prej
konec, dokler ne bo doseženo prav to vse. Vojne in ekspanzije pravzaprav
ne bo konec, kajti: vse zveni kakor vesolje in neskončnost. Ni se mogoče
ustaviti. Zakon življenja je totalna mobilizacija, nenehna aktivnost, nepre-
trgana budnost. Človek mora biti, kakor pravi Herrera: »гте forçe semper
virens^^ Kdor le za trenutek odneha, je že poražen, spremenjen v predmet,
blago, nič. Prvotna svoboda se sprevrže v zasužnjenost akciji, tako da dobi
vse skupaj podobo fatalizma, ki ga je opazil tudi Balzac, ko je dal Carlosu
Herreri izreči tole spoznanje: »Torej svet, družba, ljudje kot celota, so fata-
listi, obožujejo dogodek.«
Herrerov pregovor postavlja k imeti-vse še upati-si-vse. V tej totalni
mobilizaciji in nenehni akciji padejo vse ovire, vsi pomisleki, vse ljubezni,
vse je podrejeno samo zmagi in vse je vredno samo glede na zmago. To je
popolni moralni nihilizem, ki ga je Herrera takole opredelil: »Uspeh je
danes vrhovni smisel vseh vaših dejanj, pa naj bodo kakršna koli,« in to
mu hkrati pomeni, da ni nikjer ne nobene logike in nikakršne morale. Ker
gre za vse, je dovoljeno vse.
Osvobojenost in svoboda, nihilizem in uničevanje to sta dve plati
istega, združeni v nezadržni ekspanziji na poti do vsega. To je kraljestvo
absolutnega subjekta. In prav v ta svet nas postavlja Balzac s svojimi
tremi temeljnimi in vladajočimi principi: volja, moč in akcija. Ta svet ni
niti Balzacova iznajdba, niti ni nekaj apriornega, marveč je konkretno zgo-
dovinsko dogajanje, ki se je takšno, kakršno poznamo iz Izgubljenih iluzij,
začelo razkrivati in uveljavljati v novoveški Evropi po propadu srednje-
veškega krščanstva. V srednjeveški krščanski kulturi človek namreč še ni
bil absolutni in svobodni subjekt, saj je bil cretatura Dei — Božja stvar,
kakor je bilo tudi vse, kar je bilo zunaj njegove individualitete, ravno tako
ustvarjeno po Bogu. Bil je torej zavezan Bogu in preko njega vsemu
stvarstvu od zvezd do sočloveka.
Svoje prvo najbolj usodno in najbolj daljnosežno utelešenje kot
stvarnik samega sebe je doživel evropski človek šele s francosko revolucijo.
Z njo je stopil na oder zgodovine absolutni subjekt, ki je vzel svojo usodo
v svoje roke in ki mu je ves svet na razpolago in dostopen. Zaradi tega
pa še ni mogoče trditi, da je notranja situacija francoske revolucije enaka
svetu Balzacovih Izgubljenih iluzij. V revoluciji so bili namreč nosilci ak-
cije še kolektivi, velike socialne grupe in dogajanje je potekalo v obliki
gibanja, se pravi v obliki totalitarnih in močno sklenjenih struktur, tako
da je delovala še cela vrsta religioznih oziroma quasi religioznih prvin, kar
kaže med drugim beseda bratstvo, ki se draži s svobodo in enakostjo v
680
enotno geslo. To bratstvo, ki je znamenje quasi religiozne združenosti v
gibanju, je omogočalo, da se gibanje ni sproti razkrivalo kot absolutni, v
ničemer utemeljeni in samovoljni subjekt, in je hkrati preprečevalo, da bi
se spričo vsesplošne enakosti in popolne svobode postavil tudi posameznik
proti posamezniku, saj je bila še vedno »prisotna« nekakšna transcendenca,
nekje je bilo nekaj, kar je bilo več kot posameznik proti posamezniku.
Tudi v Napoleonovem času so še delovale gibanjsko totalitarne strukture,
čeprav so že začele razpadati, dokler se niso v neskončnih ruskih stepah
srečale s svojo lastno praznino. Ponapoleonska restavracija pomeni konec
gibanjskih struktur, pomeni »normalizacijo«, vendar »normalizacijo« v
okviru istega sveta, v okviru volje do moči, in sicer tako, da je bilo zdaj
konec bratstva in da se je človek znašel proti človeku brez česar koli, kar
bi bilo več od njega samega. In prav to je Balzacov svet: eno samo bojišče,
nezaustavljivo dogajanje, kakor da bi ljudi popadla neka čudna blaznost
in jih gnala naprej in naprej preko trupel in zločinov, brez konca, brez
pomena in namena. Nobena tragedija in nobena zmaga, nobeno sovraštvo
in nobena ljubezen niso tako pomembni, da bi se ta mrzlični pohod, ta
blazni boj vseh zoper vse za vse vsaj za trenutek ustavil. Ta človeška ko-
medija je v resnici nečloveška komedija.*
Od teh splošnih razsežnosti Balzacovega sveta se mora zdaj naša po-
zornost vrniti k tistemu vprašanju, za katerega smo trdili, da je središče
Izgubljenih iluzij. To pa je vprašanje poezije, ki se uveljavlja kot čutnost,
použivanje in nekaj pasivnega. Pojasniti si je torej treba, kako je v svetu
volje do moči čutnost sploh možna in kaj pomeni. Ze pri Platonu je čut-
nost vezana na videz, se pravi na tisto, kar prikriva bistvo, iz česar sledi,
da je čutnost možna le, če je bistvo bistva v tem, da je skrito in prikrito.
Na podlagi tega pa je možno domnevati, da je tudi bistvo tistega sveta,
ki je upodobljen v Izgubljenih iluzijah, takšno, da je skrito in prikrito.
Bistvo pa se v našem primeru imenuje volja do moči in ta volja do moči
mora biti po vsem videzu takšno bistvo, ki se prikriva, to pa tako, da
pripada tej prikritosti tudi nekaj, kar ima pomen in ustroj Platonovega
videza.
Volja do moči je v Izgubljenih iluzijah res nekaj prikritega. Carlos
Herrera pravi npr. »Vse je na obliki,« in s tem je hotel povedati, da je
človeku dovoljeno vse, le da mora pri tem ohranjati določen tip konvencije.
Se bolj jasne so naslednje njegove besede Lucienu: »Bodite mož, bodite
lovec, skrijte se v zasedo, postavite zasedo v pariškem svetu, čakajte na
plen in na naključje, ne ozirajte se niti na svojo osebo niti na to, čemur
pravijo dostojanstvo , . . spoštujte pa najvišji zakon: skrivnost.«
Oblika je tedaj v neposredni zvezi z najvišjim zakonom, ki ukazuje
skrivnost, prikrivanje. Skrivnost in prikrivanje pa pomenita: biti mož, se
pravi mož volje in moči; pomenita: biti lovec, ki v zasedi čaka na na-
ključje in na plen. Nič manj jasne niso naslednje Herrerove besede: »Kako
se vedete pri kartah? Mar se ravnate v skladu z najlepšo vseh čednosti, ki
je iskrenost? Ne samo da skrivate svoje karte, pač pa skušate celo v tre-
* Glej monografijo André Wurmser: La Comédie inhumaine, Paris 1964.
681
nutku, ko ste že gotovi zmage, prepričati druge, da boste vse izgubili.
Prikrivate torej, ali ne? . . . Kaj bi rekli o dobrodušnem igralcu, ki bi opo-
zoril druge, da ima v rokah že dobljeno igro!«
»Pravila igre«, ki jih tu razlaga Carlos Herrera niso samo izraz cinič-
nega in pokvarjenega duha, marveč so na dnu vseh zmagovitih in uspešnih
dejanj, o katerih poročajo Izgubljene iluzije. V skladu z njimi ravnajo vsi,
ki jih sreča Lucien v Parizu od navadnega časnikarja do ministra in gospe
Bargentonove. V skladu z njimi je celotna intriga, ki jo je družina Cointet
zasnovala in uspešno dovršila proti Davidu Séchardu. Vedenje in dejanja
starega tiskarja Sécharda so eno samo potrdilo teh pravil, po katerih se
ravna tudi Daniel d'Arthez s svojimi prijatelji, ki se v tišini, skriti pred
svetom in obdani s skrivnostjo pripravljajo na svoj nastop, zbirajo svojo
moč, čakajo na ugoden trenutek, da bi spravili družbo na kolena, da bi
pogoltnili svet, da bi spregovorili z glasom pušk in giljotine.
Kaj pomeni to prikrivanje in kakšne so njegove razsežnosti? Ko
igralec skriva svoje karte in se vede, kakor da bo izgubil, nastaja vtis,
kakor da ima zdaj prav njegov soigralec \'se možnosti za zmago. Prikri-
vanje ustvarja tedaj razpoložljivost, se pravi, da s prikrivanjem »nastaja«
tisto, kar sploh šele omogoča vojlo do moči in kar je nujno dopolnilo svo-
bodnega in absolutnega subjekta, ki mu je v načelu vse na razpolago.
Vprašanje pa je, kaj je tisto, kar se prikriva v tej razpoložljivosti? Ko
igralec nasede hlinjeni nemoči svojega soigralca, postane pri priči žrtev
prikrite soigralčeve moči, kar jasno kaže, da se je v hlinjeni nemoči pri-
krivala moč sama. Razpoložljivost je tedaj zares čisto slepilo, goli videz, ki
kot slepilo in videz prikriva bistvo sveta, tj. voljo do moči in ima potem-
takem vse razsežnosti tistega, kar se pri Platonu imenuje tò fainómenon.
Tudi v svetu Izgubljenih iluzij se torej pojavljata bistvo in videz, res-
nica in slepilo, tako da je pred nami zdaj ista temeljna struktura, kakršna
se je uveljavila že v Platonovi Državi, in zato mora dobiti tudi vprašanje
o čutnosti iste ali pa vsaj podobne razsežnosti. Za Platona pa je čutnost
nekaj, kar ne more preko videza in je tako rekoč »zapisana« videzu, ali
z drugimi besedami: čutnost jemlje videz za resnico, čutno dojemanje
»zaupa«, »naseda« slepilu. Tudi pri Balzacu je čutnost nasedanje videzu
in zaupanje slepilu, samo da se zdaj ta videz imenuje razpoložljivost, in
zato se pojavijo nove prvine in nova razmerja, ki jih pri Platonu še ni
opaziti. To novo se kaže že v preprostem dejstvu, da je Platon ohranil
nedotakljivost pesnikove osebe, medtem ko je v Izgubljenih iluzijah za-
pisana pogubi tudi pesnikova oseba sama. Ta razlika, ki loči Platonovo
Državo od Balzacovega romana, je razlika v značaju bistva in videza. V
času. ki loči staro Grčijo od evropskega XIX. stoletja, so se potemtakem
izvršile v bistvu in videzu očitno pomembne spremembe, ki predstavljajo
po svoje smisel evropske zgodovine. Nam se te spremembe v tem trenutku
odkrivajo preko značaja videza tj. razpoložljivosti.
Razpoložljivost kot videz in slepilo ni samo videz in slepilo, marveč
ima določen namen in funkcijo, ali, če govorimo z besedami Cariosa Her-
rere, igralec samo zato hlini svojo nemoč, da bi ujel, uničil svojega so-
igralca. Razpoložljivost je tedaj samo vaba in se ob prvem dotiku sesuje,
682
tako da se kar naenkrat odpre prepad, ki pogoltne slehernega, ki je zaupal
tej razpoložljivosti. Razpoložljivost potemtakem ni samo preprosto slepilo
in preprosti videz, ki utegne zapeljati neprevidnega in nepremišljenega člo-
veka pač do neustreznih sklepov in napačnega ravnanja, marveč je instru-
ment volje do moči in kdor ji nasede, se svoje »zmote« ne more več rešiti,
ker pade v oblast tisti pošasti, ki se skriva za razpoložljivostjo.
Ce sedaj v skladu z napotili, ki jih prejemamo iz Platonove misli, mi-
slimo čutnost kot nasedanje in zaupanje razpoložljivosti, potem je jasno,
da čutnosti ne mislimo več samo kot sklop čisto subjektivnih lastnosti,
čutnosti pripada tudi nekaj objektivnega, pripada ji razpoložljivost. Čut-
nost ima torej tudi svoj intencionalni korelat, ki pa ne pripada samo
čutnosti, marveč ima posebno funkcijo, da namreč izroči čutnega človeka
v oblast tuji volji in moči. Čutnost je po vsem tem izročanje samega sebe
použivanju in uničenju. Ravno to samoizročanje pa sploh šele omogoča
voljo do moči oziroma njeno »uresničevanje«, ekspanzijo. Čutnost sama
kot taka je tedaj instrument, orodje volje do moči, kakor se je to izkazalo
tudi v Balzacovem romanu, saj svetuje npr. Carlos Herrera Lucienu med
drugim tudi tole: »Treba je, da spremenite svoje ravnanje in obrnete svojo
lepoto, duhovitost in poetičnost navzven«, kar v celotnem kontekstu po-
meni, da postanejo lepota, pKjetičnost in duhovitost, ki so temeljne sesta-
vine čutnosti, instrument volje do moči. V tej luči dobiva tudi pogodba,
ki sta jo ob koncu Izgubljenih iluzij sklenila Lucien in Jacques Collin, nov
pomen: s to pogodbo je volja do moči, utelešena v Jacquesu Collinu, do-
bila v pesnikovi čutnosti ustrezno in uspešno sredstvo za akcijo. Oborožen
s tem sredstvom šele lahko stopi kralj podzemlja spet v družbo, in roman
o kurtizanah je pripoved o tem, kako si volja do moči utira pot v družbo,
dokler slednjič ne uspe; v trenutku njene zmage pa je čutnost kot vaba do
kraja izrabljena, ni več potrebna, tako da ni slučaj, če mora Lucien umreti
natanko v tistem trenutku, ko se bivši kaznjenec pobota z oblastjo in po-
stane policijski uradnik.
Zato je v »interesu« same volje do moči, da se področje čutnosti kar
najbolj razširi, saj je očitno, da je čutnost tisti medij, v katerem se drugi
kot konkurent in rival še najhitreje in po najbolj »naravni« poti spremeni
v razpoložljivi predmet in blago. Ta misel je skrita najbrž tudi v tisti
ljudski modrosti, ki pravi, da debel človek ni nevaren. Potrjuje pa jo tudi
moderna sociologija srednjih, tj. potrošniških slojev, ko opisuje njihovo
statičnost, prilagodljivost, konformizem in oportunizem.
Vendar pa najbrž ni dovolj, če razumemo čutnost samo kot nasedanje
ali kot naivnost, skratka kot nekakšno individualno psihofizično napako,
saj nam vse to ne more ničesar povedati o izvoru in smislu tega nasedanja.
Sprašujemo se torej, od kod to nasedanje in zaupanje, kaj ga »povzroča«?
Ce igralec pri kartah zaupa in nasede hhnjeni nemoči svojega soigralca,
stori to pač zato, ker misli, da je prišel trenutek njegove lastne zmage in
ekspanzije. Nasedanje in zaupanje se porajata tedaj iz volje do moči. Volja
do moči je tedaj zares univerzalni princip in tudi čutnost je ravno tako
vsesplošno načelo, saj omogoča uresničevanje volje do moči: volja do moči
se lahko do kraja uresniči samo kot absolutno posedovanje oziroma kot
683
totalna in suverena čutnost. Čutnost kot nasedanje in zaupanje spričo tega
ni samo izročanje samega sebe uničevalnemu niču — to je samo »navzgor«
— medtem ko je »navzdol« tudi sáma čisto pravo posedovanje, použivanje
in uničevanje, tako da je v tem primeru le »ponesrečena realizacija« volje
do moči, nepopolna, še ne totalna in še ne suverena čutnost. Zato je Lucien
de Rubempré kot čutni in nemočni človek sicer vseskozi res žrtev, vendar
pa »ima« tudi sam svoje žrtve, saj je, kakor smo že lahko ugotovili, otrok,
ki ubija. Ubija in uničuje vse tiste, ki so ga zares ljubili in ki ga zaradi
svoje ljubezni niso mogli spreminjati v goli predmet lastnega posedovanja.
Vendar pa to ne pomeni, da se lahko nesebična ljubezen izmakne zakoni-
tostim, ki jih »določa« volja do moči. Tisti, ki so Luciena iskreno ljubili,
ga res niso spreminjali v predmet svojega posedovanja, pač pa so sami
sebe spreminjali v njegovo žrtev in tako omogočali svojega ljubljenega
Luciena kot rablja. Konec koncev pa so se celo sami spremenili v njego-
vega rablja, in sicer v trenutku, ko je Lucien padel že tako globoko, da je
bil po svoji moči pod njimi. Zgodilo se je to v romanu o kurtizanah: vse
je bilo že priprvaljeno, da bi se Lucien poročil s hčerko bogatega aristo-
krata in dosegel svoj življenjski cilj. Nevestin oče pa Lucienu ni docela
zaupal, poizvedel je za njegovo družino in na skrivnem poslal svojega za-
upnika k Davidu Séchardu in njegovi ženi Evi, ki sta v svoji nesebični
ljubezni, skrbi in naivnosti razkrila vso resnico, zaradi katere se je Lucienu
porušilo vse. Vse je torej vezano na voljo do moči, vse se dogaja v skladu
in po volji razmerij in odnosov v igri, ki jo igrá volja do moči.
Ob tem pa začneta tudi pojma iluzij in izgubljenih iluzij razkrivati
v svetu Izgubljenih iluzij še nove pomene. V tisti meri, kakor se v romanu
pojavljajo iluzije kot čutnost, je zdaj očitno, da so iluzije nasedanje in
zaupanje vabljivi in lažni razpoložljivosti, hkrati pa so tudi realizacija
volje do moči, posedovanje in uničevanje. V polomu iluzij se potemtakem
ne uveljavlja le lažnost razpoložljivosti, marveč mnogo več: v vsej svoji
goloti se prikaže človekova usodna izročenost uničevalnemu niču, a to v
dveh smislih: kot rabelj in kot žrtev. Polom iluzij kot eksistencialni pre-
tres odkriva človeku, kako usodno je zasužnjen tisti pošasti, ki se skriva
za razpoložljivostjo in ki je v resnici on sam.
Te ugotovitve mečejo posebno luč tudi na Lucienovo ravnanje v zad-
njih poglavjih Izgubljenih iluzij. Poslovilno pismo, ki ga je napisal za svojo
sestro, nedvomno potrjuje, da se je zares spoznal kot žrtev in rabelj v
enem. Po svoji stari navadi, bi se lahko spet odkupil s kesanjem, le da bi
moralo biti kesanje zdaj najbrž nekoliko bolj zares: zatekel bi se lahko
k bogu in v samostan. Toda Lucien pravi o sebi: »Jaz sem ateist,« kar
pomeni najprej, da jemlje nase vso svojo človečnost, vso neskončno osvo-
bojenost in absolutnost subjekta, zato se njegova usoda lahko dovrši samo
v območju človeškosti. To bi lahko pomenilo, da je bil Bog na neki način
še vedno prisoten, da je kljub svoji odsotnosti še vedno bil. Iz tega bi
sledilo, da se Balzacove Izgubljene iluzije še ne dogajajo v dobi mrtvega
Boga? To vprašanje mora za zdaj ostati odprto, za nas je važno le, da
vemo za pomen Lucienovega ravnanja, ki kaže, da ni bilo možno barantati
z Bogom. Ni bilo še mogoče kupčevati niti z Njim in ne z dušami, kakor
684
se to godi danes, ko je bog samo še predmet dialoga in podlaga za kom-
promis med dvema velikima voluntarističnima strukturama. Za Luciena
bi bila kesanje in vrnitev k Bogu spet samo gola iluzija v smislu igre: to,
kar je zares, bi se spet spremenilo v nekaj nezaresnega in nezavezujočega.
Zastor pa je bil enkrat za vselej pretrgan, da je ugledal Lucein vse svoje
poraze in vse svoje žrtve v njihovi neizprosni zaresnosti. Porazi in žrtve so
ga obsedle, klicale so ga k sebi, prosile, naj jim dà, da se v njem dopol-
nijo. Ko bi temu klicu odgovoril, bi dovršil tudi svoj samomor. Tega ni
storil. Zato pa je lahko ostal samo še v območju resnice, v oblasti razode-
tega. To, kar je bilo razodeto, je bil sicer Nič, a bil je resnica. Ko ni mogoče
več v igro in iluzijo, je treba ostati vsaj pri resnici, sicer pride blaznost.
Lucienu je tako preostala samo še pot v čisto zlo, ki ve samega sebe kot
zlo in ki se kot zlo tudi hoče. Pismo, v katerem je sestri Evi sporočal, da
je postal tajnik Cariosa Herrere, to potrjuje: »Namesto, da bi se ubil, sem
prodal svoje življenje... Znova začenjam strašno življenje.« Iluzij ni več,
Platonov to fainómenon se je sesul v prah, ostalo je samo še to, kar je
resnično bivajoče — to on, ki je čisto zlo in tudi strašno.
Vse to je odločilno vplivalo tudi na literarno stilno str-ukturo nadalje-
vanja Izgubljenih iluzij — romana o kurtizanah: kakor je bil za Luciena
zastor zares pretrgan in je lahko stopil na ono stran, tako je moral tudi
Balzac stopiti na ono stran, se pravi onstran realizma. Cisto zlo namreč
realistični prozi očitno ni dostopno, ker pomeni uničenje individualitete.
Ker pa se roman o kurtizanah vsaj načeloma in po svoji temeljni naravna-
nosti že godi v območju takšnega zla, se je v njem pojavUo vse polno ne-
navadnih dogodkov, zapletov in preokretov, ves nabit je od »nerealnega«,
fantastičnega in pretiranega, skratka: zgrajen je iz cele vrste takšnih se-
stavin, ki jih ni mogoče uskladiti z načeli realizma, in zato spominja na
stara romantična besedila. Njihovo središče in njihov vir je Jacques Collin,
angel zla.
Lucienova pot v zlo in skozi zlo pa ni pripeljala do uspeha, marveč le
do uničenja samega sebe. Uresničila se je torej tista Lucienova resnica,
ki jo je ugledal že ob koncu Izgubljenih iluzij. Tej resnici, ki je Nič, Lucien
ni mogel več pobegniti, bil ji je na usoden način zavezan. Bil je postavljen
v ris resnice in ji je bil do kraja podložen. Razmerje med resnico in Lu-
ci enom ima potemtakem prav poseben značaj, posebne razsežnosti, ki so
skoraj že razsežnosti antične usode. O tem utegne marsikaj povedati že
kratka primerjava Jacquesa Collina z glavnim junakom Izgubljenih iluzij.
Pobegli kaznjenec je »čista« volja do moči, je prav tako zapisan res-
nici-Niču, in prav tako stoji v resnici sveta. Vendar je zanj ta resnica samo
edino uspešno sredstvo za uspešno akcijo, kar pomeni, da ta akcija resnico
izrablja in jo hkrati s svojim uspehom potiska v prikritost in v pozabo,
saj njen uspeh vendar na ves glas govori, da volja do moči nikakor ni
samo uničevanje in da sta zato neuspeh in polom samo neprilagojenost
resnici, posledica zmote in slepote za resnico. Ves ta glasni govor uspešne
akcije ni laž, kakor tudi Jacques Collin ni laž. Vse to je tudi resnica, ven-
dar na način prikritosti.
685
z Lucienom je bistveno drugače. Lucien resnice ne spreminja v sred-
stvo, je ne izrablja in zato je v romanu o kurtizanah razmeroma pasiven.
Lucein pravzaprav kar dovoljuje, da se resnica kar dogaja, prepušča se ji,
daje se ji na razpolago, da se dogaja z njim samim. Ko se dogaja resnica
kot odkritost, se z njo »avtomatičncH^ dogaja tudi Lucien. To je resnica na
način odkritosti.
Razlike, ki ločijo Luciena od Collina, utegnejo biti bistvenega pomena,
če namreč ne pozabimo, da je Lucien za razliko od asketskega in skrajno
discipliniranega Herrere izrazit čutni človek in pesnik. Ob tem se vsiljuje
domneva, češ da morajo biti v čutnosti in poeziji skriti še drugi pomeni:
tako ali drugače morata biti v zvezi s tisto bitno zgodovinsko razsežnostjo,
ki ji pravimo odkrivanje resnice in odprtost za resnico. Kaj naj bi bila
ta zveza in kako se dogaja?
Čutnost smo opredelili kot nasedanje in zaupanje ter hkrati kot »po-
nesrečeno realizacijo« volje do moči. Lucien potemtakem ni docela brez
volje in moči •— če bi bil tak, sploh ne bi bil mogel postati osrednji junak
enega izmed najpomembnejših evropskih realističnih romanov. Lucien ima
samo premalo volje do moči, ali kakor bi rekel Carlos Herrera: Lucien hoče
sicer vse, a si ne upa vsega. Ta neupati-si-vsega, pomeni seveda ne-moči-
vsega. Tu pa je vir Lucienove čutnosti. Vse to pa bi lahko pomenilo tudi,
da je Lucien samo zato čutni človek in pesnik, ker si pač ne upa vsega.
Iz tega bi bilo možno sklepati še, da sta vir in značaj njegovega posebnega
razmerja do resnice ravno v tem ne-moči vsega, kar bi nas lahko vodilo do
cele vrste zelo usodnih sklepov. Preden pa je to sploh možno storiti, je
potrebno najprej premisliti, kaj ta ne-moči-vsega po svojem izvoru in
smislu sploh je? Ali z drugimi besedami: zakaj Lucien nima ne dovolj volje
in ne dovolj moči? Od kod ta njegova napaka?
Za odgovor bi bilo možno uporabiti najprej pojem in predstavo tako
imenovane »apriorne narave«, kar pa je storil že Balzac, ko je položil Lu-
cienu v usta tole tožbo: »Priznam, da nisem močan, kakor vi.. . Narava
nam je dala različne temperamente in zmožnosti.« Vendar nima smisla, da
bi ponavljali Lucienovo razlago samega sebe, zlasti še, ker bi nas zapeljala
v preprosti metafizični vitalizem in nas postavila nekam ven iz okvirov
vsega dosedanjega razpravljanja. Odgovor je treba iskati drugje — in to
kar iščemo, je skrito pravzaprav v tistih lastnostih, zaradi katerih se Lu-
cienovo ravnanje in usoda prav v temelju razlikujeta od ravnanja in usode
Daniela d'Artheza in njegovih prijateljev.
Daniel d'Arthez pripada s svojimi prijatelji vred istemu svetu duha
in poezije kakor Lucien. Tudi cilji in temeljne pobude so. kakor že vemo,
v bistvu enake. Vendar urejajo ravnanje d'Arthezovega krožka posebna
načela, ki nam jih sporočajo že naslednji stavki: »Nihče ne more postati
poceni velik mož. Genij zaliva svoje delo s solzami.. . Velik pisatelj je
mučenik, ki ne umre,« ki torej ne podleže mukam. Razen tega govori
d'Arthez še o »angleški potrpežljivosti« ter ugotavlja: »Genij, to je po-
trpežljivost.« Isti namen ima tudi Bianchonov odločni nasvet Lucienu:
»Torej odloči se po naše: trpi. . . trpi pogumno.« Položaj je tako jasen, da
686
je tudi Lucein hitro in zanesljivo razbral temeljni smisel ravnanja svojih
mancev, saj jim je zastavil tole retorično vprašanje: »Torej se pripravljate
na muke.«
V sklopu našega splošnega konteksta je možno smisel opisanih dejstev
povedati takole: ko stopa človek v tisti boj in na tisti nivo, ki mu ga
»narekuje« in »vsiljuje« volja do moči, ko je njegovo vedenje prilagojeno
resnici sveta, se hkrati izroča mukam, mučeništvu in trpljenju, tako da
mora potrpežljivo poti^peti. V optimističnem voluntarizmu, ki navdihuje
d'Arthezov krožek, so muke in trpljenje samo nekaj začasnega, nekakšno
prehodno obdobje, ki pa se bo prej ali slej vendar docela zanesljivo do-
polnilo nekje v triumfu zunaj muk in trpljenja. Za razliko od Daniela pa
je Lucien nepotrpežljiv in nestrpen, in ne more vzeti nase ne muk in ne
trpljenja. Zato pravi: »Ali, kar je za vas trpljenje, je zame smrt.«
Beseda smrt tukaj ne misli na smrt kot na naravni, v biologiji ute-
meljen konec individualnega življenja, marveč ima širši smisel in govori
o nasilnem, tako rekoč o »nenaravnem« ali prezgodnjem koncu, skratka o
uničenju. Sprejeti nase muke in trpljenje, potrpežljivo potrpeti, bi za Lu-
ciena pomenilo, da se je izročil uničenju: zanj muke in trpljenje niso nekaj
prehodnega, marveč nekaj dokončnega, niso nekaj nepomembnega, marveč
nekaj neznosnega. V tem trenutku pa postane sedanjost edino merilo in
prihodnost izgubi skoraj sleherni pomen. Človek zdaj ni več sл'oj lastni
in svobodni projekt, marveč je to, kar se kaže d'Arthezu kot izgubljenost
v sedanjosti, Carlosu Herreri pa kot nekosistentnost. V resnici pa je samo
prihodnost izgubila magično privlačnost absolutnega in ne more si več
privzemati pomena prihodnje sreče, ki naj bi bila plačilo za nesrečo v se-
danjosti, marveč se izkaže samo kot ponavljanje in obnavljanje istega.
Obnavljanje tistega je smisel trajanja totalne mobilizacije in aktivizma —
to pa je, kakor že vemo, prava rensica, ki je Nič — uničenje in ki se je
v Lucienovem vzkliku razodela kot spoznanje, da je trpljenje tudi že smrt,
uničenje. Pesniku se je torej skozi muke in trpljenje, skozi potrpežljivost
in potrpljenje prikazalo to, kar je ostalo aktivističnemu optimizmu Daniela
d'Artheza prikrito. Resnica se človeku odpira in človek je odprt za resnico
v nesnosnosti muke in trpljenja.
Ce pa je to res, ni mogoče mimo vprašanja, kako to, da je ravno za
Luciena muka nekaj neznosnega. Na to odgovarja naslednje Lucienovo pri-
znanje: »Utrujen sem že, priznam vam.« To priznanje je v besedilu po-
stavljeno tako, da je uvod v tožbo, češ da so zanj muke hkrati tudi že smrt.
Ta zveza ni naključna. Zato tudi ne gre pozabiti, da je Lucien utrujen, še
preden je zašel v najhujše težave, in da je utrujen tisti Lucien, ki se je še
pred kratkim ves poln optimizma spodbujal: »To je moje kraljestvo, to je
svet, ki ga moram obvladati.« Ce je torej Lucein utrujen, pomeni, da sta
utrujena njegova volja in moč. In te utrujenosti ne smemo misliti indivi-
dualno psihološko, marveč kot utrujenost volje do moči, kot izrabljenost
volje do moči. tako da ta utrujenost naznanja, da volja do moči uničuje
tudi samo sebe, použiva tudi samo sebe in zato kratko in malo nima več
moči. Ce je torej Lucien slabič in če je v njem premalo volje, potem ta
njegova »napaka« ni nastala zato, ker pač mačehovska Narava enemu
687
izmed svojih otrok kdo ve zakaj ni dala na pot v življenje vseh potrebnih
darov. Njegova »napaka« je refleks, je reprodukcija »napake« sveta.
Ko pa Lucienove »napake« in »utrujenosti« ne mislimo kot psihološko
stanje nekega posameznika in ko ji dajemo pomen »napake« sveta, ozi-
roma »utrujenosti« volje do moči, je treba pokazati še, kako je takšna
utrujenost sploh možna. Utrujenost ne pomeni, da je volja do moči naletela
na nepremostljive zapreke, marveč le, da volja do moči použiva samo sebe,
da torej ne použiva samo tega, kar je »zunaj« nje. S tem pa se uveljavlja
univerzalnost nihilizma in ravno v tem se razodeva, da je temelj, da je
resnica volje do moči zares »samo« Nič. Volja do moči v samouničevanju
sama na sebi in sama v sebi dopolnjuje svojo lastno resnico: resnica stopa
v »fazo^< odkritosti. Zato je tudi utrujenost trenutek in prostor neke po-
sebne jasnovidnosti, ki je Lucienu omogočila, da je »videl« to, česar Daniel
d'Arthez ni mogel videti.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
688
TONE DOLENC: Zene nosijo vodo; Šahisti; Deklica s knjigo;
V dvoje sam
Po|25ovori v delavnici
H. Bienek
MAX FRISCH
Max Frisch, švicarski dramatik in pripovednik, je v svojem dnev-
niku zapisal o svojem rodu: »Rodil sem se leta 1911 v Zürichu. Naš pri-
imek ni švicarskega izvira. Moj praded, ki se je kot mlad sedlar priselil
sem, ga je prinesel iz avstrijske soseščine; v Zürichu, kjer mu je bilo očitno
všeč, se je oženil z neko domačinko, hčerjo preprostih ljudi, pisala se je
Naegeli. Tudi materin rod je mešan; tam je bil neki praded, ki je prišel
nekje od Würtemberga, pisal se je Wildermuth — že pri njegovem sinu,
pri mojem dedu torej, pa se je začlo: hotel je veljati za slikarja in nosil
je za vratom prav nevsakdanjo pentljo, ki se je zdela precej bolj drzna
kot njegove slike in risbe; pozneje se je oženil z neko Bazelčanko
s priimkom Schultheiss, ki ni mogla nikoli povsem pozabiti, da je njena
družina imela svojo kočijo; v našem mestu je vodila šolo za umetno obrt.
Dosti več o svojem rodu ne vem. Moja mati je hotela nekoliko pogledati
po svetu, bila je nekaj časa v carski Rusiji otroška varuška; o tem nam
je velikokrat pripovedovala; oče je bil arhitekt...«
Tudi sin Max je kasneje imel postati arhitekt, a pot tja ga je vodila
po nekaj ovinkih. Najprej je študiral germanistiko in filozofijo in več let
je bil časnikar, potlej je — takrat se mu je zdelo čez vse pomembno, bilo
pa je hkrati najbrž čisto zaman — jenjal pisati in je vse napisano sežgal.
Pisati je začel spet šele med vojno, ko je bil vojak. Tisti zapiski so poz-
neje tud izšli kot njegova prva knjiga: »Listi iz telečnjaka«. To je bilo
leta 1940. Poltej ga ni več izpustilo. To, kar se je pokazalo že pri nje-
govem dedu, namreč umetništvo, se je pri njem prebilo na površje. Nje-
govo naslednje delo je bilo roman J'adore ce qui me brûle ali Neprila-
gojeni« Leta 1944 je nastalo njegovo prvo gledališko delo, »Santa Cruz«,
pol leta pozneje je sledil »Zdaj spet pojo«, poskus rekviema, ki so ga
prvič izvedli v Zürichu za veliko noč leta 1945, in leta 1946 farsa »Ki-
tajski zid«, polna obupa. Zatem njegova poglavitna tema, »Dnevnik z
Marion« (1947), kasneje razširjen v »Dnevnik 1946—49«, Frischevo bržčas
najpomembnejše delo, vsekakor pa tisto, v katerem sta že zaobsežena
njegova celotna osebnost in njegovo ustvarjalno delo — tudi poznejše.
9 Problemi
689
To smemo reči, saj ni Frischevega dela, katerega vsaj bežne zasnove bi
ne bilo že v »Dnevniku«, vse do njegovega zadnjega gledališkega dela,
do »Andorre«.
Od ostalih njegovih del bi bilo omeniti še naslednja: »Grof öder-
land«, »Don Juan ali Ljubezen do geometrije«. »Dobrnik in požigalci«,
»Strašna jeza Philippa Hotza«. Leta 1954 je izšel njegov roman »Stiller«,
ena največjih epskih literarnih stvaritev v nemščini po vojni, leta 1947
»Homo faber«, »poročilo«, (in leta 1964 roman »Ime naj mi bo Ganten-
bein« — dodala prevajalka).
Frisch je medtem opustil svojo arhitektsko pisarno v Zürichu in živi
zdaj kot svoboden pisatelj v Rimu.
Pogovor je bil posnet v Rimu, v Frischevem stanovanju, ki ga je
začasno vzel v najem od nekega angleškega pisatelja. Stanovanje je v
petem ali šestem nadstropju na vii Giulii, eni najstarejših in najlepših
rimskih renesančnih cest, blizu Tibere in Palazza Farnese. Konec maja
je, sonce že pripeka, toplota je že presegla 30" C. Sediva na terasi, pijeva
Campari in viski in pripravljava vse za pogovor. Samo med snemanjem
se umakneva v delovno sobo, hrup s ceste je premočan. Frisch je dobre
volje, končal je svoje najnovejše dramsko delo »Andorra«, in pravkar sva
mogla v časniku prebrati kratko poročilo, da je to delo uvrstilo v svoj
spored že enaindvajset odrov. Vse torej kaže, da se bo vrsta uspehov, ki
se je tako obetajoče začela z »Dobrnikom«, nadaljevala.
Frisch se je ravnokar vrnil s potovanja po Grčiji; »hotel sem se ne-
koliko oddahniti od pisanja,« kakor je rekel, a bržčas bo bližje resnici, da
ni maral za svoj petdeseti rojstni dan ostati v Rimu, kjer ga že tako
dobro poznajo. Na pisalni mizi se mu je nabral kup posetnic. voščilnic,
brzojavk; nekaterih še ni odprl.
Frisch je dobrodejno stvaren. Prejšnji dan sem mu povedal vpraša-
nja, to in ono si je na kratko zapisal in zdaj formulira natančno in pre-
mišljeno. Tu je, v globokem naslonjaču sedi in vleče pipo, ki mu nepre-
nehno ugaša, on pa jo neutrudno in potrpežljivo spet in spet prižiga.
Je poletje 1961.
Bienek: Gospod Frisch, saj smem začeti s preprostim vprašanjem:
kako ste prišli na misel, da ste začeli pisati za gledališče? V začetku ste
vendar objavljali samo prozo. V enem svojih avtobiografskih zapiskov
omenjate, da vas je po izidu romana »Neprilagojeni« Kurt Hirschenfeld,
takrat dramaturg in zdaj ravnatelj ziiriškega gledališča, spodbujal, da
začnite pisati za gledališče. Ali vas je to privedlo k temu?
Frisch: Ne. Tisto, kar človeka v resnici privede k temu — kot pisatelj
to pač tudi sami veste — je precej bolj zamotane narave. A toliko imate
prav: Kurt Hirschenfeld me je začel spodbujati, naj pišem za gledališče,
čeprav seveda ni mogel vedeti, da sem že kot gimnazijec pisal igre v
tempu kakšnega Lope de Vega — imel sem takrat že čez trideset let, bil
sem arhitekt, nekdo, ki se sicer še ni odrekel svojemu veselju do gleda-
lišča, ki je pa že davno pokopal upanje, da bi kdaj lahko gledališki oder
dobil kot prostor, na katerem bi sam kaj zidal. In — kaj pravzaprav je
690
spodbuda? Jaz na primer lahko še tako iskreno in vneto spodbujam ka-
kega slikarja, naj vendar naredi fresko, a to ni vse skupaj nič, če mu
obenem s tem ne dam stene, ki bo v pravem razmerju z delom, h kate-
remu ga nagovarjam. To pa je storilo ziiriško gledališče, takrat edino živo
med odri, na katerih se govori nemški. Dovolili so mi, da sem prihajal k
skušnjam Brechtovih, Sartrovih, Lorcovih, Giradouxovih, Claudelovih del,
pod edinim pogojem, da ne bom zadaj v temi kadil in kašljal. Skušnje,
saj veste, so nekaj, čemur se ne moreš upreti. Dva meseca pozneje — kot
arhitekt sem imel svojo pisarno in čez dan nisem utegnil — sem končal
svoje prvo gledališko delo.
Bienek: Katero je bilo vaše prvo gledališko delo? Ali vam je že takoj
to prineslo uspeh?
Frisch: Ni. Prvo delo je bilo dramsko, imenovalo se je »Santa Cruz«,
uspeh pa pomeni šele moje drugo delo, leta 1946, poskus rekviema »Zdaj
spet pojo«.
Bienek: Vi menjujete literarne zvrsti, zdaj pišete prozo, zdaj dramska
dela. Bi mi mogli povedati, katero od obeh rajši pišete?
Frisch: Nisem posebnež. Človek zmeraj rajši dela tisto, v čemer se
bolje obnese. Ce vam torej povem, da pišem zdaj prozo, bi to lahko vzeli
tudi tako, kot da sem nad svojim gledališčem obupal. A nisem se še nikdar
odrekel nobeni možnosti za dosego uspeha; tega si ne morem privoščiti.
Občudujem pisatelje, ki si to lahko privoščijo, na primer predstavnike
»noveau romana«, ki so se zaradi teorije odrekli temu, da bi pisali romane
kot Balzac. A to ne spada več k vašemu vprašanju. Mislil sem samo tole:
uspeh moram vzeti tam, kjer ga lahko najdem.
Bienek: Morda bi za zdaj ostala pri prozi, saj s to ste začeli. Najprej
ste objavili »Liste iz dnevnika v telečjaku«. Zares znani ste postali s
svojim obsežnim »Dnevnikom 1946—49«. Prav tako je »Stiller« napisan
v obliki dnevniških zapiskov. Zakaj so vam dnevniki tako posebno pri
srcu?
Frisch: To vprašanje, gospod Bienek, mi ni prav nič všeč. Bo že nekaj
na tem. kar pravite: taka dnevniška oblika, kot sem jo iznašel in jo dalje
razvijal — zdaj ne govorim o zasebnem dnevniku, ki ga človek piše, ko
je mlad, nekoč pozneje pa ga uniči, sicer ne, da bi mu ne bilo več treba
v njem gledati svoje podobe, temveč da bi z nečim pretrgal — saj, če
začneva pri omenjenem kratkem dnevniku vojaka, ki je leta 1939 računal
s tem, da bo nemška vojska napadla Svico, in potem preideva k dnevniku
iz povojnega časa, iz let 1946—49, ki registrira dogodke tistega časa kakor
ladijski dnevnik in ne išče resničnosti samo v dejstvih, temveč tudi v
fikcijah kot enakovrednih, in navsezadnje roman »Stiller«, bralcu pred-
ložen kot dnevnik jetnika, ki hoče ubežati samemu sebi, da, in tudi roman
»Homo faber« ima obliko dnevnika nekega umirajočega —: dalo bi se
reči, da je pisanje v obliki dnevnika značilno za avtorja z mojim imenom,
prav imate — a saj prav zato mi vaše vprašanje ni všeč. Zamislite si: tu
je neka možak s koničastim nosom, vi pa ga pred bralci vprašujete: Zakaj
imate posebno radi šilast nos? Odgovor je kratek: Nimam posebno rad
svojega nosu, a nimam izbire — imam pač tak nos.
9»
691
Bienek: Ali tudi zdaj še pišete dnevnik?
Frisch: Ne.
Bienek: Pisanje v obliki dnevnika zapeljuje pripovednika v položaj
»jaza«, to ste v romanih »Stiller« in »Homo faber« tudi uporabili. Ali je
to pri vas v zvezi s kakim posebnim namenom, morda da bi bil slog bolj
sugestiven? Vsekakor je zanimivo in gotovo ima svoj globlji vzrok, da
sedanji literarni rod tako rad uporablja obliko pripovedi v prvi osebi.
Frisch: O tem bi se dalo marsikaj povedati. To, da pripovedniki pri-
povedujejo v prvi osebi — je eno temeljnih vprašanj sodobne epike. Da
začnem razumljivo: tisti »jaz«, ki pripoveduje, nikoli ni moj zasebni jaz,
kajpada ne, vendar mora človek morebiti biti pisatelj, da ve, da je vsak
»jaz«, ki se izpoveduje, neka vloga. Vedno. Tudi v življenju. Tudi v tem
trenutku. Vsakdo (zdaj ne govorim o pisatelju, temveč o njegovem ju-
naku) si nekoč, prej ali kasneje, izmisli neko zgodbo, ki jo ima, dostikrat
za ceno velikanskih žrtev, za svoje življenje, ali pa vrsto manjših zgodb,
ki se dajo dokazati (z imeni in) s podatki, tako da. kakor vse kaže, o nji-
hovi resničnosti ni dvomiti. A vendar je, bi rekel, vsaka teh zgodb izmiš-
ljena in torej tudi nadomestljiva z drugo zgodbo. Z nespremenjeno vsoto
dogodkov, samo da jim da za podlago drugače izmišljen »jaz«, človek
lahko ne le pripoveduje, tudi živi sedem različnih življenjskih zgodb. To je
grozljivo. Kdor to ve, mu življenje ni lahko. Kdor tega ne ve, in ve jih
na srečo le malo, glede tega nima izbire, saj ne bo spregledal, da je to,
kar si je o sebi izmislil, izmišljeno, in vse sile uporablja za to, da bi pri-
klical dogodke, ki bi potr j ali njegovo izmišljeno zgodbo — na primer iz-
mislek, da se ga zmeraj in povsod drži smola, da je preprost človek, ki
nima sreče. Zamislite si, da tak človek nenadoma zadene glavni dobitek
v loteriji. Kaj se spremeni? Ne bo podvomil o tistem, kar si je bil izmislil,
da je smolež — podvomil bo o loteriji, o svetu, o usodi. Ne bo mogel
razumeti, da ga ne preganja nesreča, ne, tega ne bo hotel razumeti;
rajši bo zbolel na želodcu, samo da bo tudi z glavnim dobitkom še zmeraj
nesrečen, ali pa bo izgubil denarnico, še preden si bo s svojo glavno pre-
mijo kaj kupil. Vem za tak primer. Tisti človek zdaj povsod pripoveduje,
kaj ga je doletelo, in vesel je, da je imel smolo. To, kar si je bil izmislil,
namreč da je poštenjak, ki pa nima sreče, mu je vredno več kot še tolikšen
znesek; saj sicer bi si moral izmisliti drug in drugačen »jaz«, in to pomeni:
vso zgodbo svojega življenja bi moral prepesniti, vse dogodke iz svoje
preteklosti bi moral povedati drugače, sebe na novo doživeti, in to je,
mislim, dražje kot izgubiti polno denarnico...
