Naslovna stran I. letnika (1923) f) W3M EL DINAMISMO MISIONERO DE LA IGLESIA EN LA HORA ACTUAL CARTA DE PABLO VI AL CARDENAL RENARD CON MOTIVO DE LA CONFERENCIA MISIONERA INTERNACIONAL, CELEBRADA EN LYON A nuestro venerable hermano Alexandre Charles Kenard, arzobispo de Lyon. Senor caidenal: con ocasion del 1509 aniversario de la fundaciön de la Obra de la Propagacion de la Fe y del 50v de su ereccion en Obra Pontificia, teneis la dicha de celebrar en vuestra ciudad la Conferencia Misionera Internacional. La eleccion de la ciudad de Lyon, donde naciö y murio Marie-Pauline Jaricot, es un nuevo y legitimo homenaje a esta autentica hija de la Iglesia, tan intensamente entregada a la causa de las misiones lejanas y al mismo tiempo tan preocupada por los problemas del mundo obrere que le rodeaba. Consideramos un deber de nuestro ministerio apostolico comunicaros, senor cardenal, asi como a los numerosos y calificados participantes que os acom-panan, nuestro afectuoso saludo y nuestra palabra de aliento. Frecuentemente y sobre todo este ano hemos tenido ocasion de exhor-tar a todos nuestros hijos e hijas sobre las misiones, pero esta importante conmemoracion nos impulsa de manera particular a confirmarles en la fe y en el compromiso misionero, que hoy exigen una renovaeiön vital de toda la Iglesia. Ardientemente deseamos que, en un clima. de alegre fraternidad, de respetuoso diälogo, de activa reflexiön, de viva oracion, stas reuniones inter-nacionales aporten a la accion misionera de la Iglesia las clarificaciones capaces de suscitar un nuevo dinamismo. Y, £c6mo no subrayar el tema que abordäis: la funcičn de las Obras Misionales Pontificias, instrumentos privilegiados del Colegio Episcopal, el cual, unido al sucesor de Pedro, es responsable con el del pueblo de Dios, misionero tambien en su totalidad ? El recuerdo y la intercesion de San Ireneo y de los märtires de Lyon lleve a los congresistas a un sabio discernimiento —a nivel de sus responsabilidades respectivas, entre lo que es esencial, ligado a la viva tradicion de la Iglesia y cargado de futuro, y lo que seria anacrönico, ambiguo, es decir,: capaz de obstaculizar la evangelizacion! MARIE-PAULINE JARICOT A vosotros corresponde evocar con mayor amplitud la figura, vida y mision especifica de Marie-Pauline Jaricot. Esta joven supo hacer frente, desde 1819, a una necesidad apremiante de la Iglesia y asociar a la mišma todo el pueblo de Dios. Sus intuiciones se han revelado perspicaces y verda-deramente profeticas. Con toda razon la Obra de la Propagacion de la Fe, fundada en 1822, reconoce hoy todo lo que debe a la intuicion, a la iniciativa y al metodo de esta muchacha lionesa. Y aunque con humildad dejo a otros el cuidado de desarrollar esta obra, no por ello dejo de ser, segün sus propias palabi-as, “la primera cHJ’iJUi para encender el fuego”. (Continuarä.) /* V NOV RAZMAH Morda bodo zanamci slovensko misijonsko zgodovino delili v tri razdobja. Prva doba je zaznamovana z dvemi imeni: Baraga in Knoblehar. In v zaledju je treba podčrtati tretje ime: Slomšek. Proti koncu 19. stoletja pa je ta naša ‘‘zlata’1 misijonska doba šla v zaton. Verjetno *Qto, ker so bili ti veliki misijonarji preveč osamljeni. Po drugi svetovni vojni se je pričelo misijonsko delo v našem narodu znova obujati. Posamezni redovi so začeli pošiljati svoje misijonarje^ Misijonska zveza je z nakupom Grobelj ustvarila misijonski center. Velik misijonar v zaledju prof. Ehrlich je ustanovil misijonsko pisarno, Katoliški misijoni so šli med narod in ga razgibali. Ko smo se bližali drugi svetovni vojni, je bila misijonska misel resnično na pohodu. V zopetni vojni vihri so skrbi in bridkosti zajele narod. V centru Slovenje, v Ljubljani pa se je začela intenzivna priprava na delo, ko bi vojni roetež odvihral mimo. Koliko mladih ljudi je gojilo v sebi misijonski poklic! Rasli so iz Misijonske dijaške zveze in resnično obetali razcvet našega misijonskega dela. Izginili so v revoluciji, razpršili so se po svetu. Predih kot v preplahu ln Preveliki bolečini. Toda izkazala se je trdoživost naroda. V tujini se je začelo s „Katoliškimi misijoni" gibati znova. Število misijonarjev je sicer skopnelo. Ko je prišel še masovni izgon iz Kitajske, ko se je zaprla Indija, smo nekam obnemogli. Vez med predvojno in povojno dobo so držali naši staroste na vseh kontinentih. Ker jih dolgo ni mogla slediti domo-vina, so jih družili „Katoliški misijoni“ v begunstvu in izseljenstvu. Cas pa teče, obraz zemlje se spreminja in začenjamo doživljati ne-verieten paradoks. Ko v svetu misijonski poklici upadajo, se med Slo-venci množe. In vse kaže, da bo mladina v domovini spregovorila bolj Pogumno kot v tujini. Vsekakor nastaja nekaj novega. Obiski naših misijonarjev so dokazali, da v našem narodu so še misijonske sile. Le priložnosti ni bilo, da bi se aktivirale. Zdaj pa se odpira svet in med staroste vstopajo mladi ljudje z vsem pristnim idealizmom. In naši ljudje čutijo misijonsko bolj kot kdaj prej. Morda res gremo v nov misijonski razmah. In ni nemogoče, da zamenjamo pisati tretje razdobje slovenske misijonske zgodovine. V tej misli ima jubilej „Katoliških misijonov“ še poseben pomen. F. S. ZAČETKI „KATOLIŠKIH MISIJONOV" po spominu prvega urednika g. Andreja Tumpeja CM. Ustanovitelj „Katoliških misijonov“ še zini in nem je zapisal tele spomine izpicd 50 let: Tik pred prvo svetovno vojno sem se iz Carigrada, kjer sem dobre tri leta deloval kot profesor, vrnil v Ljubljano. Ker zaradi vojne ljudskih misijonov ni bilo, sc mi v Ljubljani zaupali skrb za Dijaški dom. V Ljubljani sem se spoznal z urednikom Bogoljuba g. Janezom Kalanom, po njem z župnikom na Homcu Antonom Mrkunom in še z dr. Janezom Ev. Krekom, ki je rad zahajal k njemu na oddih. Trpljenje naših ljudi je bilo med vojno veliko. Možje in fantje na fronti, poročila o padlih in ranjenih,, doma pa težko delo, pomanjkanje in vsake vrste nevarnosti. Verniki so iskali pomoči in tolažbe v molitvi. Prosili so za opravljanje maš. Prošenj je bilo toliko, da ni bilo mogoče vsem ustre'či. Zato so v naši deželi dobile veliko članov razne mašne zveze, katerih zastopniki so prihajali iz tujine in jih nabirali. Dr. Krek je to videl, pa mu je prišla ideja. Rekel je prijatelju Mrkunu: „Kdo ve, odkod sc ti zastopniki, kdo opravlja maše in v kakšne namene gre denar. Zakaj ne bi mi doma naredili kaj podobnega?“ Pogovorili smo se med seboj o zadevi in sklenili ustanoviti Misijonsko mašno zvezo. Ker sta bila dr. Krek in g. Mrkun prezaposlena, sta prepustila zadevo meni. Lotili smo se dela. Dali smo natisniti potrebne listine. Razposlal sem jih župnikom. Nabirke so se začele. Prvo leto sem vsakomur,, ki se je vpisal, poleg pristopnice poslal še nekaj misijonskih misli. Misijonska ideja se je širila, v ljubljanski Misijonski hiši pa se je vsak dan opravila ena maša za tiste, ki so pristopili k Misijonski mašni zvezi. Kaj pa z zbranim denarjem? Bilo ga je treba koristno naložiti. Začeli smo organizirati posebno Misijonsko knjižnico z misijonsko literaturo. Naročili smo si misijonske liste. Zanimanje za misijone se je med našimi dijaki in bogoslovci vedno bolj širilo. Začeli smo pisati članke o misijonih v Bogoljub. Od tu ni bilo daleč do misli, da bi izdali posebno misijonsko publikacijo. Res, 1. 1917 je zagledal beli dan prvi slovenski Misijonski koledar. Izšel je kar v 30.000 izvodih in bil nad vse dobro sprejet. Poslej je Misijonski koledar izšel vsako leto. Prvi urednik „Katoliških misijonov", zlatomašnik Vendar se nam je zdelo to premalo. Misijonsko idejo je treba stalno °življati in ohranjati. Odločili smo se za mesečnik. Dati smo mu hoteli r>ajprej ime „Slovenski misijonar". A premislili smo se in se odločili za >,Katoliške misijone“. Medtem se je središče naše misijonske dejavnosti 1. 