STOPINJE 1987 Izdalo Pomursko pastoralno področje Alfonz Korbun, Martin Poredoš, Franc Tement Uredil uredniški odbor Lojze Kozar, Vilko Novak, Franc Puncer, Jožef Smej, Jože Zadravec Odgovorni urednik: Jožef Smej, Slomškov trg 19, Maribor Naslovna stran platnic: Zlati jesenski sadovi Zadnja stran platnic: Široka obzorja posnetka Jože Ftičar Tisk: ZGEP »Pomurski tisk«, TOZD Tiskarna. Murska Sobota STOPINJE 1987 Leto 1987 je navadno leto Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z rdečim večjim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim manjšim tiskom, da jih ne bi zamenjali z napovedanimi prazniki. Imena župnij, ki obhajajo god svojega zavetnika, pa so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom. Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4). Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo. Lunine spremembe: polna luna ® mlaj ® prvi krajec J zadnji krajec C PO KRUHU ŽIVLJENJA SPET K SVETEMU MIRU »Včasih je treba iti daleč, zelo d^leč nazaj. Toda tam je dom, tam je naša sreča, tam je tudi naše srce... Brez Boga smo vsi strašno ubogi.« (Stanko Cajnkar) Zdi se, da smo v svojem ravnanju in obnašanju zares odšli predaleč od pravih vrednot življenja. Mogoče zato, ker smo preveč iz navade zajemali iz studenca božje milosti, ali pa smo se od njega odvadili. Vse to se nujno odraža v posamezniku in človeški skupnosti. Čas, v katerem živimo, je poln nemira, poln nasilja in razdvojenosti. Mnogi zato ne sprašujejo zaman: Bomo preživeli, bomo premagali grozo atoma? Minula černobilska katastrofa v začetku meseca majnika, je pri ljudeh dobre volje zbudila kanček zdravega nemira. Ne samo, da se je treba vrniti h klasičnim virom energije, bolj kot to je potrebio vrniti se »domov«, k viru vsega dobrega in osrečujočega, vrniti se h Kristusu, Kruhu življenjja, skratka, vrniti se nazaj k Bogu. Sodobna svetinja — pridobitništvo in vera samo v materialne dobrine, nam ne moreta zagotoviti miru in sreče, ter prinesti odrešitve. Brez Boga ostanemo v svojem bistvu še bolj osiromašeni, vedno bolj razčlovečeni, brezbrižni in brezčutni romarji skozi praznino sveta. Nadaljuje se evharistično leto in z njim blagoslov miru za vse, ki ga hočejo sprejeti. V tem letu se bomo radi vračali domov, nazaj k Bogu. Ne mislim na vračanje k staremu in preživelemu, pač pa k ponovnemu od kri -vanju svetega in božjega v sedanjem času. Simbol božjega Kruha naj vtisne v naše življenje pečat miru, pečat neomajnega zaupanja, da je On zmeraj in povsod z nami. Kristusov mir njaj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu: in bodite hvaležni. (Kol. 3,15) Jože Gerič JANUAR 1987 Prosinec 1 Č NOVO LETO, OSM. BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) 2 P Bazilij Veliki in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) 3 S Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež, muč. 4 5 6 7 8 9 10 N 2. PO BOŽIČU (2); Angela Folinjska, redovnica Beseda se je učlovečila (Jn 1, 1—18) P Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. T Gospodovo razglašenje, Sv. Trije kralji (1) S Rajmund Penjafortski, duh. (4); Lucijan Antioh., duh. Č Severin Noriški, op.; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red. P Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat S Viljem iz Bourgesa, šk.; Agaton, papež; Peter Orseolo, red. 11 N JEZUSOV KRST (2); Pavlin Oglejski, škof To je moj ljubljeni Sin (Mt 3, 13—17) 12 13 14 15 16 17 P Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, muč. T Hilarij, šk. in c. uč. (4); Veronika Milanska, dev. S Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red. Č Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok P Marcel, papež; Berard in tov., franč. muč. S Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč. 18 N 2. NAVADNA (2); Marjeta Ogrska, redovnica Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1, 29—34) 19 20 21 22 23 24 P Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red. T Fabijan in Boštjan (Sebastijan), muč. (4) Pečarovci S Neža (Janja, Agnes), dev., muč. (3); Epifanij, škof Č Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4); Teodolinda, kralj. (f P Emerencijana, muč; Ildefonz, škof S Frančišek Šaleški, šk„ c. uč. (3); Felicijan, škof, muč. 25 N 3. NAVADNA (2); Spreobrnitev apostola Pavla Jezus začne učiti (Mt 4, 12—23) 26 27 28 29 30 31 P Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Štefan, r. u. T Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež S Tomaž Akvinski, duh., c. uč. (3); Peter Nolasko, red. Č Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik P Martina, dev., muč.; Hiacinta (Jacinta) Marescotti S Janez Boško, red. ust. (3); Marcela, vdova © FEBRUAR 1987 Svečan i N 4. NAVADNA (2); Brigita Irska, devica Osmero blagrov (Mt 5, 1—12) 2 P Jezusovo darovanje, Svečnica (2); Simeon in Ana 3 T Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof (4) 4 S Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, muč. 5 Č Agata, dev., muč. (3); Ingenuin in Albuin, škofa 1 6 P Pavel Miki in tov., muč. (3); Amand Belgijski, škof 7 S Nivard, red.; Adavkt in frigijski mučenci 8 N 5. NAVADNA (2); Hieronim Em.; Prešernov dan Naloga Jezusovih učencev (Mt 5, 13—16) 9 P Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč. 10 T Sholastika, dev. (3); Viljem Veliki, pušč. 11 S Lurška Mati božja (4); Cedmon, red. 12 Č Evlalija, muč.; Antonij, škof 13 P Jordan Saški, red.; Gregor II., papež ® 14 S Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno Kverfurtski, muč. 15 N 6. NAVADNA (2); Klavdij Colobiere Jezus dopolnjuje postavo (Mt 5, 17—37) 16 P Julijana, muč.; Onezim, škof; Peteri muč. iz Egipta 17 T Sedem ustanoviteljev servitov (4); Frančišek Clet, muč. 18 S Simeon Jeruzalemski, škof, muč; Flavijan, škof 19 Č Konrad iz Piacenze, spokornik; Barbat, škof 20 p S,adot in tov., muč.; Evherij, škof 21 s Peter Damiani, šk„ c. uč. (4); Maksimilijan Puljski, škof € 22 N 7. NAVADNA (2); Marjeta Kortonska, spokomica Ljubite svoje sovražnike (Mt 5, 38—48) 23 P Polikarp, škof, c. uč. (3); Dositej, menih 24 T (Matija, apostol); Sergij, mučenec 25 S Tarazij (Tar^s), škof; Valburga, devica 26 Č Matilda iz Hackeborna, dev.; Porfirij, škof 27 P Gabrijel Žalostne Matere božje, red.; Leander, škof 28 S Roman, opat; Hilarij, papež; Osvald, škof MAREC 1987 Sušeč 1 N 8. NAVADNA (2); Albin, šk.; Antonina, muč. Jezus svari pred zaskrbljenostjo (Mt 6, 24—34) 2 P Neža Praška, dev.; Karel Dobri, knez 3 T Kunigunda, cesarica; Marin in Asterij; Pust 4 S ff Pepelnica (1); Kazimir, kraljevič 5 č Janez od Križa, red.; Evzebij, muč. 6 p t Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), dev. . 7 s Perpetua in Felicita, muč. (4); Gavdioz, škof $ 8 N 1. POSTNA (1); Janez od Boga, red. ust. Jezus zavrne skušnjavca (Mt 4, 1—11) 9 P Frančiška Rimska, redovn. (4); Gregor Niški, škof 10 T Štirideset mučencev; Makarij, škof 11 S Sofronij, škof; Evlogij, muč.; Konstantin, spok. 12 č (Gregor Vel., papež); Doroteja (Rotija), muč. 13 p f Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), muč. 14 s Kvatre; Matilda, kraljica; Florentina, opatinja 15 N 2. POSTNA (1); Klemen M. Dvorak, red. Jezus se na gori spremeni (Mt 17, 1—9) ® 16 P Hilarij in Taci jan, muč.; Herbert, škof; Julijan, muč. 17 T Patricij, škof (4); Jedrt Nivelska, opatinja 18 S Ciril Jeruzalemski, šk., c. uč. (4); Salvator, red. 19 C Jožef, mož Device Marije (1); Sibilina, dev. Cankova 20 P f Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof 21 S Nikolaj Fltie, pušč.; Filemon, muč. 22 N 3. POSTNA (1); Lea, spokornica Jezus in Samarijanka (Jn 4, 5—42) e 23 P Turbij iz Mongroveja, šk. (4); Viktorijan in tov. 24 T Dionizij in tov., muč.; Katarina Švedska, red. 25 S Gospodovo oznanjenje (1); Dizma, desni razbojnik 26 č Evgenija, muč.; Kastul, muč. 27 p f Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč. 28 s Milada Praška, dev.; Bojan (Vojteh), knez, muč. 29 N 4. POSTNA (D,- Bertold, red. ust. Jezus ozdravi sleporojenega (Jn 9, 1—41) ® 30 P Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa 31 T Modest Gosposvetski, škof (4); Gvido, opat APRIL 1987 Mali traven 1 S Hugo Grenobelski, šk.; Venancij, šk. muč. 2 Č Frančišek Paolski, red. ust. (4); Teodozija, muč. 3 P j- Rihard, šk.; Sikst L, papež; Agapa, muč. 4 S Izidor Seviljski, šk.. c. u. (4); Zosim, pušč. 5 N 5. POSTNA (1); Vincenc Ferrer, duh. Jezus obudi Lazarja (Jn 11, 1—45) 6 P Irenej Sirmijski, šk., muč.; Celestin I., papež D 7 T Janez Krstnik de la Salle, red. ust. (3) 8 S Albert, šk., muč.; Valter, opat 9 Č Marija Kleopova, svetopis. žena; Valtruda, red. 10 P f Ezekijel, prerok; Apolonij in tov., muč. 11 S Stanislav, šk., muč (3); Domnij (Dujam), škof 12 N CVETNA NEDELJA JEZUSOVEGA TRPLJENJA (1) Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mt 21, 1—11) 13 P Martin L, papež, muč.; Hermenegild, muč. 14 T Lidvina, dev.; Valerijan in tov., muč. ® 15 S Anastazija, muč.; Peter Gonzales, red. 16 Č Vel. četrtek (1); Bernardka Lurška, dev. 17 P ff Vel. petek (1); Rudolf, muč.; Inocenc, škof 18 S Vel. sobota (1); Apolonij, muč.; Elevterij Ilir., muč. 19 N VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) Jezus vstane od mrtvih (Jn 20, 1—9) 20 P Velikonočni ponedeljek (1); Hilda, dev. C 21 T Anzelm, šk., c. uč.; Konrad iz Parzhama, red. 22 S Leonid, muč.; Agapit, papež 23 Č Jurij, muč.; Vojteh, šk., muč. Rogašovci, Videm 24 P Fidel (Zvest) Sigmarinški, muč.; Honorij, šk. 25 S Marko, evangelist; Ermin, šk., muč. 26 N 2. VELIKONOČNA, BELA (1); Pashazij, opat Jezus se prikaže apostolom (Jn 20, 19—31) 27 P Ustanovitev OF; Hozana Kotorska, dev. (4) 28 T Peter Chanel, duh., muč. (4); Vital (Živko), muč. © 29 S Katarina Sienska, dev., c. uč. (3); Peter Veronski, muč. 30 Č Pij V., papež (4); Jožef Cottolengo, red. ustanov. MAJ 1987 Veliki traven 1 P JOŽEF DELAVEC (2); MEDNARODNI PRAZNIK DELA 2 S Atanazij, škof in c. uč. (3); Boris, kralj 3 N 3. VELIKONOČNA (1); Filip in Jakob ml., apostola Jezus na poti v Emavs (Lk 24, 13—35) 4 P Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof 5 T Gotard, šk.; Angel, muč.; Juta, spokomica 6 S Marija, Srednica milosti; Dominik Savio; Frida 7 Č Gizela, opatinja; Domicijan, šk.; Flavij, muč. 8 P Viktor Milanski, muč.; Dezider (Željko), škof D 9 S Pahomij, opat; Beat, pušč.; D;an zmage 10 N 4. VELIKONOČNA (1); Antonin, škof Jezus dobri pastir (Jn 10, 1—10) 11 P Mamert, šk.; Sigismund (Žiga), kralj 12 T Leopold Mandič, duh. (3); Pankracij, muč. 13 S Servacij, šk.; Mucij, muč. ® 14 Č Matija, apostol (2); Bonifacij, muč. 15 P Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet 16 S Janez Nepomuk, duh., muč. (4); Andrej Bobola, muč. 17 N 5. VELIKONOČNA (1); Paskal Baylon, red.i Jošt, opat Jezus je pot, resnica in življenje (Jn 14, 1—12) 18 P Janez I., papež, muč. (4); Erik, kralj 19 T Peter Celestin, papež; Pudencijana, dev. 20 S Bernardin Sienski, duh. (4); Plavtila, spok. € 21 Č Krispin, red.; Valens, šk.; Evtihij in tov., muč. 22 P Renata, spok.; Marjeta (Rjeta, Rita) K^sijska, red. 23 S Janez de Rossi, duh.; Evfrozinija, red. 24 N 6. VELIKONOČNA (1); Marija Pomočnica Jezus obljubi Svetega Duha (Jn 14, 15—21) 25 P Prošnji dan; Beda Častitljivi, c. uč. 26 T Prošnji d,an; Filip Neri, duh. (3) 27 S Prošnji dan; Avguštin Canterburyjski, šk. (4) © 28 Č Gospodov vnebohod (1); German Pariški, šk. Bogojina 29 P Maksim Emonski, škof (4); Teodozija, dev. 30 S Ivana Orleanska, dev.; Ferdinand Kastiljski, kr. 31 N 7. VELIKONOČNA (1); Obiskanje Device Marije Jezusova velikoduhovniška molitev (Jn 17, 1—11) Markovci JUNIJ 1987 Rožnik 1 P Justin, muč. (3); Pamfil, muč. 2 T Marcelin in Peter, muč. (4); Erazem, šk„ muč. 3 S Karel Lwanga in tov., muč. (3); Klotilda, kralj. 4 Č Frančišek Caracciolo, red., ust.; Kvirin iz Siscije, šk., m. 9 5 P Bonifacij, šk„ muč. (3); Svetko (Svetopolk), muč.; Igor, m. 6 S Norbert, šk., red. ust. (4); Bertrand Oglejski, šk. 7 N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1); Robert, opat Prejmite Svetega Duha (Jn 20, 19—23) 8 P Marija, Mati Cerkve (2); Medard, škof 9 T Efrem Sirski, diakon, c. u. (4); Primož in Felicijan, muč. 10 S Bogumil, šk.; Janez Dominici, dubrovn. škof 11 Č Barnaba, apostol (3); Jolenta, red. ® 12 P Janez Fakundski, red.; Adelhajda, dev. 13 S Kvatre; Anton Padovanski, red., c. u. (3); Trifil, šk. 14 N SV. TROJICA (1); Elizej, prerok Odranci, G. Petrovci, Oče pošlje Sina na svet (Jn 3, 16—18) M. Nedelja 15 P Vid (Vitomir), muč. (4); Germana (Mana) Cousin, d. 16 T Frančišek Regis, duh.; Beno, šk.; Gvido, red. 17 S Gregor Barbarigo, šk.; Adolf, šk. 18 Č REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1); Amand, šk. g 19 P Romuald, opat (4); Nazarij, šk. 20 S Silverij, papež, muč.; Mihelina Malatesta, spok. 21 N 12. NAVADNA (2); Alojz (Vekoslav) Gonzaga, red. Jezus uči apostole (Mt 10, 26—33) 22 P Pavlin iz Nole, šk.; Janez Fisher in Tomaž More, m. (4) 23 T Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso, duh. 24 S Rojstvo Janeza Krstnika (1); Kres Ljutomer, Razkrižje 25 Č Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat; Doroteja, dev. 26 P Srce Jezusovo (1); Vigilij (Stojan), šk. Vel. Polana © 27 S Marijino Srce; Ema Krška, kneg.; Ladislav, kralj Beltinci 28 N 13. NAVADNA (2); Irenej, šk., muč. Lastnosti Jezusovih učencev (Mt 10, 37—42) 29 P Peter in Pavel, apostola (1); Marcel, muč. Hotiza Radgona 30 T Prvi mučenci rimske Cerkve (4); Emilijana (Milena), muč. JULIJ 1987 Mali srpan 1 S Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena 2 Č Oton Bamberški, šk.; Vital (Živko), muč. 3 P Tomaž, apostol (2); Heliodor Koprski, šk. 4 S DAN BORCA; Elizabeta Portugalska (4); Urh, šk. 5 5 N CIRIL IN METOD, slov. ap. (1); Anton M. Zacc. Radenci Dobri pastir da življenje za ovce (Jn 10, 11—16) 6 P Marija Goretti, dev., muč. (4); Bogomila, spok. 7 T Izaija, prerok; Vilibald, šk.; Edelburga, dev. 8 S Kilijan, šk., muč.; Prokop, muč. 9 Č Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci 10 P Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč. 11 S Benedikt, opat (2); Olga Kijevska, kneg. Benedikt v Prekm. ® 12 N 15. NAVADNA (2); Mohor ni Fortunat, muč. Prilika o sejavcu in semenu (Mt 13, 1—23) 13 P Henrik (Hinko) L, kralj (4); Evgen, šk. 14 T Kamil de Lellis, duh. (4); Frančišek Solan, red. 15 S Bonaventura, šk., c. u. (3); Vladimir Kijevski, knez 16 Č Karmelska Mati božja (4); Evstatij, šk. 17 P Aleš (Aleksej), spok.; Marcelina, dev. C 18 S Friderik (Miroslav), šk., muč.; Arnold, šk. 19 N 16. NAVADNA (2); Arsen, diakon, pušč. Prilika o ljulki med pšenico (Mt 13, 24—43) 20 P Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok 21 T Lovrenc iz Brindisija, duh., c. u. (4); Danijel (Danilo), pr. 22 S DAN VSTAJE; Marija Magdalena (Majda) (3) Kapela 23 č Brigita Švedska, red. ust. (4); Apolin,arij, šk., muč. 24 P Kristina, dev., muč.; Boris in Gleb, muč. 25 S Jakob st., apostol (2); Krištof (Kristo), muč. Dobrovnik ® 26 N 17. NAVADNA (2); Joahim in Ana, starša DM Bakovci Prilika o zakladu in o ribah (Mt 13, 44—52) 27 P Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3); P,antaleon, muč. 28 T Viktor (Zmago) L, papež; Samson (Samo), šk. 29 S Marta iz Betanije (3); Olaf, kralj 30 č Peter Krizolog, šk., c. u. (4); Angelina, kneg. 31 P Ignacij Lojolski, red. ustan. (3); Fabij, muč. AVGUST 1987 Veliki srpan 1 S Alfonz M. Ligvorij, šk., c. u. (3); Makabejski bratje 2 N 18. NAVADNA (2); Evzebij iz Vercellija, šk. J Jezus nasiti množico (Mt 14, 13—21) 3 P Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof 4 T Janez M. Vianney, duh. (3); Evdoksija, žena 5 S Posvetitev bazilike Marije Snežne (4); Ožbalt, kr. 6 Č Jezusova spremenitev na gori (2); Pastor, muč. 7 P Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) 8 S Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak in tov. 9 N 19. NAVADNA (2); Peter Faber, red. ® Jezus hodi po morju (Mt 14, 22—33) 10 P Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč. 11 T Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana, muč. 12 S Evplij, muč.; Inocenc XI., papež 13 Č Poncijan, papež in Hipolit, duh, muč. (4) 14 P Maksimilijan Kolbe, muč. (3); Evzebij iz Rima, duh. 15 S MARIJINO VNEBOVZETJE (1); Tarzicij, muč. Apače, Grad Turnišče 16 N 20. NAVADNA (2); Rok, spok.; Štefan Ogrski, kr. Dokležovje Q Vera kananejske matere (Mt 15, 21—28) Cezanjevci 17 P Hijacint Poljski, red.; Liberat (Slobodan), op., muč. 18 T Helena (Jelka, Alenka), cesarica Pertoča 19 S Janez Eudes, red. ust. (4); Ludvik Toulouški, šk. 20 Č Bernard, opat, c. u. (3); Samuel (Samo), prerok 21 P Pij X., papež (3); Sidonij, (Zdenko), šk. 22 S Devica Marija, Kraljica (3); Sigfrid (Zmago), šk. 23 N 21. NAVADNA (2); Roza iz Lime, dev. Jezus obljubi Petru prvenstvo (Mt 16, 13—20) 24 P Jernej, apostol (2); Emilija de Vialar, red. © 25 T Ludvik IX. Francoski, kr.; Jožef Kalasanc, duh. (4) 26 S Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, šk. 27 Č Monika, mati sv. Avguština (3); Cezarij. šk. 28 P Avguštin, šk„ c. u. (3); Hermes, muč. 29 S Mučeništvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč. 30 N 22. NAVADNA (2); Feliks in Adavkt, muč. Hoja s križem za Kristusom (Mt 16, 21—27) 31 P Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, šk. SEPTEMBER 1987 Kimavec 1 T Egidij (Tilen), op^t; Verena, dev. $ 2 S Maksima, muč.; Kastor, šk. 3 č Gregor Vel., papež (3); Mansvet, šk. 4 P Rozalija (Zalka), dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok 5 S Lovrenc Giustiniani, šk.; Viktorin, šk., muč. 6 N 23. NAVADNA (2); ANGELSKA; Petronij, šk. Jezus naroča spravljivost (Mt 18, 15—20) 7 P Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. ® 8 T Marijino rojstvo (2); Hadrijan, muč. Tišina 9 S Peter Klaver, red.; Dorotej in Gorgonij, muč. 10 Č Nikolaj Tolentinski, spok.; Otokar, red. H P Prot in Hijacint, muč.; Erntruda (Ema), dev. 12 S Gvido iz Anderlechta, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. 13 N 24. NAVADNA (2); Janez Zlatousti, šk., c. u. Prilika o neusmiljenem hlapcu (Mt 18, 21—35) 14 P Povišanje sv. Križa (2); Notburga, dev. Črensovci, Križevci 15 T Žalostna Mati božja (Dolores) (3); Melita, muč. S 16 S Kornelij, papež in Ciprijan, šk., muč. (3) 17 č Robert Bellarmino, šk., c. u. (4); Lambert, šk., muč. 18 P Jožef Kupertinski, duh.; Irena in Zofija, muč. 19 S Kvatre; Januarij, šk., muč. (4); Emilija de Rodat, red. 20 N 25. NAVADNA (2); Suzana, muč. Prilika o delavcih v vinogradu (Mt 20, 1—16) 21 P Matej (Matevž), apostol in evang. (2); Jona, prerok 22 T Tomaž Villanovski, šk.; Mavricij in tov., muč. 23 S Patemij (Domjagoj), šk., muč.; Lin, papež @ 24 č Marija Devica, rešiteljica jetnikov; Gerard, šk. 25 P Avrelija (Zlata), dev.; Sergij Radoneški, šk. 26 S Kozma in Damijan, muč. (4); Nil, opat Kuzma 27 N 26. NAVADNA (2); Vincenc Pavelski, duh. Prilika o neenakih sinovih (Mt 21, 28—32) 28 P Venceslav (Vaclav), muč. (4); Lioba (Ljuba), dev. 29 T Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) 30 S Hieronim, duh., c. u. (3); Zofija, spok. J OKTOBER 1987 Vinotok 1 Č Terezija Deteta Jezusa, dev. (3); Remigij, šk. 2 P Angeli varuhi (3); Teofil (Bogoljub. Bogomil), sp. 3 S Ev,ald, muč.; Kandid (Žarko), muč. 4 N 27. NAVADNA (2); ROŽNOVENSKA; Frančišek Asiški Prilika o hudobnih vinogradnikih (Mt 21, 33—43) 5 P Marcelin, šk.; Flavija, muč. 6 T Bruno, red. ust. (4); Renato, šk. 7 S Rožnovenska Mati božja (3); Marko L, papež ® 8 Č Demetrij, muč.; Pelagija, spok. 9 P Dioniz, šk. in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) 10 S Frančišek Borgia, red.; Hugolin, muč. 11 N 28. NAVADNA (2); Emilijan (Milan, Milko), šk. Prilika o kraljevi svatbi (Mt 22, 1—14) 12 P Maksimilijan Celjski, šk. (4); Serafin, red. 13 T Edvard, kr.; Koloman, muč. 14 S Kalist I., papež, muč. (4); Gavdencij (Veselko), šk., m. 6 15 Č Terezija (Zinka) Velika, dev., c. u. (3); Avrelijp,, dev. 16 P Hedvika, red.; Marjeta M. Alakok, dev. (4); Gal, opat 17 S Ignacij Antiohijski, šk., muč. (3); Viktor, šk. 18 N 29. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Luka, evang. O davčnem denarju (Mt 22, 15—21) 19 P Izak Jogues in kanadski mučenci; Pavel od Križa (4) 20 T Irena (Miroslava), muč.; Vendelin, opat 21 S Uršula, dev., muč.; Hilarion, opat 22 Č Marija Saloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. © 23 P Janez Kapistran, duh. (4); Severin iz Kolna 24 S Anton M. Claret, šk. (4); Feliks, šk., muč. 25 N 30. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA (1); Darija Največja zapoved (Mt 22, 34—40) 26 P Lucijan, luč.; Amand iz Strasbourga 27 T Vincenc in Sabina, muč.; Frumencij, šk. 28 S Simon in Juda Tadej, apost. (2); Cirila, muč. 29 Č N,arcis, šk.; Ermelinda Brabantska, dev. $ 30 P Marcel, muč.; Alfonz Rodriguez, red. 31 S Volbenk (Bolfenk), šk.; Kvintin, muč. NOVEMBER 1987 Listopad i N VSI SVETI (1); Cezarij, diakon, muč. Osmero blagrov (Mt 5, 1—12) 2 P Spomin vseh vernih rajnih (1); Marcijan, pušč. 3 T Viktorii Ptujski, šk., Just, tržaški, muč. 4 S Karel Boromejski, šk. (3); Vital in Agrikola, muč. 5 Č Zaharija in Elizabeta starša Janeza Krstnika 6 P Lenart (Narte), opat; Sever, šk., muč. 7 S Engelbert, šk., muč; Ernest, opat, Vilibrord, šk. 8 N 32. NAVADNA (2); ZAHVALNA; Bogomir, šk. Pametne in nespametne device (Mt 25, 1—13) 9 P Posvetitev lateranske bazilike (2); Teodor (Božidar) 10 T Leon Vel., papež, c. u. (3); Andrej Avelinski, duh. 11 S Martin iz Toursa, šk. (3); Menas, pušč. Martjanci, Kobilje 12 Č Jozafat Kunčevič, šk., muč. (3); Kunibert, šk. 13 P Stanislav Kostka, red. (4); Homobonus, trgovec S 14 S Nikolaj Tavelič, muč.; Lovrenc O'Toole, šk. 15 N 33. NAVADNA (2); Leopold, knez Prilika o talentih (Mt 25, 14—30) 16 P Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4); Otmar, opat 17 T Elizabeta Ogrska, red. (3); Evfemija in Tekla, muč. 18 S Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4); Abdija, pr. 19 Č Narsej, muč.; Barlam, muč. 20 P Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, red. 21 S Marijino darovanje (3); Gelazij L, papež © 22 N JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) O poslednji sodbi (Mt 25, 31—46) 23 P Klemen, papež, muč.; Kolumban, opat (4) 24 T Krizogon Oglejski, muč.; Flora, dev., muč. 25 S Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč. Lendava 26 č Leonard Portomavriški, red.; Valerijan Oglejski, šk. 27 P Virgil, apostol Karantanije; Jožef Pignatelli, red. 28 S Jakob de Marchia, duh.; Eberhard, šk. > 29 N 1. ADVENTNA (1); DAN REPUBLIKE Opomin k čuječnosti (Mr 13, 33—37) 30 P Andrej, apostol (2), zavetnik mariborske škofije DECEMBER 1987 Gruden 1 T Eligij, šk.; Natalija (Božena), spok. 2 S Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. 3 Č Frančišek Ksaver, duh. (3); Kasijan, muč. 4 P Janez Damaščan, duh., c. u. (4); Barbara, dev., muč. 5 S Saba (Sava), opat; Gerald iz Brage, šk. © 6 N 2. ADVENTNA (1); Nikolaj (Miklavž), šk. M. Sobota, Dolenci Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Mr 1, 1—8) 7 P Ambrož, šk., c. u. (3); Agaton, muč. 8 T Brezmadežno spočetje Device Marije (1) 9 S Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak 10 č Melkijad, papež, muč.; Judita, svetopis. žena 11 P Damaz L, papež (4); Danijel Stilit, pušč. 12 S Ivana Frančiška Šantalska, red. (4); Amalija, muč. 13 N 3. ADVENTNA (1); Lucija, dev., muč. € Janez Krstnik pričuje o Jezusu (Jn 1, 6—8. 19—20) 14 P Janez od Križa, c. u. (3); Spiridion (Dušan), šk. 15 T Kristina (Krista), dev.; Marija K. di Rosa, red. ust. 16 S Albina, dev, muč.; Adelhajda, cesarica 17 Č Lazar iz Betanije-, Olimpija, red. ust. 18 P Teotim in Bazilijan, muč.; Giacijan, šk. 19 S Kvatre; Urban V., papež; Favsta, spok.; Tea, muč. 20 N 4. ADVENTNA (1); Evgenij in Makarij, muč. © Angel oznani Jezusovo rojstvo (Lk 1, 26—38) 21 P Peter Kanizij, duh., c. u. (4); Severin, šk. 22 T Demetrij, muč.; Frančiška Cabrini, red.; Dan JLA 23 S Janez Kancij, duh., c. u. (4); Viktorija, dev., muč. 24 Č Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), dev. 25 P BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč. 26 S Štefan, prvi mučenec (2); Zosim, papež 27 N SV. DRUŽINA (2); Janez Evangelist, apostol > Jezusovo darovanje v templju (Lk, 2 22—40) 28 P Nedolžni otroci, muč. (2); Kastor in tov,, muč 29 T Tomaž Becket, šk., muč. (4); D,avid, kralj 30 S Rajner, šk.; Liberij, šk.; Evgen, šk. 31 Č Silvester, papež (4); Melanija, opatinja ZAPISKI 17 ZAPISKI 18 Jože Smej Evharistija in mir Bilo je v začetku poletja 1986. Popoldne sem se napotil v Ljudski vrt v Mariboru, pravzaprav v podaljšek Ljudskega vrta, kjer se v senci dreves igrajo navadno otroci. To pot so poželjivo gledali na sosedovo češnjo z njenimi kakor kri rdečimi zrelimi sadeži. Nekaj češenj, se pravi nekaj tega vabljivega rdečega koščičastega sadu je ležalo tudi na tleh. »Na drevo, na češnjo ne smete,« sem rekel, »ker ni vaša, pač pa lahko Po starem nepisanem pravu poberete tiste češnje, ki so na tleh.« Že so se trije sklonili, da bi jih pobrali, ko se je oglasila dvanajst ali trinajstletna deklica: »Za božjo voljo, nikar! češnje so vendar radioaktivne. Vsak, kdor jih naužije, umre.« Majhen otrok še ne pozna razlike med zdravim in strupenim sadežem. Vsak sad bo nehote nesel v usta. Šele čez čas bo začel razločevati: To je zdravo, to škodljivo. Zavedal se bo: So sadovi, ki jih lahko uživam, so pa tudi taki, ki lahko povzročijo bolezen ali celo smrt. Kar spozna otrok v svoji razvojni dobi, to je spoznalo človeštvo v svoji zgodovini. Sestavilo je natančen seznam užitnih in neužitnih gob, zdravih in strupenih sadežev, zdravilnih in škodljivih zelišč. Zdrav sad je začelo gojiti po vrtovih, slabega uničevati. Zdi se, da stoletna in tisočletna preizkušena merila ne veljajo več. Po černobilski nesreči nas časniki, radijska in televizijska poročila svarijo. da ne smemo uživati sadov lastnega vrta: češenj, jagod, ribeza, malin. Treba jih je strokovno preiskati, preden jih postaviš pa mizo. Človek bi lahko ponovil Davidove besede Jonatanu: »Kakor resnično Gospod živi in ti živiš, le en korak je med menoj in smrtjo« (1 Sam 20,3) ah pa besede Preroških sinov Elizeju: »Smrt je v loncu, mož božji« (2 Kr 4,40). Rastline ln živali, ki jih je Stvarnik dal človeku za jed, so vsrkale vase smrtni strup, ki se je neločljivo vsesal v sleherno vlakno. Prav v času, ko mariborski otroci v Ljudskem vrtu zaradi radioaktivnosti niso upali zobati češenj, je Bildpost, nemški tednik, na prvi strani objavil odprto pismo sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu: »Kako gre vašim otrokom ali vnukom? Vsi imajo lepa ruska imena: Ana, Tatjana, Aleksej, Nikolaj, Igor. Le-ti imajo radi svojo mater, kakor vsi otroci svetu ljubijo svoje matere. Toda, kako naj se ohranijo pri življenju, če ne smejo uživati nobenega svežega mleka?« Prva zapoved prvemu človeškemu paru se je glasila: Rodita in se nuiožita, le-tej pa je kmalu sledila prepoved: »Od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jejta! Zakaj brž ko bi jedla od njega, bosta niorpla umreti.« V tej prepovedi se skriva velika resnica: Človek je odvisen. Ni neomejen gospodar narave. Poslušati mora Stvarnika. Bog je tisti, ki odloča, kaj je dobro in kaj hudo. To je večni naravni zakon, dan človeku od Boga. Če hoče človek še naprej uživati sadove zemlje, ne sme storiti vsega, kar zmore. Postavljene so mu meje. Prvikrat v zgodovini po tisti tragediji v čdenskem vrtu je človeški rod postal priča: sadovi, name-nJeni življenju, se v hipu spremenijo v sadove smrti. Vsa človeška zgodo-V1na od izgona iz Edepa ne pozna časa, v katerem bi bilo prepovedano 19 uživati sadove lastnega vrta. To je doživela naša generacija 14 let pred tretjim tisočletjem, generacija, ki se ponaša s tem, da je napredna. Še pred nedavnim je sodobni Faust vzkliknil: ,Zemlja mi je dovolj. Neumnež, kdor tja čez v onstranstvo mežika!« In komentator je ob tem zapisal »V novem stoletju je človeštvo resnično nehalo mežikati v nebo in je obrnilo svoje oči na svoj pravi dom, na zemljo... Srednji vek je dokončno pokopan. Nov človek prihaja na svetovno pozornico, človek tega sveta... brez strahov iz onostranstva.« Toda človek, ki za svoja dejanja ni nikomur odgovoren, človek brez »strahov« iz onstranstva, lahko postane rabelj človeštva, povzročitelj samouničenja. Stojimo pred alternativo: ali etične vrednote, dane od Boga in zapisane kot naravni zakon v srcu tudi tistih, ki Boga izrecno ne priznavajo — ali samouničenje z jedrskim orožjem. Druge izbire ni. Med drugo svetovno vojno je na bojiščih umrlo 32 milijonov ljudi, v raznih koncentracijskih taboriščih pa 18 milijonov. Ta vojna je stala človeštvo ok. 1200 milijard dolarjev. Za ta depar bi lahko vsakemu prebivalcu na zemlji kupili avto in za vsako družino postavili štirisobno stanovanje. »Vojna je takšen greh, ki ga ne opere zmaga« (Anatole France). Jedrska vojna pa sploh ne bo imela zmagovalca, ker ga bo umorila radioaktivnost, in sicer neprimerno večja, kot je nastala po katastrofi v Černobilu. Mir pa ni samo odsotnost vojne, nasilja, terorizma. Mnogi ljudje nimajo miru, tudi ko ni vojne. Vojne in nemiri se porajajo v človekovem srcu: »Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, uboji, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletvine« (Mt 15,19). Treba je ozdraviti človekovo srce. Kako? Če je zemlja en sam velik vrt, ne smemo mimo velikega Vrtnarja. Zanimivo: od mrtvih vstali zveličar se je Mariji Magdaleni prikazal pod podobo vrtnarja. Veliki Vrtnar svojega vrta ni zapustil. Boli ga, če človek zlorabi svobodno voljo in uničuje z orožjem, vojnami, zastrupljevanjem svoj vrt. V edenskem vrtu je raslo drevo življenja, ki je človeku zagotavljalo nesmrtnost. Človek je moral redno jesti njegove sadeže, da je obnavljal svoje življenje (Biblični leksikon, MD Celje, 1984, 253). Ko je bil zaradi greha izgnan iz raja, mu je Bog odvzel drevo življenja: »D,a zdaj človek ne stegne svoje roke ter ne vzame tudi od drevesa življenja, da bi jedel in živel vekomaj.« Vzhodno od edenskega vrta je postavil kerube in plamen bliskajočega se meča, da bi stražili pot k drevesu življenj,a (1 Mz 3,22.24). Izvoljeno ljudstvo je živelo v pričakovanju, da jih bo Mesija spet pripeljal v edenski vrt. Tako beremo v prastarem pričevanju rabina Levija: »Mesija, veliki duhovnik, bo odprl vpata raja in bo dal svetim jesti od drevesa življenja.« Jezus je to hrepenenje po večnem življenju uresničil v najvišji meri s postavitvijo evharistije: »Zmagovalcu bom dal jesti z drevesa življenja, ki raste v božjem raju« (Raz 2,7). Življenje, mir, blaginja, zdravje, sreča, izhajajo naravnost od Boga in Jagnjeta. Izpod njegovega prestola izvira reka žive vode, obakraj reke pa raste drevo življenja, ki dvanajstkrat rodi in daje svoj sad vsak mesec ter je zdravilo narodom (prim. Raz 22,1—3). Mar ni to drevo življenja podoba evharistije? Saj je Kristus prišel, da bi imeli življenje, mir, blaginjo, in sicer v obilju (prim. Jn 10,10). Prva beseda od 20 mrtvih Vstalega je MIR. Mir je sad Jezusovega križa in vstajenja. Evharistija je kot ponavzočenje Jezusove smrti in vstajenja zakrament miru. V evharistiji kot daritvi kaže Jezus, večni in veliki duhovnik, Očetu svoje rane in posreduje za mir. Stopil je namreč v sama nebesa, dp zdaj za nas stoji pred božjim obličjem (Heb 9,24). Pri vsaki maši se med Očetom in Sinom ponavlja tisti čudoviti dialog, zapisan pri preroku: »Od kod te brazgotine na tvojih prsih? Kaj pomenijo rane sredi tvojih rok?« In poreče: »Ranjen sem bil v hiši svojih domačih« (prim. Zah 13,6). Da, zaradi naših grehov je bil ranjen, za naše zveličanje ga je zadela kazen. Gospod je naložil nanj nas vseh pregrehe in po njegovih ranah smo ozdraveli (prim. Iz 53,5 sl.). Sad mašne daritve je mir. Angeli, božji poslanci, lahko Poročajo Bogu, ki prestoluje v nebesih: »Prepotovali smo zemljo, in glej, vsa zemlja je v miru« (Zah 1,11). Sv. obhajilo je eshatološka gostija, to je gostija novega neb#, in nove zemlje. Jezus nas hrani s svojim poveličanim telesom in krvjo ter nas tako napravlja deležne svojega poveličanega življenja. Prestavljeni smo tako rekoč že v nova nebesa in novo zemljo, kjer prebivata pravičnost in mir, kjer se dokončno srečata usmiljenje in zvestoba, poljubita mir in pravičnost, kjer so že meči prekovanj v pluge, kjer se volk in jagnje lahko paseta skupaj in kjer dojenček brez strahu vtika svoj prst v gadjo luknjo. »Izprosite, kar je Jeruzalemu v mir« (Ps 122,6). Mir je božji dar, ki ga moramo izprositi. Naš veliki molivec v tabernaklju, Jezus Kristus, Prosi za nas s silnimi klici, z neizrekljivimi zdihi (prim. Heb 5,7 in Rim 8,26), vendar želi, da se tej molitvi za mir pridružimo tudi mi s pravim srcem in v polni veri, v srcih očiščeni slabe vesti (prim. Heb 10,22). Za evharistijo, zakrament miru, je bil potreben kruh, hrbtenica življenja, a potrebno je bilo tudi vino, ta dišeči dušni nektar. Jezus je to kot oseba presvete Trojice hotel od vekomaj, toda v časovnem okviru njegovega življenja pa zemlji je prišel trenutek, ko je začel na pšenična polja *n vinske grozde gledati kot na simbole svojega sobivanja z nami, kot na liste pridelke naše zemlje, katerim se je zaupal, da v njihovi podobi osta-ne med nami. Županji izraz evharistične daritve se začne takrat, ko de-Cek Jezus prvič v svoji ročici razdrobi zlato rumen klas in prvič okusi dišeč grozd. Obmurska pšenična polja, lendavske, ljutomerske in kapelske gori-ce! Jezus vas je kot druga božja oseba videl in gledal že takrat, ko je kot .