Pustiva ta primerček. Tole mislim: vsak pripovedujoči »jaz« je neka
vloga. To bi rad prikazal. Vsaka zgodba, ki se da povedati, je fikcija.
Resnica ni zgodba, je ali pa je ni, resnica je razpoka v blodnji... Ne vem,
ali bom v tem kratkem času mogel to razložiti. Vprašali ste me o sta-
lišču pripovednikovega »jaza« in ste s tem zadeli tisto, kar meni samemu
— in ne le meni — daje največ opraviti, odkrije namreč, da je vsak
»jaz«, tudi tisti, ki ga živimo in umiramo, izmišljen.
Bienek: To je . . .
Frisch: Smem še nekaj pristaviti?
692
Bienek: Prosim.
Frisch: To, kar v resnici imamo, so izkušnje, vzorci doživljanja. Ne
samo, ko pišemo, tudi ko živimo, si izmišljamo zgodbe, v katerih se izraža
naš vzorec doživljanja, ki dajejo brati naše izkušnje. Pri tem mislim, in
to je odločilno za možnost predstavljanja: izkušnja je domislek, ne pov-
zetek iz dogodkov. Dogodek, eden in isti, je izhodišče za sto različnih iz-
kušenj. Očitno izkušenj ni mogoče prikazati drugače, kot da pripovedu-
jemo zgodbe: kakor da so naše izkušnje prišle iz zgodb. Je pa narobe.
Izkušnja si sama iznajde svoj povod. Ce človek to ve, se lahko vpraša:
zakaj pripovedujemo zmeraj v imperfektu? Tole je ton pripovedi: Nekoč
je bUo. Preteklost je fikcija, ki ne priznava, da je fikcija. Priznali boste,
da se odločilni preobrati v življenju, če natanko pogledamo, opirajo na
dogodke, ki se nikoli niso zgodili, na miselne predstave, ki izvirajo v
izkušnji, ki je bila tu, preden jo je na videz povzročila zgodba. Zgodba jo
samo izraža. Znani očitek, da se ljudje iz zgodovine ničesar ne naučijo,
je prav tako nesmiseln kot poučen. Sicer pa se tega ali onega le naučijo ■—
na primer, kako se zavarovati pred bombami — a to zgodovine ne spre-
meni. Samo izkušnja spreminja vse, ker ni nasledek zgodovine, marveč
domislek, ki zgodovino mora spremeniti, da bi jo izrazil. Izkušnja pes-
ni in pesnitev spreminja svet, čeprav ne na površini. Kadar imajo ljudje
več izkušenj kot dogodkov, ki naj bi bili vzrok zanje, se očitno izkaže:
fabulirajo. Kam pa naj bi drugače s svojo izkušnjo? In tako nekaj snujejo,
si izmišljajo, da svojo izkušnjo naredijo čitljivo. Kolikor bolj realno opa-
zuješ svet, toliko bolj se ti kaže kot nasledek neke legende...
Zdaj pa dovolj o tem!
Bienek: V »Stillerju« ste se lotili tega. da bi orisali zgodbo človeka,
ki skuša ubežati svoji prejšnji eksistenci, beg pred samim seboj, ali kot ste
povedali s Kierkegaardovim stavkom v motu svoje knjige: »Zato je
tako težko izbrati samega sebe, ker ta odločitev brezpogojno izključuje.. .
da bi postal kaj drugega.« To je problem zgrešene človekove eksistence,
ki mu pravzaprav nikoli niste ubežali, ki ste ga pozneje še in še variirali
v drugih delih. Ali mislite, da ima vsak pisatelj pravzaprav samo eno
tèmo?
Frisch: Tega ne vem.
Bienek: A kako je potem prišlo, da vas prav ta téma vedno znova
izzove?
Frisch: To je spet tisto vprašanje o šilastem nosu!
Bienek: Ste se že kdaj spoprijeli s tèmo, ki bi bila radikalno raz-
lična od te?
Frisch: Kajpada sem se. Saj vendar nočem svoj živi dan ostati ta
Max Frisch! Ob vsakem novem letu imam naiven občutek, da sem se
hvala bogu lotil téme, ki je radikalno drugačna — potem pa prej ali slej
ugotovim, da je vse, kar se mi ni radikalno ponesrečilo, radikalno obrav-
nava isto tèmo.
Bienek: Potem bi le vsak avtor, kot je rekel Valéry, imel samo eno
tèmo. A vprašal bom dalje: kako, na primer, ste prišli do snovi za
»S tiller j a«?
693
Frisch: Takrat sem bil leto dni v Ameriki, in ker sem imel šti-
pendijo, sem mislil, da moram biti marljiv. Napisal sem šeststo strani,
ki se mi niso posrečile. Nekega dne, doma, sem natipkal nekaj strani,
kakor večkrat, kadar mi je bilo dolgčas in se moram s čim kratkočasiti —
kar tako, brez utesnjujočega občutka, da imam kak domislek. Nič ne
gre tako zlahka po zlu kot tak domislek, kadar spozna sam sebe! Tiste
strani so potem ostale v »Stillerju« kot prve strani, nespremenjene; snov,
ki sem jo potreboval, da sem tipkal naprej, pa sem brezobzirno ukradel
iz istih šeststotih ponesrečenih strani, tako da sem knjigo končal v tri
četrt leta ...
Bienek: V »Dnevniku« so pravzaprav že zametki vseh vaših poznej-
ših del. Tam je že skica za grofa Oderlanda, tam zasnova za andorskega
Zida; delo »Ko je bilo vojne konec« je zraslo iz neke tam citirane anek-
dote. Kako da zmeraj spet segate po mislih, dogajanjih, ki ste jih zasno-
vali takrat?
Frisch: Takrat sem bil, kot sem že omenil, arhitekt. Na poti iz de-
lavnice domov, v kakšni kavarni, včasih, kadar me uslužbenci niso mogli
videti, pa celo v ateljeju, sem pisal črtice, kakor je ta o andorskem Zidu;
tudi če pustim vnemar, da nisem nikoli imel vzvišenega občutka o pokli-
canosti, takrat svojih osnutkov nisem utegnil razvijati. Moral sem služiti
denar.
Bienek: Ali se vam zdi zgodba zelo pomembna? V romanu in v
drami? Lahko si namreč mislim, da roman dosti bolj živi od jezika, da
torej more biti barvit tudi brez sklenjene zgodbe. Drami pa je bržda že
potrebna zgodba za ogrodje.
Frisch: Ne vem. Ce sem lačen, se mi zdi meso pomembno, če sem
žejen, mi je viski pomembnejši. Zgodba se mi kajpak zdi pomembna, če
jo imam, kakor na primer v zadnjem delu, v »Andorri«. Ce se mi pa kaj
posreči brez fabule, je nimam za pomembno. Na dogme se pri meni ni
zanesti.
Bienek: Zgodb — tako pišete v svojem dnevniku — ne manjka. Od-
visno je od ustvarjalnega temperamenta, ki se zgodbe loti, da pretehta,
ali je primerna za oder ali za roman. Ze sam temperament odloča. — Ali
vi takoj veste, katero obliko boste dali kaki snovi?
Frisch: Nimam možnosti, da bi zavestno izbiral. Držati se moram do-
mislekov. To je mišljeno s stavkom: »Ze sam temperament odloča.«
Bienek: Kako pa se na primer zgodi, da se vam zdi neka zgodba
najprej primerna za radijsko igro, pozneje pa za roman, kakor je bilo to
z igro »Rip van Winkle«, iz katere se je razvil »Stiller«?
Frisch: To je bilo drugače, moram vas razočarati, dosti bolj banalno.
Ravno sem pisal roman in sem potreboval denarja, nisem pa imel nobene
ideje za kašno radijsko igro, in tako sem jo ukradel iz nastajajočega
romana.
Bienek: Dobro. Nekoč pa je le bila najprej radijska igra, pozneje pa
je nastala iz nje drama? Na primer »Dobrnik«.
Frisch: »Dobrnik« ima zabavno zgodovino. Bil sem izčrpan od »Homo
fabra«, ki sem ga malo prej končal in se nisem čutil zmožen, da bi se
694
takoj lotil obsežnega dela o andorskem Judu. Dolgo tudi že nisem bil
ničesar napisal za oder in potrebno mi je bilo nekaj vaje. Zato sem vzel
radijsko igro, da bi se dva meseca vadil ob njej, in potem je šlo delo čez
več kot sedemdeset nemških in drugih odrov; nisem računal na to, da
bom kdaj živel od tega naoljenega sleparja.
Bienek : Za tako dramatično anekdoto, kot je ta o andorskem Judu, se
vam je spočetka zdel dovolj dnevniški zapisek. Pozneje ste naredili iz nje
dramo. Kako se to zgodi? Bi morda lahko poskusili nekoliko orisati to
razvojno pot? Vem. da je res težko . . . morda bi samo nakazali. . .
Frisch: Sele po več letih, ki sem omenjeni zapisek v dnevniku že
večkrat prebral, sem ugotovil, da je to velika snov, tako velika, da sem se
je ustrašil, mikala me je, hkrati pa sem se je bal — a predvsem sem,
ker sem v prejšnjih poskusih spoznal samega sebe, videl, da je to moja
snov. Prav zato sem se tudi dolgo obotavljal, saj sem vedel, da se ne
zgodi vsako leto, da bi človek naletel na svojo snov. To delo sem napisal
petkrat, preden sem ga dal iz rok.
Bienek: Kaj ste v igri, v primerjavi s prejšnjim kratkim zapiskom v
dnevniku, bistvenega spremenili?
Frisch: Najprej temeljna skica, načečkana na cigaretno škatlico, po-
tem pa povečani gradbeni načrti z natančnimi merami in natančnimi na-
vedbami o materialu — to je razlika.
Bienek: Zakaj dramo imenujete zdaj samo še »Andorra«? Ali ne
mislite, da bi glede na državico Andorro v tej zvezi nastal kakšen ne-
sporazum?
Frisch: »Andorra« ni dober naslov, a se nisem domislil boljšega.
Skoda! Kar zadeva državico Andorro, se tolažim s tem, da nima vojske in
tako ne more zaradi nesporazuma napasti dežel, v katerih bodo dramo
uprizarjali.
Bienek: Svojo prvo radijsko igro ste napisali, ne da bi bili kdaj prej
katero slišali, ste rekli nekoč. Ali je bilo tudi pozneje tako? Ali pa ste
potem sledili izvedbe svojih tovarišev? Kakšne izkušnje ste si sploh pri-
dobili z radijsko igro?
Frisch: Sam nimam radijskega sprejemnika. Sem slab tovariš. Pri tem
tudi vem, da je nekaj pesniških radijskih iger in občudujem Günterja
Eicha in druge. Bral sem jih. Kot pisatelj in kot poslušalec dajem prednost
gledališču: rad bi videl občinstvo okrog sebe, bil zraven, ko trčita dramsko
delo in občinstvo. To ni vse, ni pa tudi zadnje, kar me privlači pri gleda-
lišču: neprikrita, očitna, javna konfrontacija nekega dela z njegovimi so-
dobniki — čeprav človek ni Sophoklej in ljudje v parterju, vem, niso
Atenci.
Bienek: Ali ste se kot obiskovalec gledališča česa naučili za svoje
pisanje iger? Ali pa ste kdaj tudi praktično delali v gledališču, morebiti
režirali?
Frisch: Režiral nisem nikoh. Ne morem kazati igralcu, kako se kaj
dela. Lahko samo vidim napake in molčim, kar je naporno, ali občudujem
in se zahvaljujem. Kdaj pa kdaj utegnem tudi malce pomagati. Prav-
695
zaprav pa hodim k skušnjam samo zato, da se pri tem učim gledališke
obrti, zmeraj v upanju na prihodnje delo.
Bienek: Kaj menite o tem, da vas kritika pogosto spravlja v zvezo
z Brechtovim imenom? Ali ste se mogli iz njegovih teorij (o odtujitvi, o
epskem gledališču, itd.) naučiti česa za svojo odrsko metodo?
Frisch: Ne iz njegovih teorij, te imajo pomen samo, kolikor jih po-
vežeš z njegovim delom, pač pa iz njegovih del sem spoznal, kaj je danes
veliko gledališče. A naučil? Naučiš se natanko toliko, kolikor znaš sam.
Bienek: Kaj mislite o tako imenovanem absurdnem gledališču, na pri-
mer lonescovem?
Frisch: Absurdno gledališče (vesel sem, da niste v eni sapi imenovali
lonesca in Becketta!) je nekaj prav zabavnega, in gledališče naj bi vendar
bilo tudi zabavno. Kolikor več je na odru absurda, toliko bolj naravna in
laže prebavljiva se nam zdi resničnost, to je seveda razveseljivo; tako se
človeku, na primer, sploh ni treba ukvarjati s tem, kakšne so v resnici
naše politične razmere. Ce bi bil jaz diktator, bi dovolil igrati samo
lonesca. — Ker sem že omenil ime: Becketta imam za velikega pesnika.
Bienek: Vaš rojak in poklicni tovariš Friedrich Dürrenmatt je rekel
— prav tako v takemle pogovoru v delavnici — da je vesel, da je nekje
Frisch, kajti marsikdaj ga kakšno vaše novo delo spodbudi, da tudi sam,
kot da se kosa z vami, napiše novo delo. Je tudi z vami tako?
Frisch: Tega, kar ste mi zdaj povedali o prijatelju Dürrenmattu, sem
prav iz srca vesel. Včasih se mi zgodi, da podvomim nad svojim pisanjem
za gledališče; zdaj, ko vem. da s svojim delom spodbujam Dürrenmatta k
tekmi, da piše svoja dramska dela, ki jih občudujem, me seveda tudi
mika. da ga ne bi pustil na cedilu. Prav res, mislim, da bi sam nikoli
ne bil napisal svojega »Dobmika«, ko bi ne bil prijatelju tako iz srca
nevoščljiv kot trenutno nikomur drugemu.
Bienek: Ali je morda samo naključje, da zdaj v nemškem jezikovnem
prostoru predstavljata gledališče dva švicarska dramatika, ali pa mislite,
da bi to utegnilo imeti tudi politične razloge?
Frisch: Ne vem, gospod Bienek, če ne bo morda prav nocoj, ko naj
jaz razmišljam o tem znanem vprašanju in odgovorim nanj z zgodovinsko-
političnimi izvajanji, kak nemški pisatelj natipkal zadnjih strani dram-
skega dela, ki bo znano tezo, da nemško govoreče gledališče predstavljata
dva švicarska dramatika, pometlo med staro šaro.
Bienek: Upam z vami vred. — A vendar, kaj bi utegnilo biti vzrok,
da med mlajšimi nemškimi avtorji tako malokateri piše za gledališče?
Frisch: Gledališče se v nasprotju z liriko zmeraj obrača na neko
družbo. Ze na zunaj. Ni potrebno, da bi bila to družba, s katero se avtor
strinja, glavno je, da je tu. V Svici, na primer, je to slej ko prej me-
ščanstvo. Katero družbo pa naj si nemški dramatik vzame za partnerja,
ko je meščanska družba, s katero je Brecht v svoji beraški operi vendarle
še vedel kaj početi, v nacionalnem socializmu pokopala sama sebe, ni pa
iz nje izšla nobena druga družba — pa čeprav samo kot zametek? Dramski
pisec, če naj začuti v sebi navdušenje, mora vedeti, kdo sedi v parterju.
Aristófanes je to vedel, Molière je vedel; še dramatiki v Nemčiji v dvaj-
696
setih letih so vedeh. Lorca je vedel, današnji Francozi, današnji Angleži
vedo. Kdo je v Nemčiji Kreon ali Egistos? Človek ima o tem lahko svoje
mnenje, a v kom ljudstvo danes gleda svojega Kreona, publika v parterju?
Gledališče (če me prav razumete, namreč dobesedno) je politična usta-
nova .. . Nočem biti preveč izčrpen. Samo tole: gledališče je obravna-
vanje z družbo, ki živi ali pa pridi svojo veroizpoved, in zdi se, da dana-
šnjemu nemškemu dramatiku ni lahko ugotoviti, katero veroizpoved tam
živijo — ali jo pridijo; saj priditi (na primer v demokraciji) je mogoče
nekaj samo tam, kjer na drugi strani v tisto, kar se pridi, zelo resno ver-
jamejo. Komedija ali tragedija, oboje terja za podlago javno priznanje
vrednot, neko miselnost, naj mi je pogodu ali ne. Mislim, da ni drame,
kjer bi igrali v plašču nevidniku — ali pa ostaja absurdno gledališče.
Bienek: Se enkrat bi se rad povrnil k vašemu Dnevniku. Tam notri
je tudi osnutek za film pod naslovom »Harlekin«. Ste že kdaj delali za
film?
Frisch: Ne, to se pravi, natančneje povedano, nekoč sem začel pisati
snemalno knjigo, sem pa potlej to opustil, in ko sem film videl, sem bil
vesel, da je bilo tako.
Bienek: Toda film so posneli?
Frisch: Posneli in tudi predvajali, a naslov bom zamolčal!
Bienek: In je bilo omenjeno tudi vaše ime?
Frisch: Ni bilo.
Bienek: Do kakšnih sklepov ste prišli ob predvajanju vaših dramskih
del po televiziji, recimo »Dobmika« in »Kitajskega zidu«? Ali vas ne mika,
da bi napisali kakšno delo prav za televizijski zaslon?
Frisch: Ne! Preslabo vidim za televizijski Izaslon, neprestano mi
miglja pred očmi.
Bienek: Ali morajo biti romani in dramska dela neogibno umetniško
manj vredni in manj zahtevni, da so primerni za film?
Frisch: Francozi, bi rekel, dokazujejo nasprotno.
Bienek: Kako je prišlo, da so Amerikanci velike romane Hemingwaya,
Faulknerja, Steinbecka ali Millerja prenesli na filmsko platno, Nemci pa
del svojih avtorjev, kot so Boli, Koeppen ali Frisch, ne?
Frisch: Tega ne vem — častna beseda.
Bienek: Jaz tudi ne. Le kakšne knjige prebirajo naši producenti...
Včasih ima čovek občutek, da sploh nobenih, razen romanov v ilustriranih
listih. — Toda nekaj drugega: v Nimesu ste si zapisali v dnevnik: »Brez-
delje in udobno življenje sta neogibna osnovna pogoja za vsako kulturo.«
To gotovo ni nič novega. A ker ste to povedali s tolikšnim poudarkom,
bi vas kot neprizadet oTpazovalec rad vprašal: ali mislite, da se umetnosti,
posebej še literaturi, v povojni Nemčiji, kot mnogi kritiki tako radi po-
navljajo, pripisuje tako malo pomena zato, ker Nemcem manjka prostega
časa ali ker se jim preslabo godi? Zdaj imajo vsaj blaginjo...
Frisch: Kaže, da sem se zmotil. Blaginja sama je očitno še premalo.
A tudi vem, zakaj sem se zmotil: sam takrat nikakor nisem živel tako
udobno, kakor zdaj živijo Nemci.
697
Bienek: Še zadnje vprašanje: Kaj vas je nagnilo, da ste se naselili
v Rimu? Ali je morda v Rimu takšno podnebje, takšno ozračje, da spod-
buja pisanje? Vprašujem zato, ker zbuja že pozornost, koliko nemških
pisateljev je Rim že pritegnil.
Frisch: Jaz sem iz Züricha. A tudi Rim, saj vidite, je kar lep. Za
zdaj sem tu prav srečen. Goethe je, če se ne motim, pisal tu Egmonta,
Gogolj je tu napisal »Mrtve duše«, mladi Thomas Mann svoje nemške
Buddenbrooke — če se torej meni ne bo nič posrečilo, tega ne bo krivo
mesto.
In če smem še nekaj reči: koristno je, če živiš med ljudmi, ki jih imaš
vsak dan spet rad, morda, ker jih povsem ne razumeš, ali ker so s svojo
konkretno humanostjo res vredni, da jih imaš rad. — Ali niste prej rekli,
da danes nemški literaturi ne pripisujejo kdo ve kolikšnega pomena?
Tudi sam sem to že večkrat bral. Dovolite mi kot Švicarju, da se tej skru-
šenosti ne bom pridružil. Saj sodobna nemška literatura vendarle je, če
jo gledaš iz neke odmaknjenosti, v kateri je literarni klepet kolikor toliko
neslišen in tudi zato, vidite, sem rad v Rimu.
698
Protislovja našega družbeno-ekonomskega sistema
v moralni presoji
dr. France Cerne
1. Uvodno razmišljanje
Nadaljnje razvijanje našega družbeno-ekonomskega sistema zahteva
tudi nadaljnji razvoj ustrezne teorije, ideologije in morale. Mnenja sem
namreč, da je vir moralnih navzkrižij v naši družbi med drugim tudi vse
večje nasprotje med kompleksom filozofskih, socialnih, političnih vrednot
in postulatov, na podlagi katerih smo delovali včeraj, in že razvito stvar-
nostjo tržnega gospodarjenja pri nas; ali tudi nasprotje med stvarnim
človekom in sistemom ter abstraktno postuliranim človekom in sistemom.
Konkretno vidim to navzkrižje najbolj razvito v teh-le smereh:
—	kot nasprotje med postuliranim družbenim razpolaganjem (druž-
beno lastnino) s produkcijskimi sredstvi in dejanskim kvazi privatnolast-
ninskim ravnanjem kolektivov in posameznikov z družbenimi produkcij-
skimi sredstvi,
—	kot nasprotje med postuliranim družbenim načinom proizvajanja
(razvitim na podlagi postulirane družbene lastnine) in pridobitnim tržnim
smotrom gospodarjenja delovnih kolektivov,
—	s tem pa tudi kot nasprotje med družbeno planskim in prostim
tržnim usmerjanjem razvoja gospodarstva,
—	kot nasprotje med postuliranim družbenim prisvajanjem na podlagi
družbene lastnine oziroma družbenega načina proizvajanja in delitvijo po
delu ter privatnokolektivnim ter individualnim prisvajanjem,
—	kot nasprotje med postuliranim bratstvom in popolno enotnostjo
naših narodov in težnjo posameznih republik po čimvečjem prisvajanju
narodnega dohodka tudi brez ustrezne produktivnosti.
Teoretično postulirani sistem opiramo na načela, kot so npr.:
—	(splošno) družbeno razpolaganje s produkcijskimi sredstvi,
—	družbeni način proizvajanja na podlagi neposrednega družbenega
dela,
699
—	odpravljanje nasprotja med družbenim značajem dela in privatnim
delom,
—	proizvajanje zaradi uporabne vrednosti, to je neposredno zaradi
družbenih potreb,
—	neposredno prisvajanje po kriteriju delitve po delu,
—	družbeno plansko usmerjanje reprodukcije.
Stvarni sistem pa razlagamo in branimo:
—	s čim večjo decentralizacijo razpolaganja s produkcijskimi sredstvi
рк) kolektivih ekonomskih enot,
—	s čim večjo samostojnostjo proizvodnega odločanja delovnih ko-
lektivov na podlagi njihovega lastnega pridobitno-dohodkovnega interesa,
—	z zahtevo, da je stvar kolektivov, komu in kako bodo blago proda-
jali, kako bodo nagrajeni po realizirani tržni vrednosti ne glede na nji-
hovo opravljeno individualno delo,
—	s pravico kolektivov do celotnega dohodka kot »sadu« njihovega
dela, ko nadomestijo materialne stroške in izpolnijo še druge družbene
obveznosti,
—	s trditvijo, da je stvar kolektiva, kako bo delil dohodek na osebne
dohodke in sklade ter določal razpone med osebnimi dohodki,
—z idejo, da naj bodo delovni kolektivi nosilci razširjene reprodukcije,
kar pomeni, da naj posamezni kolektivi odločajo ne le o tem, kaj bodo
proizvajali, temveč tudi, kam bodo investirali »svoja sredstva« po renta-
bilnem računu.
V takšnem razkolu med teorijo in stvarnostjo se očitno kaže duali-
zem filozofije sistema: Marxov postulirani socializem in pa pragmatična
filozofija »najbolj ustreznega gospodarskega sistema za naše zgodovinske
razmere«; ali tudi dualizem dveh zamisli o družbeni ureditvi: družbene
načrtne organizacije vseh družbenih dejavnosti in preformuliranega libe-
ralnega nauka o družbeni ureditvi.
Kot družbeno-ekonomski raziskovalec sedaj nimam naloge, da bi se
čustveno ali svetovnonazorsko opredelil za ta ali za drugi koncept aU
filozofijo, temveč le, naj odkrivam protislovja, ki od tod izvirajo.
2. Adam Smith nasproti Karlu Marxu
Adam Smith je, kot eden najvidnejših teoretikov angleškega libe-
ralizma in laisser faire kapitalizma, trdil, da je ekonomska dejavnost po
vsebini vedno le sklenjena individualna dejavnost. Po njegovem mnenju
posameznik ne namerava nikoli zavestno pospeševati družbenih interesov;
niti ne ve, koliko jih s svojo dejavnostjo pospešuje. Posameznik želi le
povečati sam svojo varnost in korist oziroma prednost. Smith zato meni,
da je v takšnem sistemu, kjer se vsakdo žene za svojo koristjo, ustrezanje
družbenim interesom učinkovitejše, kot pa če bi posameznik nameraval
to delati zavestno. »Ne pričakujmo,« piše dobesedno Smith, »svojega kosila
od mesarjeve, pivovarjeve ali pekove dobrohotnosti, temveč od njihovega
odnosa do njihovih lastnih interesov. Ne obračajmo se k njihovi huma-
700
nosti, temveč k njihovi sebičnosti; ne pravimo jim o svojih potrebah,
temveč o njihovih prednostih. Nihče razen berača ne bo hotel biti pre-
težno odvisen od dobrohotnosti svojega sodržavljana.«i
Ta klasična liberalna teorija gospodarskega sistema, ki temelji na
samointeresu in prostem tekmovanju, je naletela z nadaljnjim razvojem
proizvajalnih sil na kritiko pri samih meščanskih ekonomistih. Poslušajmo
»pogrebni govor« velikega angleškega ekonomista J. M. Keynesa nad siste-
mom laisser faire: »Ni res, da imajo posamezniki predpisano »naravno
svobodo« v svojih gospodarskih dejavnostih .. . Svet ni upravljan od zgoraj
tako, da bi se privatni in družbeni interes vedno ujemala... Ni pravilen
sklep iz Načel ekonomije, da razsvetljeni samointeres vedno deluje v jav-
nem interesu. Tudi ni res, da je samointeres sploh razsvetljen ...«-'
Se odločneje in jasneje je seveda kritiziral kapitalistični podjet-
niški sistem, ki temelji na pridobitno-profitnem interesu posameznika in
prosti konkurenci ter klasično politično ekonomijo K. Marx v vseh svojih
delih, posebej še v Kapitalu. Marx razločno pravi, da je sistem, ki temelji
na zakonu konkurence in pridobitnem oziroma profitnem motivu, že v
njegovem času postajal vse bolj zgodovinsko nelogičen, neracionalen in
nehuman, ker se razvija na podlagi vse globljih nasprotij, kot so npr.:
—	nasprotje med konkretnim in abstraktnim delom, individualnim in
družbenim delom, med delom in kapitalom, proizvodnjo in potrošnjo itd.,
—	nasprotje med vse bolj družbenim načinom proizvajanja ali vse
bolj družbenim značajem proizvajlnih sil in zasebnim prilaščanjem,
—	nasprotje med načrtno, znanstveno organizacijo dela v posameznem
podjetju in anarhijo v celotnem družbenem gospodarstvu, in podobno.
Prihodnja komunistična družba (tudi socialistična — v nižji fazi) naj
bi bila po Marxu nasprotje ali negacija takšne družbe. Zanjo bi bilo že
v nižji fazi značilno odpravljanje vseh teh nasprotij, o katerih sem govoril
spredaj, in vzpostavljanje skladnosti proizvodnje s potrošnjo oziroma z
družbenimi potrebami, individualnih in družbenih interesov. Družba bo
organizirala proizvodnjo po skupnem načrtu brez posrednih instrumentov:
trga, vrednosti, denarja, cen, ki so po Marxovem mnenju izpeljani iz za-
sebne lastnine; delitev dela bo organizirana tako, da bo po načrtu vsako
delo že vnaprej priznano kot drTjžbeno koristno in potrebno delo. Ne bo
več zasebnega prisvajanja; delež posameznika v družbenem produktu se
ne bo ravnal po obsegu sredstev (kapitala), s katerimi nekdo razpolaga
ali jih upravlja, ne po poslovno-tržnem uspehu, ne po ekonomiji opred-
metenega dela, temveč izključno po delovnem času.-'
Pri nas pa se v nasprotju s to Marxovo vizijo uveljavlja teorija gospo-
darskega sistema, ki na neki način odpravlja Marxovo negacijo blagovne
proizvodnje. Srečujemo nasprotne trditve, da bo predvsem trg najbolj ra-
cionalna kategorija za pravilno ekonomsko odločanje. Zato da je potrebno
poglabljati in razširjati blagovno-dename odnose in s tem vlogo trga;
» Wealth of Nations«, Vol. I, str. 13.
2 »Essays in Persuasion«, str. 312—313.
' Glej F. Cerne, »Planiranje in tržni mehanizem v ekonomski teoriji so-
cializma«, Ljubljana 1960.
701
osamosvajati proizvodne kolektive kot blagovne proizvajalce z neodvis-
nimi poslovnimi odločitvami, na podlagi lastnega dohodkovnega interesa.
Tako bolj in bolj razvijamo vse blagovno-denarne kategorije: kapital,
konkurenco, denar, kredit, obresti, dohodek in {xjdobno. Smithov nauk,
da iskanje individualnih koristi tudi najbolje pospešuje družbene interese,
je spremenjen le toliko, da postavljamo na posameznikovo mesto proizva-
jalca oziroma delovno skupnost. To pomeni, da je enačba preformulirana
tako: če bodo proizvajalci kar najbolj intenzivno iskali svoj interes v
obliki maksimiranja lastnega dohodka, se bo avtomatično uresničevala
tudi skladnost individualnih oziroma kolektivnih ter splošnih družbenih
ciljev in interesov.
Da se bomo prav razumeli. Kot raziskovalec skušam samo odkrivati
dejstva in stanje v teoriji in praksi. Ne ukvarjam se z vprašanji, ali smo
k takšni filozofiji morali preiti, ali je to korak nazaj ali naprej, ali je to
poglabljanje ali oženje socialističnih odnosov, ali ne bi mogli ubrati tudi
druge poti itd.
Kakšni problemi nastajajo s tem?
3. Vprašanje razmerja do družbene lastnine kot
moralni problem
Kot prvi problem omenjam razmerje posameznega ali kolektivnega
proizvajalca do postulirane družbene lastnine kot splošno ljudskega pre-
moženja. V čem je položaj konflikten (konfliktnost pa poraja moralne
probleme) ?
V tem, da bi morali imeti po klasični opredelitvi lastninske pravice
(pravica razpolaganja, uporabe in prejemanja koristi) ustrezno pridevniku
»družbena« tudi družbeno razpolaganje, upravljanje in prilaščanje.
Vse je torej odvisno od tega, kaj mislimo z »družbenim«.
Najbolj ustrezna bi bila razlaga y^družbenega^< (če ga omejujemo na
nacionalno oziroma državno skupnost, kot je npr. SFRJ), da je kaka stvar
ali tudi dejavnost družbena:
1.	Če bi z njo res vsi enakopravno razpolagali (nobeden bi si ne mogel
prisvajati stvari bolj kot kdo drug);
2.	če bi o uporabi stvari glede na skupno izražene cilje enakopravno
odločali vsi člani neke družbene skupnosti;
3.	če bi bili vsi po nekem enakem, soglasno sprejetem, pravičnem
merilu deležni koristi, ki jo daje neka stvar oziroma dejavnost.
Problem opredelitve »družbena« torej ne tiči v konstrukcijski težavi,
temveč v praktični izvedbi teh postulatov. Gre za to:
1.	kako, po kakšni metodi zagotoviti prostorsko, časovno in organi-
zacijsko dovolj učinkovito enako razpolagalno pravico vsem (kako naj
nekdo iz Stipa uveljavlja »enako« razpolagalno pravico nad sredstvi v
Litostroju),
2.	kdo in kako naj spremeni na skupni imenovalec vse (tako različne)
potrebe ljudi v svetu nezadostno dosegljivih (redkih) dobrin,
702
3.	kako in kdo naj določi »-pravilno« udeležbeno merilo v svetu redkih
dobrin, ki jih je premalo, da bi jih lahko vsi imeli v obilju,
4.	kako spodbuditi ustvarjalno dejavnost ljudi, kakor hitro velja psi-
hosociološko načelo, da človek ne bo deloval ustvarjalno v svetu enakosti,
toda neenakih potreb itn.?
Dva sistemska modela sta nam danes znana. Vprašujemo pa se, ali ni
mogoč še tretji.
Prvi model je znani klasični državno-kolektivni sistem. Teorija tega
sistema se glasi: delavski razred, ali še širše, delovno ljudstvo je organi-
zirano v nižji fazi komunizma kot državotvorna skupnost z državnim apa-
ratom kot izvršnim organom oblasti delovnega ljudstva. Le to razpolaga
s proizvajalnimi sredstvi, jih upravlja ter določa kriterije delitve na i>od-
lagi delegirane oblasti, izvedene iz volje predstavniških teles, voljenih ne-
posredno od delovnih ljudi-volivcev.
Kakorkoli bi istili interes izvršnih državnh organov z interesi družbe,
ne moremo trditi, da gre v tem primeru za resnično družbeno razpolaganje,
upravljanje in prisvajanje.
Varianta tega modela bi bila, da država prenese npr. pretežni del
upravnih in celo delitvenih pravic na direktorje ali upravne organe, po-
stavljene po državi, ki bi potem po znanstvenih načelih izvajali poslovno
politiko v korist širše družbene skupnosti.
Tudi v tem primeru ne bi mogli govoriti o družbenem razpolaganju,
upravljanju ali delitvi.
Drugi model je samoupravni kolektivni sistem. V tem sistemu je na
podlagi enačbe, da posamezni delovni kolektivi zaradi lastnega material-
nega interesa še najbolje gospodarijo z družbenimi sredstvi v interesu
družbe, razpolagalno-upravna pravica ter pravica delitve pretežno ali po-
vsem prenesena na posamezne kolektive kot dele (celice) širše družbene
skupnosti. Seveda se splošni družbeni organi v tem modelu zaradi kon-
tinuirane pravice in odgovornosti kolektivov za gospodarjenje ne smejo
vtikati v odločitve kolektivov, kot tudi ni neposredno dovoljeno posa-
meznemu kolektivu, da bi se vtikal v posle drugega kolektiva.
Vprašanje se glasi, ali so v tem modelu razpolaganje, upravljanje in
delitev neposredno družbeni akti, če »družbeno« istimo z interesi najširše
skupnosti v okviru državnih meja; ali lahko istimo v tem sistemu kate-
gorije, kot so: moje = naše = skupno (splošno družbeno)?
Ker razvijamo ta sistem pri nas, si na zastavljeno vprašanje posku-
šajmo odgovoriti z več strani.
Gospodarjenje bo vedno v svetu, kjer nimamo dobrin v obilju (o tem
bo še govor kasneje), V takšnem svetu redkih dobrin pa vsaka oseba naj-
prej in najmočneje čuti svoje potrebe oziroma potrebe svoje družine.
Popolnoma jasno je, da bodo v tem primeru družbena sredstva proizva-
jalcu le pripomoček (ne še pogoj uveljavljanja osebnosti, kot menijo
nekateri) za pridobivanje pravice nad čim večjim deležem materialnih
dobrin (bogastva), seveda najprej v obliki denarja in potrošnih dobrin.
Do družbeno proizvajalnih sredstev (do podjetja) se proizvajalec vede
zdaj kot do »svojih« stvari, ki mu služijo, koristijo (npr. kot pripomoček
703
za večji dohodek), zdaj kot do »tujih« stvari, katere skuša čimprej spre-
meniti v svojo last. Ce pa tega ne more storiti, je do njih nekako ravno-
dušen, ali pa se postavlja v položaj kritika (glej npr. stališče proizvajalca
do gospodarjenja v drugiho podjetjih). Lahko bi še rekli, da v takšnem
sistemu proizvajalec kot oseba še vedno živi kot zasebno bitje, obrnjen
k sebi, k svoji lastnini; s tem je tudi odtujen od drugih proizvajalcev,
pa zopet povezan z njimi z željo po skupinskem in osebnem prisvajanju.
Povsem logično je, da so zaradi takega dvojnega interesa proizvajalca
(zdaj je proizvajalec — podjetnik, zdaj je delavec, to je nosilec delovne
sile in potrošnik), kateremu povrh tega zatrjujemo, da ni lastnik proizva-
jalnih sredstev, zlasti pa še zato, ker je svetovni tehnološki pritisk v prid
vse bolj kolektivno organiziranim akcijam preslaboten, odločitve proizva-
jalcev trzajne, dokaj različne v različnem obdobju in večkrat po merilih
heterogene.
Ni redko, da je nekaterim ljudem takšna zasebna uporaba družbenih
sredstev celo bolj pogodu in cenejša, kot če bi jih imeli v zasebni lasti (glej
npr. uporabo avtomobila, letovalnih hiš itd. v družbeni lasti). Nič čudnega
ni potem, če se mora zaradi tega pogosteje u\^eljavljati državni zakon kot
korekturna funkcija družbe za preusmeritev takšnega kvazi zasebnolast-
ninskega razmerja do družbenih sredstev.''
Kje je razrešitev te družbene protislovnosti našega sistema in s tem
moralnih problemov, če naš državno-kolektivni model ureditve ne zado-
voljuje ne iz socialno-političnih ne iz gospodarnostnih razlogov? Vsekakor
v kolektivnem upravljanju, ki bo še najbolj identično s kolektivno lastnino
kot ustrezno materialno podlago za kolektivno organizirane odločitve
in akcije, s priznavanjem ustrezne strukture družbeno-ekonomskih od-
nosov med tremi poglavitnimi subjekti v gospodarstvu, to je:
1.	med posameznimi delavci — proizvajalci (kot lastniki delovne sile
in morebitnim manjšim lastninskim deležem v poslovnem skladu).
2.	delovnim kolektivom kot skupinskim proizvajalcem (kot lastnikom
produciranega blaga, dohodka in morebitnim skupinskim deležem sredstev
v poslovnem skladu).
3.	ter širšo družbeno skupnostjo (kot Lastnikom preostalega dela pro-
izvajalnih sredstev in predstavnikom vseh proizvajalcev in porabnikov).
Ta trikotni družbeno-ekonomski odnos bi tako imel ustrezne lastnin-
ske nosilce oziroma ustrezno lastninsko strukturo, saj lastnine brez last-
nika ni; v svetu redkih dobrin pa lastnik mora obstajati. Le v okviru take
strukture odnosov bi se po mojem prepričanju razvil prav tako ustrezen
mehanizem družbenega pritiska medsebojnih interesov vseh teh subjektov,
ki bi postavljal tudi kolikor toliko stabilno moralno stanje v družbi, kjer
* O tem »primitivnem komunizmu« piše K. Marx v delu »Zasebna lastnina
in komunizem« (prevod »Rani radovi«, Zagreb 1953. str. 226). Marx meni, da gre
v tem sistemu za razmerje univerzalne prostitucije s skupnostjo, da je človek še
vedno aficiran z zasebno lastnino, to je s človeško odtujitvijo (str. 227). Na-
sprotno pa je za Marxa ^komunizem kot pozitivna odprava zasebne lastnine kot
človekovega samoodtujevanja ter s tem kot stvarno prilaščanje človekovega
bistva od človeka in za človeka popolna, zavestna vrnitev človeka ... k sebi,
vrnitev človeka kot družbenega, to je humanega človeka....« (str. 227, 228).
704
bi vsakdo vedel, kaj je moje, kaj je kolektivno-naše in kaj splošno-druž-
beno. Ob postavki seveda, da se družba samoorganizira s takšnimi vgra-
jenimi institucijami in mehanizmi, ki bodo s pravnim redom bolj ali manj
zadovoljivo usmerjali delovanje posameznikov in kolektivov tudi k druž-
benim interesom.5
4. Pridobitno tržno gospodarjenje in družbena
lastnina
Morda se bo marsikdo začudil, če bom najprej podvomil, ali smo si
edini v tem, kaj mislimo z gospodarjenjem, z ekonomskim kriterijem
v odločanju, kaj pomeni »upoštevanje delovanja ekonomskih zakonov« itd.
Da ne bi bilo kasnejših nesporazumov, bom te pojme najprej opredelil
kar s trditvami:
1.	Gospodarjenje je smotrno človekovo delovanje na naravo in nase
zaradi zadovoljevanja potreb, za katere ni vseh dobrin v obilju.
2.	Zato bo gospodarjenje kot ena poglavitnih človekovih dejavnosti
le tam in do tedaj, kjer oziroma dokler bo dobrin premalo za normalno
zadovoljevanje vsem potrebam vseh ljudi.
3.	Redkost dobrin zahteva torej preudarno, to je razumno uporabo
sredstev in zaposlovanje delovne sile, da bi po racionalnem načelu pro-
izvajali čim večjo količino dobrin. S tem lahko rečemo, da je gospodarska
dejavnost tudi racionalna dejavnost, da je ekonomski kriterij razumno
načelo pridobivanja dobrin.
4.	Ce je povsem preprosto reči, da je razumno načelo v doseganju
čim večjega učinka z danimi sredstvi, pa nastane problem, kaj je raz-
umno, če se vprašamo: doseči čigav učinek, učinek za koga? Človek nam-
reč živi v večji ali manjši združbi ljudi, kjer so potrebe vseh članov vedno
večje od proizvodnih zmogljivosti, pa je zato proizvodni problem kot pro-
blem raciolne razmestitve proizvodnih faktorjev za proÌ2rvodnjo teh ali
drugih dobrin hkrati tudi delitveni problem. Vprašujemo se: kakšna pa je
razumna delitev?
5.	Zelo splošen odgovor je, da bo razumna delitev dobrin tista, ki bo
maksimalno zadovoljevala potrebe. Maksimalno zadovoljevanje potreb bi
bilo mogoče samo v svetu obilja dobrin. V svetu redkih dobrin je vse-
kakor potrebna omejitev v zadovoljevanju potreb.
Ena možnost je enako omejevanje zadovoljevanja potreb vseh ljudi
(normirano »uravnilovka« v obliki »primitivnega komunizma«). Toda
® Takšen sistem bi bil zelo blizu Marxovemu delavsko-zadružnemu si-
stemu. Poglejmo, kaj pravi o njem: »Zadružne tovarne samih delavcev so v
okviru stare oblike prvi preboj stare oblike, čeprav morajo reproducirati po-
vsod . . . vse pomanjkljivosti danega (berite: kapitalističnega — F. C.) sistema.
Vendar je v njihovem okviru odpravljeno nasprotje med kapitalom in delom,
čeprav najprej v tej obliki, da so delavci kot asociacija sami svoji kapitalisti,
to je zaposlujejo proizvajalna sredstva zaradi oplojevanja vrednosti svojega
dela . . .« (Kapital III. Kultura 1948. str. 396.)
10 Problemi	705
takšna razdelitev pri ljudeh ne bi sproščala ustvarjalnih sil za nadaljnji
razvoj, ker bi zbujala občutek nezadovoljenosti.
6.	Kakor hitro pa priznamo neenakost razdeljevanja redkih dobrin
ali neenako prilaščanje dobrin kot pogoj za razumno razdelitev (z vidika
nadalnjega optimalnega razvoja), že smo vpeljali v gospodarjenje precej
svojevoljen element, ki ni eksaktna matematična količina.
7.	Potemtakem smo s tem že priznali, da je gospodarjenje po eko-
nomskem kriteriju vedno le v svetu redkih dobrin z neenako prilaščevalno
pravico posameznikov in skupin. Pa se vprašajmo, kdo določa kriterij ali
normo prilaščanja!
Mogoča in znana sta dva skrajna modela:
a)	Kriterij prilaščanja (delitve), s tem pa tudi proizvajanja določa
obseg udeleženih zasebnih sredstev ali pa različni status, moč posamez-
nikov ali skupin v družbi,
b)	ali pa je kriterij neka splošna družbena norma (demokratično ali
diktatorsko določena).
8.	Ekonomski kriterij torej lahko obsega bodisi zasebni (individualni,
skupinski) prilaščevalni kriterij kot enega poglavitnih smotrov gospodar-
jenja, ali pa splošni družbeni (državni) kriterij. Tam, kjer gre za prevla-
dujoč zasebno prilaščevalni kriterij, morajo biti tudi odločitve o zaposlo-
vanju proizvodnih faktorjev decentralizirane, vezane na prvenstveni
učinek za posameznika ali kolektiv, ki o tem odloča. Drugače povedano,
racionalni kriterij ekonomskega odločanja neogibno vsebuje v takšnem
sistemu predpostavljeno zasebno prilaščanje. Na podlagi individualnih od-
ločitev ima subjekt, ki odloča o kaki gospodarski akciji in ki jo izvede,
pred očmi predvsem svojo korist, prednost ali dobiček. Ego — Jaz (fizična
oseba ali kolektiv) stopa s svojimi p>otrebami in interesi v ospredje.