1920 preneslo 'z Ljubljane v Grobljo, kjer smo za zbrani denar kupili staro graščino, ki je bila izročena v last Misijonski družbi z nalogo, da se posveti zunanjim misijonom. Glavni sodelavci Koledarja in Kat. misijonov so bili vedno naši bogoslovci. Na razpolago so imeli Misijonsko knjižnico in misijonske časopise. Pod vodstvom urednika so si med seboj razdelili delokrog: eden je spremljal misijonsko delo na Kitajskem, drugi v Indiji, tretji na Japonskem, spet drugi v Afriki, eden je imel v pregledu misijonsko delo v zaledju. Tako so nastajali članki in so se zbirala poročila. Poleg bogoslovcev so bili dobri sodelavci nekateri duhovniki in tudi laiki. Posebej naj omenim prof. Jerneja Pavlina iz Škofovih zavodov pa prof. L. Ehrlicha in urednika Franca Terseglava. Njim smo prepustili posebno kakšne važnejše uvodne članke. Koledar in Misijone nam je v začetku tiskala „Katoliška tiskarna“. Počasi smo prišli do prepričanja, da bo veliko bolj ugodno, če osnujemo svojo tiskarno. In res smo jo postavili v Grobljah na noge. Njen prvi ravnatelj je bil lazarist Jože Godina. Jaz sam sem bil urednik Katoliških misijonov samo dVe leti. Potem sem jih prepustil mlajšim in sposobnejšim močem. Bogu sem hvaležen za delo,, ki sem ga z drugimi skupaj začel. Še bolj pa sem mu hvaležen za to, da se nadaljuje - čeprav ne v domovini. Naj ga Gospod obilno blagoslavlja! Andrej Tumpej je večino svojega duhovniškega delovanja razvijal v diaspori, to je, med katoličani na slovanskem jugu, kjer je vedno živel v najboljših odnosih s pravoslavnimi duhovniki. Tu ga vidimo ob njegovi zlati maši s tremi pravoslavnimi sobrati in tremi katoliškimi. Levo stoji urednik katoliškega mesečnika v Beogradu „Blagovijest“, mons. Alojzij Turk, desno pa lazarist Lovro Sedej CM. so-ieimcfl v misuonou KAKOR DVAJSETINKA BOŽJEGA DNEVA O. Vladimir Kos S.J., Tokyo Slika: Pesnik-inisijonar V. Kos če je v božji matematiki „tisoč let en dan“, kot pravi prvi papež (2 Pet. 3, 8), potem pomeni letošnja petdesetletnica „Katoliških misijonov (1923- 1973) že dvajsetinko božjega dne... Na podlagi radioaktivnosti pravijo geologi, da je naša zemlja stara vsaj 4 milijarde let. Ameriški astronom Allan Sandage je pred približno deset leti izračunal,, da morajo biti nekatere zvezde tkzv. ozvezdja NGC 188 vsaj 24 milijard let stare... In vendar so vse te milijarde svetlobnih in navadnih let le sekunde in minute, ki tečejo v en sam dan. „Kristusov dan“, kot ga imenuje misijonar Pavel v pismu kristjanom v Filipih (2, 17). Ta dan bc resnično lepo v vesoljstvu, ker bo naš Gospod Jezus uničil Smrt (1 Kor. 15, 57), in bodo ozvezdja v nedoumljivih globinah, in živali in rastline,, in globine še nedoumljivega svetovnega oceana postali deli kon'čno razodetega Božjega Kraljestva Ljudi (prim. isto prvo pismo kristjanom v Korintu, isto pogl., 28. vrsto). Vsako sekundo zgori v soncu 4.2 milijonov ton snovi, da moremo živeti; in vendar moramo reči, da še ni dovolj svetlo, ker še ni Kristusovega dne, in nam je zaradi tega treba srčne svetiljke (prim. zgoraj omenjeno drugo pismo prvega papeža, 1. pogl., 19. v.). Joj, kako silna,, kako osrečujoča, kako čudovita mora biti svetloba brezkončnega Boga, da po njej hrepeni Jezus, v kolikor je resnični človek (tako je npr. zapisano v 17. pog. Janezovega evangelija, v 5. vrstici) ! Naš sončni sistem se sicer razprostira na milijarde in milijarde kilometrov, a se zdi kot zvezdni prah nekje na koncu nebeške Rimske ceste, ki je svoje milijone zvezd prvi'č razodela človeku 1. 1609,, ko se je vanjo s prvim astronomskim daljnogledom zazrl Galileo. Sedemdeset let pozneje je angleški astronom William Herschel naštel že sto milijonov zvezd na tej „Cesti“, 1. 1906 pa je holandski astronom J. C. Kapteyn na novo opisal to „Cesto“: da je dolga 23.000 svetlobnih let in da je široka 6.000 svetlobnih let. In vendar je Božji Sin izbral to drobno zemljo, da na njej postane človek, da na njej osreči človeka, ki kljub vsemu božjemu stvarstvu ne more najti prave sreče. Prava sreča se začne „,s spoznanjem resničnega Boga, ki je dal zemlji Jezusa Kristusa“, odmeva iz Jezusovih besed po Zadnji Večerji (Jan 17, 3). S svojim zgodovinskim vstajenjem - ki je bilo za prve očividce ne le zemeljsko otipljivo (prim. npr. vstalega Jezusa za'čudeno vprašanje „Ali ima čisti duh meso in kosti?“ Lk 24, 39), namreč obenem na čisto nov način osupljivo (prim. Lk 24, 31-32, 37-38) - je Jezus blagoslovil temeljni kamen za ,„novo zemljo pod novimi nebesi“ (2 Pet 3, 13; Raz. 21, 1). Z Jezusovim vstajenjem se je že začela lepša bodočnost. In kolikor more človek že sedaj po veri spoznati resničnega Troedinega Boga, toliko hitreje, toliko svetlejše, toliko bolj srečencsno postaja ta bodočnost sestavni del človekove sedanjosti (prim. Pavlov opis v pismu rimskim kristjanom, prvih enajst vrstic 5. pogl.; in 12, 7 prve Mojzesove knjige, kjer že v sivi pradavnini razodene Bog svoj načrt novega sveta). Cela zgodovina je na božji tehtnici: vse skrivnosti vesoljstva,, vse kombinacije atomov, vsa človeška dejanja in odločitve v neprestano bežečem, 'času so na eni strani te tehtnice; na drugi pa je dar vere v resničnega Boga. Po Jezusovem vstajenju - natančneje: po Njegovem Vnebohodu - se ta druga, recimo Srčna stran, vidno nagiba v smeri Božje Previdnosti. Vera je znak novega človeka za Novi Svet; človek take vere že gradi novi svet, pravi misijonar Pavel v pismu, ki ga imenujemo naslovljeno Efežanom, a je bilo pisano v rimski ječi (2, 17-22). Pod tem vidikom je vsa zemlja eno samo misijonsko polje, ki naj obrodi cvetove in sadove vere. In Božji Sejavec kliče so-delavcev, ker je 'ne le pravi Bog, marveč tudi pravi človek, in ker lahko tako svobodno odloči delitev božjega daru vere (prim. Jezusove besede, preden je odšel v nebesa, npr. Mat. 28, 18). Naj ponovim notranjo povezanost misli: to našo drobno zemljo v vesoljstvu je Božji Sin izbral, da s pomočjo podarjene vere v človeko- vem srcu gradi Nov Božji svet, čigar dokončni razvoj pomeni neminljivo srečo človeka. 2e petdeset let so-delujejo Katoliški Misijoni pri tem „skrivnostnem božjem načrtu“ (Ef 3, 3-4) kristjaniziranja zemlje: „Aleluja! O srce, Gospodu se zahvali! Kolikor premoreš življenja, ga spremeni v hvalnico svojemu Bogu!“ (Ps 146, 1-2). Treba je imeti pred očmi božje delovanje v svetu, kot ga opisuje ta psalm, da moremo slutiti obseg so-de-lovanja Katoliških Misijonov. In ko bi v teh petdesetih letih ne dosegli drugega kot opis svetovnih obpotnih predelov, kjer ptice požro božjo besedo, da ne obrodi; ali pa seznam sestavin, s katerimi lahko obogatimo prst na vseh tistih skalah sveta,, kjer jo že zgodnje sonce izsuši (nehote nnslim na sonca japonskih oto'cij); ali pa le zavest, da smo ljudje obdani °d trnjev, ki nas nevidno dušijo, da ostanemo za-verovani v svoj košček zemlje, čeprav smo kristjani... da, ko bi ne dosegli drugega kot to -Katoliški Misijoni bi bili izvršili čudovito delo besede, so-delo Večni Besedi. Toda meni so znana še večja dejstva teh petdeset let. Koliko Slovencev in Slovenk je po branju Katoliških Misijonov skle-"ilo roke v molitev „Gospodarju žetve“ (Mat. 9„ 38) za Azijo in Afriko, za Amerike in Avstralijo in Evropo. Koliko Slovencev in Slovenk je po branju Katoliških Misijonov preštelo zaslužek, pretehtalo prihranke, in odrinilo toliko, da se je žrtev začutila, kot jo je bil 'čutil Jezus, Odrešenik za nas (2 Kor 8, 9) in je srce ostalo blagoslovljeno kljub žrtvi (2 Kor 9, 6-10). Za Azijo,, Afriko, Ameriki, Avstralijo. Ali pa za Evropo. Koliko Slovencev in Slovenk se je po branju Katoliških Misijonov zavedalo bogastva, ki ga nosijo skrito vsak v svojem trpljenju, bodisi srca ali telesa, bodisi majhno ali veliko, in je sklenilo ga nalagati z nbrestmi (Mat. 6, 20; Kol. 1, 24) za Azijo. Ali pa za Afriko. Ali morda za Ameriki in Avstralijo. Ali pa za Evropo. Kakor je pač koga nagnila božja milost večno aktivnega Svetega Duha (Rim 8, 14-16). Vem za Slovenko,, ki je po branju Katoliških Misijonov razumela na čisto oseben način Jezusov klic „Pojdi za menoj“ (prim. Jan 1, 43), i®! odšla v misijone. Vem za Slovenca, ki je po branju Katoliških Misijonov „zapustil vse“ (Mat. 19, 27), tudi domovino,, in odšel v misijone. „Aleluja! Prav je, da zapojemo hvalnico našemu Bogu! Ker smo tako veseli, in ker postane veselje še krasnejše po božji hvalnici! Gospod gradi nebeško kraljestvo, Gospod zbira raztresene otroke novega človeštva. In Gospod ozdravlja potrto srce, in Gospod zaveže rane.