Alojzija Umnik
v 23. januarja 1989 smo se na Žalah v Ljubljani poslovili od to-varišice Alojzije Umnik.
Skorajpred 75 letisejerodila v Ljubljani. Otroška leta je preživ-Ijala pri starših vLjubljani, tamje obiskovala osnovno šolo in nato učiteljišče. Prvo njeno službeno mestoje bilo na osno vi šoli v Pod-sredt Leta 1946 je prišla v Gro-suplje, v rojstni kraj svoje matere, kjer seje zaposlila kot učiteljica in bila imenovana za ravnateljico vse do upokojitve leta 1966.
Ves čas službovanjaje skrbela, da se je vzgojno-izobraževalni proces zboljševal v vseh smereh. Z vsemi močmi sije prizadevala, da bi bili njeni učenci, kijihjepoleg ranateljevanja tudi poučevala, uspešnL Veliko pozornostije na-menila osebju, učilom, opremi in razširitvi šolskih prostorov. Zato lahko ponosno rečemo, da je to-variščica Umnikova živela z os-novno šolo kot učiteljica in ravna-teljica.
Njeno živtjenjeje bilo življenje iole. Za tako izjemno pedagoško in organizacijsko delo v izobraže-vanjuje dobila najvišje občinsko tovrstno priznanje — Jurčičevo
nagrado, in sicer prvo leto, koje bila ustanovljena, leta 1971.
Tudipotem, ko seje upokojila, jessvojim družbenopolitičnim de-lom iivela v kraju. Bilaje odbor-nica občinske skupščine, delalaje v odboru občinskega združenja ZZB NOV, KO ZZB NOV, v or-ganizaciji Rdečega križa in prav do smrtije bila sodnica porotnica grosupeljske enote Ijubljanskega temeljnega sodišča. Za svoje bo-gato deloje bila odlikovana z me-daljo zaslug za narod
Čeprav vemo, daje vsako slo-vo, tudi smrt, sestavina življenja, nas vertdarle izguba vsakega člo-veka, ki ga poznamo, globoko pretrese. Zato besed, kijih izre-čemo od slovesu, ne izrečemo iz navade, temveč predvsem zato, ker se iele takrat z bridkostjo za-vemo, dajeSe tako skromen člo-vek dragocen delček družbe in da bo ta družba brez njega siromaš-nejša. Dejavnost, zaradi katerese Alojzija Umnik ni izgubila v bre-zimni množici, bo zagotovo tudi po njeni smrti razlog, da bo ostala v spominu vsem, ki smo jo poznalL