ček prvič osmukal pšenični klas in okusil sok vinskega grozda. Hotel Je. naj ostanete, naj v miru hranite svoje prebivalce, naj ste prvine njego Ve spravne daritve, dokler ne pride. Pravijo, da se je druga svetovna vojna končala ob Muri. Tu se je zlo-bojno orožje. Naj bi v drugem letu evharističnega obdobja 1986/87, * ietu, katerega geslo je EVHARISTIJA — ZAKRAMENT MIRU, poglobi-1 svoj pogled na evharistijo kot na trajni velikonočni zakrament miru, da bi zavladal pri nas trajni mir, mir z Bogom, bližnjim in mir v srcu. 21 Vilko Novak Plečnikova dela v Prekmurju V januarju 1987 bo minilo trideset let od smrti najpomembnejšega slovenskega arhitekta, Jožeta Plečnika (rojen 1872 v Ljubljani). V zadnjih letih hodijo arhitekti iz vse Evrope in Amerike občudovat in raziskovat Plečnikovo delo v Ljubljani in drugod v Sloveniji; v tujini pišejo o njem, odkrivajo pomen njegovih del na Dunaju v začetku tega stoletja, njegovo obnovo praških Hradčanov in cerkev Srca Jezusovega v Pragi, cerkev v Zagrebu, Osijeku, Beogradu in še in še. Spomladi 1986 so v Parizu priredili veliko razstavo o Plečniku, na kateri so bili vidni nekateri predmeti iz naših cerkva (lestenci, kelihi), lesena maketa ljubljanskega tromostov-ja, fotografije njegovih cerkva v Sloveniji, med njimi tudi v Bogojini. V oktobru pa so odprli isto razstavo tudi v Ljubljani, tako da je zdaj vsaj del Slovencev mogel nekoliko bolje spoznati velika dela našega rojaka, ki jih v tujini bolje poznajo in cenijo. Razstavo bodo videli tudi v drugih velikih mestih Evrope. Arhitekt Jože Plečnik Vse to je priložnost, da kratko pokažemo vsa Plečnikova dela v Prekmurju, kjer je imel prvič v Sloveniji priliko, da je zgradil nekaj večjega. Naša mala krajina ima kar veliko umetnostnih spomenikov iz romanske in gotske dobe: cerkve v Selu, Domanjševcih, Turnišču, Martjan-cih, Soboti (staro svetišče), na Tišini, pri Gradu, v Gornjih Petrčvcih (Nedela) so znamenite kot stavbe in nekatere tudi zavoljo ohranjenih stenskih slik. Kčliko naših šol vodi k njim svoje učence, da bi spoznali našo preteklost? 22 Stara cerkev v Bogojini Potem ko nam zadnja štiri stoletja niso dala pomembnih cerkvi, se )e po osvobojenju 1919 začela nova doba tudi v umetnosti Prekmurja. Po srečnem naključju so Bogojančarji prišli v stik s profesorjem na ljubljanski univerzi, Jožetom Plečnikom in župnik Ivan Baša gp, je naprosil, da bi naredil načrte za novo cerkev. Že pred prvo svetovno vojsko so zbirali v Ameriki darove za novo cerkev, ker je bila stara premajhna (gl. na Platnicah Marijinega lista!). Toda vojna je to preprečila. Profesor Plečnik je bil, kot dokazujejo njegova pisma in vse poznejše njegovo razmerje do neznanega Prekmurja, gotovb močno prevzet od dejstva, da bo delal prvi načrt za cerkev v domovini za obrobno deželo, ki je imela prej tako m,alo stikov z ostalim slovenstvom. Naredil je kar dva načrta že spomladi 1924, večjega celo dal kliširati in poslal celo škatlo odtisov v Bogojino. Toda medtem je obiskal Bogojino Andrej Plečnik, katehet in svetovalec svojega brata ter ga opomnil, da bi bilo mogoče staro cerkev ohraniti. Plečnik je mislil na Bogojino tudi v Pragi, kjer je obnavljal grad. V Poznem poletju 1924 pa je le prišel v Bogojino in ko je videl staro, iz gotske dobe (XIV. stol.) izvirajočo cerkev, o katere svetišču pa menijo strokovnjaki, da ima celč romanske temelje, je mojster dejal: Še nikdar nisem podiral, kar so naredili naši očetje dobro. In naredil je nov načrt, v katerem je ohranil staro cerkev, odprl severno steno in podaljšal prostor s pravokotno ladjo, sredi katere je močan marmornat steber, iz katerega rastejo loki, na katerih leži hrastov strop. Ob obeh straneh poživlja prostor po šest črnih stebrov. Ravni hrastovi stropi so okrašeni z lončenimi krožniki, delom domačih lončarjev. 23 Umetnostni zgodovinar France Stele (lani je minilo sto let od njegovega rojstva), ki je že kmalu po osvoboditvi obiskoval prekmurske cerkve in pisal o njih, pravi o notranjosti bogojanske cerkve, d,a »ima navidez preprosti prostor toliko slikovitih momentov, da ga smemo po motiviki in učinku prištevati naj bogatejšim in naj zanimivejšim arhitekturam svoje domovine« (Slovenska krajina, 1935, 27). Za zunanjščino bogojanske cerkve je značilno trikotno pročelje, ki ga je arhitekt zamislil po vzoru kmečkih hiš, predvsem pa okrogli zvonik z okroglimi stebri pod zadnjim nad stropjem. Stele piše o njej, da je cerkev »postala zaradi svoje daleč vidne lege in paradi svoje izredne zunanje oblike poleg stolpa župne cerkve v Soboti najvažnejši znak Slovenske krajine« (rt.). Plečnikova cerkev v Bogojini Zahtevno stavbo so gradili v letih 1925—1927, oltar in prižnico ter drugo opremo pa so postavili šele po vojski. Tega se je spomnil z objavo Plečnikovega pisma Jože Gjuran v Stopinjah 1977. Oltarno podobo Kristusovega vnebohoda in križev pot je naslikal akademski slikar Janez Mežan. Kako je bila Plečniku bogojansk,a cerkev pri srcu in kako dragi so mu bili ljudje, ki jih je spoznal, dokazujejo njegova pisma. Tako je celč iz Prage pisal svojemu pomočniku: »Kdo bi si bil mislil, da bo imela mala Bogojina tako veliko misel — In stebri v cerkvi — spomenik župniku B,a-ši bodo.« Posebno pomembno pa je Plečnikovo pismo župniku Baši 21. dec. 1926. 24 Dragi in visokočastiti gospod župnik! Imamo gosto gosto meglo noč in dan — zato noč in dan sveti mir in tihoto. Nikdar ni Ljubljana lepša kot v megli pred Božičem. Vsa natura se pripravlja na neko odkritje — na neki čudež — z eno besedo na Božič — Stolp bogojanske cerkve s čelne strani Spoštujem Vas globoko — občudujem Vaše izredne zmožnosti. Ne mo-rem povedati kako mila in dr,aga mi je krajina Prekmurja, kako rad se spominjam in kako nežno se spominjam na tiste maloštevilne ljudi, ki SeiP jih tam videl in opazoval. Je tam še neoskrunjeno in sveto ljudstvo, lasno kot vrste topolov ki obrobljajo Vaše bele ceste — Nimam si preveč očitati, kar se tiče Vaše cerkve. Storil sem kar sem vedel in znal. Kar je na njej malovrednega — ni iz lenosti moje ampak z slabosti. In vendar mi je tako težko potovati tje. Nekaj me tlači in sam ne Vem kaj — nb pustimo to razmišljanje. Gospod župnik, dovolite da Vam pošljem moje najlepša božična vošči-v T Vam in Vaši občini — da želim najprisrčnejše Novo leto Vam in vaši občini — da se Vam posreči v glavnem dokončati cerkev, zgrajeno tako skrbljivo in močno kot malokatera druga — da bi bila sedanjim in Prihodnjim vir božjega blagoslova — da bi v njej kraljeval Odrešenik na-duš — ki naj Vas vselej odreši suženjstva na tem in onem svetu — vrh zvonika bo pod križem menda blestelo ime Marijino — Ona naj pred vsem obvaruje Vaš polja in posest pred vso nesreča — in Vaša dekleta cista in ponosna in Vaše fante modre in zavedno svobodne — Bog bodi z vjami vsemi! Sprejmite prosim izraz moje udanosti in najlepše pozdrave! 21- dec. 1926 Vaš Plečnik 25 Prisrčna zahvala za tabak — je izvrsten — tako da ga je škoda kaditi brez stročnic — stročnice pa ni za dobiti — to je gospodarstvo! Plečnikov oltar v Martjancih Angel ob marijanskem oltarju 26 Med zidanjem bogojanske cerkve 1925 je mojster Plečnik naredil tudi načrt za nov oltar iz belega marmorja v starodavni, z gotskimi freskami Poslikani marijanski cerkvi, na katerega so postavili marmornati kip zavetnika cerkve sv. Martina, ki je dolga leta čakal pod korom; ob tabernaklju pa dva pozlačena angela, izdelana v Pr,agi, držita venec kot znak čaščenja. L. 1932 so postavili po Plečnikovem načrtu nagrobnik na pokopališču v Bretoncih 1915 umrlemu Števanu Kuharju, ki je v nekaj letih pred smrtjo zapisal izredno veliko ljudskih pesmi, ki so jih objavile Štrekljeve Slovenske narodne pesmi in Kalendar Srqa Jezušovoga ter Novine, pa tudi množino znanstveno v narečju zapisanih pripovedk in pravljic, ki so Jih objavili mariborski časopis za zgodovino in narodopisje ter prekmurska glasila. Istega leta so v Martjancih postavili po mojstrovem načrtu nagrobnik tedaj umrlemu župniku Jožefu Horvatu, ki je poskrbel za novi oltar v tamkajšnji cerkvi. Spomenik Števanu Kuharju V istem času, ko so mlajši prevzemali urejanje naših glasil, so Plečnika tudi naprosili, da je narisal glavo za tednik Novine (nosile so jo od 1932 do konca) in naslovno stran za Kalendar Srca Jezušovoga (od 1933), Za katero je vzel Ftihrichovo podobo, sam pa je okrog nje narisal napis. 27 NOV! NE; ^SLOVENSKE KRAJINE 1 Glava za tednik Novine Zadnje večje Plečnikovo delo v Prekmurju je bilo opravljeno dobro leto pred njegovo smrtjo. V župnijski cerkvi Marije Vnebovzete pri Gradu (prej Gornja Lendava), zidani konec 15. stoletja, so po tedanji navadi 1660 odstranili ravni leseni strop in naredili baročni (ne: romanski, kot piše v Stopinjah 1974, 73) obok (kot tudi v drugih naših starih cerkvah). Ta nelepi Strop in kor gračke cerkve in razrahljani obok je rinil narazen stene cerkvene l,adje in cerkev je bila v nevarnosti. Zato so naprosili arhitekta Plečnika, da je naredil načrt za obnovo cerkve. Ker je bilo svetišče mnogo višje od J^adje, so cerkveni tlak zvišali za sedem stopnic. Popolnoma so obnovili kor, zlasti pa prekrili ladjo z novim svodom, ki je pri n,as nekaj posebnega. Njegova konstrukcija raste od tal vzporedno s šilastim slavolokom, ostrešje je vidno in njegova polja so izpolnjena s keramičnimi ploščami. Posebnost so tudi luči v stenah, ki učinkovito razsvetljujejo prostor. Plečnikovo zadnje delo pred smrtjo je menda ornament n,a koru in reflektor. — Stranski oltar sv. Dru 28 žine je po Plečnikovi zamisli izdelal arhitekt Tone Bitenc, njegova slika pa je delo slikarja Staneta Kregarja (ki je poslikal med drugim odransko cerkev). Odlomke dveh Plečnikovih pisem iz leta 1955 je objavil Ivan Kolenc v Stopinjah 1974, 74. V naši krajini moremo biti srečni, da jo je — pač zavoljo razumevanja naših duhovnikov — veliki slovenski umetnik osrečil s tolikimi stvaritvami. Cerkev v Bogojini je danes privlačnost za domače in tuje obiskovalce in takorekoč pojem za Prekmurje. Ogleda vredne pa so tudi druge manj poznane Plečnikove umetnine pri nas, kakor sploh naši umetnostni spomeniki, ki jih je toliko kot v redko kateri slovenski pokrajini. Z^ato bi morali predvsem našo mladino navajati, da bi si jih ogledovala in se seznanjala z njihovim značajem ter pomenom. Ne smemo poz,abiti tudi Plečnikovih učencev in naslednikov, ki so nadaljevali pri nas njegovo delo. Omenili smo že Toneta Bitenca pri Gradu, arh. Majda Nefima pa je zasnovala cerkev v Kuzmi in kapele v Martinju ter Rčpoči. Najpomembnejša pa je cerkev v Odrancih, zgrajena po načrtu profesorja Janeza Valentinčiča. Stefan Barbarič Jezik naš dokaze hrani Ob Slovarju beltinskega prekmurskega govora F. in V. Novaka Materinemu spominu (1897 — 1986) »Narečje je tako bistvena sestavina življenja, ljudske kulture, kot je naravno okolje, dom s svojo posebno obliko, poljsko in živinorejsko delo, kot so starodavne šege, pesmi, pripovedovanje. Narečje je eno z našo zem-b°. z vso njeno pisanostjo, mikavnostjo — eno je z vsemi oblikami in zna-mlnostmi življenja v vsaki pokrajini...« In malo pozneje: »V začetku je bilo narečje.. .« Te stavke beremo (med drugimi) v spisu Vilka Novaka, objavljenem v mariborskih Dialogih 1970, pod naslovom Pomen narečja za ohranitev narodnosti v Prekmurju. Izbral sem jih, ker z njimi najlažje začenjam studijsko navezovanje na knjigo besedja beltinskega govora, za katero je okoli osem tisoč besed nabral pokojni Fr,anc Novak in jo je za tisk pri Pomurski založbi (1985) pripravil njegov brat profesor Vilko. Doma na deželi splošno povedano dovolj vemo, da je prekmursko naboje vse prej kot enovita jezikovna ploskev. Da se prekmurski govori v določeni meri med seboj razlikujejo, so dobro vedeli že v prejšnjem sto-tetju, ko so se za to začeli kaj več zanimati tudi v znanstvenem svetu. Ja-n°š Čaplovič (Csaplovics) je v objavi narodopisnega gradiva župnika Jo-zefa Košiča v madžarski reviji Tudomanyos Gyujtemeny napisal: »Toda Prekmurci ne govore povsod enako, vsako področje ima nekaj posebne-®a* (1828, v nemščini 1829). Govorne razlike so opazili tudi drugi naro-dopisci, tako konec stoletja Ferenc Gonczi in najpomembnejši madžarski Poznavalec Prekmurcev v tem času Balint Bellosics (u. 1916). Prvi je v 29 obravnavi življenja in ljudskih običajev dolnjih Prekmurcev (A zala megyei vendek, prvič obj. 1887, v knjižici 1914) omenil, da pri teh obstajajo razlike v govoru »skoraj od V(asi do vasi«, bodisi v besednem zakladu (leksikalne) bodisi v izgovoru (fonetično-artikulacijske). Bellosics je o govoru Prekmurcev povedal samo nekaj splošnega, zato pa je bil njegov narodopisni prikaz objavljen na najbolj vidnem mestu, v reprezentativni izdaji o avstrijsko-ogrski monarhiji (izšla v več knjigah v nemščini in madžarščini, o Prekmurcih v 4. knjigi Ogrske, 1896). Tudi monografija Avgusta Pavla o fonetiki pankovskega narečja (1909) je vsaj uvodoma nakazala nekaj govornih posebnosti, po katerih se posamezna področja razlikujejo. Tako je Pavel kot zanimivost zapisal, da ženske vse od Slovenske vasi pri Monoštru do goričkih Stanjovec in Mačkovec o sebi govore kot o moškem: san šou ipd. Kaj najdemo v Novakovem slovarčku beltinskega govora? Zbiranje Franqa Novaka se je ravnalo po današnji živi govorici beltinskega okoliša, ki je iz preteklosti znan tudi po tem,, da je iz njega črpal zapise ljudskega izročila Števan Kuhar (obj. Časopis za zgodovino in narodopisje 1910—1911, 1913—1914). Ko je zbiratelj črpal iz izvirnega domačega besedišča, je dajal prednost starim besedam, ki so se ohranile kot izročilo prejšnjih rodov. Tako je razumeti, da je Novak puščal ob strani novodobne (tehnično civilizacijske in upravne) termine, ki so se sicer polnopravno uveljavili v današnjem pogovornem jeziku. Danes za »skupščino« ne bomo seveda slišali več starodavne besede »spravišče«, ki jo enako poznajo kajkavski Hrvati (gl. Belostenčev slovar ali novele Ks. Š. Dalskega). Ker so v Pleteršnikovem slovensko-nemškem slovarju (1894 — 95) prekmurske oblike navedene v prilagojeni knjižno normirani obliki (brez dvoglasnikov in preglašenih u in 6), Novakov zapis nudi v marsičem dodatno vednost o stanju govora. 1. Slovarček razširja poznanje prekmurskega narečja znotraj prekmurščine same. Začnimo pri znanem prekmurskem prehodu j v d’ (madž, gy). Budimpeštanski slavist Oszkar Asboth je tej najznačilnejši glasoslovni razločilnici (ki jo je opazoval tudi v sosednih madžarskih narečjih) posvetil vidno študijo (1909). Znano je, da Beltinci sodijo v ožji narečni pas med Muro in dolnjo Ledavo, kjer je ost^al prvotni j: jama, ječmen (tako tudi v Turnišču, medtem ko je v Strehovcih in v Filovcih že d'). Stara knjižna prekmurščina je dajala prednost manjšinski rabi z j, čeprav so prvi, ki so pisali v prekmurščini, izhajali s področja z rabo d' (g). Nekaj leksikalnih primerov. Besede kolnik (ki je preko M. Kranjca in Juša Kozaka, Za prekmurskimi kolniki, 1934) že povsem udomačena v knjižni slovenščini Novakov slovar ne pozna, ker je v Beltincih dejansko ni. Areal besede zavzema samo polansko okolico do vključno vasi Nede-lipa in Gomilice, v Turnišču je beseda neznana. Seveda ima beseda naglas na končnem zlogu, tako že pri Belostencu in Pleteršniku), ljudje na vasi govore konik (z nenaglašenim o, ki prehaja v u). Ne utegnem ta čas, da bi zbiral nove podatke na tim. terenu. Samo po spominu nagajam nekaj besed, v katerih je opazna razlika med Beltinci in bližnjim (6—7 km) Turniščem. Izrazita beltinska beseda je potžč v pomenu »bicikl«, tumiški okoliš pozna potač samo v pomenu »kolo« (pri vozu), to je sprejeto tudi v pa j novejši Slovar slovenskega knjižnega jezika. Dalje, bajiisi, tumiški 30 moški nosijo mustače, kar je široko poznano; celo Francozi uporabljajo to besedo. V Turnišču dajejo mrtvega v drevou, Novakov slovar pozna splošnejšo iz hrvaščine prevzeto, trugo. (Dolenski župnik, nekdanji tumiški kaplan J. Klekl ml. je zapisal prvo besedo zja Polano, to z zanimivo podrobnostjo, da so za krsto uporabljali »nehoblani jelšev les«, gl. Kalendar N- Srca Jezušovoga 1927). Z dajanjem mrtvega v »drevo« je v zvezi nekaj starinskega, rekel bi praslovanskega: Riječnik Jugoslavenske akademije v Zagrebu beleži pod »liješ« (VI, knjiga, 1904—1910) da so besedo uporabljali v tem pomenu na Hrvatskem in v Slavoniji in jemlje v poštev slavonske pisce iz XVIII. st. Kanižliča in Reljkoviča. 2. Položaj prekmurščine v sklopu panonskih narečij. Znano je, da se trije glavni panonski narečni pasovi med seboj razlikujejo predvsem po samoglasniškem ustroju: prekmurščina je splošno opazna po svojih dvoglasnikih (ej za tim. stari jat, ou) in po preglašenih 6 in u; prleščina je sestavljena iz samih enojnih samoglasnikov (je monoftongizipana), pozna Pa tudi ti; kajkavščina je najbolj ohranila prvotno stanje, nima ne dvoglasnikov ne preglašenih samoglasnikov. Vendar je zadnja ugotovitev zelo globalna: za medjimursko kajkavščino je že Vatroslav Oblak ugotovil v Prvi, tej namenjeni razpravi (Zbornik za narodni život i običaje Južnih Slavena I, 1896), da se v Svetem Martinu ob Muri pojavljata za stari j,at v dolgih zlogih poleg pričakovanega ozkega e tudi dvoglasnika ej in je. bralca, ki teh stvari ni študiral, naj opozorimo na znane razlike med Prekmurskim snejg: prleški sneg, lejpidepi ali goloub proti golob itd. Naj spotom,a ponovim šaljivo domislico, ki jo je moj nedavno premici sorodnik Štefan Horvat iz Nedelice, mož poln humorja in neizčrpne družabnosti, v Lendavskih goricah namenil prijatelju Medjimurcu: do Mure veter puše (pihati), na tej tj. prekmurski strani pa piše (pihati). O panonskem fondu slovenskega besedja (ki ga Dalmatin v Registru k Bibliji 1584 uvršča pod »bezjaško« skupino) so jezikoslovci že marsikaj napisali, manjkajo pa širše vzporeditve panonskih narečij med seboj. Npr. z® značilni prekmursko-prleški guč (prim. Leopold Volkmer: pesmi so lii-, 6zni guč): Belostenčev slovar besede ne pozna, Prekmurci se pogučavle-)°> medtem ko se Medjimurci, kolikor im,am v ušesih, spomfnajo. In ne morem mimo besede sto za »miza«, ki sega od Prekmurja do drugih slovanskih jezikov. Iz govora, ki je rabil sto za »miza«, so Madžari prevzeli ^oj asztal. Lahko bi se sklicevali na ugotovitev prof. Istvana Kniezse (Die Prache der alten Slaven Transdanubiens, Studia Slavica 1955), da so Madžari prevzeli slovanske izposojenke od južnoslovanskega prebivalstva, 1 so ga ob naselitvi konec 9. stoletja našli v Panoniji. 3. Končno naj omenimo, da je stara prekmurščina v cerkvi in v knji-pretežno namenjena verskim potrebam in pouku, izoblikovala neke značilnosti izbranega, svečanega stila izražanja. Zavedajoč se stilne izde-mnosti cerkvene rabe prekmurščine se je domača duhovščina v obdobju med dvema vojnama le s težkim srcem odpovedovala rabi narečja v cerkvi, Tumiški župnik Sakovič npr. ni mogel sprejeti »posvečeno bodi« za »sveti se« v očenašu, pri čemer je značilno, da »svčti se« izhaja iz slovanske starine, imajo jo Hrvati in drugi Slovani. Podoben starinski primer je v veri izvirpa uporaba besede »moka« za današnjo književno slovensko, prevzeto od Hrvatov »muka«. Da so se prekmurski duhovniki v 31 XIX. st. zavedali starinskega izvira obrednega jezik,a, priča obrambni spis beltinskega župnika Marka Žižka, objavljen v budimpeštanskem katoliškem dnevniku Magyar Allam 5. marca 1872. Avtor v njem poudarja podobnosti domačega očenaša s slovanskimi vzorci izpred tisoč let. Vse to navajanje želi služiti predvsem enemu: vzbujanju zavesti, da starine v jeziku (govoru, narečju) dokazujejo kulturnozgodovinske vrednote, ki se skrivajo v njem. Velika izguba bi bila, če bi spričo prodora moderne tehnične civilizacije na te vrednote pozabili. Vilko Novak Bogato delo zgodovinarja Ivana Zelka O življenju in duhovniškem delovanju dr. Ivana Zelka govorijo drugi članki. Da bi pa bilo njegovo znanstveno delo bolj vidno, posebej objavljamo seznam njegovih znanstvenih spisov, ki so nastali v več kot pol stoletja. Kratice: ČZN = Časopis za zgodovino in narodopisje Kron = Kronika Črensovska župnija. Novine 1932, št. 22. Fare Slovenske Krajine. Novine 20, 1933, 21—22, 45. Boža znamenja med nami — 600 let n^šij far. Marijin list 30, 1934, 175 — 177 (podpis: -iz-). K bibliografiji del Mikloša Kuzmiča. ČZN 1934, 64—68. Doneski k prekmurski zgodovini. ČZN 1936, 68 — 77. Kda je bio rojeni Kuzmič Mikloš? Novine 1936, št. 39. (Ocena:) Vilko Novak, Izbor prekmurske književnosti. ČZN 1936, 92—94. Novine 1936, št. 19 (podpis-, -iz-). 200 letnica rojstva Mikloša Kuzmiča. Kalendar S. J. 1936, 29—30. K zgodovini reformacije v Prekmurju. ČZN 1937, 112—122. Mikloš Kuzmič. Prekmurska knjižnica 1, (1937), 1—28. Kuzmič Mikloš. Kalendar Srca Jezušovoga za 1937, 25—28. Kobilje. Kalendar S. J. za 1939, 45—53 (podpis: -iz-). Slovenska krajine v cerkveni zgodovini. Trgovski list 1939, št. 68. Iz naše preminočnosti. Kalendar S. J. 1940, 63—74. Romanje k »Mariji na pustini«. Kalendar S. J. 1942, 33—37. Cerkveno gomo pri Nedeli. Kalendar S. J. 1943, 46—50. Kolonizacijsko stanje ob Kučnici v XIII. stol. Kron 1957, 105—10. Prekmurska vodna imena v knjigi Franceta Bezlaja. Slavistična revija XI, 1958, 245—252. Statistik^, prebivalstva v Prekmurju leta 1698. Kron 1958, 85—93. Romanska arhitektura in naselitvena zgodovina Prekmurja. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. V/VI, 1959, 235—244. Kartuzija Žiče. V: Kartuzijam na Slovenskem. Ljubljana 1960, Soboški jobagioni. Kron 1961, 160—164. Murska Sobota. Kron 1962, 20—-30. Ime Totsag in sedež belmurskega arhidiakonata. Kron 1963, 95—101. 32 Zemljišče Belmura. Kron 1963, 167—178. Zgodovin,a soboške dekanije. Špitalič 1963. (Tipkopis.) Krog in Buzinci. Kron 1964, 49—55. Mlinarstvo pri panonskih Slovencih. Kron 1967, 129—134. Narodnost prekmurske duhovščine in Miško Kranjec. Nova pot 1967, 366 —374. Stenski tabernaklji v prekmurskih cerkvah. Česopis za zgodovino in narodopisje 1969, 187—199. Romanje slovenskih duhovnikov v Zalavar. Nova pot 21, 1869, 402—412. Sledovi srednjeveškega Špitaliča pri Konjicah. Kron 1970, 71—75. Protestantska cerkvena uprava v Prekmurju od konca XVI. stol, do leta 1781. Bogoslovni vestnik 1970, 221—232. Re cultu Deiparae apud Slovenos in Pannonia. V: De cultu Mariano ^aeculis VI — XI. Romae, 1972, 333—339. Gospodarska in družbena struktura tumiške pražupnije po letu 1381. Razprave I. razr. SAZU VII, 377—473 + 3 karte. Marijino češčenje pri panonskih Slovencih. Stopinje 1972, 97—98. Zgodovina Bistric v Prekmurju. V: Sad ljubezni... Sobota, 1972, 5—38. Gradivo za zgodovino reformacije v Prekmurju. Vizitacijski zapisnik iz Jeta 1627. ČZN 1973, 100—126. Romanjševci (z M. Zadnikarjem). Sobota, 1974. Zgodovina. 6—27. Gerkvenozgodovinska vprašanja ob novih dognanjih o družbeni in kolonizacijski zgodovini tumiške pražupnije. Bogoslovni Vestnik 1975, 453—480. Zgodovina tišinske župnije. Stopinje 1976, 24—39. (Skupaj z Janezom Gregorjem.) Ocena:) Franc Šebjanič, Protestantsko gibanje panonskih Slovencev U977). — ČZN 1979, 581—585. “°rovn jakova pridiga v Skakovcih. Objavlja Ivan Zelko. Stopinje 1.04—.106. Redovniki v Selu in Murski Soboti. Stopinje 1977, 61—68. ■godovinski pregled cerkvene uprave v Prekmurju. V: Zbornik ob etnici mariborske škofije ... Maribor 1978, 103—119. tarost naših cerkva in župnijskih šol. Stopinje 1978, 68—83. Špitalič. 1978, 51 str. brniška pražupnija. Stopinje 1979, 45—59. tarejša zgodovina markovske župnije. Stopinje 1981, 81—105. istorična topografija Slovenije — Prekmurju do leta 1500. Sobolja + ii2. godovina. Obdobje od 8. do 20. stoletja, Zbornik občine Lendava, 18—35. šolstvo v lendavski občini. Kron 1981, 258—262. radivo za prekmursko cerkveno zgodovino. Ac^a ecclesiastica Sloveniae 5, Ljubljana 1983, 227—320. rančiškani v Murski Soboti. Acta ecclesiastica Sloveniae 5, 321—328. Skupno z I. Camplinom) Župnija Sv. Trojice v Gornjih Petrovcih ali Nebela. Stopinje 1982, 31—4. opolnilo k zgodovini lendavske župnije. Stopinje 1982, 42—55. UPnija Dobrovnik. Stopinje 1083, 122—131. Urška oblast v Prekmurju. Stopinje 1983, 132—137. 1977, 750- 1982, 1981, 33 Žička kartuzija, Ljubljana 1984, 131 str. Zgodovina župnije Dolenci. Stopinje 1984, 75—84. Frančiškani v Murski Soboti. Stopinje 1984, 84—87. Stoletne razprtije zaradi reke Mure med Avstrijo in Madžarsko. Kron. 32, 1984, 24—27. Žička kartuzija. V: Redovništvo na Slovenskem. Ljubljana 1984, 125—147. Ivanocyjev pomen za slovensko narodno zavest. Stopinje 1985, 55—57. Cerkvena pripadnost Prekmurjia v zgodovini. Stopinje 1985, 57—58. Madžarska in turška oblast v Prekmurju. Stopinje 1985, 179—82. Cerkvena pripadnost Prekmurja v zgodovini. Ivanocyjev simpozij v Rimu. Rim, 1985, 25—30. Ivanocyjev pomen za slovensko narodno zavest v Prekmurju. Ivanocyjev simpozij v Rimu. Rim, 1985, 67—75. Zgodovina župnije Pečarovci. Stopinje 1986, 68—76. Turški napadi in ropanja v gornjem Prekmurju. Stopinje 1986, 76—79. Prekmurska ledinska imena — in primerjava s panonskoslovenskimi. Slavistična revija 33, 1985, 459—465. Jože Ftičar Hrupne Mure sopot ... veže Prekmurce z nami (Ob jubileju B. Raiča) Letos poteka sto let, odkar je umolknil gromoviti glas Božidarja Raiča, buditelja prekmurskih Slovencev in tribuna prvih ljudskih političnih shodov — taborov. Poleg svojega obsežnega časnikarskega dela, ko je dnevno stal v areni narodnopolitičnih bojev, se je ta pokončni mladoslovenski ideolog, sodobnik in sodelavec Levstika in Jurčiča, Vošnjaka in Zarnika, še posebej zapisal v slovensko zgodovino kot čuječi klicar slovenstva na obeh bregovih Mure in neutrudni navezovalec stikov z »ogrskimi Slovenci« ter poročevalec njihovega narodnega žitja v 19. stoletju. Raič je bil namreč prvi Slovenec z desne strani Mure, ki si je zastavil življenski cilj, odvzeti Muri značaj mejnika med Slovenci v Prekmurju in onimi z večinskega ozemlja ter pritegniti Prekmurce, že tisoč let ločene od svojega narodnega osredja, spet v celostno slovensko narodno politično telo. Izšel je od Sv. Tomaža nad Ormožem (1827), po študijah v Varaždinu in Zagrebu je bil sprva pomožni kaplan v Ljutomeru, potem profesor humanističnih ved na mariborski gimnaziji (1853—1860) in slednjič kaplan in župnik pri Sv. Barbari v Halozah (1860—1886). Zadnji dve leti je postal državni in deželni poslanec za ptujski okoliš, poslanec s tolikšno stopnjo narodne zavesti, da je celo v popolnoma nemškem okolju povzdignil svoj glas v slovenskem jeziku, sklicujoč se na dolžno enakopravnost jezikov vseh narodov znotraj Avstrije. Tudi ta dogodek brez precedensa zasluži naš jubilejni spomin! Omejimo se tokrat ob Raičevem delu za vključitev Prekmurja v slovensko nacionalno območje. Tisočletna državnopolitična ločenost Prekmurja od večinskega slovenskega ozemlja je povzročila tudi njegovo kulturno 34 osamitev. Posamezniki so sicer opozarjali na istorodnost »ogrskih Slovencev« s Slovenci na desni strani Mure, od časa do časa je prišlo do neznatnih kulturnih stikov, ki pa do širših množic niso prodrli, saj so bili le mteres posameznikov. V našem zborniku so bili že predstavljeni protestantski slovstveni vplivi s slovenskega večinskega ozemlja (vpliv Dalmatinove Biblije, uvod v Bohoričevo slovnico), Jožef Košič se je v svojem delu zgledoval pri Slomšku, i. t. n. Pripadnost Prekmurcev k Slovencem je poudarjal že Jernej Kopitar, osebne stike pa je s Prekmurci prvi navezal šele pes-nik Stanko Vraz, ko je na potovanju po Prekmurju nabiral prekmurske ljudske pesmi. Vraz je opozoril na Prekmurce tudi Matijo Čopa in ta je nato v svojo Zgodovino južnoslovanskih literatur vključil tudi Prekmurce. Zanimanje za Slovence na levem bregu Mure je naraslo v revolucionarnem letu 1848. Peter Kozler, Matija-Ziljski in Oroslav Caf so zahtevali Priključitev Prekmurja k Zedinjeni Sloveniji. Rojakom v večinskem delu slovenskih dežel so se prekmurski Slovenci predstavili v posebnem dopisu, objavljenem v Cigaletovi »Sloveniji« 1. 1848, ki po svoje predstavlja živo voljo Prekmurcev po osvoboditvi in priključitvi k istorodni narodni celoti: “l mi Slovenje na Ogrskem, vaši pravi bratje smo culi, da ste se vi za sv°/o narodnost toliko jako vzdignoli. Kroto pak smo se etoga razradovali, da se vi v drugih derželah prebivajčči, na nas spominate, ter nas k svoje-^u rodu čtete, kteroga istinito jesmo, kar vam eto pervo pismo iz naših krajin kaži. Bogme jest bar istina, da nas vsakojake pregradje ločijo, ali vendar naša serdca, pokler erdjavi lanci ukrotnoga robstva pdcajo, ter nas jednake nevarščine podlezajo, se k jedno približavajo. Ajl i pri nas mnoga i velika dolgovanja gode, ktera nas silijo gledati i poslušati, namto bi se obernoli. Vem da znate,... kakši lagoji zatiračje i nas stiska- ■ Le slogo i ujedinjenje — i Bog z nami, Bog, kteri je dober oča vsak-Semu narodu, pak je ne ni jednoga drugomu za roba i sbžnja ustvaril.« Uredništvo lista v opombi pojasnjuje: »Ako ravno marsikter lahko dvomi, da bi jezik tega sostavka čisto sl°vensk bil, ga vendar nismo premeniti hoteli in sicer za to, da bode bra-Vec po njem se s temi bratji seznaniti zamogel.« Opomba kaže na odrojenost slovenskih osrednjih dežel od Prekmurja, članek sam pa na zedinjevalno stremljenje prekmurskih Slovencev v re-v°lucionarnem letu. V lingvistiki sta bila prva raziskovalca prekmurskega dialekta Franc Miklošič in Oroslav Caf. V 2. polovici 19. stoletja pa se je s prekmurskim narodnostnim in kul-urnim problemom najbolj načrtno ukvarjal Božidar Raič. Za prekmurski živelj ga je navdušilo že bivanje v Ljutomeru 1851. Miklošičeve študije pa 0 mu vzbudile življenjsko željo, spoznati »domovino stare slovenščine« in kulturno in narodnostno navezati na ostali slovenski svet. »č Rezultat Raičevega prvega potovanja po Prekmurju 1860. je bil spis rtiče o Prekmurcih in njihovem govoru«, objavljen v Levstikovem Na-j/eju 1863. (delno), in v celoti v Letopisu Matice Slovenske 1868. V Prek-vidi Raic klasično zemljo slovenskega jezika. S »sveto grozo« stopa Prekmurska tla, za katera pravi, da jih nikakor ne smatra ločena od ale slovenske zemlje: 35 »Hrupne Mure sopot... veže Prekmurce z nami* — iz pozdravne pesmi Slomšku 1862. Tako je Raič prvi prebredel to naravno pregrado, ki je spričo zgodovinskega razcepa grozila postati meja v zavesti slovenskega ljudstva. V razpravi je Raič zapisal imena prekmurskih krajev. Na Cankovi se je družil s preporoditeljem Jožefom Borovnjakom. Poroča o prvih pojavih sezonstva v Prekmurju. Govori o mirnem sožitju prekmurskih protestantov s katoličani. Z župniki, ki jih obiskuje, kramlja o slovenskem slovstvu. Razpravlja o prekmurskem šolstvu, navaja razlike med knjižno slovenščino in prekmurskim narečjem. Opiše glasoslovje, oblikoslovje, be-sedotvorje in skladnjo prekmurske narečne skupine. Prvi se je dotaknil vprašanja prekmurskega pravopisa, saj svetuje prekmurskim piscem, naj opustijo madžarski črkopis in se oprimejo knjižnoslovenskega. Beleži pojave osrednjeslovenskega kulturnega prenikanja v Prekmurje. Navdušuje se nad narodnimi delavci, obsoja pa madžarski šovinizem in njegove privržence med domačini. Da omogoči tesnejšo naslonitev Prekmurja k slo venskemu osredju, predlaga priključitev Prekmurja k lavantinski škofiji. To se je dejansko zgodilo šele sto let pozneje — 1964. V drugi svoji večji razpravi »Prekmurski knjižniki pa knjige*, objavljeni v Letopisu Matice Slovenske 1869, skuša Raič navdušiti Prekmurce za vztrajnost v nacionalnem boju, zato ima izrazito buditeljski značaj. Glavno vsebino prispevka sestavlja pregled prekmurskega pokrajinskega slovstva. Z njim želi opozoriti na samorasle prekmurske pisatelje in njihova dela. Za prvega prekmurskega pisatelja šteje Števana Kuzmiča, ker za Ferenca Temlina in Mihaela Severja še ni vedel. Zanimivo je, da Kuzmičev slog pri prevodu Sv. pisma ceni bolj od Dalmatinovega. Iz slogovne raznolikosti obeh prevodov sklepa, da Kuzmič ni poznal Dalmatinovega prevoda in pri tem spregleda, da Kuzmič v svojem delu izrecno omenja Dalmatina in Trubarja. Na poljudno kramljajoči način obdela Raič še ostale pisce: Jakoba Sabarja, Ivana Kardoša, Jožefa Košiča, Aleksandra Trplana, Franja Žbtila, Jožefa Borovnjaka, J. Zemljiča in M. Barla. To je prvi sistematičen literarnozgodovinski pregled prekmurske pokrajinske književnosti. Edinstvena v tem spisu je Raičeva ljubezen do prekmurščine, saj mu stopljena z osrednjeslovenskim govorom »poda vilinske lepote jezik*. Raičeva prizadevanja reformirati slovenski knjižni jezik, so se večji del izjalovila prav zato, ker je svoj koncept knjižnega jezika vse preveč zabelil s prekmurskimi narečnimi lokalizmi. Obe razpravi sta v letih povečane madžarizacije vlivali prekmurskim izobražencem narodnega duha in samozavesti, ostale Slovence pa sta močneje zainteresirali zanje. Kot najobsežnejša tovrstna vira dotlej sta poslu-žili dr. Karlu Glaserju za njegovo Zgodovino slovenskega slovstva (poglavje »Ogerski Slovenci«). Glede na razmere okrog 1867 (dualizem) se je Raič upravičeno bal za narodnostni obstoj prekmurskih Slovencev — »... že zija nalik lakotnemu pozoju grobno žrelo, da pogolta mile nam bratove ter spremeni v čikoše in kanase ...