9.	Takšno gospodarjenje pa imenujemo decentralizirano, pridobitno
gospodarjenje, ki sestavlja večjo enoto (skupnost) le tako, da se pridobitne
celice (imenovane npr. podjetja) povezujejo med seboj po pridobitnem
načelu. Ce je cilj pridobivanja denar, natančneje denarni dohodek, kot
mera zadovoljevanja potreb, potem gre za denarno-blagovno ali tudi tržno
gospodarstvo.
Tako smo blagovno denarno gospodarstvo izvedli iz še neogibnega
zasebnega prilaščanja v svetu redkih dobrin. Takšno gospodarstvo bo
toliko časa neogibno in s tem z vidika gospodarjenja napredno, dokler bo
zasebno prilaščanje, čeprav preoblikovano, odločilno za razumno ravnanje
posameznih oseb in kolektivov.
10.	Ekonomski zakoni bodo tedaj samo splošno formulirana pravila
razumnega ravnanja subjektov oziroma oblikovanja trajnejših odnosov
med gospodarskimi subjekti po kriteriju pridobitne prilaščevalne funkcije
gospodarskega delovanja. Zato bo imela večina ekonomskih zakonov v
takšnem gospodarskem sistemu tudi naravo blagovno-denarnih zakonov.
Pridobitno gospodarstvo bo potemtakem vsako gospodarstvo, kjer pro-
izvajalec samostojno organizira proizvodnjo na svoje tveganje in račun,
da bi si maksimiral svojo korist ali prednost, npr. v obliki maksimizacije
dohodka. Tržno gospodarstvo pa bo tisto, kjer so proizvajalci blagovni pro-
706
izvajalci, to je po delitvi dela samostojni v proizvajanju za trg na podlagi
povpraševanja kot »plana potrošnikov«.
Družbena lastnina predpostavlja družbeno razpolaganje s sredstvi,
določanje proizvodnih ciljev na podlagi družbenih interesov ali neposredno
ugotovljenih družbenih potreb, načrtno delitev dela in načrtno družbeno
razporeditev faktorjev med različne za'poslitve; pridobitno tržno gospodar-
stvo pa je lahko popolnoma razvito edino tam, kjer gre za zasebno, čeprav
skupinsko kolektivno razpolaganje s sredstvi, za zasebno, čeprav skupinsko
kolektivno tveganje, in za pozitivno in negativno, moralno in finančno
odgovornost za akcije.
Klasični, zasebno-pcdjetniški sistem- je v tem pogledu, to je z lastnin-
skega vidika, dosledno urejen tržni sistem. Zasebni podjetnik tvega v
poslovnih akcijah s svojimi sredstvi, to je na svoj račun. Rezultat uspele
poslovne akcije pripada njemu v obliki profita. Prav zato je pridobitno
(profitno) gospodarjenje neogibno zasebno gospodarjenje, to se pravi, da
proizvodnja ni organizirana neposredno zaradi zadovoljevanja družbenih
ptreb, temveč zaradi podjetnikovega pridobivanja dobička.
Poglejmo sedaj, kakšni konfliktni in s tem moralni problemi naj bi se
porajali pri nas. ko poskušamo razviti vse bolj pridobitno, resda skupinsko
kolektivno tržno gospodarjenje?
Vire za konflikte in moralne probleme vidim v temle: 1. Pri nas raz-
vijamo tržno gospodarstvo na podlagi postulirane družbene lastnine, ko
še nismo prešli vseh faz dozorevanja klasičnega tržnega gospodarstva, kot
so jih prešle zahodne industrijske države. 2. Tržno gospodarstvo torej raz-
vijamo na podlagi ustavno branjene integralnosti družbene lastnine ob
krepitiv samoupravljanja delovnih kolektivov. 3. Tržni sistem razvijamo iz
prejšnjega načina gospodarjenja, ki je bilo administrativno in je pustilo
v zavesti delovnih ljudi drugačne navade in ideje, kot jih prinaša tržno
gospodarstvo.
Posledica take družbene konstelacije je, da se tržno gospodarstvp raz-
vija dokaj neorgansko in nefunkcionalno, da se tržni mehanizem in pri-
dobitna podjetniška funkcija kolektivov prebijata preoblikovano in še
neustrezno za postavljanje dolgoročnega ravnotežja v gospodarstvu in v
družbi sploh (to se kaže npr. v težnji h kratkoročnemu profitiranju, k
povečevanju cen, v »obhajanju« predpisov, v neoprezni nagnjenosti h
kreditnemu zadolževanju, v nagnjenosti neopreznemu investiranju itd.).
Takšno deformirano delovanje tržnega gospodarstva pri nas mora
zato po eni strani porajati trajne državne intervencije in manijo menja-
vanja še »nepopolnih« uredb, po drugi strani pa nam daje slabše eko-
nomske učinke, vrh tega pa še nemoralne in celo kriminalne pojave,
kakršnih ustrezno razvito tržno gospodarstvo ne bi porajalo.
V tako realistično nakazani sistemski dilemi bodo seveda moralni
problemi videti precej drugačni, kot pa jih prikazujejo po navadi v dnev-
nem tisku. Sprašujemo se, ali ni "gospodarjenje kot človeška dejavnost
že samo po sebi »nemoralno«, če je bistvo gospodarjenja (ekonomije) na-
sploh s čim manjšimi sredstvi doseči gospodarski učinek; če mora vsak
10»
707
decentralizirani gospodarski subjekt kalkulirati gospodarske učinke naj-
prej s stališča svojega interesa?
Samo nekaj zgledov. Ali je bolj obsojanja vredno, da ima zasebni
obrtnik svoj mercedes, kot da direktor gospodarske organizacije zasebno
uporablja družbeni mercedes? Ali pa vzemimo proizvodnjo avtomobilov
nasploh. Tisti, ki nimajo dovolj dohodka, pa tudi bolniki, invalidi, stari
ljudje lahko menijo, da je uporaba sredstev in zaposlitev delovne sile za
proizvodnjo avtomobilov nepravilna, ker bi se lahko ista sredstva in de-
lovna sila uporabila za drugačno proizvodnjo, od katere bi imeli koristi
tudi oni. Ali pa denimo pridelovanje vina. Zanj so angažirana prav tako
sredstva, ali pa vino celo uvažamo, in to je po mnjenju abstinentov nepra-
vilno, nemoralno, ker bi ista sredstva v drugačni zaposlitvi dajala dvojno
večji učinek: več bolj koristnih dobrin za vse in še manjše socialno zlo.
Ali lahko kdo z gotovostjo trdi, da so 5 "/o-ne ali б ^/о-пе obresti kot do-
hodek na podedovanih 10 milijonov dinarjev, naloženih v banki, pravična
delitev? Ali je povečanje cen nekemu blagu, ker se je povečalo povpraše-
vanje, moralno dejanje? Ali je investiranje v določeno dejavnost, da bi se
povečal dohodek kolektiva, moralno ali ne? Ali je nemoralno kopičiti
reprodukcijski material ter ga s tem vzeti drugim proizvajalcem, če pa
podjetje ve. da ga jutri ne bo dovolj, ali ga morda lahko že jutri preproda
po višji ceni in dobi dohodek?
Drugače povedano, dilema našega gospodarskega sistema je danes
tale:
Socializem; ki ga abstraktno predpostavljamo, pravi: z družbenimi
sredstvi in z individualnim angažiranjem dela doseči čim večji učinek za
vse. V naši blagovni proizvodnji pa velja pravilo: z družbenimi sredstvi in
z individualnim angažiranjem dela kolektiva doseči najprej čim večji
učinek za delovno skupnost, s tem pa (in tu se napačno postavlja enačaj)
čim večji učinek za širšo družbeno skupnost.
Poglavitna konfliktna situacija, ki je tako nastala, je tale. Abstraktno
postulirani socializem predpostavlja delovanje človeka (kolektiva) na go-
spodarskem področju iz čiste delovno-produktivne etike. Le-ta pa se v
vsakdanjem življenju spopada z nezadovoljenimi potrebami in z nezadostno
količino dobrin, in to po buja in zahteva prav za premagovanje te redkosti
dobrin razvijanje blagovno-denamih odnosvo med ljudmi, ki bolj ali manj
sami po sebi podstavi j ajo individualne ali skupinsko-kolektivne cilje. Z
drugo besedo povedano, praktično učinkovito reševanje poglavitnih gospo-
darskih vprašanj še vedno terja decentralizirano upravljanje, blagovno-
denarne odnose; kategorija idealno osvobojenega in ustvarjalnega dela pa
terja pretežno neblagovne, neposredno družbene delovne odnose.
Nasprotje med ravnanjem človeka v svetu sorazmerno še zelo redkih
dobrin in domnevanim ravnanjem ljudi v nekem prihodnjem svetu soraz-
mernega izobilja dobrin se torej kaže v institucionalni obliki kot nasprotje
med blagovno-denamim gospodarjenjem in abstraktno postuliranimi socia-
lističnimi delovnimi odnosi, to pa neogibno povzroča odstopanje nekaterih
dejanj ljudi od socialistično idealno postavljenih norm, torej daje razlog
za moralne sodbe in obsodbe.
708
Pri tem je treba ločiti sistemsko pogojenost dejanj, ocenjenih, da so
moralna ali nemoralna, od izključno zavestno egocentrično storjenih dejanj
posameznikov ali kolektivov. Sistemsko so pogojena tista dejanja, ki jih
terjajo družbeno ekonomske institucije, ko zahtevajo takšno in ne dru-
gačno ravnanje gospodarskih subjektov. Za takšna dejanja, četudi bi jih
označevali kot nemoralna, ne moremo dolžiti tistih, ki takšna dejanja
morajo opravljati. Drugače bomo ocenili dejanja, ki so narejena iz iz-
ključno sebičnih razlogov.
Vseh teh in drugih moralnih problemov po našem mnenju ne bi bilo
toliko samo tedaj: a) ko bi imeli vseh dobrin v resničnem obilju," b) ko
bi imeli v vseh pogledih popolnoma egalitarno družbo, c) ko bi ljudje
imeli enako znanje in enake interese, in č) ko bi ljudje delovali družbeno
popolnoma odgovorno na podlagi čistih, altruističnih nagibov. To pa je
vsaj za danes utopično narisana družba.
Moj sklep je tedaj ta, da težave in moralni problemi v delovanje našega
gosjx)darskega sistema ne izhajajo in ne nastajajo toliko zaradi organi-
zacijske nedodelanosti posameznih sektorjev, ali iz slabosti ekonomske
politike, kot večkrat čujemo, temveč predvsem zaradi protislovja med
razvijajočim se pridobitnim, tržnim gospodarjenjem in postuliranimi ter
ustavno hranjenimi socialističnimi odnosi, predvsem v obliki družbene
lastnine ter delitve po delu. To protislovje bi mogli formulirati tudi takole:
kako naj jaz — kolektiv odločam o alternativnem zaposlovanju proizva-
jalnih sredstev, ki so družbena lastnina, da ne bom z njimi zadovoljeval
predvsem ali samo svojih, temveč tudi (ali celo predvsem) družbene po-
trebe (cilje).
5. »Zasebno-kolektivno« prilaščanje nasproti
delitvi po delu
Ugotovili smo že, da je proizvajanje in razdeljevanje dobrin potrebno,
s tem pa prilaščanje mogoče, samo v svetu, kjer dobrin ni v obilju.
V svetu obilja bi bilo prilaščanje nesmiselen pojem. Prilaščanje ali raz-
delitev dobrin pa je bilo v zgodovini vedno eden poglavitnih virov druž-
benih sporov. Uporabimo to misel za analizo kolektivnega gospodarstva
blagovnega tipa.
Za Marxa je socialistični model gospodarstva neprotisloven, družbeno
urejen sistem gospodarjenja. Družbeni način proizvajanja temelji na druž-
beni lastnini proizvajlnih sredstev, to pa zahteva družbeno načrtovanje
proizvodnje, delitve, potrošnje. V takšnem sistemu je tudi prilaščanje druž-
benega proizvoda neposredno družbeno. Deleži posameznikov pri potrošnem
delu družbenega proizvoda naj bi bili določeni po eni strani na podlagi
družbeno določenih norm (npr. za stare ljudi, za otroke, za druge splošne
potrebe), po drugi strani pa po opravljenem delu, izraženem v opravljenem
® Čeprav tudi svet obilja ni preveč preprečljiv, saj sedanja psihologija
pravi, da čim več stvari ima človek, tem bolj pripada njim in manj sočloveku,
to pa lahko ohranja ali celo veča odtujenost človeka od človeka.
709
delovnem času. Ta delitev potrošnih dobrin v pravem pomenu sploh ne
bi bila več klasično prilaščanje, čeprav bi še obstajal osebna lastnina. Le
v tem sistemu, piše Marx, »mi je dan kot družbeni proizvod samo material
moje dejavnosti..., moj lastni obstoj je družbena dejavnost, pa zato tisto,
kar delam iz sebe, delam iz sebe za družbo in z zavestjo, da delam to
kot družbeno bitje,«''
O pravem procesu prilaščanja bomo torej govorili le tedaj, ko si deleže
v družbenem proizvodu ali, še širše, v premoženju družbe določajo posa-
mezniki ali skupine ljudi nekako avtomatsko, ne na podlagi zavestno dolo-
čenih družbenih norm; ko si lahko nekdo prisvoji več, pa zato drugi dobijo
manj. A takšen je prav gotovo pridobitni, tržni sistem.
Nas sedaj zanima, kako teče proces prilaščanja (kolektivov in posa-
meznikov) v kolektivno-podjetniškem sistemu, ki ga razvijamo pri nas,
na osnovi postulirane družbene-lastnine in delitve po delu. Katere kriterije
oziroma vire bomo morali na vsak način upoštevati? Najbrž: 1. obseg
uporabljenih družbenih sredstev, 2. obseg opravljenega, v časovnih enotah
ovrednotenega dela, 3. obseg vloženega, v denarju ovrednotenega dela,
4. obseg proizvodnje, 5. količino prigospodarjenega dohodka (predvsem
odvisnega od nakupnih in prodajnih cen ter redistribucijske državne po-
litike).
Naj ponovimo. Za Marxa bi bil posamezniku delež določen samo z
drugim virom, ker vse druge procese normira družba in se nobena eko-
nomija, ki bi od tod izvirala, ne šteje kot storitev individualnega dela.
V	čem je v našem sistemu protislovnost izločanja ali prisvajanja ko-
lektivnih ali individualnih deležev? V tem, da abstraktno postulirano
načelo delitve po delu (izdelano za drugačen model gospodarstva) prihaja
v nasprotje s praktičnim »dovoljevanjem« prilaščanja dohodka kolektivov
in posameznikov še iz drugih virov. Postulirana družbena lastnina bi za-
htevala že nèposredno družbeno prisvajanje, vsaj za tisti del družbenega
proizvoda, ki očitno ni rezultat konkretnega živega dela; kolektivno uprav-
ljanje pa zaradi razvijanja kompleksne podjetniške funkcije zahteva ob-
ravnavanje dohodka podjetja kot enotne delitvene kategorije. Dohodek
kolektiva sestoji (pogojno govoreč) iz variabilnega kapitala (mezde) in
profita.
Protislovja in moralne probleme, ki zaradi tega nastajajo, skušamo
reševati tako, da država stalno izvaja razne korekture pri delitvi pri-
gospodarjenega dohodka, čeprav se teh korektur odreka v imenu uresni-
čevanja delitve po delu. Zakaj?
V	prvi fazi razvijanja novega sistema smo še skušali priznati kot
upravičeno (moralno) prisvojeni dohodek (za kolektiv in posameznike)
samo dohodek, pridobljen iz vira 4., oziroma 2. in 4. Z nadaljnjim raz-
vojem tržnega gospodarstva pa smo vse bolj razvijali idejo, da je treba
dohodek podjetja pojmovati kot kompleksen rezultat poslovnega uspeha
podjetja, ki se ne da natanko razčleniti v prispevek konkretnega živega
dela in v prispevek drugih faktorjev; da je torej funkcija vseh petih virov
' »Rani radovi«, str. 230.
710
(torej kolektivni profit kolektiva); da ni prav, da bi posamezni delavec
dobival dohodek samo za producirano uporabno vrednost (to bi ga za-
drževalo še vedno na položaju mezdnega delavca), temveč naj prav tako
dobiva dohodek za producirano celotno tržno vrednost.
Predpostavljanje celotnega dohodka kot predmeta delitve kolektiva
in utemeljevanje individualnega prisvajanja na tej podlagi pa seveda
ustvarja neogibne konfliktne situacije s stalnimi vprašanji: kako to, da
ima lahko en kolektiv, ki se je enako angažiral z živdm delom kot drug
kolektiv večji dohodek za delitev, večje osebne dohodke; nastajajo raz-
prave, kaj je normalen in kaj ekstradohodek; ali je prav, da so obresti,
rentadohodek za razdelitev ipd.
Skratka, ponovno se je pokazalo, da je v tržno-pridobitnem gospo-
darstvu dohodek podjetja kot predmet delitve rezultat najrazličnejših
oblik poslovne dejavnosti in družbene produktivnosti in ga ne moremo
stlačiti v noben natanko odmerjen, pravičen ali krivičen okvir; družbena
lastnina proizvajalnih sredstev in postulirani kriterij delitve po delu pa
zahtevata v imenu »socialistične pravičnosti« prav to čisto parceliranje
dohodka na kos, do katerega naj bi bil kolektiv upravičen, in na kos, do
katerega ni upravičen ne kot kolektivni podjetnik ne kot skupina delavcev.
Ce namreč trdimo, da je kolektiv prigospodaril celotni dohodek s
svojim delom, delo pa je kriterij za delitev, potem je to, da si kolektiv
prilasti celotni dohodek, izključna »socialistična pravica« kolektiva in bi
bil vsak poseg družbe (države) v delitev (ali celo odsvojitev) nemoralno,
protisocialistično dejanje.
Resnici na ljubo povejmo, da je ta model delitve vzet iz Marxove
teorije delovne vrednosti iz prve knjige Kapitala, ko Marx še ni upošteval
distribucijskega momenta presežne vrednosti v blagovnem gospodarstvu.
Ko Marx govori o produkcijski ceni, zlasti pa o tržni ceni, povsem jasno
pove, da gre celo za večkratno prerazdelitev presežne vrednosti ali še
širše na novo ustvarjene vrednosti, to pa ne ustreza več modelu delitve
po ustvarjeni delovni vrednosti. Pojavlja se cela vrsta oblik dohodka, kot
so npr. podjetjniški dobiček, ekstra dobiček, obresti, renta, pa celo davki,
ki so sedaj vsi vsebovani v našem sistemu v eni kategoriji: dohodek (na-
tanko rečeno, nekaj jih je celo v stroških).
Tu je treba iskati vzrok za konflikt med postulirano družbeno last-
nino in razglašenim družbenim prisvajanjem po eni strani ter izključno
pravico kolektiva do celotnega dohodka; med razglašenim socialističnim
načelom delitve po individualnem delu ter praktično delitvijo po prigospo-
darjenem dohodku.
Pa zato zopet ugotavljamo, da je moralni problem delitve oziroma
prilaščanja pri nas sistemski problem, ne pa problem bolj ali manj izpo-
polnjene politike delitve, kot trdijo nekateri. Zato kazati s prstom na
nekatere kolektive kot na nemoralneže, ki delijo znatno več kot drugi,
ni »moralno« dejanje, ker kolektivi s pridobitnim interesom (to se od njih
celo zahteva) ne morejo drugače, kot da pripisujejo v svetu redkih dobrin
učinke takšnega gospodarjenja v celoti rezultatu >к1е1а«. Zato menijo, da
711
si lahko prisvajajo večji del dohodka kot drugi, ki te možnosti nimajo
(če pa bi jo imeli, bi najbrž delali prav tako).
S tega vidika ni nobenega razloga prikazovati naš način prilaščanja
lepše kot v resnici je; ni nobenega razloga, da bi dajali našemu blagov-
nemu gospodarstvu ali poslovni morali naših kolektivov kot blagovnih
proizvajalcev lepše socialitično ime, kot jim gre po učinkih. Prav tako
tudi ne vidim, zakaj naj bi iskali za ohranjanje blagovno-denarnih od-
nosov pri nas druge razloge kot tiste, ki so zgodovinsko objektivno lo-
gični. Med drugimi je prav gotovo med prvimi neizživetost, čeprav spre-
menjenega, zasebnega prilaščanja kot pomembnega vzvoda za učinkovi-
tejše gospodarjenje, ki pa ima zopet pogoj (ne pa neposreden vzrok) v
nizki stopnji podružbljenja proizvajanja (gospodarjenja) oziroma proizva-
jalnih sil v večini gospodarskih sektorjev, kar ustrezno onemogoča razvoj
novih organizacijskih oblik proizvajanja in delitve ter višje kolektivne
zavesti pri proizvajalcih.
Brž ko priznamo ohranjanje blagovno-denarnih odnosov kot neogiben
pogoj za boljše gospodarjenje, pa moramo priznati, da blagovno-denarnih
odnosov, da pridobitno-dohodkovnega gospodarjenja ne bo brez zadostno
razvitega nagiba kolektivov k pridobitni, zasebnoprilaščevalski dejavnosti,**
brez razvijanja vsaj kvazi zasebnega ravnanja kolektivov v produkcijski,
menjalni, delitveni, investicijski, izvozno-uvozni funkciji; ne bo brez
samostojnega oblikovanja ustreznega razpona v kolektivnih in osebnih
dohodkih; ne bo brez boja za ekstra- in nemoralen dohodek, ki vselej
ne bo mogel biti pojasnjen z različnostjo delovnih naporov. S tem pa
se seveda konflikti v delitvi kot moralni problemi ne ohranjajo samo zno-
traj podjetij, temveč predvsem med kolektivi, v družbi.
Vsakomur bo jasno, da v takšnem sistemu delitev po delu dobiva
drugačno, manj dogmatično naravo in jo moramo še močno vezati (to
zveni sicer protislovno) z öhranja.njem sebičnih silnic v človeku in ne
toliko z altruističnim (kolektivnimi) človekovim ravnanjem. V tem duhu
lahko celo nadalje razvijemo Marxovo misel, da se bo v nižji fazi komu-
nizma še ohranila buržoazna pravičnost v delitvi.^
V tako razvitem sistemu pa je tudi povsem naravno, da še ne moremo
govoriti o kakih popolnoma novih odnosih človeka do človeka. Primarni
človeški odnosi se postavljajo z bojem ljudi za stvari (blago) oziroma do-
hodek. Delavec v boju z materialnim svetom in za materialni svet repro-
ducira družbo v svoji zavesti tudi še kot izraz odtujene osebnosti. V takš-
nem sistemu se mora porajati zavist kot konstitutivna in rušilna sila
sistema. Celo lakomnost se širi, samo da se postavlja in zadovoljuje na
drug način.*"
Gre torej za to, da v prihodnosti razvijemo doslednejši sistem delitve
z blagovnim načinom proizvajanja, da ustavno in moralno uveljavimo
® ».. . toda delo postane na osnovi blagovne produkcije družbeno delo
šele z vsestranskim odsvajanjem individualnega dela« (K. Marx, »Beda filo-
zofije«, Ljubljana 1957, str. 179),
»Kritika Gothskega programa«, Ljubljana 1950 .str. 14.
»Rani radovi«, str. 226.
712
mehanizem upravičenega ali neupravičenega prilaščanja oziroma strukture
delitve. Dokler tega ne storimo, bomo imeli bcdisi več »ranjenih« moralnih
občutkov nepravične delitve, kot bi jih sicer imeli, ali pa bo morala
država kar naprej intervenirati, da bi bila delitev »bolj socialistično čista«,
bližja načelu delitve po delu. To seveda ni trajna rešitev, ker nam pravi,
da se brez varuštva države ne morejo oblikovati novi odnosi delitve.
Morda pa je zgodovinska dilema tale: ali naj imamo pravičneje, ide-
alneje razvit, pa manj gospodarsko učinkovit sistem s povsod pričujočimi
predpostavljenimi, družbenimi interesi, ali pa naj imamo manj »sociali-
stično idealno razvit« sistem, ki pa bo gospodarsko bolj učinkovit. Najne-
varnejše za sistem bi bilo. če bi primanjkovalo obojega.
6. Težnja h kvazi zasebnemu prisvajanju
v odnosih med republikami
Skoraj vse dosedanje trditve veljajo tudi za konfliktne odnose med
republikami oziroma narodi, ki jih opažamo pri nas z razvijanjem terito-
rialne decentralizacije in tržnega gospodarstva. Spreminjanje republike
iz gole državno-administrativn enote v zaokroženo, relativno samostojno
teritorialno gospodarsko skupnost, vezano na zgodovinske nacionalne po-
sebnosti, je moralo neogibno oživiti idejo o republiški državnosti, o po-
sebnih nacionalnih interesih v okviru federacije, o neupravičenem pri-
svajanju narodnega dohodka drugih republik in podobno. Ne smemo se
čuditi, če se slišijo glasovi o uvajanju republiških carin, če je čutiti stalen
politični pritisk na zvezno administracijo — tudi s prikrito grožnjo —
ki naj bi razdeljevala dohodek zdaj v prid tega, zdaj drugega naroda, da
ne bi bil v naši skupnosti »prikrajšan« itd.
S tem je ponovno potrjena teza, da narodnostno vprašanje nikoli ni
bilo čisto ali predvsem jezikovno ali kulturno vprašanje, v svetu relativ-
nega pomanjkanja dobrin je načeloma gospodarskega značaja. Ker je ma-
terialna podlaga navsezadnje pogoj za življenje vsakega naroda, je vsaka
narodnostna skupnost izredno občutljiva za primerjalno dinamiko in
strukturo razvoja svoje ekonomike. Zlasti velja ta ugotovitev za večnacio-
nalno državo, kjer ni »nadnacionalnega centralizma«, ki bi prisilno dušil
nastajanje takšnih protislovij.
Naša misel je torej tale. S krepitvijo vloge republike — nasproti zvezi
— z decentralizacijo upravljanja in delitve so postopoma nastali konflikti
v delitvi med delavci in kolektivi, pa tudi prvi konflikti med republikami.
Tako imenovani »zvezni državni kapital« se je vse bolj decentraliziral,
s tem pa nastaja spor, v katero republiko se bo najbolj odtekel po bančnih
in drugih oblikah. Tako se »zvezni državni kapital« pa eni strani vse bolj
spreminja v »podjetniško-kolektivni kapital« (ki ga upravlja kolektiv),
hkrati pa skupaj z bančnimi sredstvi ter s sredstvi republiškega proračuna
in skladov nastopa zunaj republiških meja (proti drugim republikam ali
proti zvezi) kot enoten »nacionalni kapital«, katerega nosilec in branitelj
je zlasti »republiška administracija«, skupaj z »narodno zavedno« kultur-
713
niško inteligenc». Od tod potem ideje o lastnem republiškem gospodar-
skem razvoju, ne glede na druge republike, prizadevanje za lastno težko,
kemično itd. industrijo, za lastnimi železarnami, za lastnim električnim
sistemom; od tod pojav avtarkičnih, lokalnih teženj, zapiranje republi-
škega trga blaga in kapitala.
Se enkrat se je pokazalo (in potrdilo), da se nacionalizem v tej ali
drugi obliki kaže povsod tam, kjer so proizvajalne sile še tako šibko raz-
vite, da so pretežno — ob nenačrtni organizaciji v okviru nacionalne skup-
notsi — vezane na lokalni ali pokrajinski trg. Medtem ko postaja za indu-
strijsko razvite kapitalistične države nacionalni trg že preozek in nacio-
nalni kapital mora preraščati v intemacaionalnega, so se pri nas proizva-
jalne sile začele organizirati po nacionalnih kriterijih z razvijanjem trž-
nega gaspodarstva in decentraliziranega upravljanja.
V takšnih okoliščinah nas ne sme presenetiti dejstvo, da se zaradi t. i.
»višjih nacionalnih interesov« dogaja, da si skuša ena republika prisvajati
presežno vrednost druge; da se znova razvija ideja —■ tudi za naše razmere
— o tako imenovani neekvivalentni menjavi in neupravičenem prilaščanju
presežne vrednosti. In to idejo je slišati na obeh sraneh: pri slabše kot pri
bolje razvitih.
Slabše razviti trdijo na podlagi klasične Marxove teorije vrednosti, da
so razvite republike v privilegiranem, monopolnem položaju, pa si zato
morejo prisvajati od slabše razvitih več dela (del presežne vrednosti) za
manj dela. Razvitejši pa trdijo prav nasprotno, da jim zveza jemlje del
presežne vrednosti, ustvarjene na podlagi večje produktivnosti, in jo ne-
učinkovito preliva v manj razvita področja, zato pa počasneje narašča
standard vsega prebivalstva.
Zanimivo je, da je »uradno« stališče bliže tezi slabše razvitih. Navi-
dezno je to stališče protislovno, saj smo v podjetniškem sektorju že za-
vrgli idejo o obdavčevanju ekstradohodka bolj razvitih podjetij, omejili
politiko subvencije in druge pomoči slabše razvitim podjetjem. Dejansko
pa protislovja ni, če gledamo to vprašanje s političnega stališča. Ekonom-
ska neenakost med narodnimi skupnostmi (republikami) ima zdaleč večje
in usodne posledice za življenje posameznih narodov in političen položaj
v državi kot pa morebitna večja ali manjša neenakost med posameznimi
podjetji, zlasti dokler le-ta ne prizadeva minimalnih osebnih dohodkov.
Zato je nujno večja skrb zveze za nadaljnji razvoj mednacionalnih od-
nosov, tudi na račun popuščana v ekonomskih računih.
7. Potr eb a po bolj znanstveni nasproti primitivni
organizaciji dela in vloga ekonomije
1. Sistem, ki vsaj načeloma zanikuje klasično privatno lastnino in s
tem klasični pridobitni profitni motiv kot glavni vzvod za dobro gospo-
darjenje, mora pospešeno nadomestiti »izgubo^< tega vzvoda z večjo vlogo
znanosti v organizaciji dela.
Pri nas pa pod videzom integralne nedotakljivosti samoupravljanja
še danes dopuščamo kaj primitivno organizacijo dela, to pa je v nasprotju
714
s prejšnjo zahtevo in mora dajati slabše rezultate, kot bi lahko bih. Pri
tem je potrebno poudariti, da večkrat ne gre za razvito samoupravljanje
celotnega kolektiva, temveč le za primitivno decentralizacijo m nespo-
sobnost, neprizadetost vodilnih uslužbencev podjetja.
V	takšnih okoliščinah nastajajo nujno moralni problemi in spopadi,
a) zaradi nezadovoljstva delavcev s »samoupravno birokracijo«, ki nima
nič boljšega odnosa do njih kot prejšnji državni direktor, b) pa tudi zaradi
doseganja slabih rezultatov, ki preprečujejo delavcem izboljšanje živ-
ljenjske ravni.
Čeprav nimam iluzije o popolnem, eksaktnem znanstvenem uprav-
ljanju (vsaj za danes še ne), o tem sem že govoril, pa vendar menim, da
ni razloga, da ne bi znanstveno, načrtno organizirali dela v gospodarskih
organizacijah, vsaj tako, če ne bolje, kot v kapitalističnih podjetjih (o
tem je govoril že F. Engels). Zato implementacija vse bolj znanstvene
organizacije dela v gospodarskih organizacijah tudi »od zunaj«, v interesu
celotne družbe, po mojem mnenju ne more biti protisocialistična zahteva.
Hitrejše izboljšanje organizacije dela v gospK>darskih organizacijah
je zato ne le pot, da se daje demokratično humanistični vsebini samo-
upravljanja vse bolj tudi razumen značaj, temveč naj bi bilo prav tako
ena od poglavitnih metod za razreševanje moralnih konfliktov v naših
delovnih kolektivih.
V	tem pogledu pa bo zelo velikega pomena, kako je razvita sama eko-
nomija (ekonomska veda) v širšem pomenu besede z vsemi poddisci-
plinami.
2. Ze Aristotel je zastavil vprašanje, kaj je cilj gospodarjenja kot
predmet nauka o gospodarstvu. Ločil je ekonomiko kot nauk o pravilnem
gospodarjenju z dobrinami po njihovem uporabnem namenu od hremati-
stike, ki naj bi bila nauk o protinaravnem gospodarjenju z dobrinami
v pridobitne namene.
Podoben »moralni« problem v nauku o gospodarstvu srečujemo kas-
neje pri kanonistih in sholastikih. Za katoliški srednji vek je sploh zna-
čilen normativen nauk o gospodarjenju.
Drugačno podobo in vlogo je dobil nauk o gospodarstvu (oziroma zdaj
že ekonomija kot veda) v klasičnem konkurenčnem kapitalizmu, predvsem
v delih klasikov politične ekonomije A. Smitha in D. Ricarda. Ideja o
»homo oeconomicus«, katerega silita v racionalno dejavnost profitni motiv
in konkurenca, temelji na novi filozofiji racionalizma. Etični zakon vlada
naravi, naravni zakon je etičen. Naloga logike, pa s tem tudi politične
ekonomije kot vede o gospodarstvu je, da le spoznava naravne zakone.
Gospodarsko stanje, ki zagotavlja naravno dogajanje, je ravnotežno, »pra-
vično^/ stanje. S tem pa se je pričela dolga diskusija o predmetu in metodi
ekonomije, ki je tesno povezana z vprašanjem, kaj je cilj gospodarjenja.
Do danes je ostala dilema, ali je ekonomija veda o ustvarjanju mate-
rialnega družbenega bogastva ali veda o materialni družbeni blaginji, ve-
zani na strukturo družbeno-ekonomskih odnosov. Kakor hitro sprejmemo,
da je ekonomija veda o družbeni materialni blaginji, je vsekakor potrebno
vključiti vrednostne sodbe o neenaki strukturi bogastva za vse. To bi pa
715
pomenilo, da ekonomija vsebuje relativnostni element in se zato mora
razločevati od naravoslovnih ved. Kot družbena veda z relativnostnimi
sodbami (od katerih so nekatere tudi moralnega značaja) pa je tudi »mo-
ralna« veda (moral sdence).
Ce pa ekonomija ne more biti brez vrednostnih sodb (wertfrei), na-
staja vprašanje, v kakšni meri je ali ni znanost, vsaj v tistem eksaktnem
pojmovanju naravoslovnih ali tehničnih znanosti.
Se več, če ekonomska teorija vsebuje inmplicitno ali celo eksplicitno
vrednostne sodbe, potem ni njena vloga, da bi odkrivala, da bi povedala,
kaj je (»ist«), temveč naj tudi pove, kaj bi lahko bilo ali bi bilo drugače
(»soli sein«). Ekonomija bi bila v tem primeru tudi normativna veda (t. i.
welfare economics), ki bi izbirala med različnimi položaji in »najboljšo«
rešitev jemala za izhodišče nadaljnjemu sklepanju; podjetjem in državi
pa bi celo dajala nasvete in izdelovala predloge za najboljše akcije.
Kakšno je o tem vprašanju naše mnenje?
Moje mnenje je, da je ekonomija družbena veda v širšem pomenu
besede z vrednostnimi in celo moralnimi sodbami, do neke mere pa celo z
elementi ideologije; to pa ji ne onemogoča, da bi sprejemala in razvijala
eksaktne metode v analizi. Le tako, menim, lahko postane dejavna sila,
ki ne le razlaga svet takšen, kot je, temveč tudi pomaga izboljševati in
razvijati gospodarstvo. Edino tedaj si lahko predstavljam, da bo ekono-
mija pomagala samoupravljanju pri nas do bolj razumne institucije. Do-
kažimo!
Kot sem že poudaril, obstoji problem delitve dobrin ali problem pri-
laščanja kot sistem neenakega omejevanja ali razpolaganja z dobrinami v
vsaki družbi, kjer dobrin ni v obilju. V blagovno-denamem gospodarstvu
se ta problem rešuje z delitvijo neenakih dohodkov, to je z neenakim
razpologanjem s kapitalom, s trgom oziroma z oblikovanjem cen blaga.
Klasiki politične ekonomije so menili, da se v družbi, kjer vsakdo za-
sleduje svoje cilje, na podlagi prostega tekmovanja postavlja naravni red
proizvodnje in delitve, ki je hkrati tudi normalen (glej idejo o normalni
ceni) in s tem »pravičen«. Videli smo, da je takšno izenačevanje indivi-
dualnih interesov z družbenim interesom le ideološka fikcija sistema
laisser-faire; sam nadaljnji razvoj kapitalistične blagovne proizvodnje je
dokazal, da zasebno profitni motiv in prosta tekma ustvarjata nekaj dru-
gega kot naravni red in socialno ravnotežje. Razvoj monopolov, krize itd.
so očiten dokaz o zmoti klasične liberalne ideologije.
Tako se je pokazalo, da ekonomija mora zavzemati stališča ali imeti
vrednostne sodbe, čeprav skrite za formulo objektivnosti, npr,: ali je pra-
vilno zadrževati mezde na subsistenčnem nivoju, ali je prav, da določa
mezde zakon trga, ali je upravičen vsak podjetniški dobiček, ki ni re-
zultat dela ali tveganja, ali je res vsaka obrestna mera normalna in spod-
budna itd.
To pa pomeni, da so ekonomisti, celo v meščanskem taboru, morali
iskati neke pravilne, normalne, ravnotežne veličine, v nasprotju z nenor-
malnimi, presežnimi, nezadostnimi, to je takšne veličine, ki so vsaj v
danem sistemu potrebne za uravnoteženo, optimalno gospodarsko rast,
716
s tem pa tudi za večjo blaginjo družbe. Se korak naprej, pa bi normalnim,
pravilnim veličinam dodali ime upravičene, pravične, moralne.
Toda tudi o normalnih veličinah danega sistema lahko podvomimo, ali
so pravilne ali upravičene. Normalne so lahko z vidika danega sistema,
katerega raziskuje ekonomist. Tako npr. govorijo meščanski ekonomisti o
normalnih cenah, o normalni mezdi, o normalnem profitu, o normalni
obrestni meri ipd. Kaj pa, če so objektivni razlogi, da ta ali druga kate-
gorija — v drugem sistemu seveda — sploh ni ali ne bo potrebna? Ali je
potem še normalna? Seveda s tem že vpeljujemo v oceno novo vrednostno
(moralno) sodbo ali celo ideologijo, ki se je ne more otresti nihče, tudi
tisti ekonomisti ne, ki trdijo, da takšno vrednotenje ni stvar ekonomista.
Praktično pa vendar priznavajo, ko analizirajo dani sistem, da je ta sistem
z vsemi kategorijami za njih normalen (torej ga akceptirajo v syoji mo-
ralni sodbi).^^
Se posebej ne bomo mogli mimo vrednostnih pa tudi moralnih sodb v
planski analizi. A planske analize, planske gospodarske odločitve posta-
jajo vse bolj neogibne glede na vlogo znanosti v vseh človeških dejav-
nostih. zlasti v gospodarstvu. Izbira alternativnih variant prihodnjega
razvoja npr. ni mogoča brez analize, kakšne učinke (prav gotovo neenake)
bo prinašalo ljudem ali posameznim skupinam ljudi. »Nikoli ne bomo
imeli enote za merjenje narodnega dohodka, ki bo imela isti pomen za vsa-
kogar pravi J. Robinson; mi pa vsak dan delamo analize prav s to
predpostavko enotno merjenega narodnega dohodka.
V tej misli vidim potrditev moje ugotovitve, da je »moralni problem
konflikt, ki ne bo nikoli rešen. Družbeno življenje bo vedno dajalo člo-
veštvu izbirati med raznim zlom. Nobena metafizična rešitev, ki bi jo
mogli formulirati, nas ne bo dolgo zadovoljevala. Rešitve, ki jih ponujajo
ekonomisti, niso nič manj varljive kot tiste, ki so jih ponujah teologi,
čeprav so jih le-oni odstavili.
Kljub tej ugotovitvi pa ne smemo prenehati upati, da bo ekonomija
mogla napredovati bliže k znanosti, ali začeti misliti, da večanje znanja
ni koristno. Edino, kar je nujno, preden gremo naprej, je to, da očistimo
s poti razjpadajoče ostanke zastarele metafizike.
Odločilnega pomena za ekonomiste ... je, da se ogibljejo navzkrižnega
govorjenja, da pozovejo svet..., da zavrača, ne pa da pospešuje ideologijo,
ki trdi, da je potrebno upoštevati edinole tiste vrednote, ki jih lahko me-
rimo v denarju (podčrtal F. C.)«.^'^
Morda pa je v tem sklepnem stavku misel, ki je naslovljena tudi na
ekonomijo in ekonomiste v naši družbi!
" V tem se popolnoma strinjam z J. líobinsonom, ko kritizira G. Myr-
dalovo ugotovitev, da so »naši pojmi vrednostno obremenjeni«: »Res je eko-
nomska terminologija pestra. Večje je blizu boljšega, enako blizu pravičnega,
dobrine'zvene kot dobro, neravnotežje zveni neudobno, izkoriščanje — hudobno
in nenormalni profit bolj žalostno. Dasiravno, ako predpostavimo dani eko-
nomski sistem, lahko opišemo objektivno tehnične značilnosti njegovega delo-
vanja, pa ni mogoče opisovati sistema brez v opisu vsebovanih moralnih vred-
notenj« (»Economic Philosophy«, Penguin Books. 1964. str. 19).
Cit. delo, str. 34.
" Cit. delo, str. 137.
717
8. Povzetek in opozorilo pred napačnim
razumevanjem
S tem prispevkom nisem nikakor imel namena, da bi postavljal na
dnevni red kak namišljen problem. Ce sem izrekel kako sodbo ali dal
kako sugestijo, so le-te bolj v pomoč razlagi kot pa zamisel o prevred-
notenju celotnega sistema.
Izhodišče obravnavanja moralne fiziognomije našega gospodarstva ni
niti intencionalno niti kontemplativno. Razprava je pravzaprav kompromis
med miselno logiko in strogo gospodarsko realnostjo, ki zahteva bivanje
v razumnih, človeško zmogljivih mejah.
Torej ne more biti nikakor govora o kakem namišljenem moralnem
problemu, o moralnem problemu v gospodarjenju kot lažnem problemu,
če tudi razumemo gospodarjenje kot racionalno dejavnost: to je dosegati
z dosegljivimi sredstvi čim večji učinek. Tudi to racionalno načelo se lahko
popači glede na objektivizirane zgodovinske okoliščine.
Morala je stvaren problem vsake, tudi socialistične družbe. Zavedati
se pričnemo t. i. moralnega problema zlasti tedaj, ko se ljudje prično vesti
v množici in vse bolj različno od pristnega, že izvojevanega občečlove-
škega vedenja, celo zavestno različno od idej, načel, ki jih formalno spre-
jemajo ali jih celo razglašajo za svoje (razkol med besedo, idejo in prakso).
Moralni problem postaja družbeni problem povsod tam, kjer prično raz-
padati neke skupne vrednote kot spoštovani, zaupanja vredni simboli
skupnega delovanja.
Od tod ni daleč položaj, ko se družba razdeli na dve strani: z ene
strani narašča boj za beneficij ami, cenenimi užitki, in s tem malomeščan-
ska dekadenca z vsemi nervozami pod pritiskom represivne civilizacije,
z druge strani pa nastaja razočaranje, utrujenost, občutek oropanosti
pristnih človeških odnosov in zaradi tega težnja k zanikanju vsega, kar
je, težnja k zapiranju v svet abstraktnega humanizma ali naravnega pri-
mitivizma.	\
V tem vidim razlog za svojo trditev, da je naši stvarnosti potreben
ne le »urejen« sistem brez besednega patosa, temveč tudi izvirno moralno
gibanje. To ni klic po moralnem obsednem stanju, temveč je le želja na
spisku preprostega delovnega človeka, ki je že pred tisočletji začel »pisati«
kodeks človeške etike za človeka.
718
Samo-slojnost človeka
(Problem svobode in morale pri Marxu)
Spomenka Hribar
V osnovi se vse revizije Marxovega pojmovanja svobode združujejo
v dve smeri. Ena izmed njiju, če ju gledamo shematično, razlaga Marxovo
pojmovanje svobode s stavkom: zgodovina postavlja človeka, druga s
stavkom: človek postavlja zgodovino.
Od tod izhaja troje nalog. Prvič, poiskati tiste misli celotne koncepcije
Marxa, ki dajejo povod za eno аИ drugo smer revizije; drugič, dokopati
se do resnične Marxove koncepcije svobode; tretjič, zavzeti do nje kri-
tičen odnos.
Te tri naloge skušam uresničiti v pričujočem članku. Tako v prvem
delu članka obravnavam tista Marxova stališča, ki navidezno vodijo v
opredelitev svobode s stavkom: človeka postavlja zgodovina; v drugem
tista, ki navidezno vodijo v opredelitev svobode s stavkov: človek po-
stavlja zgodovino. V obeh delih namerno izbiram citate iz Marxovih del,
ki naj bi potrjevali eno ali drugo. V tretjem delu interpretiram (po mojem
mnenju resnično) Marxovo razumevanje človeka in svobode. V njem se
pridružujem tezi, da jo je mogoče interpretirati samo s stavkom: človek
postavlja zgodovino in zgodovina postavlja človeka. Četrti del je poskus
kritične osvetlitve Marxovega pojmovanje človeka in njegove svobode.
Zgodovina postavlja človeka
Spoznanje, »da je treba iskati anatomijo meščanske družbe v politični
ekonomiji« (Marx, H kritiki... ID-I, CZ 1950; str. 455), je vodilo Marxa
v analizo ekonomskih odnosov sodobnega sveta. Dognal je, da mora analizo
začeti pri »najenostavnejših opredelitvah«, jih preučiti v njihovih odnosih
in se šele nato vrniti k izviru opažanj — k prebivalstvu itd., da neka ka-
tegorija postane »bogata celotnost mnogih opredelitev in odnosov«. (Marx,
Prispevek kritiki..., sh prevod, str. 191, Kultura 1956.)