“ (Ps 147, 1-3). Mesec za mescem,, leto za letom jemljemo Katoliške Misijone v roke - in zmeraj bolj in bolj pisani, prikupnejši, razglednejši postajajo. Kakor da se je v tem primeru uresničila prošnja svetega Pavla, da kristjani v Efezu in povsod po svetu zmeraj bolje razumejo, kaj prispeva k spoznanju in širjenju božje slave v Učlovečeni Besedi (Ef 1, 16-23). Za vsak krščanski napredek je treba plačati s so-delovanjem, ki je vsaj nekje zaznamovano s križcem žrtve ali žrtvice, pa četudi gre le za molitev (prim. Pavlovo razlago rimskim kristjanom, 7. pogl., 14-25). Mislim,, da mi bodo podpisali ta stavek vsi uredniki, mrtvi in živi, vsi fotografi Katoliškh Misijonov; in vsi dolgoletni naročniki, ki so svoje prebrane številke posojevali, darovali, propagirali, ali pa enostavno zvesto kupovali. Križec v obliki molitve ali žrtve ali žrtvice jim je tako postal ponosen uspeh, tako kot Pavlu njegovi apostolski napori (Gal. 6, 14); lahko se ga celo dotikajo,, ker je postal tiskana beseda, živo misijonsko pismo. Petdeset let že hodijo med nas, kjerkoli smo raztreseni, Katoliški Misijoni, in sicer tako nesebično, da smo skoraj pozabili, da so sad duha in srca svetega Vincencija Pavelskega, čigar „lazaristi“ nadaljujejo svetnikovo delo. Katoliški Misijoni so tudi v tem resnično katoliški,, to je, resnično krščanski. Kdorkoli sodeluje pri Jezusovem evangelizi-ranju, pravi sveti misijonar Pavel strankarskim kristjanom v Korintu, je le „plačan Gospodov delavec. .. na božjem posestvu, pri božjih zidarskih delih“ (1 Kor 3, 6-9). „O Gospod! Kar Ti ustvarjaš,, je hvale vredno, in tisti, ki so Tvoji, slavijo Tebe, oznanjajo Tvoje čudovito kraljestvo še in še...“ (Ps 145, 10-11). Japonci1 imajo star pregovor: ,„Kaj je ‘človeško življenje? Petdeset let!“ Katoliški Misijoni so pa več kot posameznikovo življenje; po božji ljubeznivosti se dotikajo rodov (prim. zvezo med božjim darom in trajanjem od rodu do rodu v Marijini hvalnici, Lk. 1, 48). Torej „na zdravje od rodu do rodu!“ jim pijem šampanjec čestitk; kdo ne ve, da pomeni v aramejščini, ki jo je bil govoril naš Gospod, odrešenje tudi zdravje? Po japonsko jim kličem ,„zehi nagäi iki wo!“ (po naše: „še dolgo, še dolgo, še dolgo. dvojni pisani v ni treba izgovoriti, le o). Po pavelsko pa tiho pridam molitev „za zvesto službo v božjih skrivnostih“ (1 Kor. 4, 1-2)! Ali more človek človeku želeti več tudi v atomskem veku? Vladimir Kos. iO ZGODE IN NEZGODE IZ PETDESETLETNE ZGODOVINE KATOLIŠKIH MISIJONOV Še živeči prvi urednik Katoliških misijonov Andrej Tumpej CM je v tej I)rvi številki našega jubilejnega letnika podal svoje spomine, kako je prijšlo cl° ustanovitve lista, poleg drugih verskih listov, ki so obstajali. S temile besedami se je novi list predstavil slovenski javnosti v svoji prvi številki oktobra 1923. leta. (Katoliški misijoni so izhajali od misijonske nedelje do misijonske nedelje, to je: začenjali so letnik z oktobrom, končali pa septembra.) „Naš korak, da smo pričeli izdajati list, četudi zelo svojevrsten, bo morebiti kdo imenoval drzen. Drzen je mogoče, vendar popolnoma premišljen. Prav za prav s tem le izpolnjujemo dobršen del dolžnosti do slovenskega ljudstva, ki nam je pred tremi leti izročilo misijonišče. V pogledu na poganske misijone llTla misijonišče namen: 1. vzgajati misijonarje za zunanje misijone; in 2. skrbeti za gojitev misijonskega zanimanja doma. Z misijonskim glasilom bomo lahko uspešno vršili ta svoj namen in sploh vso dolžnost.“ Mesečnik Katoliški misijoni se je tedaj pridružil že nekaj let izhajajočemu Misijonskemu koledarju (ki so ga tudi izdajali lazaristi) kot eno najučinkovitej-sih sredstev za izpolnjevanje naloge, ki so jo slovenski lazaristi prevzeli ob sprejetju Misijonišča v Grobljah pri Domžalah. List je potem izhajal redno mesečno, prav tako letno Misijonski koledar. _er so pa mnogi bralci želeli več zanimivega branja iz tujih dežela, a da ne In lista kot takega preveč večali, so začeli leta 1928 Katoliški misijoni izdajati •tvojo mesečno prilogo Tuji svet. Vsaj omeniti je treba vzporedno izdajanje brošur in knjig takozvane Misijonske knjižnice v založbi Misijonišča. Katoliški misijoni in ves ostali vzporedni misijonski tisk so mirno izhajali ln sPolnjevali svoje poslanstvo. Ob desetletnici oktobra 1933 so zapisali: „Kaj nas vleče k temu listu ? Iz Katoliških misijonov diha gorka ljubezen za največjo nalogo sv. Cerkve in vsega krščanskega ljudstva, da, vsega kulturnega sveta, za pridobitev poganskih množic Kristusu. Za to delo je treba ljubezni, ker je misijonstvo samo zadeva ljubezni. In to ljubezen zaznamo v skrbnih, s trudom napisanih člankih, ki nas spodbujajo k sodelovanju pri tej nalogi, ljubezen do misijonov čutimo v zgodbah, ki pred nas pričarajo lepoto daljnih svetov in pestrost tujih ljudstev, iz pisem naših misijonarjev pa ljubezen do nesrečnega poganskega sveta ne gori, ampak žari in plameni tako vroče, da nismo mogli ostati mrzli ob njih. Zato nas h Katoliškim misijonom vleče. Takšna je zgodovina desetih letnikov našega lista. Majhen je bil po velikosti, droben po debelini, preprost po lepoti, pa velik po ljubezni. Mislimo, da mora biti tak vsakdo, ki polaga temelje. Temelje misijonskega navdušenja so namreč polagali teh deset let Katoliški misijoni, skušali so zanetiti med nami globoko, trajno in dejansko ljubezen za misijone. Prvih deset let so Katoliški misijoni sejali, odslej bodo mlado, bujno rast negovali.“ Tudi naslednjih sedem let izhajanja je bilo mirnih. A ob zaključku 17. letnika septembra 1940 list že zaskrbljeno gleda v bodočnost: „V veliki naši družini sv. Cerkve so nekateri člani zboleli, umrli, svoje sodelovanje odpovedali, celi narodi so takorekoč poklicani k vojakom, zapleteni v bojni metež. Ali nismo potem mi drugi narodi, ki se z nami ni nič takega zgodilo, dolžni, toliko bolj pridno zagrabiti za delo, misijonsko delo, da ne bo sv. Cerkev, naša družina, trpela pretežke škode?!“ (KM XVII, str. 180) Naslednji letnik je kljub tudi Slovencem grozečim vojnim razmeram začel izhajati izredno poživljen, tako po vsebini kot po obliki. „Tuji svet“, ki je dotlej izhajal ločeno kot priloga, je bil s tem letnikom vključen v Katoliške misijone in skrčen na 8 strani obsega. Izšle so pa samo številke od oktobra 1940 do aprila 1941. PRVI NEVARNI PRETRES Tedaj je Katoliške misijone zadel prvi smrtno nevarni udarec. Svetovna vojna je zajela v svoj vrtinec tudi našo deželo. Jugoslavija je bila v kratkem zasedena. V Misijonišče so prišli najprej Italijani, pod katerih okupacijo bi list. čeprav ovirano in omejeno, pač še mogel izhajati. A nekaj dni nato so prišli v Groblje prvi gestapovci, kar je pomenilo začetek konca. V nekaj dneh je bilo Misijonišče kot slovensko misijonsko središče uničeno, vsi duhovniki in kleriki ter večina bratov so se morali umakniti, vse imetje zaseženo, tiskarniški stroji odpeljani drugam, misijonska zaloga bogoslužnih in drugih predmetov v pomoč misijonom kdo ve kam raznesena.. . Prav za prav bi bili s tem uničenjem Misijonišča slovenski lazaristi razrešeni dolžnosti nadaljnjega izdajanja Katoliških misijonov. Todo misijonsko delovanje se je bilo tako globoko zakoreninilo v življenje in dejstvovanje Družbe, zlasti njenega mlajšega rodu, ki je takorekoč zrasel iz družbene misijonske akcije, da tudi Katoliških misijonov in iz njih izvirajočega misijonskega gibanja ni moglo biti konec niti s tolikim uničenjem zunanjih pogojev delovanja. V VOJNIH RAZMERAH Še istega leta je julija meseca izšla naslednja številka Katoliških misijonov, skupna za maj, junij in julij, tiskana v Ljubljani v tiskarni SLOVENIJA v Vegovi ulici 6. Prinesla pa je pomembno spremembo, ki pa je bila, kot se je kasneje izkazalo, preuranjena. Kaže, da družba lazaristov ob toliki, za njeno misijonsko delo navidez bistveni izgubi z uničenjem Misijonišča ni upala takoj sama prevzeti nadaljnjega izdajanja lista. Zato se je družbeni zastopnik dogovoril s škofijskim vodstvom misijonskega dela, zlasti Družbe za širjenje vere, katere uradno glasilo so Katoliški misijoni že itak ves čas bili, dr. Lam-bertom Ehrlichom, da bo v bodoče D š V izdajala list in ga upravljala v Škofijski misijonski pisami, dočim bi za njih vsebino in akcijo še naprej skrbeli slovenski lazaristi. Za zgodovino tega vstajenja Katoliških misijonov iz tedanjih razvalin ne bo odveč ponatisniti razglas v tej prvi številki KM. „Katoliški misijoni vas po dolgem času spet pozdravljajo. Zadnja številka, ki ste jo prejeli, je bila marčna. Aprilsko ste prejeli le nekateri, kajti sredi odpošiljanja je pošta s poslovanjem prenehala. Sledili so dogodki, radi katerih je Misijonišče Groblje prenehalo obstajati. S tem so Katoliški misijoni izgubili svojega dosedanjega izdaja- telja. Ker pa bi bilo misijonski ideji v nemalo škodo, ako bi ta edini slovenski splošno misijonski list prenehal izhajati, se je Družba za širjenje vere odločila, da bo list, ki je bil itak že doslej njeno glasilo, dc nadaljnjega sama izdajala.