« 36 —- vendar do kraja ni zdvomil vanj. Zavest nacionalne trdoživosti prekmurskega ljudstva ga navda končno s prepričanjem, da »prvlje se stere nadutost in krivičnost madjarska, nego se potujči peščica ogrskih Slove-nov«. Rešitev za narodnostni obstoj Prekmurcev je videl Raič v oživitvi kulturnega dela, ki naj bi se spojilo s kulturno tradicijo ostalih slovenskih dežel. V ta namen je skoncipiral prej omenjeni načrt stapljanja slovenskega knjižnega jezika s prekmurskim dialektom. Raičeva romantična zamisel seve ni našla odziva ne na levi ne na desni strani Mure. Prekmurski kulturni delavec se za umetno jezikovno zmes ni mogel ogreti, pretirano uvajanje prekmurskih narečnih posebnosti v slovenski knjižni jezik pa je izzvalo odpor v centralno-slovenskih deželah. Ni pa izključeno, da je Raič vendarle vplival vsaj na enega prekmurskega kulturnika, Imreta Agusti-ča, novinarja v Budimpešti; ta je namreč v svojem prekmursko pisanem hstu »Prijatel« sredi 70-ih let pričel uvajati knjižnoslovenske jezikovne izraze. Če že v predlogu jezikovnega zedinjenja ni izbral ustreznega sredstva, sp je Raič svojemu naprednemu smotru na drugi strani bližal po stvamej-ši poti. V osebnih stikih s prekmurskimi izobraženci je le-te navduševal za književno in buditeljsko delo, pošiljal publikacije Slovenske Matice oml-^anejšim Prekmurcem, prepričeval in pridobival slovenstvu odtegnjene kulturne delavce s svojimi ognjevitimi rodoljubnimi lekcijami in širil tako slovensko misel. Pripomogel je tudi k razširjanju knjig najstarejše slovenske založnice. Družbe sv. Mohorja v ta del slovenske zemlje. Mimo tega le s prekmursko inteligenco vseskozi vzdrževal pisemske stike Na Prekmurce se je skliceval povsod, kjer je obravnaval slovenski na-Cl°nalni problem. Vselej, kadar je v člankih Slovenskega Naroda (vanj je največ dopisoval) pretresal politična, šolska in cerkvena vprašanja, je Pritegnil k slovenski celoti tudi Prekmurce. Raiču gre zasluga, da so malo-Pedeljsko besedo 1867. obiskali tudi prekmurski Slovenci in da je na prvi s ovenski tabor v Ljutomer (1868) prišlo 600 Prekmurcev. Raič je vplival na mlajši rod, da se je začel živahneje zanimati za ta uel slovenske zemlje. Pridobil je Antona Trstenjaka, da je nadaljeval njegovo delo spoznavanja prekmurskih Slovencev in seznanjanja slovenske Javnosti z njimi. V tem sta mu sledila kasneje tudi prof. Franc Kovačič in r Matija Slavič, veliki borec za priključitev Prekmurja k Jugoslaviji ob Prevratu 1918. Oboje, tako filološki in literarnozgodovinski prispevki, kot praktično Narodno prebudno in organizatorično delo ohranja Raiču sloves prvega Uditelja prekmurskih Slovencev in bojevnika za njihovo nacionalno osvoboditev. In končno ne gre prezreti morda tudi tako nadrobnost v sklopu nje-s, širših koncepcij, ki se je prav tako organsko vrasla v tkivo sloven-ega žitja tostran in onstran Mure, čeprav sto let kasneje: da ustvari po-nj® ožji medsebojni povezanosti, je Slovencem ob Muri zemljepisno in po-A Kf° ^°®eno domovje združil v naziv POMURJE (v pozdravni pesmi 7 M. Slomšku, Novice 1859, str. 300). Tako je to ozemlje prvi poimenoval lzrazom, kakšnega v upravno-politični enoti zavzema danes. 37 Jože Smej Ob 250-letnici rojstva Mikloša Kuzmiča V Novinah 23 (1936) 30,2 je »iz« (Ivan Zelko) objavil članek z naslovom Kda je bio rojen Kuzmič Mikloš? Iz tega članka bomo tu najprej na kratko navedli Zelkove misli in sklepanja: V kratkem bomo obhajali 200-letnico rojstva Mikloša Kuzmiča, ki je napisal 7 slovenskih knjig. Za našo krajino so se slovstveni zgodovinarji premalo zanimali in o naših kulturnih delavcih premalo pisali. V tem moramo iskati razlog, zakaj je še danes sporno, katerega leta se je narčdil Mikloš Kuzmič. Slovenski biografski leksikon pravi, da se je M. Kuzmič rodil leta 1738. Tako je potem zapisal tudi Vilko Novak v Izboru prekmurske književnosti, Družba sv. Mohorja v Celju 1936, str. 13. Dolnji Slaveči, kjer se je rodil M. Kuzmič, spadajo v župnijo Sv. Jurija. Za leto Kuz-mičevega rojstva bi najlaže zvedeli, če bi pogledali v krstno knjigo jurjan-ske župnije. Vendar tako starih krstnih knjig pri Sv. Juriju ni, ker so ohranjene šele od leta 1749 naprej. Kljub temu pa so nam na voljo podatki, po katerih lahko zvemo za letnico Kuzmičevega rojstva. Leta 1777 je bila namreč v naši krajini cerkvena vizitacija. Pri Sv. Benediktu v Kančovcih so vizitatorji zapisali, da je tamkajšnji župnik Mikloš Kuzmič star 40 let in da je 14 let duhovnik. Torej se je Kuzmič moral roditi leta 1737, ker je bil leta 1777 star 40 let. Naslednje leto, 4. in 5. septembra 1778, je bila spet vizitacija pri Sv. Benediktu. V tej vizitaciji je omenjeno, da je Kuzmič star 40 let, duhovnik pa je 15 let. Iz tega sklepamo, da Kuzmič 5. septembra 1778 še ni spolnil 41 let in da je torej moral biti rojen leta 1737, in sicer po 5. septembru, ker bi sicer vizitator zapisal, da je M. Kuzmič star 41 let prav tako kot je zapisal, da je 15 let duhovnik in ne 14 kot prejšnje leto. Tako Zelko v omenjenem članku. Ne da bi takrat vedel za ta Zelkov članek v Novinah, sem se leta 1975 obrnil na Štefana Recka, župnika pri Gradu (Gornja Lendava), s prošnjo, naj pogleda v krstno knjigo, če bi morebiti bil tam vpisan Mikloš Kuzmič. Dolnji Slaveči so namreč nekako do leta 1756 spadali v župnijo Gornja Lendava in šele po tem v župnijo Sv. Jurija. Na to se Zelko v omenjenem članku ni spomnil. Pa če tudi bi se bil spomnil, najbrž ne bi šel iskat v gomjelendavske krstne knjige, ker se le-te začenjajo šele z letom 1738. To sem vedel tudi sam, saj je škofijski arhivar prof. Jakob Richter že leta 1971 natančno popisal vse stare krstne knjige v Prekmurju in ugotovil, da se gomjelendavske krstne knjige začenjajo leta 1738 (prim. Vodnik po matičnih knjigah za območje SR Slovenije, Ljubljana 1972, 158). Kljub temu sem pisal Štefanu Recku, naj išče v krstni knjigi 1738. In na veliko veselje mi je župnik Recek sporočil po telefonu, da je našel vpis krsta Mikloša Kuzmiča. Tedanji župnik Štefan Marič je namreč v krstno knjigo 1738 vpisal tudi krste iz leta 1737, in sicer od konca aprila do decembra. Šel sem osebno pogledat in si izpisal natančni podatek: »Anno Domini 1737 Die 29 mensis Aprilis Ego Stephanus Marits Parochus hujus Ecclesiae B. M. V. in Coelos Assumptae Oppidi Superioris Lendvae bapti-zavi Infantem...« Nato si sledijo meseci. Septembra istega leta najdemo naslednji vpis »Die 15 mensis Septembris Ex Kroplivnik... Ead(em) die 38 Ex Slavecs Nicolaus ex PP ( = parentibus) Joanne Kuzmics et Elisabetha. Lev(antibus) Georgio Flissar et Agatha Slatnar.« V prevodu se to glasi takole: »V Gospodovem letu 1737, dne 29. aprila, sem jaz, Štefan Marič, župnik cerkve Blažene Device Marije v nebesa vzete v trgu Gornja Lendava, krstil otroka...« In septembra istega leta: »Dne 15. septembra iz Kroplivnika... Istega dne iz Slaveč Nikolaj od staršev Janez Kuzmič in Elizabeta. Botri: Jurij Flisar in Agata Slamar.« Ker so v tistem času krščevali navadno isti dan, ko se je otrok rodil, sklepamo, da je bil Mikloš Kuzmič rojen 15. septembra 1737. Tisto leto je september padel n,a nedeljo. Iz tega vpisa v krstno knjigo vidimo, kako pravilnp je Zelko sklepal, da je Mikloš Kuzmič moral biti rojen leta 1737, in sicer po 5. septembru. V isto krstno knjigo je 3. aprila 1740 vpisana tudi Ktizmičeva sestra ^uzapa. Vpis navajamo v slovenščini: »Iz Slaveč Suzana. Starši: Janez Kuzmič in Elizabeta Huly. Botri: Jurij Flisar...« Iz tega vpisa zvemo tudi Za dekliški priimek matere Mikloša Kuzmiča. Rojstni kraj Mikloša Kuzmiča so Dolnji Slaveči. Tako je zapisal vizi-ator ob uradnem obisku benediške župnije leta 1777 in 1778: Also-Szla-Vetsa. isto beremo tudi na nagrobniku M. Kuzmiča. Kraj navajamo v ^nožinski obliki Dolnji Slaveči, ker je bil tako vpisan v krstno knjigo leta in ker ga domačini tudi danes tako izgovarjajo (prim, vpise v krstne *n)ige Ex Slavecs, v krstni knjigi G. Lendava, 1737; ex Bakovetz, ex chernelovetz, ex Rakizhan, ex Szčbota, v soboški krstni knjigi, leta 1743 itd.). Kje je stala rojstna hiša Mikloša Kuzmiča, tega danes natančno ne uiorerno ugotoviti. Vendar po sočasnih urbarjih in dejstvu, da M. Kuzmič uko rad opeva breg, imenovan Kukuicza (prim. J. Smej, Muza Mikloša Kuzmiča, Ljubljana 1976, str. 152), lahko sklepamo, da je bil rojen na tem Dregu. Domačini še danes tako imenujejo ta del Dolnjih Slaveč in tudi v uajstarejši gomjelendavski krstni knjigi najdemo to poimenovanje. Na Kukujci v Dolnjih Slavečih stoji domačija sedanjega sebeščanske-župnika Friderika Gumilarja s hišno številko Dolnji Slaveči 43. V tej Ki je tudi domača kapela. Domačo kapelo je pozidal ali vsaj hotel pozi-aW tudi M. Kuzmič ob svojem župnišču v Ivanovskem dolu. Božidar Raič eta 1886 imenuje to župnišče narodno svetišče, ker je v njem M. Kuzmič '>sPisoval« slovenske knjige. Neke vrste narodno svetišče naj bi bil tudi 41)aj, kjer je M. Kuzmič zagledal luč sveta. dali V steno pravkar omenjene domačije Friderika Gumilarja bi radi vzi-spominsko ploščo z napisom: lii Blizu te hiše, na Kukujci v Dolnjih Slavečih d se je 15. septembra 1737 narodil MIKLOŠ KUZMIČ prvi prekmurski katoliški pisatelj. POZDRAVLJEN, MIKLOŠ, TI SLAVA SLO VENOV, SLOVENSKEGA NARODA SONCE IN ŽAREK, LEPOTA ... j. (Simon Cergič, 1792) Ob 250-letnici rojstva postavili duhovniki lendavske in soboške dekanije ali Okrogline slovenske. 39 Štefan Grabar Dušnopastirski profil Mikloša Kuzmiča in njegovo pastoralno delovanje Slovensko ludstvo ga md vedno v dobrom spomini i ga, skoro bi djao, kak svetca v postenji drži. (Jožef Košič o M. Kuzmiču ok. leta 1840) Štefan Grabar, kaplan v Lendavi, je kot študent teologije leta 1983 napisal diplomsko nalogo z zgoraj navedenim naslovom. Za svojo nalogo je ob praznovanju fakultetnega zavetnika sv. Tomaža Akvinskega 5. marca 1984 v Ljubljani prejel Tomaževo nagrado. Mentor takole sodi o delu: »Grabarjevo delo, napisano trezno, jedrnato in podkrepljeno z navedki, vsekakor zasluži priznanje in nagrado. Neposredna priprava za to delo je bil tudi študij madžarskega jezika — dve leti na teološki fakulteti in dva meseca med počitnicami na Madžarskem. Tako je avtor s pridom uporabil madžarske vire in literaturo. Ni se ustrašil tudi latinskega, na nekaterih mestih težko berljivega rokopisa, ohranjenega v martjanskem župnijskem arhivu. Tega rokopisa se doslej ni še nihče lotil. Grabar pa ga je odlično uporabil za osvetlitev Kiizmičeve pastoracije, ki ni ustrezala le agrarnemu, statičnemu tipu župnij pred 200 leti, ampak ima marsikaj povedati tudi sodobnemu, mobilnemu in industrializiranemu svetu. Prav zaradi te aktualnosti smemo pričujočo nalogo šteti za dragocen prispevek k zgodovini pastoracije na Slovenskem« (prim. Bogoslovni vestnik 44—1984, str. 437— 438). Menimo, naj ob 250 letnici rojstva Mikloša Kuzmiča vsaj del te naloge izide v Stopinjah (op. ur.). Uvod Zgodovina slovenskega slovstva ni šla in tudi ni mogla iti mimo Mi-klčša Kuzmiča, prvega katoliškega prekmurskega pisatelja sedmih knjig. O njem so pisali in še razpravljajo slovstveni zgodovinarji in drugi kot o pisatelju,1 šolniku,2 pesniku3 in socialnem delavcu.4 Nihče pa še ni Mikloša Kuzmiča sistematično predstavil kot dušnega pastirja. Ko si z diplomskim elaboratom zastavlja to nalogo bogoslovec 6. letnika, čuti, da stvar ne bo preprosta. Ne samo, da o dušnopastirskem profilu Mikloša Kuzmiča doslej še nihče ni razpravljal, ampak tudi zaradi pomanjkanja virov, ki so v starem lesenem župnijskem hramu, kjer je po besedah Božidara Raiča »svetoga Benedika fare duhovnik ino okrogline slovenske vice-osporos spisaval slovenske knjige«, večidel zgoreli. Ko bi bilo to, kot pravi isti, »čeravno leseno poslopje«, ,a za nas »narodno svetišče«5 s svojimi dragocenimi rokopisi (npr. samo svoj slovenski prevod evangelijev za nedelje in praznike je Kuzmič trikrat svojeročno prepisal!) stalo še danes, bi Kuzmiča kot dušnega pastirja svoje župnije in njegovo pastoralno skrb za Slovence med Muro in Rabo lažje orisali Vendar pa tudi zdaj na podlagi dosegljivih virov in ustrezne literature to ni nemogoče. 1. Lik Mikloša Kiizmiča kot dušnega pastirja Če je dober dušni pastir tisti, ki »da svoje življenje za ovce« (prim. Jn 10,11), potem je imel tudi Kuzmič to lastnost dobrega pastirja. Kot odličen dij^k in bogoslovec bi se bil lahko tudi kot duhovnik hitro uveljavil. 40 Kot dvornemu kaplanu v gornjelendavskem gradu mu je bila odprta pot do visokih služb, celo do škofovstva. Tega so se zavedali njegovi sodobniki. Simon čergič, pesnik in župnik v Dolencih, je leta 1794 zapisal, da bi bila lahko glavo Mikloša Kuzmiča krasila mitra, da bi bil lahko oblečen v žamet in škofovska oblačila6, vendar se je že davno navadil biti ponižen v vsem, in če ga kdo hvali, ne najde v tem veselja: »Čeprav živi in dela tako, da hvale je vreden, noče s hvalisanjem biti v nebesa povzdignjen.«7 Da tu ne gre le za golo pesniško pretiravanje, nam dokazuje Mikloš Kuzmič sam. V odgovoru na pozdrav martjanskega župnika Mihaela Gabra (1753—1815) pravi Kuzmič takole: »... škofovski stas imel Mikloš je v mestu Mira, ne plebanoš bedenički, kdor se nanj ozira! Da duhovnikov slovenskih vodja sem postal, Hull Janoš je za to pobudo dal, te službe zdaj otresti se želim, priznanja zanjo nikdar ne dobim. (...) in kakor prav nihče ne more priti iz pekla, tako do višjih služb Slovenec se ne bo povzpel, četudi v vzornem bi življenju osivel «8 Kuzmič hoče povedati, da ni bil nikoli karierist^ ki bi se potegoval za visoke cerkvene službe. Še to, da je postal vicearhidiakon in s tem vodja duhovnikov v Slovenski okroglini (beri: dušni pastir duhovnikov!), se je zgodilo na pobudo dekana Janoša Hiilla (1714—1781). Ko bi bil doma iz mesta Mira (kot sv. Miklavž), ne pa iz uboge Slovenske okrogline, zatrjuje o sebi Kuzmič, bi se bil lahko povzpel do višjih cerkvenih služb, če bi to hotel. Vendar je rajši ostal ubog župnik pri Sv. Benediktu.9 Kuzmič kot dušni pastir ljubi svoje župljane, in sicer vse, ne samo katoličane, ampak tudi evangeličane in kalvince (tudi ti so bili takrat pod n)egovo jurisdikcijo ali dušnopastirsko oblastjo). Čeprav so Benedičani grešniki (prednika, župnika Kenesseyja, so mu celo ubili!), jih ne zmerja ^a primerjavo vzemimo Kiizmičevega soseda, dolenskega župnika Čergi-ča. Le-ta župnikuje v Dolencih in mora skrbeti tudi za Hodošane (ki nimajo več svojega katoliškega duhovnika, le podirajočo se staro romansko cerkev). Kako govori Čergič o svojih župljanih? Imenuje jih garjevo čre-ho, ki mnogo greši. Posebej omenja grehe jezika. Dolži jih, da kradejo vmo, meso, tudi svežo pečenko, ki jo pripravijo sejmarji na cerkvenem trgu za proščenje. Hodošane zmerja s »semihomines«, tj. da so le na pol ljudje kot bukev surovi, vdani Veneri in Bakhu, nadalje, da so goljufi, da b°lj kot nad božjo lepoto strmijo nad lepoto pastorjeve žene (Na Hodošu je takrat služboval kot pastor Štefan Smodiš); “Da fararja žena je lepa, strmijo, če kdo jih opomni na red, z zobmi škripajo, Bogu nikdar dobre besede ne dajo, samo če se smrti zboje, k njemu zdihujejo, sicer pa tudi brez gosli zaplešejo, za cerkev, pobožnost nič se ne zmenijo.«10 41 Tako je Čergič očrnil svoje župljane v pesmi, ki jo je poslal Kuzmiču za god, se pravi za 6. december 1792. Pesem je dobil Kuzmič v roke pred 6. decembrom. Ko Kuzmič odgovarja čergiču, niti z eno besedo ne zmerja svojih župljanov, pač pa pravi, da mora pohiteti v Selo, da bo tam imel pridigo in katehezo: »... kajti v Selo na proščenje moram pohiteti, kaj n,aj tam o Nikolaju svetem v pridigi povem, o tem predvsem sedaj si glavo trem.«11 Leta 1792 je 6. december, Kuzmičev god, padel na četrtek. Kuzmič bi si bil lahko doma kot pravi sam, »ob slovenskem vinu iskal gorkote,«12 a njega vnema druga gorečnost, ko čuti, da je dolžjan evangelizirati po apo stolovih besedah: »Gorje mi, če bi evangelija ne oznanjal« (1 Kor 9,16). Lahko bi bil, kot pravi sam, jedel »prašička spomladanca, slovensko buj-to repo, krvavice, zajca in vse to zalival z vinom iz svoje engadijske kleti«,13 a on si tare glavo k^j bo starejšim povedal pri pridigi in otrokom pri katehezi. Sicer pa poglejmo, kako riše čergič Kuzmičevo dušnopastirsko podobo. V že prej omenjeni pesmi, ki jo je poslal M. Kuzmiču za god, pravi: »Če gledam duhovništvo tvoje? Melkizedek si osiveli! Ljubezen tvojega srca? Ognjeni goreči plameni! Pripravljenost tvoja? Kot rodnost zemlje ljubeče! Vse druge kreposti? Kot zvezde bleščeče!« itd.14 V nadaljevanju razprave bomo videli, da ne gre za pesniško pretiravanje, ampak da je bil Kuzmič vzor dušnega pastirja v svojem času in prostoru, da se je kot dobri pastir ves daroval za vernike, dokler »nikoli speče parke niso potrkale in mu zadnjega diha iz prsi posrkale«.13 2. Kuzmičevo oznanjevanje Slovenska okroglina je še spadala pod gyorsko škofijo, ko je Kuzmič začel svojo dušnopastirsko službo pri Sv. Benediktu v Kančevcih. Od časa do časa je gyorski škof Ferenc Zichy pošiljal dekanom (torej tudi Kuzmiču) pastirska pisma (Epistčlae pastorales), ki so jih potem dekani kot okrožnico razposlali vsem župnikom. Ti so morali pastoralna pisma vpisati v posebno knjigo in jih večkrat prebirati. V teh pismih škof največkrat opominja dušne pastirje na njihovo prvo in največjo dolžnost, oznanjevati božjo besedo tako odraslim kakor otrokom. V enem izmed teh pisem, datiranem 17. okt. 1758 in ohranjenem v martjanskem rokopisu, protokolu,16 pravi, da morajo dušni pastirji vsaj ob nedeljah in praznikih skrbno oznanjati božjo besedo. Popoldne morajo otrokom razlagati resnice krščanske vere in jih tudi izpraševati. To morajo storiti vsako nedeljo in vsak praznik, razen če bi jih kdaj oviral res zakonit vzrok, kar pa morajo dokazati. Tistim, ki to dolžnost zanemarjajo in otrok ne poučujejo v krščanskem nauku in tudi ne pokličejo patrov misionarjev Družbe Jezusove, ki bi kot kateheti poučevali v župniji, bo škof poslal duhovnika kateheta. Temu bodo morali župniki na teden plačati dva ali tri forinte in mu povrh 42 dati še popolno oskrbo.17 Iz pastoralnega pisma z dne 20. marčna 1757 zvezno, da je gyorski škof ustanovil v svoji škofiji kongregacije ali bratovščine krščanskega nauka: Congregatio seu confratemitas catechetica.18 V pastoralnem pismu, datiranem 26. septembra 1758, ki je pa v omenjeni martjanski protokol vpisano pozneje, pravi škof takole; »Veliko skrb mi povzročajo razne napake in pomanjkljivosti v Slovenski okroglini. Te Pomanjkljivosti obstajajo predvsem v dušnem pastirstvu nekaterih župnikov v Slovenskem distriktu. Da se ne bi pomanjkljivosti in napake še bolj razpasle, zapovedujem; D da se tisti pastoralni delavci (= duhovniki in učitelji), ki so vdani čezmerni pijači, kaznujejo po teži krivde-, če so to starejši župniki in so se piti že tako navadili, da se ne morejo več odvaditi in ki zategadelj zanemarjajo dušno pastirstvo, bodo dobili namestnika... 21 župnikom, ki kateheze po kosilu ne opravljajo ali pa jo opravljajo malomarno, površno in brezuspešno, je treba čimprej vzeti nadarbino in jo dati drugemu upravitelju.«19 Iz navedenih pastoralnih pisem je razvidno, kakšno pomembnost je Pripisovalo cerkveno vodstvo oznanjevanju in katehizaciji in kako budno je bedelo nad Slovenskim distriktom ali Slovensko okroglino. Pet let Potem, ko sta izšli navedeni pastoralni pismi, je bil Kuzmič že župnik pri Sv. Benediktu in dekan Slovenske okrogline. Poglejmo, kako je opravljal dolžnost oznanjevanja! Iz vizitacijskega zapisnika iz leta 1778 zvemo, da je Kuzmič redno oznanjal božjo besedo in katehiziral v župnijski cerkvi in dveh podružnicah. v Kuštanovcih in Selu. V župnijski cerkvi in Kuštanovcih je to opravljal v slovenskem jeziku, v Selu pa tudi v madžarskem.20 Nedeljski popoldanski krščanski nauk je bil hkrati katehizacija otrok in versko oblikovanje odraslih. S kakšnim uspehom je katehiziral Kuzmič? To nam bo razkrilo naslednje poglavje. 3. Duhovni poklici v župniji »Blagor dobi«, piše čergič, »ki jo Kuzmič kot lestenec razsvetljuje.«21 Duhovni poklic ni zunaj časa in prostora, ne pade z neba. Je proces, na katerega delujeta predvsem evangeljsko oznanjevanje in dober zgled. Kuzmič je bil zmeraj pripravljen dati svojim vernikom zdravo hrano evangeljskih resnic. Tako je ustvarjal ozračje miselnosti, ki je vplivalo na duhovno poklicno usmeritev. Vizitacijski zapisnik iz leta 1778 med Supellec-hlia Ecclesiae, se pravi med cerkveno opravo benediške župnije, našteva med drugim dragocen rokopis; Librum Evangeliorum scriptum, z roko Pisano evangeljsko knjigo.22 V tistem času nikjer drugje, v nobeni župniji v Slovenski okroglini ni omenjena takšna knjiga. Brez dvoma je bil to slovenski prevod evangelijev, kajti Madžari so imeli takrat že dovolj ti-skanih evangeljskih knjig. Iz te knjige evangelijev je Mikloš Kuzmič črpal snov za svoje oznanjevanje. Med knjigami, ki jih je uporabljal za pripra-v° na pridige in katehezo, je omenjen tudi K,alauz (Kažipot, Vodnik) 43 Petra Pazmanya.28 Kuzmič sam pravi, da je to knjigo zelo cenil. 24 Peter Pazmany je bil pozneje esztergomski nadškof in kardinal. Že leta 1813 je izdal svoje najpomembnejše delo »Hodoegus: Isteni igazsagra vezerlo Ka-lauz« (Kažipot, ki vodi k božji resnici). Kalauz je rabil katoličanom kot orožamica, kot zbirka orožja v obrambo katoliške vere proti protestantom. Ponatisnjen je bil tudi v Kuzmičevem času (Nagyszombat 1776). Seveda si ne smemo misliti, da je Kuzmič s prižnice rohnel zoper evangeličane in kalvince, ampak je razlagal le pravi evangeljski nauk v duhu cerkvenega učiteljstva. Čergič namreč pravi, da so Kiizmičeve osnovne vrline krotkost, milina, blagost in da ga zaradi teh kreposti spoštujejo tudi nasprotniki. Nadalje pravi, da mu beseda modro teče, da njegov duh prodira v globino in da mu je nastop miren.25 Svoje oznanjevanje je Kuzmič potrjeval s čudovitim vzgledom evangeljskega uboštva. Sam pravi v svoji pesmi, ki jo je konec leta 1793 poslal kjanoniku Istvanu Borosu v SomboteL »...župnija mi je siromašna kot zrnasta kaša slovenska prav takšna.«28 Marijanskemu župniku Mihaelu Gabru je jeseni pošiljal kostanj in ga prosil, naj mu v zameno da domači kruh.27 Zadnja leta svojega življenja se je celo zadolžil in ni mogel zemljiškemu gospodu plačati gornine (dajatev od vinograda), zato je grofico prosil, da bi ga odvezala dolžnosti oddati zaostalo gornino.28 In vendar je v vsem svojem uboštvu nenehno odseval pravo svetopisemsko veselje. Svoj »Benedički breg« je imenoval Mons Engadi (v hebr. »Vrelec sreče«), Ivanovo dolino, kjer je prebival, je imenoval Vallis Terebinthi (Terebintova dolina) in blažena Ivanovska samota (Eremus Ivanocz).2« Če ne bi bil Kuzmič svojega krščanstva (beri katoličanstva) potrjeval tudi z zgledom svojega življenja, z evangeljsko preprostostjo in uboštvom, potem bi bilo njegovo oznanjevanje le lepa teorija. Potem bi mu bili zaman vsi Kalauzi; vse orožamice katoliške vere proti drugovercem, ker bi moral reči: »Privedite mi krivoverca, ugnal ga bom, da ne bo mogel tajiti resničnosti katoličanstva; če pa hočete, da bo katoličanstvo tudi sprejel, ga peljite k sv. Frančišku, k sv. Vincenciju itd.« V Kuzmičevem času je leta 1741 jezuitski pater Imre Kelcz ustanovil v Koszegu gimnazijo in konvikt, dijaško sirotišnico, predvsem za dijake — konvertite (Orphanotrophium convertitarum). Advokat Anton Adelffy, ki je imel ogromna posestva v Slovenski okroglini (v Soboti in okolici), je leta 1768 večji del svojega imetja zapustil koseški sirotišnici z namenom, da bi se v njej brezplačno šolali dijaki, predvsem konvertiti iz Slovenske okrogline. Tako je koseška gimnazija s sirotišnico dobila ime Kelcz-Adelf-fy. Mikloš Kuzmič je v času svojega župnikovanja pri Sv. Benediktu poslal v koseško gimnazijo 38 dijakov, večinoma konvertitov. Od teh si je sedem izbralo duhovniški poklic, eden je postal učitelj (tudi to je bil duhovni poklic, saj so učitelji ali ludimagistri poučevali verouk na župnijskih šolah!), drugi uslužbenci pri grofu Nadasdyju, nekateri pa so izstopili in zapustili šolanje.30 Kuzmič se je očetovsko zanimal za svoje dijake. Pisal jim je pisma v slovenskem jeziku, še celo v Požun ali Bratislavo, kamor se je gimnazija preselila za nekaj let (od 1787 do 1790). Pismo, ki ga je pisal 20. januarja 1788 dijaku Janezu Malčiču, konvertitu iz Kančevec, razodeva očetovsko skrb, ki jo je imel do svojih dijakov.31 V zgodovini benediške župnije ni primera, da bi v tako kratkem razdobju študiralo toliko dija 44 kov. Da je bil to sad Kuzmičevega oznanjevanja, ki ga je potrjeval s svojim vzgledom, potrjujejo tudi madžarski zgodovinarji: »V tistem času je Kuzmič veljal za očeta slovenskega ljudstva, k njemu so se z zanimanjem obračali majhni in veliki, celo škof Szily sam.«32 Res je sicer duhovni poklic notranji klic, s katerim Bog človeka kliče, da se mu na poseben način posveti in mu služi, a Bog uporabi pri tem tudi ljudi. Uporabil je Kuzmiča, čigar domačo slovensko besedo je ljudstvo imelo za sveto, še več, za zakrament (szentseg), se pravi za vidno znjame-uje nevidne milosti, kot se je izrazil čergič.38 4. Pastoralna skrb za ludimagistre in babice Ludimagistri ali šolniki-organisti so bili v Kuzmičevem qasu velik pastoralni dejavnik, danes bi rekli najožji sodelavci dušnega pastirja. Nekateri župniki so ludimagistrom prepuščali celo vodenje in pisanje župnijskih matičnih knjig (prim, krstno knjigo gornjelendavske župnije za leto 1750). Konec leta 1761, se pravi v približno tistem času, ko je Kuzmič zadel pastirovati pri Sv. Benediktu v Kančevcih, je gyorski škof v pastoralnem pismu postavil dušnim pastirjem enajst vprašanj. Med njimi so posebej pomembna vprašanja, ki se nanašajo na ludimagistre: »Ali so bili, kje in kdaj, namesto nekatoliških verskih služabnikov (namesto evangeli-canskih in kal vinskih pastorjev) in namesto nekatoliških ludimagistrov Uvedeni katoliški župniki in katoliški ludimagistri? K,akšno skrb imajo 2a katehezo otrok tako župniki kakor ludimagistri? Ali ludimagistri poučujejo otroke v pristnem krščanskem nauku in ali se trudijo, da bi otroci in (ludimagistri) sami živeli po veri?«34 Za Slovensko okroglino je škof Posebej določil naslednje: »Ludimagistre, pa naj imajo kakršnekoli naslo-Ve. je treba odstaviti, če so neprimerni in nesposobni (se pravi, če župniku ne pomagajo predvsem pri katehezi). Namesto njih naj župnik pokliče druge sposobne ludimagistre, če tega ne stori sam, naj to opravi vicearhi-diakon.35 Poglejmo, kako je župnik in vicearhidiakon Kuzmič skrbel za Ustrezno vzgojo ludimagistrov v svoji župniji. Iz krstne knjige benediške župnije zvemo, da je bil v prvih letih Kuz-uiičevega župnikovanja Ludi-Rector (šolski upravitelj, organist, imenovan tudi Scholae-Rector) Jurij Graj Lendvai, sin gornjelendavskega ludima-Sistra Janeza Graja Lendvayja. Bil je rojen 19. februarja 1738 v Gornji Lendavi, torej Kuzmičev sošolec iz osnovne šole. Za to, kako je ludimagi-ster Graj spolnjeval svojo ludimagistrsko službo, se pravi tudi katehizira-nje, nimamo na voljo neposrednih dokazov, pač pa posredne. Imenovani ludimagister je bil v benediški župniji večkrat za krstnega botra, zname-U)e, da je bil priljubljen.38 Kuzmič mu je kot nagrado za zvesto opravlja-uje službe odstopil svojo zbirco v Panovcih. Iz tega sklepamo, da je Graj redno katehiziral in ni bilo razloga za odstavitev. Grajev naslednik v ludimagistrski službi je bil Franc Gergorec. O ujem pravi vizitacijski zapisnik iz leta 1778, da je bil takrat star 20 let. Rojen je bil na Petanjcih, slovenski jezik je obvladal.popolnoma, madžar-s^o p^ je govoril le za silo. V benediško župnijo je prišel leta 1776. Prej ni Lil nikjer v službi. Ker je bil torej novinec, ga je Kuzmič uvajal v pastoralno delo, v katehiziranje. Tudi temu je Kuzmič odstopil svojo zbirco v Banovcih. Poleg tega je imel ludimagister Gergorec še v Ivanovcih svojo 45 hišo, v Kančevcih pa vrt in še nekaj njiv. Dobival je plačo od zvonjenja in štolnino ob pogrebih. Od poučevanja otrok je dobil na vsakega otroka po 15 krajcarjev, nadalje voz drv za zimo, ob žetvi pa po enega piščanca. Kuzmič je še posebej očetovsko skrbel za ludimagistra Štefana Mariča, ki je bil Gergorčev naslednik v učiteljski službi pri Sv. Benediktu. Štefan Marič, poročen s Katarino, roj. Pečič, je imel sina Emerika, ki ga je Kuzmič poslal v koseško gimnazijo in sirotišnico Kelcz-Adelffy. Iz neznanih razlogov se je, žal, ludimagistru Mariču omračil um. Kuzmič je pisal škofu Szilyju in ga prosil dvoje: prvič naj posreduje, da bo Emerik, sin duševno prizadetega organista Mariča, sprejet v koseško gimnazijo; drugič, naj škof pri sombotelskih zdravnikih poizve, ali bi lahko imenovani organist ozdravel. »Če ni nobenega upanja«, piše Kuzmič, »da bi se omenjeni ludimagister povrnil k zdravi pameti..., bi se morala od tod umakniti uboga ludimagistrova žena s svojima dvema malima otrokoma.« Kuzmič tega ne bi mogel dovoliti, to bi bilo nekrščansko. Zato nadaljuje v istem pismu škofu: »Trenutno opravlja brat prizadetega ludimagistra kan-torske dolžnosti; še sreča, da je lahko takoj nasledil svojega brlita... Jaz sem mu obljubil 10 forintov na leto, da ne bi ostal brez kantorja, čeprav v teh hudih časih sam beračim.« Szily je Kuzmiču odgovoril, da bo za Emerika poskrbel; glede ludimagistra pa pravi, da se je pozanimal pri odličnem zdravniku, ki pa meni, da se bosta organistu težko (ali pas ploh ne) povrnila moč zdravja in luč razuma.37 Kuzmič je torej skrbel za svoje prvei pastoralne sodelavce, za ludima-gistre, saj se je zavedal, da je uspeh pastoracije v župniji odvisen tudi od dobrega, zglednega in požrtvovalnega ludimagistra. Iz pastoralnega pisma gyorskega škofa z dne 27. aprila 1769 posnamemo, da so bile tudi babice pomemben pastoralni dejavnik v župniji. V tistem času, ko so razsajale kužne in druge bolezni, ko medicinska veda ni bila tako izpopolnjena kot danes, ko tudi ni bilo na voljo zdravnikov, so del službe le-teh pri porodu in tudi sicer opravljale babice. V omenjenem pastoralnem pismu je rečeno, da mnogi otroci, tako otroci katoličanov kakor drugovercev, umirajo brez krsta, in sicer zaradi tega, ker neka-toliške babice, čeprav so vešče krščevanja, ne krstijo otrok v sili, ker jim to prepovedujejo nekatoliški verski predstavniki (evangeličanski in kalvin-ski pastorji). Le-ti so namreč nekatoliškim babicam naročili, naj počakajo s krstom otrok, da bodo ob priložnosti sami prišli krščevat. V pismu naroča škof, naj dušni pastirji pouče babice, kako se podeli krst v sili in naj tudi sicer imajo pastoralno skrb zanje, če pa opazijo, da nekatoliški pre-dikanti ovirajo babice pri podeljevanju krsta v sili, naj to nemudoma sporeče škofu. Poglejmo, kako je bilo glede tega v benediški župniji med Kuzmičevim pastirovanjem. Iz vizitacijskega zapisnika 1778 razberemo, da je imel Kuzmič v župniji 18 babic. Vse so tam poimensko naštete. Od teh 18 babic so bile 4 katoličanke, vse druge pa so bile luteranke (Lutheranae, Augustanae Con-fessionis). Omenjeni vizitacijski zapisnik pravi, da je Kuzmič imel zanje posebno skrb, saj je pri vsaki rečeno, da jo je izprašal, če je poučena v krščanskem nauku in da ve, kako se v sili podeli krst. Hkrati se je vs,a-ka pred njim pod prisego zavezala, da bo v sili pripravljena in voljna krstiti otroka. 48 Ko so s tolerančnim ediktom dobili drugoverci večjo svobodo, je Kuzmič vpisoval v svojo knjigo vse krste, ki jih je po posredovanju babic na ozemlju njegove župnije opravil Mihael Bakoš, slovenski prekmurski pisatelj in evangeličanski pastor v Križevcih, Pri vsakem krstu, ki ga je opravil Bakoš, je v opombo zapisal, da mu pastor ni plačal predpisane Pristojbine. Kuzmič mu je to odpustil.38 5. Velikonočna spoved in delo ob nedeljah in praznikih Glede velikonočne spovedi se je Kuzmič ravnal po navodilu, ki ga je Sy6rski škof objavil v pastoralnem pismu z dne 27. janu,arja 1759: »Vsak vernik mora opraviti velikonočno spoved doma; kolikor je ni opravil doma mora prinesti potrdilo, da jo je opravil drugod. Tiste, ki tega ne sto-rijo, naj župnik opomni privatno, na samem. Če se opozorilu ne odzovejo, naj po pridigi na splošno opomni vernike takole: Tisti, ki za veliko noč 'liso opravili spovedi, naj to store v 15 dneh in naj prinesejo potrdilo o opravljeni spovedi. Če tega v 15 dneh ne storijo, naj župnik njihova imena Prebere s prižnice in jih opomni, da v 15 dneh opravijo spoved in prinesejo potrdilo. Če tudi to ne bo imelo učinka, naj njihova imena sporoči škofijskemu konzistoriju, ki zakrknjencem naloži kazen: odreče se jim cerkveni pogreb in tudi na posvečenem kraju ne smejo biti pokopani.3« Ta postopek se nam zdi danes trd, a je vendar evangeljski: bratovsko svarilo ima stopnje prim. Mt 18,15 sl.). Glede dela ob nedeljah in praznikih, posebej ob trgatvi, je gyorski škof dobil pritožbe iz Slovenske okrogline, da ob Bogu posvečenih dnevih opuščajo sveto mašo in opravljajo hlapčevska dela. S tem dajejo veliko Pohujšanje tistim, ki posvečujejo nedelje in praznike. Zato je škof v pastoralnem pismu dal naslednje naročilo: vsi verniki, tudi nekatoličani, se morajo ob nedeljah in praznikih, tudi nezapovedanih, zdržati hlapčevskih del. Trgatve in druga hlapčevska dela ob nezapovedanih praznikih se ne snfiejo začeti, dokler v cerkvi niso končana vsa sveta opravka.40 Iz članka, ki ga je napisal »iz« (Ivan Zelko — op. Š. G.) v Kalendarju Srca Jezušovoga 1937, str. 25—28: Kuzmič Mikloš — ob 200 letnici rojstva, sklepamo, da je Kuzmič kot goreč duhovnik opominjal vernike na božje m cerkvene zapovedi. V duhu prej omenjenega naročila gyorskega škofa m kanonične vizitacije iz leta 1756 je vsako nedeljo skupaj z verniki odmo-hl očenaš, zdravamarijo, apostolsko vero, 10 božjih zapovedi in obudil ve-r°, upanje in ljubezen. 