Znanstvena analiza gre torej nasprotno pot kot opažanje samo: »Kon-
kretno je konkretno zato, ker je združitev mnogih opredelitev, torej enot-
719
nost mnogovrstnega. Zato se v mišljenju pojavlja kot proces združevanja,
kot rezultat, ne kot izhodiščna točka. . (Prav tam, str. 191.)
Marx je torej pričel prikazovati svojo teorijo vrednosti z analizo blaga.
Ta mu je pokazala, da je blago čutno-konkretna stvar, proizvod določe-
nega konkretnega človeškega dela: krojaštva, čevljarstva itd. po eni plati,
po drugi pa rezultat dela v splošnem. Glede na konkretno delo je blago
proizvod kot tak v svoji naravni opredeljenosti, uporabna vrednost; kot
posledica abstraktnega človeškega dela pa je nosilec vrednosti. »Delo, ki
tvori substanco vrednosti, je enako človeško delo, je trošenje ene in iste
delovne sile..(Marx, Kapital I. str. 47, CZ 1961.)
Blago je torej enotnost uporabne vrednosti in vrednosti. Kot upo-
rabna vrednost se realizira v konsumaciji, kot vrednost samo v menjavi,
kjer dobi obliko menjalne vrednosti in »se pretvori v čutno nadčutno
stvar« (prav tam, str. 83), dobi »mistični značaj« (prav tam, str. 84).
Analiza blaga tako kaže dvojni značaj dela, to je prvi odkril in ob-
delal Marx.
Menjavo analizira Marx po oblikah vrednosti, ki se pojavljajo v raz-
voju menjave. Proces menjave blaga ali cirkulacija blaga je dozorela,
ko dobi oblika vrednosti denarno obliko. Formula te dozorele, toda v
odnosu do cirkulacije kapitala preproste cirkulacije je B-D-B. Tu je
subjekt menjave še cirkulacija sama: »V preprosti cirkulaciji se pojavlja
cirkulacija sama kot subjekt.« (Marx, Grundrisse, str. 514.) Ko postane
blago tudi delovna sila, se odnosi spremenijo, ker delovna sila proizvaja
več vrednosti, kot je sama vredna: formula D-B-D se v razmerah, ko je
delavec le lastnik delovne sile, predmetnih okoliščin dela pa kapitalist,
pretvori v formulo D-B-D. Vrednost se spremeni v kapital. Subjekt me-
njave ni več enostavna cirkulacija sama, temveč v kapital spremenjena
vrednost. Vrednost kot kapital stalno »prehaja iz ene oblike v drugo
(denar — blago, SH), ne da bi se izgubila v tem gibanju, in se pretvarja
v avtomatični subjekt... subjekt procesa, v katerem ob stalnem spremi-
njanju oblike denarja in blaga sama spreminja svojo velikost, se odbija
kot presežna vrednost od sebe same kot prvobitne vrednosti, se sama
oplaja. Kajti gibanje, v katerem si dodaja presežno vrednost, je njeno
lastno gibanje, njeno oplajanje torej samooplajanje.« (Prav tam, str. 175;
MEW 23. str. 169.)
Samooprevrednotevanje kapitala posreduje delovna sila kot blago,
delovna sila, ki edina ustvarja vrednost in presežno vrednost. Zato pa
mora na trgu stati kapital kot menjalna vrednost nasproti svoji uporabni
vrednosti — delovni sili, katere nosilec je delavec. Funkcija delovne sile
je namreč delo, delo pa kapital potrebuje za svoje življenje. Delovna sila
je torej uporabna vrednost kapitala. Dokler je uporabna vrednost delavca,
je zgolj možnost, zmožnost dela, »za sebe eksistirajoče delo«, subjektivna
premožnost delavca; ko je uporabna vrednost kapitala, pa ni več delav-
čeva, temveč kapitalova uporabna vrednost.
»Denar kot čisto abstraktno bogastvo — v katerem se vsaka posebna
uporabna vrednost razrešuje, torej tudi vsak individualni odnošaj med
posedovalcem in blagom — pride prav tako v moč posameznika kot ab-
720
straktne osebe ..(Marx. Gr. 895.) in se z abstraktno osebo kapitalista
pojavlja nasproti abstraktnemu individuumu kot delavcu. Abstraktni indi-
viduum srečuje na delovnem trgu abstraktnega individua kot lastnika
denarja v obliki kapitala, kapitalista. Njun odnos ni osebni odnos, sta le
posedovalca blaga: »agent prodaje« po eni plati, »agent nakupa« po drugi
plati. »Vsakdo služi drugemu, da bi služil samemu sebi, vsakdo uporablja
drugega vzvratno kot svoje sredstvo.« (Marx, Gr. 155.) Posamezniki ne
nastopajo v lastnem imenu, temveč v imenu stvarnih zahtevkov, v imenu
stvari in za stvar. Niso torej drug drugemu cilj, temveč sredstvo. Seveda
je ta njihov odnos od njihove volje neodvisen oziroma se v odnosu njihove
volje uveljavlja ekonomski odnos. Volja tiči torej v kapitalu, volja je ka-
pital sam, zakaj spreminjanje denarja v delovno silo kot blago in tega
blaga v več denarja je življenje kapitala. Zato sta oba, kapitalist in de-
lavec. pravzaprav sredstvo kapitala.
»Ekonomsko vlogo kapitalista igra (podčrtala SH) človek samo zato,
ker njegov denar neprenehoma funkcionira kot kapital. .. . Kot kapitalist
je samo poosebljeni kapital. Njegova duša je duša kapitala.« (Marx, Ka-
pital 1. CZ, str. 637 in 262.) Ali: duša kapitala je duša človeka kot kapi-
talista. Kapitalist »je resnično samo personificirani, s svojo voljo obdarjeni
kapital«. (Marx, Kapital III, Dietz-, str. 252.) Pa tudi delavec je le bivanje
kapitala. »Produkcijska sredstva po eni plati, delovna sila po drugi, sta
samo različni eksistenčni obliki (kurziv - SH), ki si ju je navzela prvotna
vrednost kapitala...« (Marx, Kapital I, str. 223.) »Asociacija delavcev,
kakor se pojavlja v tovarni, zato tudi ni vzpostavljena po njih, ampak po
kapitalu. Njihovo združenje ni njihovo bivanje, temveč bivanje kapitala.«
(Marx, Gr. 479.)
Ta odnos se pričenja že na delovnem trgu, kjer sta delavec in kapi-
talist ekstrema: uporabna vrednost in menjalna vrednost. Posredujeta pa
se skozi sredino — produkcijski proces, katerega gonilo je kapital kot samo-
oplajajoča se vrednost: »Kapital pa ima en sam življenjski nagon, nagon
oplajati, ustvarjati presežno vrednost, vsrkati s svojim konstantnim delom,
produkcijskimi sredstvi, čim večjo množino presežnega dela. Kapital je
mrtvo delo, ki oživi kakor vampir samo z vsrkavanjem živega dela, in
toliko bolj živi, čim več si ga vzame.« (MEW- 23-247.) Obenem tudi kapi-
talistični razred v tem odnosu ni nič drugega »kot stroj za spreminjanje . . .
presežne vrednosti. (Prav tam, str. 621.)
Ker je delavec že na delovnem trgu odtujil svojo delovno silo in zato
ne pripada več sam sebi, je razumljivo, da se v produkcijskem procesu
ves čas opredmetuje v tujem produktu. Ni več delavčev produkt, temveč
kapitalistov, je kapital sam. Prvotno akumulirani kapital je bil še kapi-
talistov shranjeni in od ust pritrgani denar; zdaj pa se razodeva v svojem
samooplajanju že povsem jasno kot prilaščevalec neplačanega dela, to se
izraža v tem, da se mora neprenehno deliti na konstantni in variabilni
kapital, neprenehno vzpostavljati odnos med njima, da na koncu periode
pride spet on sam, sicer samooplojen, vendar le on sam: »Ce dobi v eno-
stavni cirkulaciji vrednost kvečjemu samostojno obliko denarja, se pa tu
nenadoma pokaže v procesu kot substanca (kurziv — SH), ki sama sebe
11 Problemi
721
giblje, za katero sta denar in blago samo oblika. In še več. Namesto da
bi kazala odnose med različnimi vrstami blaga, stopa tu tako rekoč v
privatni odnos do same sebe.« (Marx, Kapital I. CZ, str. 176.) Vsako novo
vzpostavljanje odnosa med konstantnim in variabilnim kapitalom je za-
radi samooplajanja širše zasnovano. Zato je celotno gibanje vrednosti kot
kapitala vzpenjajoč se krožni tok — spirala. »Produkt kapitala je profit. . .
Potem ko je profit kot novo producirano vrednost ločil od sebe kot pred-
postavljene oplaja joče se vrednosti in postavil profit kot mero svojega
oplajanja, ločitev zopet preraste in jo pvostavi kot svojo identiteto s seboj
kot kapitalom, ki sedaj, narastel za profit, začne isti proces znova v večjih
dimenzijah. Z opisovanjem svojega kroga se nadaljuje kot subjekt kroga
in opisuje tako iz sebe razširjajoči se krog, spiralo.« (Marx. Gr. 632.)
Kapital je potemtakem toliko večji, kolikor daljša je njegova spirala
in kolikor intenzivnejše je njeno razvijanje; kolikor daljši je čas delav-
čevega izžemanja, ki so v svoji opredmeteni obliki (kot stroj in življenjska
sredstva) postavlja nasproti samemu sebi kot tuja sila, odtujena sila, od-
tujeno delo. Minulo delo izžema sedanje živo delo: »...vlada torej pre-
teklost nad sedanjostjo . .(MEW -4- 477.)
Najadekvatnejši izraz tega odnosa je v produkciji sami, kjer mrtvi
produkcijski mehanizem — rezultat poprejšnjega živega dela — izkorišča
sedanje živo delo: »produkcijski mehanizem, katerega organi so ljudje.«
(Marx, Kapital I, CZ, str. 386.) Kolikor bolj se razvija, samooplaja kapital,
toliko adekvatnejši je tudi njegov materialni izraz, dokler ne doseže svoje
razvite oblike v avtomatu. »V lastnosti kapitala ima avtomat zavest in
voljo v osebi kapitalista, zato ga kakor kapitalizem navdihuje stremljenje,
da bi uporne, toda elastične naravne človeške ovire prisilil k najmanjši
odpornosti.« (Marx, Kapital I, CZ, str. 457.)
Človek je, ko se njegova dejavnost reducira na le nekaj mehaničnih
gibov in ko se ob vsaki novi iznajdbi lahko zamenja s strojem, z rečjo,
tudi sam reč: ena izmed reči, ki jih kapital uporablja za svoje samoipo-
večanje: »Proces dela je proces med stvarmi, ki jih je kupil kapitalist, med
stvarmi, ki pripadajo njemu.« (M: Kap. I, str. 210.)
Delovni proces kot kapitalski proces je torej proces sprevračanja med
subjektom in objektom. Stroj je subjekt in njegov objekt je delavec. De-
lavčeva proizvodnja je samo toliko njegova proizvodnja, kolikor ga pro-
izvaja ne kot človeka v njegovi totalnosti, temveč zgolj kot delavca, »kot
duhovno in telesno onečlovečeno bitje«. (Zgodnja dela, sh prevod, str. 226.)
Kot tak je samo možnost človeka, nerealna možnost, zakaj individuum je
že »od rojstva prisiljen na mezdno delo«, če v obstoječi delitvi dela pri-
pada delavskemu razredu. Vsa svoboda človeka kot delavca, kot »ab-
straktne človeške eksistence« (prav tam) je v tem. da ima svojo delovno
silo, ki jo formalno po volji proda ali pa ne. Kot lastnik te svoje delovne
sile, ter hkrati poln eksistenčnih potreb, pa je primoran na odtujitev te
svoje edine lastnine, da bi se vzdržal vsaj kot abstraktni individuum, da
ne bi padel iz »izpolnjenega niča v absolutni nič« (prav tam).
Zato je ta svoboda v bistvu železna nujnost, je torej formalna svo-
boda. ki se lahko razglaša za svobodo prav zaradi oblike, v kateri se kaže:
722
pogodbeni odnos s kapitalistom, s tem ali onim, toda vsebina je pogojena
po nujnosti, da se mora vezati na kapital. Formalna svoboda se sprevrača
v dejansko nesvobodo.
Kapital, ki je bil že od vsega začetka ravnodušen do delavca kot člo-
veka in se je zanimal zanj le kot delavca, je v produkcijskem procesu še
bolj ravnodušen do njega. Zanima ga le še kot vrednost delovne sile, kot
čas, ki je potreben za njeno reprodukcijo v istem, ali če je mogoče celo v
krajšem času. »Tu je delavec samo še poosebljeni delovni čas.« (Marx, Ka-
pital I, CZ, str. 274.) Ni torej človek merilo časa, čas je merilo človeka.
In ta »prazni«, brezvsebinski čas, čas kot golo potekanje abstraktne de-
javnosti, je abstraktni čas. Substanca vrednosti je prav ta delovni čas, ki
je delavcu odtujen. Ne pripada njemu,- ni njegova substanca, temveč je
substanca kapitala, to je, kapital je sam substanca in delavec njegova pri-
tiklina, akcidenca. Delavec je material, v katerem se kaže čas, ki je
kapitalova lastna eksistenca. Ni človek časovanje, vsebina časa, temveč
kapital, v odnosu do katerega je človek le oblika, v kateri se kaže. Ker
je človek desubstancioniran glede na časovanje kot vsebino, je desubstan-
cioniran tudi čas, ki je sedaj le še abstraktni čas kot golo potekanje,
kvantiiiciran čas : »... količina, uro za uro, dan za dan.« (Marx, Beda filo-
zofije ,str. 47.) Vsebina časovanja je kapital sam in z njegove strani je ta
kvantificiran čas izpolnjen: »Cas je vse, človek ni nič več, je kvečjemu
še utelešenje časa.« (Prav tam.) Delavčevo časovanje se dogaja le še v
odtujeni obliki.
Človek kot golo potekanje časa, kot poosebljeni delovni čas, se od
drugih delavcev invidualno razločuje le kot daljši ali krajši delovni čas,
večja ali manjša vrednost. Nasprotje med kvaliteto dela, ki je koncen-
trirana v kapitalu in kvantiteto dela, delovnim časom kot golim pote-
kanjem, se kaže kot kapitalov gon po vse večjem vsrkavanju delovnega
časa.
Edini smoter kapitalista kot poosebljenega kapitala je profit. V tej
vlogi je prisiljen usposobiti se za vodenje produkcije s smotrom samo-
povečevanja kapitala in tako z mojstri in nadzorniki oblikuje odnose v
proizvodnji v pravo despotsko oblast nad delavcem.
Vrednost kot kapital je substanca in subjekt (substanca-subjekt) gi-
banja. Gibanje vrednosti kot kapitala mora nujno biti dialektično, da
samostojne postavke — ekstreme, ki ga konstituirajo, preraste in se sam
kot tak postavi nasproti svojim momentom. Delavec kot uporabna vred-
nost nasproti kapitalu kot menjalni vrednosti (na trgu nasproti kapita-
listu), to sta kot ekstrema produkcije le momenta kapitala. Kapital kot
posrednik odnosov med njima je subjekt gibanja in človek kot njegov
moment je pritiklina, predikat.
Ni človek vzrok svojega gibanja in razvoja, temveč je vzrok kapital,
njegovo gibanje in njegov razvoj. Kot tak je tuj in ravnodušen do svojih
pritiklin, kot so z druge strani tudi te ravnodušne do svojega gibanja,
izraženega v kapitalu. Tukaj velja še bolj kot v preprosti blagovni pro-
dukciji naslednje: »Individui so subsumirani pod družbeno produkcijo, ki
eksistira zunaj njih kot usoda; toda družbena produkcija ni subsumi-
„.	723
rana pod individue, ki bi jo upravljali kot njihovo skupno možnost.« (Prav
tam, str. 76.) Tako kapitalist kot delavec! Oba preživljata »to poosebljenje
stvari in postvarjanje odnosov proizvodnje, to religijo vsakdanjega živ-
ljenja .. .« (Kapital III, sh prevod. Kult., str. 766.)
Medsebojna ravnodušnost in brezsrčnost, oddaljevanje človeka kot
personifikacije ekonomskih kategorij od sočloveka, ki dejansko ni več so-
človek, temveč je ne-človek, koncentracija odnosov v nečem tretjem, ne-
odvisen od njih, ki pa to gibanje odnosov pogojuje kot subjekt, ima za
nujno posledico tudi koncentracijo odgovornosti za to gibanje — da po-
teka, kako da poteka in kako naj poteka — v kapitalu samem.
Ljudje kot nosilci tega gibanja so ogovomi za to. Odgovorni pa so
vsi. Zato ni odgovoren nihče. Odgovornost se koncentrira v tistem, ki je
subjekt gibanja, torej v kapitalu samem. Odgovornost se materializira v
mrtvi stvari, v kapitalu kot materializaciji odtujenih odnosov. Odgovorna
je »mrtva osebnost« za »živo stvar«. Torej so ljudje kot odtujene osebe
neodgovorni za dejavnost poosebljenih stvari. In ker so poosebljene stvari
proizvod odtujene dejavnosti ljudi, so ljudje neodgovorni za svojo de-
javnost.
V	resnici ta odgovornost ni potrebna, saj gre razvoj tudi brez nje v
pravo smer. Namreč: »Prava meja kapitalistične proizvodnje je kapital
sam . ..« (Marx, Kapital III, Dietz- 1959, str. 279.) Njegov smoter je samo-
povečevanje — profit, oziroma čim večja profitna stopnja. Presežna vred-
nost je toliko večja, kolikor manjša je nujna vrednost delovne sile. Zato
kapital stalno zmanjšuje vrednost delovne sile z uvajanjem novih in novih
strojev, ki večajo produktivnost delovne sile in ustvarjajo posredno re-
zervno armado brezposelnih delavcev. To je absolutni zakon kapitalistične
akumulacije. Posledica je stalno zmanjševanje količine potrebnega delov-
nega časa, a delovni čas sam je izvir in mera vrednosti: »Sam kapital je
protislovje v procesu, s tem da skuša reducirati po eni strani delovni čas
na minimum, medtem ko ga po drugi strani postavlja kot edino mero in
vir bogastva.« (Marx, Gr., str. 593.)
To je torej imanentno protislovje kapitala samega, ki se kot tak
dialektično razvija (skozi konkurenco), in sam iz sebe poraja svoj propad.
Razvijanje materialnih pogojev produkcije »razvija tudi protislovja in
nasprotja kapitalistične oblike tega procesa in zato hkrati tudi elemente
za graditev nove ter elemente za uničenje stare družbe.« (Marx, Kapital I,
CZ, str. 565.)
V	govoru ob obletnici lista Poeple'-s Paper povzema Marx svoja sta-
lišča: »Mi vemo, da nove družbene sile ne potrebujejo drugega kakor novih
ljudi, ki jih bodo znali obvladati, pa bodo dobro delale. Ti novi ljudje
so delavci.« (Prav tam, str. 448.) Iz tega citata je razvidno, da Marx s
pojmom »nove družbene sile« ne misli tudi delavcev, čeprav sam večkrat
govori o tem, da je človek poglavitna produkcijska sila.
»Kapitalistična produkcija poraja z nujnostjo naravnega procesa sama
svojo negacijo. To je negacija negacije.« (MEW-23, str. 791.) Kapital re-
producira potemtakem sam svojo negacijo negacije. »Imanentni zakoni
kapitalistične produkcije (se) kažejo v zunanjem gibanju kapitalov... se
724
uveljavljajo kot prisilni zakoni konkurence.. (Marx, Kapital I, CZ, str.
360.) Zakon vrednosti se šiloma uveljavlja kot naravni zakon prostega
pada: vnanje in usodno. Marx to z drugimi besedami izraža takole: »mi
pa dobro poznamo premetenega duha, ki se neprenehoma pojavlja v vseh
nasprotjih.« (Marx, ID-I, str. 448.) Kapitalske sile delujejo kot zvijačni
Weltgeist, ki na svoji poti žrtvuje posameznika za svoj končni cilj.
Razumljivo, da kapitalist kot poosebljeni kapital ta zakon vrednosti
in te zunanje zakone konkurence osebno občuti kot svoje »gonilne nagibe«
po razvijanju vseh pogojev, ki večajo presežno vrednost. Uvaja mehani-
zacijo in avtomatizacijo po nujnosti teh zakonov, podaljšuje delovni dan
ali intenzivira delo prav tako po nujnosti teh zakonov, »... ne da bi se
tega zavedal« (Marx, Kapital I. CZ, str. 462.) Za to torej ni odgovoren
sam! Ni odvisno od njegove dobre ali zle volje, saj je njegova osebrm
strast >yučinek družbenega mehanizma, v katerem je sam le eno izmed
gonilnih teles<^. (Prav tam, str. 667.)
»Niso individui svobodni v svobodni konkurenci; svoboden je kapi-
tal... Ta vrsta individualne svobode je zato obenem najpopolnejše pre-
raščanje vsake individualne svobode in popolno podjarmljenje individua-
litete pod družbene razmere, ki dobijo obliko stvarnih moči, da, nadmoćnih
reči — do odnosečih se individuov samih neodvisnih stvari.« (Marx, Gr.,
544. 545.) Zakon vrednosti, ki se prav na podlagi kapitalistične produkcije
svobodno razvija, ima na trgu svojo železno, neomejeno oblast, ki se kot
družbeno potrebni čas pojavlja kot nujnost in je nasproti njemu vsak
posamezni dobiček in privilegij naključen« »u konkurenci je osebnost
samo naključnost in naključnost osebnost.^" (MEW III, str. 360.)
Za produkcijo nekega blaga družbeno potrebni čas je zakonitost, ki
izhaja iz mnogih realno potrošenih količin časa za produkcijo iste vrste
blaga raznih proizvajalcev. Kot taka nujnost je od posameznega kapitalista
povsem neodvisna, ga pa prizadene kot nujnost. Kaže se mu kot objek-
tivna sila, ki korigira tako njegove subjektivne računske napake kot na-
merne špekulacije, če se mu nujnost ne nasmehne kot dobrotljiva na-
ključnost. Seveda po svoje občuti konkurenco tudi delavec. Predvsem od
naključja je odvisno, ali bo dobil zaposlitev, in če je ne dobi, je to zanj
presneto trda nujnost bednega životarjenja. Zato je prisiljen vstopiti v
kakršnokoli delovno razmerje, pa četudi je mezda še tako bedna. Njegovo
stisko povečuje še konkurenca med delavci samimi, ker je ponudba zmeraj
večja cd povpraševanja. V vseh smereh poteka torej boj vseh proti vsem.
Konkurenčni boj sili kapital, ali bolje, kapital kot subjekt skozi kon-
kurenco v vse večji razvoj produktivnosti, ki daje vse večji profit. V tem
boju se polašča vsake reči, vsakega koščka zemlje, vsake sfere. »Narava
postane šele čisti predmet za človeka, čista reč koristnosti; preneha biti
priznana kot sila zase; in teoretično spoznanje njenih samostojnih zakonov
se kaže sámo le kot zvijača, da bi jo podvrgli človeškim potrebam, najsi
bo kot predmet porabe najsi bo kot sredstvo produkcije . . . nič se ne
pojavlja zunaj tega kroga družbene produkcije in menjave kot po-sebi-
višje, za-sebe-samo-upravičeno.« (Marx, Gr. 314.) V želji za »znanstvenim
obvladovanjem naravnih sil« se polasti tudi' znanosti. Skratka, biti hoče
725
»gospodar narave«. Povsod si najde izvir in ni je več reči, ki ne bi dajala
profita: narava, znanost, umetnost, religija (shodi), ljubezen, sovraštvo,
rojstvo, smrt, bolezen in zdravje, umnost in neumnost, moč in šibkost, žeja
in glad, užitek in bol, sebičnost in dobroti j ivost — vse je podvrženo enemu
samemu namenu, samooplajanju kapitala. Ni cilj znanost, umetnost, lju-
bezen, zdravje, užitek . . .. vse je sredstvo samoživosti kapitala.
Vse je torej drugo kot ono samo. Substancialnost človeka je substan-
cialnost kapitala in substancialnost kapitala je substancialnost človeka. Ni
človek subjekt svojega gibanja, subjekt njegovega gibanja je kapital. Ni
njegov razvoj dejansko njegov, temveč je razvoj kapitala: ». . . kapital (je)
neodvisen in oseben, medtem ko je dejavni posameznik odvisen in brez-
oseben.« (Marx, ID, str. 35.)
Potemtakem ni človek odgovoren za svoja dejanja, odgovoren je ka-
pital. Ni svoboden človek, svoboden je kapital. Bistvo človeka je bistvo
kapitala, je človekovo ne-bistvo. Bit človeka je bit kapitala, človekova bit
je človekova ne-bit. Svoboda je nesvoboda, enakost neenakost, bratstvo:
boj vseh proti vsem.
Ne uporablja človek produkcijskih sredstev, produkcijska sredstva
uporabljajo človeka. Ne obvladuje živo delo mrtvega, temveč mrtvo obvla-
duje živo. Ne obvladju sedanjost preteklosti, temveč preteklost sedanjost.
Ne določa človek svojih odnosov, odnosi določajo človeka. Ne postavlja si
človek realnih nalog za spremembo produkcijskih sil, one postavljajo člo-
veku naloge. Ne opravlja jih človek s produkcijskimi silami, produkcijske
sile jih opravljajo po človeku.
Ni človek bistvo vseh bistev, temveč je to kapital. Ni kapital človekov
rezultat, človek je rezultat kapitala. Sprevmjenost na vseh ravninah! Ne
obvladuje zavest biti, temveč bit zavest. Posledični značaj zavesti je popoln
in šele kot posledica lahko vpliva nazaj na bit: »realni življenjski proces«;
»produkcijo, torej njegov življenjski proces« (MEW 19, str. 362). »Podoba
družbenega življenjskega procesa« (MEW 23, str. 94), to je družbene biti,
se oblikuje post festum. »V kapitalistični družbi... se družbeni razum
vedno afirmira šele post festum.« (Marx, Kapital II, str. 270.)
Marxovo pojmovanje svobode glede na determi-
nizem materialne proizvodnje
Ce je kapital subjekt gibanja, ki sam poraja svoj konec, in je zavest
v tem odnosu le posledičnost družbene biti, je razumljivo, da je tudi raz-
redno proletarsko gibanje, v katerem se razred delavcev konstituira iz
»razreda po sebi« v »razred zase«, predvsem posledica, celo neposredna
posledica gibanja kapitala samega: »...razvojna stopnja združenj (de-
lavcev) v kakšni deželi natančno označuje položaj, ki ga zavzema v hierar-
hiji svetovnega trga.« (Marx, Beda filozofije, str. 160.)
Logično bi torej bilo, da bil angleški proletariat v Marxovi dobi naj-
bolj zaveden, saj je »kapitalistični način samo v Angliji popolnoma razvit«.
(Marx, Kapital I, CZ, str. 733.)
726
Absolutni zakon kapitalistične akumulacije dovolj jasno kaže, da je
obnova družbe na njeni obstoječi osnovi nemogoča, saj bi bilo to v bistvu
le boljše plačevanje sužnjev, ne njihova osvoboditev: »Nasilno povišanje
mezde... bi bilo samo boljše plačevanje sužnjev in ne bi ne delavcu ne
delu osvojilo njune človeške opredelitve in dostojanstva.« (Marx, Rani ra-
dovi, str. 220.) Konkurenca sili kapitalista, da stalno znižuje mezde:
». . . mezda, ki je reducirana na minimum, se mora še reducirati, da bi
vzdržala novo konkurenco. To potem nujno vodi k revoluciji.« (Prav tam.)
Zato je proletariat nujno spremljan »s kategoričnim imperativom, da
se podrejo vsi odnosi, v katerih je človek ponižano, tlačeno, zapuščeno in
prezrto bitje . . .« (Marx. Zgodnja dela, sh prevod, str. 89.)
To je logično. Kapital z nujnostjo naravnega procesa poraja svoj
konec, in proletariat kot samo način njegovega obstoja, kot en pol nje-
govega protislovja, je torej kot njegova pritiklina samo njegovo orodje.
»Ni pomembno, kaj si ta ali oni proletarec ali celo ves proletariat v danem
trenutku zamišlja kot svoj cilj. Pomembno je, kaj on je in kaj bo v
odnosu do svoje biti historično prisiljen napraviti.« (Marx, Sveta družina,
sh prevod, str. 81.) Kategorični imperativ potemtakem postavlja kapital
in ne človek, saj je duša družbene biti, to je materialnega življenjskega
procesa, prav kapital. Človek je prisilno orodje, da se akt izvrši. Torej je
nujnost proletariata celo to, da se osvobodi. Nujnost je. da bo svoboden!
Te nujnosti ne postavlja človek, temveč kapital. Človek zavestno »so-
deluje« (!), a je ne kreira iz temelja. S tem sodelovanjem ljudje lahko
predestinaciji pripomorejo, ne morejo je pa ovreči. V čem bi bila zgolj
glede na to konsekvenco svoboda posameznega proletarca? Da razvija
protislovja kapitalizma, ker kapital z razvijanjem svojih protislovij sam
poraja svojo negacijo. Da se pusti izkoriščati, ker se s tem manjša količina
delovnega časa kot mera presežne vrednosti, to pa ustvarja imanentno
protislovje kapitala. S tem se bo večalo tudi proletarčevo nezadovoljstvo.
Skratka, protislovja kapitalistične dobe ga bodo tako pripeljala v revolu-
cijo. Sodelovanje v revoluciji pa je svoboda. Svoboda je torej spoznano
izvajanje nujnosti.
Ob neki razvitosti protislovij kapitalizma, ko se jih ljudje lahko
»zavedo« in tako nastane proletarska znanost, dobi proletariat v njej svoje
duhovno orožje. Nosilci te znanosti so komunistični teoretiki: »Komuni-
stični teoretiki, edini, ki imajo čas ukvarjati se z zgodovino. . . (MEW 3,
str. 229.) »Komunisti so torej praktično najodločnejši, vedno dalje goneči
del delavskih strank vseh dežel; teoretično imajo pred ostalo množico
proletariata prednost, da imajo vpogled v okoliščine, potek in obče re-
zultate proletarskega gibanja.« (MEW 4, str. 474.) Marx je veroval: »in brž
ko bo iskra udarila v ta naivna ljudska tla«, namreč proletarsko množico,
»se bo izvršila emancipacija« (Marx, Zgodnja dela, sh prevod, str. 95.)
Torej komunistični teoretiki odkrivajo ustvarjanje občega interesa
proletariata, so torej njegova duhovna potenca. Zavestno lahko sodelujejo
spočetka samo oni in to je tudi njihova svoboda. Njihova naloga je spo-
znanje nujnosti, naloga proletarske množice pa izvajanje nujnosti.
Toda tudi revolucija sama ni svobodno delo proletariata!
727
Rezultat revolucije se bo vsekakor kazal drugačni razdelitvi pro-
izvodov. »Toda preden je razdelitev proizvodov, je ona 1. razdelitev orodij
za proizvodnjo in 2. to je samo nadaljnja opredelitev istega odnosa —
razdelitev članov družbe na različne panoge proizvodnje. ... Kakšen odnos
zavzema ta razdelitev, ki opredeljuje sámo proizvodnjo do proizvodnje, je
očitno vprašanje, ki spada v okvir same proizvodnje.« (Marx, Prispevek
kritiki.... Kultura, 1956. str. 187—7.) Proizvodnja, družbena bit, je vsa
iz sebe same. Celo ta razdelitev spada v ta okvir in celo izvajanje nujnosti
same ni svoboda proletariata, temveč svoboda gibanja proizvodnje v njeni
kapitalski obliki.
Materialni produkcijski proces, ki ga giblje kapital, je njegova svo-
boda in nanj se veže torej tudi odgovornost ter moralnost. Ne služiti njemu
je nemogoče, če se človek noče uničiti. Zato ni mogoče reči o človeku, ki je
v službi kapitala in gibanja njegovih nasprotij, da je nemoralen. Ker je
njegovo delovanje v splošnem kot utelesitev konstantnega ali variabilnega
kapitala neodvisno od njega, spada po bistvu v izvenmoralno področje.
Marx pravi: »Moje stališče, ki pojmuje razvoj ekonomske formacije družbe
kot naravni zgodovinski proces, more manj kakor katerokoli delati posa-
meznika odgovornega za razmere, katerih socialni stvor je, pa naj se
osebno še tako dviga nad nje.« (Marx, Kapital 1. CZ, str. 12. Podčrtala SH.)
'Sredstev na poti k revoluciji zato ni mogoče ocenjevati z moralnega
vidika, to je razvidno tudi iz naslednjih Marxovih misli: »Te naloge (pro-
letariata) ni nikjer mogoče rešiti v okviru nacionalnih meja; razredni boj
v okviru francoske družbe se bo nujno sprevrgel v svetovno vojno, kjer si
bodo stali nasproti narodi. Reševanje te naloge se bo začelo šele tedaj, ko
bo svetovna vojna potisnila proletariat na čelo naroda, ki obvladuje sve-
tovni trg, tj. na čelo Anglije. Toda revolucija, ki se s tem ne bo končala,
temveč šele začla organizirati, ne bo kratkotrajna revolucija. Današnji red
je podoben Zidom, ki jih je Mojzes vodil skozi puščavo. Osvojiti mora novi
svet, a mora prej propasti, da napravi prostor ljudem, ki bodo novemu
svetu kos,« (Marx, ND 1, str, 250.) »Medtem pa je nasprotje med proleta-
riatom in buržoazijo boj razreda proti razredu, boj, ki pomeni v svoji
skrajni obliki totalno revolucijo. Ali se je sicer treba čuditi, da se družba
ki sloni na razrednem nasprotju, končuje z brutalnim protislovjem, s spo-
padom človeka s človekom kot končno rešitvijo,« (Marx, Beda filozofije,
str, 163,)
Glede na te globalne procese morala odpove, to je Marx spoznal že
v Nemški ideologiji: »Komunisti sploh ne pridigajo morale,... ne postav-
ljajo moralnih zahtev ljudem: ljubite se med seboj, ne bodite sebični in
podobno; zelo dobro vedo, da je sebičnost prav tako kot altruizem v
opredeljenih odnosih nujna oblika uveljavljanja individuov.« (MEW 3,
str, 229.)
Končni smoter zahteva za svojo prihodnjo realizacijo žrtvovanje sedaj
obstoječih individuov, razredov, narodov v totalni revoluciji. Cilj nakazuje
sredstva in jih zato tudi opravičuje. V tej svoji izolirani konsekvenci je
marksizem nehumanizem, to izraža tudi kitajska revizija marksizma: »Ko-
728
munizem ni ljubezen, komunizem je kladivo, s katerim uničujemo sovraž-
nike.« (Govor Mao Ce Tunga, citirano po Mladini, 5. oktobra 1963.)
»Današnji red« so tudi ljudje in ne le produkcijska sredstva, ljudje
v vsej svoji konkretnosti in enkratnosti, z vso svojo človečnostjo, pa če-
prav »duhovno in telesno onečlovečeni«, ki hočejo preživeti svojo dobo,
četudi dobo mizernega življenja. Gledati na ljudi samo z določenega smotra
in zanemarjati življenje posameznikov kot naključje vsekakor ni huma-
nistično.
Kot smo videli, so se svoboda, enakost in bratstvo v kapitalizmu spre-
vrgli v nesvobodo, neenakost in boj vseh proti vsem. Osebna svoboda je
v resnici naključnost in obstaja samo za člane vladajočega razreda, ker
ima delavcev domala ves čas, ki je »prostor za človeški razvoj« (Marx,
Mezda, cena in profit, str. 96), reduciran na nujni delovni čas. ki pripada
kapitalu. Vendar ta osebna svoboda pripadnika vladajočega razreda ko
naključnost lahko prav njega udari po glavi in če se tedaj njegov interes
ne uresniči, »more imeti individuum največ tolažilno zavest, da je zado-
voljitev njemu nasprotnega interesa prav udejanjenje preraščenega nas-
protja, družbenega občega interesa.« (Marx, Gr., str. 156.)
Ce postavimo vprašanje svobode kot vprašanje samo-stojnosti človeka,
to je kot samo-postavljanja svoje samo-stojnosti, postavimo vprašanje o
razmerju med tistim, s čimer je človek opredeljevan, in tistim, kar samo-
smotmo postavlja. To velja za človeka pojmovanega kot družba in kot
individuum. Videli smo, da s stališča družbe kot subjekta, v razmerah,
kjer je kapital subjekt in kjer je vse opredeljeno po njem, ni dejanskega
vzvratnega opredeljevanja, zato tudi ne pravega razmerja med oprede-
Ijujočim in opredeljevanim. In kako je z individuumom?
»Vsaka oblika svobode je pogoj drugim kot en del telesa drugemu.
Zmeraj, kadar gre za svobodo. Zmeraj, kadar je odvržena neka oblika
svobode, je odvržena svoboda in more živeti samo še navidezno življenje,
ker je potem čisto naključje, na katerem predmetu deluje nesvoboda kot
gospodujoča moč. Nesvoboda je pravilo in svoboda izjema naključja in
samovolje. Nič ni zato bolj sprevrženo, kot če gre za posebno bivanje
svobode, meniti, da je to neko posebno vprašanje. To je obče
vprašanje znotraj posebne sfere.« (Marx, Frühe Schriften, Cotta — 1962,
str. 172.) In ker je človek v kapitalistični materialni produkciji svojega
življenja nesvoboden — tako delavec kot kapitalist — je torej nesvoboden
tudi v vseh drugih sferah svojega življenja. Zlasti še, ker velja med sfera-
mi materialne produkcije in drugimi sferami posledični odnos.
Človek, na primer, kapitalist, ni odgovoren za svoje izkoriščanje in
brutalnost, še več: »Samo kolikor je kapitalist poosebljeni kapital, ima
neko zgodovinsko vrednost in neko zgodovins':o pravico do obstoja ...
Samo kot poosebljenje kapitala je moč kapitalista spoštovati.« (Marx,
Kapital I, CZ, str. 667.) Ce se pokaže manj izkoriščevalen in bolj človeški,
če se osebno vzdiguje nad nečloveške razmere, ga s stališča teorije vred-
nosti ni moč spoštovati. Nečloveško je človeško in človeško je nečloveško.«
Na splošno pa to (ravnanje kapitalista — SH) tudi ni odvisno od dobre ali
zle volje posameznega kapitalista. Svobodna konkurenca je vzrok, da ve-
729
Ijajo za posameznega kapitalista »notranji zakoni kapitalistične produkcije
kot zunanji prisilni zakoni« (Marx, Kapital I, CZ, str. 304.) »Kot tako po-
osebljenje (kapitalist — poosebljenje kapitala) ima isti absolutni nagon
bogatenja kakor tezavrator. Kar pa se pri tem postavlja kot osebna strast,
je pri kapitalistu učinek družbenega mehanizma, v katerem je sam le eno
izmed gonilnih koles.« (Prav tam. str. 667.)
Sami kapitalisti se torej ne morejo rešiti nečlovečnosti, pač pa bi to
doseglo delno poseganje države. Tako pravi Marx, da je »zakon o deset-
urnem delovnem dnevu do neke mere rešil tudi kapitaliste naravne bru-
talnosti, ki jo imajo zgolj kot utelešeni kapital. . .« (Marx. Mezda, cena in
profit, str, 96.) Z druge strani delavec formalno svobodno prodaja svojo
delovno silo — dejansko je eksistenčno prisiljen k temu: »Treba je bilo
stoletij, da je svobodni delavec zaradi razvitega kapitalističnega načina
prostovoljno privolil, se pravi, bil družbeno prisiljen, da za ceno svojih
običajnih življenjskih potrebščin prodaja vso dejavno dobo svojega živ-
ljenja, celo svojo delovno sposobnost sámo, svojo pravico prvorojenstva.
za skledo leče.« (Prav tam, str. 305.)
Človek — subjekt je reduciran na objekt, človek je razpuščen v svojih
odnosih, Alienacija je popolna. Človek je relotnost svojih postvarelih od-
nosov, Človek je stvar. Človek je postvarjena osebnost, ker so stvari po-
osebljene.
S temi sklepi se Marx izkazuje kot mislec Zahodne Evrope. Kot
interpretator sveta kapitala po eni plati prav tako kot filozofi pred njim
predstavlja človeka kot pritiklino, inkarnacijo in objekt nekega subjekta
in neke substance zunaj njega, po drugi plati pa je prepričan, da je s pre-
paracijo zahodnega sveta izmeril p>o bistvu ves ostali svet. Kot racionalist,
ki je do »podrobnosti preštudiral material« je prepričan, da je odkril
»občo formulo« gibanja sveta v »povprečju« glede na najbližjo prihodnost.
Tako ostaja vezan predvsem na Anglijo, o kateri meni, da je v njej
kapitalistični način proizvodnje popolnoma razvit v svoji najvišji mogoči
kapitalistični potenci, »V bistvu ne gre za višjo ali nižjo stopnjo družbenih
antagonizmov, ki izvirajo iz naravnih zakonov kapitalistične produkcije.
Gre za te zakone same, za te tendence, ki delujejo in se uveljavljajo z
železno nujnostjo. Industrijsko bolj razvita dežela kaže manj razviti le
podobo njene prihodnosti.« (Marx, Kapital L, CZ, str. 10.) Zato premalo
upošteva posebni razvoj tedanjih kolonij in kapitalistično še ne razvitih
dežel sploh in njihov kasnejši vpliv na družbeno gibanje v matičnih de-
želah kapitala, predvsem na položaj in počutje proletariata v njih.
Tudi zgodovina se mu v luči teh sklepov kaže v posebni moči. Gibanje
materialne produkcije se vrši v časovnosti, torej zgodovini. Ker pa je ča-
sovnost kapitala, ki to produkcijo giblje, je v dobi kapitala zgodovina prav
gibanje kapitala samega. Iz tega sledi, da »rodi gibanje zgodovine socialne
odnose« (Marx, Beda filozofije, str. 99) in ne gibanje socialnih odnosov
zgodovino. Zato je v rokah »zgodovinskega gibanja, ki samo proizvaja
materialne možnosti osvobojenja.« (Marx, ID-I, str, 503,) Posledica: kolikor
bolj zgodovina napreduje in kolikor jasneje se z njo riše boj proletariata,
toliko manj jim (komunističnim teoretikom) je treba iskati znanosti v svoji
730
glavi; treba je le, da se zavedo tega, kar se dogaja pred njihovimi očmi, da
postanejo glasniki tega dogajanja.« (Marx, Beda filozofije, str. 117.) Ne
riše se torej zgodovina z napredkom proletarskega gibanja, temveč narobe.
Zgodovina nastopa kot »sodnica«: »Zgodovina je sodnica — izvrševalec
sodbe pa proletariat.« (Marx, ID — I, str. 449.) Zgodovina se izraža kot
»ironija« (prav tam. str. 196). Posamezniki in narodi so »nezavedno orodje
zgodovine«: »Vprašanje je, ali more človeštvo izpolniti svoje poslanstvo,
če ne bo temeljne revolucije v socialnem stanju Azije. Ce zanikamo to
možnost, tedaj je bila Anglija, kakršnikoli že so bili zločini, nezavedno
orodje zgodovine, ko je izzvala revolucijo. Tedaj nam daje zgodovina pra-
vico — pa bodi podoba, kako se je podiral stari svet, za naše občutje še
tako pretresljiva, da z Goethejem vzkliknemo: Naj nas pekla bi ta muka,
— ko nam nove sle rodi? — Ali Timurja gospostvo umorilo ni milijard
ljudi?« (Marx, ID — I, str. 430.) (Podčrtala SH.)
Zgodovina ravna kot Heglov svetovni duh: »Svetovni duh ne samo,
da ima dovolj časa — ni samo čas tisto, kar se mora porabiti zaradi pri-
dobitve kakega pojma, za to je potrebno mnogokaj drugega. Čeprav tako
žrtvuje toliko ljudi in generacij ob delovanju na tem svojem prebujanju,
če tako na veliko razsipa z obstajanjem in propadanjem — njemu ni do
tega. Za takšno razsipanje je dovolj bogat, svoje delo izvaja na veliko, na
voljo ima narode in posameznike, ki jih more žrtvovati.« (Hegel, Zgodovina
fil. I, sh prevod, str. 37.) Zgodovina je subjekt, ki producira in uničuje
posameznike. Kdo je tedaj odgovoren in kriv za dogajanje? Zgodo-
vin a !
Človek postavlja zgodovino
Človek po Marxu ni bitje, ki bi ždelo zunaj prostora in časa, temveč
biva v prostoru in času, je torej naravno bitje, ki je postalo in je lahko
postalo to, kar je, samo v naravi in z njo. Dokler se še ni postavil proti
njej sami kot »naravna sila«, je bil njen neposredni proizvod ter vezan
nanjo kakor otrok s popkovino na meter. Kolikor bolj je bila narava
darežljiva, toliko dalj časa je ostajal samo njen neposredni proizvod in
toliko kasneje je v njem nastala potreba po prestavljanju samega sebe.
Človek se je postavil kot nekaj različnega od narave z delom.
Delo kot gibanje naravnih sil človeka dejansko osamosvoji od narave,
da človek ni več gola narvana danost, ena od naravno nastalih vrst živih
bitij, ki proizvaja le po meri svoje vrste, temveč je stalno prehajanje te
danosti, stalno prisvajanje naravnih danosti. Je stalno reproduciranje
samega sebe in hkrati »reproducira celó naravo« (Marx, Zgodnja dela, sh
prevod, str. 216). Kolikor univerzalnejša je njegova dejavnost, toliko bolj
je »gospodar narave«, je narava njegovo podaljšano telo, njegov predmet.