“ Slede upravna obvestila... Pripominjamo, da je bilo ne le uredništvo, atnpak tudi uprava lista pod vodstvom lazaristov, tudi v tej kratki, prehodni dobi lastnišva Družbe za širjenje vere. Toda, kakor smo omenili in je tudi bilo tako mišljeno (glej razglas: do nadaljnjega!), je bil prenos lastništva res le začasnega značaja, kajti že nasledila številka za avgust-september je napovedala izid svojega XIX. letnika spet v lastništvu Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega. Tako je izšel XIX. letnik, ki se je tiskal zdaj ne več v tiskarni „Slovenija“, oaipak v Ljudski tiskarni. Tudi Misijonskega koledarja, ki je izhajal redno, •ie izšel že 23. letnik. A brez problemov ni šlo. Poleg težave pridobivanja 'n urejanja novega naročniškega kadra in s tem v zvezi težave denarnega značaja se je začeto čutiti tudi pomanjkanje papirja za tisk. V šesti številki se KM opravičujejo, da so po naredbi zasedbenih oblasti morali zmanjšati obseg za 12 stani. A list je le srečno prijadral do zaključka XIX. letnika. V kakšnem Vzdušju se je pripravljal jubilejni 20. letnik, vidimo iz razglasa v zadnji številki prejšnjega letnika: „S pričujočo dvojno številko zaključujemo letošnji XIX. letnik Katoliških misijonov. Ko smo pred enim letom končavali 18. letnik našega lista, nismo vedeli, ali naj vstopimo v 19. letnik ali ne. Pa so jim prišli na pomoč s pobudo in podporo njih stari, zvesti prijatelji in so jim pomagali na noge. In Katoliški misijoni so sredi težkih časov znova zaživeli, morda še bolj veselo in zdravo kot prej, in so srečno dosegli konec svojega 19. leta v veselem pričakovanju svojega 20. rojstnega dne. Zato izrekajo Katoliški misijoni ob zaključku letnika iskreno zahvalo vsem prijateljem, ki so jim v najtežjih časih ostali zvesti! Pred vsem gre največja zahvala največjemu prijatelju, sedaj žal že pokojnemu, od brezbožnikov umorjenemu univerzitetnemu profesorju dr. Lambertu Ehrlichu. Katoliški misijoni ga bodo ohranili v trajnem spominu.“ Slede zahvale vsem sodelavcem, in se napove jubilejni, 20. letnik. Kaže, da so mogli Katoliški misijoni 20. letnik v redu zaključiti (manj-'U nam nekaj številk) in da je tudi 21. letnik v celoti izšel (tudi tega Jetnika nimamo celotnega), čeprav v precej združenih številkah. Tako ■mamo pred seboj skupno številko 4-5 in fi in skupno številko 9-10-11-12. Število strani celega letnika pa je le doseglo skupaj 208 strani formata . x 24 cm. številke tega letnika so imele sledečo svojskost: Vsak zvezek •1° obravnaval eno misijonsko deželo in misijonsko delo v njej, v besedi in sliki. .Zanima nas tudi posebna okolnost tega letnika: izhajal je že pod nemško okupacijsko silo, po italijanski kapitulaciji. Zadnja številka tega etmka je tudi napovedala bogati Misijonski koledar za leto 1945. Prihodnjič o usodi Katoliških misijonov po komunistični zasedbi Slovenije. L. L. C. M. SIMBOL EDINOSTI V Carigrad je dospela brzojavka: „Globoko nas je pretresla vest, da se je naš tako ljubljeni brat v Kristusu, njegova Svetost patriarh Ate-nagora podal k Bogu. Pošiljamo vam naše globoko sožalje ob tej veliki izgubi za vso pravoslavno Cerkev in prosimo Gospoda, naj sprejme v svoje kraljestvo moža, ki je bil prvoborec za bratsko spravo med kristjani.“ Brzojavko je podpisal papež Pavel VI. To niso bile le vljudnostne besede, povedale so misel vseh kristjanov, ki so spremljali življenje in delo tega velikega maža. Umrl je 7. julija 1972. Ob smrti je njegova škofija štela komaj 50.000 vernikov. A kot carigrajski patriarh, „pravoslavni papež“, je bil prvi med vsemi pravoslavnimi patriarhi, seveda drugače kot papež med katoliškimi škofi. Kajti vseh petnajst pravoslavnih cerkva ima svojo samostojnost, zaradi nekdanje časti pa je kljub borbi ruskega patriarhata že od Ivana Groznega sem, da bi si osvojil to mesto, carigrajski patriarh ostal do danes predstavnik pravoslavja. Veličina Atenagore pa ni toliko v položaju, ki ga je imel, ampak v moči njegove osebnosti. Rojen je bil 25. marca 1886 v epirskih hribih. Njegov oče je bil zdravnik. A sam se je odločil za duhovništvo. Ime Atenagoras je dobil leta 1910, ko je bil posvečen v dijakona, prej se je imenoval Aristoklis Spirou. Hitro so v njem spoznali bistrega moža, predvsem pa dobrega človeka. Leta 1923 je postal krfski metropolit, od leta 1931 do 1948 pa je preživel v Združenih državah kot nadškof grškcpravoslavnih ver-i nikov v obeh Amerikah. Ko je v Carigradu umrl patriarh Maksimos V., so njega poklicali 1. novembra 1948 v Carigrad in je postal 256. naslednik sv. Andreja, apostola, ki naj bi bil ustanovil v Carigradu škofijski sedež. Ob teh skopih življenjskih podatkih je zelo lahko odgovoriti na vprašanje: v čem je Atenagorova veličina. Kratko bi mogli reči: postal je simbol zedinjenja. Nobeno začudenie ni, da so na pogrebu, ki se ga je — pomnimo: sredi muslimanske Turčije! — udeležilo le tisoč ljudi, bili grimas anglikancev dr. Ramsey, kot zastopnik Pavla VI. predsednik tajništva za edinost kristjanov kardinal Willebrands, mnogi predstavniki drugih krščanskih cerkva. Prišli bi tudi škofje iz Amerike, tudi ncw-yorški kardinal, če ne bi Turki odrekli vizo arhiepiskopu Jacovosu v Združenih državah. O njem je pisal ves svet, predvsem pa listi in revije vseh krščanskih cerkva. Pavel VI. in Atenagoras molita skupno za zedinjenje kristjanov. Od prvih početkov svojega duhovniškega življenja je Atenagoras delal za spravo. Navezoval je stike, gradil mostove, odstranjeval mržnjo. Najprej je želel povezati vse pravoslavne Cerkve. Dosegel je vsepravo-slavni zbor na otoku Rodosu leta 1961. Dal je idejo, naj se skliče vse-pravoslavni cerkveni zbor, ki se pripravlja že več let. Na žalost ni dobil odziva, kot si je želel in pričakoval. Zlasti moskovski patriarh je pri tem zbliževanju pomenil velik zadržek. Atenagoras je bil tisti, ki je dosegel, da so se pravoslavne cerkve pridružile Svetovnemu svetu cerkva. S tem so se iz svoje dosedanje zaprtosti podale v krščansko širino. Najbolj pa je iskal stika s katoliško Cerkvijo. Edino, kar pravoslavne zares loči od katoliške Cerkve, papeževo prvenstvo, Atenagori ni delalo nobenih težav. Začela so se zgodovinska srečanja. Najprej sta se sešla s Pavlom VI. v Jeruzalemu leta 1964. Potem je sledil zgodovinski dogodek, ko sta Pavel VI. in Atenagoras po svojem zastopniku ob koncu koncila odvzela anatemo drug drugemu, to je tisto izobčenje, ki sta si ga izrekla drug drugemu leta 1054 carigrajski patriarh Mihael Cerularij in papežev delegat kardinal Humbert. Potem je Pavel VI. sam v Carigradu obiskal Atenagoro leta 19Ć7. Bilo je to v juliju. Istega leta v oktobru pa je Atenagora Pavlu vrnil obisk v Rimu. Neprestano so se spletale vezi, v Carigrad so prihajale delegacije od strani katoličanov, anglikancev in drugih verskih skupin. Iz Carigrada pa je pošiljal Atenagora svoje zastopnike na vse strani. „Recite Pavlu, da se moramo zediniti!", je naročal. To je že prej Janezu XXIII. pisal. Ta dva se namreč osebno nista nikdar srečala, pač pa sta si mnogo pisala. Ko je bil Janez XXIII. izvoljen za papeža, je Atenagoras poslal brzojavko: „Bil je človek od Boga poslan, ime mu je bilo Janez", besede vzete iz svetega pisma. Izrekel mu je željo, naj skliče koncil zedinjenja. Tudi v njem je prevevalo veselje, ko se je prav Janezov koncil končal v duhu zedinjenja in ga mnogi smatrajo za uspešnega predvsem v tej točki. Sredi tega stoletja so živele tri velike osebnosti, ki so sprožile intenzivno delo za zedinjenje kristjanov: Janez XXIII., patriarh Atenagoras in anglikanski primas Ramsey. Nekateri so mnenja, da je bil Atenagora „sanjač zedinjenja". Resnično je upal, da bo potek hitrejši, četudi bodo ostale kake stvari še nerešene. To razodevajo besede: „Ne vem, zakaj ne moremo piti iz istega keliha, skupno obhajati evharistijo. Povejte to papežu! Razumem, da so med nami še razlike, toda nekaj dela moramo prepustiti tudi teologom." Njegova vedrina, njegov optimizem bo slej ko prej potreben vsem, ki bodo delali na ekumenskem področju. Ta optimizem ne pomeni sanja- štva. Treba bo premostiti mnogo težav, odstraniti mnogo predsodkov, a močna vera in velik optimizem bosta težave zmanjšala in ovire hitreje cdstranjala. In to je imel Atenagoras. Moralo ga je v srce boleti, da je med pravoslavnimi bil tako zelo osamljen, dasi je prav njegov pogum tudi med njimi sprožil težnjo po zedinjenju. Veselo je sporočilo, da je izjavil njegov naslednik na patriarškem mestu Demetrios Papadontos, da bo hodil po njegovih stopinjah. Ni dvoma, da je med pravoslavnimi škofi 'n zlasti mlajšimi duhovniki prav zaradi dela pokojnega Atenagore danes veliko takih, ki upajo kot on in pripravljajo zedinjenje. V zgodovini krščanskih cerkva bo Atenagoras ostal zapisan z zlatimi črkami. Ostal bo simbol edinosti. Se in še bodo zvenele njegove besede: ./Združimo se, združimo se, odstranimo privid ločenosti, saj imamo istega Kristusa, isto Bogorodico, iste zakramente, isto duhovništvo!