6. Ravnanje z drugoverci V pastoralnem pismu naroča gyorski škof takole: »Če sklepata zakon katoličan in nekatoličan, ali če sta oba nekatoličana, naj bo župnik, ki Poroča, brez koretlja in štole, opusti paj vse molitve in blagoslove, opusti celo obrazec: Ego vos conjungo (jaz vaju povežem v zakon — op. Š. . k saj ne spada k bistvu zakramenta, in naj sprejme le njuno privolitev 1X1 Prisego. Ko župnik pokopava nekptoličane, naj to stori brez koretlja in štole. Nekatoličani nikakor ne smejo dobiti groba v cerkvi ali na posvečenem Pokopališču. Nekatoličani naj počivajo na posebnem pokopališču. 47 Če nekatoliška žena pride po porodu z otrokom k obredu vpeljevanja, naj župnik opravi obred brez koretlja in štole, opusti naj vse molitve, blagoslove in naj žene nikar ne vodi v cerkev, ampak le do cerkvenega praga. Tam naj jo opomni: »Daruj svojega otroka Cerkvi.«41 Zdi se, da se Kuzmič vsaj glede pogrebov nekatoličanov ni držal teh strogih, prej navedenih naročil. Kot moder dušni pastir v svojem prostoru in času je bil v tem primeru služabnik nove zaveze, ne črke, ampak duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja (prim. 2 Kor 3,6). Iz mrliške knjige benediške župnije je razvidno, da je pogreb nekatoličanov opravil prav tako kot pri katoličanih: cum concione, s petjem, torej slovesno.42 Ko je tako ravnal in služil Bogu v novosti duha in ne v okostenelosti črke (prim. Rim. 7,6), nikakor ni nasprotoval duhu pravkar omenjenega pastoralnega navodila gyorskega škofa. Zavedal se je, da nihče ni dolžan storiti nemogoče (ultra posse nemo tenetur, impossibilium nulla obligatio est, za nemogoče stvari ni obveznosti, Celsus lun, ok. 1. 100 po Kr.). Pokopališče je bilo namreč samo eno, in sicer okrog cerkve, evangeličanskih pastorjev takrat v Slovenski okroglini še ni bilo, in kolikor lahko domnevamo, so pevski zbor pri pogrebih sestavljali tako katoličani kakor evangeličani. Pri sestavljanju cerkvene pesmarice je Kuzmič uporabil dušnopastirsko modrost. Hotel je ohraniti tiste cerkvene pesmi, ki so bile skupne katoličanom in evangeličanom. Ko so namreč luteranski in kalvinski pastorji prevzeli vodstvo prekmurskih župnij (sredi 16. stol), so poleg svojih novih protestantskih ohranili precej katoliških pesmi. Ko so pa te župnije prešle spet v roke katoliških dušnih pastirjev, so ti ohranili tudi protestantske pesmi. V Kuzmičevem času so te skupne cerkvene pesmi vezale prekmurske katoličane in protestante v neke vrste bratsko skupnost. Niso se pa skladale s posameznimi deli mašne daritve, ampak bolj s svetimi časi. Kuzmič glede teh pesmi piše škofu Szilyju takole: »Župniki zares eno-dušno hrepene po njenem natisu (po natisu pesmarice — op. Š. G.) ... da bo čimprej tudi v naših cerkvah odmevalo po novem načinu petja. Toda kaj bodo rekli Lutrovi privrženci (Luthericolae) ? Zares se bojim, da se ne bodo zaradi ukinitve njihovih drugačnih pesmi odtujili tako daritvi svete maše kakor tudi odvrnili od katoliške vere zlasti pri Sv. Trojici (Nedela v Gornjih Petrovcih — op. Š. G.), pri Sv. Benediktu in v Martjancih, kjer so še vedno ostala trda srca.43 OPOMBE 1) Prim. npr. Vilko Novak, Delo in pomen Mikloša Kuzmiča, v: Stopinje 1975, 18—26; Izbor prekmurske književnosti, Celje 1936; Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976. 2) Prim. Ivan Andoljšek, ABC knjižnica na narodni Soul hasek. Sodobna pedagogika VI, 1956, 243; Naš začetni bralni pouk in učbeniki zanj I, Ljubljana 1960, 51; Štefan Barbarič, Stara prekmurska književnost ob vzhodnoštajerski in kajkavski hrvaški, Pomurska založba 1973, 21. 3) Jože Smej, Muza Mikloša Kuzmiča, Pomurska založba 1976 (navajamo: Muza M. K.); Jože Smej, Simon čergič, župnik in pesnik, Maribor 1982. 4) Jože Smej, Pisma Mikloša Kuzmiča zemljiškemu gospodu, v: ČZN 17 (1981) 273—293 (navajamo: Pisma M. K. zemljiškemu gospodu). 5) Božidar Raič, Prekmurski knjižniki pa knjige, v: Letopis matice slovenske, Ljubljana 1868, 70. 48 6) Prim. Muza M. K., 116—117. 7) Prav tam, 80—81. 8) Prav tam, 178—179. 9) Prav tam, 178 (glej madžarsko besedilo!). 10) Prav tam, 75. 11) Prav tam, 89. 12) Prav tam, 89. 13) Prav tam, 105. 14) Prav tam, 79. 15) Prav tam, 119. 16) Latinsko pisan rokopis, vezan v trde z usnjem prevlečene platnice. Obsega 158 na obeh straneh popisanih listov, format 20 x 30 cm. Rokopis — zvezek ni pagiran. Na prvi strani je zapisano: »Prothocolum p (sens) per Reve-rendum Patrem Georgium Balthasarum Raffaij Oppidi Martydncz Parochum Anno Dni 1754 die la X-bris comparatum est, cui secundum Gratiosum lllmi ac Reverendissimi D. Comitis Archi-Diaconi Castriferrei Josephi de Batthyan: Titt. etc. etc. mandatum, omnia currentata inscripta sunt.« Nahajališče: Župnijski urad Martjanci (navajamo Prothocolum). 17) Prothocolum z dne 17. oktobra 1758. 13) Prothocolum z dne 20. marca 1757. 19) Prothocolum z dne 26. sept. 1758. 20) Kan. viz. 1778, 15. 21) Muza M. K., 99. 22) Kan. viz. 1778, 17. 23) Kan. viz. 1778, 21. 24) Prim. Muza M. K., 130, op. 6. 25) Prim. Muza M. K., 79. 26) Prav tam, 71. 27) Prav tam, 167 in 169 op . 4. Pisma M. K. zemljiškemu gospodu, 292. Muza M. K.. 43, op. 4 in Pisma M. K. zemljiškemu gospodu, 273. Prim. Jože Smej, Župnija Sv. Benedikta v Kančevcih, v: Stopinje 1978, 31— 32. 31) Prim. Jože Smej, Po sledovih zlatega peresa, roman o Miklošu Kuzmiču, Pomurska založba 1980, 418, kjer je pismo objavljeno v celoti. J2) Lajos Vecsey, A koszegi rom. kat. Kelcz-Adelffy Arvahaz tortenete, Szom-bathely 1943, 74. Muza M. K., 78—79. 34) Prim. Prothocolum za leto 1761, proti koncu tega leta. ”5) Prim. Prothocolum z dne 26. septembra 1758. 36) Prim. Jože Smej, Župnija Sv. Benedikta v Kančevcih, v: Stopinje 1978, 37—38. 37) Ivan škafar, Iz dopisovanja med škofom J. Szilyjem in Miklošem Kuzmičem v zvezi s sedmimi Kuzmičevimi knjigami, v: Slavistična revija 23 (1975) 483—486 (navajamo: iz dopisovanja). 33) Prim. Krstna knjiga benediške župnije od leta 1783 naprej 39) Prim. Prothocolum z dne 27. jan. 1759. 16) Prim. Prothocolum z dne 19. oktobra 1759. 11) Prim. Prothocolum z dne 26. oktobra 1760. 12) Prim. Mrliška knjiga benediške župnije z dne 16. dec. 1763. 13) Iz dopisovanja, 280. 49 Valter Dermota Korenine našega verovanja Preberimo naslov tega članka še enkrat: ne gre za »korenine naše vere« temveč za »korenine našega verovanja«. Vera in verovanje sta dve različni stvari. Verujemo vsi ljudje, vero ali religijo pa imajo samo nekateri. Tudi tisti, ki pravijo da ne verujejo in mislijo pri tem, d,a nimajo nobene religije, verujejo, pa še kako! Opraviti imamo z enim izmed osnovnih dejstev človeškega življenja, brez katerih življenje sploh ni mogoče, to je z gotovostjo, trdnim prepričanjem, nedvomnostjo. Gotovost ni isto kot resnica. Gotovost je prepričanje, da smo v posesti resnice. Če pa je resnica^ o kateri smo gotovi, d,a je tako, res taka, kakor smo prepričani, da je, je drugo vprašanje. Do Kopernika in Gallileja so bili ljudje gotovi in prepričani, d,a se sonce vrti okoli zemlje in so v redu živeli. Po več tisočletnem prepričanju so dokazali, d.a se zemlja vrti okoli sonca. In sedaj tudi v redu živimo^ Pri tem ni važno, kaj je resnica, temveč je važno prepričanje, da je nekaj resnica, se pravi verovanje. Verovanje je temeljni pojav človeškega življenja. Več kot 80 odst, gotovosti, nedvomnosti in trdnega prepričanja imamo iz verovanja in ne iz poznanja resnice. Pri oblikovanju verovanja so na delu zelo zamotani duševni mehanizmi. Pri tem je zanimivo, razum, na katerega nekateri, zlp.sti tako imenovani »znanstveniki, ki prisegajo samo na znanost«, nima nobenega deleža Vse se začne ob koncu prvega leta življenja, ko otrok začne hoditi in govoriti. Otrok gre k predmetom, da jih lahko temeljiteje spozna. Povedo mu kako se imenujejo, ali so »pridni« ali »hudobni« in zakaj se tako vedejo in delujejo, kakor se pač vedejo in delujejo. Otrok dobiva vsa pojasnila o predmetu od starejših oseb, ki pač vedo, kako je predmetom in dejanjem ime in kako delujejo. Otrok pride k pameti ali začne uporabljati razum, ki je podlaga za resnico, šele pri sedmem letu. Od konca prvega do sedmega leta je šest let, ko otrok brez sodelovanja razuma, samo na osnovi tega, kar mu odrasli povedo o predmetu, spoznava svet okoli sebe. Pri posredovanju obvestil o predmetih je važno dobrohotno razpoloženje odrasle osebe do otroka. Otrok sprejema obveščanje o predmetih in dejanjih samo od ljudi, ki ga im,ajo radi in so sposobni, da vzbudijo v njem občutje zavarovanosti. Gre za čustvo zavarovanosti, ki se spremeni v čustvo gotovosti in s tem v prepričanje, da so stvari take, kakor jih je prikazala oseba, o kateri je otrok prepričan, da ga ima rada. To so tako imenovane drže. Drže so duševna stanja, ko otrok prevzema določen vzorec obnašanja zato, ker mu je tako rekla ali naročila ose-b,a, o kateri je otrok prepričan, da ga ima rada. Vrstni red duševnih dejev pri držah je naslednji: najprej otrokovo občutje zavarovanosti in prijetnosti ob osebi, o kateri je otrok prepričan, da ga ima rada. Ta oseba da otroku informacijo ali ga spodbudi, da naredi določeno dejanje. Otrok v prepričanju, da ga ima oseba rada, z veseljem prevzame informacijo in izvrši dejanje, ki ga oseba želi. Ker otrok ve, da osebi, ki ga zavaruje, dela veselje, rad ponavlja bodisi ime — besedo, bodisi dejanje. Če ga odrasla ose 50 ba pri tem še pohvali in nagrmadi, je občutek še večji. Otrok se na tale način »nauči« ali si prisvoji celo vrsto dejanj in duševnih zadržanj, ki tvorijo vero — religijo, nravna pravila in higienske načine obnašanja. Pri vsem tem ni nič razumskega, ker otrok še ni prišel k pameti, kar Pomeni, da pri vsem tem ne uporablja razuma, niti se ne meni za resnico, ki je soglasje med razumskim spoznanjem in predmetom. Pravimo, da je otrok »priden« če si je prisvojil tiste modele obnašanja, ki jih v na sedanji stopnji družbenega razvoja imamo za primerne ali dob-re; »poreden« pa, če se ne vede tako^ kakor bi si odrasli želeli. Vendar ot-rok ni odgovoren ali kriv, če se »slabo« vede, kakor tudi nima zasluge, če je »priden« ali se pravilno in ustrezno obnaša. Otrok se obnaša ali vede tako, kakor so ga »naučili« ali so mu pomagali, da si je prisvojil pravilne drže obnašanja. Če hočemo, da bo otrok »priden«, potem je treba upoštevati naslednje zahteve: najprej mora otrok imeti eno ali nekaj oseb, o katerih je prepričan, da ga imajo rade: tem otrok zaupa in sprejema njihovo vodstvo; te osebe morajo imeti izrazito dobro vedenje ali obnašanje, če je mogoče krščansko, ki natanko ve, kaj je prav in kaj je slabo; te osebe vedno enako vztrajno, neizprosno od otroka zahtevajo = pričakujejo, da se bo vedel tako, kakor one želijo. Če gre otrok skozi »sto rok« in ima vsaka oseba, ki ima opravek z otrokom »svojo moralo«, potem si otrok ne more prisvojiti moralnih drž kor ga toliko različnih ali celo nasprotnih načinov obnašanj^ in vedenja ^oti in »nori«, da končno ne ve, kaj naj stori. Med drže sodi tudi religiozno prepričanje ali vera. Da je kdo »prepri-can« ali »gotov«, da Bog je ali ga ni, ni odvisno od znanosti ali resnice, temveč večinoma od oblikovanja religiozne drže v prvih šestih letih živ-bonja, ko, kot smo že rekli, razum v človeku sploh še ne deluje. Prav tako gotovost, da je prava ta ali druga religija, ni odvisna od razumskih raz-‘ogov, temveč od čustvenih sestavin, ki jih je otrok prevzel od osebe, o ka-teri je bil prepričan, da ga ima rada. Pred leti sem bil v bolnišnici zakadi srčnega infarkta. Prvih deset dni Sern bil pod strogo kontrolo, noč in dan, bodisi različnih monitorjev bodisi ^Jodicinskih sester. Nekega večera sva se menila s sestro o tem, kako bo °o 22. uri končala službo in se peljala domov. Tu bodo nanjo čakali mož ln dva sinčka, eden šest in drugi osem let stara. In da bodo vsi skupaj, Preden bodo šli spat, molili še rožni venec. Od začudenja sem izrazil svoj v°m o takem početju. »Ali je to mogoče, da vaš mož in otroka molijo r°žni venec?« sem jo vprašal. Rekla je: »Pri nas se imamo silno radi.. Moj mož ne more nič brez mene in otroka si želita, kar ima rada ■^^nica. Jaz imam vse tri nad vse rada. Vem, da sedaj čakajo pri televi-.Mi in ne bodo šli spat, dokler ne pridem«. To nam jasno kaže, kaj je re-giozna drža. Najprej je velika ljubezen mamice, ki jo otroka čutita na sak korak in zakonske žene^ ki ji je mož vse. Iz te ‘ljubezni raste želja, a bi drug drugemu naredili veselje in nekako iščejo priložnosti, da bi e obdarili. Ker je mamica pobožna in rada moli rožni venec, je tudi možu av in otroka se veselita, da bosta lahko med molitvijo pri mamici, ki jo 1IIlata tako rada. 51 Nastajanje drž nam razloži zelo pogost pojav, da otroci iz zelo pobožnih pa strogih družin, kjer je bolj doma red kot krščanska dobrota in ljubezen, pogosto opuščajo versko prakso svojih staršev. Vera in verska praksa je drža, ki se oblikuje v občutju zavarovanosti, dobrote in ljubezni. Samo tisto, kar je otrok prevzel in si prisvojil v občutju ljubezni, postane del njegove osebnosti. Vse, kar je bilo pridobljeno ali vsiljeno v obliki strogosti, pomanjkanja ljubezni in razumevanja, se obda z neprijetnim občutkom, ki se ga vsak človek tako hitro iznebi in ga odvrže, kakor hitro je le mogoče. Otroci zelo krščanskih staršev opuščajo versko prakso zato, ker družina ni poskrbela, da bi si otrok v prvih šestih letih življenja v vzdušju zaupanja, dobrote in prijetnosti izoblikoval trdne religiozne drže z učinkovitimi delovnimi navadami. Dr. Franc Ivanocy O urejanju Mure Lani so pisali, da je minilo sto let od prvega urejanja Mure, nismo pa brali niti članka o tem, kako je to reguliranje potekalo. Naš dr. Ivanocy pa je v Szombathelyi ujsag (Sombotelski časnik) 25. febr. 1900 napisal članek, v katerem natanko pripoveduje, kako so v tistem času — ne prvič ne zadnjič — urejali našo reko, ki je povzročala toliko težav in škode v vsej zgodovini vasi ob njej na obeh straneh. Ker nam hočejo zdaj Muro in pokrajino ob njej uničiti, o čemer je bilo lani mnogo pisanega in govorjenega, nas bo zanimalo, kako je pred skoro 90 leti naš narodni butelj skrbel tudi za tvarno življenje svojih rojakov. Uredništvo. Že najstarejše kulturne države so imele za svojo nalogo, da urejajo reke, da bi s tem zagotovili stalnost rodovitnih tal, pa tudi odprli najcenejše prometne poti. Zato je tudi najbolj naravno, da tudi današnje omikane države močno skrbijo za urejanje tekočih voda, ker prizadevno gospodarstvo in naravno naraščanje prebivalstva terja povečanje rodovitnih tal, njih zavarovanje in ustalitev, kar pospešujejo z načrtnim urejanjem velikih rek. Ena velikih mejnih rek naše (Železne) župnije, Mura, je — posebno, odkar je bila v sosedni štajerski pokrajini urejena — desetletja povzročala na vsej obmejni črti ogromno škode, posebno pa tam, kjer prihaja v našo domovino in njena struga ni urejena. Ker ima Mura že po naravi zelo hiter tok, se je njena hitrost zavoljo urejene struge na štajerskem ozemlju močno povečala in ker se je tam nabrala v njej ogromna količina vode, le ta po prihodu čez mejo v neskončno zaviti strugi ni našlo poti za hiter odtok, pa zato ni le prestopila bregov, marveč je tudi rušila in trgala zrahljana tla, tako da v prvi polovici zadnjega desetletja ni le stalno spreminjala struge, ni le odnašala celotnega poljskega pridelka, marveč je že grozila s popolnim uničenjem obmejni vasi Petanjci. 52 Ivanocy kot maturant Izredno veliko poplave leta 1892, mnoga posredovanja in prošnje so končno Usmerile sem skrb zadolženih dejavnikov in ko so se prepričali, da se prebi-valci ogroženih Petanjec več ne morejo braniti, je tedanji minister za poljedelstvo, gr. Andor Festetich, dal izglasovati z zakonom 500.000 forintov za ureditev Mure v Železni županiji v taki obliki, da bi od tega zneska v desetih letih Uporabili letno do 50.000 forintov za ustrezno urejevalno delo. Tudi dotlej so marsikaj poskušali za obrambo rečnih bregov in rešitev 'Ogroženih krajev, čeprav so ti napori veljali velike žrtve tako županijo kot °brežne posestnike, je bilo dejanskih uspehov zelo malo, ker niso delali pod vodstvom izkušenih strokovnjakov, pa tudi zato, ker za tako velika dela niti žu-Punija niti posamezniki ne morejo zbrati potrebnih velikih denarnih sredstev. Ker ves del Mure v Železni županiji, z manjšimi izjemami, tvori mejo med Avstrijo in našo državo, je bilo načrtovano urejanje mogoče začeti šele po yzajemnem dogovoru obeh držav. Ko so bili po skupni pogodbi izgotovljeni na-rti in je bilo moči prvi izglasovani zneseki izplačati, so jeseni 1896 končno zaceli z deli, čeprav v majhnem obsegu. Predvsem so ojačali tista obmejna me-? a> kjer je bila nevarnost največja in so s silno močnim kamnitnim nasipom te z velikim presekom zaprli ovinek nad gornjim delom vasi Petanjci, ki ji je 2ete nevarno grozil. Delo je v prvih dveh letih kar počasi napredovalo delno zato, ker so ga Zelo ovirale pogostne povodnji, delno pa tudi zato, ker še ni bilo dovolj izurje-te delavcev, čeprav je bilo delo opravljeno le v razdalji dveh kilometrov (ra 53 čunajoč oba bregova) v tem času, je bilo zelo pomembno, ker so si voditelji dela pridobili ob tej priliki velike izkušnje glede na svojsko naravo te nenavadne reke in te skušnje so jim bile in so v veliko pomoč pri nadaljnjem delu. Doslej so v kratkem času od teh del docela gotovi štirje kilometri, razen' tega pa so bila nekatera nevarna mesta tako utrjena, kar je docela v skladu z načrtom končnega dela in tako verjetno na teh mestih ne bodo potrebna nova dela. Nekdanji mlin na Muri »na kumpaj« Temelje dela tvorijo valji (butare) iz dračja, napolnjeni z murskim velikim kamenjem in močno stisnjeni z žico, težki 10—12 stotov, ki bodo potopljeni v strugo, pravokotno usmerjeni v načrtovano črto rečnega brega vse dotlej, da se bodo dvignili približno za meter nad normalno vodno gladino. Drug ob drugem ležeči valji bodo z močno žico povezani med seboj. Ko bodo le-ti položeni drug ob drugega in pritrjeni, bo prišlo nanje dva metra široko spleteno vrbje, obteženo z murskim kamenjem. To bo prvi del tega dela z namenom, da bi reko stisnili v korito, določeno z regulacijskim načrtom. Namen drugega dela urejevanja bo ustalitev rečnega korita. Valji (butare) iz dračja se bodo sčasom v vodi razkrojili delno zaradi gnitja, delno zavoljo močnega ledu. Da bi bregovi reke ostali tudi tedaj celi, ko bo dračje že zgnilo in da silno kotalenje ledu ne bi uničilo svežih nasipov iz dračja — bo v vsej dolžini rečnega brega rečno korito opremljeno z ogromnim, močnim zasipom kamenja, na dnu v širini 1—2 metrov, nekoliko ožje pa nad rečno gladino tako visoko, da bodo brezni jezovi iz dračnih valjev docela pokriti. 54 V ta namen uporabljajo povečini kar največje kose lomljenca, ki se dvigajo drug nad drugim kot kiklopska stena na obeh bregovih reke in jih zaradi njihove velikanske teže voda nikakor ne more premakniti. Tako je nabrežje za dolgo časa zavarovano, dokler kamen ne razpade. Čeprav je sedaj uporabljani lomljenec bolj rahle vrste, vendarle ob primernem nadzoru zelo dolgo va-ruje bregove pred vsakršno nevarnostjo. Še velika sreča, da je tak lomljenec moč v veliki množini dobiti v oddaljenosti 3—4 km na sosednjem Štajerskem, zakaj brez tega ali sploh ne bi mogli regulirati Mure, ali pa le s takimi stroški, ki jih tudi od cele države ne bi mogli pričakovati. Kljub temu, da je butare in lomljenec, torej vse gradivo, mogoče dobiti v bližini, so stroški reguliranja zelo veliki. Neglede na plačilo strokovnega osebja in druge njegove stroške, ki gredo na račun osiješke vodogradbene uprave, stane urejanje enega metra reke poprečno 50—60 forintov in tako stane en kilometer vsaj 50.000 forintov na vsakem bregu. To se zdijo na prvi pogled ogromni stroški, toda če pogledamo opravljeno delo in posebno, če pazljivo spremljamo urejanje posameznih odsekov od začetka do konca: tedaj se nam ta vsota sploh ne bo zdela previsoka. Videl sem reguliranje Mure tudi na mnogih krajih na sosednjem štajerskem, toda tega ne uioremo niti primerjati z regulacijskimi deli tu pri nas niti glede na trdnost niti na temeljitost in lepoto dela. Veselimo se in ponosni smo, da smo končno tudi na tem področju prekosili naše dobre sosede, kar tudi oni sami brezpogoj-110 priznavajo. Ta regulacija je za nas neizmerna dobrota ne le zato, ker veliko ubožnih ljudi stalno dobro zasluži v času, ko nima nikakega drugega dela, marveč predvsem tudi zato, ker je rešilo na zemljo tako zelo navezanemu in pridnemu, varčnemu ljudstvu ob Muri njegove domove pred stalno nevarnostjo, upajmo, tla za vedno. Da bo urejevalno delo tako lepo, temeljito opravljeno na splošno zadovoljstvo, zato ima veliko zaslugo tehnični svetnik Sandor Balogh, načelnik osiješke rečne uprave, ki posveča vse svoje znanje, izkušnje in moči smotrni izvedbi regulacije Mure. Njegova natančna pazljivost mu je omogočila, da je temeljito spoznal muhasto Muro in čeprav so stalno velike težave pri delu, da-Ues ni več take ki je on ne bi zlahka premagal. Kjer ima država sposobne de-avce, tam vsi radi izkažemo svojo zahvalo in svoje priznanje, kot smo storili Visoki vladi in gospodu tehničnemu svetniku, Sandorju Baloghu. 55 Jože Smej Zlatomašni soneti — 1986 (z akrostihom) 1 Prejel sem dosti od teologije, a prav nič manj od matere, očeta. Tako se v zlatomašni venec vpleta: ET DEO LAUS ET VIRGINI MARIAE. Rad zazrl kot deček sem: Pšenica klije, en klasek sam, a sto nam zrn obeta. Narava v Strehovcih, kako si sveta: gorice, sveti Vid, lik domačije. Ekstatik mlad odšel sem v šole višje. Lepoto večno pil sem v njenih delih. Boga mi hvalil makov cvet, modriš je. Ednok, Vid sveti, v svojih letih zrelih rad stopil bi še v hram tvoj in zatišje, lam pil, izpil svoj svečeniški kelih. 2 A vesta, Sveti Križ in Mursko polje? Veliko sta nam v zgodovini dala, edinega Slovenca kardinala, trdnjave, svečenike močne volje. Iztiha višji klic ti pot razkolje. Lepota tehnike je božja hvala, ujeta v križ, čistejša od kristala, daruje Dar, vse večji kot vesolje. Vrstijo se duhovniške postaje, iz Radelj, Maribora tja v gorice, ker Svetinje izborno vino daje. Da Lotmerk bi ohranil pristno lice, učil si spoštovati svete kraje, hoteč privesti do Boga, Resnice. 3 Alojzij, v Ptuju si končal maturo, lahko bi vpisal študij medicine, ozdravljal bi telesne bolečine, junaško deloval med Rabo, Muro. 56 Zaslužil dosti bi z advokaturo, imetje spravil, lepe pokojnine, jasniti če bi hotel um mladine, gotovo bi izbral si profesuro. A ti zaslišal glas si Učenika, Besedo večno: »Delavcev je malo, o pridi, čaka žetev te velika!« Razumno se srce ti je odzvalo, zato ob zlatem jubileju vzklika: »Let sprejmi petdeset, Gospod, v zahvalo!« 4 Lep bil je Mojzes še v starosti sivi, opeval rad je Sinajsko pogorje, jasnino, biserje, Rdeče morje, zgladil nasprotja v priliki igrivi. Elitni cveti — vsi so osipljivi, termin jim kratek, ozko je obzorje. Umetnikovo ralo večnost orje, korale hrani v skrinji netrohljivi. Oltar, kruh, vino — vrh vse poezije, zenit Gospodovega delovanja, ambrčzija, ki duša jo užije. Resnica in globina vsa brezdanja je pesniku skrivnost evharistije. Upesni jo, a nikdar ne izsanja. 5 Še pomniš gnečo v cerkvici Helene, tesnočo, klas pri klasu kakor njiva, en gane se in že se vse preriva: Fant, pazi, skoraj pokajo že stene. A želje kdaj se spolnijo iskrene? Nobena doba noče biti kriva. Tako zidava cerkve se odriva, račun pa raste, rastejo še cene. Anali pričajo: Napočil dan je, talent izrabi in začni zidavo, na tihem davne uresniči sanje! 57 Junak, udaril si na struno pravo. En grob ti dal bo tukaj sladko spanje, kjer hram ti je v spomin in Bogu v slavo. 6 Lepot, Gospod, nasul si nam v prgišče, izbranih rož, vrtov, sadov obilo, podnebje dal pod Lipo si nam milo, a dar največji — tvoje je svetišče. Še zmeraj našli v njem smo zatočišče. Tedaj, ko se nebo je potemnilo, elizijsko je upanje svetilo, finale naš: Bog v mašniku nas išče. Utrip srca ti damo za vezilo zlato najdražje v zlatomašni venec. Vsak dan odpiraš Kristusovo žilo, edini Žitka večnega studenec. Rubin Krvi žari. Naj grešnik upa, umiva vse ta posvečena kupa. — rko Pesmi DOLGOČASJE Ko z dolgočasjem v kuhinji sediva in gledava v zrcalu svoj obraz, ko zunaj sonce se v temo preliva, zazdi se mi, da nisem jaz več jaz. Tako je čudno kuhinje obličje, zavesa v soncu komaj še gori in kot koruze mehko ličje le tu in tam utrujen dan šušti. Potem utihne zadnja še tišina in vedno bolj je čuden čas — in tam na polju pozna njiva, na njej leži pozabljen klas. 58 VEČERNA PESEM Lahna meglica kot nežna koprena lega na polja. In v mrak se ogrinja speča samota in v dalje izginja — zarja kot roža v noč vene ognjena. Sence nemirne so vstale iz groba, tiho ječijo vzdihi iz gaja, koder žalujka se z vetrom napaja — čaša je zvrhana molka do roba. Rad bi pogledal, kak sreča se smeje, rad bi pogledal v obličje ji jasno — toda zdaj pozno je, pozno in kasno, veter jeseni zdaj v meni že veje. NAD POLJANO Nad poljano zrelo so oblaki razprostrli svoje žalostne peruti. Z belimi očmi jasmin sam pred se strmi. K tlom povesile roke na gredi so rizede. In utihnil je večer na vrhu spečega kostanja. V polju kakor čudna žalost poteptani cvet plavice sanja. Jaz ga gledam in poslušam šepetanje speče trave, ki globoko diha. Ves sem miren in ne zmenim se za žalost poznega večera. vGOZDU Nad mano molk zelen se boči, ^t sam s seboj se pogovarja, ^d njim nebo in prve zvezde tp zdavnaj že zbledela zarja. Ip vsepovsod ležijo sence, Piahu, žametni preprogi lP vse je bolj utišan molk lP nejasni bolj so krošenj krogi. Nad mano molk zelen se boči — [P nič ne vem, kdaj je ugasnil zadnji pramen sonca v vrhu, Pdaj v mah, tišino je usahnil. NAD NAMI Nad nami nebo je daljno, prostrano in jasno in svetlo od rose jutranje oprano. Nad nami oblaki so beli, sivi in črni — ko v soncu gorijo, so čisto srebrni. In noč je nad nami in zvezde, ki v dalji žarijo in gledajo skozi oblake, kak trave utrujene spijo. ♦ Nad nami je tiha tišina, ki plava v neskončni vsemir morda tam duše in misli si najdejo blaženi mir. 59 Jakob Šešerko Pesmi DEČEK Z GRLICO Dobil jo je od tete v mestu. V pleteni košarici s pokrovom je z njo bosopetil domov pod slamnato streho — sedem ur. Srce mu je pelo. Drugi dan je maček grlico snedel, krvavo perje pod oknom raztresel. Deček ga je obsodil na smrt. Potem je jokal za obema. GLASOVI IZ DALJE Krivuljasta snežna gaz skozi poveznjeno nebo veže dvoje sosedovih vrat. S hruške preklinja sestradana vrana. Stopa votlo kljuva v pljuskajoče proso za koline. Z natona treska sekira skozi vse leto nabrane grče. Veriga na gredi vodnjaka hreščeče poka med napajanjem živine. Svinje loputajo z lesenimi vekami. Ročna slamoreznica se davi s slamo, ki jo krave odbrskajo. Burklje žvenkljajo po črnih komnih. Vrišč mladosti na saneh. Kašljajočemu starcu gre na smeh. Andrejev vrisk se spreletava v Nežiki. NO" ' E ŽE K svoji dragi bi nocoj privriskal, na piščal bi pesem ji zapiskal. Tik ob gozdu za vasjo v dolino, tam kjer lani pasla je živino. Čutil roso hladno bi po nogah, splašil speče vrane v gostih hojah. Zvezd najlepših bi za njo natrgal vzpel se k oknu s križi in potrkal. A nocoj bi okna ne odprla, saj že včeraj s soncem je umrla. 60 s ČASOM NAPREJ VINOGRADNIŠKI ŠOP Kakor bi grobar po krsti plesal. S pšeničnega strnišča kakor bi mesar po vampu bobnal, pobegla kakor kmet bi v sod orehe stresal; velika kobilica takim pesmim zdaj se slava tuli. igra kitaro na zarumenelem Pevec v divjih krčih z grivo klati, trsovem listu. ves razpenjen po kitari mlati, Vsiljivi slak Pekel Dantejev je že pred vrati. si prisvaja mater Zemljo bi s tečajev vrgel. grozde; jagode se krogličijo v soncu in zardevajo kot deklice. Klopotčeva kladivca klepljejo pesem lesa. Čričkovi otožni klici OSMRTNICA mazilijo dušo. Kadar živeti je le še trpljenje, Vinogradnik ko se utrip v brezupu ustavlja, prosi smrt je takrat samo odrešenje; za močan curek Vendar srce pretežko se poslavlja. v hrastovo kad. ORAČ Pridi, oče zdaj na njivo-. Prvo brazdo bom oral, vranec bo zaprhal z grivo, jaz bom pravi kmet postal. Zemlja mi bo vdilj dehtela, znoj po licu bo polzel, vrana v razor bo zletela, sam v žuljih bom gorel. Na ozari bom obrnil, pbčil z bičem v sončen dan, potlej brazdo z brazdo strnil, vabil srečo dan na dan. Ti pa, dedek, tam v grobu v ustih melješ zemlje slad in ne veš, da tik ob robu straši černobilski glad. 61 Miroslav Slana — Miros NA TEJ SPOKORNIŠKI POTI KDO si magdalena na tem razdrapanem pregrinjalu sveta kje si da nam opereš noge atomskim popotnikom trudne počrnele noge magdalena — SAMO utvara si o tistih lepih svetovih ko sedemkrat vstaneš kadar šestkrat padeš utvara o tistih čudežnih svetovih ki jih ni moč doseči ker je kristus zbežal iz naše hirošime — MAGDALENA četudi se srečamo tod na neskončni avtocesti s 150 na uro četudi prideš kot jezus dobri pastir dišeča kot velikonočni kolač bojim se da boš prepozno stopila v ta svet ki se vrti na glavi — s srcem brez sanj — VOTLO brezbarvno trudno kaplja z naših celin človečnost ko brodimo prek ostrih strnišč meja iz sebe mimo sebe in hvalabogu če še lahko z vero v tisti lepši svet četudi sanjski — ZDAJ vem kdo si magdalena — balzam za otrdele žile sveta košček resnice ki jo na divji tekmi lovimo srčna sredica za košček ljubezni — hostija — prašnik ki išče oploditev — Milan Mlinarič NIHAJNI ČAS Zdrobljeno prgišče ostankov se na dlaneh ponuja brezsmerju, ki spočne Nemir!......in ne brevir ne manifest ga nista potešila. Omama ga je razkrojila v blodnjaku sanj in utelešenega vina v prezir. 62 Pa je vršalo v bližini moje otopele biti, ljudi, a bil sem sam, v sebi vedno bolj le še odtis imena, ki nosi Blodni venec mojega življenja, odsev kopičenih zaznav skoz ves ta čas; visoko v nebo vpijoči, razprtih kril in zmagoslavnih sanj pijan, zasajenega koraka v širino medsebojnosti, klijoče ljubezni na grudih nedorečenih združitev, sejan v mrtvine brazd. Skoz ves ta čas, ukradenih peruti in gnilečih ran, kot Ojdip izlitih oči, pretrganih vezi sem domoval v pregnanstvu razodetja, ki rojeva Nedoklicanost! Besede plode se v nenadziranem brezsmerju kjer zorč zevi. Vse pohlevnejše odmevale so v dvogovoru s teboj, o Kristus, in bojevale se s seboj. V preddverju duše so zadomovale Sanje, sence vseh hotečih. Neizprosnost okov vam je vzela skrivnost bogov. Gole ste! pred menoj hotnice razgaljene v krik, ki darujoč Vse več in več krvi izpija, da v sebi me je manj in manj, in v tebi se ne prepoznam. Nezadoščen v tem, kar tipam in neotipljiv v tem, kar sem, blodnik opit sedmine v brezsmerju, z blaznostjo neodložljivega srečanja v zadnjih močeh razlijem svoj kes in bežim iz opustošene dežele. Ne smrti, razkroja svojega me strah! ki najde Nad kraki razpela lebdečo, prikovano v trpnost mrtvin sonce, zemljo in kri. Še napreza moči, da prebudi v pričujočnosti vsakdanjega kruha, tisto tiho in nevidno vez, 63 ki pritoči v noč, razkrščeno vsega, milostnih glasov Njegovih ust, da bi svoje življenje ohranil in ga na vrsti primeren način nadaljeval! Milan Mlinarič MOJ ČAS Moj čas me je ponižal, ker sem priznal: molim. Brezobzirno se mi je smejala, neusmiljeno bičala in cefrala s svojim lastniškim ponosom jara svoboda. molim, ko v hladni večer zazvoni in zemlja zadiši po počitku, molim, in ko mi voz ropota po kolniku za trudnim korakom krav, se uležem, zrem v nebo in molim. Kaj je za vso to temo? Domišljija raztopi oko v en sam napopisljiv doživljaj in ko me pograbi strah nedoumljivosti, molim. Čeprav imam na nogah posušeni gnoj, čeprav mi telo po znoju, živini smrdi in mi prah prekriva bledikavo polt, smem vstopiti in sem sprejet kot visoki gost na skrivnostni razodevanjski shod. Moj čas se je dolgo smejal. Samopovzdigovalno me je prepbjil in jaz sem ga priznal, svoj čas. 64 Milan Mlinarič MOLITEV Naj se ne izgubim pod babilonskim stolpom, Gospod! Dotakni se me s svojim duhom, o Bog in me privedi v razspoznanje. Kaj je moja širina proti tvojim prostranstvom! Kot kresnica nad travniki sem, pa sem poskušal nad svetlobo sonca poslati svoj sen. Izgubil se je in z njim sem se izgubil sam. Šel sem na robove in se srečal z njim, človekom, ki je zavrgel sveto, s človekom, ki je v siju neonskih luči klel, ker je prišel, vpil, ker je, in se opijal, ker bo v prah te zemlje odšel. Dotakni se moje praznine! Naj z jasnim korakom stopim v neznano, odvržem, kar me pripenja na mrtvo ravan, in začutim, da rastem v smeri tvojih moči! Stanislav Koštric ČAROBNO ISKANJE O kje si, ti daljna skrivnost, da te objamem? Ko bi lahko umiril to bolečino, ki se tako krčevito upira drznim željam. •Utihni, da ti skalim lastno notranjost!* 65 Stanislav Koštric KRIK Prvinski krik se izgublja v temo. Trpka bolečina že od zdavnaj pretresa pozabljeno dno. Zaman se plahe oči ozirajo v medlo luč. Kot da je smrtonosna groza zasenčila ves cvetoči travnik. Nežne bose noge sredi okrvavljene rose. Sklonjena senca koprni v obupu nedoživetega. Sloni v togem neravnovesju. Sanja o večno lepem in srečnem. Krčevito drhti kot zavržen otrok. Težko pričakovan dotik svežega nasmeha. Opojnost v nekdanjem spominu. Živahna bližina neznanca. Kot veter ji v kostanjeve kodre kratko pristriženih las tiho šepeta čarobno besedo: »MIR!« Stanislav Koštric PRED NEVIHTO Podzavestni trepet sredi zrelih trav. Skrivnost, ki zakrvavi v tihem očaranju. Daljni lesk izgubljenih trenutkov. Groza podivjanih oblakov na obzorju. Prve dežne kaplje so se igrivo prilepile na drobne ustnice. •Kje si neznana senca, da mi obrišeš solze prikrite bolečine?