Človek ne bi mogel delovati predmetno, če predmetnost ne bi bila njegova
bistvena opredelitev, če ne bi bil sam narava, če ne bi tudi sam deloval
kot naravna sila: »človek je človečna narava« (prav tam, str. 284).
731
Kar se v začetku kaže kot nagonsko — uporaba kamna za ubijanje
živali itd. — postane kmalu zavestna uporaba: »Zavestna življenjska
dejavnost razločuje človeka neposredno od živalske življenjske dejavnosti.
Človek je pavzaprav samo tako generično bitje. AU: je zavestno bitje, to
je njegovo lastno življenje mu je predmet prav zato, ker je generično
bitje. Samo zato je njegova dejavnost svobodna dejavnost.« (Prav tam,
str. 215.) Svobodna dejavnost, s katero človek reproducira celó naravo,
je torej človekova svoboda, pogoj samo-nastanku. samo-nastajanje samo.
Svoboda je samopostavljanje.
Ko govorimo o človeku, govorimo o njegovi svobodi. Svoboda človeku
ni dana; sam jo postavlja in s tem postavlja samega sebe. Svoboda ni
naravni rezultat, temveč človekov, seveda kolikor gledamo človeka kot
nekaj različnega od narave. Do človekove dejavnosti je naravni tok ravno-
dušen, vendar človeku premočen, dokler človek ne spozna njegovih za-
konov. Kakor hitro pa jih spozna, je naravni tok ukročen in človek ga
usmerja po načrtu, ki ga ima v glavi, ter k cilju, ki ga želi doseči.
Svobodna dejavnost, svobodno samopostavljanje, je človekovo bistvo.
Človekovo bistvo je svoboda. »Ce dejanski, telesni, na trdni okrogli zemlji
stoječi, vse naravne sile dihajoči in izdihujoči človek p o s t a v 1 j a svoje
dejanske, predmetne bistvene sile skozi svojo potujitev kot tuje predmete,
potem ni subjekt postavljanje; subjektiviteta predmetnih bistvenih sil je
tista, katere akcija mora zato tudi biti predmetna.« (Marx, Frühe Schrif-
ten, Cotta 1962, str. 650.) Ni torej to postavljanje subjekt, subjekt je človek.
Ni delo subjekt, temveč človek. Človek p>ostavlja v osnovi predmete in ne
delo. Človek je sam svoj proizvod.
Zato človek tudi ni proizvod svojega odtujenega dela, temveč je v te-
melju odtujeno delo proizvod človeka. Ni kapital pogoj svobode, človekova
svoboda kot proizvajanje po meri vseh reči je pogoj kapitalu. Ta izvirna
svoboda je pogoj samoodtujitvi kapitala. »Navezanost kapitala po njegovi
vsebini na delo. popredmetenega dela na živo delo more biti sploh samo
odnos dela do svoje predmetnosti... in v odnosu do dela kot dejavnosti
ima snov, popredmeteno delo, samo dva odnosa, surovine, to je brez-
lične snovi, golega materiala za obliko postavljajoče, smotrne dejavnosti
dela, in delovnega instrumenta, samega predmetnega sredstva,
s katerim subjektivna dejavnost vriva med sebe in predmet sama neki
predmet kot svojo lestev.« (Marx, Grundrisse, str. 206.) Akumulirano od-
tujeno delo kot kapital je torej mrtvo, pasivno nasproti dejavnosti kot
»fermentu«, ki kot »živi oblikujoči ogenj« (prav tam, str. 266) oblikuje to
mrtvo snov po svojem namenu. Delo je »minulost reči, njihova časnost, kot
njihovo oblikovanje z živim delom. V enostavnem produkcijskem procesu
—' ne glede na proces oplajanja vrednosti — se minljivost oblike reči
porabi, da bi se vzpostavila njena uporabnost.« (Prav tam, str, 266.)
Delovni instrument je samo sredstvo za dosego cilja, ki si ga postavlja
človek; torej je stroj njegovo sredstvo, lestev na poti do cilja. Človek je
osnova, bitsvo: »Človek vedno ostaja bistvo vsakega bistva.« (Marx, Kri-
tika Heglove filozofije državnega prava, sh. prevod, str. 54.) Človekovo
bistvo je bistvo vsake reči in bistvo vsake reči je človekovo bistvo, saj so
732
reči njihovi proizvodi. Kapital kot materialno dejstvo družbenega življenja
je akumulirano človeško delo, »utripi mojega lastnega srca« (Marx, Ka-
pital I, CZ, str. 264.)
»Toda praktično, če se odstrani omejena buržoazna oblika, kaj je
bogastvo drugega kot v univerzalni menjavi porojena univerzalnost potreb,
zmožnosti, užitkov, produktivnih sil etc. individuov? Popolna razvitost
človeškega gospostva nad naravnimi silami, tako nad tako imenovano
naravo kot nad svojo lastno naravo?« (Marx, Grundrisse, str. 387.)
Zato je tudi postavljanje kapitala kot samostojne sile zoper človeka v
osnovi človekovo-postavljanje in ne samo-postavljanje kapitala. Človek s
svojo svobodo, z delom ustvarja vrednost in jo oplaja. Ni torej vrednost
samooplajajoči se subjekt, subjekt njenega oplajanja je človek. Ni človek
pritiklina kapitala, kapital je pritiklina človeka. Ni vrednost samoprevred-
notujoča se substanca, substanca je delo kot svoboda. Središče vsega je
človek. V osnovi vsake reči je človek kot subjekt in vse reči so njegove
reči, proizvod njegovega samopostavljanja iz narave.
Eno je očitno: »narava ne producira na eni strani lastnikov denarja
ali blaga in na drugi strani ljudi, ki so samo lastniki delovne sile...«
(Marx, Kapital I, CZ, str. 192.) To razmerje je stvarnost določenega zgodo-
vinskega obdobja in je v odnosu do človekove narave nasploh proti-na-
ravno. To razmerje po Marxu ni utemeljeno v človekovi naravi, ni naravno,
zato ni moralno.
Individui niso enaki in prav zato so individui, to je konkretna, en-
kratna bitja, in družba, ki jo karakterizira niveliranje individuov, ni
družba, utemeljena po zahtevah človekove narave, zato je nemoralna.
»Neimetje je najobupnejši spiritualizem, popolna nestvarnost človeka, po-
polna stva-most nečloveka, neko zelo pozitivno imetje, imetje lakote, hladu,
bolezni, hudodelstva, pronižanja, helotizma, vsake nečlovečnosti in proti-
naravnosti;« (Marx, Sveta družina, sh prevod, str. 87.)
Samoodtujitev je nemoralnost. Človek človeku tu ni najvišja potreba,
temveč sredstvo za realizacijo njegovih smotrov. Človek je človeku volk.
To je svet, »v katerem sta zavest in bit različni« kot nasprotujoči si:
»Proletarci zelo boleče občutijo razliko med bitjo in mišljenjem, med
zavestjo in življenjem.« (Prav tam, str. 100.) To je sprevmjeni svet.
Po naravi svojega nastajanja pa človek nima drugega značaja kot to,
da je človek: »kot da ima človek še kak drug pomen kot tega, da je
človek!« (Prav tam, str. 148.) Človek, ki je bistvo vseh bistev, je torej
tudi samemu sebi najvišje bistvo in najvišje bitje: »človek je najvišje
bitje za človeka« (Marx, Zgodnja dela, sh prevod, str. 89.) Kategorični
imperativ je torej imperativ človečnosti človeka, je zahteva nujnosti člo-
veka, da je človek, in če to ni, da postane. Kategorični imperativ je torej
izraz človekove narave, saj zahteva, da si človek svet uredi v skladu s to
naravo, da nenaravno spremeni v naravno. Realni človekov življenjski
proces, tj. praksa, mora postati »praksa na višini principa«, »na človeški
višini«.
Zato je tista »teorija«, ki človeka razglaša za najvišje bitje človeka,
pravi humanizem in edino mogoči humanizem. To je marksizem, v kate-
733
rem »človek kot človek postane svoj edini stvarni objekt«. (Marx, Dis
ertacija, str. 25.) Kot takšen »je glava emancipacije človeka«; katere srce
je proletariat. Emancipacija človeka (»Vsaka emancipacija je speljava
človekovega sveta, človekovih odnosov na samega človeka.« —
Marx. Rani radovi, str. 73.) je delo človeka samega. Je torej zavestna
emancipacija in kot človekovo zavestno delo je svobodno postavljanje:
samo-postavijanje. »Vsekakor je pomembno, da je tisto, kar je svobodno,
tudi svobodno narejeno in da svoboda ne vlada kot naravni nagon družbe.«
(Marx, Kritika Heglove ..., str. 84.)
Marksizem je torej »teorija«, ki izhaja iz človeka 'kot samo-smotra,
ki zahteva v imenu »človečanskega prava« (Marx, Rani radovi, str. 94)
uničenje nečloveškega v človekovem svetu. Izhaja iz človeka in ima cilj
v človeku. Kot taka je teorija »razreda, ki ne ustvarja več svobode pod
postavko določenih okoliščin, ki leže zunaj človeka, ki jih je pa vendar
ustvarila človeška družba, temveč nasprotno, organizira vse možnosti
človeške eksistence pod postavko družbene svobode.« (Prav tam, str. 93.)
Marksizem torej izhaja iz človeka kot samopostavljajočega in ima tudi cilj
v njem. Tudi odprava odtujenih odnosov je njegovo lastno delo, lastno
samo-postavljanje, svoboda:
»Zgodovina ne dela ničesar, ,nima velikanskega bogastva', ,ne bije
bitke'! Nasprotno, dejanski človek, živi človek je ta, ki dela vse to,
ima in se bojuje; ni ,zgodovina' tista, ki uporablja človeka kot sredstvo,
da bi uresničila svoje smotre — kot da bi bila neka posebna oseba —
ona ni nič drugega kot dejavnost človeka, ki gre za svojimi smotri.«
(Marx, Sveta družina, sh prevod, str. 149.) Zgodovina je torej človeško
delo, njen smoter je človekov smoter. Človek postavlja zgodovino. Človek
je zgodovina!
»Vsa zgodovina je le nenehno spreminjanje človeške narave.« (Marx,
Beda filozofije, str. 137.) In sicer: samo-spreminjanj e !
Kakor smo v prvem delu rekli, da je Marx kot interpretator odtuje-
nega sveta vezan na interpretacije zahodnoevropskih metafizikov, ki za
osnovo in najvišje bitje človeka ne predstavljajo njega samega, temveč
neko bitje zunaj njega, tukaj vidimo, da s spoznanjem o tem, da je človek
osnova in najvišje bitje samega sebe, sega naprej.
»Celotna tako imenovana zgodovina ni nič drugega kot proizvodnja
človeka s človeškim delom, nič drugega kot nastajanje narave za človeka,
ki ima neovrgljiv dokaz o svojem rojstvu s pomočjo samega sebe, o svojem
procesu nastajanja. S tem je postalo praktično nemogoče vprašanje o tujem
bitju, o bitju nad naravo in človekom — vprašanje, ki vključuje priznanje
nebitnosti narave in človeka.« (Marx, Zgodnja dela. sh prevod, str. 251.)
Samo-postavljanje človeka
Samo-postavljanje človeka je mogoče samo na po-sebi-postavljenem
kot svoji osnovi in možnosti, ker bi bil sicer samo-postavljeni svoj abso-
lutni vzrok in kot tak brez vzroka. Postavljanje je torej zveza med po-sebi
— in samo-postavljajočim ter pomeni njuno enotnost. Ce pravimo, da se
734
je človek sam postavil, to pomeni, da ima vzrok svojega samonastanka,
vzrok, da je, kakor je, v samem sebi. Razlika med človekom in naravo je
tako tudi njuna enotnost.
Človekova dejavnost namreč ni neka »čista dejavnost«, ki bi ustvar-
jala predmete iz niča. »Delo ni vir bogastva. Narava je prav tako vir
uporabnih vrednosti (in iz teh pač obstoji materialno bogastvo!) kakor
delo, ki je sámo le izraz neke naravne sile: človeške delovne sile.« (Marx,
ID-II, str. 12.) Obenem pa njegova dejavnost tudi ni kaka zunanja lastnost,
ki bi mu bila dana od zunaj. Ko bi bilo tako, človek dejansko ne bi bil
svoj vzrok, temveč bi mu bil le-ta dan. Človek bi bil postavljen.
Da je človek narava, pomeni, da je nekdo, ki je lastnost narave same
naredil za svoj lastni vzrok. Ce narava sama ne bi bila »dejavna«, gibajoča
se, čeprav nesmotrno, tudi človek ne bi mogel izvajati gibanja svojih udov
itd. nasproti njej kot njeno lastno možnost.
Človek je torej narava: 1. kot naravna eksistenca; 2. kot dejavnost,
ki je naravna potenca, preoblikovana v človeka in s človekom; 3. kot
usmerjenost te dejavnosti v naravo, ki je tako človeku splošni predmet
dela. Človek je torej narava tako po svoji predmetnosti kakor po svoji
dejavnosti. Njegov odnos do narave (kolikor ni sam narava), je odnos
forme do materije: »Človek lahko v svoji produkciji ravna samo tako
kakor narava sama, se pravi, lahko samo spreminja oblike snovi.« (Marx,
Kapital I. CZ, str. 52.) Človek s svojo dejavnostjo uresničuje v naravnih
snoveh svoj namen, to se pravi, da se sam opredeljuje vanje. Njegove
bistvene sile se tako ogledujejo same v sebi, saj so skupne človeku in
opredmetenemu. Narava je torej »eksoterično odkritje njegovih bistvenih
sil.« (Marx, Zgodnja dela, sh prev., str. 249.) S spreminjanjem narave
spreminja človek sam svojo naravo. To spreminjanje je »popolni razvoj
dejavnosti same, v kateri je naravna nujnost v svoji neposredni obliki
izginila, ker je na mesto naravne potrebe nastopila zgodovinsko porojena.«
(Marx. Gr; str. 231.) Po-sebi-postavljeno se prerašča v postavljeno po člo-
veku kot samopostavljavcu in je njegovo zrcalo. Torej je človek naravno
nujnost preoblikoval v svojo lastno svobodo. Ali narobe, človekova svo-
boda postaja resnica stvari:
»Zato se človek dejansko potrjuje kot generično bitje prav v obdelo-
vanju predmetnega sveta. Ta proizvodnja je njegovo dejavno generično
življenje. Skoznjo se narava kaže kot njegovo delo, njegova dejanskost.
Predmet dela je zaradi tega opredmetenje človekovega generičnega živ-
ljenja; zato se ne podvaja samo intelektualno kot v zavesti, temveč de-
javno, dejansko in zato sebe samega gleda v svetu, ki ga je sam ustvaril.«
(Marx, Zgodnja dela, sh prev., str. 216.)
Ce človek odseva v naravi, tudi narava odseva v človeku, saj sta jima
nujnost-svoboda skupni: »C e čustva, strasti itd. človeka niso samo
antropološke opredelitve v ožjem pomenu, temveč resnično ontološka
potrditev bitja (narave) — in če se samo s tem dejansko potrjujejo, da je
njihov predmet zanje čuten, potem se razume: 1. da način njihovega potr-
jevanja ni povsem isti, nasprotno, da različni načini potrjevanja sestavljajo
svojevrstnost njihovega obstoja...« (Zgodnja dela, sh prev., str. 270.)
735
Narava torej sebe čuti in o sebi ve v človel^u. Povezana je sama s seboj;
»Da je človekovo fizično in duhovno življenje povezano z naravo, nima
drugega pomena, kakor da je narava povezana sama s seboj, ker je človek
del narave. (Prav tam, str. 245.) Narava je vse in vsa.
Kolikor univerzalnejša je človekova dejavnost, kolikor bolj stopa v
ospredje subjekt, toliko bolj stopa v ospredje tudi objekt. (Po tem Marxo-
vem izvajanju je sploh vprašljivo, ali je pravilno človeka imenovati sub-
jekt in naravo objekt.)
Temeljno vprašanje filozofije vsekakor ni, ali je primaren duh ali
materija, temveč odnos človek — narava, kar se po Marxu ujema z odno-
som, človek —' družba. Vprašanje primamosti materije ali duha je dedi-
ščina onto-teologije, to je metafizika.
Delo, po katerem je človek postal človek, je človekov odnos, ali človek
je subjekt in delo je njegov predikat. V prvobitnem odnosu; subjekt —
človek in; predikat — delo si človek in delo nista nasprotna, to pa ne po-
meni, da je človek neposredno identičen s svojim delom kot žival. Pomeni
le, da je realizacija dela kot opredmetenje obenem razvoj individualnostne
zmožnosti same. Je bitnostni odnos proizvajalca do svojega proizvoda;
»Vsaka oblika naravnega bogastva, preden je to postavljeno z menjalno
vrednostjo, kaže bitnostno nanašanje individua do predmeta, tako da se
po eni strani sam opredeli v stvari in se kaže njegovo posedovanje reči
obenem kot neki razvoj njegove individualnosti. .(Marx, Gr., str. 133.)
Proizvod je proizvajalčev proizvod tako v aktu nastajanja kot »v posled-
njem finišu«, v konsumaciji. Proizvodnja in poraba si nista nasprotni,
temveč sta akta istega objekta. V proizvodnji se potrjuje subjekt, v porabi
objekt, in narobe.
Razcep se začenja v blagovni proizvodnji. Latentno je blagovna pro-
izvodnja vsebovana že v delitvi dela (delitev dela je pogoj blagovne pro-
izvodnje, ni pa blagovna proizvodnja pogoj delitvi dela). Produkt ni pro-
dukt za proizvajalca samega, tudi ne za člane ožje skupnosti, kjer bi pro-
izvajalec »užival ob pogledu na konsumacijo sočloveka in imel zavest, da
dela zanj, temveč je produkt za nekoga neznanega ob že razviti blagovni
proizvodnji in menjavi in nima s proizvajalcem po menjavi nobene zveze
več. Človek postane človeku sredstvo in le kot taka stopata drug z drugim
v posredni odnos. Nastopi svet vrste sprevrnjenih odnosov. Človek je od-
tujen človeku, človek je odtujen naravi in narava je odtujena človeku.
Narava nasproti človeku nastopa kot tuja sila, ki jo skuša obvladati. Samo-
potrjevanje narave in človeka z delom postane odtujeno samopotrjevanje.
Samo-postajanje človeka postane odtujeno samopostajanje, odtujena
svoboda. To ne pomeni, da človek odslej ni sam svoj vzrok samo-posta-
janja; da je, kakršen je, temveč da je ono odtujena oblika samo-postav-
Ijanja. Vsebina in oblika sta si v nasprotju.
Po vsebini je delo kot odnos človeka njegov predikat. Delo je subjek-
tiviteta človeka kot subjekta. »Subjektiviteta je opredelitev subjekta ...
Samo po sebi se razume, da osebnost in subjektiviteta, ker sta samo pre-
dikata in subjekta, eksistirata samo kot osebnost, namreč oseba je ena.«
(Marx, Frühe Schriften, Kritik des Hegeischen..., str. 284.) Človekov
736
razrvoj teče skozi njegovo povnanjenje, skozi delo, torej skozi njegov pre-
dikat. Razvoj teče torej po predikatu — delu. Dokler delo ne nastopa od-
tujeno, kot odtujeno delo nasproti človeku, dokler torej subjekt-predikat
ni nasprotnosten, je delo kot predikat njegov predikat. Torej tudi človek ni
odtujen samemu sebi.
Ko se delo kot predikat človeku odtuji in postane v obliki vrednosti
kot kapitala subjekt, se odnos med njima sprevrne. Ker delo v svoji od-
tujenosti ni več predikat človeka, postane človek sam predikat tega odtuje-
nega dela. Odtujitev predikata je samoodtujitev subjekta. Toda razvoj
tudi sedaj dejansko poteka le po predikatu, ki je sedaj človek. Človek s
svojo dejavnostjo povzroča samorazvoj vrednosti kot kapitala. Vendar to
ni absolutno, zakaj gledano od človeka, katerega predikat, odtujeni pre-
dikat je delo in torej vrednost kot subjekt, je kapital njegov predikat; ker
pa je predikat, teče razvoj tudi po njegovi plati, je v odtujenem delu kot
kapitalu dejansko vsebovan njegov lastni gon po samoprevrednotevanju.
Človek je v odtujenem svetu pritiklina svoje subjektivitete ali pre-
dikat svojega odtujenega in personificiranega predikata. Sam sebi je torej
tu hkrati subjekt in predikat, subjekt po izvirni vsebini, predikat po ob-
stoječi obliki. Smo še v svojevrstni igri subjektov in predikatov. Človek je
ontološko še zmeraj subjekt vsega dogajanja: tudi odtujenega dela kot
subjekta. Je torej ontološki subjekt ontičnega, zgodovinsko pojavnega sub-
jekta. Toda hkrati je ontično, zgodovinsko pojavno, predikat »neontolo-
škega« subjekta, torej predikat svojega ontološkega, toda odtujenega pre-
dikata.
Da človeka postavlja zgodovina in da človek postavlja zgodovino, sta
potemtakem le dva vidika istega procesa. Prvo izhaja iz odtujenega dela,
drugo iz vira tega gibanja, iz človeka in njegovega dela kot takega. Ločitev
teh dveh vidikov in obravnavanje vsakega posebej je enostranost, zato
neresnica: absolutizacija ene plati Marxa ali pa postavljanje Marxa proti
Marxu.
Ves proces samo-postavljanja človeka znotraj odtujitve je njegov
proces, je proces nastajanja človeka, toda kot »abstraktnega« individuuma.
Ce rečemo: kot abstraktnega človeka, to pomeni, da poteka proces v
»dveh« smereh: po »objektivni plati«, po kapitalu in odtujenem delu sploh
ter po »subjektivni plati«, človeku kot izviru odtujenega dela. Po eni
plati kapital sam poraja svojo negacijo, po drugi plati pa mora biti osvo-
boditev proletariata delo njega samega. Resnica je: človeštvo si zmeraj
postavlja rešljive naloge. »Naloga nastane hkrati s sredstvi za njeno reši-
tev.« (Marx, Kapital I, CZ, str. 102.) Res je, da je odtujeno delo subjekt,
kakor tudi, da je človek subjekt; ta preteklost obvladuje sedanjost in
sedanjost preteklost; da je človek svoboden in nesvoboden; da je človek
gospodar narave in narava gospodarica človeka; da delavec uporablja stroj
in da stroj uporablja delavca. Seveda je pa povsod razlika med vsebino
in obliko, med Formwechsel in Stoffwechsel, kakor pravi Marx.
Človek postavlja zgodovino in zgodovina postavlja človeka. »Ljudje
delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se jim zljubilo,
ne delajo je v okoliščinah, ki bi si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah.
12 Problemi
737
na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s
tradicijo. Tradicija vseh mrtvih rodov leži kakor mòra na možganih vseh
živih ljudi.« (Marx. ID-I. str. 298.) Razvoj je torej obojestranski, »tako
da okoliščine prav toliko ustvarjajo ljudi, kolikor tudi ljudje okoliščine.«
(Marx, Zgodnja dela, sh prev., str. 360.)
Protislovje v Marxovih dognanjih je torej v resnici navidezno. Vsa-
kršno enostransko razumevanje je pačenje vsebine. Kolikor Marx izraža
ostra protislovja odtujenega sveta, velja zanje isto, kar pravi Marx za
cinizem: »Cinizem je v stvari in ne v besedah, ki označujejo stvari.« (Marx,
Beda filozofije, str. 64.)
Celotni preobrnjeni svet izhaja iz sprevmjenega odnosa subjekt —
predikat, kjer je predikat tuj subjektu. Človek je tuj človeku in naravi.
Tako nastaja sklenjena veriga odnosov, v katerih posamezniki ne nastopajo
kot osebe, temveč v imenu stvarnih zahtevkov, v imenu stvari. S »samo-
oneresničevanjem«, se človek in narava stapljata v nov, tretji svet, ki se
zdi. da živi sam iz sebe.
Ce je celotna sprevrnjenost posledica sprevmjenega odnosa subjekt-
predikat, ta pa posledica osnovne sprevrn j enosti odnosa objekt-subjekt
v materialni proizvodnji, se mora torej odpraviti ta odnos sam v svoji
sprevrnjeni obliki, če se hoče doseči nesprevmjeni svet. Ne odnos subjekt-
objekt, temveč »nasprotnosten« odnos subjekt-objekt — torej oblika. Gre
torej za odpravo nasprotja med subjektom in predikatom ter subjektom in
objektom. (V prvem primeru gledamo s strani procesa, človek kot subjekt
—	njegovo delo predikat; v dragem s strani rezultata: človek kot subjekt
—	opredmeteno delo kot predikat oziroma, kjer gre za odtujen proizvod,
narobe.)
Ne gre torej za odpravo odnosa subjekt-predikat oziroma subjekt-
objekt. temveč za odpravo oblike, v kateri se kažeta v odtujenem svetu.
»Poudarek ni na popredmetenosti, temveč na odtujenosti,
otujenosti, potujenosti (Entfremdet-, Entäussert-. Veräussert-
sein), ne na — delavcu —, temveč na personificiranih produkcijskih
razmerah —, to je na kapitalu —• pripadajoči velikanski predmetni moči,
ki si je postavilo družbeno delo nasproti kot en svoj moment. Dokler se na
stališču kapitala in mezdnega dela poraja to predmetno telo dejavnosti v
nasprotju do neposredne delovne zmožnosti — se bo ta proces popredme-
tovanja faktično pojavljal kot proces otujevanja ali prisvajanja tujega dela
s stališča kapitala, — je ta izvinjenost in sprevrnjenost dejanska, ne zgolj
mišljena, obstajajoča zgolj v predstavi delavca in kapitalista. Toda
očitno je ta sprevrnjeni proces zgolj zgodovinska nujnost, zgolj
nujen za razvoj poduktivne sile od nekega opredeljenega zgodovinskega
stališča ali baze. toda na noben način absolutna nujnost produk-
cije ...« (Marx, Grundrisse, str. 716.,
Odtujeno delo se materializira v zasebni lastnini, bogastvu. Buržoazno
bogastvo in nosilec dela, delavec, sta si nasprotna. »Proletariat in bogastvo
sta nasprotji. Kot taka sestavljata celoto ... Vsa nasprotnost ni nič dra-
gega kot gibanje njenih obeh strani, medtem ko je v naravi obeh strani
postavka celote ...« (Marx. Sveta družina, sh prevod, str, 79.) Ta celota
738
je torej gibanje obeh strani in se giblje dialektično. »Bistvo dialektičnega
gibanja je prav v sočasnem gibanju obeh nasprotnih strani. . .-« (Marx,
Beda filozofije, str. 105.) Kako se rešuje nasprotnost? Z odpravo nasprotij.
»Ne gre torej za kako Heglovo (negativno enotnost) dveh plati nekega
nasprotja, temveč za materialno pogojeno izničenje nekega dozdajšnjega
materialno pogojenega načina bivanja individuov, s tem pa izgine to
nasprotje hkrati s svojo enotnostjo.« (MEW 3, str. 229.) Razrešitev je mo-
goča samo praktično. Ne gre le za razlago sveta ali njegovo miselno pre-
raščanje, temveč za njegovo spremembo (11. teza o Feuerbachu), ki je
mogoča le praktično. Tu se Marxova kritika kot »brezobzirna kritika vsega
obstoječega« ter Heglov nekritični pozitivizem in idealizem razhajata.
Da pa je to odpravljanje, razreševanje sploh mogoče, morata obe
strani, mezdno delo in kapital, imeti nekaj skupnega, skupno bistvo. To
skupno bistvo je prav delo. »Dejanski ekstremi se ne morejo posredovati
prav zaradi tega, ker so dejanski ekstremi. Pa tudi nimajo nikakršne po-
trebe po posredovanju, ker so nasprotna bistva. Med seboj nimajo ničesar
skupnega, ne iščejo drug drugega in drug drugega ne dopolnjujejo.« (Marx,
Kritika Heglove..., str. 119.) Ko bistvo torej ne bi bilo obema skupno,
razrešitev ne bi bila mogoča. Drugače je, če sta nasprotni opredelitvi istega
bistva : tako sta »ž e n s k i in moški spol oba rod, bistvo, človeško
bistvo ... Prava dej a n s k a ekstrema bi bila spol in nespol, človeški in
nečloveški spol. V prvem primeru je razlika razlika eksistence, v drugem
primeru je razlika razlika dveh bistev.« (Prav tam.) Ali drug primer: »Re-
ligija se dejansko ne postavlja proti filozofiji, ker filozofija dojema
religijo v njeni iluzorni dejavnosti. Tako je religija — če hoče
biti dejanskost — odpravljena sama v sebi za filozofijo. Ne dejanskega
dualizma bistva.« (Prav tam, str. 120.)
Mezdno delo in kapital sta torej nasprotni opredelitvi istega bistva,
sta torej difenrenciaciji istega bistva. Resnična ekstrema bi bila: delo in
ne-delo, to sta dve bistvi, ne pa delo in odtujeno delo. Kapital kot odtujeno
človeško delo je iluzorna dejanskost dela kot ontološko-antropološkega
bistva človeka. Med njima ni dejanskega dualizma bistva. Ko bi bil, bi
bila pretrgana vsaka vez med delom in kapitalom, bila bi različni bistvi
in kot taka večna ekstrema. Odtujitev bi bila prav tako večna in človek
bi bil večen suženj svojega dela. To bi bila njegova usoda.
Ker pa ni usoda, je kapital — ta »religija vsakdanjega življenja« —
v odnosu do zgodovine kot take in še posebej v odnosu do sveta, v kateri
je filozofija preraščena in uresničena, to je do komunizma, iluzorna de-
janskost. Zato je nosilec vsega gibanja v temelju vendarle človek. Prav
zato, ker je bistvo, delo, človekovo bistvo, čeprav odtujeno kot predikat
(vendar ne v ne-bistvo!) v vsaki svoji zgodovinski obliki v temelju to,
kar je, namreč človekovo bistvo.
Da bi človek ohranil rezultate civilizacije, pridobljene produkcijske
sile, postane le nujno, da uniči »podedovane oblike«, v katerih so bile pro-
dukcijske sile ustvarjene. Naloga obdobja kapitala je ustvariti obilje bo-
gastva. odnosov itd., zakaj najprej je treba vse to ustvariti, da se potem
lahko usvoji.
12.	739
Kapital, čeprav »po svoji naravi sami omejen, stremi po univerzalnem
razvoju produktivnih sil in je tako postavka novega produkcijskega na-
čina, ki ne temelji na razvoju produktivnih sil, da bi reproduciral opre-
deljeno stanje in ga kvečjemu razširil, temveč je kot svobodni, neovirani,
progresivni in univerzalni razvoj produktivnih sil samih postavka družbe
in zato njene reprodukcije, kjer je edina postavka prehajanje izhodišča.«
(Marx. Gr., str. 438.) »Vsekakor razvoj ni samo na stari bazi, temveč je
razvoj te baze sam e.« (Prav tam, str. 439.)
Kapitalsko obdo-bje ustvarja objektivno in subjektivno možnosti nove
družbe. Se pa sam. ker je »živo protislovje«, tudi odpravlja. »Sam kapital
je protislovje v procesu (s tem), da skuša reducirati po eni plati nujno delo
na minimum, medtem ko po drugi plati postavlja delovni čas kot edino
mero in vir bogastva...« (Marx, Gr., str. 593.) »Dejansko bogastvo se
manifestira.. v neverjetnem nesorazmerju med uporabljenim delovnim
časom in njegovim produktom . . . Delo se ne kaže več tako zelo kot vklju-
čeno v produkcijski proces, kot se človek vede kot varovalec in regulator
produkcijskega procesa samega.« (Prav tam. str. 592.) Kolikor nehuje biti
delo v neposredni obliki vir bogastva, »preneha in mora prenehati biti de-
lovni čas njegova mera in zato menjalna vrednost (mera) uporabne vred-
nosti.« (Prav tam, str. 593.)
Kapital, ki je vrednost, se torej sam odpravlja prav zato, ker je vred-
nost. S svojim razvojem se razvrednotuje, in če ga ne prehiti revolucija, se
razvrednotuje vse do praktične samoizgube kot vrednosti, ko začne delovati
»brezvrednostno« enako kot naravne sile. Tako se sesuje prvi temelj kapi-
talskega obdobja. Prav tako je »v reprodukcijskem procesu velike indu-
strije vzpostavljeno delo posameznika v njegovem neposrednem bivanju
kot preraščeno posamezno, to je kot družbeno delo. Tako pade druga baza
tega družbenega procesa.« (Prav tam, str. 597.)
V komunizmu je družbenemu razumu podvrženo vse družbeno gi-
banje. Vse mistične tančice odpadejo: »Podoba družbenega življenjskega
procesa, to je materialnega produkcijskega procesa, izgubi svojo mistično
tančico šele tedaj, ko kot produkt svobodno udružbljenih ljudi stoji pod
njihovo zavestno plansko kontrolo.« (Marx. Kapital I, CZ, str. 94.) Zavest
opredeljuje dmažbeno bit in ne družbena bit prisiljujoče zavesti, še bolje,
nista si več v nasprotju, to je bistvo revolucionarne prakse (3. teza o Feuer-
bachu). Ali kakor je rekel že Hegel za svoj čas: kar je umno, je resnično,
in kar je resnično, je umno.
Da bo postalo delo posameznika neposredno družbeno pomeni, da je
odpravljena delitev dela, temelječa na menjavi. To terja z ene strani avto-
matizacijo produkcije, to se pravi produkcijski proces, v katerem ni po-
trebno posredovanje neposredne človeške delovne sile kot vezi med enim
in drugim strojem, ki človeka neposredno vključuje v svoj mehanizem kot
živi stroj; z druge strani pa tudi vsestransko razvito zmožnost individuov
upravljati ta avtomatični proces. Obe postavki se razvijata že v kapita-
lizmu, v kapitalskem obdobju sploh.
(Nadaljevanje v prihodnji številki)
740
Delovna morala v naših podjetjih
stane Možina
V dneh od 15. do 17. marca ti. je bil v Ljubljani simpozij z de-
lovnim naslovom »Mesto morale v sedanji fazi«. Udeleženci so obrav-
navali različne teme, ki so se tikale raznih teoretičnih in praktičnih
vprašanj morale; med drugim je bila tudi poudarjena problematika
delovne morale v podjetjih. Avtor članka je prispeval na simpoziju
diskusijski prispevek, ki ga tu objavljamo.
Najprej bi se morali ustaviti pri vprašanju, kaj je morala nasploh in
pozneje kot poseben aspekt, kaj je delovna morala. Po raznih poročilih
in referatih in razpravah na tem simpoziju, bi lahko rekli: morala je ena
izmed oblik človekovega bivanja, njena vloga je določena predvsem s člo-
vekovim bistvom. To je zavestno spreminjanje humanih in nehumanih
nasprotij v človeku in v njegovih odnosih s svetom v bolj človeške po-
larnosti. Družbena funkcija socialistične morale je v nenehnem družbenem
obvladovanju teh nasprotij, ki se ga dejavno, zavestno in ustvarjalno
udeležuje vse širši krog ljudi in ki z razvojem socializma dobiva vse večjo
vlogo v oblikovanju medčloveških odnosov. — Morala je torej kategorija
zavesti projicirana v odnose med ljudi. Nemorala pa je kot nasprotje mo-
rale razvit odklon od nekih norm, neke regularnosti ali načelnosti. Nemo-
ralno je zato vsako zavestno storjeno dejanje ali nedejanje, opuščanje de-
janja ali prikrivanje dejanja drugih zaradi svoje koristi, ali pridobi-
vanja prednosti ali koristi ožje skupnosti, ki ji kdo pripada. Moralno stanje
v družbi ustreza nekemu naravnemu, normalno zdravenmu stanju, razvi-
janje nemorale pa bolezenskemu stanju, ki podira družbeno ravnotežje.
Za praktično družbeno življenje in njegov razvoj (zlasti gospodarski) je
nujno potrebno, da se izoblikujejo razmeroma stabilna moralna razso-
janja in stališča nasproti pretirano dialektiziranim in relativiziranim mo-
ralnim kriterijem.
Delovna morala pa bi bila, če bi hoteli sklepati po gornjih navedbah,
kategorija zavesti, ki vlada v odnosih med ljudmi, v delovnih organiza-
cijah, ki določa njihovo vedenje in dejavnost, ki vzdržuje na razmeroma
visoki ravni sistem vrednot, ki naj jih vsakdo ceni, in obenem obsoja vsa-
kogar, kdor jih zametuje.
741
o delovni morali v podjetjih je bilo napisano že dosti in če pobrskamo
po literaturi, vidimo, da razni avtorji navajajo razne ugotovitve in defi-
nicije o delovni morali. Nekateri menijo, da je delovno moralo težko opre-
deliti, sodijo namreč, da sestoji iz več faktorjev, ki po eni strani meje na
zadovoljstvo pri delu. po drugi strani pa na delovno pripravljenost. Drugi
zopet menijo, da je delovna morala precej otipljiv pojem, da velja za sta-
lišča posameznikov, za njihove odnose do članov delovne skupine in same-
ga dela v smeri čimbolj popolnega izkoriščanja svojih zmožnosti ter zado-
voljevanja osebnih in skupnih potreb. Ti drugi menijo, da je nizka delovna
morala dokaj konkretno zaznavna v slabih delovnih uspehih, slabih medse-
bojnih odnosih, in postavljajo analogijo, češ kar pomeni »zdravje za te-
lesni organizem, pomeni delovna morala za delovni organizem — podjetje«
in podobno.
Eden izmed znanstvenikov, ki so se sistematično ukvarjali z vpra-
šanjem delovne morale v podjetjih, je bil M, Viteles (Motivation and Mo-
rale in Industry, 1953), Le-ta pravi o definiciji delovne morale naslednje:
Morala je stališče individua o njegovem zadovoljstvu z željo za nadalje-
vanjem in s pripravljenostjo (stremljenjem) za doseganje osebnih ciljev,
ciljev delovne skupine, ali organizacije, ki ji pripada; pomemben vidik
morale je občutek individua, da deli osnovne namene skupine, katere
član je, in da ima občutek možnosti, da lahko uporablja vse svoje zmož-
nosti. in da opravlja svoje delo z energijo, navdušeno, s samodisciplino,
ki sloni na prepričanju, da so njegovi cilji — osebni in socialni ideali —
kljub oviram in sporom vredni zavestnega napora. In nadalje pravi avtor,
da je nizka delovna morala tesno povezana s spori v podjetjih, z nezado-
voljstvom. z nizko produktivnostjo, prekinitvami dela (stavkami), z odpo-
rom proti spremembam ipd. In še nadalje pravi: delovna morala ni nekaj,
kar bi se dalo kupiti ali naročiti, pa tudi ne nekaj takega, o čemer bi mogli
koga na silo prepričati. Delovno moralo lahko ustvarimo samo s tem, da
vnašamo v delovno situacijo neke 'pogoje, faktorje in elemente, ki omo-
gočajo njen razvoj. Na raven delovne morale predvsem vplivajo faktorji,
ki se tičejo konkretnega dela, delovnega okolja, nagrajevanja, odnosov do
predpostavljenih in sodelavcev v skupini ali kolektivu,
George D. Halsey (povzemamo po podobnem simpoziju, ki je bil v
letu 1954 v Michiganu) definira moralo v delovni organizaciji kot čustveno
pripravljenost posameznika, ki ga usposablja za to, da dela več in bolje,
ne da bi postal pri tem bolj utrujen; delovna morala je pogoj, da se indi-
viduum dejavno vključi v prizadevanje skupine, s katero dela, naredi, da
je manj občutljiv za zunanje vplive in da laže premaguje težave, ki na-
stajajo pri delu. — V študiji, ki jo je delal James C. Worthy (objavljeni
na istem simpoziju) in ki je zajela probleme delovne morale, so ugotovili,
da sta morala delavcev in učinkovitost upravljanja tesno povezani s
stopnjo, do katere je organizacija integrirana. Integracija ni dosežena,
kadar se organizacija srečuje samo z zahtevami formalne — tehnične lo-
gike. Obstaja precej podjetij, ki imajo logično tehnologijo, izpeljano delitev
dela in hierarnijo kontrole, pa so popolnoma dezorganizirana z vidika od-
nosov z ljudmi. Take organizacije so integrirane samo na papirju, v
742
resnici pa so frustrativne z vidika odnosov in učinkovitosti. — In nadalje
povzemamo iz podobne študije Daniela Katza (The Survey Research Center
of the University of Michigan), da delovna morala ni enotna, temveč je
sestavljena iz različnih faktorjev; npr. pravo notranje zadovoljstvo pri delu
je zadovoljstvo, ki izvira iz tega, da delavec opravlja neko delo uspešno
in z interesom, in ni nujno, da bi bilo to povezano z njegovo identifika-
cijo s podjetjem; zadovoljstvo s podjetjem je menda bolj stvar delav-
čeve osebne presoje, to je, da je splošna situacija v podjetju taka. da
nahaja v njem zadovoljstvo. — Poudarili bi še ugotovitev (A. K. Rice:
Productivity and Social Organization. Tavistock Publications 1958), ki
pravi, da je za raven delovne morale posameznika, pa tudi delovne sku-
pine ali kolektiva, pomembno pojmovanje o uspešnosti podjetja. Ce imajo
člani kolektiva občutek (mnenje), da je podjetje uspešno, potem je de-
lovna morala visoka in imajo zaposleni dejaven odnos do dela. Analogno
s tem postavljajo drugi tudi odnos med vodjo in delovno skupino, in sicer
tako, da produktivna skupina meni, da ima sposobnega vodjo, in narobe,
uspešen vodja meni, da ima za sodelavce člane delovne skupine z visoko
delovno moralo in delovnim učinkom.
Torej je o delovni morali več definicij in ugotovitev, ki bi jih lahko še
navajali, vendar nam že te dokaj pojasnjujejo pojem in bivanje delovne
morale. Kot smo že uvodoma ugotovili, moramo reči, da je tu več dejav-
nikov — vrednot, ki ustvarjajo obstoj delovne morale in vplivajo nanjo.
Toda kakšni so ti faktorji, kako delujejo in od česa so odvisni?
—	Eden izmed osnovnih dejavnikov je osebni dohodek, toda ne morda
zgclj višina, temveč odnos med opravljenim delom in prejetim dohodkom.
Zaposleni v ipodjetju obsojajo tistega in tiste, ki si žele ali jim uspe dobiti
večji dohodek brez ustrezne množine dela. Ce v podjetju obstoje takšne
možnosti ali so se že dogodili takšni primeri, potem delavci ne verjamejo
v objektivnost meril za delitev dohodka, s tem je zanikana pravičnost de-
litve in delovna morala upade. Miselna usmerjenost posameznika se pre-
nese iz delovne dejavnosti in ustvarjalnosti na področja iskanja zvez in
poznanstva, zahtev po poviških, nastajajo pritožbe, nesoglasja, pristra-
nosti itd.
Lahko bi poudarili v tej zvezi neke misli, ki so bile izrečene na
ljubljanskem simpoziju, in sicer, da so viri moralnih odklonov v delovnih
organizacijah največkrat delitveni odnosi v najbolj splošnem pomenu
besede. Danes je delitveno merilo še vedno delo. ne človekova potreba.
To nerešeno protislovje poraja mnoga moralna zla in odklone v poslovni
politiki in delitvi dohodka, ki terjajo ne samo gospodarske reforme, temveč
hkrati tudi moralno reformo.
—	Posebej bi bilo treba obravnavati postavko, ki se tiče strokovnega
znanja in zmožnosti za delo. Ta postavka se v različnih delovnih organi-
zacijah različno ceni. Kakor je to dostikrat napisano na papirju, pa je
stvar lahko v praksi popolnoma drugačna. Ce zaposleni v praksi občutijo,
da to ni le na papirju, temveč da se ljudje po teh merilih tudi postavljajo
na delovna mesta, da se to upošteva pri kandidiranju ob raznih razpisih
za odgovorna delovna mesta, da se to prvenstveno ceni in nagrajuje,
743
potem to vsekakor vpliva na stališča in dejavnost članov delovne skupine
ter v zvezi s tem na dvig njihove delovne morale, in narobe, če tega ob-
čutka ni, delovna morala upade.
—	Podoben je položaj, če se upoštevajo zveze in poznanstva. Ce za-
posleni občutijo, da je v glavnem le to vir napredovanja, potem je delovna
morala prav gotovo nizka, ker se vsa prizadevanja posameznikov na-
ravnajo v to, da iščejo osebna poznanstva, priporočila in v zvezi s tem
razne ugodnosti. Delo in delovno ustvarjanje je odmaknjeno na stransko
pot — za tiste, ki morda še menijo, da se edino z resnim in poštenim de-
lom da kaj doseči. Torej čim manjša je ta postavka, tem večja je delovna
morala.
—	Zadovoljstvo pri delu je ambivalentno. Zadovoljen je vsekakor
tisti, ki dosega primerne delovne rezultate, velikokrat pa tudi tisti, ki ni-
česar ne dela, ki živi na račun drugih. Razlika je v notranjih vrednotah,
ki si jih je posameznik ustvaril ali tudi ne, mislimo pa. da lahko vsaj za
večino proizvajalcev rečemo, da teh vrednot nimajo popačenih in da čutijo
zadovoljstvo pri delu šele takrat, ko resnično kaj narede.