“ Ko obhajamo ta mesec svetovno molitveno osmino za zedinjenje cerkva, naj tudi našo molitev prešinja Atenagorov duh, naj tudi naše želje 'zzvene v prošnjo: da bi bili vsi eno! F. S. PET PRISPODOB POLETNEGA POGORJA (v katerih pesnik prosi košček misijonske ljubezni za japonsko srce.) 1. Vrisk 'z modrih not čez hribov partituro smrekam v črne harfe. Pridi s srcem v Yämanäka k slepi Fudži pet o skritem Bćgu. 2. blit ob nit med prsti lilij rusim svatbam, s°d na sod metuljem. Küku, küku k cesti gostovejnih hribov, k stogom mrtve paše. Bit konic peruti vetra v blanje modre. Dež leži na parah. Cuješ? Ustnam žic je naloženo zate. Res je! Riž je klonil. Mrak bo vsak namig izbrisal v mehkem pesku s tušem: hraste lomi. Vlak s tovorom zvezd vso noč zato potuje mimo kolodvora. Lak na okencih se sveti, lak na duši, polni prazne sreče. A. Zor si komaj upa z lave grebenjene. Maske s tal strmijo. PODCRTNE PRIPOMBE: Yämanäka je pogorje, pokrajina in jezero, okoli 1000 m visoko v severnem predelu najvišje japonske gore Fudži (3776 m), točneje: v sklopu vulkanske pogorske verige, ki se razteza vse do tihomorskih Marianskih otokov. ^ u' Lepo uraščen riž že sredi poletja klone. Japonske gorske lilije so rdeče-oranžne barve ter opojno dišijo. Izvrsten japonski tuš pridobivajo iz hrastovega lesa. Japonski lak, v začetku pod kitajskim in korejskim vplivom, zadobi tipično japonski značaj šele v 14. stoletju. Surov belosiv lakov prah dobivajo od drevesa rhus vernicifera, ki je podobno v jeseni rdečim javorjem. Po japonsko pravimo drevesu in laku uruši. Po raznih primeseh postane surov lak črn, rdeč, zelen, žolt in rjav. Lak dela neprepustno varovalno plast, le presuho podnebje ali pa udarci mu vzamejo barvo. Le premožnejši si ga lahko privoščijo tudi za delce stavb in pohištva, sicer je v splošni rabi za lahke jedilne skodelice in podstavke. Toda slavčki trgajo zaroto čustev v pajkove tančice, rosa šepeta sedmero zlogov bilkam v enodnevno struno. Zor, doklej boš kukal nem? 2e voz cijazi vkreber kri in ribe. 5. Jezero pregiba neskaljene ustne plaho v gluho sonce. OD RICCIJA DO KONCILA FRANC SODJA CM (Nadaljevanje) II. BOJ ZA AKOMODACIJO V PRIČETKU 20. STOLETJA Jezuit Wieger in šc nekateri dalekovidni misijonarji nas že popeljejo v 20. stoletje, v katerem nastopi v problemu akomodacije prava devolucija. Dcčim so ti misijonarji tiho in vsak v svojem delokrogu za'eeli pripravljati pot novi metodi, se je v začetku 20. stoletja dvig-n*l pobornik za akomodacijo, ki je z ostro kritiko obsodil vse staro in klical vse misijonarje kitajskega misijona, naj se spametujejo, dokler je še čas. Bil je to belgijski lazarist Vincenc Lebbe s kitajskim imenom lei-ming-juan, majhen po postavi, trdoživ, delaven, sposoben, a preveč Slike o današnji indijski akomodaciji v liturgiji je poslal o. Jože Cukale DJ. Takole jih tolmači: „Prinašanje darov: riža, banan, jabolk, naposled vode in vina ter kruha pri »naši v sestrski kapeli. Zaenkrat se indijska liturgija uveljavlja le v malih skupinah in pri šolskih mašah." oster. Zato je napravil misijonu sicer veliko uslugo, ker je s svojim viharnim nastopom dosegel, da se je rlazvoj k akomodaciji pospešil, a sam prišel v spor najprej s francoskimi oblastmi, mnogimi misijonarji, zlasti Francozi, in nazadnje z družbo, ki jo je končno legalno tudi zapustil, ker je ustanovil novo redovno družbo: „brate Janeza Krstnika“ zgolj za Kitajce. Leta 1940 je v svoji službi rdečega križa, kateremu je dal na razpolago vso svojo družbo, padel na bojni fronti. Njemu je stal ob strani drug lazarist Cotta, ki je doživel podpbno usodo. Oba sta leta 1917 poslala na Propagando spomenici, v katerih pojasnjujeta položaj kitajskega misijona, misijonske metode v preteklosti in svojo tako imenovano tjencinsko metodo. Iz besedi v Lebbejevi spomenici se vidi na eni strani pravi namen in res dalekovidnost novih načrtov, na drugi strani pa velika ljubezen dc Kitajcev, kar je v popolnem nasprotju s starejšimi misijonarji. „Misijonarji, ki so se potrudili nastopiti novo pot“, piše Lebbe, „so zaljubljeni v to Kitajsko in njeno ljudstvo. Verujejo v njegove kreposti, opravičujejo naravno njegove napake in verujejo tudi v njegovo bodočnost. Vse so poizkusili, da opuste vedenje, kot vzvišeni nad njimi, nasprotno: kot pri svojih dogmah vztrajajo pri sodbi, da je kitajski narod enako visoko, da, v mnogih točkah celo nad poganskimi narodi zapadla.“ Lebbe je sijajno obvladal kitajščino. Na svojih predavanjih za pogansko javnost v Tjencinu, ki so izražala prav to ljubezen djo Kitajcev, je niapravil silen vtis na poslušalstvo. Nekoč je govoril več tisoč poslušalcem celih 7 ur, ne da bi se ga naveličali. Leta 1914 je bil tema njegovih konferenc: Katoliška vera je edino sredstvo, da se reši Kitajska. Lebbe je stal na stališču, da se je verska svoboda začela šele z revolucijo 1912. leta, ne pa s pričetkom francoskega protektorata. Ostro je obsojal tako imenovano „špansko metodo“, ki se je pokazala ponekod po boksarski vstiaji, ko so vasem, kjer je bilo preganjanje, naložili povračilo, a oprostili od tega dolga tiste, ki so se spreobrnili: to je metoda z geslom: compelle intrare (prisili jih, naj vstopijo!). Nič manj sarkastično je obsojal .„procesno metodo“. Misijonarji so se zavzemali pri sodiščih za svoje vernike in s tem pridobivali nove. S tem so se silno osovražili pri pogtanih, zlasti izobražencih, včasih pa tudi prišli v neroden položaj, ker so nevede krivce zagovarjali. Prav tako se obrača proti metodi, ki gradi vse na misijonskih podjetjih. Vsa sredstva uporablja za gradnjo zavetišč, šol, bolnic itd., kar je sicer potrebno, a ne glavno. Poleg vsega pa gradi cerkev siromakov. *»Na kolenih globoko sklonjeni z glavo do tal molimo Spovem se. Tu obred božje besede. Važno vlogo ima »pradip', to je svečnik s štirimi roglji/ kjer gore oljne svetilke. Med evangelijem je prižganih večje število oljnih svetilk.“ V spomenici zavrača tudi pekinško ,,darilno metodo“. Ta obstoji v tem, da so misijonarji plačevali ne samo katehiste, ampak tudi tiste, ki so se priglasili za pouk. S tem so seveda v rriasah pritegnili materia-1’stične Kitajce k Cerkvi. To metodo je zaCel in propagiral zlasti pekinški škof Jarlin. Opravičeval jo je s tem, da je pač denar sredstvo, ki lahko hitro propade, a gla moremo dobro uporabiti v plemenite namene. Pokazalo se je, da so bili ti kristjani slabi in jih je mnogo odpadlo. Predvsem pa je metoda vzbudila odpor pri višjih krogih. Ti >.rižnii kristjani“ so bili dolgo breme misijonarjem, kot so nam pisali ni&ši misijonarji. Proti vsem tem metodam je Lebbe s svojimi sodelavci propagiral svojo „tjencinsko metodo“, tako imenovano zaradi središča, iz katerega Se je širila. Metoda obstoji predvsem v prilagoditvi kitajskim raz- meram in odstranitvi evropeizacije. Do veljave hoče spet privesti oznanjevanje, ki so pa. zanemarjale vse omenjene metode, ki so se razvile zlasti v prvem desetletju 20. stoletja. V stik hočejo priti s pogansko maso predvsem z javnimi konferencami in tiskom. Glavna točka programa pa je bila, združiti vse katoličane v Katoliški akciji. S tem bi Kitajcem samim vlili apostolskega duha, dc'čim ga stari misijonarji sploh niso vzgajali. V nasprotju z evropskimi političnimi tendencami, v katere so bili vpreženi mnogi misijonarji, hočejo gojiti nacionlalno kitajske politiko. S tem hočejo dokazati, da ni v nikakem nasprotju: biti katoličan in dober Kitajec. Leta 1915 so hstanovili list „Išpao“, ki je začel po vdoru Japoncev izhajati v Sečvanu. V svoji spomenici opisuje Lebbe tudi uspehe. Po nekaj letih negotovega tipanja in ostrega odpora so se pokazali sadovi: dvorane so se polnile s poslušalci, list „Išpao" je bil najbolj razširjen dnevnik v severni Kitajski, KA se je širila po vsej Kitajski in prvi katoliški kongres v Tjencinu je bil tak triunf, da so celo jezuiti, ki so se sprva upirali, s solzami priznali: „Manjkalo je samo še 50 kitajskih škofov.