« 66 Jože Gerič TRENUTEK SAMOTE Ko tvoja beseda postane nemi krik, prazna in brez odmeva, takrat iz pozabe stopi s pečatom neuničljivega smisla; takrat se samo tiho razjoči z deževnimi kapljami, ki polzijo v noč. Izgrebi svetli spomin, ki iz leta v leto tli v žerjavici tvojih sanj pod pepelom davnin. Morda tedaj lažje boš zadihal v somrak s slutnjo srečnika, da nisi več brez nad. Tvoj nemi krik in tvoj boleči vzdih, nikoli nista zaman, četudi kdaj si strašno sam. Trezika Luk ZADNJI POGLED Kolikokrat še bodo vrbe pod oknom bele dlani v mehkobo zelenja ovile, v kopreno skrivnostno, polno sanj in iskanj ujele prvi nasmeh mladega sonca. Kolikokrat še bodo vrbe pod oknom utrujena lica pod težo bremena klonile v mlečno belo meglo, polno jeseni in sonca razpele zadnji pogled ugaslega upa. Kolikokrat še o vrbe samotne, bom z vami jokala tudi jaz kakor ve, tako sama v svoji samoti, tudi jaz kakor ve le drevo ob poti, nepomembno drevo ob poti ki spremlja odmev korakov mnogih glasov odhajajočih senc, le drevo ob poti, ki trepeta in daje iz svojih globin vedno novo življenje — in vendar le nepomembno drevo ob poti, ki ne upa da bi kdorkoli verjel v njegov plamen. 67 Avgust Pavel PRESTAVI ME NA DRUGO ZVEZDO! Janosu Bardosiju Nemethu božjemu radijskemu delavcu Vedno samo: delo, delo, delo! V ušesa samo to nam trobite in zabijate z žeblji besed v izčrpane možgane. In vsi, pametni in nori, s škripajočimi rameni se vprežemo v moreči sužni jarem In ko obdelujemo zdaj preloge neplodne, kot slepo kljuse vpreženo v sani mlatilne in cijazimo ta skopi tovor. Kaj ne bo ob čutari nikoli tu odmora? Naj grmovje ob potoku s svojimi prihuljenimi podlimi poganjki neopazno in počasi vse prerase na cvetlični jasi? Glej, še bi onemogla mi ramena prenesla naveličano gorjačo, in odrevenela roka škripajoči voz. Toda pasji gospodar je slep! Jaz večni, gluhi suženj bi rad vsaj kdaj-kdaj, ne zvečer jadikoval, ampak vriskal, se smejal, čeprav se za menoj v temnih urah vleče dolga senca obdajajočih me skrbi. Pritožujem se, Gospod! Kajti tukaj prej in slej požro požrešne ljudožerske me dolžnosti. Tu ostati nočem! Zapovej mi kam na drugo zvezdo, kjer tek voda ljubkejši je, bolj zibajoč, kjer bi lahko tu in tam polegajoč na sončnem blišču kdaj lenaril, se pogreznil v misli, se sprostil; kjer sonce ni samo koristen nebni predmet, 68 svojeglavo in osrednje ogrevalo, ampak tudi še utripajoči sveti žar krvi, ritem, vrenje, bakla v živcih; in mesec ni samb zaspana luč, ki na ramah oblakov dremajoče zeha, ampak tudi v skrite kamre duše z očmi srebrnimi posveti. Kjer tudi najbolj vpreženemu slugi pripada kdaj-kdaj praznični, veseli, plesni delopust. Če imaš kje takšno zvezdo, me prestavi tja, velikodušni Gospodar, preden zmrzne premraženi, brezdušni suženj. (Iz zbirke Vak vdlgy olen igy zsolozsmazok prevedel Lojze Kozar) Avgust Pavel MIMO MENE JE ŠLA SMRT Nekega ivnatega ledenorožnatega, vranječrnega zimskega popoldne mimo mene je šla Smrt. Na obrazu čutil sem zatohlo njeno sapo in njenih netopirjevih peruti baržunasti šelest. S smešno, svatovsko veselostjo stopicala je petelinja pajčevnata stara dekla, in plesniv, škrbinast vinski vrč ropotal ji je na kose toporišču. Nihče na svetu je ni videl. Nagonsko pa so se ji izogibali vsi človeški parijci, za medom-kruhom hlastajoči, so ob razbijanju srca se zgrbili za vrati, stebri in zidovi. Pozabili so, da smrt se zmuzne skoz zaprta vrata in zidove, nenadno kot trinajsta med nas sede, ali pa postavi v kot se kot zasmehljiv tiran. Pozabili so, da zemeljske poti končajo vse se na pokopališču. 69 Tu in tam obstala je, vohljala naokrog, potem pa s škilastim in zvišenim je spakovanjem ponudila postano svojo jim pijačo: srečnemu, nesrečnemu. En sam požirek kisle sluzaste pijače: in takoj je žrtev stopila iz vrste; današnje — jutrišnje skrbi, bremena izpustila je iz rok, in se po sledi krohotajoče se točajke namenila na megleni drugi breg. že drveli mnogi so za njo, slepo se spotikajoč, odrivajoč drug drugega. Nihče na svetu je ni videl. Samo jaz! Midva sva se ljubeznivo, sporazumno drug drugega v oči ujela. O tem in onem rad bi pokramljdl z njo: o skrivnostnih sinjih čudežih na drugem bregu, o listja kužnem odpadanju, o obetajoči žetvi in pridelkih in pokazal bi ji nekaj zgodaj dozorelih, žalostnih, po njej tožečih brazdah. Toda pomignila mi je, da danes ne utegne in odrožljala dalje čudno se smehljaje. Za trenutek je potem obstala in njena senča je oplazila prestrašen prag. (Zaropotala znotraj močno je omara stara in nekdo zavreščdl je v znojni grozi.) Že je vegasto nogo postavila na prag, ko zaklical sem za njo: »Halo! Ulica svetega Emerika pet! Na svidenje, družica staral* (S takimi prividi sem motovilil nekega vranjega zimskega popoldne prek Svetega Martina proti domu). (Iz zbirke Vak vdlgy dlen igy zsolozsmazok prevedel Lojze Kozar) 70 Martin Borič ml. Tako odpevam javorim goslim Ne ležim v travi pod ogradcem, ampak sem splezal na češnjo, prav na vrh, in ves svet, ki ga obkroža nazobčan borov venec, se nenehno prečka. Zažene se v eno smer, potem omahne ali pa si v naletu premisli, kakor majhen kuštrav fantek, ki spozn^a, da hitrejšega fanta pred seboj ne bo mogel uloviti, nato se svet s te mrtve točke zažene v nasprotno smer. Najprej počasi, k,akor da okleva, nato pa se z vso močjo zažene, da drvijo ttiimo mene polja valujočega žita, travniki, drevesa in hiše. Toda to je kakor sanje, sanje pa se razblinijo in spoznam, da se ne premik,a svet, arnpak se premika vrh češnje, na katerem sedim, kakor ga pač zibljejo sunki vetra. Veter prihaja v kratkih sunkih. Najprej ga zaznam kakor v slutnji, a kuštra krošnje borov na vrhu hriba, nato se spusti po pobočju in sli-lrn> kako butne ob divji oreh, se požene naprej do visoke hruške; se zapo-ui med veje stare lipe in že lahno vztrepečejo listi na moji češnji, zgane-,0 se še vejice in že se zaziblje ves vrh in se priklanja, kakor ministrant ^red oltarjem, ko duhovnik dvigne hostijo. Kako dober je veter! In kaj vse nosi s seboj! Kakor majhen otrok svoji materi, mi prinaša vse, kar je na svoji poti odkril. Zdaj mi prinese omamni vonj cvetočega kostanja, zdaj sPet prijetni vonj cvetoče lipe, pomešan s smolnatim vonjem borov, zdaj spet skoči na njivo in mi prinese vonj zoreče pšenice, pa še stotine drugih, K1 iih niti ne razločim. Ko sedim na rogovili na vrhu češnje, ko vpijam vase lepoto, ko čutim, ako so vse stvari dobre, ko se ozrem preko strehe na skednju in vidim Kozi okno naravnost v kuhinjo na štedilnik in mater ob njem, se moje srce utaplja v sreči. Srečen sem zato, ker po vsem lepem in dobrem pri-a)'a vame božja milost. Ta čudež božje dobrote traja večno. Godil se je takrat, ko je v nizki travi pod ogradcem ležal majhen deček in se je Sa lepota stvarstva zlivala vanj, da je vzkliknil: Kakšen bogatin sem, akšen srečnež! Tako je vzkliknil, čeprav je bil ata v vojni in v neprestani nirtni nevarnosti, čeprav je bila mati nekje daleč nad sinjino neba v druž-1 angelov in ga je božala le topla babičina dlan. Da, topla, božajoča babičina dlan-, svilena materina ruta z velikimi °zami; nekoliko visok, zglodan prag domače hiše, na katerem je tako PDjetno sedeti in mežikati v opoldansko razžarjeno nebo; pajkova mreža, a kateri so kakor biseri nanizane kapljice rose, ki se svetlikajo v soncu, se je dvignilo izza hribov; javorove gosli, ki nosijo v sebi vse melodije, esele in žalostne, do kraja obupane in prešerno razigrane, prežete z jo-> 0111 in s smehom; srce, ki je postalo kamen, trd, robat, neusmiljen, in Plen, ki se ob dobroti, ob potrpežljivosti sojetnika začne spreminjati v ^Ce- Kaj nam vse to ne govori o neizmerni božji ljubezni? Kaj nam vse ne odstira pogleda čez rob tega nagubanega sveta v neki drugi svet, v ®t neskončne dobrote? Kaj nas vse to ne izziva in nagiba k dobroti, k od-Usčanju, k usmiljenju? Kdo se ne bi sklonil k Pejpu, temu siročeku, ki ga orožnika vlečeta katZ^-Vas’ k temu PeJ'Pu> ki sam sedi in presunljivo joka na pragu bajte, v teri leži mrtev stric, Miška, edini človek, ki ga je doslej imel rad; k te 71 mu Pejpu, ki ne ve, kako se piše, ki ga otroci lovijo in pretepajo; k temu Pejpu, ki izgubi vse tiste ljudi, ki ga imajo radi, tako financarja Danila, tako dobro in zlato babico! Komu se ne bi zasmilila Franček in Trezika, ki ju mačeha izrine iz sobe nato še iz kuhinje in morata spati v hlevu! Kdo ne bi povedal dobre besede Janošu, staremu, izmučenemu, ki samo še kašlja in njegova žena komaj čaka, da bo stegnil pete! Kdo se ne bi razjokal z Jožekom, dečkom, ki mu je jastreb odnesel goloba Čopkarja in ki potem v obupu pleza na najvišjo smreko, da bi svojega ljubljenca iztrgal iz jastrebovih krempljev! Kdo ne bi odpustil Veroniki, tej deklici z dvema kitama, ki si je tako zaželela sosedovih breskev, pa jih je po materinem ukazu vsa objokana in tresoča se nesla nazaj! Kdo ne bi pritrdil Geti, ki je izruvana s korenino, ker so ji vaški mogočneži vzeli njeno zemljo, na katero je navezana z vsakim vlaknom svojega srca in ne more kar tako sprejeti tuje, slabše, čeprav v enem kosu! Kdo ne bi posnemal matere, ki je po neprespani noči in obupanem iskanju, pripeljala svojega sina Stanka nazaj v njegov razred in zahtevala, da ostane med drugimi, normalnimi otroki, čeprav so ga odgovorni hoteli poslati nazaj v posebno šolot ker se pač težje uči! Kdo ne bi odrinil vojakov in stisnil k sebi objokano Bin-co, to drobno dekletce, ki jo kruti vojaki boso in v tanki obleki preganjajo v snegu! Komu ne bi seglo do srpa umiranje slovenstva v vaseh Porabja, ki so stisnjene v ozek klin in je ljudem zaprta pot v tričetrt sveta, ki so v svobodnem, civiliziranem svetu obdani z bodečo žico! Kdo se ne bi razjokal nad usodo župnika, ki je umrl star, sam in zapuščen v razpadajočem župnišču, ljudje pa so to zvedeli šele čez nekaj dni in se potem še prepirali, kdo in na čigave stroške naj ga pokoplje! Kdo ne bi pokleknil v cekvi sv. Ane z Veroniko, ki se ji srce trga v bolečini, ker zapušča domači kraj in odhaja v Francijo, saj doma v vasi pod Srebrnim bregom nima nikogar, razen pijanca, očima Leksija! Kdo ne bi pohitel za Tjašem, ki zmeden in obupan stopa proti Muri, da bi se rešil neznosnega bremena, ki so mu ga v tujini naložili neki skrivnostni ljudje! Kdo ne bi pristopil h Kristini, ki v tujem mestu stoji na peronu in čaka svoj vlak, da se odpelje domov! Kdo ne bi pristopil k njej in ji odvzel del bremena, del bolečine! Kdo ne bi bil dober, ko te pa vse vzpodbuja k temu. Saj so vse stvari dobre, tudi vsi ljudje so dobri, v vsakem človeku je vsaj iskrica dobrote, tudi v grobem in brezobzirnem jetniku Dingu, ki se norčuje iz župnika Zdravka in mu raztrga brevir. Iskrica dobrote je tudi v Voju, ki se na vse mogoče načine maščuje svojemu licenciatu Janezu; vsaj iskrica dobrote je tudi v Gizi, ki se za vsako stvar usaja, išče prepira, ki ni zadovoljna ne z možem, ne s pastorkoma Treziko in Francekom, ne s sosedi. Vsaj iskrica dobrote je skrita v vsakem človeku, potrebno jo je le prebuditi k življenju. Še vedno sedim na vrhu češnje in sem srečen ne le zaradi lepote sveta in igrivosti vetra, srečen sem tudi zato, ker je nekdo spoznal, da človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust in nam je začel podarjati besede. Vesel sem, da imamo v grenko bolečino odete besede triletnega otroka, ki z bratcem stoji ob preranem grobu matere; besede malega dečka, ki doživlja veliko noč in je ves presunjen zaradi množice ljudi; besede nero- 72 lenega otroka, ki zaman sprašuje m,ater, ki noče biti mati: Kam me neseš, mati? Vesel sem, da imamo besede starega, siromašnega Miška, ki kramlja s Pejpom in mu odpira oči z,a lepoto sveta ter mu pripoveduje, kako le Bog dober, ker skrbi za vse, tudi za veverice, saj jim da močne zobe, da lahko načnejo borov storž in se hranijo s semenom. Vesel sem, da imamo besede učitelja Zorana, ki je imel tako zelo i;ad otroke, ki jim je pripovedoval pravljice in ko je govoril, je postal tako lep in dober, da so otroci nehote lezli bliže in bliže k njemu in vsak se ga je hotel dotikati, če ne drugače, vsaj s čevljem, ki ga je rahlo in obzirno tišč,al ob njegovega, da le skrivnostni čar pravljičnega sveta prihajal od njegove male poslušalce, ^1 jim je srce trepetalo v strahu, bolečini in veselju, radovednosti in brez-niejni prevzetosti. Vesel sem, da imamo besede župnika, ki je sprejel popotnika na begu, Pejpa, in mu postal oče in mati in brat in sestra. Vesel sem, da imamo besede Janeza Vogrinčiča starejšega in opatovega sla, ki obujata spomine na strašno bitko s Turki pri Monoštru. Vesel sem, da 'Mamo besede kaplana in nato župnika Zdravka, ki se je zavedal, da je tudi on premakljivi svečnik, slabo orodje v božjih rokah, vendar pa je ^util, da ga božja milost vedno spremlja, tudi takrat, ko so ga po vsej zUpniji razglasili za tatu in goljufa, ki njihov denar spravlja čez mejo; da &a spremlja božja milost, je čutil tudi takrat, ko je sedel pred sodnikom, ki ga je obsodil, da je zaradi malomarnosti kriv smrti Zorice, mladega dekleta, ki se je v planinah ponesrečila. Vesel sem, da imamo besede Veronike, preprostega dekleta, ki s svojo dobroto doseže, da se mati na smrtni Postelji in očim med seboj spravita in si odpustita. Vesel sem, da imamo besede, ki so šegave, prešerno razigrane, razposajene, kakor besede mu-21kaša Draša, ki se s tovariši vrača z gostije ali besede Anuške in treh fantov. Vse te besede so v meni, ko sedim na vrhu češnje in skušam doumeti, kaj je duhovnik. To je človek, ki ga opisuje prerok Izaija. To je človek, ki ga je Gospod pomazilil in poslal, da dela dobro, da razvezuje vezi in odstranjuje zanke. To je človek, ki je prišel k Janošu, ko je ta ležal na smrt-111 Postelji in ga je z ljubeznivim prigovarjanjem pripravil do tega, da je °bpustil svoji ženi Gizi in se je spravljen, z mirnim srcem poslovil s tega Sveta in od hiše, za katero so ljudje rekli, da je tam že takšen prag. To 1® človek, ki je poslan, da tolaži, da dviga padle, da nosi poleg svojega še bremena drugih. To je človek, ki vzklikne: »Kako osamel bi bil brez tebe. moj Bog!« in ker to spozna, bi rad, da tudi drugi ne bi bili sami, nesrečni, Zgubljeni in jih zato vodi k izviru prave sreče, k Bogu. Duhovnik je človek, za katerega Jezus pravi: blagor. Ne samo blagor 2alostnim, krotkim, usmiljenim, čistim v srcu, ampak tudi blagor tistim, so pregnani iz svoje domovine v tuji Kormend ali Hossziiperesztek, za-^ai tudi zanje bo minila groza velikega petka in bo po štirih dolgih letih končno nastopilo svobodno jutro vstajenja. Blagor vam, kadar vas bodo 2aradi mene in gradnje mojega svetišča preganjali in vse grdo o vas laž-Pivo govorili, vas obsojali in zapirali v ječe; veselite se in vriskajte, ker 'e vaše plačilo v nebesih veliko. Blagor vam, kadar boste odkrivali stopi n’e prednikov, sledili njihovemu dobremu zgledu in še sami zapuščali stopinje, ki vodijo k dobremu in plemenitemu. 73 Še vedno sedim na rogovili, ki jo je nevidna roka tako lepo oblikovala, da lahko udobno počivam na njej. Sedim torej na vrhu češnje in se pridružujem mravljam, ki tekajo po vejah in zadevajo druga ob drugo; pridružujem se jati škorcev, ki obletavajo mojo češnjo; pridružujem se vetru, temu dobremu, neutrudnemu popotniku; pridružujem se ljudem, ki so sklonjeni na njivah ali pa hitijo po belih poteh med travniki, polji in hišami; pridružujem se brezskrbnim otrokom, ki se igrajo na podoknah; pridružujem se vsem novomašnikom, srebrnomašnikom, zlatomašnikom, pridružujem se vsem ljudem, zbranim v osmerokotnem, s Kregarjevimi freskami okrašenem svetišču svete Trojice ter skupaj z vsemi in z vsem pčjem pesem zahvale Gospodu, svojemu Bogu. Pojem pesem zahvale, Gospod, za dar, da so moj^ ušesa nekoč, pred mnogimi leti, rahlo, kakor v sanjah zaznala besede duhovnika: Jaz te krstim v imenu Očeta in Sipa in Svetega Duha. Pčjem pesem zahvale, Gospod, za dar, da si nekoč, ne spominjam se več natančno kdaj, prvič potrkal na moje srce in rekel: Hodi za menoj. Pčjem pesem zahvale, Gospod, za dar, ki mi je bil podarjen, ko je v cerkvi nastala tišina in je škof položil svoje roke na mojo glavo in so nato ljudje zapeli: Ti si duhovnik vekomaj. Pojem ti pesem zahvale, Gospod, da si bil vedno ob meni, da si me dvigal in reševal, mi dajal pogurpa, mi dajal milosti. Najlepše pa bi rad zapel pesem zahvale, Gospod, za petdeset srečnih duhovniških let. Boru s Srečnega brega V desetem letu našega stoletja, ko Martin je blagoslovil novo vino, ki je zraslo tam pred hišo, nizko, belo, s slamo krito, je žarel v soncu Srečni breg. Dan jesenski bil bogat je: z lučjč neba, ki ga sonce je delilo, z listjem rdečerjavozlatim, ki se v vetru je lovilo, ko z velike divje češnje se je z bolečino poslovilo. Na hrastovih brunih sredi vasi se zvon je boječe oglasil, naznanil ljudem, da konec je dneva. Pokrižal je oče s tresočo se rčko še novorojenega sina. Ni slutil še otrok na rokah tetice, ki nesle skoz Brezden so ga do cerkve siničke, kjer po milosti božji kristjan je postal, da v srcu bo nosil podobo domače dežele, 74 da sveta postala mu prva bo pot, da vzljubil bo griče do rabske doline, besedo slovensko, ki srcu domače zveni. Jokati še ni znal otrok triletni,' ko stala sta z bratcem pred svežo gomilo, ki vzela obema je naj dražje darilo —• m,ater ljubečo. Trudni, temni bori za grobovi so skrivnostno šepetali: »Majhen deček tam ob grobu naš prijatelj bo postal. V zemljo to bo vkoreninjen, z nami dvigal se v nebo, vso bridkost bo v sebi zbiral in prelil v ljubezen jo. Droben deček tu pod nami z leti Borič bo postal. V njegovih vejah pesem bo šumela, srce presunjujoča, ker deček ob golobe bo, zasanjano otožna, ko zvenela bo sinjina in bo otrok čakal le očeta, ki boril se bo za tujega cesarja. Pesem kdaj bo res poskočna, ko pes na gosli bo zabrenkal, a žalost spet jo bo utopila, ker pač takšen prag je pri domovih mnogih, da razpreda mreže pajek tudi pri Slovencih onkraj meje. A vseeno sonce bo sijalo, vsaka pesem bo zahvala, pesem hvalnica bo Njemu, ki mu dal je ruto, ko odšla je mama.« Deček pod visokim borom plaho je zatrepetal, stisnil je ročico brata: zvest ti bom vse dni ostal! Odšel je deček v svet, prišel je fant v kolarju, da pel bi novo mašo, vesel, da oče je ob njem s tetico, z vero, da iz nebes ga spremlja mama, 75 a z bridkostjo v srcu, ker v Strumici otepa brat vojaško hrano. Zeleneli že so mladi bori breščec tam za križi, ko očeta k materi so položili. Po vihri svetovni se zvon je v zvoniku kapele oglasil. Prihajal zdaj župnik je za božje otroke prerajat nečake. Ljubezen jim svojo v srca je vcepal, ljubezen delil jim iz dneva v dan, poklekal in dvigal je kelih, pateno, da ne bi zapletli v vezi se in zanke, ko v svet so hiteli z domačega praga. Borič naš dragi z leti bor je postal, borič gorički v ravninsko je drevo pognal. Korenine v zemlji so ostale, v grudah ogračeka pod hišo, ob katerem v travi fantič je ležpl, lepoto stvarstva vase vpijal, sanjal in strmel v nebo. Mnogo let od takrat je minilo! Veter pa še lahno ziblje veje bora našega, sonce še mu greje lice, dež mu novo daje r^st. Srca vzklikajo molitev: Hvaljen bodi, dobri Bog, ki sadil si, rast dajal! Varuj še naprej srce to zlato, vlivaj vanj le sonca žar, da bo srečno in veselo mnogo let med nami pelo-, tebi, Oče, slava, čast. 76 Lojze Kozar ml. Jokati bi morala Jokati bi morala, pa nimam več solz. Že zdavnaj so odtekle s potokom, ki izvira v globeli pod hišo. Odtekle so in zanje ni več vrnitve, kakor za-^le ni več življenja. Ostalo mi je le umiranje, boleče pričakovanje smrti. Ne pričakujem več korakov, ki so nekoč odmevali po hiši; težkih, odločnih korakov očeta, pa živahnih, razigranih korakov otrok. Zdaj pričakujem le Se poslednje korake bele starke. Zadnje čase niti več ne jočem. Ne zato, ker se je izpraznilo jezero s°lz, ne jočem več zato, ker ni nikogar, ki bi videl mojo bolečino, ki bi mi °brisal solzo. Naj mi briše solze veter, ki se razigrano podi čez hrib in v svoji prešernosti kuštra igličaste krošnje temnih borov? Naj hrast skloni k meni svoje veje, naj kos, ki gnezdi v bezgovem grmu, s svojim rumenim kljunom popije grenko kapljico solze? Ostajam sama sredi sten, ki silijo narazen, kakor, da hočejo oditi za Francem, Lovrencem, Lino, Karijem in Marco. Jože ni odšel, njega so odnesli. Odnesli so ga v tistem mrzlem decembrskem popoldnevu v hišo, ki ^a ravno tako kakor ta, stene iz zemlje, le da je tista manj prostorna in še streho iz zemljo. Ta moj,a hiša pa niti strehe nima več. Kakšno leto za tistim, ko so od-n&sli Jožeta iz hiše, je prišel najstarejši, Franc. Hodil je okrog hiše, sple-Zal pod streho, si ogledal to in ono, toda pogled je ostal hladen, nepriza-b&t. Ko je šel mimo mene, ni niti trenil z očesom, ni vztrepetalo njegovo srce, pa sem mu jaz dajala kruha, toplega, dišečega. Čez nekaj dni so se s traktorjem pripeljali trije tuji, neznani ljudje. ^Plezali so na streho, kakor da so prišli domov, kakor da je vse to njihova1 last. Ječala sem v hudi bolečini, ko so načeli slamnato streho. Zmetali s° slamo na kup pri hiši in se lotili ostrešja. Sekali so late, žagali trame 111 sploh vse, kar je bilo lesenega. Ko je zvečer sonce zašlo, ni bilo več aikjer ne lesa, ne tujih ljudi. Verjetno so tam daleč v bleščečem mestu še r°lj sirom,ašni kot tukaj v tej vasi, sicer ne bi prihajali sem po to berači-,0’ Po ta trhli, črvivi les. Tako je moja hiša ostala brez strehe, ostala je ponižana in oskrunjena, ^akor človek, ki so mu vzeli vso obleko. Od takrat dež nam^aka iz zem-,le zbite stene, ki so bile prej tako trdne in lepe, sedaj pa so polne razpok ln Prask. . Čudno, da mize niso odpeljali. Ostala je sredi kuhinje in ob njej pekljen stol, ki ima sedež spleten iz bledorumenega koruznega ličja. V sobi zraven kuhinje je ostala edino postelja. Še celo slamnjača je na njej. °La pa je polna rož — vijoličastih cvetov osata, ki raste iz steptane zem-be. Ždim dneve in noči v kotu kuhinje in nikogar ni, da bi zanetil ogenj, $a bi se ogrela in bi se posušila moja obleka. Gledam skozi odprtino v steni, kjer je bilo nekoč okno in skozi odprtino na nasprotni strani, kjer bila vrata. Povsod vidim življenje, ki se bohoti in vriska v gozdu in na Javniku. Zakričala bi, vpila na vso grlo. Le zakaj moram umirati, umira-”, tako žalostno po tolikih letih dejanja? Zakaj moram umirati sredi tega Spečega življenja? Kričati bi morala, da bi me slišali Franc, Lovrenc, Lina 77 in vsi ostali, ki so me nekoč imeli radi in so tako radi posedali ob meni. Toda njihova ljubezen se je ohladila in njihovo srce je hladno, kakor sem hladna jaz, ali pa še bolj, zato mojega vpitja niti ne bi slišali. Kričati bi morala, rotiti in opominjati, pa je že preveč takih glasov in veter jih nosi mimo ušes. Kliče hiša na drugem bregu tik pod široko cesto, ki vabi in pelje v svet. Kliče vse od tistega poletnega večera, ko je majhno kuhinjsko okno ostalo temno, ko so vhodna vrata ostala na pol zaprta, ko so se v dimniku naselili pajki in ko je ozko peščeno stezo, ki vodi vodi do hiše, 2,ačela zaraščati trava, ker Šandor ni več hodil po njej, saj so ga odnesli v nov, sveže izkopani dom. Klicala je slamnata strehja, ki je čez čas začela kazati rebra, dokler trohnoba ni toliko načela tramov, da se je sčasomja vsa streha sesedla, se zleknila, kakor star, utrujen in mr^av pes, ki se mu ne ljubi niti mahati z repom. Kliče ta podrtija, ki je bila nekoč lepa, prijetna kmečka hiša, ki je nudila zavetje, toplino in je nazadnje ostala sama brez zavetja, brez topline, brez usmiljenja. Veter nosi mimo mojih ušes tudi klice šole. Ti klici so vse šibkejši in vedno bolj izginjajo, tako kot izginjajo še zadnje opeke z debelih, masivnih zidov. Ta je odpeljal strešno opeko, oni tramove, tretji okenske okvire in tako naprej do poslednje podnice in poslednjega zidaka. In tako je šola umrla. Umrla pa je že davno prej v srcih ljudi, ki so si jo vzeli v posest. Umrla je, ker niso poslušali vetra, ki nosi s seboj žalostno vpitje umirajočih ljudi, ki so v sebi poteptali ljubezen do modrega neba, do vijugastega potočka, do ž^rka z višave, do sinice, ki skaklja in poje na orehu pred hišo. Veter mi pravi, da je umrla hiša pod cesto, karavla sredi gozda, šola v zakotni vasi, njiva, ki jo je prerasel gozd, cesta, ki pelje k sosedom. Umrl je Jože, pa Neža, Roza, Franc in mnogi drugi. Umrli so in sonce greje njihove grobove. i Da, sonce! Kljub temu umiranju se sonce vsako jutro prebudi, potuje čez nebo, igrivo pošilja tople žarke, ki se razlivajo na zemljo in prebujajo življenje. Sonce greje tudi mene. Žarkom niti ni težko potrkati na mojo sprano temno zeleno obleko, saj je pred kratkim nekdo odstranil in odpeljal tudi leseni strop. Tako sedaj moje zgarano lice boža toplo sonce, ponoči mi bodo mežikale daljne zvezde, dež me bo svežil in rahljal moje vezi. Čez čas, morda preživim še to zimo, bo veter ponesel preko valovitega sveta še moj zadnji klic, zadnji še ohranjeni vonj po kruhu, ki sem ga delila, včasih res bolj skopo, a je bil zato toliko bolj dober in, je prinašal veselje in nepopisno radost. Opravila sem svojo nalogo, tako kot je svojo nalogo opravila šola, pa hiša in cesta. Sedaj se umikam. Mirno, brez solz, brez obtožb. Saj tako mora biti. Tako hočejo ljudje. Hrast, ta dobri, močni sosed, pa naj le sklanja veje nad moj grob, rumenokljuni kos naj le gode žalostinko in veter naj le ponese ujetnikoH1 v betonskih kletkah vonj sveže pečenega kruha. Jokati bi morala, ne več zaradi sebe, ampak zaradi ljudi, ker jim moj zadnji klic ne bo ogrel srca, ker bodo ostali ujetniki betona, hrupa in samega sebe. Jokati bi morala, jokati! Kdor more, naj joče z menoj in z vetrom, ki bo kmalu ponesel sporočilo o moji smrti: V stari, napol porušeni domačiji ob gozdu na vrhu hriba je umrla zapuščena starka — dobra krušna peč. 78 Franc Puncer Iz nenapisanega dnevnika Pfersee, junij 1944. Sam ves malodušen sem vendar uspel, vsaj zdi se mi, mami in doma-chn napisati opogumljajoče pismo. Črno seveda. Sedaj, ko so partizani Mobilizirali preostalega brata in vse svake, trepečejo doma za štiri več kot doslej. Sestra Justi je kakor angel varuh, ki nam ga je Bog v teh strašnih časih naklonil. Z izrednim pogumom in iznajdljivostjo kljubuje vedno novim udarcem. Skušam domače prepričati, da sem jaz razmeroma najbolj na varnem, ker nisem na fronti. Še l^ako varen. Če bi po ne vem kakem spletu okoliščin mi taboriščniki preživeli vse te nevarnosti bombardiranja, lakote, bolezni, nam je vedno znova jasno, da nas bodo skušali pobiti, preden bo konec. Da bodo Uničili priče svojih zločinov. V takem primeru bodo nam nenemcem tudi nemški ujetniki nevarni. Med njimi je mnogo zločinov. SS-,arji nas prav-zaprav samo stražijo, resnično gospodarji in izvršba oblast v taborišču s° od njih nastavljeni po večini nemški starešine barak, capoti in drugi nameščenci. In tak Nemec, četudi v zebrasti obleki dachauskega jetnika, Se proti drugim jetnikom čuti člana Herrenvolka, ki ima v smislu Hitler-Jeve doktrine druga ljudstva za mrčes, zna biti na moč brutalen, brezvesten, pripravljen za košček kruha ali položaj druge ovajati in likvidirati. Zgodovina Dachaua ve o tem mnogo povedati. Kako želim, da bi se mi Posrečilo v miselnem in osebnem odnosu do njih ohraniti svoje notranje dostojanstvo in zaničevati to primitivno prostaštvo. Zdrav sem in dobro mi gre, začenjamo vedno znova svoja uradna pis-domačim. Da bi jih SS-cenzura ne vrgla v koš. Kako naj potem svet ^u^aj zve kaj vse se godi za temi bodečimi ograjami? Gotovo tudi tu in tam prodrejo ven bolj resnična poročila. Zdi se mi pa, da je resničnost Oprimemo grozovitejša, kakor se da opisati. Če se bom rešil in bo prilika, Jhislim, da ne bom znal izraziti tiste vsakdanje tuge, nemoči, ponikanja, 'desnih tegob, ki so ti za to ograjo vsakdanji spremljevalci. Trpljenje in bolečine se z naštevanjem posameznosti, številkami in statistiko ne da Ukazati v vsej resničnosti. V naši taboriščni bolnici — revir jo imenujemo — so ugotovili prve Primere tifusa. Enega fanta smo imeli priliko opazovati: govori in obnaša Se Popolnoma brezumno. Menda ima hude bolečine v glavi. Od tu jih Pošiljajo v Dachau, tam jih imajo pa že tako preveč. M,alo upanja. Ušivi smo čedalje bolj. Kako so nas v Dachauu mučili s kontrolo uši. Sedaj, ko 1 hila kontrola res potrebpa, je ne izvajajo. Sestradani in oslabljeni Ru-S1 in Polj(aki uši po večini sploh več ne preganjajo. V Dachauu vlada tifus, ®na uš — tvoja smrt, je pisalo po stenah upravnega poslopj.a v Dachauu. , i Pa na tisoče uši? V srednjem veku je divjala črna smrt, v Hitlerjevih ^boriščih divja tifus. , Nekaj je dobro v mojem primeru. Svoj križev pot sem začel z najhuj-J" Postajo v starem piskru v Celju. Ko sedanje bridkosti vedno znova pri-®rjam s časi, ko me je Wiegele dan za dnem obešal in sta me s pomoč-^m z bikovkami tolkla po podplatih, dokler nisem »priznal«, da sem 79 Tovarna Messerschmitt, oddelek 4aZu, Augsburg vedel kpko bodo partizani napadli Straušneg, pa tega nisem prijavil, mi je jasno, da je tole stanje manj grozotno. Takrat noč in dan zatečene in pekoče noge, strah pred jutrišnjim tepežem in dnem, ko bom stopil na deske in čakal, da prileti kroglica v izmučeno srce. Tukaj bo odvisno od slučaja: bom zbolel ali pa ne, bom shiral od lakote ali pa ne, nas bodo pokopale ruševine ali pa ne, nas bodo, ko pride konec, likvidirali ali Pa ne... Torej, korajža velja. In še: ko večina fantov ob ničvredni prehrani še jedva životari, trpamo Slovenci še vedno nekaj dodatka iz zavojev od doma. To sicer močno asocialno dejstvo bistveno veča tudi moje upanje. Alarmi za zračno nevarnost so sedaj že pogosti. Ameriške zračne ladje vedno bolj prevzemajo oblast pad Hitlerjevim nebom. V tovarni komaj čakamo, da se oglasijo sirene. Potem bežimo v naravo in tačas ni treba delati. Druga pesem je, če smo ob alarmu doma v taborišču. Tam nas je strah. V praznem trebuhu te stiska, siva mora gre preko 1200 v enem prostoru stisnjenih ležišč. Skušam moliti: V tvoje roke, Gospod, izročam svojo dušo. Dalje ne pridem, vedno bolj sem topoglav. Da bi dvigal moralo izvoljenega nemškega ljudstva, prireja radio skoro vsak dan »posebno sporočilo«. Tudi nam v tovarni se oglasi posebna uvodna melodija. Mayer Josef dvigne glavo in napne ušesa v pričakovanju, kaj bo. Bo nekaj velikega, odločilnega? Ntato javijo, da so sovražniku potopili toliko in toliko brutoregistrskih ton. Mayer Josef se spet zatopi v svoje (ne) delo. V naši delovni skupini je nekaj jetnikov, med njimi moj sodelavec Wagner, ki so doživljali Dachau že v prvih letih Hitlerjeve strahovlade, ko je bilo to taborišče še izrazito taborišče za pobijanje ljudi. (Vernicht' 80 hngslager). Ti jetniki imajo častitiljive nizke taboriščne številke, Wagner ha primer pod 10.000, moja pa je že 43.016. Po večini so ti veterani »zele-ni«. se pravi kriminalci. Kot taki so imeli več možnosti preživeti tiste strahote kot »rdeči« — politični. Bili so capoti, starešine barak in podobno. Na račun in preko trupel drugih so preživeli. Čudovito se sedaj v novih razmerah znajdejo, saj so se učili v strahotni šoli. Wagner nja primer je lzrazito nenadarjen skoro idiotski tip. Sedaj sedi brezzob ob kartoteki, vlači iz nje kartotečne liste, vpiše vanje došla naročila in jih vlaga nazaj. Podobno njegov kolega Schriewers, izrazito nekulturno bitje. Medtem pa študirani ljudje spodaj v tovarniški dvorani prenašajo pločevino in streho strojem. ^vtor Nenapisanega dnevnika ob vhodu v nekdanje jetništvo Kaj vse pripovedujejo ti stari lageraši o minulih dachauskih časih. Če pil na primer SS-ar, ko je prišel kontrolirat barako, slabe volje, je že asel kak vzrok za prijavo tega U-h onega jetnika. Našel je ne dovolj ure-ho omarico, ne dobro zlikano posteljo, prašek na stolu, malo peteršilja v Pu jetnika, prihajajočega od dela na plantaži. Zdaj je revež ves dan tre-tau V smrtni grozi- Včasih je šla prijava v pozabo, drugič pa jih je za Ko malenkost po končanem zboru zvečer dobil »tfunfunfzw!anzig«. In ka-• Na posebno klop ležečemu so mu križem privezali roke in noge. Po-111 sta ga dva SS-arja tolkla z bikovkami. Z SS-arjem je moral kaznjenec šb^110 $toti udarce do petindvajset. Če se je zmotil, so začeli od kraja. Do p^heset jih je bilo kak dan na ta način »kaznovanih«. Navadno je že Prvem udarcu brizgnila kri. (V Celju se je Wiegele deset dni podobno 81 znašal nad menoj). Strahotna je bila kazen prestavitve v kazensko skupino. Nesrečneži so morali opravljati najtežja dela, na primer ves dan, ob vsakem vremenu, v divjem mrazu ali pekoči vročini nakladati in v teku prevažati pesek ali kamenje v samokolnici. Še hrano so morali pojesti stoje in pri tem na mestu izvajati tek z nogami. Do kosti sb imeli ožuljene roke. Kdor je omagal in ni mogel več vstati, je navadno končal pod udarci SS-arja ali capota. Dvakrat na teden so opravljali takozvano »obešenje na drevo.