—	Do neke meje je podoben položaj, ki se tiče postavke »odkritost
in poštenost v medsebojnih odnosih«. Vprašanje je, koliko se tega danes
držimo, koliko to upoštevamo, oz. koliko bi to morali upoštevati. Pa ne
samo zaradi izboljšanja odnosov, tudi zato ker s svojo pričujočnostjo —
kar je odvisno od negativnega ali pozitivnega predznaka — veča ali slab-
ša delovno moralo.
—	O učinkovitosti dela vemo, da je precej odvisna od iniciativnosti,
to je od tega, ali se vnašajo v obstoječe delo nove delovne metode, za-
misli in navade. Velikokrat dajejo zaposleni razne predloge, vprašanje je,
koliko se to upošteva in koliko se dajejo možnosti za njihovo realizacijo.
Delovna morala se prav gotovo poslabša, če kdo vidi, da kljub dobrim
nameram in predlogom ne dobi priznanja, da se zamisli ne upoštevajo in
da ni izboljšav, bodisi v učinkovitosti. dela ali v omiljevanju težav, ki
nastopajo v zvezi z raznimi delovnimi pogoji.
—	Isto velja za upoštevanje osebnega mnenja ali za dobivanje raznih
priznanj za delo. Vsako delo, predvsem pa tisto, kjer je udeležena požrtvo-
valnost, humanost akcije in podbno, ne more biti plačano. Ljudje navse-
zadnje tudi niso samo materialna, so tudi družbena bitja in si žele za
delo, ki je bilo dobro opravljeno, priznanja sodelavcev, skupine, vodstva in
drugih. Tudi vodilni si žele priznanja sodelavcev in podrejenih, pa čeprav
bi bilo to v najbolj preprosti besedni obliki. Lahko rečemo, da se pri tistih,
ki so dobili kakršno koli priznanje, ali pri tistih, ki imajo občutek, da je
bilo njihovo mnenje, če že ne v celoti, vsaj deloma upoštevano, poveča
delovna morala, to je, da z večjim zagonom in dejavnostjo rešujejo pro-
bleme pri svojem delu, da z manj energije opravijo več kvalitetnega dela.
Da bi ugotovili, v kakšni meri obstoje navedene postavke v praksi,
smo v obliki pilotne študije anketirali vzorec zaposlenih v nekem večjem
podjetju. Vprašali smo jih naslednje:
»Velikokrat govorimo o delovni morali, o kateri menimo, da je nizka
ali visoka, zadovoljiva ali nezadovoljiva in podbno. Vsekakor menimo, da
744
je viska morala povezana z učinkovitim delom in z zdravimi odnosi v de-
lovni organizaciji. Z drugimi besedami, morala se nanaša na stališče posa-
meznikov in skupine, da uporabljajo vse svoje znanje in zmožnosti, da
bi dosegli čim večje osebne usprehe v skladu s skupnimi cilji. Ker morala
ni nekaj takega, kar bi se dalo kupiti ali naročiti, temveč se razvija samo,
če vnašamo v delovno situacijo določene dejavnike ali pogoje, ki omogo-
čajo njen razvoj, bi bila naša skupna naloga, da ocenimo spodaj navedene
elemente, ki vplivajo na stopnjo delovne morale, in sicer z vidika, koliko
a) jih danes upoštevamo in b) koliko bi jih morali upoštevati. Ti dejav-
niki so:
Zmožnost za delo, strokovno znanje, zveze in poznanstva, dohodek po
delovnem učinku, zadovoljstvo pri delu, medsebojni odnosi, spodbudnost v
delu, priznanje za delo in upoštevanje osebnih mnenj. (Vsako postavko
so vprašanci ocenili tako, da so obkrožili ustrezno številko na dani lestvici
odgovora).
Anketirali smo vzorec delavcev, vzorec vodilnih in vse člane DS. Re-
zultate smo obdelali ločena in skupno, tako da smo dobili primerjalne
podatke.
Na grafikonu št. 1 so prikazani odgovori vseh vprašanih, da lahko
vidimo razliko med tem, kako anketirani mislijo, da upoštevamo posa-
mezne postavke, ki se tičejo delovne morale danes, in koliko bi jih mo-
rali upoštevati.
1	— Zmožnost za delo
2	— Strokovno znanje
3	— Zveze in poznanstva
4	— Dohodek po delov, učinku
5	— Zadovoljstvo pri delu
6	— Medsebojni odnosi
7	— Iniciativnost pri delu
8	— Priznanje za delo
9	— Upoštevanje osebnega mnenja
74.5
Vidimo, da obstoje precejšnje razlike, npr. anketirani menijo, da da-
nes upoštevamo »sposobnost za delo« v 48®/o, morali pa bi jo upoštevati
v 92®/o, dalje »strokovno znanje« danes upoštevamo v 56 "/o, morali pa bi
ga upoštevati v 91 */o, narobe za »zveze in poznanstva« danes čislamo kar
v 71 <>/0, povsem zadosti pa bi bilo, če bi bilo le-teh okoli 17 "/0; o »dohodku
po delovnem učinku« vsi anketirani menijo, da ga upoštevamo le v 41 "/o,
morali pa bi ga v 95 "/o itd. Nadaljnjih odstotkov ne navajamo, ker so
razlike zelo jasno vidne v grafikonu. Iz grafikona je predvsem razvidno to,
da ni prav nobene postavke, o kateri bi lahko trdili, da ji je v današnjih
razmerah in položaju ustreženo. Razlike med današnjih stanjem in tem.
kako bi moralo biti, so pri posameznih postavkah statistično pomembne
in se gibljejo od 25 do 60 V» in več. To se pravi, da obstoji razlika med
besedo in dejanji, saj tako lahko sklenemo, če upoštevamo stališča in
mnenja anketiranih. Z drugimi besedami, pogosto govorimo o tem. kako
smo dosegli že visoko stopnjo integriranosti posameznih dejavnikov de-
lovne morale kot: tovariški odnosi, pravičnost pri delitvi osebnega dohod-
ka, upoštevanje strokovnosti itd., tisti, ki so zaposleni v praksi, pa menijo
drugače. —■ Ne moremo se sedaj spuščati v razpravo o tem, ali ti odgo-
vori drže ali ne, ali so morda vrednote — objektivno vzete — v praksi
uresničene bolj ali manj, kot bi se zdelo po subjektivnih odgovorih, in
podobno. Lahko se postavimo na stališče: kakršno je občutje in mnenje
posameznikov, ki smo jih vpraševali, takšni so njihovi odgovori in ver-
jetno se oni po tem v praksi tudi ravnajo. Da v tem podjetju ne more biti
visokega in zdravega delovnega ozračja, je jasno, vprašanje pa je sedaj,
kako je z delovno moralo in posameznimi dejavniki, ki vplivajo nanjo, v
drugih podjetjih.
Oglejmo si še diagram št. 2, ki nam kaže razlike v stališčih med de-
lavci, člani DS in vodilnimi nameščenci v tem podjetju.
Zaporedne številke nam označujejo i^te postavke kot zgoraj, krivulje
pa nam kažejo razlike med anketiranimi skupinami. Zanimivo je, da de-
lavci izmed vseh najbolj kritično ocenjujejo današnje stanje delovne mo-
Grafikon 2
746
rale. Posameznim dejavnikom dajejo najnižje kvantitativne oznake, razen
za tretjo postavko, to je »zveze in poznanstva«, ki ji pripisujejo v da-
našnjem položaju najvišjo stopnjo. Člani DS in vodilni bolje ocenjujejo
navadne dejavnike, vprašanje je, ali zaradi tega, ker bolje poznajo polo-
žaj, ali pa zato, ker so nekoliko odmaknjeni od resničnega dogajanja v
^ praksi. Sodeč po krivulji so glede delovne morale še najbolj optimistično
razpoloženi vodilni kadri, ki dajejo najvišjo oceno, člani delavskega sveta
so nekako v sredi med vodilnimi in delavci. Vodilni so značilni še po tem,
da dajejo razmeroma nizko oceno postavki »zveze in poznanstva« in tako
s svojo oceno menijo, da člani DS in delavci nekoliko pretiravajo, ko so-
dijo, da ima danes postavka »zveze in poznanstva« precejšnjo vlogo.
Bodi kakor koli, morda je več vzrokov, da menijo eni tako, drugi
drugače za nas je pomembno, da obstoje piomenljive razlike med tem, kako
so danes upoštevane določene vrednote in dejavniki, ki vplivajo na
splošno in delovno moralo, na zavest in stališče posameznikov ter njihovo
delo, in tem, kako si to žele oz. mislijo, da bi to moralo biti v delovni orga-
nizaciji, da bi posameznike kar najbolj motiviralo in spodbujalo k delu
in obenem na višjo stopnjo delovne morale. Ne samo to, razlike so vidne
tudi med posameznimi vrstami delavcev, funkcionarjev in vodilnih in s
tem v zvezi je seveda tudi različno njihovo pojmovanje, zastopanje mnenj,
ravnanje, kreiranje poslovne in kadrovske politike itd.
Ce želimo zmanjšati razpon med današnjim in prihodnjim stanjem —•
nivojem delovne morale in produktivnosti, potem bi bilo potrebno ne samo
analizirati današnjo situacijo, temveč tudi zboljševati razmere in dejav-
nike, ki vplivajo in oblikujejo delovno situacijo in moralo vseh zaposlenih.
Povzetek
Avtor v svojem članku obravnava problematiko delovne morale, ki je
premalo obravnavana v naših .p>odjetjih. Svoje misli začenja z simpozija o
morali v Ljubljani in nadaljuje z ugotovitvami adekvatne pilotne študije v
nekem večjem podjetju.
Raziskava je ugotovila, da dejavniki, ki vplivajo in pospešujejo delovno
moralo, niso upoštevani tako, kot bi morali biti. Razlike med tem, kako je
danes in kako bi moralo biti, so pri posameznih postavkah od 25 do 60 "/o in
več. Dejavniki, ki vplivajo in oblikujejo delovno moralo, so: zmožnost za delo,
strokovno znanje, zveze in poznanstva, dohodek po delovnem učinku, zado-
voljstvo pri delu. medsebojni odnosi, iniciativnost v delu. priznanje za delo in
upoštevanje osebnega mnenja.
Razlike so bile ugotovljene tudi pri različnih skupinah anketirancev. Tako
so današnjo situacijo glede nivoja delovne morale najbolj kritično ocenili
delavci, nato člani DS, najbolje pa vodilni kadri.
Zaključek je, da morala ni nekaj, kar bi se dalo naučiti ali naročiti, ampak,
da obstoji le takrat, kadar so zagotovljeni zanjo vsaj minimalni pogoji. Ce
posameznik občuti in ve, da se pri delu upošteva znanje, sposobnost, učinek,
iniciativa... bo na tem gradil in skušal dosegati primerne rezultate, če tega ni,
posameznik gradi na zvezah in poznanstvu in podobno. Za dvig delovne morale
in s tem delovne ustvarjalnosti je potrebna ustrezna analiza današnjega stanja
in na podlagi tega krepitev vrednot in činiteljev, ki vplivajo in oblikujejo
delovno moralo, to je zavesten in dejaven odnos posameznika do osebnih in
skupnih ciljev.
747
Sociološki kriteriji v graditvi mestnih naselij
Zdravko Mlinar
Optimalno število in struktura prebivalstva mesta
Znani sociolog Louis Wirth, je zapisal, da mesto v »sociološke namene
lahko definiramo kot razmeroma obsežno, gosto in trajno naselje družbeno
heterogenih prebivalcev«.' Na prvo mesto torej postavlja število prebi-
valcev (obsežno naselje), potem gostoto naseljenosti, kot tretji element pa
upošteva heterogenost prebivalstva. Vse te tri elemente lahko štejemo
za značilno demografsko osnovo, iz katere sledijo druge — bolj specifično-
sociološke karakteristike mesta. Cim večje je število prebivalcev, čim bolj
gosto je mesto naseljeno in čim bolj je heterogeno, tem bolj izrazite so vse
značilnosti, ki so povezane z urbanizmom.
Društveno življenje posameznega mesta je močno odvisno od tega,
koliko prebivalcev šteje mesto, kakšno je to prebivalstvo (demografska
struktura) in kakšno je razmerje med tem prebivalstvom in prostorom,
na katerem prebiva (gostota naseljenosti). Ker pa imamo v družbenem
življenju mesta opraviti z različnimi želenimi in nezaželenimi pojavi, ki jih
skušamo obvladati z zavestno in načrtno akcijo, to pomeni, da lahko spre-
menimo (vplivamo na) posamezne vidike tega življenja še s tem, da spre-
menimo število, strukturo in gostoto prebivalstva.
Število prebivalcev, njihova struktura in gostota naselitve — vse to
je sicer že tudi samo odvisno od načina proizvodnje, transportne tehnike
itd. Ce pustimo ob strani okvirno zgodovinsko genezo determinizma nase-
ljevanja ljudi, človek seveda na dani stopnji razvoja proizvajalnih sil še
vedno lahko tudi načrtno izgrajuje taka naselja, ki relativno najbolj ustre-
zajo njegovim potrebam. Tu se zastavlja vprašanje, kakšna so tista mesta,
ki najbolj ustrezajo potrebam mestnih prebivalcev (in prebivalcev iz
njihovega zaledja). Preden se lotimo razpravljanja o sredstvih in načinih,
kako naj bi dosegli želeni cilj, je treba imeti jasno predstavo, kaj želimo.
Optimalno velikost mesta je relativno lahko določiti z vidika enega
samega kriterija; nasprotno pa se zdi skoraj brezupno prizadevanje, da bi
' Louis Wirth »Urbanism as a Way of Life« v knjigi: Paul K. Hatt and
Albert L Reiss — »Cities and Society«, 1957.
748
ugotovili velikost mesta, ki bi bila optimalna po vseh relevantnih krite-
rijih hkrati. »Optimalna velikost mesta je po določenih kriterijih popol-
noma različna od optimalne velikosti, do katere pridemo po drugih kri-
terijih.«^
Poleg tega je treba računati s tem, da optimalna velikost mesta ni nič
stalnega, kar bi lahko ugotovil enkrat za zmeraj, temveč se — v odvisnosti
od družbeno-ekonomskih razmer — močno spreminja. Tisto, kar je morda
1. 1945 bilo optimalna velikost mesta v Sloveniji, nikakor ne bi bilo to
tudi v današnjih razmerah, še manj pa recimo 1. 1980. Ce npr. upoštevamo
samo razvoj prometa, povečano motorizacijo (in iz njo povečano prostorsko
oddaljenostjo, ki jo je mogoče premagati v istem času oziroma z istimi
stroški), dobimo že precej spremenjeno predstavo o tem, kakšno je opti-
malno število prebivalcev.
V Veliki Britaniji so skušali ugotoviti optimalno velikost mesta zlasti
v zvezi z načrtovanjem t. im. »novih mest«. Pri graditvi povsem novih
mest namreč lahko najbolj popolno uveljavimo določeno zamisel, ki naj
zagotavlja optimalne možnosti za družbeno življenje v mestu. Pri tem so
formirali nekaj vidikov, od katerih naj bi bila odvisna spodnja in zgornja
meja velikosti mesta.
Dejavniki, ki določajo gornjo mejo, so:
1.	prebivalci naj stanujejo v takšni odaljenosti od delovnega mesta
ter trgovskih in kulturnih središč, da jo lahko prehodijo l>eš ali prevozijo
s kolesom, da bi zmanjšali potrebo po lokalnem prometu;
2.	bistveno je omogočiti stik s pokrajino;
3.	v velikih enotah je težko doseči občutek državljanske zavesti in
enotnosti.
Dejavniki, ki določajo spodnjo mejo:
1.	čim večja je skupnost (mesto) — do neke meje — tem višja je
raven socialnih in kulturnih storitev, trgovin idr.; px)d neko mejo pa je
le-te težko zagotoviti in le z velikimi stroški, če jih je sploh mogoče;
2.	čim manjša je skupnost, tem težje je zagotoviti ustrezno razno-
vrstne dejavnosti, tako da bi lahko.zaposlili vse moške in ženske;
3.	v zelo majhnih mestih ni verjetno, da bi lahko vsem različnim
skupinam zagotovili uravnoteženost glede na dohodek in družbeni položaj.'
Kot smo že opozorili, razmere družbenega življenja v mestu niso od-
visne samo od števila prebivalcev, temveč prav tako tudi od njegove
(demografske) strukture. Zato tudi s tega vidika lahko postavljamo me-
rila, kaj je in kaj ni optimalno. Ali nam gre za določeno strukturo pre-
bivalstva? Zakaj? Kako je mogoče spremeniti strukturo v želeni smeri?
Mesto kot globalna družbena oblika predpostavlja tako vsebinsko (z
vidika potreb, aktivnosti, odnosov ipd.), kot korekturno relativno zaklju-
čeno in celovito grupacijo prebivalcev. Z vidika strukture prebivalstva to
pomeni, da so zastopane vse osnovne strukturne kategorije (moški, ženske,
otroci, mladina, odrasli in stari ljudje ipd.) in da so le-te v medsebojnem
^ Otis Dudly Duncan, »Optimum Sique of Cities«, gl. op. cit. pod 1.
' J. B. Cullingworth, The Scope and Nature of Urban Studies, predavanje
na Institutu za sociologijo, 1964.
749
ravnotežju. Ce ta pogoj ni izpolnjen, nastajajo najrazličnejši socialni pro-
blemi in anomalije v družbenem življenju mesta.
Vzemimo za ponazoritev samo nekaj primerov, npr. neuravnoteženo
strukturo po spolu in starosti. V procesu intenzivne — in ne zadosti na-
črtne — industrializacije in urbanizacije se v posameznih mestih, kjer pre-
vladuje ena sama panoga gospodarske dejavnosti, kaže nesorazmerje med
številom moških in žensk. Iz tega »zelo preprostega« dejstva pa izhajajo
daljnosežne posledice oziroma problemi, ki jih v dosedanji praksi nismo
učinkovito reševali. Pojavlja se veliko število samcev (npr. moških, zapo-
slenih v težki industriji, rudarstvu ipd.), ki si ne morejo osnovati družine
in živet normalnega družinskega življenja; poleg tega pa so — ravno zato
■— še v slabšem položaju, ker ne dobijo svojega stanovanja in pogosto
stanujejo kot podnajemniki, plačujejo visoke najemine itd. V zvezi s tem
so nadalje neustaljeni, pogosto se preseljujejo in prestavljajo z enega de-
lovnega mesta na drugo itd.
Pri strukturi prebivalstva po spolu se zdi. da je razmeroma še najlažje
postaviti merilo, kaj lahko štejemo za optimalno. Optimalna je struktura,
ko je število moških in žensk enako.Načrtno usmerjanje procesa urbani-
zacije v Sloveniji bo — s tega vidika — izpolnilo svojo nalogo tedaj, ko
bo v mestih dosežena vsaj približno uravnotežena struktura. Pretem pa
bomo dobili pravo predstavo o težavnosti problema le na osnovi analize,
ki bi pokazala, koliko mestnih naselij in v kolikšni meri se oddaljuje od
optimalnega stanja.
Po mnenju nekaterih strokovnjakov, ki se ukvarjajo s planiranjem
in razvojem mest. največji problemi v razvoju mest izhajajo iz neuravno,
vešene starostne strukture prebivalstva.® Na osnovi takšega prepričanja si
v nekaterih deželah zelo prizadevajo, da bi dosegli normalno starostno in
družinsko strukturo, in sploh posvečajo temu vprašanju veliko pozornost.
Ce nadrobneje preučujemo pomen starostne strukture za družbeno
življenje v urbanističnih naseljih (vendar do sedaj temeljitejšega razisko-
vanja ni bilo) pridemo do sklepa, da
— a) poznamo številne primere, ki kažejo neposredno povezanost sta-
rostne strukture in njenega spreminjanja s časovnim in prostorskim pla-
niranjem najraznovrstnejših možnosti za ustrezanje potrebam prebivalcev.
Posamezne starostne kategorije prebivalcev se med seboj razločujejo po
vrsti in intenziteti potreb. Zato sprememba starostne strukture pomeni
tudi spremembo potrebnega števila šol, otroških vrtcev, igrišč, spremembo
v potrebah po stanovanjih, to je v velikosti in tipu stanovanj, spremenijo
se potrebe po raznih storitvah itd. S tega vidika torej vsako učinkovito
planiranje terja, da poznamo — že bolj ali manj — spontane tendence
spreminjanja starostne strukture prebivalcev posameznega mesta. Obenem
lahko tudi načrtno vplivamo, da se ta struktura spremeni v želeni smeri,
in s tem posredno na vse drugo, kar je s tem v zvezi. S tem. da posebej
Pri tem smo seveda že upoštevali, kaj je optimalno z vidika normalnega
družbenega življenja, ne pa — recimo — ekonomske učinkovitosti ipd.
^ Glej L. E. White, »Planiranje stanovanj in stanovanjskih naselij v Veliki
Britaniji«, Urbanistični inštitut LRS. Ljubljana, 1962.
750
predvidimo določeno število stanovanj za stare ljudi npr. v novo zgrajeni
soseski, v katero bi se sicer doselila skoraj izključno le mlajša delovna sila,
se izognemo številnim problemom, ki bi sicer nastali. To pa — lahko —
zahteva precejšnja materialna sredstva prav tako kot tudi temeljito po-
znanje dinamike populacijskih sprememb.
— b) to so bili očitni primeri povezanosti socialnih problemov s sta-
rostno strukturo populacije; praksa planiranja mest pa se v nekaterih dr-
žavah naslanja še na nekatere druge, četudi ustrezna povezanost ni bila
definitivno ugotovljena. Pri tem gre npr. za prepričanje, da je uravnotežena
starostna struktura tisto, kar naj bi si prizadevali doseči z načrtnim usmer-
janjem naseljevanja v vsakem mestu in celo v vsaki soseski, in sicer —
med drugim — iz nalednjih razlogov: v vsakdanjem življenju, da bodo
nastajali tesni stiki, sodelovanje in medsebojna pomoč npr. med starimi
ljudmi in mlajšimi zakonskimi pari; starejši, da bodo v svojih neformalnih
stikih z mlajšimi prenašali nanje svoje življenjske izkušnje in s tem olaj-
ševali postopno osamosvajanje mladih zakoncev; pomagali jim bodo pri
varovanju otrok itd. Podobno bi tudi mlajši, če bi bilo ravno nujno, lahko
priskočili na pomoč starejšim ipd.
Iz navedenega je jasno razvidno dvoje, kaj se postavlja kot želeno
in zakaj naj bi bilo to zaželeno. Vendar pa se je v praksi izkazalo, da
skupno bivanje starih in mladih stanovalcev ne daje nujno stikov in sode-
lovanja. Številni urbanisti so torej izhajali od napačne ali nepreskušene
domneve. Raziskave so pozneje pokazale, da se njihova pričakovanja —
da bodo nastali tesni stiki med starimi in mladimi — niso uresničila.
Stari so se družili pretežno le med seboj, v bližini svojega bivališča in
s svojimi sorodniki — tudi na večjem prostorskem območju mesta.
Možnosti za zadovoljevanje potreb
Prebivalci, ki živijo na določenem prostoru, imajo številne potrebe,
katerih zadovoljitev si lahko zagotovijo le s skupno akcijo in (ali) skup-
nimi sredstvi. Potrebe so eden od nadaljnjih analitičnih konceptov, s kate-
rimi skušamo razčleniti in sistematizirati celotno sociološko problematiko
mestnih naselij. Na tem mestu sicer ne mislimo na splošno razpravljati
o potrebah mestnih prebivalcev; opozorili bomo le na nekatera vprašanja,
ki so lahko izhodišče za praktično ukrepanje.
Najprej se postavlja vprašanje v kakšnem tipu naselja lahko pre-
bivalci najbolj popolno ustrezajo svojim raznovrstnim potrebam. Na
splošno se kaže tendenca, da se s povečevanjem števila prebivalcev po-
večuje tudi število (in včasih kvaliteta) različnih možnosti za zadovolje-
vanje njihovih potreb. Ce upoštevamo, da je potrebno neko minimalno
število prebivalcev — npr. za razumno delovanje posameznih institucij
ali specializiranih dejavnosti, ki ustrezajo posameznim potrebam, potem
je razumljivo, da se s povečevanjem števila prebivalcev povečuje tudi
število potreb, ki jih le-ti lahko zadovoljujejo v danem naselju. V manj-
šem naselju lahko prebivalci zadovoljujejo relativno manjše število potreb
751
in sicer predvsem tiste, ki so pri danem številu prebivalcev najbolj po-
gostne in so torej najbolj splošnega značaja. V velikih mestih pa se tudi
za najbolj posebne potrebe najde zadostno število posameznikov, tako
da je mogoče organizirati njihovo zadovoljevanje.
Iz tega bi lahko sklepali — če vrednotimo čimbolj raznovrstne mož-
nosti zadovoljevanja potreb kot nekaj pozitivnega ali želenega — da je
optimalno veliko mesto pravzaprav mesto z največjim številom prebi-
valcev. Vendar nam natančnejša analiza pokaže, da se celotni učinek
v zadovoljevanju potreb posameznika ne povečuje linearno in brezmejno.
Ko število prebivalcev doseže določeno mejo, so posamezniku na voljo že
skoraj vse možnosti (storitve, naprave 1рк1.) za zadovoljitev njegovih
potreb." Nadaljnje povečevanje števila prebivalcev pa sicer lahko pomeni
še dodatno možnost za zadovoljevanja raznih drugih potreb, vendar se
obenem nujno pojavijo tudi nove omejitve, ki celotni učinek zadovolje-
vanja vseh potreb zmanjšujejo. Večmihjonska prestolnica npr. za povpreč-
nega prebivalca pomeni — v primerjavi z mestom, ki ima recimo 250 000
prebivalcev — v manjši meri pridobitev novih možnosti za zadovoljevanje
različnih potreb; bolj kot to pa, recimo, veliko izgubo časa, ki ga porabi
za svoje dnevno gibanje znotraj milijonskega mesta z zatrpanim pro-
metom; poslabšanje zdravja zaradi slabega zraka in hrupa itd.
Tam, kjer je celotni učinek v zadovoljevanju potreb posameznika naj-
večji, lahko rečemo, da se kaže optimalna velikost urbanskega naselja.
Podrobnejše raziskovanje bo lahko natančneje pokazalo, kako in do ka-
tere meje se povečujejo možnosti zadovoljevanja — novih in novih —
potreb vzporedno z večanjem še\'ila prebivalcev; obenem pa tudi — kakšne
in kolikšne omejitve se kažejo v isti smeri. S tem bi se že z enega vidika
(potrebe) približali opredelitvi optimalne velikosti mesta.
Ker se torej kažejo razlike v potrebah, ki jih imajo prebivalci različnih
strukturnih kategorij, in razlike v možnostih njihovega zadovoljevanja
v posameznih tipih mest, iz tega izhaja, da optimalna velikost mesta ni
enaka za vse prebivalce. Le za posameznike z določeno strukturo in
intenziteto potreb torej lahko ugotavljamo njim ustrezni optimalni tip
naselitve. Za različne sloje prebivalstva tako dobimo različne opredelitve
o optimalni velikosti mesta. Tu se ne moremo spuščati v razpravljanje
o številnih vprašanjih, ki zadevajo potrebe prebivalcev v mestnih skup-
nostih. Pri tem mislimo npr. na ugotavljanje vrste in intenzitete potreb,
ki se oglašajo v posameznih prostorskih enotah (stanovanje, stanovanjska
zgradba, skupina stanovanjskih zgradb, soseska, mesto kot celota, potrebe,
ki presegajo meje mestnega naselja ipd.) in v posameznih strukturnih
kategorijah prebivalstva (posamezniki z različno stopnjo izobrazbe, raz-
ličnih poklicev in dohodkov ipd.); na to. kako se v zvezi z različno pogost- '
nim oglašanjem potreb spreminja prostorsko območje, na katerem je treba
zagotoviti njihovo zadovoljevanje; kakšno je razmerje med potrebami
in aktivnostjo ali med potrebami in navezanostjo posameznika na kraj in
njegovo pripravljenostjo, da prostovoljno prispeva za njihovo zadovolje-
« Nekateri avtorji navajajo, da je takšna meja okoli 250 000 prebivalcev.
752
vanje; kakšna je prioriteta posameznih potreb in kakšne možnosti imajo
posamezniki, da izražajo in uveljavljajo svoje potrebe v okviru političnega
in samoupravnega mehanizma odločanja; ali je ustvarjena zadosti tesna
povezanost med usmerjanjem (planiranjem) nadaljnjega razvoja mest in
naselij in potrebami prebivalcev, ki bodo v njih živeli; kako spremljati
in predvidevati dinamiko spreminjanja potreb; kako zasledovati ta ne-
skladja med fizičnimi elementi in ureditvijo mesta, ki izraža potrebe iz
preteklosti, na eni strani in današnjimi potrebami ljudi, ki živijo v takem
fizičnem okolju, na drugi strani.
Tu bomo opozorili samo na eno od teh vprašanj, to je, kakšne so
dejanske in potencialne možnosti izražanja potreb. Pomen in namen
vse urbanistične dejavnosti je v tem, da zagotovi čimbolj popolno zado-
voljevanje potreb človeka in sicer ne le človeka kot posameznika, kot fi-
zičnega bitja, temveč prav tako tudi potreb, ki jih ima kot družbeno bitje.
Ob takšni načelni ugotovitvi in ob dejstvu, da vsako leto izdajamo mili-
jardna sredstva za nadaljnji razvoj mest, zidamo na tisoče stanovanj itd.,
se zdi presenetljivo, da se v praksi človeka v mestnem okolju še vedno
obravnavamo le tehnicistično. Včasih se zdi, kot da so mormalno-tehnični
vidiki graditve urbanskih naselij pomembnejši (z njimi se ukvarja večje
število strokovnjakov) kot pa analiza osnovnih življenjskih potreb pre-
bivalcev (s čimer se skorajda nihče posebej ne ukvarja).
V zvezi s tem opozarjamo na dve možnosti, ki ju doslej še nismo upo-
števali. Po eni strani gre za strokovno in znanstveno raziskovanje potreb;
po drugi pa za raziskovanje, ki bi ga lahko opravljali stanovalci sami.
V enem in v drugem primeru raziskovanje pomeni učinkovito izraža-
n j e potreb prebivalcev, ki jih sicer z dosti bolj zamotanimi in dolgo-
trajnimi postopki ugotavljajo institucije lokalne samouprave.
Zato lahko rečemo, da uspešno samoupravljanje predpostavlja stalno
raziskovanje potreb stanovalcev; raziskovanje je nujen sestavni element
resnično samoupravne prakse.	^
Ce namreč upoštevamo podatke, ki kažejo, da je družbeno-politična
udeležba prebivalcev v mestih — vsaj v tistih oblikah, kot npr. na zborih
volilcev, ki temeljijo na teritorialnem načelu — razmeroma zelo nizka,' se
nakazani pomen raziskovanja še poveča. Takšno udeleževanje ne more biti
zadosti učinkovita oblika izražanja potreb občanov; obenem so dejavni
udeleženci večinoma pripadniki le nekaterih strukturnih kategorij prebi-
valcev, medtem ko so pripadniki drugih kategorij povsem pasivni (npr.
nikdar ne izražajo svojega mnenja na sestankih, četudi imajo različne {x>-
trebe, ki bi jih želeli zadovoljevati v svoji soseski ali mestu kot celoti ipd.).
Tudi stiki med volilci in izvoljenimi predstavniki so v mestu omejeni
skoraj izključno na institucionalne oblike. To pomeni ravno stike na se-
stankih, ki so slabo obiskani. V podeželskih krajih so izvoljeni predstav-
niki in razni funkcionarji v rednih osebnih stikih z volilci. Tako lahko
prebivalci izražajo svoje potrebe v neposrednih stikih s tistimi posamez-
' Pred časom smo npr. ugotovili, da se je zborov volivcev v občini Ljub-
Ijana-Siška udeleževalo le 2 »/o volilcev, v Piranu celo le 0,5 <>/0 ipd.
13 Problemi
753
niki, ki odločajo (ali imajo največji vpliv na odločanje) o zadovoljevanju
potreb. Izvoljeni predstavniki —■ zlasti v večjih mestih — pa skorajda ne
poznajo svojih vohlcev. Volilci so zanje predvsem le anonimna množica
(o tem bomo razpravljali še kasneje).
2e iz nakazanih podatkov je razvidno, da se v mestih kažejo številne
ovire, ki omejujejo možnosti izražanja in uveljavljanja potreb prebivalcev.
Ravno zato poudarjamo, da je prav raziskovanje učinkovito sredstvo, ki
lahko močno dopolni »tradicionalne« oblike družbeno-političnega delo-
vanja. Raziskovanje pa ni le sredstvo za obveščanje organov odločanja o
potrebah prebivalcev. Rezultati raziskovanja povečujejo informiranost pre-
bivalcev o problemih in dogajanju v njegovem stanovanjskem naselju ali
mestu kot celoti. S tem se — v nekem pogledu — povečuje sfera javnosti,
v kateri vsak posameznik lahko deluje kot subjekt družbene kontrole.
Zlasti pa štejemo za pomembno to, da raziskovanje sámo lahko vpliva na
integracijo posameznika v lokalno (mestno) skupnost. Zato so v večih de-
želah že prišli do spoznanja, da je treba tudi prebivalce same čimbolj
množično vključiti v raziskovanje življenjskih razmer in problemov v nji-
hovem kraju. S tem ko prebivalci sami analizirajo različne potrebe in
možnosti njihovega zadovoljevanja na danem prostorskem območju, spo-
znavajo tudi možnosti izboljševanja danega stanja, zbuja se zanimanje
za skupne probleme, povečuje se občutek odgovornosti za dogajanje v nji-
hovem okolju in pripravljenost, da tudi prostovoljno prispevajo določene
dobrine, da bi s tem omogočili zadovoljevanje skupnih potreb.
Ali res — »osamljen človek v brezimni množici«?
Družbeni odnosi med prebivalci mesta so najbolj značilen in speci-
fičen predmet sociološkega razpravljanja o mestu in urbanizaciji. Družbo-
slovci, ki so že pred desetletji začeli raziskovati življenje v velikih in
izredno hitro razvijajočih se mestih, so strmeli nad tem, kakor različen
je položaj posameznika v taki množici v primerjavi z njegovim položajem
in družbenimi stiki v tradicionalnih podeželskih skupnostih. Na teh pri-
merjavah sloni pretirano pesimistično slikanje mestnega življenja, kjer da
je človek povsem osamljen in zapuščen v sicer velikanski, brezimni mno-
žici ljudi. Pojavila se je povodenj literature, ki je slikala človeka v velikem
mestu kot izkoreninjenega posameznika, ki nikjer več ne najde tiste
topline, človečnosti in domačnosti, ki jo je prej imel na vasi itd.
Spremembe, ki jih je povzročila zelo hitra urbanizacija, so zares pri-
nesle velik odmik od dotedanjega načina življenja in so zato nenehno
pobujale k razpravljanju. Vendar pa danes lahko rečemo, da je v prvem
valu tega razpravljanja prevladovala — kot neposredna reakcija na te
spremembe — precej enostranska podoba o družbenem življenju in druž-
benih odnosih v mestih. V mnogih primerih je šlo za napačne predstave,
ki niso temeljile na izkustvenih podatkih. Sele pred drugo svetovno vojno,
ko se je razširilo empirično raziskovanje življenja v mestu, so začeli posa-
mezni raziskovalci odkrivati, da človek tudi v tej brezimni množici ni
754
nujno osamljen, temveč ima prav tako svoje prijatelje in znance, sorod-
nike ipd. Ena od splošnih ugotovitev je bila naslednja: ni nujno, da ima
posameznik v mestu manj intimnih družbenih odnosov (prijateljev i. dr.),8
kot tisti, ki živi na vasi; le način postavljanja in vzdrževanja teh odnosov
je v mestu dosti drugačen od tistega, ki je značilen za podeželske skup-
nosti. Veliko število ljudi na majhnem prostoru, njihova heterogenost, zelo
dinamična prostorska gibljivost in druge okoliščine mestnega življenja se-
veda dajejo svoj specifični pečat tudi družbenim odnosom. Ce torej želimo
usmerjati nadaljnji proces urbanizacije tako, da bi to najbolj ustrezalo
optimalnim pogojem za združevanje prebivalcev,® moramo najprej vsaj
opozoriti na glavne značilnosti združevanja, kakršno se kaže danes.
1. Prostorsko območje sistema stikov je v mestu dosti večje kot na
vasi, naj gre za medosebne stike ali za stike, ki jih imajo posamezniki
z raznimi skupinami in ustanovami. Prav to, da ima posameznik svoje
stike »razpršene« po vsem svetu, je pogosto vodilo k napačnemu sklepu,
da sploh nima (npr. prijateljskih) stikov. Mestni prebivalci se namreč
družijo bolj po raznih posebnih interesih in v okviru interesnih zdru-
ženj, ki delujejo na celotnem območju mesta, in manj po prostorski bližini
bivališča. Pogostoma naletimo na posameznike, ki v svojem stanovanjskem
okolju nimajo nobenega znanca in prijatelja, pa se vendarle zelo živahno
družijo s številnimi prijatelji, ki živijo v drugih delih mesta. Cim bolj je
posameznik angažiran v različnih oblikah družbenega udeleževanja, tem
bolj verjetno navezuje svoje družbene stike na širšem prostorskem ob-
močju, ki presega meje soseske. To pomeni torej dvoje:
a)	takega posameznika ne moremo šteti za »problematičnega« že samo
zato, ker v svoji soseščini nima tesnejših stikov. Osebno je lahko povsem
zadovoljen s tem, da pač ima svoje prijatelje v mestu, in ničesar več ne
pogreša.	'
b)	Četudi si lahko zelo prepričljivo in logično razložimo, kako nastaja
večja prostorska raztresenost družbenih stikov posameznika, in četudi to
zanj ni nikakršen osebni problem, pa to vendarle še ne pomeni, da pri
tem ne gre za družbeni in politični problem. Vzemimo npr. volitve pred-
stavnikov za razne državne organe in za organe samoupravljanja, ki te-
meljijo na teritorialnem načelu. Ce posameznik v svojem volilnem okolišu
ne pozna drugih volilcev, je seveda v osnovi spodnesena njegova pravica,
da lahko predlaga kandidate za izvohtev v razne predstavniške organe.
Ta pravica že samo zato postane čista formalnost in prazna beseda. S tem
so podane možnosti za krepitev oblasti in njeno odtujitev od občanov.
Danes že prevladuje prepričanje, da teritorialno načelo združevanja
prebivalcev (na osnovi prostorske bližine) zmeraj bolj izgublja pomen in
da dobiva osnovno vlogo — če naj ga tako imenujemo — »funkcionalni
princip« združevanja prebivalcev, to pomeni združevanje v zvezi z oprav-
ljanjem posameznih specializiranih vlog (dejavnosti).
" Pogosto je še prav nasprotno, tj. da ima posameznik v mestu več prija-
teljev kot pa tisti, ki živi na podeželju.
' O tem, kaj so ti optimalni pogoji, bomo razpravljali še kasneje.
13.	755
Empirično zbrani podatki, ki smo jih dobili z anketo, izvedeno v
Novem Velenju, pa nam ne potrjujejo v celoti tega prepričanja. Ugotovili
smo namreč, da je približno 40 '"/o tistih anketirancev, ki imajo (enega ali
več) prijatelja v Velenju, postavilo prijateljski stik ob skupnem delu v
podjetju ali ustanovi in prav enak odstotek ob tem, ko sta človeka sta-
novala blizu skupaj (ob skupni dejavnosti v društvih in organizacijah pa
le 6 o/o i. dr.) To pomeni, da igrata obe osnovi za postavljanje prijateljskih
stikov v Velenju približno enako vlogo. Vprašanje je, kakšne podatke bi
dobili v kakšnem večjem mestu — npr. v Ljubljani. Postavljamo namreč
hipotezo, da je prostorski oziroma teritorialni princip združevanja (pro-
storska oddaljenost kot glavna in posebni interesi kot drugotna osnova),
tem manjšega pomena, čim večje je konkretno urbansko naselje.
2.	Interakcijski sistem mestnega prebivalca je stkan, bolj kot na po-
deželju, iz neosebnih, manj pa iz osebnih odnosov. »Stotine oseb, ki jih
srečuje mestni prebivalec v podzemeljskih železnicah, so zanj samo potniki
in sicer ne ve ničesar o njih; isto velja za stotine oseb, ki jedo v isti resta-
vraciji, za stotine, ki obiskujejo iste verske službe, gledališča, politične
sestanke, znanstvena predavanja, razstave, blagovnice, tovarne, urade itd.
Malo, če sploh kaj, ve o osebnostih in življenju nameščencev v trgovinah,
v katerih kupuje, o dekletih, ki posredujejo njegove telefonske pogovore,
o poštnih uslužbencih, sladoledarjih, mlekarjih, voznikih taksijev, o do-
stavljavcih, o šefih ter nameščencih in delavcih.«*"
V takem okolju ugled posameznika manj izraža kvalitete njegove celo-
vite osebnosti in moralnega »profila«, ki izhaja iz celotnosti njegovih de-
janj kot človeka; pretežno prihaja do veljave le ocenjevanje posebnih vlog,
v katerih se pojavlja le kot »delni človek«.
3.	Nadalje je značilno, da v odnosih mestnih prebivalcev prevladujejo
(oziroma vsaj zavzemajo dosti večji delež) naključni, površinski in kratko-
trajni odnosi, medtem ko gre v podeželskih skupnostih bolj za trajne,
zaupnejše odnose. Le-ti so sicer lahko prijateljski ali sovražni, dobri ali
slabi, prijetni ali neprijetni, toda večinoma trajajo dolgo, tako da so zato
lahko globlji in zajemajo celotne osebnosti posameznikov, ki so v med-
sebojnem odnosu.
Družbene odnose med prebivalci mesta lahko zasledujemo kot odnose
med prijatelji in znanci, med sorodniki in med sosedi. Tu ne bomo na
splošno razpravljali o posameznih vrstah teh odnosov. Opozorimo naj le
na določene situacije, ki jih moramo upoštevati pri planiranju in graditvi
urbanskih naselij. Tako iz našega lastnega raziskovanja kot iz literature
nam je znano, da se kažejo značilne razlike med posameznimi prebivalci
tako po njihovih dejanskih stikih (število, intenziteta), kot tudi glede na
to. kakšne in koliko stikov bi želeli imeti. Tako smo npr. ugotovili, da
28 "/o (anketiranih) prebivalcev v Velenju sploh nima nobenega prijatelja,
prav tako 28'"/o jih ima po enega, 17 "/o po dva, 18 "/o po tri ali štiri, 9 "/o
pa po pet ali več prijateljev. Takšna je torej resnična razdelitev. Pravi-
loma pa se vse študije družbenih stikov nagibljejo k temu, da štejejo kot
Pitirin Sorokin, Corle C. Zimmerman, Chorles J. Galpin, A Systematic
Source Book in Rural Sociology, The University of Minnesota Press, 1930.
756
posebno »problematične« predvsem osamljene prebivalce, to je tiste, ki
nimajo nobenega prijatelja v kraju. V našem primeru spada v to kate-
gorijo približno vsak četrti. Vendar smo iz drugih podatkov prišli do
sklepa, da bi bilo nepravilno tako presojati to kategorijo prebivalcev.
Kot smo že rekli, namreč ne gre le za to, koliko stikov in kakšne stike
posamezniki imajo, temveč tudi za to, kako jih vrednotijo. Posamezni pre-
bivalci imajo zelo različno razvito potrebo po druženju, po stikih z dru-
gimi." Obenem pa imajo tudi potrebe, da so večkrat lahko povsem v miru,
sami zase, da se jim ni treba ozirati na druge ipd. Tako si lahko predstav-
ljamo določen kontinuum, kjer je ena skrajnost popolna izolacija, ki potem
prehaja prek delne izolacije (npr. omejitev na družinski krog) do najbolj
dinamičnih oblik druženja.
V zvezi s tem si lahko zastavimo vprašanje, ali posamezniki v kon-
kretnem okolju lahko svobodno izbirajo tisto stopnjo na lestvici tega kon-
tinuuma, ki si jo želijo, ali pa se njihove želje in resničnost ne ujemajo.
Sele potem lahko definiramo »problematične primere« npr. osamljenih po-
sameznikov v množici velikega mesta ipd. Cim večja je ta dvojnost in
čim večje je število posameznikov, v določenem mestu ali stanovanjskem
naselju, ki jo občutijo, tem bolj očitno je potrebna kolektivna akcija za
izboljšanje ali spremembo okoliščin, zaradi katerih se pojavlja.
Posameznik si svojega okolja — še posebno v mestu — ne more
urejati ravno po svojih željah in potrebah. V tem pogledu mesto ali so-
seska ni povsem prostovoljna družbena grupacija. Tako fizično kot druž-
beno okolje posameznikovega bivališča je v bistvu nekaj danega in večidel
(z vidika posameznika) nespremenljivega, on lahko le izbira med enim
ali drugim okoljem, pa še v tem je zelo omejen.Zato so toliko večjega
pomena načrtne kolektivne akcije, oprte na spoznanje o njihovih potre-
bah, ki edine lahko spremenijo obstoječe stanje.
Ugotovili smo presenetljivo tendenco: čim večje število prijateljev
imajo vprašanci, tem več jih razmeroma izjavlja, da bi želeli imeti še več
stikov, kot jih že imajo. Ce je ta ugotovitev nepričakovana, pa imamo še
druge, ki se zdijo bolj »logične« in obenem terjajo, da jih upoštevamo v
naših urbanistični pohtiki v praksi. Pri tem mislimo predvsem na ugoto-
vitev, da (nezadovoljena) potreba po stikih variira v tesni odvisnosti od
časa priselitve oziroma bivanja v mestu. V naši anketi v Velenju je npr.
v celoti 72 »/o anketirancev odgovorilo, da so zadovoljni z družbenimi stiki,
" Da niti ne omenjamo, da ta potreba zelo variira glede na čas in kon-
kretni položaj.