“ Zlasti zaradi nacionalne tendence in kritiziranja protektorata, je nastal odpor pri zastopnikih Francije. Lebbe je bil najprej pregnan iz Tjencina v Čekjang in nato 1920 v Evropo. Zaradi patriotičnega poudarka, od katerega niso hoteli odstopiti, je bila metoda zatrta. Tjencin je bil spet brez katehumenov, brez KA, brez konferenc in javnega oznanjevanja. evangelija. A brez uspeha delo ni bilo, čeprav je nastal trenuten zastoj. Ko je Lebbe odhajal iz Tjencina, mu je dejal odli'Čen Kitajec: „Veselite se v svojem trpljenju; cilj vašega življenja je dosežen, od ubožca do bogatina, od izobraženca do navadnega starčka in otrečka na cesti, vsi vedo, da so katoličani Kitajci kakor drugi in s stališča svoje vere svojo domovino še bolj ljubijo in jim bodo več koristili kot pogani sami. Daj Bog, da bi se razvezale vezi, v katere je zdaj uklonjena Katoliška akcija,, da bi bila odvzeta zaponka, ki vam brani dalje govoriti, in prebivalci Tjenciana se bodo spreobračali v masah.“ Lebbe ni miroval. V Evropi se je zavzel za kitajske dijake, ki so študirali v Evropi, ki so se navadno vračali polni materializira ali kot komunisti na Kitajsko. Ustvaril je tako imenovana „ognjišča“ — kitajske domove v Louvainu, Parizu, Lyonu, Freiburgu - in s svojim plodovitim delom spreobrnil 300 mladih izobraženih Kitajcev. Pri tem pa je skrbno pazil, da so dijaki ostali zvesti svoji kitajski kulturi. To njegovo poslanstvo je nadaljevala posebna organizacija in Hst: „Bulletin de la jeunnesse cath. Chinoise“, ki ju je ustanovil, še potem, ko se je leta 1927 vrnil na Kitajsko. (Sledi.) VZGOJA DOMAČE DUHOVŠČINE Karel Wolbatig C.M., Združene države (Dalje) LUDOVIK KWENA. 29. novembra 1971 se je medicinski sestri v Tampi, Florida, oglasil nov vzdrževanec bogoslovec Ludovik Kwena. Malo prej je veliko semenišče zapustil kandidat Bonifacij Kusimba. Pač življenje: preseneßenja so na dnevnem redu; kar je še včeraj kazalo na dobro, se lahko čez noč spremeni. (Takšni dogodki nas morajo n'avdati 2 globoko molitvijo za stanovitnost v duhovskih poklicih, kajti ni lahka ta vztrajnost; koliko je mladenk in mladeničev v redovnih družbah, ki 'jzamejo slovo, ker niso pripravljeni na popolno odpoved in na mnoge skrite žrtve v pripravi na svoj bodoči poklic.) Ludovik Kwena se je rodil 20. junija 1949 in 29. junija je bil kršCen. 19. septembra 1963 so ga birmali, leta 1965 pa je vstopil v ftialo semenišče v Kakamegi. Leta 1968 je opravil izpite in 1969. vstopil v veliko semenišče v Nairobiju. Filozofijo je skončal 1970. Letos je v 2. letniku teologije. 29. novembra lani je Mrs. Ritcherson poslal v zahvalo za njeno gmotno pomoč pri njegovem študiju lično pismo, kjer prlavi: „Draga dobrotnica! Kmalu bomo odšli na počitnice, ki bodo letos °d 30. novembra de 27. januarja 1972. Vsak bo šel na pastoralno delo Po farah; a prej in poslej bomo nekaj časa tndi z domačimi vsak v svoji družini. Iz srca bi Vas rad zahvalil za Vašo pomoč pri mojem študiju. Meč kot tri leta sem že v velikem semenišču; pravkar sem končal 1. let-nik teologije. A do posvečenja me ‘čaka še triletni štndij. Želim Vam za-res blagoslovljen božič. Bog blagoslovi Vas in Vaša dobra dela!“ Gospa Theresa Ritcherson mi je v pismu s Floride nedavno zasta-vjla vprašanje: „Kako to, da je treba toliko let, preden se človek odlor M za podpiranje najvažnejšega problema človeštva: misijonskega delovanja Cerkve?“ Je težko odgovoriti. Pred diplomo v šoli za bolniške strežnice bolnišnice sv. Vincencija v Jacksonville na Floridi je bila sprejeta v katoliško Cerkev. Poleti 1959 sem ji nudil še poslednji pouk pred tem prespim korakom. Poslej je postala zvesta misijonska sodelavka v MZA. Msak mesec pošlje za slovenske misijonarje in misijone skoraj vse, kar v prostem času zasluži s predajo kozmetičnih izdelkov. Za bogoslovca se je želela odločiti skupaj z možem, ki ga sprva ni mogla docela pridobiti, dasi sedaj tudi on odobrava njeno sodelovaje. Mož je versko nebrižen. Porc'čila ga je iz usmiljenja, da mu življenje olajša, ker je pohabljen. Oba delata in sta brez otrok. Ona uči otroke verouk, aktivna je v Marijini organizaciji svoje fare, organizira zbiranje papirja in steklenic v pomoč misijonom. Ob vstopu v Cerkev je prav resno mislila na redovni poklic. Cesto razpravljava o misijonskih ‘n verskih vprašanjih sploh Globoko je zavzeta za sv. mašo in za obhajilo vsak dan. Mnogo tega, kar duhovniki iz številnih stikov z dnšami razumemo, je svetu skrito. Sam vem, da so ravno med misijonskimi sodelavci mnoge zelo srečne duše, ki bi brez tega poslanstva v svojem življenju često ne našle tiste ntetranje tihe sreče in zadovoljstva, kot ju svet ne more dati. Ne denar, ne odlične službe, ugled v družbi, užitki tega sveta! Mir, ki je ubranost, soredje, edinost, spokojnost duha in naših želja. Kot je za vse nekoč zapisal veliki sv. Avguštin: „Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi.“ Gospa Tereza je študirala pri usmiljeskah. Vem, da jo je za vstop v njihovo šolo najbolj zadrževalo dejstvo', da so v bolnišnicah ameriške usmiljenke bolj po uradih in pri nadzorstvu, kot pa v neposrednem stiku z bolniki. Ona pa je hotela službe dušam, ne pa suhoparnega dela v kakem uradu, samo za nadzorstvo podrejenih in podobno. Morda je za nas vse, ki poklice od Boga pričakujemo in zanje venomer prosimo, prav, če take primere razmišljamo. Vem, da bi se takšne duše i*ade in scela žrtvovale samo za Boga in za Cerkev, 'če bi jih ne motile stvari, ki motijo danes tudi mnoge mlade ljudi, ko poudarjajo tako zelo osebo in službo osebi in so polni nekakšnega odpora do mrzlih ustanov, pa kritizirajo mnogokaj, kar je krščanstvo izgubilo zaradi napak vseh, ki so v svojih odnosih pozabili, da je pokristjanjenje človeštva srečanje Kristusa z vsakim posameznikom na tem svetu in pozitiven odgovor tega posameznika na Kristusovo povabilo, naj mu sledi. Vsi se gremo že nekaj let dolgotrajne in hude debate Naj tudi naše misijonsko sodelovanje za rast Cerkve, kjer korenin najbolj potrebuje, poglobi našo osebno vero v Kristusa. Po priprošnji Matere božje, ki zna tako čudovito voditi vsako dušo na poseben način k svojemu Sinu. p v TIT KAREL MUNYASIA. Ko je naš zvesti sodelavec župnik Karel t ečovnik iz Urbanka v Minesoti po gospe Milki Skalar sporočil, da bi Helena in Alojzij Faber rada darovala večjo vsoto za misijone kot spomin na pokojno, lani umrlo mamo, nam je generalni vikar Twomey Po dogovoru s škofom priporočil v eskrbo bogoslovca Tita Karla Munya-sija. Mladenič se je rodil 18. septembra 1949. Krščen je bil šele 17. avgusta 1961, birman pa avgusta 1962. Svoj študij je začel v misijonski srednji šoli v Kibaii in opravil leta 1971 vse izpite. Še isto leto je vstopil v veliko semenišče in zdaj končuje 2. letnik filozofije. Takole se je predstavil dobrotnikoma: „Riad bi se poslužil priložnosti, da aVma pišem in vaju povprašam, kako vama gre. Hvaležen sem Vama iz srca za lepo pomoč, posebej zdaj v začetku novega šolskega leta. Prepričan sem, da sama čutita, kaj se pravi užiti srečo, da nekomu pomagaš, nekomu, ki je zares daleč in ki ga verjetno nikoli ne bosta videla. Moja preprosta molitev za Vaju se veže v željo, da bi vidva, vajini prijatelji in vajini dragi živeli srečno in zadovoljno že Hi na zemlji, predvsem pa zgoraj v večnosti. Zdaj ko'nčujem drugo leto filozofije, istočasno pa moram segati •udi že po teologiji, kar je, moram priznati, precej naporno. Sicer pa je življenje v semenišču prijetno. V svojem in v imenu svojih prijateljev želim Vam in Vaši družini vse dobro. Bega prosim, naj vaju varuje in blagoslavlja,, naj so vajine težave neznatne, sreča pa deset in desetkrat Večja!