391
GLEDALIŠKA GOSTOVANJA
Slovenske gledališke novitete že dolgo ne doživljajo več svojih krstnih uprizoritev samo na osrednjih — ljubljanskih odrih; vedno več je primerov, ko doživijo dela osrednjih slovenskih dramatikov premiere v različnih slovenskih gledaliških hišah. V njih se vrstijo tudi vsi pomembni slovenski režiserji, ki so včasih pripadali pretežno Ljubljani. Že ti dve dejstvi nedvomno narekujeta nujnost gledaliških gostovanj po Sloveniji in seveda tudi v Ljubljani, saj si avtor izvirnega dela in njegov režiser gotovo zaslužita, da sta predstavljena »prestolnemu mestu«. Pa še en vzrok je: čeprav nekateri ocenjevalci in poročevalci krstnih uprizoritev na
392
neljubljanskih odrih pogosto omenjajo v svojih člankih, da je bilo mogoče opaziti med občinstvom precej ljubljanskih obrazov, je to le delček ljubljanske publike. Večina si namreč ne more privoščiti obiska vsakokratne premiere zunaj mesta — izvzeti so, razumljivo, samo izrazito gledališki ljudje, ki morajo biti navzoči le zaradi poklicnih vzrokov. Novost, ki jo je uvedlo celjsko gledališče — namreč avtobus, ki vozi zainteresirane gledalce iz Ljubljane na celjske premiere — je pohvale vredna rešitev, toda še vedno ne bo povsem rešila problema, saj je le ena izmed potez v prizadevanju, kako približati predstave čimvečjemu krogu ljudi. Zato je upravičenost gledaliških gostovanj še vedno zelo velika, čeprav je potrebno hkrati poudariti, da pomenijo veliko obremenitev, za vse, ki so v njem soudeleženi.
No, ko do gostovanja načeloma že pride, nastanejo nove težave, uskladitev terminov. Poučen primer so zadnja gostovanja v Ljubljani, ki so si sledila v tako tesnem zaporedju, da nastaja vtis, kot bi hoteli nadomestiti vse redko posejane gostujoče predstave iz prve polovice sezone in tudi tiste, ki bi sodile v drugo polovico. Posebno poglavje je gostovanje mariborske Drame, ki je bilo
sestavljeno iz treh predstav, med katerimi zaslužita vso pozornost predvsem dve: Afera Primoža Kozaka in Ščuke pa ni Toneta Partljiča. Napovedano je bilo, da si ju lahko ogledamo v ponedeljek, 11. marca; prvo v ljubljanski Drami, drugo pa v mestnem gledališču — obe ob isti uri: 19.30. Pri vsem tem ni jasno, kdo je tako pametno določil termine. Kajti brali smo o ponovni uspešni postavitvi Afere, od ljubljanske uprizoritve je minilo več kot desetletje, skratka: treba jo je videti. Ampak: brali smo tudi o navalu publike na Partljičevo komedijo, zanima nas, kaj je v njej tako privlačnega, pa tudi sicer komedije pri nas ne obrodijo prepogosto — skratka: treba jo je videti. Toda kako naj človek obišče obe hkrati?
Zahvala gre menda Taliji, ki je razrešila gordijski vozel, pred katerega je bil postavljen ljubljanski gledalec, s tem, da je poslala v del gostujočega ansambla bolezen. Tako je bila Kozakova Afera odpovedana in s pomirjenim srcem smo odšli gledat Partljiča, tolažeč se, da bodo Mariborčani prej ali slej morali priti v Ljubljano z Afero.
Boginjam hvala, ker skrbijo za gledalce bolj kot tisti, ki so za to postavljeni.
-i