Davna pravljica
Zapisal: F. S. Pavletov
t\\o je pred davnim, davnim časom.   Ondaj, ko so se po ve-Hkih gozdovih razlegali še mogočni glasovi lov?ki rogov. Po obraščenih hribih se je dvigalo izza starikavih hra-stov, izza stoletnih lip sivo, mogočno zidovje gradov.
Na gradu, ki se je dvigal nad planinsko ravnino, gori nad Cerjem, je živel mlad grofič, sin plemenitega, odličnega junaka.
In ta grofič je bil len, od sile len. V prostrani viteški  dvorani  so   baje  podobe  pradedov vedno sramežljtvo  zamižale,   kadar je šel ta slabič mimo.   ln "'*       kadar je zavel veter skozi dvorano, tedaj se je slišalo kot jadno mrmranje močnih jeklenih oklepov,   ki  so čakali   krepkih   junakov,   da jih zopet oblečejo.
A grofič se ni zmenil za to mrmranje.
Mesto meča vzel je sokola-lovca in šel ž njim na Iov. Po goščavah, po ravninah je hodil in pobijal mesto Turčinov — srne.
Včasih pa še tega ne.   Najčešče je legel pod hrast v mehko mahovje in leno sanjaril.
To je bilo tedaj, ko so k hišam prihajale še vile rojenice,  stale ob zi-belki in ščitile novorojene otroke.
ln tudi temu grofiču je bila vila za botro. Rada ga je imela in mnogo daril mu je podarila                                       .

Bilo je meseca majnika.
Cvetka pri cvetki: modrooki zvončki,. rdeči, rumeni naprsteci, bele jagode, visoka trava, drugo poleg drugega.
Nad njivami   pa se je razlivalo zlato solnce, vroča tišina,  in prijeten,    . skrivnosten vonj.
Raznobarvani metulji so letali nad cvetkami in jih poljubljali, pa ptice so žvrgolele in gostolele.
GrofiČ je prišel s svojim sokolom na lov.
A dokaj se mu ni ljubilo. Najrajši bi bil kar legel v travo in zadremal.
Tedaj pa se je dvignila pred njim njegova krstna botra, gozdna vila, v beli, v solncu žareči se obleki.
»Sinko! Povej mi željo svojo! Vse, kar hočeš, kar želiš! Glej, ponujam ti telesno moč in krepak meč. Ž njim boš vojske vodil, zmagoval. — Tudi dam ti, ako hočeš, obilen lov; dam li zlata, biserov, srebra. Povej, izrazi željo svojo." —
A mladi grofič ni premišljal. Ni se mu ljubilo.
,,Spal bi, spal, kar najrajši tu v tem mahu ob studencu dolgo, dolgo let."
,,Pa spavaj dvajest let! In ko bo minulo, te prilično zbudim."
Dotaknila se ga je s palico, in njeno obličje je izražalo nevoljo.
ln studenec je prenehal žuboreti, cvetke so kimale z glavicami, ptice na vejah so pospale — — vse je spalo.
Leta so minevala, dvajset, trideset, petdeset, sto — — in izginjala v večnosti. Leni groiič je spal v gozdu. Vila je pozabila svoje obljube, ali pa mogoče ga ni hotela zbuditi? —
Vendar gozd ni mogel vedno spati. .
Prišle so nevihte, gromenje, bliski, treski in ti so vzbudili spečo naravo.     •
Zaspano je dvignil tudi leni grofič trepalnice in pogledal.
Ves je bil obraščen s trnjem, dragocena obleka mu je segnila, brada, dolga brada mu je zrastla in osivela, sivi lasje so se mu zmešano spuščali po hrbtu.
Vstal je.
Njegovi tresoči sc prsti so se oklenili palice in šel je iz gozda. Šel je po poti do gradu  —  do gradu . . . Pomane si oči.
Le razvalina, kup kamenja je pričal o nekdanjem gradu.
Sedel je na kamen in zaplakal.
Tedaj pa je prišla gozdna vila, stopila fik pred njega, pa s prstom po-kazala na kamen z napisom:
,Kdor je len, je mrtev; Le delo je življenje, Nit rešilna tvoja."                               '
Strmel je v napis in plakal za izgubljenim življenjem.