“ Tudi ta dva dobrotnika sta Američana, a sta se pridružila MZA bogoslovski akciji po slovenskih misijonarjih v Minnesoti. Oba kot tudi njuna pokojna mama so deležni mnogega zasluženja te misijonske požrtvovalnosti. Gradnja nove kapele in pogled na staro v misijonu o. Huga Delčnjaka OFM in o. Evgena Ketiša OFM, v Togu MALGAŠKI BOŽIČ PETER OPEKA CM, tla Sveti večer 1970. Kristus je prišel in prinesel mir vsem ljudem dobre volje. Vigilija svetega dne, moj prvi boži'č na Madagaskarju. Kristusov prihod je edinstveno doživetje za ves svet. Danes se po vseh kontinentih praznuje božič. Če resnično premislimo globoki pomen božiča, mora pretresti in spreobrniti vsakega človeka. Revni in izkoriščani imajo na ta dan svoj največji praznik. To je dan upanja in vere v boljše življenje. Sam Kristus je vzel nase podobo revnega človeka. Kristus nam je prinesel lu'č, veselo oznanilo, odkril nam je Očeta, razodel nam je nebeško kraljestvo. Naj se pred tvojim prihodom pripogne vsako koleno! Naj tvoj prihod spreobrne naša srca, da bi bili vsi bratje. Danes zve'čer se je v našem misijonu zgodilo nekaj žalostnega. Mlad fant, učenec naše misijonske šole je padel iz sadnega drevesa na koničasti kol in umrl. Ta mladi fant Feliks, star 12 let, je lezel na drevo, da bi utrgal sad, ki se po malgaško imenuje manga. Drevo je zelo visoko. Lakota je silila fanta. Mladi Feliks je našel smrt na sam sveti večer,, ker je bil lačen in ker je bil reven. Težko je bilo sprejeti, da se je zgodilo prav 'na sveti večer. Kristus je fanta poklical k sebi, ker je bil lačen. Ta dogodek je pretresel naš misijon. Ko v nekaterih državah obhajajo sveti večer v preobilju in prenasičenosti, se je tu pri nas otrok zaradi lakote smrtno ponesrečil. Kdo more ostati miren ob takem dogodku ? Kristus, pomagaj revnim ljudem, ki so la'č'ni in slabo oblečeni! Pridi med nje in prinesi jim upanje! Šel sem s skupino svojih mladih prijateljev na njegov dom. Danes zvečer sc je zame Jezus imenoval Jean-Batiste George, Bebe, Marie-Christine, Seraphine in Jean Rene. V skromni malgaški hišici smo pripravili skromno večerjo in se bratovsko veselili Kristusovega prihoda. Sedeč na tleh smo vsak s svojo žlico zajemali iz velike sklede riž. Prizor je bil resnično betlehemski. V krogu revnih otrok, slabo oblečenih,, lačnih, v kočici, ob svitu majhne sveče je bilo zame pravo božično doživetje. Doživetje revš'čine in preprostosti. Močno sem dojel Kristusove besede: Blagor ubogim, zakaj njihovo je nebeško kraljestvo. . . Za tele otročiče je živel in bo še živel Peter Opeka na Madagaskarju. Skrivnost svete noči se najlaže doživi med revnimi ljudmi. Kristus je prišel na svet reven. Hotel je pokazati, da čuti z revnimi. Hotel je Pokazati, da veličine človeka ne merimo po bogastvu ampak po krepostih, Po plemenitosti, po njegovi nenavezanosti na zemske dobrine. Kristus, pridi in odreši naše stoletje, ki je polno sovraštva, vojn, sebičnosti ! Kako globoko v srce sega tvoja beseda,, ki je milost in življenje, ki je ljubezen in sega onstran morja in zemlje. Pošlji svojega Duha, da bi se mogli sporazumeti, da bi prenehale vojne, izginilo sovraštvo. Naj zavladata pravica in mir! Naj tvoja evangeljska beseda ljubezni prevzame srca ljudi! To sem napisal v dnevnik na sveti večer ne kot zanimivo zgodbo, ampak da bi razmišljali sredi tragedije dvajsetega stoletja. Ne smemo pozabiti: Kristus bo vprašal vsakega izmed 'nas: Bil sem lačen — ali si mi dal jesti? Bil sem žejen - ali si mi dal piti? Bil sem nag - ali si mi dal obleko? Kako bomo na ta vprašanja odgovorili, to vsak zase ve... PO PLAČILO SO ODŠLI O SMRT! S. 1MAKULATE FRANKO piše s. M. FRANČIŠKA NOVrAK OSU, Regina Mundi, Bangkok, Tajska 24. avgusta 1972 sem iz kake 4 kilometre oddaljenega Karmela prejela vest, da je umrla sestra,, moja znanka in prijateljica, slovenska karmeličanka m. Imakuluta Franko. Bile smo na zborovanju v drugem koncu mesta, telefonsko naznanilo sem prejela šele naslednje jutro. Brž sem hitela v Karmel in tam našla m. Imakulato Franco še v odprti krsti v koru ob cerkvi1. Dolga leta sva si bili znani, a bolj intimno sem jo spoznala šele zadnja leta. Zato sem globoko občutila to njeno slovo in obenem novo navzočnost v veBnosti. M. Imakulata se je redila v Istri 17. julija 1895 v družini osmih otrok. Oče je bil advokat. Bila je v zavodu pri sestrah Notre Dame v Gorici. Tam je začutila svoj poklic za Karmel. Po velikih težavah je po očetovi smrti vstopila v Karmel na Selu v Ljubljani 1. 1917 in tam napravila slovesne zaobljube 1. 1922. L. 1924 je vrhovni predstojnik obiskal Karmel na Selu in seznanil sestre s samostani v zunanjih misijonih. V s. Imakulati se je porodila želja, da bi bila karmeličanska misijonarka. Zvedela je za Karmel, ki so ga ustanovili v Siamu, in pisala je tedanji prednici v Bangkok m. Ani od Jezusa, ki si je želela redovnic za novi Karmel. M. Ana je mlado karmeli- S. imakulata Franko na mrtvaškem odru. čanko povabila v Bangkok. Ta se je vabilu z veseljem takoj odzvala. Poslovila se je od Sela in 16. oktobra 1929 prišla v Bangkok. Težav z jeziki gotovo ni manjkalo. Večina karmeličank v Bangkoku je bilo iz Vietnama. Tako se je m. Imakulata v kratkem morata naučiti vietnamsko, tajsko, francosko in kitajsko. . . A imela je za jezike poseben dar: dobro se jih je naučila pisati in seveda govoriti,, vse, razen kitajskega. Italijanščina in nemščina sta ji bili pa seveda skoraj bolj domači kot slovenščina, četudi je slovensko dobro razumela in je še vedno r.'ada brala slovensko, dasi govoriti po naše po tolikih letih ni več mogla. Leta 1932 je že postala prednica,, voditeljica 'novink in prva sveto-vallca. Za leto dni je odšla v Singapur in tam pomagala ustanoviti Karmel. Potem se je vrnila v Bangkok in spet postala prednica po smrti ustanoviteljice m. Ane od Jezusa. Mnogo je storila za Karmel v Bangkoku, ki ga je do konca zgradila. Leta 1961 je prvi siamski škof, zdaj že pokojni msgr. Jakob Cheng poklical karmeličanke v Chanthaburi, svoje škofijsko mesto. Kot prednica je m. Imakulata odšla gradit nov Karmel na vzhodni obali Siamske-Ka zaliva, kakih 300 km južno od Bangkoka. Tam je ostala 15 let in se docela izčrpala v napornem in odgovornem delu. L. 1967 se je vrnila v Bangkok, kjer je spet postala prednica. Vsega je bila prednica kar 24 let! V karmelskih analih je zapisano: „M. Imakulata je bila krotka, potrpežljiva, močna, delavna, vesela redovnica, ki je znala pridobiti vse. Strogo se je držala pravil do konca svojih dni. Ljubila je uboštvo, delala je prav do zadnjega dne (zadnje čase močno upognjena,, saj se ji je hrbtenica docela ukrivila in nii bilo več pomoči, kot mi je sama rekla) in. se hkrati pripravljala na srečno smrt. 24. avgusta ob štirih zjutraj je vrnila dušo Očetu, obdana od svojih sosester In hčera, ki so pele Salve Kegina, mater misericordiae. ..“ Do konca je ohranila zavest in se mirno v Bogu od vseh poslovila. Naj karmeličanska misijonarka Marija Imakulata od Presvete Trojice počiva v miru in prosi za nas. O SMRTI S. BRIGITE BREGAR OSU poroča sosestra S. KSAVERIJA LESJAK OSU„ Južna Afrika. Z žalostjo Vam sporočam, da nas je draga Sr. Brigita zapustila. Pred 2 tednoma se je kap ponovila in bila je delno paralizirana. Prejela je sv. zakramente za umirajoCe in takoj so me poklicali v Krugersdorp, a našla sem jo nezavestno. Po zdravnikovem nasvetu so jo prepeljali v bolnico, da bi bila pod nadzorstvom Specialista, ki je ugotovil, da so možgani precej prizadeti, in ji je v žilah kri zastajala, vendar se ji je zavest v presledkih vrnila. Ob zadnjem obisku me je prosila, naj se Vam zahvalim za vso Vašo dobrotno podporo, tudi za zadnjih obljubljenih 100 dol. in mi naročila, naj jih izročim prov. prednici, ki skrbi za vse naše misijonske postojanke. Njena zadnja želja je bila, naj se zahvalim vsem slovenskim dobrotnikom za njih požrtvovalno zvestobo v pomoč misijonarjem. Sedaj pa že prosi božjega blagoslova pred prestolom božjim za vse misijonske delavce. Sr. Brigita Bregar je bila rojena v Št. Jerneju na Dolenjskem 1. 1903. Po rani smrti svoje matere, je prišla k uršulin-kam v Mekinje, kjer je tudi vstopila in naredila sv. obljube 1924. in večne obljube 3 leta pozneje. Skupaj sva prišli v misijon 1931., a sva bili samo par let skupaj. Vodila je kuhinjo za gojenke in njeno posebno veselje je bilo skrbeti za vrt. Pokojna uršulinka s. Bregar Bila je vedno vesela, zelo pobožna in vedno na razpolago za usluge vsakomur. Ko sem ji povedala, da jo Bog kliče k Sebi,, je mifno odgovorila: Pripravljena sem. Na praznik Žalostne Matere božje, katero je tako otroško ‘častila, je mirno odšla k Bogu. Naj počiva v miru! TUDI O. JOŽE CEDER SDB JE UMRL Piše misijonar STANKO PAVLIN SDB iz Hongkonga. Sporočam Vam žalostno novico, da je naš gospod Jožko Geder odšel v boljše življenje. Zapustil ras je namreč ponoči od 10. na 11. november. Zadnje tri dni je bil v bolnišnici in je tam umrl. Pogreb na salezijansko pokopališče v Hongkongu je bil lep in slovesen. V kapelici na pokopališču je maševal naš provinzial, pogrebni obred je pa vodil naš bangkoški pomožni škof Mons. Lee. Na grobu mu je govoril sale- zijanec, ki je z njim deloval na kitajski celini. Povedal je, da je naš g. Geder res ljubil Boga in zato tudi bližnjega, ne le z besedo, ampak v dejanjih, kajti rad je pomagal vsem, ki jim je mogel kaj odpomoči. Ljubil je tudi našo nebeško Gospo. Njej v čast je v misijonu zgradil svetišče Pomočnice Kristjanov; celo sam je zavihal rokave in bil za zidarja in mizarja in za vse potrebno, da bi gradnjo pospešil. Dnevno je zmolil več rožnih vencev. Ljubil je Kitajsko in Kitajce in se je potrudil, da se je ne le naučil jezika, ampak da je zaživel tudi po njihovih