Npr. izbira ali zamenjava stanovanja v določenem okolju, ki mu sicer
najbolj ustreza.
" Da bi dobili vpogled v to problematiko, smo v naši raziskavi v Velenju
anketirancem zastavili taka vprašanja o stikih (številu, pogostosti, vrsti), ki jih
dejansko imajo, kot tudi vprašanja, ali so s tem zadovoljni, ali bi želeli imeti
več ali manj stikov. Zbrani podatki so nam pokazali, da je bila večina tistih pre-
bivalcev, ki niso imeli nobenega prijatelja v mestu, vendarle zadovoljna z
danim stanjem. Njihova izoliranost torej ni nekaj, kar bi jim bilo — glede na
konkretne okoliščine — vsiljeno. Celo nasprotno, ravno med njimi je razme-
roma največji odstotek tistih (čeprav le 9 "/o), ki si želijo še manj stikov z dru-
gimi ljudmi v kraju.
757
ki jih imajo, 22 »/o si bi jih želelo več, 6 ®/o pa manj. Toda če pri tem upo-
števamo čas priselitve, se pokažejo precejšnje razlike. Med tistimi, ki so se
priselili v zadnjih devetih mesecih (pred anketiranjem), je kar 43 "/o od-
govorilo, da bi želeli imeti več stikov, nato se za priseljence iz obdobja
dveh let pred tem časom odstotek zniža na 29 ®/o, za priseljence iz prejšnjih
let na 19 "/o, medtem ko znaša ta delež za domačine, ki že od rojstva živijo
v kraju, le 13 »/o.
Tako povezujemo problematiko družbenih odnosov s problematiko
prostorske mobilnosti oziroma migracij. Očitno se ravno tu kaže največja
dvojnost med resnično vključenostjo v družbeno življenje (oziroma dejan-
skimi stiki) na eni, in tistim, kar si priseljenci v mestih želijo in potre-
bujejo, na drugi strani. Prav ta dvojnost pa obenem opozarja, da gre tudi
za možnosti, da bi z določenimi ukrepi v praksi zmanjšali ta razkol in
s tem olajšali uvrstitev priseljencev v mestno skupnost.
Eden od konkretnih načinov, kako je mogoče vplivati na intenziteto
medsebojnega druženja prebivalcev, se nanaša na različno ureditev sta-
novanjskega okolja. V dosedanjem raziskovanju je bilo dokazano, da npr,
razporeditev stanovanj znotraj stanovanjske zgradbe, število stanovanj v
zgradbi ali ob enem stopnišču, lega zgradbe glede na skupno dvorišče ali
ulico, način izpeljave pešpoti v stanov, naselju, lega skupnih naprav in
institucij itd. — da vse to bolj ali manj vpliva tudi na intenziteto druženja
prebivalcev. Tu so torej konkretne možnosti, da v načrtovanju in graditvi
mest z določeno ureditvijo fizičnega okolja — vsaj v neki meri — vpli-
vamo tudi na dogajanje v »družbenem prostoru«.
V praksi načrtovanja novih stanovanjskih naselij v nekaterih deželah
te možnosti že uporabljajo. Projektanti na univerzi v Darmstadtu so npr.
v vsaki večji stanovanjski stavbi v novih naseljih, ki so jih planirali, pred-
videli posebno izvedbo povezave med dvigalom in posameznimi stanovanji.
Predvideli so posebne prostore, skozi katere vodi skupni prehod za vsa
stanovanja v dveh nadstropjih, da bi se tako stanovalci pogosteje sreča-
vali in navezovali medsebojne stike.
Ta primer navajamo v ilustracijo prakse, ki je pravzaprav brez raz-
prave sprejela domnevo, da je treba z vsemi sredstvi pospeševati stike
med stanovalci in iskati še nove možnosti, da bi že s samo fizično uredi-
tvijo naselja to čimbolj dosegli. Vendar si pri tem ne zastavljajo vpra-
šanja, ali je to zares pozitivno in zaželeno, ali pa je mogoče res prav na-
sprotno. Namesto da bi izhajali iz analize družbenih vrednot in dejanskih
potreb, vse takšno prizadevanje temelji na postavkah in predsodkih.
Ce ne več, lahko rečemo, da nam podatki kažejo vsaj to, da je ne-
pravilno že à priori izhajati od domneve, da je treba vsakega posameznika
spraviti v tesnejši stik z drugimi prebivalci. Se bolj dvomljiva je upravi-
čenost prizadevanja, da bi to dosegli (že) v neposrednem stanovanjskem
okolju. Podatki o tem, v kakšni stanovanjski stavbi bi npr. Velenjčani
najrajši stanovali in zakaj, nam kažejo naslednje: 63,3 "/o vprašanih bi že-
lelo stanovati v enodružinski hiši, 21,1 »/o v manjšem bloku in samo 5,6 "/o
v stolpnici ali velikem bloku (10 "/o je neopredeljenih). Skoraj dve tretjini
anketiranih je torej odgovorilo, da bi želeli stanovati v enodružinski hiši,
758
le ena četrtina pa v manjših ali večjih blokih. Na tem mestu nas zanima
predvsem — zakaj posamezniki dajejo prednost enemu ali drugemu tipu
stanovanjskih zgradb. Se bolj konkretno: ali ima pri tem kakšno vlogo
ravno različna možnost (izpostavljenost ali omejenost) vzdrževanja stikov
z drugimi ljudmi?
Med odgovori, ki pojasnjujejo njihovo nagnjenost tipu enodružinske
hiše, je na prvem mestu (glede na število odgovorov) — »sem rad sam
zase, samostojen« na drugem — »rad bi imel mir«, nadalje pa še vrsta
razlogov, ki so jih manjkrat omenjali, ki pa vsebinsko vendarle zadevajo
problematiko družbenih stikov med stanovalci, npr. »ni se treba ozirati na
sosede«, »ne pride do prepira«, »da bi delal, kot bi hotel«, »človek je bolj
sproščen«, »nisi odvisen od nikogar«, »lahko bi imel domače zabave«, »mir
pred sosedi, ki niso vedno taki, kot bi želel«, »občutek večje prostosti«,
»bolj se razumeš z ljudmi, ker imaš manj stikov«, »nihče ti ne gleda pod
roke«, »živiš po svoji volji«, »nihče ti ne ukazuje«, »ni treba paziti na ob-
čutljivost sosedov«, »brez kontrole« itd.
V nasprotju z navedenimi pa tisti, ki bi rajši stanovali v velikem
bloku, opozarjajo prav na nasprotne razloge, npr. »rajši sem v hiši, kjer je
več ljudi«, »če si sam v hiši, si preveč osamljen«, »več možnosti za stike«,
»hitra pomoč, če bi se kaj pripetilo v stanovanju«, »ne mara samote« ipd.
Vendar je med vprašanci, ki dajejo prednost velikim blokom, relativno več
takih, ki to prednost pojasnjujejo z raznimi materialnimi oz. tehničnimi
razlogi (npr. »centralna kurjava«, »večje stanovanje«, »razgled s terase«),
kot med vprašanci, ki bi rajši stanovali v enodružinski hiši. Poleg tega jih
je — kot smo že omenili — vseh skupaj v primerjavi s tistimi, ki dajejo
prednost enodružinski hiši, tako malo, da bi jih skorajda lahko šteli za
nekakšno izjemo od pravila.
Četudi je bil namen zbiranja prikazanih podatkov predvsem ta, da
pojasnimo nekatere sociološke relevantne vidike graditve stanovanj, nam
vendarle zelo nazorno pojasnjujejo tudi problematiko družbenih stikov
med prebivalci. Proti pričakovanju smo ugotovili, da vprašanci pravzaprav
bolj poudarjajo svojo potrebo po tem, da so lahko »sami zase«, da niso
odvisni in pod nadzorstvom drugih ipd. kot pa nasprotno — potrebo po
intenzivnejšem druženju s stanovalci v njihovi zgradbi ali v soseščini.
Vsi navedeni podatki nam potrjujejo kritično pripombo, ki smo jo za-
pisati uvodoma, — da je nerealna predstava, ki temelji na domnevi, da je
človek osamljen in utopljn v brezimni množici mesta}* Zato ne more biti
vodilo praktičnega ukrepanja samo splošna zahteva, da je treba za vsako
ceno povečati intenziteto povezanosti med prebivalci. Pač pa smo prišli
do sklepa, da je treba bolj diferencirano obravnavati različne kategorije
prebivalcev; ugotavljati (raziskovati) njihove potrebe in glede na to za-
gotoviti različne tipe stanovanjskega okolja, za katere bi se le-ti oprede-
ljevali po svobodni odločitvi. S tem bi zmanjšali dvojnost, o kateri smo
razpravljali, in se do največje mogoče mere približali vskladitvi tistega,
kar se res pojavlja, s tistim, kar ljudje izražajo kot zaželeno.
" Seveda moramo prikazane podatke interpretirati v določenih mejah in
jih ne moremo imeti za reprezentativne za mesta nasploh.
759
Problematičnost problematičnosti
Milan Pintar
V preteklih nekaj mesecih sem v našem tisku zasledil vrsto raz-
pravljanj o mladih, o vključevanju mladih v »naš čas-< itd. Ne mislim
tukaj na tiste zapise, ki govore o tem in onem, temveč na tiste, ki segajo
prek tega posameznega in poskušajo nejasen, komajda otipljiv, toda
boleče pričujoč problem pojmovno opredeliti in omogočiti njegovo raz-
rešitev. Te razprave govorijo o delovanju dela mlade ali mlajše gene-
racije nasploh, zato najprej pomenijo nekaj: da vloga mladih v tej naši
družbi ni več sama po sebi razumljiva. Te razprave se sprašujejo o tej
vlogi in jo iščejo, to pa pomeni, da je dejavnost mladih postala problema-
tična. Ker neka stvar ne more biti problematična sama iz sebe, po sebi,
temveč le v odnosu do nečesa, je povsem razumljivo, da tudi dejavnost
mladih ni problematična po sebi, temveč v zvezi z nečim, glede na nekaj :
tisto nekaj pa je tisto »pravo«, ki je že tu, skupno, ki je že postavljeno;
je dejavnost starejših ali so vsaj predstave, ki jih starejši imajo o tem,
kakšna je vloga mladih. Te predstave pa spet ne rastejo same iz sebe,
temveč zastopajo tisto »pravo^<, ki ga je našla starejša generacija v ana-
logni oceni svoje dejavnosti in svojih ciljev. Po teh predstavah naj bi bila
dejavnost mladih taka ali vsaj približno taka, kot je (bila) dejavnost sta-
rejših. Variacije so sicer mogoče, toda le glede na spremenjene okoliščine
in delno drugače zastavljene naloge, ne pa na sam smoter celotne te dejav-
nosti, na vrhovni namen, cilj, smisel. Vendar velja tu opozoriti: problem,
ki ga odpiram, ni tako imenovani »generacijski spor«, saj je kriterij
delitve skrit v tem, da del družbe zavestno ali podzavestno sprejema že
formuliran smisel, neko razlago konkretne družbene situacije ali zgodo-
vinske možnosti. To sprejemanje omogoča absolutizacijo tega cilja —
smisla, tako da je treba poiskati le še pot ostvaritve. Vrsti ljudi pa se ta
formulacija kaže kot vnaprejšnja — do nje ne morejo s svojo dejav-
nostjo in ustvarjalnostjo, ker mora biti že ta dejavnost v skladu z njo.
Na >K>beh straneh« torej nahajamo ljudi različne starosti, le da v na-
stalih situacijah starejši reagirajo po svojih življenjskih izkušnjah, torej
»bolj življenskcH^, ali, kar je isto, kompromisno, mladi pa mnogo bolj
brezobzirno (predvsem čustveno!) in dosledno. Zato govorim predvsem o
mladih in v tej zvezi uporabljam pojme: »starejših« kot tisti, ki so s svojo
760
dejavnostjo družbeni cilj formulirali, in o »mladih« (tistih mladih) ki te
vnaprej šn j osti ne sprejemajo.
Te razprave, ki razkrivajo problematičnost (glede na formuliran vr-
hovni smoter in smisel) dejavnosti mladih, to dejavnost potrjujejo ali pa
zavračajo.
Problem je tu zastavljen še abstraktno, splošno, in še ne terja odgo-
vora na tisto zadnje, temeljno vprašanje o »objektivnosti«; kdo ima prav,
starejša generacija, v katere očeh so mladi problematični, ali mlajša, ki
s svojo dejvnostjo podira ne samo predstave, temveč sam temelj, to je
smisel in smoter starejše generacije (drugače njena dejavnost ni proble-
matična).
Kdo ima prav? Vprašanje sámo je zastavljeno napačno, zato se sku-
šajmo jedru problema približati z nasprotne strani. Kaj odkrijemo že
z bežno analizo pretežnega dela razprav o mladih? Neko bistveno, vsem
razpravam skupno vsebino, nekak humus, iz katerega raste razmišljanje
starejših, ki se nato v razpravah izgrajuje kot »problematičnost« mladih.
Ta humus je misel, da mladi ne sprejemajo temeljne, ohče Resnice našega
časa, v imenu katere obstoji in deluje oblast; tiste edine Resnice, ki naj
bi dajala pomen vsemu delovanju ne glede na to. kaj konkretno pred-
stavlja; večni mir in bratstvo, svobodo in ljubezen, enotnost in demo-
kracijo. Ker je najvišja, je ta Resnica kriterij sebi in laži; je najvišja
norma vrednotenja, s katero ocenjujemo delovanje mladih; teološka struk-
tura je več kot očitna.
Vse razprave se nato vprašujejo naprej; zakaj mladi te Resnice ne
sprejemajo? Odgovori so seveda različni. Nekatere razprave, ki jih lahko
imenujemo sociološko-psihološke, dobivajo odgovor v dejstvu, da je zi-
belka tem problematičnim generacijam tekla v dneh vojne ali tik po
vojni; v dejstvu torej, da je bila domačnost prvih let močno razrahljana,
to pa povzroča labilno psiho mladih, ki se zdaj kaže v »nekomunikabil-
nosti« ali »nesocialnosti«.
Drugi to odklanjanje utemeljujejo sociološko in ga iščejo predvsem
pri mladih, ki izvirajo iz dobro situiranih, politično in gospodarsko uve-
Ijavljenh družin, ki v naši družbi že sestavljajo nekakšno plast. Vzrok
za to odklanjanje pa odkrivajo v »buržoaziranju« te plasti in iz tega pro-
cesa izvirajoči nravni labilnosti. Skratka, od tod naj bi izhajal odklon od
družbene morale in ta morala je le en nasledek Resnice. Tretji iščejo
vzroke v celi vrsti napak in pomanjkljivosti našega šolskega sistema, spet
drugi v tem, da so v šoli privzgojene norme papirnate, da je to teorija,
za katero praksa močno zaostaja; da pa bi izpopolnjevanje šolskega siste-
ma vodilo le k izpopolnjevanju idealnega, realno nebivajočega sveta norm
— to bi pomenilo še večji razkorak in še večjo shizmo in razklanost mladih,
ki bi morali izbirati med dvema vedno bolj oddaljenima skrajnostima.
Skupno vsebino teh razprav, ki jim ne izpodbijamo delne resničnosti
vse dotlej, dokler se te delne resnice ne postavijo kot poslednji vzrok
obstoječemu stanju, lahko torej opredelimo takole; gre za temeljni razkol
našega časa, za razkorak med svetlo teorijo in temno prakso. Tako opre-
761
deljeni problem pa postavlja v skladu z marksizmom zahtevo po temeljni
spremembi prakse, zahtevo, da ne sprejemamo obstoječega, temveč v
skladu z Marxovo 11. tezo o Feuerbachu to obstoječe razkrojimo v njem
samem in ga zrevolucioniramo — skratka, gre za to, da ga spremenimo!
Vendar nas prav ta marksizem opozarja, da bo iz te nove prakse vzniknila
nova teorija, ki bo spet prehajala obstoječe; opozarjajo nas torej, da je
ta razkorak med mislijo in stvarnostjo, ki jo misel vselej transcendira,
nujen, da je pogoj napredovanja, izraz človekove težnje k popolnosti
in da ga odpravljamo le v limiti — torej znotraj tistega procesa, v katerem
ljudje postajajo bogovi. Prav zato pa iz splošne ugotovitve, da gre v na-
šem svetu za razkol med teorijo in prakso, ne moremo izvesti problema-
tičnosti mladih.
Vse razprave, ki prihajajo le do sem in ki ne znajo vprašanja obrniti,
ki se ne znajo vprašati po naravi obče Resnice same, ki ne ugotovijo
vprašljivosti resničnosti ali oibčosti te splošne Resnice, imenujemo dogma-
tične. Dogmatične v istem pomenu, kot je Hegel, največji dialektik vseh
Časov, največji dogmatik — zato ker vztrajajoč pri vnaprejšnji opredelitvi
neke postavke kot splošne resnice našega časa razsojajo in obsojajo v
skladu s to resnice. Zato ker s tem apriorno izrečenim kriterijem odkla-
njajo dejavnost mladih in v tem zavračanju skrivajo svojo nemoč, da bi iz .
te dejavnosti zajeli vse pozitivno, pa čeprav bi jim morala apriornost in
utemeljenost kriterija ob tem postati vprašljiva. Ta nemoč se skriva v
formulaciji: resnica je formulirana kot Resnica, torej kot Obča resnica in
kot Obče sankcionirana.
Zajemati vse pozitivno iz tistega, kar se šele pred našimi očmi poraja,
torej iz dejavnosti mladih, pa pomeni, da se vprašanje, ali obča resnica
sploh lahko biva povsod in vsak čas in za vsakogar. Ali lahko biva tu in
zdaj in zame — biva tako, kot biva za vse druge, saj to je pogoj njene
splošnosti? Ali se tisto, kar se meni kaže kot temeljno in bistveno in osmiš-
Ijajoče, prav táko kaže kot vsem drugim, saj je to pogoj splošne veljav-
nosti?
To je vprašanje. Zdaj zahtevate odgovor, zakaj razodeva se nam, da
jaz, ti, mi — da nihče izmed nas ne more živeti brez odgovora na tako
bistveno vprašanje. Odgovor moramo najti, moramo vedeti. Ce ne vemo,
si domišljamo, da vemo, odgovor potrebujemo. Mi vsi moramo najti od-
govor, moramo najti smisel življenja in delovanja. Vsak izmed nas ga
mora najti. Toda vsak izmed nas mora najti prav isti smisel svojega pre-
bivanja — drugače tisti skupni, obči, »naš« smisel ne biva.
Tu pa stvar postane absurdna: ker ta smisel moramo najti in ker je to,
kar moramo najti, tisto skupno, se to iskanje spreminja v lažno iskanje,
zakaj rezultat je definiran vnaprej. Vprašljivost je lažna vprašljivost, ker
je vprašanje le v tem. kdaj bomo našli; giblje se torej vseskozi v pozitiv-
nem in ne dopušča vprašanja, ali bomo splah kaj našli; vnaprej postavlja,
da lahko najdemo nekaj, da je to nekaj resnica in da je splošna Resnica.
Toda ta resnica je zdaj od zunaj prenesena in vsiljena, je zunanja resnica,
in kot zunanja resnica je videz in laž nasproti bistvu. Smisel se razkraja
in v tem razkroju se rojeva nekaj novega: rojeva se upor, ki poraja sam
762
svoj smisel, čeprav sizifovski. Živimo zato, da se upiramo, in če je smrt
največji upor, tedaj živimo za smrt in v načinu umiranja.
Problem mlade generacije torej ni v tem, da so njeno zibelko namesto
nežnih rok mater zibale eksplozije granat. Prav tako ne v tem. da je v
dvanajstih letih, kolikor jih je potrebovala, da se je pretolkla do mature,
preživela šest reform šolstva. Problem mlade generacije ni v njej sami,
temveč je v tem. kar mlade dela problematične — v apriorni formulaciji
njihovega cilja, ki naj bi dajal pomen njihovi dejavnosti. Ta cilj je formu-
liran vnaprej, toda bolj kot njegova formulacija je pomembna (sporna)
njegova vnaprejšnjost, ki je tisto, kar je dogmatično: vsako iskanje spre-
meni v lažno iskanje, vsako hotenje spremeni v moranje in vsako posa-
mezno reducira na splošno. Zahteva, naj mladi najdejo splošno Resnico ne-
kega obdobja, torej tisto, ki jo je že obstoječa družba postavila kot splošno,
lahko v naglo razvijajočih se družbah pomeni samo dvoje: da se mladi
odrečejo svojemu bistvu in postanejo svečeniki (že) institucionalizirane
resnice, ali pa se temu upro in jih urejena družba izvrže iz sebe kot ljudi,
katerih dejavnost je problematična; daje jim pečat neprilagojenih in po-
stavlja prednje zid nerazumevanja. Očitek, da je to preveč pesimistična
ugotovitev, je sporen: kaj je bolj pesimistično kakor vsakdanje ugotovitve,
da je nekdo bil »pogumen v besedah« ali v svojem članku? Ta »pogum«
pač ne dokazuje drugega kakor realno stanje.
Ta proces se je dogajal vselej; če se dogaja danes v povečanem obsegu
in z mnogo ostrejšimi reakcijami, s postavljanjem Niča kot najvišje vred-
note nasproti apriorni postavki Resnice, je to dokaz, da se nasprotja kri-
stalizirajo. Postavljanje Niča kot vrednote pa je prestopanje tiste meje,
ki ga loči od Resnice, in če vemo, da je Slovenija dežela z največjim šte-
vilom samomorov na svetu, je naša naša dolžnost, da se vprašamo: koliko
med njimi je tistih, ki tega niso storili iz obupa ne v trenutni zmedenosti?
Odgovora na to vprašanje še ni. Lahko pa kot odgovor postavimo
nekaj drugega: kakor koli že je bolečina posameznikov resnična, je pa
vendar v dejstvu, da uradna družba take primere obžaluje, skrito brez-
mejno hinavstvo, saj iz obžalovanja se najprej rodi »opozorilo«, nato pa
nova, še močnejša zahteva, da mladi privolijo v ... To pa vedno nove ljudi
postavlja pred zid istega nerazumevanja.
To je tisto, kar je gonilna sila procesa: nezmožnost, da bi se vprašali
o resničnosti svojih resnic. Absurdnost je v največjem zagonu.
II.
Shema, ki jo postavljam, je dovolj preprosta, da je lahko splošna:
zrelo in staro s privilegijem in oblastjo bivajočosti zatira nastajajoče in
mlado. Shema sloni na postavki o obstoju splošne, obče resnice, tiste
Resnice, ki sama od sebe poraja strukturo, kot jo skušam prikazati. To je
Resnica, ki se znotraj te strukture p>o svoji logiki spreminja v moč, ki
raste ne iz Resnice, temveč iz posesti Resnice. Kdor ima Resnico, namreč
763
ve, kaj je; ve tudi, kaj hoče, in od tod moč in nevarnost. Po svoji logiki
zaigra Resnica svetu svojo melodijo, s katero izpoveduje svojo veliko
ljubezen do vseh, torej občost dobrega, mimogrede pa še posebno na-
gnjenje do nekaterih. In prav zaradi tega zadnjega lahko to melodijo
lastništva Resnice imenujemo hierarhično st.
Prav ta hierarhičnost pa omogoča, da shema konflikta, ki jo naka-
zujem, obstaj tudi sama, brez svoje postavke. Dovolj je, da je obstajal
družbeni položaj, ki je sam iz sebe rodil to najvišje načelo svojega obstoja,
pa četudi danes ne obstaja več: struktura, ki je porojena iz nje, ostaja
dalje in živi svoje življenje. Četudi bog umre, svečeniki ostanejo. Zato
na (napačno) postavljeno vprašanje Kaj je resnica, o kateri govoriš,
lahko odgovarjam le na način, da zavrnem vrašanje samo. Prav nič ni po-
membno, kaj ta obča resnica sploh je, mir ali bratstvo, svetlo ali temno,
svoboda ali ljubezen, levo ali desno, enakost ali demokracija ali vse to
skupaj; prav nič ni pomembno, četudi ne obstaja nič več, kar bi z vso pra-
vico nosilo ime Resnice, pomembno je le, da obstoje ljudje, ki jim je dana
možnost, da tisto, kar imajo v lasti, izrekajo kot resnico. Struktura obstaja
in se obnavlja.
Saj je navsezadnje brez pomena, ali na zameglenem Olimpu sedi Zeus
ali Alah, bog s trnjevo krono ali z dvanajstimi rokami; pomembno je le,
da vemo (mislimo), da tam tisto, nekaj, on, je. Za to, da lahko ljudje osva-
jajo in zatirajo v imenu boga ali Resnice brez tega boga ali brez te Resnice,
daje namreč zgodovina preveč žalostnih primerov.
Prav zato pa sheme, ki jo dokazuje neprenehni spor, ne moremo zani-
kati z dokazovanjem »nasprotnih primerov«, zakaj s takimi primeri se da
dokazati vse: gorje pa resnici tam, kjer je vse resnično.
Zato ostajam na ostrini abstraktne misli: ta proces postavljanja hierar-
hične strukture se je dogajal v vsej zgodovini »modeme Evrope«; če se
dogaja danes v povečanem obsegu, z mnogo ostrejšimi reakcijami, je to
dokaz, da se nasprotja kristalizirajo. Ali drugače: je dokaz, da je še včeraj
obstajalo nekaj, kar danes ne obstaja več. Obstalo je tisto, kar je temeljni
spor preprečevalo; temeljni spor pa lahko preprečuje samo dvoje: jasen,
natančen, skupen odgovor ali pa popolna vprašljivost.
Ker je 'postavljanje vprašljivosti ali (v filozofskem območju) metodič-
nega dvoma, ki ne dopušča le vprašanja, kdaj bomo našli tisto skupno,
kar je vendarle že tu, temveč zahteva dopustitev možnosti, da najdemo kaj
drugega, ali da sploh ničesar ne najdemo, razglašeno za podiranje same
osnove smisla cilja, torej za škodljivo dejanje (ki zavira razvoj itd.), je kaz-
novano z izgonom. Kot izmeček se to iz družbe izbljuvano izenačuje: ne-
vera z iskanjem, odpor z negotovostjo in z željo po védenju; zbira se ob
kolesnicah družbenega popotovanja z nemim vprašanjem o pomenu tega
popotovanja, pada pod kolesa razvoja, zginja in se izgublja, nemočno,
da bi postavilo drugačen svet od prejšnjega, le da hierarhizira slabo na-
mesto dobrega — postavlja Nič in nihilizem.
Vendar je jasno, da ta nihilizem ni ne edini ne najbolj pogostni na-
sledek metodičnega dvoma ali tistega, kar z vso pravico nosi ime iskanje
764
in pomeni konstitucionirajoči akt vstopanja, čeprav je morebiti nujna
faza. Podiranje sanjskih prividov je prvi pogoj realnemu ustvarjanju, prav
kakor prebujanje iz pivskega sna ni izguba vsega, temveč je iztreznjenje.
Tu pa je drugi problem: kakor je nihilizem mladih le zrcalna slika
slepe vere in je največkrat hierarhiziranje slabega v piramido z vrhovno
vrednoto Niča (nasproti uradnemu hierarhiziranju dobrega), tako se drugi,
razmišljajoči del mladega rodu lahko dokoplje do svojega smisla, ki stoji
z »družbeno priznanim« v nasprotju, vendar nikakor ni njegov negativni
odblesk. To pa mlade, ki stojijo v družbi z njenimi vrednotami, obenem
postavlja iz družbe in jim vzame vrednost. Na eni strani piramida časti,
ugleda, utečenega življenja, oblasti in Resnice, na drugi posamezniki ali
skupine, zavrženi od družbe.
Izbiro lahko izrazimo takole: ah dopustiti, da tisto novo in pravkar
in očitno prezgodaj porojeno omahne, ali pa to novo »organizirati« in spre-
jeti boj za njegovo uresničitev. Toda to je boj z družbeno piramido, ki kot
obstoječe in uveljavljeno določa pogoje tega boja. To pa pomeni: sprejeti
njeno metodo. To pomeni: hierarhizirati tisto novo in pravkar porojeno,
zakaj hierarhija in oblastvenost sta melodija tega sveta, sta melodija last-
ništva obče resnice. Ali še drugače: to pomeni boj za oblast.
Tu je krog sklenjen drugič, misel je prignana do absurda in zato je
jasno: tisto, kar se je porodilo včeraj, se je skozi boj in hierarhiziranje
postavilo kot resnica sveta, družbe, nas; postavilo se je kot kriterij, to je
kot moč. Kot moč je vztrajalo iz včeraj v danes in čeprav je to resnica vče-
rajšnjega sveta, obstoji po logiki moči in oblasti še danes in s privilegijem
bivajočosti zatira nastajajoče in mlado v kali, v kali tistega, iz česar se je
sámo rodilo, po katerem je nošeno in po katerem mora izginiti: v kali
vprašljivosti.
In mlado in nastajajoče se obdrži in dozori le, če se hierarhizira, zakaj
hierarhija pomeni moč: z močjo razruši obstoječe, sámo stopi na njegovo
mesto in prične zatirati novo. Zakaj vse, kar je, je ujeto v začarani krog
lastništva in oblastvenosti. Vse, kar se poraja, uspe le tako, da vstopa v ta
krog in skuša uspeti v njem: če uspe, uspe z močjo, in z isto močjo drži na
vrhu sebe in zatira vse prihajajoče.
Ali še drugače: to je boj za oblast. Absurdnost je v največjem zagonu.
III.
Resnica in oblast ležita v sami osnovi tega sveta in te družbe. Sta med-
sebojno pogojeni in prepleteni, zakaj imeti v lasti Resnico pomeni imeti
oblast (in pravico do oblasti !) in imeti oblast pomeni imeti v lasti, izrekati
Resnico. In kakor nikdar in nikjer ne zasedajo vrha piramide tisti, ki
največ vedó, je vendarle prav tako zmeraj in povsod res, da tisti, ki ta vrh
imajo, vedo največ.
765
Zato je razumljivo, da tisto, kar se šele poraja, kar izhaja iz dejavnosti
mladih ( ali starih: iz novega) vrednotimo po kriteriju obstoječega. To ob-
stoječe pa obstaja po načelu moči in je Resnica preteklega, zakaj Resnica
sedanjega še ni tu, šele priteka. Resnice obstoječega trenutka ni mogoče
prenašati s seboj v žepu kakor denar. Resnice ni tu, ker je tu biti ne more:
Resnica, ki je že tu, ki je že razkrita in jo že imamo v lasti, ki je cilj in
smisel, je nasprotje sama sebi, zato ker je mirovanje in je razodetost in je
konec. Kadar je Resnica že tu, nam ostaja samo še religija: religija duha
prav tako kot religija srca.
Toda oblastvenost (hierarhična struktura) ostaja in z njo obstaja ab-
surdnost. Vsak dan stojimo pred njo, pred vsako izrečeno besedo jo
čutimo, pričujoča je kot strah ali tesnoba pred vsakim zapisanim stavkom
ali sprejeto odločitvijo. Toda to je lažna, ponarejena tesnoba, saj ne priteka
iz vprašanja o resničnosti besed ali odločitev, temveč iz vprašanja korist-
nosti besed ali odločitev; to je tesnoba, ki izraža neprenehno pričujoči spor
s tistim najvišjim bivajočim, ki se kaže kot Resnica: Komu to, kar po-
čenjaš, koristi?!
Tu je krog sklenjen tretjič: tam, kjer nekaj ne sámo po sebi, temveč
po logiki strukture biva kot smisel, cilj, kriterij in Resnica, tam je resnica
zamenjana s koristjo. Tisto, kar se je doslej kazalo ko Resnica in se raz-
krilo kot moč in oblast, kar se je doslej razkazovalo kot obče dobro in
obenem koketiralo z nekaterimi posamezniki, je namreč odvisno od nečesa
povsm trtjega — od koristi.
Cemu namreč vselej tisto usodno vprašanje: komu to koristi? Cemu
vselej tista zahteva, naj se novo in nastajajoče skriva, naj se preoblači
v staro, igra burko prijaznega smehljaja in dobrega namena, naj laže sebi
in drugim, naj se kaže le toliko, da starega in obstoječega ne vzburi preveč,
ali ne spravi v paničen strah, iz katerega sledi maščevalnost in uničenje —
čemu je novo in nastajajoče že vnaprej obsojeno in določeno: pokaži se le
toliko, kolikor ti to koristi!
Kakor da sta zamenjali svoji mesti, resnica in korist? Saj je resnica
tist.a, ki šele doteka, korist je nekaj postranskega. Zdaj pa je narobe: korist
je tisto, kar šele doteka in doteka vedno bolj, resnica pa je nekaj postran-
skega in je močna in oblastna le, kolikor je v službi koristi. Korist je na
konju, resnica na beraški palici: pešec pozdravlja gospoda, konjenik določa
pota, do kod in kod in kam sme pešec. Kakor da je tako?
In če je tako (in problematičnost vsega tistega, kar se poraja v na-
sprotju z obstoječim, nam dokazuje, da tako je), tedaj je tako zaradi tistih
odnosov, ki smo jih imenovali hierarhična struktura ohlastvenosti. Oblast-
venost je tista, ki razglaša obstoječe, torej predvsem samo sebe, za postavo
ne samo današnjemu, temveč tudi jutrišnjemu svetu. Razglaša se za red.
Resnico, smisel, cilj. Vse, kar vstopa v življenje, se ji mora podrejati ali
pa je zatrto; nasproti njej uspe novo le z »zvijačnostjo uma« — tako, da
privzame njeno metodo in jo porazi v njenem lastnem šotoru. S tem pa
samo prevlada in nikdar ne želi ničesar drugega več kakor prevladovati.
766
Moč in volja za močjo, ki se realizira v hierarhiji, je tista, ki poraja
boj za oblast. In spravlja absurdnost v popoln zagon.
V preteklih nekaj mesecih sem v našem tisku zasledil vrsto razprav-
ljanj o mladih. Te razprave se sprašujejo o vlogi mladih in jo iščejo, to pa
pomeni, da je dejavnost mladih postala problematična.
Problematična ni postala zaradi svoje neavtentičnosti, temveč zaradi
svoje nekoristnosti. To pa pomeni, da je merilo, s katerim ocenjujemo
dejavnost mladih, obstoječnost oblastvenosti, moč in korist moči. To po-
meni, da postavljamo mlade pred zid, dopuščajoč jim le izbiro: nihilizem
in umiranje ail boj za oblast. To sta dva pola istega: želje za tem, da bi
imeli v lasti (ali imeli v lasti Nič). Oboje je struktura istega sveta in iste
družbe.
Dokler bo tako, bo absurdnost v največjem zagonu.
767
Liberalni racionalizem Michela Croziera
Alain Touraine
Najvažnejša teza Birokratskega fenomena} izhaja iz dveh natančnih
analiz o delovanju francoskih organizacij, ene administrativne, »Računo-
vodske agencije«, in druge industrijske, »Industrijskega monopola«. Biro-
kratski fenomen prehaja v splošno teorijo organizacij, naposled pa se raz-
vije iz njega kulturna analiza francoske družbe. Na podlagi dobljenih
informacij, premišljanja in praktične koristi obravnavane snovi lahko brez
težav in tveganja zapišemo, da ta knjiga zasluži spoštovanje. Ta banalni
sklep sem omenil samo zato, da bi bil takoj podčrtal, kako se mi zdi knjiga
nezadostna, saj ne podaja resnične sodbe glede na svoje velike ambicije.
Mar je Birokratski fenomen pomembna knjiga, ena tistih, ki oblikujejo
sociološko raziskovanje in družbeno misel cele generacije? Pošteno je
treba povedati, ali ji ta pomen priznamo ali ne. Navedel bom, kaj vse me
oddaljuje od te knjige, zato lahko takoj zapišem, da ji ta pomen prizna-
vam, dodajam pa, da se mi zdi Birokratski fenomen najpomembnejše delo
evropskih sociologov iz generacije svojega avtorja.
Družbeno misel še pogosto obvladuje skunšnja prve industrijske re-
volucije, se pravi, racionalizacije tehničnih sredstev in vplivanja na na-
turo. Težak, kvalificiran delavec, kapitalist in podjetjnik so običajne osebe
industrijske družbe, ki nam je pred očmi. Vendar je jasno, da smo, odkar
imamo opravka z množično proizvodnjo in tehnično organizacijo dela,
krepko prestopili v drugo etapo industrijskega razvoja, v etapo socialne
racionalizacije, kot bi jo lahko imenovali. Pojem organizacije ima tu enak
osrednji pomen kot pojem podjetja v prejšnji etapi. Učinkovitost proiz-
vodnje je manj izključno in manj neposredno odvisna od inženirskih
tehnik kot od učinkovitosti organizacij, socialnih dejavnikov proizvodnje.
Ta evolucija odločilno preoblikuje vse socialne probleme dela. Crozier še
posebej pravi, da konformnost, ki jo zahteva vsaka organizacija, ni toliko
splošna in prisilna. Ne zahtevajo je več od oseb, temveč od njihovih dolo-
čenih vlog, ki se od drugih bolj in bolj razločujeje. Izvrševane prisile so
bolj posredne, bolj specifične, bolj tehnične. Zaradi višje tehnične in pro-
fesionalne ravni pa so tudi profesionalne vloge gibkejše: »vsak posameznik
' Michel Crozier, Phénomène bureaucratique, esej o birokratičnih tenden-
cah modernih sistemov organizacije in o njihovih odnosih s socialnim in
kulturnim sistemom v Franciji, Paris, éd. du Seuil. 1964, 413. str.
768
si lahko odslej natančneje zagotovi svoje sodelovanje pri skupnem priza-
devanju; ni več prisiljen pogajati se potisnjen ob zid kot prej, ko je
mogel izbirati le med vsem ali nič; vsako sodelovanje zanj ni več tako
nevarno, saj ga ne zaposli tako popolnoma«. Primitivni pojem one best
way zmeraj bolj izginja: v taylorističnem tehnicizmu in webrovski opre-
delitvi birokracije kot idej o smislu zgodovine in znanstvenem socializmu
vidi Crozier značilna primera tega arhaičnega načina mišljenja.
Pojdimo še dlje: v očeh avtorja je ta optimizem opravičljiv, ker je
mogoče vrednote čedalje bolj nadomeščati s cilji, karizme z racionalnostjo,
vladanja ljudi z upravljanjem stvari. Izpopolnimo in popravimo to zadnjo
formulo: upravljanje stvari se naglo ločuje od upravljanja ljudi. Kolikor
so le-ti manj in manj neposredni elementi proizvodnje, delovna sila, se
osvobajajo. Tradicionalne prisile izvirajo vedno iz neogibnega pomešanja
človeka kot subjekta in človeka kot objekta akcije. Da bi človek služil
človeku, človeka zasužnjuje. Odslej lahko zasužnjujemo le stroje; trdnost
sistema tehnične komunikacije in proizvodnje zagotavlja gibkost in, lahko
rečemo, humanost sistemov komunikacije in odnošajev med ljudmi. Pro-
metejska podoba človeka je podoba človeka, ki ustvarja v trpljenju. Racio-
nalizacija in avtomatizacija začenjata ločevati v vsakem podjetju dva si-
stema organizacije, tehničnega in socialnega, ki sta bila do danes drama-
tično pomešana, P. Naville je v knjigi, ki jo ocenjujem v isti številki,-
vztrajal pri tem problemu z optimizmom, ki mi je prav tako blizu, čeprav
se njegov ton zelo razlikuje od Crozierovega.
Obakrat je očitno temeljno zaupanje v napredek, očiten je evolucio-
nistični in naturalistični optimizem, lasten vsem dobam, ki so skokovito
izpopolnile sredstva tehnične in ekonomske akcije, Crozier povzema Par-
sonsove teme, ki so povezane z idejami, dragimi Durkheimu in njegovim
sodobnikom, se pravi, povezane z obdobjem velike ekspanzije. To obdobje
je G. Friedmann imenoval druga industrijska revolucija. Socialni razvoj
vodi od homogenega k heterogenemu, od mehanske k organski solidar-
nosti, k naraščajoči diferenciaciji družbenih vlog, k zatonu prenesenih sta-
tusov in naraščajoči pomembnosti doseženih (achieved) statusov. Družba
izobilja in množičnosti sta družbi, kjer sta ta diferenciacija, in kot njena
posledica, segmentacija interesov, prignani do vrhunca. Klasično opažanje,
recimo, Andrieuxova in Lignonovo, o zmeraj večjem nasprotju med de-
lavcem kot proizvajalcem in delavcem ko porabnikom je tu še natančneje
aplicirano na notranjost samega podjetja. Ali bi se zdela Homansova tema.
skladnost statusa, tako pomembna, če se nektere prvine statusa v resnici
ne bi skušale zmeraj bolj osamosvojiti od drugih? Ta kompleksnost zbuja
kolektivna trenja in osebne bojazni, vendar se zdi cena majhna v primeri
z neizmernimi koristmi, ki so v tem, da je zmeraj več delavcev, ki bi raz-
delili svoja jajca v vedno več jerbasov.
Zdi se. da nam Crozier predlaga tako podobo napredne industrijske
družbe. Organizacije, ki sestavljajo sisteme »omejene racionalnosti«, izraz
je Marchov in Simonov, se skušajo prilagoditi druga drugi — in tudi
- Ta članek je izšel v francoski reviji »Sociologie du travail«, letnik 1964,
2. številka. Op. prev.
14 Problemi
769
njihovi elementi se skušajo medsebojno prilagoditi — pač z bolj in bolj
kompleksnimi strategijami, ki nadzorujejo vedno številnejše in vedno
gibljivejše predele negotovosti. Iz tega bi se utegnila izciniti, če si spo-
sodimo machiavelistično terminologijo, avtoritativna in nasilna politika
podjetji. Vendar pa industrijska družba ne more biti nov Leviatan, kajti
medsebojna odvisnost igravcev je čedalje večja, kar znatno brzda njihovo
željo, da bi prevrnili šahovnico. Zlasti pa nova situacija zmeraj bolj one-
mogoča klice k absolutnemu, načelna stališča, križarske vojne, ki pred-
postavljajo unitarne in itegralne sisteme ciljev in sredstev.
Industrijsko družbo bi lahko po Crozieru opredelili kot družbo, kjer
imajo cilji in sredstva kar največ obojestranske avtonomije.
Ta zadnja formula takoj naznačuje pomen, ki ga prisoja avtor pojmu
birokracije. Najprej prevzame slavne definicije Mertona, tudi sam govori o
premeščanju ciljev in ritualizmu, vendar pa se s temi idejami ne zado-
volji, saj se v njih skriva precejšnja nevarnost za umerjeni racionalizem,
ki ga zagovarja. Mar ni v resnici zapeljivo opredeliti najbolj razvite,
najbolj dinamične organizacije kot najbolj birokratične, ker so v njih
cilji in sredstva najmanj povezani in ker sestavljajo sisteme omejene
racionalnosti.
Tako se Crozier hitro odloči za definicijo birokracije, ki ni različna,
ampak celo nasprotna. Birokracija je nezmožnost organizacije, da bi po-
pravila svoje napake, in ta nezmožnost je toliko večja, kolikor tesneje je
organizacija kot sistem sredstev navezana na mit o ene best way, torej
kolikor bolj je povezana z enotnim in močno integriranim sistemom ciljev.
Birokracija, na katero misli Crozier. je najprej državna, kajti država je
po naravi in po svoji enotnosti v družbi bolj zapisana togosti in dogma-
tizmu kot pa privatna podjetja. V resnici se Crozier nenehno bori proti
istemu sovražniku, ki se imenuje colbertizem, jacobinizem ali avtoritativni
socializem, tega sovražnika pa rad imenuje francoski sistem, vtem ko se
spominja stalne naklonjenosti francoske družbe do avtoritativnih in cen-
tralističnih režimov.
Ko je Crozier postavil te principe, se je lotil analize francoskega
birokratskega sistema. Ta sistem je tog in se ni zmožen prilagoditi svo-
jemu okolju, torej spreminjanju. To pa predvsem zato, ker ni zmožen
zagotoviti temeljnega pogoja za obstoj vsakega socialnega sistema, sociali-
zacije posameznikov po institucionaliziranih normah. Celotna funkcio-
nalistična sociologija nas uči, da je ta socializacija mogoča samo, kadar
lahko posamezniki, posebne zveze interesov in občutkov, sodelujejo tako
pri proizvajanju kot pri uporabljanju vrednot in norm, ki iz tega izhajajo.
V francoskem sistemu je absolutno zmeraj v bližini cilj, ki ga je treba
doseči, ni učinkovitost, ampak popolnost. Organizacijski sistem tega tipa
lahko dobro deluje le z injekcijo karizme; to se čisto naravno dogaja v
cerkvi, celo v vojski ali v nekaterih institucijah. Popolnoma nepojmljivo
pa je kaj takega v upravi pošt ali v ministrstvu za veterane. Javna uprava
je brez karizme le skelet pravil. Natančneje, ta zelo neosebna in toga
pravila, včlenjena v skrajno centralizacijo oblasti, ustvarjajo birokratski
circulus vitiosus. ki je mnogo pomembnejši od represivne birokracije, ka-
770
kršno je opisal A. Gouldner v Pattems of industrial bureaucracy. Fran-
coski sistem temelji na kombinaciji uživanja, absolutizma in umika posa-
meznikov, ki se skušajo individualno in kolektivno zavarovati pred admi-
nistrativno togostjo. Čimbolj je umik viden, tembolj oblast krepi svojo
togost, da bi pregnala sistem D in uničila vzporedne sile ali »prestopniške
združbe«, kot se je izrazil J. Pitts, ki zmeraj težijo za tem, da bi se for-
mirale.