« Do sedemdeset jetnikov so obesili za roke zvezane na hrbtu. Tako so viseli dve ali več ur, pri tem so jih še tepli, ščuvali nanje krvoločne pse. Še tedne potem so ti mučenci trpeli neznosne bolečine. Če so tako obešenje uporabili, da bi izsilili kako priznanje, je revež priznal katerikoli nestorjen zločin, samo da se je rešil obešenja in umrl pod kroglo. Še hujše posamezne primere zna Wagner živo pripovedovati. On sicer ni popolnoma verodostojen človek, pa zakaj mu ne bi verjeli, saj drugi stari lageraši enako poročajo. Marsikaj tega se tu in tam še sedaj zgodi v Dachauu, saj smo na primer zvedeli, da še vedno delajo poskuse z živimi ljudmi. Prepričan sem, da so se celjski gestapovci Niederberger, Wiege-le in Kolmann v Dachauu priučili zasliševanja. Zakaj je v letu 1944 nekaj manj strahot v taboriščih? Nemška industrija potrebuje zastojnsko delovno moč. V messerschmittovih tovarnah na primer po vsej Nemčiji delajo v glavnem samo taboriščniki. Iz nas hočejo iztisniti, kar se le da. Pri tem seveda ne štedijo naših življenj, dajejo pa pogoje, da pod pritiskom vendar ustvarjamo precejšen delež za vojno industrijo. Zato na primer v našem taborišču ni več dosti brezmiselnega šikaniranja. Lakota in pretežko delo opravita svoje. In zakaj Dachau sam ni več izrazito taborišče za uničevanje? Verjetno so najbolj zločinski SS-arji iz prejšnjih časov na frontah in taboriščih po osvojenih deželah. Mnogi pa verjetno ne računajo več z zmago in se skušajo izogniti prevelikem1-1 izpostavljanju. Eden izmed SS-arjev, ki spremlja mojo skupino v tovarno 4 a Zu, rad govori z nami, kadar vidi, da je varno. Iz obraza in vedenja se mu vidi, d,a ni srečen v tej službi in da se mu smilimo. In konca so verjetno bolj boji kot mi. Pfersee, julij 1944. Moral bi biti srečen, veselo vznemirjen. Saj so začetki konca na dlani-Po nemškem nebu se nemoteno, vsaj zdi se, sprehajajo ameriške zračne ladje. Invazija v Normandiji prodira, Rusi osvobajajo Baltske države. Marsikje v nemškem rajhu so komunikacije vsled bombardiranja za daljši čaš prekinjene. Sestra Justi ne more zavojev za me več oddati na domači pošti v Braslovčah, temveč jih mora z velikimi žrtvami spraviti do Polj' čan. Tudi pisma od doma prihajajo z zamudo. Vsa nemška znajdenost n® vzdrži več koraka s pritiskom od zgoraj. Z leve in desne. Vse to in še marsikaj drugega so nedvomni pokazatelji vedno bližjega dneva X. Ko sem pred letom dni in že prej v mislih preokupiral ta adventni čas pričakovanja konca, sem bil za trenutek ves v transu. Ko se bo začelo to goditi vzdignite svoje glave, vaše odrešenje se približuje. Sedaj se to godi, P9 ni takega adventnega razpoloženja v meni. Pogosto zalotim samega sebe kako topo strmim pred se, brez misli, brez cilja. Najbolj tužno je zjutraj. 82 ko se na žvižg zbudim iz sanj. Kdaj bo spet večer? Vmes pa spet nemogoči dan. Kakor brezumna žival stojim v vrsti na zbirnem mestu, korakam tričetrt ure do vlaka, se jezim, ko me v vagonu stiskajo od vseh strani. Saj niso nič krivi, ti ubogi fantje, ki me stiskajo. Delo v tovarni bi mi mo-Slo biti v razvedrilo in moram priznati, da mi je v gotovih časih tudi bi-1°- Tako hitro je minil dan ob lagodnem delu prekinjenem tu in tam ob razgovoru s civilnimi uslužbenci. Tako sem, tudi to moram priznati, kar Pozabil, da s svojim delom nehote nekoliko pomagam nemškemu vojne-stroju. Zdaj me to delo redkokdaj zadovoljuje. Opravljam ga zlovoljno, hčeram ga. Vroči poletni dnevi še po svoje prispevajo k tej otopelosti. Oh kako sem kot študent pričakoval poletje in se ga veselil. Julija meseca smo šli vsako leto v planine. Enkrat v Savinjske, drugič v Julijce. Ojstrica, kako ti je v teh letih strašne morije? Grintavec in Skuta in Triglav, me še čakate? Vtis imam, da se mi tudi Vlado odmika, ker si z mano ne more kaj Začeti. On se v prostem času tolaži z zavijanjem tobaka in kajenjem. Spo-razumela sva se, da bo spričo negotovosti zavojev treba omejiti in pamet-110 razporejati porabo jedil in tobaka. Od hranil, ki se ne pokvarijo, bova shranila »železno rezervo«, da bo vsaj nekaj za čas, ko bodo zavoji poginoma prenehali. Tudi to naše sedanje taborišče Pfersee bo ožigosano s spominom na eksekucijo. Himler, ta pošast, je spet enega od naših obsodil in starešina loka ga je obesil. Nič sluteč smo prikorakali iz tovarne in že videli ob fobu naše kasarne oder, drog in eno zanko. Po vsem životu gre drget ka-°r da sem že sam na vrsti. Po običajnem preštetju se je zgodilo. Če bi Se(iajle vsi zakričali v protest? Tisoč in dvesto mladih ljudi. Bi SS-arji Ustrelili vsakega desetega, ali pa bi brezglavo streljali v množico. Sicer $a je tako razmišljanje povsem utopično. Pokorno stojimo dokler ni kon-ano in dajo povelje za razhod. Saj so nam že pred letom in pol ob priho-11 v taborišče dali vedeti: za to ograjo ni prostora za sočutje in usmilje-)e- Zverinska podivjanost velja tu za krepost. Sestradanega, opotekajoče- s smrtnimi sragami na obrazu je treba še brcniti, da se pokonča. Res-^lca tu nima kaj iskati, nikomur se nimaš pritožiti in zahtevati pravico. 6 hrano dobiš, je dobro, če je kdaj ne dobiš, ti ni pomoči. Si srečen, da ^aš svoje, sicer trdo in umazano ležišče, nič pa ne smeš godrnjati, če bo- 6 trije na enem ležišču. Obleko ti da nemški rajh, ni važno, če so ti hla-® četrt metra predolge ali prekratke. Če dobiš poleti obleko, ki je »zim-«a« jn pozimi poletno. Če si enkrat za to ograjo, o tem smo si na jasnem, lrtiaš pravice do zdravja in življenja. Zaporniki v ječah štejejo mesece, j6°r^a hdaj jim kazen poteče in se vrata v svobodo odpro. Tu nam Jasno, da nas ne mislijo nikdar izpustiti. Svoboda za nas pride samo v . hneru nemškega poraza v tej grozoviti vojni, če njas ne bo prej pobra-lakota, tifus in če nas ne bodo utegnili prej likvidirati. Kako sem le , °Sel biti »srečen« takrat, ko smo se iz Maribora odpeljali v Dachau? Ta-, at, ko so Hitlerjeve vojske še zmagovito prodirale in še ni bilo gotovo, 0 bo v tej vojni zmagovalec in kdo poraženec? Toda takrat je šlo za ® avo; v Mariboru je bil nared oder za streljanje talcev in temu sem v °achau ušel. 83 Pfersee, 15. avgust 1944. Danes je spet Velika Gospojnica. V Braslovčah imajo žegnanje. Ta dan Virant tako igra na orgle ob začetku maše, da te vsega prevzame, zdi se ti, da je še božja Mati na oltarju oživela in posluša. Potem pojejo: Zate ti, zate ti, ki si naj lepša zate ti, ki si najdražja, pesmi naj donijo ... Najbrž letos Virant ne igra tako lepo, saj ni primerno tem strašnim časom, peti pa tako slovenski ne smejo. Tudi jaz slabo obhajam ta veliki Marijin dan. Že nekaj časa nisem sposoben za kako pametno razmišljanje, za premišljevanje še celo ne. Včasih za hip pomislim, da bi moral kot duhovnik pastoralno delovati med sotrpini, saj je toliko prilike in najbrž bom dajal poseben odgovor za svoje ponašanje. Tako delovanje je seveda strogo prepovedano in bi prijavi sledila kazenska skupina. Morda bo Gospod zadovoljen, ko skušam biti z bližnjimi prijazen v govorjenju in jim včasih kaj dam. Kak svetnik bi gotovo moj položaj vse drugače uporabil in storil čuda za te uboge duše. V meni Gospod ni našel primernega orodja. Vsakdanja stiska in tegobe me vedno znova povozijo in mi strejo polet. Ko bi imel pri sebi kakega sobrata, da bi drug drugega vzpodbujala, da bi se mogel spet spovedati. Mesto da bi bil apostol, sem neke vrste borivec z Bogom. Zalotim se v takihle in podobnih mislih. (Če so grešne, naj mi Bog odpusti.) Jezus, vsemogočni, ki si pretrpel tako strašne muke, da si odrešil vse ljudi in nas — kakor praviš — tako zelo ljubiš, zakaj po vsem tem dopuščaš tako gorje svojim bratom in sestram na svetu? Je to odrešenje? Saj se z ljudmi godijo podobne reči kakor takrat s teboj. V srednjem veku so menda le pretiravali v prikazovanju tvojih muk kot edinstvenih in enkratnih. Telesno trpinčenje si trpel eno noč in en dan. Tudi to je hudo, če človeka dan za dnem zaslišujejo, ponižujejo, s klofutami zbijajo od stene do stene, te obešenega pretepavajo, v škornje obuti po tebi hodijo, te podhranjenega leta in leta tirajo k težaškemu delu, pobijajo kot mrčes. Mi je pravil stat lageraš s častitljivo nizko številko, kako je pobesnel SS-ar v letu, ko so Dachau še gradili, ponovil nad avstrijskim duhovnikom žalostni del rožnega venca. Stalno mu je bil za petami, ko je morja! v poletni vročini raz-galjen v težki samokolnici v teku voziti beton. Gredoč ga je brcnil, spodnašal in kamenjal. Kri in pot sta tekla iz od sonca prežganega telesa. 2 najstrahotnejšimi kletvicami in gromkim smehom ga je zasmehoval pO' divjani birič. Vzel je bodečo žico, tolkel po njem in kričal: kaj so storili Judje z vašim Kristusom? Bičali so ga in s trnjem kronali. No, kaplan, zdaj zgledaš kakor vaš Kristus, napravi si trnovo krono. Moral je upogniti zaf-javelo bodečo žico v krog in si jo dati na glavo. Tudi težki križ je nesel vaš Kristus. Onemogli duhovnik je moral vzdigniti težko bruno in g0 nesti po taboriščni cesti, prisotni sojetniki pa so morali pljuvati vanl SS-ar mu je ponudil v skledi vode, ko pa je nastavil žejna usta, jo je 5 satanskim smehom izlil v peščena tla. (SS-arjem smo rekli: Satans S6hne — satanovi sinovi) Križev pot. Križanja si ta nadčloveški nečlovek vendarle ni usodil izvesti. Sicer pa je bilo mesece in leta bivanj# v taborišči!1 križev pot in križanje. Sveti Bog, ali si ti pa Veliki petek še več trpel? 84 Pfersee, konec avgusta 1944. Ko smo se zunaj ob tovarni zbirali za povratek v taborišče, so štirje Prinesli iz tovarniške dvorane enega izmed naših fantov. Negiben je in brez kaplje krvi v obrazu. Ne vemo, če je mrtev ali samo v nezavesti. V bodoče bo takih dogodkov vedno več, saj mora srce omahniti ob tako ničvredni prehrani in tako težkem delu. Nesli so torej tega siromaka, ko smo korakali do vlaka, nemške jetniki pa so peli gredoč: In der Heide bluht ein kleines Blumelein und das heisst Erika ... Lojze Kozar Trojno slavje na Gorenjem Seniku ne- Z veseljem grem, obenem pa me grabi jeza, zakaj ne morem po — kdanji stari častitljivi cesti, ki ji pravimo poštija, naravnost na Senik. Sa- 1110 dobre pol ure je do tja, pa ne z avtom, ampak peš pol ure, saj je na dosegu roke; močan mladec bi lahko kamen zagnal od tod skoraj na cerkveni prag svetega Ivana Krstitelja, ki mu je posvečena senička cerkev. moram daleč naokrog, kakor da sem se podal v samo Budo ali Pešto. riič ne pomaga zmerjati, kajti med nami in slovenskim Porabjem ni druge-^a prehoda čez državno mejo, kakor na daljnem Hodošu in namesto treh kilometrov moram narediti šestdeset. Še sreča, da mi ni treba sedeti za Volanom, kajti v rokah ga ima moj nečak Lojze, ki je prav tako povabljen Pa veliko slovesnost v naši edini porabski še slovenski cerkvi na Gorenjem Ceniku. Mene pa žre ta velikanski ovinek in se sprašujem: Le kako se je moglo 28oditi, da so Madžari dobili dva mejna prehoda za svojo manjšino na ^aši strani, naši odgovorni ljudje pa niso mogli za našo manjšino v Po-rabju dobiti niti enega? Seveda imamo obljube, da prehod bo, toda od sa-obljub Slovenci v Porabju hirajo in bodo odmrli, kakor odmrje prst, ’ &a je kdo po nesreči izgubil, če preteče preveč časa, preden bi ga mogli Pravniki prišiti nazaj na roko. Morda njam pa tega prsta ni mar in si v v°)i neprizadeti komodnosti mislimo: saj so nam še štirje ostali? Ta odre-aPi prst, ti naši slovenski Porabci, morajo prav tako šestdeset kilometrov ePo smer, da pridejo med svoje sorodnike in znance, s katerimi se lahko P°govorijo v domačem jeziku in se zavedo, da so z nami na tej strani me-6 ePa in ista lepa slovenska skupnost. Kri iz tega odrezanega prsta počasi odteka, mi pa se tolažimo, da še 1 iztekla do zadnje kapljice. j. Moje ogorčenje zaradi mejnega prehoda, ki ga ni v Martinju, se neko-ko unese ob novici, da smemo na Madžarsko nesti toliko našega denar-’ kolikor ga moramo obvezno menjati (pretirano mnogo) na madžarski ' rani- Doslej je namreč bilo tako, da smo smeli nesti' po naših predpisih zamenjati pa po madžarskih predpisih več, zato smo bili prisiljeni S| na Madžarsko devize. To pa je bilo povezano z nevšečnostmi, saj devize moral najprej imeti, (na uho: na črno kupiti), potem jih vložiti devizni bančni račun, nato jih s tega računa dvigniti s potrdilom, da je 85 vse zakonito. Mislim, da bi bilo pa težko dokazati, da je bilo vse to tudi pametno. V tem pogledu smo torej po dolgem času le nekako prišli k sebi. Na meji gre vse gladko na naši in madžarski strani, samo da je na madžarski strani treba dalje časa čakati, nekaj zaradi zamenjave denarja, nekaj pa tudi zato, ker ti tam tisti uniformirani uradnik potni list nekam odnese in ga precej časa ni nazaj. Morda pa si na kaki listi sumljivih oseb, kdo ve? Končno se zapora pred nama odpre in stoenka zdrči po protiprašnem asfaltu skozi obmejno vas Bajansenye. Da je to res obmejna, obrobn,a vas, se vidi na prvi pogled: obroben je asfalt, obrobni so jarki ob cesti, obrobne so hiše in plotovi ob njih. Vse je skromno, nekako za silo. Saj je tudi na naši strani tako, ker smo tudi mi obrobni: obrobna je cesta od Petro-vec skozi Martinj e do Kuzme in kadar dežuje je tudi protiprašna, čeprav že teče nič koliko let, ko so z referendumom začeli zbirati denar za asfalt. Pa ni nič iz tega, saj je še krav manj, ki so jo včasih nekoliko poasfalti-rale, zdaj pa renčijo na njej traktorji, da cesta ječi in se ruši pod njimi-Zakaj ni z asfaltiranjem nič? Ker ni denarja. To pa gotovo ni res, s;aj je vsak smrkavec že »stari« milijonar. Malo sem zašel naz,aj na našo stran, pa sva z Lojzetom že v driszent-petru in sva pravkar smuknila mimo visoke opazovalnice, na kateri stoji vojak z brzostrelko v roki. Samo da se ne bi spozabil in kar tako zareg-Ijal za nama, utegnil bi nama preluknjati gume na stoenki. Ti stolpi naju kar lepo spremljajo, saj nisva zavila skozi Čretnik, ampak se drživa bližine doma in se voziva skozi Farkašovce. Ob desni in levi so sami gozdovi, ki so ponekod navadno nizko grmičevje, ker so gozdove posekali, novi nasad pa se še ni utegnil pognati v višino. Po strmem klancu se spustiva v Župnijska cerkev v Monoštru 86 Mariaujfalu in kmalu imava na levi roki Žido in Trošče, ko se že voziva po ^onoštrski glavni cesti proti mogočni baročni cerkvi. V Monoštru imam v spominu neko hišo, ki pa je sedaj ne prepoznam, ali pa je ni več, kjer je takoj po vojni leta 1945 bil nekakšen slovenski poetični urad, seveda še vedno v trdnem in zmotnem prepričanju, da bo ^aj Porabje končno našlo svojo pot v Jugoslavijo. Naši takrat pač niso vedeli, da »Jugoslavija ni zahtevala nobene spremembe meja, čeprav so tudi naše manjšine strnjene ob meji (zgleden primer so Slovenci v Po-rabju) (Čačinovič: Poslanstva in poslaništva, str. 117). Mi pa smo takrat Upali..., kaj vse smo upali! In kaj so bolj na tihem ali pa tudi glasneje uPali nekateri v Porabju, plačali pa to svoje upanje za časa Rakosijeve strahovlade z izselitvijo. Nekaj tega razočaranja in strahu je še vedno v Uaših ljudeh in je tudi to močan dejavnik pri raznarodovanju Slovencev v porabju. Škoda, da ne utegneva, da bi si ponovno ogledala mogočno cerkev s čudovito fresko, ki predstavlja bitko s Turki leta 1664 v Modincih tik ob Monoštru, saj je samo še en teden do obletnice tistega strašnega pokola Ua dan prvega avgusta, ko sta se reka Raba ini potok Lapinč, vsa razbes Uela od silovitega naliva, zajezila s trupli padlih Turkov in kristjanov. aPela s križem v spomin padlim v monoštrski bitki , Že imava na svoji levi opekamo v Slovenski vesi, da drugi strani Ra-, e Pa nad vasjo Modinci na hribu kapelo v kockasti obliki in mogočen donski križ ob njej, spomin padlim v monoštrski bitki, spodaj na ravnini Pa ob cesti sameva spominska kapela, kjer so pokopani kristjani in Turki, 87 ki zdaj drug ob drugem mimo počivajo, čeprav so si bili v življenju smrtni sovražniki. Današnji »humanistični« čas se česa takega le zelo redkokdaj domisli. V plitvi dolini, kjer se iztekajo naši gorički bregovi, ležijo kakor v zibelki Sakalovci, čisto slovenska vas, ki je do nedavnega spadala v župnijo Števanovci, pa so jo zdaj pretfarali k Dolenjemu Seniku. Morda jim je sem res bliže, toda v Števanovcih je bilo še ne dolgo tega vse bogoslužje v narečnem slovenskem jeziku, na Dolenjem Seniku pa že nekaj desetletij vse v madžarskem. Podobno se je zgodilo s Slovensko vasjo, od Števano-vec so jo priključili k Monoštru, kjer ni v cerkvi nobene slovenske besede. Da gre civilna oblast molče mimo tega, je razumljivo, da pa cerkvena oblast ne stori nič, da bi na Dolenjem Seniku in v Monoštru Slovenci imeli bogoslužje v svojem jeziku, pa je krivica, ki jemlje Slovencem del najosnovnejših človečanskih pravic, da bi v cerkvi molili in peli v svojem jeziku. Mislim, da bi se prva morala za odpravo krivic zavzeti naša slovenska Cerkev. Cerkev in stara hiša v Števanovcih Tu ob Sakalovcih nama že oddaleč maha vojak z loparčkom, da j® treba ustaviti. Ustaviva na cesti, na desni pa se skoraj z roko lahko dotakneva dveh vrst žičnih ovir, med njima pa je zrahljana prodnata zeBi' Ija. Nekoč so bile tu položene mine, zdaj jih menda ni več. Ta ograja iz bodeče žice je pravzaprav takoimenovana železna zavesa, saj je tu meja med vzhodnim in zahodnim blokom, med Avstrijo in Madžarsko. Ena teži na zahod, druga na vzhod, med njima pa se v krčevitih ovinkih vije reka Raba in namaka obe strani doline. Vojak pogleda v potni list, dolgo obrača liste, vpraša, kam sva namenjena, potem pa lahko greva. 88 N,a avstrijski strani naju s hriba pozdravlja nad gozdnim zelenjem svetla bela cerkev, naša nekdanja najbližja božja pot Svetica, ali Maria Bild. Vidna je daleč naokrog po vsem Porabju. Na Dolenjem Seniku vidiva, da je cerkev lepo obnovljena, v notranjost Pa ne utegneva pogledati, ker se ura bliža deseti in veva, da bova morala Se ustaviti. Res, šele na Gorenjem Seniku, tik pred ciljem, naju čaka stroga kontrola, ko je treba ne samo pokazati, ampak oddati potni list, ki ga stražar odnese v čuvajnico in nekam telefonira, navajajoč podatke iz najinih potnih listov. Navadno je še vprašal, h komu greva na obisk, zdaj tega ni storil, gotovo je bil obveščen, da bodo na seničko slovesnost prišli tudi Jugoslovani. Imava z nečakom pametno misel: ko bi na letalih bila tako stroga kontrola, bi bilo gotovo manj ugrabitev. Dohitevava ljudi, ki gredo peš ali s kolesi proti cerkvi. Končno sva na cilju. Pozdraviva se z župnikom Janošem Kuharjem, Mladostnim biseromašnikom, ki mu nikakor ni mogoče prisoditi njegovih Petinosemdeset let, saj je gibčen in bister, kakor kakšen petdesetletnik. Jaz mu vedno pravim, da je prava gorička veverica, tako se suče, teka po stopnicah in je zdaj v pisarni, takoj zatem v cerkvi, na cesti, v kuhinji, na dvorišču, kakor da je zmožen ne samo bi-, ampak multilokacije (=biti lstočasno na več mestih). Zahvalim se mu za opozorilo, česar se še sam nisem spomnil, da je v Letopisu Cerkev na Slovenskem 1985, stran 210^ Uupaka, ker piše, da sem rojen v župniji Gornji Petrovci, kar ni res, saj sem rojen v župniji Gorenji Senik. Glavni slavljenec danes pa ni Janoš, čeprav se slovesno obhaja tudi Negovo štiridesetletno bivanje in delo v senički župniji, ampak glavna slovesnost danes je srebrna maša Jožefa Zavca, kanonika in ravnatelja ško-Mske pisarne v Vacu, domačina z Gorenjega Senika. Tretji vzrok za današnjo slovesnost pa je bil ta, d,a je preteklo dvajset let od takrat, ko je bda tukajšnja cerkev poslikana. S srebrnomašnikom Jožetom se prisrčno pozdraviva, saj se poznava 2e od nekdaj in se z njim rad pogovorim, saj zna ne samo lepo in pristno sv°je domače seničko narečje, ampak govori dovolj gladko in lepo tudi knjižno slovenščino. Z njim so prišli iz Vaca tudi njegovi kolegi kanoniki, ?a je bilo kar precej rdeče barve v cerkvi. Zbralo se je tudi nekaj okoliških duhovnikov, nas s »Slavskega« pa je bilo pet: pomožni škof dr. Jože .Mej, z njim sta prišla še dva diakona in voznik avta, pred nama z ne-cakom je prišel tudi najbližji sosed Senika na tej strani meje, Ludvik V,ar-®a’ markovski župnik, midva z nečakom pa sva bila povabljena kot nekdanja senička farana in vsaj zame to dobesedno velja. Za slovesnost smo se zbrali v zakristiji. Izbrali smo si daljšo pot k 01tarju, iz zakristije na prostor pred cerkvijo in skozi glavna vrata med pranim ljudstvom na svoje prostore. Kljub temu, da je bil delavnik, so-°ta, se je zbralo veliko ljudi, ki so glavnemu slavljencu ob vhodu zapeli: . rebrnomašnik, bodi pozdravljen! Potem so se začeli pozdravi in najprej )e neka deklica srebrnomašnika pozdravila v madžarščini, potem pa so ®e vrstile dobre želje in čestitke v slovenščini. Posebno prisrčna sta sla-Jenca pozdravila cerkvena ključarja, prvi v slovenskem, drugi pa v madžarskem jeziku. Slovesno mašo iz našega slovenskega misala je imel sre-^omašnik, pridigal pa je škof dr. Jože Smej, ki je govoril v lepem pre- 89 domači cerkvi Srebrnomašnik Jožef Zavec v prostem slovenskem knjižnem jeziku. Po maši sem spraševal ljudi pred cerkvijo, če so škofa razumeli, pa so rekli: Kaj pa nej razmele, vej so pa ščista po našem goučale. Mojemu nečaku Lojzetu so dodelili branje berila, meni pa evangelija. Oboje je bilo v narečju, toda ker sva samo za lučaj kamna odtod doma, se nama je, mislim, branje kar lepo posrečilo. Lojzetov mehki glas se j63 še bolj omehčal ob mehkem izgovarjanju samoglasnikov porabskega narečja, v katerem i-ji največkrat prehajajo v e-je in e-ji v a-je. Evangelij sem pel, prvič v cerkvi, kjer sem bil krščen, in mi je bilo čudno mehko in slovesno pri srcu, ko sem poslušal samega sebe, obenem pa v spominu našega nekdanjega župnika Gezo Tulla, ki je z gromkim glasom bral visoko na prižnici: Vu onom vrejmeni pravo je Jezuš vučeni-kom svojim, kakor da sva se oba stopila v eno osebo in njega gledam pred oltarjem, sebe pa kot smrkavega dečka v kotu ob klopi čisto pred oltarjem nekdanje cerkve, kjer na oboku rabelj seka glavo Janezu — Ivanu Krstitelju in je z mečem že zamahnil, da z grozo v duši čakam, kdaj se bo ta sveta glava z razmršenimi lasmi zakotalila nam ljudem pred noge, saj mora pasti dol, ko jo bo krvnik odsekal. Prav truditi se moram, da sem jaz zopet jaz in imam nalogo, da sveti evangelijem po Janoši odpojem do konca. V mojem spominu in občutju namreč še vedno živi st,ara cerkev, tesna, temačna z zvezdnim obokom nad prezbiterijem, ki se začne solziti že takoj na začetku maše in vedno ugibam: le kje je toliko vlage v steni in kaj jo zdaj iztiska, da drobni jarki polzijo navzdol in rišejo mokre brazde med zvezdami. 90 V resnici je zdaj cerkev svetla, lepa, razkošna in vesela s svojimi lepi-umetniškimi freskami odličnega madžarskega umetnika Takacsija in tudi dovolj prostorna za vse seničke famike, ki jih je čim dalje manj, saj ^nogi mladi odhajajo bolj v notranjost Madžarske, v mesta, kjer so obzorja širša in življenje lažje. Vsaj na videz. Po maši se je srebrnomašnik Jože Zavec lepo zahvalil vsem, ki so mu Pripomogli do duhovniškega poklica, predvsem svojemu dragemu župniku Janošu za lep duhovniški zgled in za to, da je ohranil slovenski jezik v tej cerkvi. Omenil je dvajsetletnico slikanja cerkve in napis na loku nad oltarjem. Ko je slikar vprašal župnika, kaj naj napiše na tak lok, si je Janpš izprosil en dan za premislek in čez noč je bila misel rojena: Tu ži-vijo v bratskem sosedstvu trije narodi, slovenski, madžarski in nemški. Notranjost cerkve na Gorenjem Seniku — ______ ______ *_____ ________, ga vsi hvalijo. In dal je napisati v slovenskem jeziku: HVALITE GOSPODA VSI NARODI! Kanonik Zavec 1® govoril v domačem narečju in je ljudem polagal na srce, naj veliko mo-^o za duhovne poklice, predvsem slovenske, d,a ne bi nikdar in nikdar na-■‘topil čas, ko se v tej cerkvi ne bi glasila slovenska pesem in slovenska mo-ltev, saj resnično molimo lahko samo v svojem materinem jeziku in kdor Sv°) jezik pozabi, samega sebe osiromaši. V meni pa je kljuvala misel, kaj bo, ko bo naš dragi J,anoš, petin-°Semdesetletnik, umrl. Kdo bo skrbel za domačo besedo v tej lepi cerkvi, temi dobrimi, skromnimi ljudmi. Štirideset let že drži slovenstvo v orabju pokonci ta dobri, po rasti majhen, po duhu in srcu pa veliki člo-ek> ki z živim čutom za stvarnost počasi vodi svoje ljudi od narečja h 91 knjižnemu jeziku, ker ve, da s silo ni mogoče ničesar doseči, ampak samo s potrpežljivo rastjo. Toliko beremo o slovenski zavesti primorskih duhovnikov in bridko mi je, da se tega samotnega stebra slovenstva v Porabju nikoli nihče ne spomni. Morda hočejo drugi požeti, kar je on v trudu in znoju štirideset let sejal? Ali pa morda čakamo, da umrje in mu bomo šele mrtvemu priznali njegove zasluge z,a to, da sta vsaj dve župniji: Gorenji Senik in Števanovci še ostali slovenski, medtem ko je Dolenji Senik to nehal biti nekaj let po tistem, ko je v cerkvi zamrla slovenska beseda. Zdaj je zamrla tudi v števanovski cerkvi in če se kmalu kaj ne spremeni, bo tudi med ljudstvom slovenski jezik samo še folklora. Ljudstvo je stare pesmi pelo v narečju, novejše pa v knjižni slovenščini iz naših pesmaric na tej strani meje. Po maši sem se za trenutek ustavil pri krstnem kamnu, pri katerem sem pred tolikimi leti postal kristjan, saj je še vedno v cerkvi ohranjen kot nekaj, kar naj podedujejo še prihajajoči rodovi. Zunaj so nas »Slave« začeli oblegati znanci in znanke in pogovor bi lahko tekel tudi do večera, toda gostitelj nas je povabil na slavnostno kosilo v Monošter in morali smo se odpeljati. Spotoma smo se ustavili na srebrnomašnikovem domu, kjer je po očetu brat prevzel gostilno, da smo si z mrzlim pivom pripravili tek za kosilo, pri katerem se nas je zbralo okrog sto ljudi. Največ je bilo seveda Zavcovih sorodnikov. Monošter se mi je zdel zopet za spoznanje manj dvojezičen, saj so na veliki trgovini in glavnem trgu izginili slovenski napisi, ki sem jih še pred nekaj leti videl. Je to žalosten simbol umiranja slovenstva v Porabju? Kolikor vem iz časnikov, se mladi slovenski izobraženci v Porabju veliko trudijo, da bi se slovenstvo ohranilo, toda zdi se, kakor da so pri tem brez moči. Njihovo prizadevanje velja sestankom, zborovanjem, kakšni skromni prireditvi s petjem in plesom, med ljudmi pa vse to nima pravega odmeva. Med ljudmi bi več veljala dosledna slovenska govorica z vsakim slovenskim človekom, predvsem pa z mladino. Drugo vprašanje pa je, kje so nastavljeni mladi slovenski izobraženci, ki so se šolali v Sloveniji? Kakor so štirje porabski duhovniki daleč od Porabja, tako so daleč od njega tudi mnogi mladi izobraženci. Poslovimo se. Težko od srebrnomašnika, še težje od biseromašnika, saj je v; letih, ko lahko človeka vsaka jesenska sapica odpihne. Ludvik nama v Čretniku pokaže lepo novo moderno cerkev. Od glavne ceste je nekoliko vstran in je sama ne bi našla. Stoji ob robu vasi na prostranem polju z lepo urejenim okoljem. Ustavimo se še samo pri Čriszentpetru tik ob jugoslovanski meji, kjer je stara cerkev, čisto podobna cerkvi v Domanjševcih, saj sta obe približno iz istega časa. Cerkev je na nizki vzpetini, okrog nje se še prav lepo pozna jarek, ki je služil kot obramba pred Turki. Pred kratkim so cerkev temeljito onbovili znotraj in zunaj. Znotraj so odkrili dele zelo starih fresk, pa tudi preslikave, ko so cerkev imeli v lasti protestanti. Župnik j0 prijazen in gostoljuben, toda dva med nami tremi vozita, zato mu nismo naredili dosti škode, ko je mizo obložil z litri in kozarci. Na meji ni zdaj nobenega zastoja, samo prtljažnik je treba odpreti, če se morda le ne bi kdo v njem skrival. Ko smo na naši strani, se nekako oddahnemo, kajti čutimo, da smo doma. In doma je kljub vsemu najlepš0-Toda ali nismo tudi v Porabju doma? 92 C K. ZA ŠALO Sonetni venec (Šala stara kakor Zemlja) Učitelj France se je na vso moč trudil, da bi svojim učencem zabil v glavo vsaj to, da bi vedeli, kdo je napisal Sonetni venec, »te najlepše, najveličastnejše verze, kar jih premore naša slovenska poezija,« je imel navado reči, ko je pri vsaki uri vsaj petkrat omenil našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Ko je svoje učence srečno pripeljal in spravil prek vseh ovir od prvega osmega razreda, je na koncu leta vprašal svojega najboljšega učenca, tako je vsaj on, učitelj, mislil: »Darko, hitro povej, kdo je napisal Sonetni venec?« Darko je postal rdeč, planil je kvišku, pogledal okrog sebe in ogorče-110 odgovoril: »Tovariš učitelj, jaz ga nisem.« Učitelju se je stemnilo pred očmi, da je moral iz tesnega zatohlega razreda takoj na zrak. Ko si je nekoliko opomogel in se je vračal v razred, ^a je srečal ravnatelj šole. »Bled si kot stena, kolega. Ti je slabo, kolega?« »Kako mi ne bi bilo! Doživel sem nekaj zelo hudega. Darka Počepnika v osmem razredu sem vprašal, če ve, kdo je napisal Sonetni venec, pa mi je to nesramno budalo reklo, da ga on ni napisal. To presega vse meje, kolega ravnatelj!« »Na tvojem mestu, kolega, bi bil jaz nekoliko previdnejši in ga ne bi Preveč trdo prijemal. Morda ga pa zares ni on napisal.« Učitelj France se je prijel za steno in odtaval nazaj v razred. Darka Pa ni niti okregal, kaj šele, da bi mu dal slabšo oceno iz slovenščine. Zvečer je ravnatelj sedel v gostilni, kjer sta s policijskim načelnikom z01ila vsak svoj brizganec. Ravnatelj je bil redkobeseden, da ga je načelnik nekaj časa opazoval, potem pa rekel: »Nekaj te tišči, tovariš ravnatelj? Je doma kaj narobe? Sta se spore-kla z ženo?« »Kaj še! Nekaj veliko hujšega je. Neki brezobraznež, neki huligan ali kako naj mu rečem, je bil tako predrzen in je napisal Sonetni venec. Pomisli, tovariš načelnik!« Načelnik se je stegnil prek mize in pogledal naokrog, potem pa šepete vprašal: »Ali koga sumite? Veš kaj bolj podrobnega o krivcu?« »Ne, nič gotovega. Učitelj France je sicer mislil, da je krivec njegov Učenec iz osmega razreda, toda vse kaže, da se je uštel, kakor že večkrat, 0 )e kaj spraševal.« »V redu, tovariš ravnatelj. Ne bodi v skrbeh! Odslej je stvar v naših, Se reče mojih rokah. Ti samo čakaj.« Naslednji večer sta zopet sedla k isti mizi in še preden sta naročila Sv°) brizganec, je načelnik ves sijoč od uspeha rekel: 93 »Imamo ga.« »Koga imate?« »Koga. No tistega, ki je napisal Sonetni venec.« »In kdo je ta predrznež?« »Neki potepuh in pijanček. Saj veš, pač tak tip. Ponoči smo ga prijeli. Seveda je od začetka vse tajil, da ni in; ni, da se zn,a komaj podpisati in tako naprej, ko pa smo ga začeli prijemati malo bolj trdo, pa je takoj priznal, da je on napisal Sonetni venec.« XXX Mati je privedla malega dečka k rabinu. Ta je bistrega dečka pogledal in mu rekel: »Mali, dam ti zlatnik, če mi poveš, kje prebiva Bog.« Mali nekoliko pomisli in pravi: »Jaz vam dam dva zlatnika, če mi poveste, kje Bog ne prebiva.« XXX TINEK IN TUNEK NA NOGOMETNI TEKMI (Sodobna šala) Tinek in Tunek sedita na trdi deski ob nogometnem igrišču in se nadvse dobro zabavata. Kričita, navijata, pa zopet mimo obsedita in čakata, kdaj bodo drugi planili s sedežev, da bosta planila tudi onadva in vpila; kakor vpijejo drugi. Ko ob neki priliki manjšina zopet plane s sedežev in zavpije GOOOOL!! se zažene kvišku tudi Tunek in prevpije vse druge: Goool, goool, goool! Potem g,a pa nekdo tako lopne s pestjo po glavi, da se sesede kakor prazna vreča. Nekaj časa se niti ne gane, potem pa pravi Tineku: »Ti, zakaj pa me je nekdo tako treščil?« »Zakaj, ker je bil gol!« »Zato sem pa tudi vpil. Toda zakaj me je ta bedak treščil?« »Seveda je bil gol, toda nismo ga mi dali, ampak smo ga dobili. Ti p® vpiješ, kakor da smo zadeli na tomboli glavni dobitek.« »Doslej je bilo vedno tako, da je bolje dobiti kakor dati. Je zdaj drugače?« »Ah Tunek, Tunek. Glavo maš, pameti pa prav malo.« Ker je imel malo pameti, Tunek na to ni vedel kaj reči. Sedel je in gledal, čez nekaj časa pa ni več zdržal: »Ti, Tinek, kaj pa ti naši dečki pravzaprav delajo tam na igrišču?" »Kako, kaj delajo? Saj vendar vidiš. Igrajo nogomet.« »To vem, saj sem zato prišel semkaj. Toda rad bi vedel, kaj pravzaprav delajo? Me razumeš? Kaj hočejo? Glej, vsi letajo za žogo, tako da jim jeziki do pasu iz ust visijo kakor našemu Hektorju, ko po dvorišču lovi sosedovo kokoš. Iz tega sklepam, da bi vsi radi prišli do žoge. Radi bi imeli žogo?* »Seveda, v tem je igra, ker hočejo dobiti žogo.« »Ti, Tinek, pa ne bi bilo manj truda, če bi malo bolj štedili in bi si žogo kupili v trgovini, če bi jo tako radi imeli.« »Saj pravim, da nimaš pameti. Saj pa ne letajo zato za žogo, ker bi j° radi v rokah nosili.« 94 »Zakaj pa?« »No zakaj, da bi jo dobili na nogo, ne?« »Vidiš, prav tega ne razumem. Po eni strani bi radi imeli žogo, to se vidi že iz tega, da tako neumno tekajo za njo, na drugi strani pa se zopet zdi, da žoge ne marajo. Samo poglej, kako jo vsak, ki ji pride blizu, tako brcne od sebe, kakor najbolj ničvredno stvar. Zato mi zdaj povej kratko jasno: ali ti naši dečki hočejo žogo ali je nočejo? Če jo hočejo, zakaj pa )° potem brcajo od sebe proč? Če pa je nočejo, zakaj pa potem dve uri tekajo zanjo, kakor da je ne vem kaj? Ha?« »Moj Bog,« je rekel Tinek »ali je še kje kak večji bedak na svetu, kakor si ti, Tunek?« »Ne vem, jaz ga nisem srečal. Morda pa le. Glej, jaz znam vsaj spraše-^ti, če že ne vem odgovarjati, ti pa niti spraševati ne znaš. Mogoče si pa ti tisti ta večji bedak?