običajih. Hotel je umreti na kitajski zemlji in Bog ga je uslišal. Nam je bil zgled kot zvest redovnik, duhovnik in iskan spovednik. — Tako nekako je govoril njegov sobrat, ki je najdalje živel z njim v misijonu. Tako zdaj naš Geder v večnosti prosi za nas,, za vse dobrotnike in tudi zame, ki sem cstal tu sam, brez slovenskega sobrata. Naj počiva v miru! ^og jim daj večni mir! Zaslužili so ga, saj so svoje življenje posvetili službi Bogu in bližnjemu. Njih žrtvovana telesa počivajo v poganskih deželah, ki so jim postale druga domovina. — Njihovim sobratom in sosestram ter vsem njihovim domačim slovenski misijonski prijatelji izrekajo sožalje in obenem z njimi zahvaljujejo Boga. PRVO PISMO NAŠE NOVE MISIJONARKE S. MARIJE SREŠ IZ INDIJE Misijonarka s. Marija Sreš, iz Indijr'’, takole opisuje^ v svojem -prvem pismu Katoliškim misijonom svoje prve misijonske vtise. Prisrčna hvala za pismo. Vsak stik s Slovencem, pa naj bo kakršenkoli, je meni izredno ljub in dragocen. Imenujem ga najlepšo oporo za uresničenje ideala, ki daje vsebino življenju tukaj. Že od junija se nahajam v Ahmedabarju, kjer obiskujem tečaj ga-čaratskega jezika. Okrog 20 misijonarjev, od katerih večina so Indijci (menda veste, da je v Indiji, poleg angleščine, še 17 uradnih jezikov. . .) se nas je zbralo tukaj. Srečna sem, da imam priložnost nau'čiti se jezik, ki je obenem prvi pogoj za delovanje; misijonarji so zaradi ogrontnega dela do nedavna v tem bili precejšnje sirote. Brez znanja jezika se ne da priti do preprostih, velikih množic, ki ne znajo angleščine. „Višji krogi“ so tudi pri oznanjanju evangelija imeli prednost. . . Stanujem v dekliškem internatr. Akademičarke, ki izhajajo iz različnega geografskega, družbenega, verskega, kulturnega okolja, sc moja družba. Mnogo se učim do njih ter počasi, a pridno prodiram v njihov naCin življenja in mišljenja. Sama na sebi preskušam, kako je moja osebna prisotnost med njimi najlepši način pričevanja Zanj, ki navdihuje in do konca uresničuje to naše prijateljstvo. Naša redova skupnost misijonark Jezusa Kristusa deluje v Rajkotu, v mestu s 350.00 prebivalci, od tu oddaljeno kakih 5 ur vožnje z avtobusom. Skupaj z domačim kadrom vodimo tam dekliško šolo, vse od otroškega vrtca do zadnjega leta gimnazije. Poleg tega delujemo tudi Pri socialnem skrbstvu. V župniji je posebne socialno središče,, kjer se uiislim po končanem tečaju tukaj tudi jaz udejstvovati. Nacionalizacije so bolj in bolj oČite tudi v tej državi. Gučerat pred-stavlja in zastavlja nove zahteve, ki se jim moramo znati odzvati ter jih Pravilno rešiti. Med katoliškim sektorjem, ki ima veliko ve'čino šol v svojih rokah, se čutita strah in odpor, ki se izražata v protestnih zborovanjih, v pismih itd. Osebno se ne bojim, ker upam tudi sama nekaj prinesti k pravičnosti, torej k napredku. A vse skupaj je nujen zgodovinski pojav, ki se mu ne moremo ogniti, čeprav ga lahko za nekaj časa zastavljamo. Drugi važen aktualen predmet je tudi predlogg o prepovedi preobračanja. Če ga bodo uzakonili,, potem bomo v bližnji ^bodočnosti ruorali pobrati „šila in kopita“. Tudi glede tega je moje stališče jasno. Verujem v skrite atomske sile Kraljestva! Poleg tega pa je že davno Prišel čas, da Indijci po domače — po indijsko verujejo tet to svoje prepričanje na demač, nezapadnjaški način izrazijo in živijo. Misijonarji ■mamo svojo vloko, a je sekundarna. Slednjič pa je za napredek dežele odgovoren ves svet, naj se tega zaveda ali pa ne. Družbene razlike, se Pravi: razlike med bogatimi in revnimi, se iz dneva v dan večajo tako v narodnem kot tudi v mednarodnem merilu. Ko to gledam, me obhaja strah pred odgovornostjo, ki jo imamo vsi. Tu in tam začutim, da s prilagajanjem novemu pednebju, novim razmeram in novim okoliščinam, z naporom, ki ga polagam v študij jezika in naroda,, z vedrino, ki jo Prinašam med najbližje. . . nekaj le prispevam za dvig tega naroda tudi v mednarodnem in slovenskem pomenu. NAROČNIKI! DARUJTE „ZA JUBILEJNI LETNIK“ v decembrski številki lanskega letnika smo napovedali, da bomo ob-Se9 jubilejnega letnika povečali za 50 %, se pravi; namesto 32 strani bo imela vsaka številka 48 strani, a da radi tega ne bomo naročnine nič dvignili, pač pa da bomo celo leto vabili k prostovoljnemu vplačilu kakih darov ,,zc jubilejni letnik“. Doslej so se oglasili — trije naročniki. . . Go-tovo čakate, da ss prepričate, ali bo res že prva številka izšla tako povečana. Tu jo imate na 48 straneh! Ze je pa pripravljena februarska številka - spet 48 strani. Jasno, da nas to stane ne le več dela, ampak tudi polovico več sheškov! Nikdar še nismo bili razočarani nad našimi naročniki, prepričani smo, da tudi ob našem zlatem jubileju ne bomo. „Katoliški misijoni“ BARAGA BLIŽE OLTARJU Preteklo leto je bilo za Baragovo zadevo zelo pomembno. Koliko časa sme Slovenci izražali željo, da bi bil proglašen za blaženega, molili smo, upali smo, čakali smo. A vse to ne bi zaleglo, če ni bilo opravljeno ogromno delo, ki ga Cerkev zahteva, predno koga postavi na oltar. Treba je bilo izvesti trojni postopek: Treba je bilo dokazati, da se umrlemu nikdar ni izkazovalo javno češčenje, ki gre svetnikom; da v njegovih spisih ni nič takega, kar bi nasprotovalo krščanskemu nauku; da je sloves svetosti nastal brez kakšne propagande in se je vzdržal vse do danes. V ta namen je v marquettski škofiji že leta in leta delovala komisija, ki je zbirala potrebni material, ga urejala in presojala. Prvi sodni postopek je bil dokončan že leta 1967. Dokazano je bilo, da se Baragi nikjer ni dajalo češčenje, kot ga izkazujemo svetnikom. Lani je sodni zbor obravnaval ostali dve točki. Zasedanje se je začelo 22. avgusta, z molitvijo ga je začel škof Solatka. Material, ki je bil sodišču predložen, sta z mnogimi sodelavci zbrala glavni postulator kapucin p. James Wolf in pa slovenski frančiškan p. Bruno Korošak. Prav njima se je treba zahvaliti, da je postopek šel tako naglo naprej. Vso Baragovo zadevo sta predstavila v 162 točkah in dodala vse dokumente, ki točke podpirajo. Najprej so od 22. c!o 25. avgusta razpravljali o Baragovih spisih, to je 740 pisem v raznih jezikih in vse njegove knjige. Od 28. avgusta do 1. septembra pa so obravnavali Baragov sloves svetosli. Tako je 22. september 1972 datum, ko je človeško delo za Baragovo zadevo skoraj opravljeno. Ker je zadnja leta Rim olajšal in skrajšal kanonizacijski postopek, smemo upati, da bo škofijski postopek, ki je ta dan bil zaključen, sprejet tudi kot apostolski postopek. Morda bedo v Rimu zahtevali še dopolnilo iz ljubljanske škofije. Zdaj so potrebni še čudeži. Komisija oziroma marquettsko sodišče je predložilo dva: ozdravljenje Bernarda Lamberta, ki je bil hipoma ozdravljen lela 1970, imel je vnetje sklepov, kar ga je docela ohromilo; in pa g. Karla Funke, ki je leta 1961 bil ozdravljen raka na ledvicah. Seveda ni gotovo, če bo rimsko sodišče ta dva čudeža sprejelo kot dosti veljavna. Če bi mogli reči preprosto v naši kmečki govorici, bi smeli zapisati: ljudje smo storili, kar je za proces bilo treba storiti. Zdaj pa naj Baraga pohiti ali naj nam Bog nakloni to milost, da brez dvema in sumnje more Cerkev reči, da so se resnični čudeži zgodili na njegovo priprošnjo. Veselo upanje mora biti v nas. Nadaljevati moramo z molitvijo, nadaljevati z zaupanjem, ko se mu v težkih zadevah priporočamo. Morda ni daleč dan, ko ga bo Cerkev postavila na oltar. Bolj kot to pa je važno, da gremo za njegovim zgledom. Ravno danes, ''O v domovini in tujini tako radi zapadamo materializmu, nam je potreben vzornik: mož duha. Ko sebičnost razjeda naše vrste, nam je potreben vzor nesebičnega žrtvovanja za druge. Ko na svetu upadajo misijonski poklici, potrebujemo vzornika, ki je gorel v misijonski misli. Ko mladina sanja o osebni karieri, ki bo prinašala denar, blagostanje in čast, nam je posebej potreben vzor človeka, ki je imel vse pred seboj in bi bil dosegel, a se je vsemu odpovedal, ker je spoznal, da ga Bog kliče k večjemu poslanstvu. Bog daj, da bi ne ostali le pri procesu, le pri ponosu in veselju, Bog daj, da bi ob našem svetniškem kandidatu zaživeli globlje krščansko življenje, ki je in ostane vedno apostolsko, misijonsko! Zlasti naj bi se med nami vedno bolj množili misijonski poklici! F. S. VICEPOSTULATOR TONE ZRNEC CM POROČA Slavje Baragovega dneva 17. septembra v Manistequeu, Michigan, |e zajelo širok krog udeležencev od Kalifornije do Kanade in doseglo veličasten uspeh. Praznovali so 140-letnico Baragovega prihoda v ta *