Ta sistem ni nujno neučinkovit, pač pa je nenavadno drag. Ker se
razvija samo v globokih in često nasilnih krizah, se lahko obdrži le takrat,
ko se okolica spreminja polagoma, kajti revolucije lahko delamo eno
na generacijo, ne pa eno na sezono. Zato je francoski birokratski sistem
arhaičen. Gospodarski razvoj po osvoboditvi neizprosno pojenjuje, kljub
prizadevanju skoraj vseh, da bi ga obdržali, Francija postaja polagoma
industrijska družba. Država in civilna družba prodirata druga v drugo,
veliki francoski dualizem privatnega in javnega sektorja se razkraja: na-
črtovanje postaja prožno in ekonomija skladna. Zaprt svet univerze se
odpira, vsaj toliko, da se neuniverzitetni ljudje upajo vsaj pripovedovati,
kaj menijo o njenem delovanju; izginjanje kolonialnega sistema, v ka-
terem je administrativna birokracija triumfirala mnogo bolj kot kapita-
listično izkoriščanje, slabi tradicionalno administracijo; povsod konkurenca
napreduje hkrati z razvojem velikih organizacij. Slučajnost in verjetnostni
račun nadomeščata absolutizem in obračun.
Ko sem se trudil, da bi bil odkril hkrati prožni in sistematični »duh«
te knjige, ki je komponirana kot zmes, skrbno in prepričljivo, nisem pazil
na red njenih razlag, še manj pa na sorazmerno pomembnost njenih delov.
Po pravici povedano, sem ta red postavil na glavo, kajti celo prva polovica
je posvečena podrobni in natančni analizi o delovanju omenjenih dveh
organizacij. Jasno pa mi je, da ti zgledi ne opravičujejo celotne konstruk-
cije, ki jo nosijo, pa naj so še tako pomembni. Igra uporabljenih definicij
oblikuje čvrsto celoto, katero je treba nujno jasno zapaziti, da bi razumeli
smisel citiranih zgledov. Knjiga bi mogla biti napisana različno: delovanje
Računovodske agencije in Industrijskega kapitala bi bilo lahko prikazano
le na nekaj straneh, medtem ko bi bila zajetna poglavja posvečena indu-
strijskim odnosom, političnemu sistemu, univerzi, kolonialnemu sistemu,
prefekturni administraciji. Avtorjeva eleganca je v tem, da nam poda
samo nekaj zgledov podrobne analize in da nam diskretno nakaže, da
more na zahtevo brez truda podvojiti ali potrojiti število in obseg svojih
analiz. Vemo, da ravno zdaj proučuje prefekte in plan; to proučevanje
navdihuje isti duh kot pri zgledih, ki nam jih je odbral.
Kritični pregled te koncepcije, ki jo sam Crozier imenuje neoraciona-
lizem, je mogoč, če zelo jasno ločimo osrednje načelo, na katerem počiva,
in če se potrudimo oceniti njegovo veljavnost in koristnost.
Treba se je torej povrniti k tistemu, s čimer smo začeli in kar je v
knjigi pogosteje bolj implicirano kot eksplicirano, k zaupanju v napredek
načinov družbene akcije, ki poraja kompleksnost in strpnost ter osvobaja
absolutizmov. Konkretneje, treba je pregledati definicijo birokracije, ki
771
jo avtor uporablja, in raziskati njene implikacije. Knjiga v celoti počiva
na temeljni ideji, ki je bistvo liberalizma: človeška akcija je toliko dobra,
kolikor je prilagojena svojemu okolju. Crozierovo dosledno vztrajanje
pri problemih spreminjanja in pri odporu zoper spreminjanje, ki je zna-
čilno za francoski sistem, praktično izhaja iz tega osrednjega analitičnega
principa. Ta pa bi bil hkrati siromašen in vznemirljiv, če okolju ne bi
priznali izredno pomirljivih lastnosti, osrečujočih razvojnih tendenc. Cro-
zier, to moramo poudariti, se odločno uvršča v veliko družino naturali-
stičnih in optimističnih mislecev: ker je razvoj napredek, mu je treba
zaupati, namesto da bi se mu upirali, da bi razsajali, se postavljali z
velikimi načeli, ki so v resnici, in kar je komično, le sredstvo obrambe
in konservatizma. Ta liberalna in zaupljiva miselnost se pokaže vsakič,
ko napredujejo proizvodne sile hitreje od institucij. In Crozier z goto-
vostjo, da gre vštric z napredkom, razkrinka vsa velika načela, ki prikri-
vajo drobne koristi, maje stebre vseh svetišč, ki so le še kramari je.
Na podlagi tega stališča je nadaljnja povezava Crozierovih misli ravno
tako trdna in koherentna, kot so kritike, ki mu jih lahko postavimo
nasproti.
Francoski sistem se slabo prilagaja svojemu okolju. Res je, vendar
pa to slabo prilagajanje ni njegov namen; ta je v spreminjanju okolja.
Kakor Lipset tako tudi Crozier rad postavlja nasproti družbam, kjer je
zadela industrializacija na odpor tradicionalne in avtokratične družbe,
tiste, ki se jim je posrečilo vzpostaviti se nanovo. Ni pomembno, da so
druge, med katerimi so Združene države najpomembnejše, mnogo red-
kejše od prvih, pri katerih se Franciji pridružujejo Nemčija, Rusija, Ja-
ponska in, a fortiori, vse dežele, za katere lahko danes rečemo, da so
manj razvite ali na poti razvoja. Crozier in Lipset zlahka dopuščata zgo-
dovinsko koristnost in učinkovitost vseh političnih sistemov od bismar-
ckizma do diktature proletariata, pač pa menita, da je ta učinkovitost
obenem dokaz arhaičnosti teh družb. Prav tu pa nas Crozierove ideje
žulijo, podobno kot so Burkove ideje žalile pred več kot stopetdesetimi
leti nosivce francoske revolucije. Zlahka se strinjam, da je kaka družba
toliko voluntaristična, kolikor mora premagovati ovire, ki ji ne more
preseči empirično. Torej se strinjam, da je situacija take družbe arhaična
v primeri s situacijami liberalnih družb. Vendar pa moram takoj dodati,
da so lahko te družbe z arhaično osnovo kot sistemi družbene akcije bolj
modernistične kot liberalne družbe, ker so bolj eksplicitno usmerjene k
sodobnim vrednotam. Zahod je imel pri svoji industrializaciji mnogo manj
težav kot preostali svet, in njegove metode so bile liberalne, toda nikjer
drugje na svetu niso bili novi ljudski razredi, ki jih je ustvarila industria-
lizacija, tako dolgo izključeni tako iz procesov političnega odločanja kot iz
oblik porabe, oblik, ki jih je omogočil razvoj proizvodnje. Nikjer ni bil
razkol med množično proizvodnjo z ene strani ter demokracijo in mno-
žično porabo z druge tako velik. S tem nikakor nočem soditi o človeški
vrednosti, kakor se nam kaže v različnih načinih razvoja. Preprosto hočem
opozoriti, da razvoj ni samo situacija, ampak tudi prostovoljna akcija in
zahtevanje.
772
Ni razvoja brez akumulacije in investiranja. Kjerkoli se ljudje pove-
zujejo z liberalnimi mehanizmi, da bi ju dosegli, povsod tam se morajo
čimmanj vmešavati organizirane socialne sile, katerih koristi — po last-
nem mnenju — liberalci sami zastopajo, ker je vsaj v dolgem obdobju
razvoja napredek, vendar takšen, ki ga ne dosežemo z voljo napredka,
ampak z voljo racionalnosti. Ta vera je vredna spoštovanja. Kljub temu
pa moramo priznati: liberalna akcija je vedno zagotavljala razvoj, s tem
da je kopičila »razliko potencialnega« znotraj družbe. Napredek racional-
nosti preoblikuje zahteve koniormnosti, kot lepo pravi Crozier: zelo mo-
dernemu podjetju niso potrebni tako globalni in tudi prisilni okviri kot
arhaičnemu; prisile, ki vklepajo pilota reaktivnega letala, so nedvomno
manj nečloveške kot tiste, ki pritiskajo na prostaka. Vendar je treba do-
dati: čeprav so prisile, ki pritiskajo na opravljanje dela, blažje, organiza-
cija in vodstvo proizvodnje porajata zmeraj nove in zmeraj hujše prisile.
Vedno bolj ^pomembna je integracija v podjetju — integracija kot sistem
sredstev in nato kot sistem ciljev. Nehnevajsa je v odlični studiji o avto-
matiziranih tovarnah podčrtal, da neskladnost med pomanjkljivo usposob-
ljenostjo izvršilnega osebja in višino ter stabilnostjo dane plače sili pod-
jetje v to, da zmeraj bolj uporablja kot merilo pri odbiri odnos in lojalnost
do organizacije. Starega duha poklica ali korporacije je zamenjal še bolj
združujoč duh podjetja.
Drži, da W. H. Whyte mlajši svoje analize ni prignal prav daleč, kot
mu očita Crozier, res pa je tudi, da ne smemo zanemariti konformizma
odher-directed in še manj nevarnosti nastajajočih »aparatov«.
Treba je reči, da obravnava Crozier problem tehnokracije zelo nepri-
siljeno. Brez dvoma ima prav; samo pomislimo na mitologijo, ki obkroža
to besedo in ki jo konkretna opazovanja prav malo zanimajo. Ne dvomim,
da ima celo prav v današnjih razmerah, ko naglaša, da so vodje velikih
organizacij, sistemov omejene racionalnosti, liberalci, kot so to pogosto
bili podjetniki 19. stoletja, kot so pogosto še njihovi dediči v današnji
Braziliji ali Indiji, Vendar pa ne smemo pozabiti, da izvajajo vodje velikih
organizacij često tudi samovoljno politiko. Kadar jih nosi ekspanzija, so
brez težav liberalni, kadar pa nastanejo precejšnje gospodarske ali socialne
ovire, ki jih morajo premagati, se često pokaže, da bi radi izkoristili odlo-
čujočo avtonomijo za privatne — ne sicer osebne, pač pa organizacijske —
cilje. V danem trenutku se lahko bolj nadejamo neosebne logike proiz-
vodnje kot pa politike, celo takrat, ko se navdihujejo pri najbolj pristno
demokratičnih načelih. Vendar gre tu za presojanje posebne situacije, ki
ne dopušča zadovoljivo utemeljiti splošnih analitičnih metod.
Ta neoracionalizem. ki je obenem neoliberalizem, se mi kaže tudi kot
zelo nasproten normalnemu toku sociološke misli. Prignan do skrajnosti
nam predlaga analizo družbe, iz katere so cilji zgodovinske akcije izklju-
čeni; cd nas zahteva priznanje, da zgodovina dela ljudi, ljudje pa ne
delajo svoje zgodovine, medtem ko je po našem prepričanju prvotni in
najbolj temeljni tok sociologije v tem, da razume, kako ljudje oprede-
ljujejo, organizirajo in strukturirajo torišče svojih skušenj. Dogaja se, po-
navljam, da so uporabljeni načini strukturiranja skrajno neprimerni in da
773
moremo dati prednost realističnemu pragmatizmu pred ideologijami, ki
so tako zamudniške, da zbujajo slabo vest; ne morem pa dopustiti, da bi
te situacije skrajne kulturne zakasnitve posploševali in da bi rabile za
podlago celotni teoriji družbe.
Res je, da bistvo Crozierovih analiz meri na obravnavano patološko
družbo, ne pa na izdelani model, na katerega se sklicuje. Ko je gledal
Blakove risbe in ponovno prebiral Danteja, je že A. Gide napisal, da je
pekel lažje slikati kot nebesa. Spustimo se torej v pekel funkcionalistič-
nega sveta, k francoski birokraciji.
Crozierova pozicija zahteva, da govorimo o francoskem sistemu.
Mislim, da obstajata enotnost in torej realnost tega sistema samo v obr-
njeni podobi sodobne družbe, ki jo ta sistem predstavlja v njegovih očeh.
To bi zdaj rad pokazal.
Francoski sistem je predvsem voluntaristični model razvoja. Ne Col-
bert ne jakobinci — celo prvi konzul ne — niso hoteli ustvariti admini-
strativnega modela; ovire so hoteli odstraniti v razvoju in postaviti nas-
proti inertnosti posebnih grupacij, korporacij in razredov voluntaristični
dinamizem države. Crozier ima popolnoma prav, da naglaša, kako zlahka
se lahko ta namera spremeni v sklerotizirajoča administrativna birokrati-
ziranja. Treba je še vedeti ali gre tu za bolezen francoskega sistema ali
za njegovo bistvo. Zdi se mi, da ga njegova lastna opazovanja usmerjajo
naravnost k prvi trditvi. Francosko šolstvo druge in višje stopnje je bilo
namenjeno proizvajanju elit v službi državne oblasti. Le-ta je predstav-
ljala, še bolj pa razvijala narodove žive sile. Iz tega izhaja, da lahko fran-
coska centralizacija deluje samo, kadar je orodje vzpona novih družbenih
sil. Od Colberta do III. republike je ta sistem zaporedoma služil vsem
stopnjam buržoazije, od velikih trgovcev XVII. stoletja do Gambettovih
novih plasti. Voluntarizem francoskega sistema —■ se pravi, v resnici vseh
sistemov, razen ameriškega — se kaže kot bistveno birokratičen šele
tedaj, ko ni več v službi vzpenjajočih se sil. Zato je francoski sistem, kot
izvrstno pravi Crozier, dualistični, saj je slonel v celotnem XIX. stoletju
pa do danes na ločenosti civilne družbe in države.
Crozier si zelo živahno prizadeva pokazati, da sta družinski konser-
vativizem industrialcev, ki sta ga analizirala in razkrial Landes in Pitts,
in administrativna togost države istega splošnega tipa. To je sicer res,
pazimo, če gre za opredelitev sredstev za akcijo, ni pa res, če gre za
analizo ciljev akcije. Kaka situacija ni arhaična, ker se v njej porajajo
samo arhaične ideje. Pogosto se zdi, da se Crozier zateka v nevarni be-
sednjak funkcionalistične analize, ko daje prednost togosti pred spre-
membo in ko ima prvo za bistven, drugo pa za drugoten vidik francoskega
sistema. Visoki funkcionarji, intelektualci in vzgojni sistem so prav toliko
družbene sile, ki ohranjajo v temeljno negibljivem sistemu možnost spre-
minjanja s krizo. Zakaj ne bi obrnili podobe: zakaj ne bo pokazali na
napredne sile v spopriemu s tradicijo, namesto da nenehoma govorimo o
togosti, ki se ni zmožna prilagoditi svojemu okolju!
Crozier gleda na francoski model razvoja samo z vidika anglosakson-
skega modela; zato ga ima za bolnega. Spremenimo vidik in že bo imel
774
vsak Francoz za bolno ameriško družbo, in sicer prav tako enostransko,
prav tako ideološko kot Crozier.
Ta kritika pa postane še bolj potrebna, če si ogledamo dejstva. V čem
obstoji enotnost francoskega sistema? Vzemimo za primer Industrijski
monopol: v njem prav dobro vidim plemenito zavojevanje socialne demo-
kracije, pomnožitev jamstev, uradnih statusov, ki niso nič bolj odvisni od
zahtev proizvodnje kot nadrobne klavzule amerikanskih kolektivnih po-
godb. Spet se kaže dualizem države in buržoazije pa države in malome-
ščanskega sindikalizma. Zakaj bi moral z eno potezo peresa prečrtati vse,
kar je v kaki družbi realno zgodovinsko dinamičnega, in to nadomestiti
z zelo abstraktnim »duhom«, ki je. Ponavljam le izraz preproste ugoto-
vitve: ta sistem ne deluje v najugodnejših razmerah, ne deluje po modelu,
ki mu Američani dajejo prednost zaradi odličnega razloga, ker namreč
ustreza njihovi zgodovinski skušnji.
To vodi k tretjemu temeljnemu elementu analize, k pojmu birokracije.
Tu nas moti, da tega pojma v Crozierovi analizi sploh ni. Pojem biro-
kracije je smiseln le takrat, če ga opredelimo kot rezultat spremenjenih
ciljev kake organizacije; se pravi, kot bolezen organizacije. Pri Crozieru
se spremeni tip organizacije, čeprav postaneta s tem dve vprašanji nereš-
ljivi: kako nastane v francoskem sistemu antibirokracija in kako nastane
birokracija v ameriškem sistemu?
Ne dvomim, da se bo zdel Crozieru tak sklep pretiran. Ce pa dopu-
stimo, da so lahko birokratske poteze tudi v ameriški družbi, moramo
prav tako dopustiti, da se da birokracija razčleniti s splošno analizo in
da lahko tako po ovinku ne opredelimo francoskega sistema samo za biro-
kratičnega.
Sad vseh teh opazovanj je splošnejša sodba: ko si je Crozier odločno
privzel vidik liberalnih družb, je omenil, da je treba iskati bistvo franco-
skega sistema, ki je v resnici antiliberalen, v situacijah, kjer vsi tëkmu-
jejo, kako bi čimbolj zavirali prilagojevanje okolju. Do take mešanice je
prišel takole:
1.	Načela francoskega sistema je iskal v kar najbolj oddaljeni pre-
teklosti. Prav njihova starodavnost pa je kriva, da se kažejo nefunkcio-
nalna. Do enakega sklepa bi prišli, če bi opazovali osnove ameriškega
federalizma v XVIII. stoletju in neustreznost tega sistema za delovanje
kake sodobne industrijske družbe.
2.	Noče upoštevati nobenega voluntarističnega in revolucionarnega vi-
dika francoskih institucij.
3.	Zamenjuje navdih teh instiutcij in dekadentni vidik, v katerem
se kažejo, ko so aplicirane v različnih zgodovinskih razmerah. Univerza se
kaže npr. popolnoma toga in konservativna, o vlogi šole v socialnem
vzponu drobne buržoazije v času tretje republike pa sploh molči.
4.	Po vsem tem mu ne kaže drugega, kot da izenači splošne značil-
nosti birokracije z njenim zgodovinskim tipom, ki je sam brez realne
enotnosti.
Ta mešanica procesov funkcioniranja, ki so odvisni od sociološke
analize posebne situacije, ta pa je spet odvisna od zgodovinske analize,
775
sestavlja naravnost definicijo filozofije zgodovine. Istovetenje pruske dr-
žave z absolutnim duhom se mi ne zdi nič drugačno kot istovetenje ame-
riške demokracije z industrijsko družbo. Enako lahko in še bolj nesmiselno
bi bilo istovetiti ameriško družbo s kapitalizmom.
To ni samo kritika Birokratskega fenomena: enak ameriški etnocen-
trizem najdemo pri Lipsetu, W. Komhauserju ali Almondu in Colemanu.
Kritizirati je treba nezmerno ambicijo funkcionalistične metode. Crozier
se popolnoma upravičeno razglaša za nejnega navdušenega pristaša. Ne-
zmernost izhaja tu iz tega, ker meša ustvarjanje vrednot s porabo norm,
problemov delovanja socialnega sistema in problemov usmerjanja zgo-
dovinske akcije. To mešanje je mogoče samo v srcu liberalne vizije, za
katero obstojijo le sistemi omejene racionalnosti, ekonomski akterji ali
organizacije, ki plavajo v tržišču in se mu morajo prilagoditi, ali pa so, če
lahko rečem, sploh zajeti v tok napredka. Prav dobro se zavedam, koliko
so se od utilitarizma do funkcianalizma spreminjale formulacije; duh pa
se mi zdi isti, znanstvene in intelektualne meje zmeraj enake.
Želim, da bi mogla funkcicnalistična analiza razviti vse svoje vred-
note, da bi megla odigrati svojo celotno vlogo, ki je neizmerna in nujno
potrebna, da pa si vendar ne bi prizadevala izenačiti se s celotno socicloško
analizo, kot npr. pri K. Davisu in E. Shilsu.
Cilje in sredstva, akcijo in organizacijo, lahko mešamo samo tako, da
še dvakrat bolj tvegamo kombiniran funkcionalizem in evolucionizem.
V tej perspektivi so smotri akcije le racionalizacija strategij, in sisteme
vrednot navsezadnje ustvarjajo stroji in ne ljudje, ki jih kupujejo ali
jim služijo. Pojma narodnega značaja in sistema gotovo nista brez veljave,
kajti posamezniki se lahko socializirajo samo v celoti norm, ki so delno
koherentne. Vloga institucij je v tem, da nadomeščajo igro družbenih sil
s koherentno enotnostjo družbenega sistema, vendar pa je zmeraj po-
trebno in zemraj mogoče, da poiščemo za pravnim ali univerzitetnim si-
stemom zgodovinske konflikte, za redom gibanje.
Enotnost, ki jo je vzpostavil Michel Crozier med problemi birokracije
in problemi evolucije industrijskih družb, lahko opravičimo le takrat, če
odkrito priznamo, da je industrijska družba v osnovi liberalna, da so
Združene države njen najbolj zadovoljiv izraz in da opredelimo druge
dežele sveta precej popolno glede na to, koliko zaostajajo za Združenimi
državami. To je Lipsetovo stališče, ki je zelo podobno Micheletovemu ali
Heglovemu.
Enotnost in koherentnost celotne knjige temelji torej na neoliberalni
ideologiji. Ko to trdim, jasno nakazujem meje njene temeljitosti in pri-
padnosti, ki ju terja od nas, poudarjam pa tudi njen velik, zelo velik zgo-
dovinski pomen.
Kajti knjiga ni bila napisana o Združenih državah, ampak o Fran-
ciji, torej o deželi, ki je v nenavadni institucijski in organizacijski zamudi.
St. Hoffmann je nedavno opozoril na katastrofalne posledice »pata«, rav-
notežja nasprotnih sil. značilno za Francijo v XX. stoletju. To je zelo
»historizirajoča« in obenem zelo koristna omemba, ki nas varuje pred
skušnjavo, da bi nadomeščali francosko družbo s francoskim sistemom,
776
njeno zgodovino z njenim duhom. Gospodarsko prebujenje po osvoboditvi,
posledica razpada tradicionalnih sil in nastopa novih prvin odločanja:
socialističnega načrtovanja, nacionalizma, ameriške pomoči itd., vse to je
skopalo prepad med ekonomskim življenjem in institucijami, prepad, ki
se nenehoma poglablja. Dualizem med družbo in državo nenehoma na-
rašča. sindikalizem je postal skoraj samo poteza javnega sektorja, izobra-
ževalni sistem je prekrit s plimo efektivnega življenja in po vsem videzu
ni zmožen ponovne opredelitve kot funkcija nove situacije. Državo ubo-
gajo manj kot kdaj prej, in načrte, ki jih pripravljajo za časa ene republike
v parlamentu, za časa druge pa v ministrskih kabinetih, je skrajno težko
uresničiti. Sredi te velike neskladnosti so videti velike ljudske organiza-
cije, partije ali sindikati utopljene; sindikati kljub prizadevanjem manj-
šine spretno kombinirajo revolucionarne tekste z najbolj omejenimi eko-
nomskimi pogajanji; partije so okorelo zaprte v svojo preteklost. Voditelji
se razvijajo hitreje kot vodeni, kakor je v takšnih okoliščinah naravno.
Nova generacija, nov tip šefov podjetij in prav tako zredčena in nova-
torska skupina visokih funkcionarjev sta se med sabo naglo zbližali: vodje
podjetij sprejemajo ekonomski in skrbniški program o obnavljanju insti-
tucij, skrbni ekonomski adminstratorji pa program zloma tradicionalnega
funkcioniranja, pritezanja narodovih živih sil k odločanju. Tako se obli-
kuje kategorija inovatorjev, ki je ne moremo prehitro imenovati vladajoča
kategorija, pač pa mogoče kategorija liberalnih tehnokratov. Te oznake
tukaj ni potrebno razčleniti: s tem se ukvarja Birokratski fenomen. Pomen
knjige je v tem. ker bo, kar je naravno, postala najljubša knjiga teh vodij
organizacij. Ta knjiga prodira globoko v francosko družbo in predstavlja
nenehno intelektualno prenavljanje, podobno kot prodira tudi akcija teh
vodij globoko v francosko družbo in jo aktivno prenavlja. Pristaš te knjige
pa ne morem postati zato. ker menim, da se vsaka družba, katere tehnična
in ekonomska baza mnogo hitreje napreduje kot njene institucije, vdaja
skušnjavi scientizma, evolucionizma in lastne optimistične reifikacije.
Nasprotje in spor med družbenimi silami, dialektični značaj zgodovinske
akcije, oboje je lahko za trenutek zakrito. Ne mislim pa, in to sem že
zapisal, da bi ti momenti danes kaj bolj dokončno izginili, kot so v XIX.
stoletju: in tudi takrat ni manjkalo ljudi, ki so to prerokovali.
Pristaviti je treba celo to, da novi organizatorji enako kot njihovi
bratje, starejši za eno stoletje, se pravi podjetniki, ne sestavljajo preproste
vladajoče elite. Njihov položaj je zmerom dvojen: čutijo potrebo po oblasti,
da bi razširili svojo akcijo; ta jih žene v zavezništva z drugimi vladajo-
čimi pa manj novatorskimi silami, iz česar se lahko izcimi nevarnost
tehnokratskega kapitalizma. Pogosto se tudi v imenu racionalnosti svoje
akcije čutijo zelo blizu ljudskim silam, ki so brez obrambe in celo brez
možnosti izraza. Zato menim, da Crozierova knjiga novih organiza-
torjev ne bo mogla popolnoma zadovoljiti. Bolj ustreza podobi, ki jo imajo
sami o sebi, kadar gledajo na pot, ki so jo vsilili svoji družbi, kot pa ideji,
ki jo imajo o njeni prihodnosti. Mislim, da vsak visok ekonomski funk-
cionar ne more imeti tako mračne sodbe o francoskem državnem aparatu,
kot jo ima Crozier. Se manj pa mislim, da je tako globoko liberalen kot
777
on, preprosto zato, ker kot voditelj neogibno veruje v moč akcijskih sred-
stev, moč, ki mu jo daje voluntaristični sistem razvoja in celo admini-
stracije.
Ravno tako mislim, da Michel Crozier ne odklanja te prihodnosti
industrijskih družb, tega sočasnega ponovnega vzpona institucij in druž-
benih gibanj, sledečega fazi čistega ekonomskega in tehničnega napredka,
pač pa se mu zdi v zdajšnjem trenutku bolj važno, da je zavest »živih sil«
ekspanzije in prenovitve francoskega proizvodnega aparata.
Situacija, ki sem jo pravkar opredelil, povzroča neogibno in skoraj po
definiciji zaostajanje družbenih analiz za družbeno realnostjo. Knjiga
Michela Croziera se torej namah znajde v popolnoma novem območju.
Prisili nas, da gledamo tisto, kar je v naši družbi najbolj skrito, kar se
dogaja za obidenimi ali neobidenimi fasadami velikih institucij. Biro-
kratski fenomen je velika knjiga, kajti bogato in globoko analitično pre-
vaja vse sile in vso modernost novih Saint-Simonistov, Talamondov, Mi-
chelov Chevalierov našega časa. V njej je treba pozdraviti, kakršnakoli
je že razdalja, ki si jo hočemo do nje pridržati, najbolj reprezentativno
delo novih, vzpenjajočih se sil in nove razvojne etape francoske družbe.
778
Voluntarizem Alaina Touraina
Michel Crozier
Ko sem bral dolgo oceno Alaina Touraina, ki je posvečena kritični
analizi Birokratskega fenomena^ me je najbolj presenetilo, da je mogel
kljub dobremu namenu odkriti v tej knjigi tako različen pomen od ti-
stega, za katerega sem si z njo prizadeval. V delu, ki sem ga napisal na
podlagi empiričnih raziskav in v njem ves miselni napor posvetil ustvar-
janju pozitivne sociologije, razbremenjene tradicionalnih in hromečih
ideoloških prepirov, je videl navsezadnje zgolj delo politične in filozofske
doktrine,
Tourainu ne bom oporekal same po sebi razumljive pravice, da ga
zanima predvsem slučajna lastnost kakega dela, ki v njem odkriva nepo-
sredno ali brez svoje vednosti hotenja in tendence svoje dobe. Hotel pa
bi pokazati, da tako ravnanje lahko zavede v hudo interpretacijsko zmoto,
kadar gre za raziskavo, ki jo je treba presojati najprej po njenih znan-
stvenih zaslugah, kajti njene vedno kompleksne in včasih protislovne ideo-
loške implikacije ne izražajo njenega resničnega pomena v zgodovini idej.
Iz te perspektive bi mu najbolj očital, da je končno mnogo prehitro
sprejel predloge, ki jih vsebuje Birokratski fenomen. Naj mi oprosti, ven-
dar v tem vidim nekakšen beg. Prisrčni komentarji, s katerimi me je
obdaroval, me motijo. Vtis imam, da je preveč srečen, da lahko hvali
koherentnost, eleganco in pomembnost mojih hipotez, kakor da bi bil
imel s tem pravico ogniti se diskusiji o njihovi utemeljenosti in o njihovih
možnih praktičnih implikacijah. Končno po mojem mnenju ni pohvalno,
če se pripravlja, da bi vse predloge, ki jih vsebuje knjiga, takoj in v
celoti zavrgel, brž ko bi lahko pozakal, da izhajajo iz ideologije, nasprotne
njegovim principom. To je razlog, zaradi katerega meri z vso svojo analizo
na del, ki se mu zdi s tega vidika najbolj ranljiv, naj moj esej o francoski
1 Michel Crozier, Phénomène bureaucratique. Éditions du Seuil, Paris, 1964.
Alain Touraine, »Liberalni racionalizem Michela Croziera«, Sociologie du tra-
vail, 1964, n« 2, str. 187—197.
779
družbi. Na tem področju omogoča že rahel premik perspektive, da vza-
memo za normativne tiste sklepe, ki sem jih sam zelo natančno označil
za spekulativne. Ko Touraine za tem sklepa o koherentnosti celote v
knjigi, ki je konstruirana kot zmes, lahko zavrže ali pa vsaj razglasi za
problematično vso mojo konstrukcijo. Ta se pokaže, ko jo damo vnovič
v njen pravi okvir, v celoti okužena z isto hibo.
V nasprotju z videzom pa pri vsem tem menim, da se resnična debata
med nama ne more razvijati na torišču različnih mišljenj. Ne morem si
resno predstavljati Alaina Touraina kot borca jakobinskega in volun-
tarističnega izročila zoper naval liberalnega racionalizma, ki spremlja
gospodraski razcvet in katerega glasnik in mislec sem jaz. Seveda se raz-
hajava, vendar ne tako zelo: v tezi, ki jo zagovarjam, Touraina vznemirja
in hkrati prevzema to, da daje obris podjetja, ki je družbeno akcijo odča-
ralo. V njegovih v mnogočem strastnih odzivih zapažam nekakšen odmev
velikega romantičnega mita o intelektualcu-ustvarjavcu akcije. V tem mitu
si je Zahod ugajal do leta 1930.
Ne bom odgovarjal na vse kritične pripombe, ki jih vsebuje Toura-
inova ocena. Ne bom posebej poudarjal očitka amerikanizma'-, ki ga težko
jemljem čisto zares. Namesto tega se bom posvetil temeljnima očitkoma,
ki ju je Touraine naslovil name in ki kažeta hkrati čustveno naravo
njegovega stališča in storjene napake v perspektivi.
Najpoprej mi očita, da nisem preveč naklonjen voluntarističnemu mo-
delu družbene akcije. Raziščemo najprej; kaj pomeni Tourainu volunta-
ristični model. Kaka družba je toliko voluntaristična, pravi, kolikor mora
premagati ovire, ki jih ne more preseči empirično . . . (te) družbe z ar-
haično osnovo, dodaja, so lahko kot sistemi družbene akcije bolj moder-
nistične kot liberalne družbe, ker so bolj eksplicitno usmerjene k sodobnim
vrednotam. Predlog je paradoksen in zlahka bi ga ironizirali, če bi sklenili,
da mora družba, da bi bila zares »modernistična-«, občutno zaostati. Toda
prav jasno je viden Tourainov poudarek: v ospredje ne postavi zmožnosti
inovacije ali učinkovitosti, ampak zavestno naravo družbene akcije. Zanj
veljajo kaj predvsem vrednote, ki jih prispevajo posamezniki in njihovo
- Samo ob sebi je umevno, da ne mislim, da je francoski model patološki
v primeri z ameriškim. Vsak pozoren bralec Birokratskega fenomena to dobro
ve, ker je opazil mnoge opazke, ki sem jih dal, da bi bil razpršil vsako dvo-
umnost glede tega in da bi ne bil otežil že tako zapleten prikaz. Res je, da
problem ni preprost, kajti ameriška družba je na tehničnem in ekonomskem
torišču prezgodnja in nikakor ni lahko v studiji v gotovo učinkovitejših mo-
dehh organizacije, katere prispeva, razločevati med tistim, ki je odvisen od
naprednejšega industrijskega in administrativnega razvoja, in tistim, ki je
znamenje drugačnega kulturnega modela. Tvegamo, da nas malo prehitro pri-
vede do Marxove simplifikacije: razvoj najbolj naprednih družb natanko vna-
prej oblikuje pot, kateri bojo sledile manj napredne družbe. Ne bi bilo uteme-
ljeno če bi trdil, da se mi je posrečilo predlagati zadovoljivo rešitev. Poskusil
sem vsaj resno zastaviti problem. To, da je Tourain prav tako enostransko in
prav tako ideološko kot jaz zapisal, da bo imel vsak Francoz ameriško družbo
za bolno, je odvisno od še bolj vsevedne simplifikacije, kot je ta, ki vidi v
Ameriki nujni model jutrišnjega sveta.
780
obnašanje. Racionalnost akcije meri s koherentnostjo pojmovanja celote,
ki jo obvladuje in ne s primernostjo vedenja, s katerim se izraža. Tourai-
nova privrženost francoskemu modelu je razumljiva. Njegovo premi-
šljanje je lep primer iluzij, ki jih skuša ta model ohraniti in ki nočejo
videti prisile sredstev, samo zato da bi ohranile pomen ideoloških poj-
movanj. Francoski sistem, pravi, je predvsem voluntaristični model raz-
voja ... (ta model) se kaže kot bistveno birokratičen šele tedaj, ko ni več
v službi uveljavljajočih se sil... (Colbert, Jakobinci, prvi konzul so hote-
li) .. . postaviti nasproti inertnosti posebnih grupacij, korporacij in raz-
dov voluntaristični dinamizem države.
Sam sem na dolgo opisal prakso tega voluntarizma, ki je značilnost
modela za spreminjanje francoske družbe v zadnjih treh stoletjih, in po-
skušal sem pokazati, da je zatekanje k avtoritativnemu reformiranju ali,
kot posledici k revolucionarni krizi, čisto naravni nasledek protislovnih
zahtev po avtoriteti in varovanju, zahtev, ki tičita v temelju francoskega
birokratskega modela. Prav rad pa priznam, da rabijo frncoske birokratske
institucije včasih tudi uveljavljajočim se silam. Toda rabijo jim na silo,
preprosto zato, ker jim dajejo na voljo edino sredstvo akcije. Ce bi imele
uveljavljajoče se sile druga sredstva, bi jih uporabljale tako, kot so jih
uporabljale podobne sile v drugih družbah. Iz tega, da so si morale v
Franciji spremembe sposoditi obstoječi birokratski model, nikakor ne
moremo sklepati, da bi bil cilj francoskega birokratskega sistema spre-
minjati okolje.^
Mar ni po vsem tem precej samovoljno, da vidi Touraine v institu-
ciji ali v modelu razvoja samo trenutek, ki triumfira v ciklusu svojega raz-
voja? Ce hoče Touraine razmišljati o teh zadevah, mora upoštevati vse
prvine problema. V shemi, ki sem jo predlagal, je centralizacija sicer
sredstvo uveljavljajočih se sil, vendar njihov razvoj hromi, še preden
jih usmeri. Spričo vsega tega je ritem rutina-kriza zanje manj učinkovit,
kakor pa bi bil sklenjen razvoj. Voluntarističnih teženj francoskega biro-
kratskega akcijskega sistema ne smemo zanemarjati. Smisla tega sistema
vsekakor ne moremo najti v teh težnjah, ampak v koristih, ki jih more
dati posameznikom in posebej, kakor sem poskušal pokazati, v zado-
voljitvi njihove potrebe po varstvu.
Res je, da se na pojmovnem torišču lahko pokaže francoski model bolj
modernistični kot ameriški ali nemški. Vendar se ne smemo zadovoljiti
z besedami. Duhu lahko ugaja, če obdrži v odnosu do vsega in nasproti
vsemu prvenstvo intelektualnega ustvarjanja in volje. Ampak kakšno
klavrno ustvarjanje, kakšna klavrna volja, ki se izražata v slepih krizah,
zaradi katerih posamezniki in skupine delajo nasprotno kot nameravajo.
Drugi in najbolj temeljni Tourainov očitek zadeva problem akcije.
Touraine me obtožuje, da predlagam analizo družbe, iz katere so cilji
zgodovinske akcije izključeni; od nas zahteva, pravi, priznanje, da zgo-
' Ce bi bilo tako, zakaj tedaj tak sistem dosega svoj cilj tako počasi in
tako slabo učinkovito.
781
davina dela ljudi, ljudje pa ne delajo svoje zgodovine. Formula je zapeljiva,
venadr nikakor ne razumem, s čim bi lahko Touraine utemeljil svojo
trditev. Ko poskušam obnoviti njegovo premišljanje, se mi zdi, da ga kar
najbolj moti moje prevladujoče zanimanje za probleme funkcioniranja.
Res je, da bi to izbiro mogli prikazati kot znamenje deterministične ideo-
loške usmeritve, ki noče upoštevati sveta ciljev, sveta ustvarjanja, vsega,
kar dela človeku čast. Vendar ni tako. Touraine mi očita, da se skušam
dvigniti od analize funkcioniranja do misli o prihodnosti družbe, medtem
ko »proučevanje funkcioniranja« vodi le do opazk >к> funkcioniranju«.
Ker bi rad omejil debato, bi najprej odgovoril, da nisem nikdar na-
meraval pojasniti vzročnosti v razvoju družb, niti v svojih analizah funk-
cioniranja, niti v zvezi s kakšno drugo teorijo. Vedno sem puščal odprto
vprašanje o temi, kaj je gibalna sila kake družbe. Tourainu pa bom rekel,
da to proučevanje človeka ustvarjavca. gibalca in akterja družbe, ki je
njegov veliki sen, ni mogoče, ne da bi globlje doumeli, kako delujejo druž-
bene ustanove. Kajti objekt družbene akcije, objekt človeškega ustvar-
janja niso stvari, ampak ljudje in človeški odnošaji. Cilj zgodovinske
akcije je navsezadnje zmeraj samo izdelava boljših modelov funkcio-
niranja. Ljudje delajo zgodovino, dolgo je tega, kar je bilo to povedano,
ko razumevajo in premagujejo to. kar je zgodovina naredila iz njih. Ce
bi preoblikoval Tourainovo formulo in jo napravil nekoliko primernejšo,
kajti tukaj očitno ne gre za zgodovino, bi rekel: ljudem se posreči doseči
svoje cilje v realnosti, v razmerju s tem. koliko razumejo in premagajo
determiniranost, ki jim jo vsiljujejo modeli funkcioniranja. Tem mora
biti družba poslušna.
Čeprav je proučevanje funkcioniranja šele začetek sociologije akcije,
pa je vendar nenadomestljiv začetek. Ponavljam, nisem se še poskušal
s takšno analizo, ki bi dovolj odločno spreminjala celotni načrt. Vendar
se že da iz mojih del razbrati nekaj misli. Zal mi je, da tega Alain Touraine
ni storil. Zdi se mi, da je bral Birokratski fenomen od spodaj navzgor.
Ker je menil, da je v središču knjige esej o francoski družbi, je bil pozoren
na jKiglavja o teoriji oragnizacije le toliko, kolikor je mogel v njih najti
elemente, ki bi ustrezali normativni doktrini, katero jim je pripisal. V tem
premišljanju o načinih upravljanja organizacij in o pogojih, ki jih vsi-
ljujejo akciji, je videl le omejeno in linearno spekulacijo, ki ga je sicer
zadovoljila s tem, kako vpliva tehnični razvoj na tipe organizacij.
To pomoto v perspektivi je omogočil čuden nesporazum ob moji ana-
lizi razvoja in ob pojmu omenjene racionalnosti. Ta nesprorazum zasluži,
da se pri njem ustavimo; saj je srčika debate o problemu akcije. Nikdar
nisem napisal, kar mi vsiljuje Touraine, da bi lahko industrijsko družbo
opredelili kot družbo, kjer cilji in sredstva razpolagajo s kar največ obo-
jestranske avtonomije. Moja teza je v resnici ravno nasprotna. Poskušal
sem pokazati, da je v modernih postindustrijskih družbah človek zmeraj
bolj zmožen združevati cilje in sredstva in da se tradicionalna dihotomija
med aristokratskim svetom ciljev in podrejenim svetom sredstev zmanj-
šuje. Pojem omejene racionalnosti zame ne pomeni samo tega, da priznam
782
in sprejmem pluralnost možnih racionalnosti, ampak tudi in predvsem,
da je postala sama ideja o racionalni akciji gibčnejša, tako da omogoča
spravo med nasprotnimi racionalnostmi v zavestnem in v samem sebi
racionalnem procesu.
Osrednja hipoteza, ki sem jo skušal izluščiti iz analize rezultatov
anket, s katerimi sem se ukvarjal, je ta, da francoski birokratski model,
ki mu je podložna deloma še večina javnih uprav in precejšnje število
privatnih organizacij, ustreza togi koncepciji o racionalnosti akcije. Taka
koncepcija, ki je sad težavnih človeških odnošajev, onemogoča, da bi
zavestno sintetizirali nasprotne racionalnosti. Zato so neogibne razsodbe
prepuščene iracionalnim odnosom sile' ali sramotnim kompromisom. Ce
se hočemo razumno pogovarjati o nujno protislovnih ciljih, ki jih povzroča
vsaka človeška akcija, moramo privoliti v to, da ne bomo več jemali cilja
zase kot absolutnega, ampak moramo premišljati o celotah ciljev-sredstev
v okviru omejene racionalnosti, ko je vsak cilj sredstvo za drug cilj in
narobe. Navsezadnje in predvsem pa sem hotel pokazati, da je večja
prožnost pojma racionalnosti mogoča le toliko, kolikor postaja človek v
upravljanju človeških organizacij zmožen spoznati in spoštovati avto-
nomijo vseh soudeležencev.
V razvoju organizacij torej sploh nisem odkril pregraditve racional-
nosti, avtonomije ciljev glede na sredstva in naturalizacije človeka, ki bi
ga bil obravnaval kot prvino totalne kibernetike, kakor se zdi Tourainu,
ampak sem skušal s svojimi premišljevanji raje pokazati, da dajejo
preoblikovanja človeških odnošajev in organizacijski napredki, ki jih
začenjamo ugotavljati, človeku nova sredstva, da bi obvladal svojo akcijo
in jo napravil bolj svobodno in bolj zavestno na vseh ravneh.
Med temi trditvami, za katere naj mi oprosti, da sem jih razložil tako
na kratko,-* so nekatere gotovo sporne, zato bi jih bilo treba resno prouče-
vati. Vsekakor pa trdim, da dajejo sociologiji akicje, ki naj bi bila nekaj
drugega kot pa nova filozofija zgodovine ali sanjarjenja o ustvarjalnem
dejanju človeka, bistvene elemente za premišljanje. Ce so se koncepcije
racionalnosti človeške akcije zares spremenile, kar verjamem, to nikakor
ne bi pomenilo, česar se boji Touraine, da bi anglosaksonski empirični
model zmagal ali da bi liberalni naturalizem nadvladal soicalistični vo-
luntarizem. Pač pa bi človeške inventivnosti in ustvarjalnosti ne mogli
več postavljati na raven moralnih pricipov ali prisilnih norm, kakor v
XIX. stol. ampak bi morali preiti na višjo stopnjo, kjer bi bili cilji dolo-
čeni kot funkcije bolj kompleksnih kriterijev racionalnosti. Pri tem bi mo-
rali upoštevati svobodo vedno več akterjev. V tej perspektivi se ne bi
odpovedali svetu vrednot in odtujili v brezkončni verigi omejenih strate-
gij, temveč bi sočasno razvili nov tip vrednot in novih načinov akcije.
Četudi bi mojo miselno usmeritev približali prospektivi in normativiki,
bi bila precej različna od tiste, ki jo daje Touraine. Ce bi skušal odbrati
* Bravee, ki ga to zanima, se lahko o tem pouči v moji knjigi in posebej
na straneh 200 do 202. 21 do 214. 376 do 378. Tam ne bo našel razvite teorije,
pač pa vse elemente premišljanja, ki navajajo k takšnemu sklepu.
783
vrednote, ki jih takšna smer imphcira, bi poudaril svojo globoko vero, da
mora biti priznavanje človeka po človeku bistveno načelo družbene mo-
rale. Moj optimizem opravičuje znanstvena hipoteza. Dopustili mi pač
boste, da privolim vanjo, dokler ne bo dokazano nasprotno: organizacija,
ki prizna avtonomijo akterjev, ki jo sestavljajo, in njihovo pravico, da se
svobodno udeležujejo skupnega napora, je učinkovitejša od organizacije, ki
se ji še ni posrečilo priti preko prisile ali ideološkega manipuliranja.
Po resnici povedano, mislim, da Alan Touranie ni zavestno nikdar
drugače izbral kot jaz. Zato se mi kaže, če napravimo obračun o vsem,
njegov voluntarizem bolj zadeva nravi kot globokega prepričanja.
Prevedel A. K.
784