« VLV Po zemlji domači ali od Mure do skrajnih mej Goričkega bi mogli nasloviti naše letošnje ehodnevno popotovanje, katerega namen je bilo tako spoznavanje novega, Kot oživljanje poznanja in doživetja starega — po desetletjih ali mnogih tetih. Kdo pozna pri nas Petiščvsko jezero z redkimi rastlinami, o čemer beremo v Matjaža Puca knjižici o naravnih lepotah na Slovenskem? Iskali Nagrobnik Jožefa Klekla st. v Soboti 95 smo ga ob strugi Mure in mrtvic (njenih mrtvih rokavih), dokler ga nismo našli. Peljali smo se skoz tri Bistrice, ki so nekaj posebnega pri nas, saj imamo Bistrico kot vas in potok na Slovaškem (Madžari so jo spremenili v Beszterce!) in na Romunskem in še kje. Ko smo si ogledali v gozdnem zavetju leseno hišo, ki si jo po starem (samo z lesenimi klini spojena brv-na!) gradi mlad borec za življenje naše Mure in pokrajine ob njej, smo se podali čez Muro in se skoz Križevce peljali proti Bučkovcem, v katerih smo prepoznali nekdanjo Malo Nedeljo! Tako se menda nikjer v Evropi niso po zadnji vojni osmešili kot v Sloveniji, kjer so nasilni in neuki ljudje preimenovah premnoge kraje, ki so stoletja nosili svoja zgodovinsko utemeljena imena! Nedela je naglašena na prvem zlogu, da se (kot Sobota!) razlikuje od občnega imena nedelja, dneva v tednu. Tako se imenujejo kraji, v katerih je cerkev posvečena sv. Trojici, ki jo slavimo posebej v nedeljo... K obisku Male Nedelje nas je nagnila vest, da so prejšnjo nedeljo tu »obnovili« nagrobnik Antona Krempla, o katerem so pisale lanske Stopinje in ki je tu župnikova! ter umrl. Toda bili smo razočarani, da nismo našli obnovljenega prvotnega nagrobnika — mogoče je res po slovenski nemar-nosti že docela propadel? — marveč pusto sodobno ploščo, kakršne mrgolijo dandanes na naših pokopališčih, če so že hoteli postaviti nov spomenik, bi bili morali naprositi kakega arhitekta, da bi narisal skico za nekaj spodobnega za velikega zgodovinarja, ki ima sicer star spomenik na trgu ob cerkvi. Spomnili pa smo se ob pogledu na nagrobnik z imenom Murko-vič, da se je v tem kraju rodil Janez Murkovič, ki je zelo uspešno deloval kot učitelj v Beltincih, ustanovil v fari godbe (od njih deluje še Kociprova), Cerkev na Cankovi 96 Priredil abecednik v slovenskem črkopisu (1872) in vcepljal slovensko za-Vest svojim učencem. drugih b°do izda Mudilo se nam je skoz Radence, kjer smo si ogledali novo cerkev, ki 1° še zidajo, pa staro zdravilišče s parkom, kamor so se hodili zdravit nekdaj redki naši predniki. Slatino pa smo pili petanjsko! Toda hitimo nazaj cez Muro, skoz slavno Krajno, ki nam je dala pred skoraj tristo leti prvega Prekmurskega pisatelja, Franca Temlina, pred stodesetimi leti pa dva Jo-Zefa Klekla, ki sta skoraj pol stoletja v slovenskem tisku naše krajine Poučevala, vzgajala in budila slovensko zavest. — In prišli smo na Cankovo, Ki )e bila glavni cilj današnjega romanja. Počastili smo spomin tu pred sto .ti rojenega pesnika, jezikoslovca, narodoslovca in kulturnega organizator-la v Sombotelu — dr. Avgusta Pavla. V lanskih Stopinjah smo o njem več spregovorili in objavili nekaj prevodov njegovih madžarskih pesmi. Za stoletnico, ki jo bodo na Madžarskem slavili z izdajo njegovih prevodov del, z znanstvenim sestankom o njegovem delu — pri nas ne __________i niti skromne knjižice prevodov njegovih pesmi, niti kakega orugega njegovega izvirnega dela, niti kake razprave o njem. Obiskali smo župnišče, ki so ga pravkar obnovili, v katerem je živel Štirideset let župnik Jožef Borovnjak (Ivanocyjev rojak iz Ivanovec, 1829 ao 1909), zelo slovenski čuteč narodnjak v tistih ogrskih časih, ki je do-Pisoval pred sto leti celo v ljubljanske liste, ki so ga obiskovali slovenski izobraženci (Božidar Raič, Anton Trstenjak st. in drugi) iz Ljubljane, Ce-Ovca in Maribora, ki je prirejal nove izdaje knjig Mikloša Kuzmiča... On dajal prve slovenske knjige v roke tudi Avgustu Pavlu in njegovi družni- Naš profesor ga je imel do konca v hvaležnem spominu. 97 Skromna cankovska cerkev je danes lepo obnovljena, saj krasi njeno svetišče freska slikarja Staneta Kregarja, nov je tudi oltar, nove svetilke. Na steni kora pa izviren križev pot, eno prvih del slikarja Štefana Hauka iz Sodišinec. Potovanje od Cankove (ki jo danes nekateri po krivici postavljajo na Goričko!) proti Pertoči nas vodi ob prijetnem pogledu na gričevje z njivami, travniki in gozdovi. Od glavne ceste se je treba nekoliko dvigniti v hrib, da pridemo v vas in peš se povzpnemo mimo pokopališča do cerkve, ki so jo v zadnjih treh desetletjih temeljito prenovili in povečali, tako da Dom Avgusta Pavla v Sombotelu s spominsko ploščo iz leta 1956 učinkuje sodobno in ugodno. Namesto nekdanjih tesnih, zadehlih, mračni^ cerkvic imamo danes povsod svetle, prostorne in s sodobnimi umetniški#11 predmeti okrašene božje hiše. To najmočneje doživimo, če v enem dnevu ali kar v pol dneva obiščemo vrsto naših cerkva. Od Pertoče ali Jelene (cerkev sv. Helene), kakor jo je ljudstvo od nekdaj imenovalo, je blizu do Sv. Jurija pri Rogašovcih, kjer na vidne#1 robu kraja stoji cerkev, katere stari gotski del je ohranjen in združen 2 novo stavbo, ki je danes stara že okoli šestdeset let. Po tem, da je načrt6 zanjo naredil graški arhitekt, se razlikuje od drugih novejših prekm## skih cerkva, ki so jih načrtovali domači ljudje. Toda tudi v jurjanski cerkvl je zamislil lestenec arh. Ivan Pengov. Plečnikov učenec. V župnišču, kjer je zlatomašnik Gabor dočakal štirideset let bivanja in delovanja, se sp°' minjamo njegovih prednikov. Na ohranjeni stari fotografiji vidimo nekd»' 98 Župnik J. čarič in kaplan Ivan Baša pri Sv. Juriju 1901 — 1902 j )ega župnika Jožefa Čariča in ob njem kaplana Ivana Bašo, ki je tu de-val na začetku stoletja in so ga 1902 zaradi sodelovanja z dr. Ivano-ter slovenskega poučevanja verouka premestili med gradiščanske Nemce. Prihodnji cilj je Kuzma, staro Ktizdoblanje, kjer se v cerkvi spomi-Ja010 projektantke Majde Nefimove in slikarja Lojzeta Perka, ki je cer-okrasil. In že hitimo v spominih na Mikloša Kuzmiča proti Gradu, j., dan ji Gornji Lendavi, kjer si ogledamo vpis krsta našega prvega ka-cev pisatelja v krstni matici. Posebej pa nas privlači lepa gotska kev, kjer si osvežimo poznanstvo s Plečnikovim stropom (glej v članku Bite čnikovih delih), ki je nekaj posebnega n,a Slovenskem; veselimo se let 6nčevega oltarja in Kregarjeve slike. Obžalujemo pa, da so že v prvem h madžarske zasedbe 1941 odpeljali v Budimpešto trojni relief krilnega Var a’ ^ar se nam dozdeva prava tatvina. Po vojski so si sicer prizadeli 11 da bi umetnino vrnili, toda leto 1948 je to preprečilo, pozneje pa naši 0 bili dovolj odločni, da bi dosegli njeno vrnitev. »v Razpadajočega gradu »pri Gradu« (gluhi kar naprej pišejo in govorijo: v ^radu« (si niti nismo šli ogledat, saj je zelo žalosten dokaz naše ne-črnosti. Raje se razgledujemo po lepi gorički pokrajini in mislimo na a)e, ki jih od daleč vidimo ali le slutimo in ki jih želimo še kdaj obiskati. 99 Ivan Camplin Nisem imel časa? Dobro se spominjam. Bilo je zvečer in ves nebogljen sem ždel v svoji sobi v rojstni vasi. Preživljal sem večmesečni bolezenski dopust, po več letih ječe v Budimpešti. Kdor je bil v ječi med vojno, ko so Nemci še napredovali v Rusiji, mi bo rad verjel, da sem dopust nujno potreboval. Saj smo dobesedno stradali in le dvakrat na teden so testenine iz najslabše moke vsaj za silo napolnile naše želodce. Večerje nismo dobili, šele ko sva s sotrpinom Miškom postala jetniška knjižničarja, tedaj sva dobivala tudi večerjo. Boljši del jetniške hrane so pospravili kuharji. Hrana sama bi bila dovolj izdatna, če brezvestni kuharji — jetniki ne bi dobršen del masti’ določene za našo hrano, pod ceno prodajali jetniškim paznikom, ti pa z dobičkom na »črni borzi«. Tako sem torej zares oslabljen preživljal zasluženi dopust. Tisti večer so me nenadoma prišli prosit, naj grem sprevidet bolnika-Seveda sem jih v smislu cerkvenih predpisov napotil k domačemu župniku, ki je stanoval v naši vasi. Župnik jih je ponovno poslal k meni. Ko sem potem šel k bolnici, je bilo prepozno: čez mero debelo starejšo ženo je za' dela kap. Le pogojno maziljenje sem ji lahko podelil. Vest mi ni dala miru: drugo jutro sem za pokoj njene duše opravil sv. mašo in trdno sklenil, da bom k bolniku šel takoj, ko me bodo klicali, četudi bo ženska, za katero bojda lahko nekoliko odlašaš. Glede telesno zdravih grešnikov dozdaj nisem imel posebnih sklepom Redno sem jih spovedoval ob določenih časih, pred mašo, po maši z manjš0 gorečnostjo, in kadar je bilo oznanjeno spovedovanje. Izven tega časa me niti niso prosili za spoved. Vsaj ne morem se spomniti takega slučaja. 1° vendar!? Možak je bil nekdaj zaupnik klerikalne stranke. Tako vneto je delal za »našo stranko«, da so mu dali priimek »kleklbšči«. Na ta pridevek j® bil zelo ponosen. Po vojni se je mož zelo spremenil. Organiziral je posebno skupino, Id je — kradla. Ne bi rekel, da je to delal iz posebne dobičkaželjnosti. Morda je bil to zanj le nov način uveljavljanja. Seveda se mu je končno pon®' srečilo in prišel je v zasluženo ječo. Zaradi starosti in bolehnosti so ga pr®d potekom kazni izpustili. Zdaj je bil bolj umirjen, le od konja se ni mogeJ ločiti. Rad je vozaril, čeprav ni bilo nujno potrebno in ga je nepreračuU' Ijivi konj nekajkrat vrgel z voza. Tisti večer je peljal moko iz mlina v oddaljeni vasi. Bilo je mraču0 in deževno vreme. Ko je bil že blizu domače vasi, je privozil naproti kol®' sar, ki je na kratki razdalji pred vozom prižgal žepno svetilko. Mord9 je istočasno tudi zajec prečkal cesto in je iz bližnjega grma prhutnila pr®' plašena ptica. Zgodilo se je tisto usodno: konj je nenadoma zavozil v jare^’ voz se je prevrnil in mož je obležal v jarku z zlomljenim tilnikom. Njeg°' ve zadnje besede so bile: »Hi, ho!« Tako je izjavil prej omenjeni kolesar- Hčerka pokojnega mi je prišla naznanit to žalostno smrt. »Kdaj pa je bil oče zadnjič pri spovedi?« »Pred poroko!« 100 »Pa ga niste skušali nagovoriti, naj gre k spovedi, ko se je vrnil iz ječe?« »O, pač! Ravno pri vas se je hotel spovedati, pa ste mu rekli, da nimate časa.« Pretreslo me je. Res se ne spominjam, da bi me ta posebnež kdaj prosil Za spoved. Morda se je ženi in hčerki zlagal, da bi ga pustili pri miru. Valter Dermota Vonj po muškatu Dušno pastirstvo ima mnogokaj skupnega z vinogradništvom. Ne pravi 2aman Gospod Jezus Kristus: »Moj oče je vinogradnik«. Duhovni svetnik Franc Štuhec, župnik pri Sv. Juriju ob Ščavnici, je dušni pastir in vinogradnik. Lahko bi rekli, da je bil dušni pastir kot 'Ppogradnik ali je skušal duše pasti z nauki, ki mu jih je dajalo vinograd-Pištvo. Gre za neke vrste duhovni vonj in duhovni okus. Ne, kar se z očmi V1^i ali z ušesi sliši, je važno, pač pa je pomembno tisto, kar smo mogli z ^osom zavohati in z jezikom okusiti. .. Seveda se duhovno vonjanje in duhovno okušanje podaljšuje v živ-'6^je vere, kjer dušni pastir zna razlikovati duhove in ločiti tisto, kar je rščansko, od tistega, kar samo nosi videz krščanstva ali je celo potvara krščanstva. Toliko o Francu Štuhecu, župniku pri Sv. Juriju ob Ščavnici, kot duhov-nein vodji in prepoznavalcu duhov. Sedaj pa o njegovem vonju ali nosu v službi vinogradništva. T Sredi visoke pomladi, ko se pomlad nagiba v poletje, cvete vinska trta. 0 je nekaj posebnega. Zlasti če pomislimo na Rožički vrh, kjer je jurjevska ?uPuija imela enega izmed svojih vinogradov. Rožički vrh je naselje v hri °vitem svetu. Ne bom ga imenoval vas, ker mu manjka povezanost pre-^alcev v skupnost. Če vzamemo na primer Biserjane, so Biserjanci med 6°oj tesno povezani in so ponosni, da so doma v Biserjanah. Pri Rožičkem । je to drugače. Ne moreš reči, jaz sem »rožičkivrhčan«, ne zato, ker o beseda nerodna, temveč zato, ker takih ljudi, ki bi se čutili kot vaščani Ovezani med seboj, ni. Rožički vrh ima na najbolj prisojnih legah vinograde. Ker dajejo ustrez-a zemlja, dobra lega, zlasti pa še toplo sonce pogoje za rast vinske trte, ® W trije dejavniki združeni na istem kraju. Rožički vrh ima najboljše . pograde v Jurjevški župniji, posebno še zaradi toplega sonca in močnih užnih vetrov. Ti nekako vinsko trto medtem, ko jo grejejo, tudi božajo n Prav to božanje ustvarja v času, ko cvete vinska trta, pravo simfonijo v°Pjav. , Vsak dober vernik dobro pozna vonjave. Najbolj značilen je vonj po .adilu iz slovesne službe v cerkvi. Tudi vrtnice, vijolice* in nageljni ter glog 6utijo vsak na svoj način. Meseca maja, ko so okrašene Marijine slike P razkošno postavljen majniški oltar, dobro izurjen nos takoj ugotovi, ali *sti dan šmarnice, vrtnice ali glog krasijo Marijino podobo. Če je cvetja Pogo in je različne vrste, te v božjem hramu sprejme cela sinfonija du 101 hov. Kdor ima smisel za to, gre v cerkev v majniku ne samo zaradi lepo okrašenih slik, temveč tudi zaradi preobilice vonjav, ki so zlasti pomešane z vonjem po kadilu pravi nebeški užitek. Župnik Štuhec je kot rojen vinogradnik imel smisel za vonjave. Vendar ne toliko za vonj cvetlic in kadila, temveč za vonj vinske trte v cvetenju. To je nekaj posebnega. Kakor ima vsaka vrsta grozdja svoj okus vina, tako ima vsaka vrsta vinske trte svoj vonj ko cvete. Cvetlice z značilnimi vonji imajo tudi izr,azito oblikovane cvetove in so odete v žive barve. Vonj po vrtnici ti prikliče rdečo, belo, rumeno in rožnato barvo. Prav tako je značilna oblika nageljna v vsej razkošnosti barv. Lilije imajo naravnost vsiljiv vonj, ki hoče nekako zakriti samo belo barvo in izraziti svoj pomen. Pri vinski trti je to drugače. Zdi se, kot da bi se vinska trta zavedala, da je njen glavni doprinos grozd ah sadež s sladkim in bogatim okusom, ki ga lepo cveteče cvetlice nikdar ne morejo spraviti skupaj. Zato ne polaga toliko važnosti na cvet. Ta je zares skromen, da ne rečemo neznaten. Toda zato pride mnogo bolj do izraza vonj. V času cvetenja vinske trte v Rožičkem vrhu je župnik Štuhec hodil vsak dan na ogled. Rekel je sicer, da ima različne opravke, bodisi da j® obiskoval bolnike, ali moral urediti pri kakem obrtniku, kako delo v cerkvi’ ali se pogovoriti s sodelavci o kakem dušnopastirskem načrtu. Toda resnica je bila vendar čisto nekaj drugega: župnik Štuhec je hodil v Rožički vrh zato, da je duhal vonjave vinske trte, ki je cvetela v visoki pomladi. Pri tem opravilu moraš najprej določiti smer vetra. Rekli smo že, da v Rožičkem vrhu pihajo južni vetrovi. To je zopet nekaj posebnega. En® je, da ti vonj ranine prinese jug ali sever, vzhodnik ali zahodnik ali če vsi drug čez drugega pihajo sem in tja. Duh po ranini, ki ga prinaša jug, j® mehek in te nekako gladi po obrazu. Duh po ranini iz roke severa je §® vedno prijeten, toda nekam čudno te navda z občutjem hlada. Če prineseta sporočilo o ranini vzhodnik, je to podobno, kot bi videl obenem sinje nebo, če je pa zahodnik, pa se ti zdi, da je nebo rdeče. Tudi rizling, poščip in silvanec imajo svoje vonjave. Ne sicer tako značilne kot ranina, vendar vsak na svoj način izpričuje bogastvo, ki g9 bo prinesel v jesen vinogradniku. Toda čisto nekaj posebnega je muškat. Ne bi mogel reči, ali je župnik Štuhec v Rožičkem vrhu imel toliko muškata zato, ker mu je ugajalo nje' govo vino ali zato, ker mu je prijal vonj, ko je cvetel v visoki pomladi-Muškat, pa naj bo začimba ali cvet vinske trte, je nekaj posebnega. Če g9 hočeš doživeti v vsej polnosti, se moraš podati v vinograd kake pol ur® potem, ko je vzšlo sonce ali nekako uro pred sončnim zatonom. Ta vmesn1 čas med počitkom in delovnim obdobjem daje muškatu dvojno razpoloženj®-zjutraj hoče opozoriti nase, tako čebele kakor druge žuželke, pa tudi ljudi’ da je pač tudi on tukaj, zvečer pa se vsem zahvaliti za lep dan in obil®11 obisk malih prijateljev, ki so ga oplodili s cvetnim prahom. Od tega je nam' reč odvisen plod v jeseni. Tudi sončna svetloba je pri tem važna in im9 svoj pomen, verjetno zaradi smeri sončnih žarkov, ki urejajo delovanj® vonja. Vsekakor si je treba izbrati tisto mesto med grabami, ki nekak® usmerja enovit tok zraka od muškatove trte do obiskovalca. Vse to je žuP nik dobro poznal. In kakor gobarji dobro vedo, na katerem mestu v gozd 102 rastejo jurčki, tako je tudi on dobro vedel, kje je mogoče na najbolj učinkovit način vohati muškatno trto. Župnik Štuhec je dobro poznal razna mesta v vinogradu v Rožičkem Vrhu: kje je mogoče najbolje vohati muškat, kje rizling, kje silvanec in kje traminec. Vedel je tudi za mesta, kjer je lahko kombiniral silvanec s tramincem ali rizling s poščipom, ali kje je lahko v eni sapi dojel mešanico Vseh teh žlahtnih vonjav. Kako bogat je Bog in kako bogati smo mi, če znamo božje bogastvo razbrati iz njegovega stvarstva! V tem primeru vonje vinske trte, ki poleg v°njav cvetja in poljske trave napolnjuje naše ozračje, pa se vsega tega t0 redki zavedajo. Župnik Štuhec je imel smisel za vse to bogastvo, zato je bil tudi bogat, ne z denarjem, temveč z življenjskimi občutki in izkušnjami. Kar je doživljal na vinski trti, cvetlicah in poljski travi, vse to je »vo-nal« tudi v razlikovanju svojih vernikov. Vsak krščanski vernik raste v svo-)e božje bogastvo in vsak dehti na svoj način. Treba je samo znati duhov-110 vohati. ^van Zver Pojoči odmevi Dan se je že nagibal k zatonu, ko nas je domovina sprejela v svoj topli °bjem. Sanje so se naenkrat dotaknile neba in nepopisna sreča je napolnila JJaša srca. S poljubom smo se ji zahvalili za njen materinski sprejem in ili veseli, da bomo zopet lahko za nekaj časa uživali toplo sonce in sveži ^rak domovine. Saj bi v takih trenutkih sreče človek najraje ustavil kolesje asa, cel svet objel in svojo srečo z vsemi delil. Navda te občutek, da si se Naenkrat znašel na sončni livadi na katero je Stvarnik širokosrčno razsipal Sv°)e najlepše dari. In sama od sebe ti privre hvalnica iz srca: Bodi pozdravljena, domovina, mati naša. Prihajamo k tebi, da te znova Potrdimo v veri in v upanju in tudi v naši ljubezni, ker vemo, da nas boš ^^ova materinsko stisnila na svoje ljubeče srce. Nobeno obilje na tujem ne odtehta tvoje ljubezni in še tako velika razdalja je zmeraj le prijetna r°marska pot. Ob tej uri naše radosti, te prosimo, mati, odpri svoje srce u^i onim od tvojih otrok, ki so razkropljeni širom sveta in se še vedno $ Ponosom nazivajo tvoja deca, pa se tujina bogati z bistrino njihovih glav. P°veži nas vse, brate in sestre, v dobrotno strpnost in prijateljsko sožitje, Ca rane z davnine ne bodo več krvavele. Da bo mladi rod imel uprt svoj Pogled le k svetlim obzorjem in postal soustvarjalec tvojih še lepših dni. še bi se ob tem obilju sreče, s katero nas je dobra mati ob sprejemu ^gradila, nežila naša srca, pa se je naenkrat začela odpirati pred nami ®lrna panonska ravan v vsej svoji lepoti in rodnosti. Pšenica je dozorevala, krompir in koruza sta družno kljubovala žgočemu žaru zahajajočega sonca, ^aku pa se tudi še ni mudilo k odcvetu. , Sobota, Beltinci, Odranci, Gomilice, Nedelica, je motor truden odbren-Kaval poslednje kilometre in se ustavil pred domom, koder je pred davnimi, davnimi leti tekla moja zibelka. Ves je bil v cvetju ta novi lepi dom, kot 103 da bi se pripravil za svatovski dan. Okitile so ga pridne roke, ljubeča srca pa so ga na stežaj odprla. Radost je znova napolnila naša srca, da so nam naenkrat začele zmanjkovati besede. Toplina molka jih je nadomestila. O, ti blaženi večer, kot da bi biseri začeli kapljati iz naših trudnih oči, kot da bi se v srcih začele oglašati strune. In temu ganljivemu pirovanju ni hotelu biti konca. Noč je bila jasna, spokojna in zvezde so nas spremile k počitku. Prilegel se nam je po tako dolgi poti, čeprav je v srcih gorel še plamen. Tam izza lendavskih goric se je že dvigalo sonce in obetalo lep sončen dan, ko nas je zdramil zvon iz vaških lin. Pohitel je z jutranjim pozdravom, ker se je začel nov delovni dan. Številni tovornjaki, traktorji in avtomobili so se naenkrat pojavili na cesti. Kot da bi se jih lotevala tekmovalna strast, so začeli drug drugega prehitevati in si mimogrede še kakšno vrgli v pozdrav. Vsak je bil že vprežen v svoj delovni program in je z vnemo hitel svojemu cilju naproti. Prevzel me je ta smeli utrip novega časa. Tovornjaki, traktorji, avtomobili, mlatilnice. Pa se mi je naenkrat prikradla v glavo nagajiva misel-Spomnil sem se naše tulpe in liske, ki sta nam nekoč mukoma prevažali našo revščino po prašnih vaških kolnikih. Kaj bi zdaj počeli, siroti, na tej gosposki asfaltirani cesti. Čudovito. In kako bi ob vsem tem bogastvu moglo v mojem srcu biti kaj drugega kot ljubezen, ena, edina, brezkrajna. Da, tam čez Muro bo zmeraj moj topel pristan, tja se bom vračal do konca svojih dni. V ta moj mali svet med svetovi. V urah tegob je svetilnik, je sonce nad oblaki. Od tod tudi vsi moji napori, ki sem si jih naložil z delom za pokojnine naših dedekov in mamic, ki so pred vojno garali po francoskih farmah. Mnogi se mi v ganljivih besedah zahvaljujejo za mojo p°' moč. Eden mi piše, da so zdaj kupili traktor, drugi mi pošlje sliko obnovljene hiše s cvetjem na oknih, tretji pa mi razlaga načrte kam bo vložil milijone. V prijetno zadoščenje mi je, da sem tudi jaz nekaj pripomogel k lepšim dnem teh mojih dobrih ljudi. Dobra mamica tam izpod Srebrnega brega pa mi je poslala ganljivo pismo, ki ga vedno znova prebiram, zlasti še v poznih nočnih urah, ko m1 že trudna glava omaguje pod težo dela. Tako je brenkala na svoje srčne strune: »Dragi lubleni gospod! Nemam rejči s šterimi bi se vam mogla pri' memo zahvaliti za vašo dobroto in pomoč. Jezerokrat naj vam dobri Bog povrne vaše triide štere ste imeli z menov. In je še nadaljevala. Dajem vad na znanje, da sem pred par dnevi dobila pokojnino iz Francije. Solze so m1 privrele v oči, ko mi je poštar sporočil veselo novico. Mamica, milijoni so prišli, je kriknil že s ceste. Nisem mogla verjeti, da je to o čemer ste m6 tudi vi že prej obvestili sedaj resnica. Saj smo nekoč ob milijonih mislili 1® na grofa, sedaj sem pa tudi jaz, sirota, po vaši zaslugi postala milijonarka-Deci sem nekaj razdelila, nekaj bom pa šparala za maše. Za sproti bo pa itak vsake tri mesece prišlo. Priznati vam moram, dragi gospod, da seP1 sedaj znova dobila voljo in veselje do življenja, čeprav se mi dnevi že izte; kajo. Naj vam samo to povem, da mi je bilo prejšnjo nedeljo, ko je bilo Prl nas proščenje, milo pri srcu, ker sem lahko »našoj maloj dečici« kupHa »šifrce pa ešče nikše mašineke« za katere so me jokaje prosili. Malo seiP se upirala za tiste njihove »mašineke«, potem sem jim pa le kupila. Jezu? 104 ^ragi, kako bi mogla tudi odreči teh nekaj malenkosti, toj miloj dečici, ko Pa tako lepo Boga molijo in me tudi ubogajo. Gospod, pa mi ne zamerite, da vam vse to pišem, še nikoli nisem bila pako srečna kot sem sedaj. Pa vem, da me boste razumeli, ker ste naš rojak. če vas ne bi bilo, bi sirota v revščini umrla. Tako si pa sedaj na stare ani lahko privoščim tudi beli kruh. Saj smo vsepovsod poskusili, pa se ni Premaknilo z mrtve točke. Potem so me pa naš gospod k vam napotili. In V1 ste me tako lepo potolažili, da naj ne obupam, da je nad oblaki vedno sončno nebo in da bo morebiti tudi za mene še prišparani kak topel žarek, sedaj mi pridejo solze v oči, ko se spomnim na vaše tolažilne besede, uvala vam, tisočkrat hvala. Sonce je res poslalo topel žarek. Še nekaj vam moram sporočiti. Tudi Irma mi je rekla, da je včeraj Pobila prvi tromesečni obrok in se veseli srečanja z vami. Klaro pa je Zavarovalni zavod obvestil, da je postopek pri kraju in da bo v kratkem do-P^a Odločbo. Bila je srečna, ko je čitala v njihovem pismu vaše ime. Končala bom moje »siromaško« pisanje. Le to bi vam še rada na kraju hupala, da vam v nočeh brez spanja pripravljam pot za nebesa in da vas n'kdar, nikdar ne bom pozabila«. Tako so se končali njeni poslednji srčni izlivi. Zložil sem pismo in ga sPravil v predal svoje delovne mize. Nisem pozabil poslati bratskega podava in svoje zahvale tej blagi ženi, temu svetilniku in stebru naše nekdanje prekmurske skromnosti in dobrote. Pripravlja mi pot za nebesa, mi Pa koncu prišepetnila. Zlata duša. In vsakokrat, ko sredi noči prisluhnem ein njenim pojočim strunam, mi naenkrat zastane dih, ker besede se pno kot mostovi čez val noči do srca... Vračam se v razkošje našega počitniškega jutra doma. Prijelo me je, Pa bi videl kakšna je že debelina hrastov v Črešnjevicah, tam na koncu dolgih njiv, koder sem v mladosti često pasel krave. Že leta in leta vneto ^-slednjem njihovo rast. Pred davnimi leti sva jih z očetom skupaj zasadila, c® jih je prinesel z »gospockega«, ker jih je bilo tam na pretek. Po ozkem °sredku, ki je ločil dve njivi sem previdno stopical k cilju. Videl sem, da me desne in leve pozdravljajo skrbno obdelana polja in da se pred mano bo-. ®tno vzpenja proti nebu hrastov gozd. Nisem niti opazil škrjančka, ki me 16 spremljal in prepeval na ves glas. Postal sem za hip, da bi se napil vseh eb prelesti božjega stvarstva, ko zaslišim, da me nekdo kliče. Prišli so 6ha mamica, ki bi radi z menoj govorili. Načrt se mi je tako izjalovil, a uPam, da mi moji hrasti tega ne bodo šteli za zlo. Vrnil sem se, pa sem kar obstal sredi dvorišča. Nisem mogel verjeti ^v°jim očem. Naproti mi je že prihajala dobra mamica tam izpod Srebrnega brega. Objela me je in me poljubila kot sestra svojega brata. Tudi jaz sem 11 vrnil poljub in bila sva srečna. Počasi je začela odpirati svoje srce. Ko je zvedela, da sem doma, ni ^ogla več spati. Želela me je osebno spoznati in se mi se enkrat ustno zah-Valiti za mojo pomoč. Sin jo je pripeljal, ker je tudi on na dopustu. Prijateljsko smo kramljali in obujali spomine v senci domače brajde, ko mi je °bra žena na koncu zaupala, da jo še nekaj teži. Svojim nekdanjim delo-a)alcem tam v daljni Normandiji bi se tudi rada preko mene zahvalila za s®, kar so nekoč dobrega storili za njo. Ni-sicer;vedela, če. gospod in gospa, •105 kot jih je spoštljivo nazivala, še živita, spominja pa se, da sta imela dva otroka: Jerome-a in Marie-Claire, ki bi jih rada povabila na obisk. Tudi bi jim zelo rada poslala kakšno darilo, kak spominček, ah vsaj kilo medu, da se bodo malo posladkali. Bili so vedno pozorni do nje in je tudi z delom niso preobremenjevali. Molzla je krave in oskrbovala kuhinjo in hleve. Pozneje je tudi pospravljala njihove sobe in hodila po nakupih. V nedeljo pa je šla z njimi k maši. Poleg gospe je sedela v avtomobilu, pa ji je bilo vedno malo nerodno. Bog naj jih živi, je končala kar je imela na srcu- Kot da bi čital zgodbe iz Tisoč in ene noči. Eno izmed najlepših. Spočeto nekoč v strahu in negotovosti in kronano sedaj s srečo preskrbljenih dni. Sonce se je že približalo zenitu, ko smo se poslovili. Želel sem z njeno zgodbo ovekovečiti njen spomin. Spomin na blago ženo, prekmursko mamico, ki je od rane mladosti do svojih poznih dni dihala z zemljo, jo ljubila in ji služila. Doma in na tujem. Sedaj bi rada s srcem poravnala zadnje račune z vsemi, ki so bili kdaj dobri z no. Tudi z onimi izpred petdesetih let. Kilo medu bi jim rada poslala, da bi čutili kako hvaležno je ostalo njeno srce. Ostani zdrava, anima pia, z zlatimi črkami sem te vpisal v knjigo mojega življenja, ostala mi boš kažipot za preostanek mojih dni. Ob miši1 na te, bom vedno oživljal nepozabne spomine, ko sem pred leti s prijatelji kolovratil po prelepem Goričkem, bil pod tvojim Srebrnim bregom in pr1 Sv. Ani in s tužnim srcem zrl v izgubljeni porabski raj. Naj se ob tem prijateljskem srečanju in slovesu z eno od stoterih m®' mic, ki so se obrnile na mene za pomoč, konča niz mojih doživetij tam v mojem rodnem Prekmurju, čeprav ni vse zlato, kar se sveti, vendar sonce odtehta temo. Postave ni mogoče nadomestiti s še tako drznimi poskusi za njen izogib. So pa nadomestna sredstva, stranske poti, ki vodijo k istemu cilju. Treba se jih je le poslužiti, nekaj žrtvovati in ne le naivno čakati, da se zgodi čudež. Po strmi poti do zmage, ko niso bili dani pogoji za gladk® pot. A nikoli izgubiti upanja. Nad oblaki je vedno sončno nebo... Stanislav Koštric Krvavi utrinek Z drhtečo roko je vzela pismo iz nabiralnika in odhitela po stopnicah v majhno stanovanje v tretjem nadstropju. V njej je plala čudna skrivnost Razposajeni pomladni vetrovi so vršali na njenem dnu in cvetoča jablana s® je košato razraščala v višino lastne nedosegljivosti. Toda svežina majskih večerov je izhlapela sredi julijske vročine, ko je odprla njegovo pismo. Na navadnem pisemskem papirju je nekaj v naglici napisanih vrstic kot n®' pričakovano sporočilo butnilo v njo: »Andreja, ko boš brala te vrstice bom že delal na nekem gradbišč11 v Iraku!« Prebledela je. Pisemski papir ji je šelestel med prsti in se usul kot v jeseni porumenelo listje na preprogo. Zdaj ji je postalo jasno njegovo okl®' vanje in nasilnost hkrati. Že ko sta se prvič srečala, je čutila, da ji nek&J neopredeljenega prikriva. Tisti njegov smeh jo je vznemirjal. Na skrivaj P 106 lepil svoje poglede na njej. Nazadnje se je izgubil v preveliki zahtevi, ko bi rad v trenutku odstrl najskrivnejše temine sobivanja. Sredi tega njenega soočenja jo je zmotila mati. Zaskrbljeno jo je pogledala in se začudila: »Kaj je s teboj, Andreja?« S hladno kretnjo ji je hči izročila pismo in tiho ukazala: »Preberi!« Mati je v hipu preletela vrstice in olajšano pripomnila: »Vsaj mir boš imela pred njim!« Hči je nadaljevala: »Preveč je zahteval. V utrinku bi rad použil vso lepoto tihega zbliža-n)a. Gorel je v krvavi strasti, da bi nasilno posegel v mojo globino. Strah 1116 je bilo njegove zaprtosti na skupnih sprehodih ob reki, vendar me je Peka skrivnostna sila v njem krčevito privlačevala. To je dobro vedel, zato *ne je s svojim molkom spretno priklenil nase. V svoji veliki igri je čakal samo načrtovani konec, ko si vzame svoj delež in mi pusti nepričakovano sted. Toda v globokem zanosu se je krepko zmotil. V tistem majskem ve-čeru, ko je njegova pohotnost neukročeno vzkipela, sem se mu odločno Uprla. Divje razočaran se je umaknil. Ni me več hotel poznati, kakor da so bila najina skupna iskanja le prijetno ljubimkanje v preganjanju dolgočasja.« Andreja je utihnila, kot da je v krhkem olajšanju izpovedala vso pri-Krito bolečino. Ostro se je zagledala v mater in pričakovala njeno sodbo. Mati se ji je toplo nasmehnila. Pričela je mimo pripovedovati: naj kakor $čene. »O tvojem očetu, Andreja, sem ti že veliko povedala. V največji stiski 1116 je zapustil. Strahopetec! Bal se je odgovornosti. Kar je zmogel, je bil Podel nasvet, naj naredim splav. Tega seveda nisem hotela. Sama sem Prevzela breme neprevidne igre, ko sva kot mnogi zaljubljenci mislila, da Se svet vrti samo okoli naju in je pač vse dovoljeno. Tudi drugi najblažji mi okrenili hrbet. Starši se niso nikakor sprijaznili z domnevno sramoto, bi legla na domačo hišo. Lasten ponos in čast sta jim pomenila več pa njihova zapeljana hčerka. Pred vsemi sem bežala z usodo zapu-. mlade, nezakonske matere. Kljub nenehnemu ponižanju mi ni žal, ,a sem takrat vztrajala v svoji naravnanosti, ker sedaj jasno vidim, da Sl ti pogumnejša, kakor sem bila jaz v svojih pomladnih dnevih.« »Grem skuhat kavo!« je Andreja skoraj nasilno pretrgala materino Skrito izpoved. Mati je gledala za njo. Ni mogla prikriti rahlega občudovanja. Toliko-krat skrito trpljenje na dnu je utonilo v preteklosti, ker se je nekoč krhko Zlvotarjenje njenega otroka spremenilo v trdno zasidranost. Hči se je vrnila s skodelicama kave. Močno je zadišalo po bogati aromi omame. Vroč julijski popoldan je slonel v svežem pričakovanju in J1ma na lahno odstiral lepšo prihodnost. 107 Viljem Kovač Kako blizu je lahko smrt Mineval je že šestnajsti dan, kar so ga hudo poškodovanega pripeljali v bolnišnico in ga namestili v »šok sobo«. Njegovo zdravstveno stanje se je tam še poslabšalo, prešlo je že v kritično dobo. Še vedno je bil v globoki nezavesti. »Srce pa ima močno!« je zavzdihnil specialist Nikola in si obrisal znoj s čela. Počasi je izgubljal še zadnje upanje, da bo bolnik prebolel težko pljučnico. Pred dvema dnevoma so ga za kratek čas preselili v otroško sobo, da so lahko preuredili »šok sobo«. Komaj so ga zopet spravili na njegovo ležišče, že so s strahom ugotovili, da se mu zvišuje telesna temperatura. »Oh!« so zavzdihnile sestre. Dobro so vedele, da nocoj ne bo več miru. Nikola je takoj zavrtel telefon in poklical v lekarno. Naročil je nekaj steklenic 30 % alkohola in kose ledu. Sestram je naročil, naj si priskrbijo ventilatorje. Bolnika so že priključili na respirator, ko so opazili, da je njegovo dihanje vse redkejše. Pljuča so bila sicer razpeta, predihana, a slišni so bili posamezni vlažni hropci. Ni še umiral, a bali so se, da gre z njim že proti koncu. Toplomer je kazal že 40° C. V tem času se je pojavila tudi ohromelost desne roke in obeh nog. Še bolj jih je zazeblo. »Ali je to že začetek popolne ohromitve?« so se polglasno spraševali-Nikola je poklical v župnišče. »Tu župnišče,« se je slišalo z druge strani. »Si ti, Pišta? Jaz sem, Nikola. Kličem iz bolnišnice. Stanje kolega Vilija se je zelo poslabšalo. Če bo to noč preživel, ne bo nikoli umrl,« je skušal biti vsaj malo šaljiv. »Oh!« zastoka Pišta. Kakor da se mu je nekaj sesulo. Nekaj v njem samem. Kot da sam bojuje smrtni boj, agonijo. »Poskusili bomo vse, kar vemo, da bi ga rešili. Upajmo, da bo uspelo-Pokliči zjutraj!« je odvrnil in spustil slušalko. Župnik nima več moči, da bi sploh kaj mislil, še kaj hotel. Iz globokega dna duše se izvije malo že ne krik: Bog, reši ga! Pomagaj mu! Spomni se. Pokliče gostilno Pod gradom. Nekdo hitro dvigne slušalko in spregovori: »Tu gostilna Bežan. Želite?« Že po glasu spozna, da je pri telefonu Hullova gospa, botra Vilmoše-vega očeta. »Gospa, tu Recek. Dober večer,« pozdravi in nadaljuje. »Pravkar so mi iz bolnišnice sporočili, da je Vilmoševo zdravstveno stanje kritično i° je le malo možnosti, da ostane pri življenju.« »Moj Bog!« zastoka botra in onemi. »Botra! Moliva zanj, za njegovo dušo. Jaz bom dolgo. Naj se, če je to božja volja, reši tega trpljenja in se spočije pri njem. Naj mu bo milostljiv!" je še zavzdihnil in počasi odložil slušalko. Vsaj malo mu je odleglo. V sebi je goreče molil. Molil, kakor da prosi za lastnega sina. Šele sedaj je občutil-da mu je bil pravi prijatelj, že skorajda njegova kri in kost. 108 V pečarovski cerkvi se zbirajo ljudje. Praznik Lurške Matere je. Vedno )e bila navada, da so priredili procesijo s svečami okrog cerkve in peli Li-tanije Matere božje. »Le kaj se je zgodilo?« ugibajo ljudje, ko stopi pred oltar župnik, ves Potrt in žalosten. Napeto tišino razbije župnikov glas, ki za spoznanje podrhteva. »Zbrali smo se, da bi prosili Marijo, naj nam pomaga v naših vsakdanjih križih in težavah. Molil bomo tudi za Kovača, ki ga vsi dobro poznate. V bolnišnici je in bije smrtni boj,« je še jecljal. Vsi so zavzdihnili. Kako ga ne bi poznali. Velikokrat je bil v tej cerkvi, ih je imel ponovitev nove maše, tu je imel »toplo proško«. Župnik je začel peti: Gospod, usmili se! Vsi so enodušno ponovili za njim. Najbrž še nikoli niso iz vsega srca peli in molili, da bi bil Bog dober 2 njim, da bi mu vrnil zdravje, da bi zopet mogel priti med nje. Bil je zmeraj tako domač, tako njihov. O marsičem so se lahko z njim pogovorili. Vedno )e bil pripravljen pomagati. Vzdihovali so, kakor da umira pred njihovimi °čmi. V »šok sobi« se je začelo obsedno stanje. Vsi so se zbrali okrog njegove Postelje. Bil je gol. Na prsi so mu namestili nekakšno plenico in na njo naložili ledene kocke, ki so jih pripeljali iz lekarne. Zelo so se trudili, da bi ^nižali notranjo telesno temperaturo v normalno. Polivali so ga z 30 % alkoholom in ga hladili z ventilatorji. Dodajali so tudi litični koktejl. Z ohlajevanjem organizma so mukoma uspeli zmanjšati telesno temperaturo na 370 c. Vsi so bili potni. Znoj je curkoma lil z obrazov. Ura pa je tekla. Ne doigo in začelo se je svitati. Oddahnili so si. Vedeli so, da je najhujše že mhno. Kar razgovorili so se. Pozneje so v šali dejali, da so že rezali perutke angelom, ki so letali nad njim. Tako blizu smrti je bil. Zdanilo se je. Počasi so se razšli. Ostali so samo tisti, ki so bili v službi- Zazvonil je telefon. Evgen je dvignil slušalko in zaspano dejal: »Šok s°ha, želite!« »Tu Recek!« se oglasi po žici. »Oh! Zdravo!« se vzdrami Evgen. »Kako je z Vilijem?« takoj s strahom v glasu povpraša in pričakuje najhujše. »Še je živ,« ga razvedri Evgen. »Uspeli smo mu zbiti temperaturo Pod 38° C. Mislim, da je že zunaj smrtne nevarnosti,« ga še bolj pomiri. »Bogu hvala!« reče Pišta kar v telefonsko slušalko. »Bom čez dan Prišel pogledat.« »Kar pridi!« ga povabi Evgen. »Vsi bomo tukaj. Danes ne bomo šli domov, šele ko se bo stanje popolnoma normaliziralo, si l^ahko zares oddahnemo. Ajd, zdravo!« sklene Evgen razgovor in spusti slušalko. 109 Marko Gasilec Martin Na jesensko Križovo je bilo f Čerensovcaj fsigdar velko proščenje pa drugi den velko senje. Štacunarje, lectarje, cukrašje so se zbirali od ra-noga jutra i ništerni tudi počakali senje na drugi den, bližanji pa so šli po proščenji domo in prišli drugi den nazaj. Lectar s Čakovca je tržo šif-rice pa točo gvirc, sobočki Celec pa šifrice pa lejpa srca, štera so mela pri-keljeno glendalo, ocpodi pa napis: »Fsigdar tvoj« eli pa »Ne pozabi me«, eli šče pa kaj bole lubeznivoga. Deca so strejlala s štuplini i delali proščenjsko raspoloženje. Ceste so bile za te den lepo pometene. Cimpranim ižan so napravili lejpi žuti po-jas, stene pa namazali z vapnom. Tudi koprive po grabaj so bile pokošene pa jarki spucani. Prijeten diij je prepajao ves po pečenij vrtankaj-Razpoloženje je bilo svetešnje. Šterci so si podavali kvako za kvako, za njimi pa so se paščile ciganice. Plivanoš Čžčič so edno nedelo prle oznanoli, ka de prišestno nedelo velki svetek Križovo. Predgali bodo bedenički plivanoš Faflek, tak ka se svet malo strsne. Faflek so bili strašen predgar. Predgali so rejsan tak od svetoga križa pa od Boga odtujene mladine, od neprijatelov svetega križa i nazadnje od bojne. Meli so predgo tak lepo nabrano, ka je v istini šou škrap po rpti fsakšemi, što je poslušan. Oštarjašje so meli te den dosta dela pa tudi dosta šef ta. Nej samo f Čerensofcaj, liki fsakšoj vesi tan okoli so meli veselico. Največ je tržo židof Kobi polek cerkvi. Tudi med mešof in ostrof Faflekovov predgov je točo, samo igrali so nej. Po meši pa, kak je prvi stopo s cerkvi, je Kociprova banda vrezala tak, ka živoga Boga nebi več čiio. Negda so radi plesali sotiš, šamarjanko pa šimširit. F Trnji pri Lebreki je tudi bijla muzika. Igrali so Lebrek sami pa eden drugi mužikaš je kontrao. V žiškaj je nej bilo prave oštarije samo nekši pinteš. Meli so pa gasilci veselico pri čurči. Igrala je Vilmošova banda s Kavašon. Na Bistrici pri Saboji so tildi igrali. Na mejhe je vlekeo nekši Nečmurec s Šafarskoga. Igralo pa plesalo se je tak, ka so fsi pozabili na ostro Faflekovo predgo. Den je šou proti večeri. Botrina i druga rodbina so šli domo polagat. V ropčekaj so nesli makove pa kisilakove retaše tistin, ki so ostali doma. Tudi v oštarij aj i na veselici so že bili preči segreti. Dečki so bili vse pre-švicani, dekle pa rdeče i rosnate od plesanja. Fse se je pripravlalo g bitji. V žižkaj je bila čuti breka pa Birmanje. Gasilci so delali red, ka se ne bi zosmicali, kak je to bila stara navada eli pa bi čilo koga bujli. Dečke so mirili, njin dopovidavali, njin grozili pa je bilo fse zabad^af. Med najbole lagoje so se vmešali gasilci. Dva Tmjargara Matčk pa Bolti sta pobegnola fižo i zaklenola dveri. Okno pa je bilo odpreto. Eden od čerensofskij dečkof je skočo za njima. Mbo je v roki bikovnico. Ar j0 pa nej mogeo notri, je skočo pod oknon na coklin, se zgrabo za Štok, ka bi se skos okno notri potegne. F tiston megnjeni pa njemi je Matok zgrabo glavo pa jo težo na Štok, Bolti pa je zgrabo na peči valčk za rezance delati pa ga tak mlato po rpti, ka je Čerensofčar, gda njemi je Matčk pusto glavo, dol spadno kak prešvicana vniiča. 110 Druga banda, pet pijanij pa košavij dečkov, se je zasukala f klopkč. Nekšega Liplančara so dol vdarili. Njegov pajdaš, ki je stao dele fkrej, pa 16 moo seof britvo, je ednomi naraji potegno po napnjenoj ritosnici pa n)emi je cejlo ličnico po dugon gor vrezao. F to bando se je vmejšao tildi gasilec Martin, ka napravi red. Bio je bole maloga zrasa eli nageo pa koražen. Moo je dobro volo napraviti red. Fa je gor plačao. Eden od tej, ka so se mleli, pa tildi njega prevrgli, njemi ,e skočo na červč. Buo je Čerensofčar. Moo je leseno nogo pa njemi je Predro červč do krvajic. Nastanola je velka breka. Vilmoš je pijno na trpo-to znak za nesrečo, naj se gasilci friško zberejo. Fse je letelo fktiper, neštemi pa so odbejžali, ka ne bi bili kaj krivi, gasilci so skočili v »dvojne redove« Samo Martina nej bilo. Fsi so fčasi nej znali, ka se je zgodilo. Martin pa je brečao kak ranjeni tigriš. Spilakova Bara je skočila po Štivančovga dedeka, ka naj friško fprežejo ^bilo, ka do Martina pelali f špitao. Dedek so bčgali. Meli so koleslin “drnckaš«. Da ne bi bilo prekesno, so fukso malo prtisnoli, tak ka je več-*rat šla kalčp. Martin je brečao na koleslini. Mislo je, ka njemi droba vo stepejo. Bil6 je že kesno večer, gda so pridrncali f Soboto. Stari Zrim je že Prižigao karbitne lampaše i veso po sohaj. Fuksa se je toga tak strašila, a so jo dedek po Soboti mogli za vuzdo gnati, pa je li samo po zadnjij ^°gaj odila, pred špitalon pa je nazdrt šla. Vukof Kalman, ki je sprevdj,ao Martina i držao s piitrov vodo, ka njemi je na glavo cupkala, ka ne bi “bledlo, je zgrabo bič pa s poriščon dvakrat tak fčesno kobilo, ka so de-Qeki prišle skuze. Skoro bi rud potrli. Dobro znani doktor Škrilec f sobočkon špitiali je že ležao na kanapeji kadio. Sprijao ga je vertar Pišta bači i sestra Hildegarda, ki je doktori v r°ke davala šker, gda je koga gor rezao. Najprle so se vsi trije čemerili. ^a so pa vidili, ka ma Martin červč predrejto, so obtiijnoli. Škrilec si 16 natekno očalje, gledao rano pa zmrčao: »Ti Marko, te pa li vrak mant-a° ka si ravno gnjes mogeo mak jesti. Vidiš ka ti fsako zrno maka moren n°žon dol s krvajic dregnoti, prle kak ti fkup zašijem krvavice in blek.« , Martin je nikaj nej gučao. Samo zdihavao je, pa od časa do časa tak' rekno, ka bi skoro doktori noš zrok spadno. Samo ka je Škrilec bio si-&Uren doktor. Gda je Martin ži vo zreda brčč|ao, je doktor skočo k njego-°i glavi pa se njemi z nožon protio: »Či ne boš ttio, te bujen.« Pa ga je aei bujo, či je ravno Martin brečao naprej, kak je najbole mogeo. Dva tjedna je Martin ležao f špitali. Fsi gasilci so ga pohodili. Tudi ®rensovski dečko, šteri njemi je na červč skočo. žao njemi je bilo. Pa ^rtin njemi je fse odpiisto. Gasilsko društvo v Žiškaj je predlagalo gasilskoj zvezi, naj Martina dlikuje za hrabrost s kakšov mitaljof, kak ži tou gasilci na prsaj nosijo. 6 so njem poslali, zato ka se je to nej zgodilo pri gašenji ognja. Te so lvanoš pisali na ptišpekijo i razložili, ka fse je Martin reskerao. Novi p^nt, kapo i cilč živlenje je postavo v nevarnost za volo rčda i mera. sušpek so fčasi razmik Martinove velke zasluge. Poslali so njemi mitaljo Podobotf svetoga Forjana. Okoli pa je bilo napisano: »Za hrabrost in mer.« artin je bio jako veseli. Takše mitalje je niti eden gasilec ne meo. Samo a tej Slavov jo je nej smeo nositi na prsaj, ar je bila gor podoba sveča. 111 Gda je Martin ozdravo, je bio dele gasilec. Nikdar se je nej več me-šao med pijane i divje dečke. Makove reteše je do smrti rad jo. Davno je že mro. Tudi Lebreka nega več, pa nej Vihnoša, pa nej Robija, pa nej Štivančovga dedeka, pa nej veselic, zdaj so samo mitingi. Rezka „Zemlja, zemljica, mati" Rano spomladansko jutro je razširilo svoja svetla krila. Prvi sončni žarki boječe kukajo izza oblakov in obilna rosa se lesketa na travi kot naj lepši nizi biserov. Po ozki poti med njivami prihaja v jutranjo svetlobo odet star kmet. Upognjen hrbet pripoveduje o sedmih težkih križih, naloženih na njegova pleča. Bela krona las na njegovi glavi v lahni sapici trepeta kot »vilini lasje«, s katerimi smo krasili božične jelke. Oči se mu radostno in praznično bleščijo, bose noge pa so že umite v sveži rosi. Ob koncu svoje njive se kmet usede na mejo, ki njegovo njivo deli od sosedove, vzame v roke grudo zemlje in jo dolgo, dolgo drži v sklenjenih rokah kot duhovnik pri povzdigovanju sveto hostijo. Srce se mu nenadoma odpre in utrga se plaz besed, da še ptice prekinejo svoje jutranje šče-betanje in prisluhnejo. »Zemlja, o ti dobra in draga zemlja! Kdo bi mogel o tebi povedati vs@ tisto, kar pomeniš meni in mnogim okrog mene! Kakor ženin skriva v sebi najlepše misli o svoji nevesti in jih nikdar nikomur ne zaupa — tudi njej sami ne! —, tako jaz nosim v sebi naj lepšo pesem o tebi, toda nikoli je ne bom zapel pred drugimi. Samo v tem tihem času, ko ljudje še spij01 prihajam k tebi in ti pojem hvalnice. Zemlja! Prvič sva se spoznala, ko me je mati kot nekajmesečnega otroka prinesla s seboj na njivo in me posadila na mejo, da bi se igral, dokler bo ona okopavala krompir. Namesto da bi spal ali se igrjal s cunjasto lutko, sem se prevrnil s svojega mesta, se tesno pritisnil k tebi, zemlja, s svojimi rokami sem začel drobiti grude in sem jih nosil v usta. Glej čudo! Tako dobra se mi je zdela zemlja, da bi jo še in še jedel, če me ne bi opazilo skrbno materino oko. Ko sem bil še fant, sem bil presrečen, ko sem prvič prijel za plug s pomočjo naše Šeke in Lise zoral prvo brazdo! Do predlanskega leta, ko je sin kupil traktor, mi je bilo oranje pajlepše delo. Stopaš počasi, svečano za kravami, v rokah čvrsto držiš plug in gledaš, kako se pred tebo! dobrotno odpira črno, kipeče jedro zemlje, kakor da širi svoje roke in h11 govori s smehljajem neveste: Tukaj sem, vzemi me, obdelaj me, da boU rodila! Eh, bilo je včasih tudi težko, boleče... Ko mi je tisti Pramkač preoral dve brazdi k svoji njivi, je v meni zavrela kri. Kar je naredil, se mi je zdelo tako strašno, kakor da bi mi bil vzel ženo. Mojo zemljo, mojo njivo j6 ukradel, odtrgal del cvetočega telesa in si ga prisvojil, kakor da je zemlji jabolko in ne zemlja! Del mojega srca je odšel s tistima brazdama. Zama11 sem se mučil, da bi tistemu gosposkemu sodniku dokazal, kako velik® 112 krivica se mi je zgodila. Sodnik je bil mestni človek, in kaj tak gospodek Ve, kaj pomeni, če mi kdo vzame brazdo, ki jo je rosil moj znoj, opala in Sladila moja roka, ki so jo celo orosile kaplje moje krvi. Tisto pravdo sem lzgubil, sodnik pa se je čudil, kako žalosten sem odhajal s sodišča. On Pač nikoli ni imel svoje njive. Še nekaj ti bom povedal, zemljica, nekaj, kar mi je že večkrat prišlo na misel: naš novi kaplan — tudi mladi ljudje znajo kaj pametnega po-gruntati — je povabil vernike, naj na zahvalno nedeljo prinesejo pred ol-tar najlepše poljske pridelke v zahvalo Bogu z]a vse dobro v tem letu. Me-ni Pa je prišlo na misel, da bi vzel grudo te svoje domače zemlje in jo v zlatem kelihu v svečani procesiji prinesel pred oltar. Ne, nisem tega sto-tudi nisem nikomur odkril te misli, smejali bi se mi in sram bi me bi-10 kaplanu kaj takega predlagati. Sem pač samo kmet, brez visokih šol, tudi nisem globok vernik in ne razumem vseh besed, izgovorjenih v cerkvi, ^oda ta misel mi še danes ne da miru. Celo sanjal sem ponoči, kako nosim grudo zemlje po sredini cerkve in jo polagam na veliki oltar, in videl sem Samega sebe, kako jo držim v rokah in jo dajem poljubljati vernikom, ka-*°r poljubljajo sveti križ na veliki petek. Včasih se čudim in ne morem razumeti ne svojega sina ne drugih Vladih kmetov. Tako hitro opravijo vse delo na njivi. En sam dan je do-v°l) za oranje in sejanje, en sam dan je dovolj za žetev, dovolj, da se vsi Pridelki zvozijo domov. Potem pa ti mladi kmetje v soboto in nedeljo ®redo na dopust, na sestanke, veselice, na potovanja. Nobeden se pa ne spomni, da bi šel v nedeljo gledat njive, da bi užival ob pogledu na ravne brazde ali pa na klasje, ki se lesketa v soncu. Čudim se temu in me večkrat zaboli tako močno pri srcu, da se kar ustrašim. Kajti zdi se mi, da pihlja joka, joka pod težkimi kolesi traktorjev, joka pod neusmiljenim kombajnom, posebno pa joka v nedeljo, ker ni nikogar, ki bi prišel k M na prijateljski obisk. Kako bi me mladi začudeno gledali, če bi jim kaj akega povedal. Prav gotovo bi mislili, da sem se že čisto pootročil, toda jaz "°bro vem, da zemlja joka, ker nima občudovalcev, ampak samo izkoriščevalce. Nekaj pa me vseeno tolaži. Srečen sem, da je naše pokopališče med glivami. Tako bom lahko tudi v grobu poslušal, kako dihajo zorane bpaz-e' kako šelesti zoreče klasje pšenice in kako šumijo listi zrele koruze, rečen sem, da bom sanjal svoj zadnji sen tukaj, kjer sem se rodil, da me °do dali v zemljo, od katere sem živel. Blagoslovljena, mati zemlja! Ko včasih premišljujem o nebesih, se vedno spomnim besed iz svete-Pisrrua, ki govorijo o novih nebesih in o novi zemlji. Da to je resnica, 0 mora biti res, v to trdno verujem! Tudi zemlja se bo obnovila, tudi ona 0 z menoj čakala tistega velikonočnega jutra, ko bomo vsi vstali od mrt-V1^ in zaživeli novo življenje. Tudi zemlja se bo prenovila skupaj z nami »novo zemljo« in skupaj bomo bivali brez konca. Ko je sonce že bilo visoko na nebu, so otroci, ki so iskali dedka, našli ? arega kmeta mrtvega na njegovi njivi. In niso mogli razumeti, zakaj mrtev tako čvrsto stiska v rokah grudo zorane zemlje. 113 J. Ftičar Na sončni strani mesta 1. Prodajalna z omejenim blagom Bolj ko se je bližal prvi dan pouka, bolj je naraščala tesnobna nap©" tost, kakšno neki bo srečanje z novo šolo. Pri tem nas je navdajal strah, da dosedanja šola — mojih »odsluženih« pet razredov osnovne — ne bo štela, da bo kratko in malo odpisana kot podlaga za naprej. Zadnja spri' čevala v čisti madžarščini so zgovorno pričala o tem. »Misliš, da bomo v šoli uživali vsaj pol toliko materinščine, kot j® imamo v zavodu?« — sem strahoma vprašal Vaneka ob strani. »Bi kat dvomil o tem«, je odmajal z glavo, »pa čeprav nam obljubljajo naše domače profesorje. Sicer bomo pa kmalu videli.« Naslednji elan je prinesel spet nekaj novega. Naš dobrodušno razposajeni prefekt je razglasil »dispenzo«. Bila je to nekakšna stacuna v malem, starejši so pravili, da je še »iz Jugoslavije«: nakupovanje drobnih potrebščin, ponajveč šolskih. N,aš hudomušni prefekt je, ne bodi len, tudi iz tega naredil predmet zabave, ali vsaj prizorišče smeha, in to kljub omejeni iz' biri blaga, če ne morda prav zaradi nje. Dobil si lahko le zvezke ene vrste, ovijalni papir samo v eni barvi itn. Višješolci so zbadljivo spraševali, če b° poslej uniformirana tudi šolska oprema, nekdo je vrgel »prodajalcu«, r>al gre raje domov v Filovce po vrče in piitre, bo več iztržil. Dispenza pa J® delovala obojestransko: vključevala je tudi naročila dijakov in tako je pl-®' fektov svinčnik za ušesom le prišel do veljave. Zlasti višješolci so naročal1 čuda stvari, da si je ubogi prefekt komaj lahko sproti brisal potno golobuč' no gljavo. »Želja je veliko, a le malo tega bo dosegljivo« je v svetopisemskem slogu zaokrožil prodajalec, s tenkim posluhom za nabave v vojnem času-Zastran šolskih knjig pa je bilo izrecno povedano, da jih bomo lahko naročali šele, ko se šola že dobro začne. Pribor za osebno higieno, kolik°{ ga je bilo še od prej, so dijaki kar razgrabili. Sam sem med potrebščinam1 zunaj šole najbolj pogrešal citre, ko jih od doma nisem vzel, presnet0 nazaj, zato je treba naročiti nove. Kdo bi si mislil, da bo naš štacunar tudi iz tega naredil predmet smeha: »Ste ga videli, brtalana, citre hoče, da si bo igral na poti v šolo! KuJ ne bi hotel še medveda, da bo plesal zraven? Ali imaš raje osliča? Teg® imamo, kar našemu hlapcu Korelnu se priporoči.« Ob plazu smeha se m1 je zdelo odveč bezati še vanj in razlagati, da bi rabil to glasbilce izključn0 v prostem času. V mislih sem imel trenutke sproščenosti ob večerih, k° bi se kazalo pridružiti pevcem z orglicami in trenutke, že tako lepe, še d°; datno popestriti. Za vedrino prizadevni gospod bi utegnil nehote osmeši1 še naj lepši del našega bivanja tukaj, tihe urice večernih shajanj na dv°' rišču in sproščenega petja. Sploh pa mi disciplinsko budni nadasistent Madžar, verjetno niti ne bi pustil igrati n^ citre znotraj zavoda. Potla# sem torej komaj izraženo željo in na samem skoraj zaihtel ob misli, kak' šno veselje sem imel doma s tem glasbilcem, saj je v mojih ustih že zdav naj preseglo raven otroške igr|ačke ... 114 Eden od nižješolcev je nagajivo povprašal, če bi se dalo kupiti kaj slovenskih knjig, onih, ki so odromala na podstrešje. »Da bi jih obvaroval moljev, ne? Kčldiš ušivi, lej ga, kako je kulturen! Se ves zelen, pa že kulturen, ti brtalan ti! A živeti morajo tudi molji, tudi so Bogu po volji. Sploh pa če je že kaj tam gori, drži zavod roko nad lem, brtalan moj dragi! Zavodova knjižnica, da veš. Ravnatelja pa le pokaraj, če ti da naposodo kakšno buklo. To je zdravo. Prebereš jo, cvenk ti Pa ostane v žepu, juhuhu!« In potem je naš prefekt poskrbel za presenečenje. Pokril se je z ba-retko bližnjega dijaka, zacingljal in kot kak komedijant snel tančico s posebne škatle, v kateri so se zalesketali nalivniki vseh barv in oblik. »Predvojna roba, brtalani moji: zdaj pa le po njih!« Oči so nam zasijale, hkrati je seglo v škatlo desetero rok, kot da so °dkrile zaklad., »Kaj pa cena? Tudi predvojna?« je hotel vedeti drugošolec. »Figo, cena je povojna — pardon, vojna...« se je popraskal za ušesi rdečelični prodajalec, »pa bomo vseeno zglihali, po božji štalti in stari slovenski navadi«. Ogledovanja, preizkušanja, kupčevanja ni bilo konca ne kraja. Tudi Pri prvenčki smo si jih kupili, bolj preproste sicer, a že to je bilo za nas °dkritje. Končno sem imel svoje »penkalo« in zdelo se mi je nadvse ime-tiitno, da premorem pisalo, s kakršnim se ponašajo samo gospodje... Moja pobitost spričo nemožnosti dispenze, da ustreže najglasnejšim zNjam mojega srca, je s tem splahnela in dal sem si opravka z novim piskom. Pri priči sem kupil še pisma, sedel za pult in začel pisati. Eno očeti in materi, da jima razložim, kako umno znam trošiti podarjeno mi žep-gjho, drugo teti, za katero sem vedel, kako vesela bo mojega napredka. ^lednjič sem »oblekel« svoj mali hramek učenosti, pult, ki pa je bil žal ti modri preobleki turoben ko krsta. Pazljivo sem zlagal vanj zvezke in , 6žčiče iz osnovne šole, ki sem jih bil ponesel s seboj, da jih izpišem do ra)a. po umnem nasvetu svojih skrbnih staršev. Enako tistih nekaj knjig, °venskih, ki so mi bile posebno pri srcu in sem jih moral vzeti s seboj. seve še zdaleč nisem slutil, kakšen vihar bodo dvignile, še preden 0 dodobra uležejo pod navlako nove, tuje učenosti. 2 Prvi koraki »ljubljenki« naproti . Zadnji konec tedna je ravnatelj Gundek v dogovoru z ostalimi vzgoji-. dl smotrno uporabil za krajše izlete v okolico Martinišča, da dijaki »za->. tiiejo sapo« pred težavnim začetkom pouka, kakor tudi zato, da se bo-Q6 seznanijo med seboj. Poglavitna naloga vzgojiteljev je namreč bila, da StlUjejo čimprej zavodno družino, čvrsto dovolj, da bo kos nemirnim ča-°tii vojne. l)o Gojence ie razpodelil Gundek v toliko skupin, kolikor je bilo na vo-I slovenskih asistentov in ostalih duhovnikov pomočnikov. Vsaki skupini jQ.Zadrtal svojo pot, tako gospod nadasistent ni mogel biti povsod priču-Vq ■ Nas prvenčke je vodil gospod Telnar. Peljal nas je pogledat našo no-š°lo, gimnazijo, nekoč tako ljubljeno, da nas je odtrgala od doma in 115 primamila sem. »Kar pelji jih, da ne bodo imeli revčki strah pred njo na prvi šolski dan«, mu je očetovsko svetoval sam gospod ravnatelj. Žolto zelenkasta stavba s tremi nadzidki v konico je že sama po sebi vzbujala strahospoštovanje. Delavci so ravno pospravljali odre s hodni« kov, ki so jih nanovo prebelili. G. Telnar njam je orisal zgodovino te skrivnostne stavbe visoko donečega imena, kako je bila to sprva soboška meščanska šola in šele čez čas prerasla v gimnazijo, postopoma. Pocukal sem gospoda kateheta: kaj ko bi obiskali te naše gospode profesorje, dokler so še čili in spočiti. Mogoče pa ne bodo hudi, ko bodo videli nas male, ki se prihajamo šolat k njim. In še poprosimo jih, naj nas ja učijo po slovensko. Madžarsko se bomo že učili potlej, ko malo odrase mo ... Sošolci so me v en glas podprli, razen enega seve, Madžara, ki ni šel z nami. »Ja, Jožkec moj dragi, to pa ne bo šlo. Saj ne stanujejo v šoli. Profe sorji sploh ne prebivajo v tej stavbi, temveč v mestu. Vsak stanuje zase, bogve kod. Nisi vedel?« Odmajal sem z glavo, odnehal pa ne. Povedal sem, da smo slišali za več naših gospodov, na primer za g- Navčeca, potem sta tu še gospoda Lovak in Vrtenko. V šoli bodo že vedeli za njihove naslove. Spet zaman, češ, to bi lahko storili le z vednostjo in s posebnim priporočilom g. ravnatelja. Sploh pa da so zdajle po vsej verjetnosti gospodje zdoma, v Čakovcu imajo Madžari tečaj zanje, da se bolj priuče jezika. To je bilo novo, obenem pa kaj slaba tolažba za slovenski pouk, ki ga je bil tako zagotovo napovedal sam gospod ravnatelj. Sploh pa mi je ta naša »ljubljenka« začela presedati, bolj ko sem jo gledal. Tedaj še nisem vedel določno, zakaj, a zelenkasto žolta barva fasade in grobozmatost njenega ometa sta nekako bila v oči. Spominjala sta na nekaj, dasi še nisem bil načisto, na kaj; vsekakor na nekaj odvratnega. Moj bog, in kolikokrat jo bom še gledal! ... Po ogledu gimnazije smo zavili še v mesto in nekaj ulic naprej obstali pred še večjo zgradbo, ki pa še ni bila dokončanja. »Nova gimnazija!« se je šušljalo od ust do ust, ki da so jo pozidali že za Jugoslavije, dasiravno je ostala v surovem stanju. To pa je že bila stavba in pol! Velika, razsežna zidina z mogočnimi stebri spodaj in s tremi, štirimi nadstropji. Bržkone najvišja stavba v Soboti. Prepirali smo se, ali bo nova stavba imela streho ali ne. Pištek in Jožko sta trdila da ne, češ da je predvidena ravna streha, večina pa nas je nejeverno zmajala z glavami. Gospod katehet se nam je samo smehljal, ko je nekaj korakov stran bral svoj brevir. Šele skupina višješolcev, ki smo jih našli za telovadnico, je razvozlala zadevo, Pišteku in Jožku v prid. Ravna streha na hiši, nezaslišano! »To bo šele pravšnja šola za nas!« je vzkliknil neki višješolec navdušeno, drugi pa so si upali glasno dvomiti o tem: kdo ve, ali jo bodo sploh dodelali še pravi čas, da bi sami še hodili vanjo. »Za vas malčke bo morda že še nared« nas je potroštal gospod Vran-ko, vodja njihove skupine, učen gospod malce sklonjene glave in ne prav zdravega videza. »Ne samo zanje«, ga je zavrnil živahen fant zagorele polti in iskrivih oči, šestošolec morda, če ne sedmošolec, »vsi bomo še trgali hlače v njej. 116 če ne prej, ko bo vojne konec.« Ozrl se je po druščini in sproščeno dodal: »Morebiti že v novi Jugoslaviji...« Zdaj šele se je zavedel, da smo zraven tudi mi mali, neznani, in previdno položil prst na usta. Kot nekaj čarobnega je zaplaval zadnji stavek nad nami, odmaknjen v bogve kakšne dalje, saj so Nemci prodirali na vse strani, njihovi prodori na ruski fronti so bili prav pošastni. In Madžari so se jim pridružili, Bolgari menda tudi. Vsakdo hoče imeti svoj delež pri bogatem plenu. Krenili smo še v bližnji park, da si ogledamo soboški grad. Čeprav sem ga nekoč že videl — bilo je ob obisku Benkove tovarne mesnih izdelkov v 3. razredu osnovne šole —, se mi je zdel zdaj čisto spremenjen. Oblepljen z zmagovitimi parolami povratka k »tisočletni rodni domovini« in z nataknjeno zastavo z rdeče-belo-zelenim poljem je kazal že od daleč, da domujejo v njem novi gospodarji. Nismo se kaj dosti mudili ob njem. Zamikal nas je le levi vogal ogromne stavbe, na njem je bil napis MCZI. Vrteli smo ga po ustih lep čas, dokler nam ni predstojnik povedal, da je to kino. Lej si no, spet znamo besedo več! Ne da bi ob tem vedeli natanko, kaj kino sploh je. Večina je bolj slutila kot vedela, kaj začuda je to. Sam sem se brž potrudil z razlago, da so to gibajoče se slike; to vem iz pripovedovanja moje starejše sestre Anke, ki je bila pred vojno na tako imenovanem Evharističnem kongresu v Ljubljani in takrat vsa iz sebe pripovedovala, kako so v nekem kinu gledali film z naslovom Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Gospod katehet mi je ves razvnet posegel v besedo in hitel praviti, kako je bil tam tudi sam in občudoval zadevni film, pravcati čudež modeme tehnike. Škoda, da ga ne kažejo tu, smo po tarnali, obenem pa zijali v velike slike v zasteklenih omaricah, bojda iz filma, ki ga tačas prikazujejo. Ta pa že ni kaj prida, je še dodal naš katehet, češ da je zaljubljene vsebine. Obljubil nam pa je, da bomo šli morda gledat film o Don Boscu, salezijanskem vzorniku, če se bomo seve lepo vedli in napredovali v šoli. Po cesti je marširala četa madžarske vojske v čeladah. Korakali so strumno in komaj kaj slabše, kot po zavzetju Prekmurja Nemci. Naš Oto, Madžar po rodu, ki se je naknadno pridružil, je povedal, da je to »diszme-net«. Poskušali smo posnemati vojake, ko sošolec ni vedel slovenskega imena, a nam je vodnik koj zažugjal, da tega ne smemo. Zavili smo stran od »diszmeneta«, v notranjost parka in obstali ob razdrtem stebru. »Vite, fantje«, je kazal z neprikrito prizadetostjo naš vodnik, »tu je stal spomenik pisateljem naše Slovenske Krajine, pa so ga Madžari razdrli. Porušili ne glede na to, da so ga Nemci, osvajalci, pustili na miru « . Izrazili smo svojo iskreno sožalje, že zato, ker so spet odstranili nekaj našega in to celo takega, kar smo se že bili nekoč naučili. Posedli smo po bližnjih klopeh in g. Telnar nam je, vedoč da nimamo še izčiščene predstave o pomenu takega spomenika, nadrobno pojasnjeval, kdo vse je bil vklesan na spomeniku in kaj je naredil za naš narod. Čez čas je prišla k spomeniku, oziroma k ruševini skupina asistenta Rusteca s petošolci. To je bila najštevilnejša skupina, in tudi najbolj glasna. Že od daleč je bilo slišati srdito zabavljanje, ko pa so prišli zraven, so komaj dali duška svojemu gnevu. »Vandali, basszama!« »Tega so zmožni samo nekulturni Ogri!« 117 Prvi dve srditi besedi, nam čisto neznani, je zavpil eden od orjakov, ki sem ga poznal po močnih šusih z igrišča. Zabijal je žogo s tako silo, da je skoraj ni bilo moč prestreči. Pritrjevanja in pridušanja njegovih tovarišev tokrat ni bilo konca ne kraja. In velezanimivo, predstojnik Rustec jih niti ni miril, nasprotno, še podžigal jih je. Naš gospod se je strahoma oziral, če ni kje blizu kak žandar, zloglasni policist s kupolastim klobukom in petelinjim perjem. Razgreti duhovi razjarjenih petošolcev so dajali skrunilcem najnizkotnejše pridevke. Gospod katehet nas je brž potegnil stran. Ko si je dodobra oddahnil, nam je polagal na srce, naj si vtisnemo v spomin vse, kar smo slišali tod, le madžarsko »basszamia« in druge izraze hu-dovanja (slovenske) naj potlačimo v pozabo. Zgodilo se je prav nasprotno, saj nam je Oto, navihan kot je, že spotoma skrivaj prišepnil, kaj beseda po naše pomeni. Vrnili smo se šele navečer, a dneva še ni bilo konec. Po večerji in večernih molitvah smo na izrecno prošnjo klerikov smeli nadaljevati medsebojno seznanjanje. Pomaknili smo se čisto na konec dvorišča, tja v bližino gospodarskega poslopja, kjer smo si lahko dali duška. Pridružilo se nam je celo nekaj gospodov, naših slovenskih, seve. In potem je živela samo še pesem, neizpeta slovenska pesem, v vsem svojem polnozvočju. Pridružil se nam je še ta in oni madžarski gojenec, poizkušajoč se tu in tam v našem mnogoglasju. Zanj je bilo to seveda španska vas. Odpeli smo že precej pesmi, ko je prišel zraven tudi sam gospod ravnatelj. Glas se mu je tresel od ganjenosti, na vso moč je hvalil petje in dodal, da gja poslej pač ne bo več skrbelo za pevce v zavedni kapeli. Blagohotno kot je znal le on, je še opozoril klerike, naj spoštujemo »horo legalis« in se nikar ne zadržu jemo zunaj čez 9. uro. »Dobro za začetek, ne?« si je mel roke klerik Tine in potlej so se fantje kar opajali ob misli, kaj vse si bodo še prizadeli za kar se da popolno »restavracijo slovenstva«. Le za Rustecov predlog se niso vneli vsi, oziroma so ga sprejeli le z rezervo. Saj je bil tudi drzen, da bogpomagaj! Navzočim je kar sapo vzelo: ob prvi priliki naj bi premazali madžarski napis na pročelju hiše in zapisali izvirno slovensko ime zavoda: Martinišče. V ta namen naj bi se povezali s slugo Korelnom in po potrebi še s kom od osebja v gospodarskem delu poslopja. Ker je zavod takorekoč zunaj mesta, bi vsaj zastran policije bila stvar izvedljiva. Klerik Vranko pa je odločno odsvetoval vsak poizkus v tej smeri, češ da »si s tem sami odžagamo vejo, na kateri sedimo«. Reakcije madžarskih oblasti bodo prekrute: najprej bodo uresničili že nekajkrat izraženo grožnjo — zamenjali bodo slovensko vodstvo zavoda z madžarskim in to v celoti. Jasno pa je kot beli dan, da pod madžarskim vodstvom ne bo več moč delovati. S tako akcijo bi si le naškodili in to za vedno. Oba Martina pia se kljub dovolj tehtnemu argumentu nista dala scela odvrniti in sta na tihem razpredala nori načrt še dolgo potem, ko so drugi odšli že spat. Slej ko prej sta se zedinila v misli, da bi kazalo preštrihati vsaj potujčeno ime Martineum. S tem bi nedvomno pokazali Madžarom, da s slovenskimi dijaki ne bodo pometali po mili volji in jim vsilili karkoli. Treba je le pridobiti še nekaj ljudi in priskrbeti material. 118 3. V družbi veteranov Nedeljska osrednja služba božja je veljala začetku šolskega leta, zato je bilo samo po sebi umevno, da jo obhajamo skupaj z mestno mladino, to je z oratorijanci. Nadasistentu Remenyu pa to ni bilo všeč in je vztrajal na tem, da se za gojence in vzgojno osebje opravi posebna maša- Končno ga je gospod Gundek vendarle prepričal, da je »smoter skupen in je potemtakem lahko skupna še streha«. Sicer pa da ni moč mimo oznanil. Svoje stališče je podprl s podukom, da je slovenski obredni jezik izrecno dovolil sam gospod Ontal, salezijanski inšpektor, pod katerega jurisdikcijo Martinišče spada. Dovolil ga pa je po svetopisemskem načelu »naj hvalijo Gospoda vsi narodi« in v duhu Kristusovega naročila »Pojdite in učite vse narode« ... Maša je bila potem v celem slovenska. Sicer precej prostorna kapela danes ni bila kos navalu; ljudje so stali še na hodniku. Ob somaševanju več duhovnikov in mogočnem ljudskem petju si se nehote spomnil nekdanjih romanj in romarskih razpoloženj, ki so jih znali salezijanci še posebej popestriti bodisi tu, bodisi v veržejskem Marijanišču. Harmonij na sprednji desni strani je bilo slišati ob mnoštvu glasov domala kot orglice, čeprav je gospod Tinče izvajal večino skladb kar torte in fortissimo. Ganotje je bilo toliko večje, ker je bilo »domala tako kot v svobodni domovini« in ker so se zavedali vsaj starejši, da poslej ne bo več tako. Vsaj za zdaj pa je na tej strani mesta še sijalo sonce domoljubja. Kot že vrsto let nazaj, so gospodje tudi tokrat popeljali svoje gojence na nedeljski izlet. Sproščeno, po skupinah, so šli kakšne tri, štiri kilometre daleč, tja na kroške travnike, ali malo dalje, v bližino Murinih rokavov. In tu na kroškem travniku smo občutili novi gojenci pravo eksplozijo pristnih. domoljubnih čustev. Starejši gojenci, »predvojni« ali bolje rečeno veterani so namreč ne glede na spremembo razmer težili k nadaljevanju predvojnih navad in ponašanja. Ko so se ovedli, da tako ne bo šlo več naprej, so svojo dejavnost v prejšnjem slogu še stopnjevali, dokler se je le dalo. Bile so to vsakovrstne igre, gegi, dovtipi, komedije lahkih nravi in bogve kaj še vse. Na tem koncu si slišal skandirajočo vižo Kato — Plato — Cicero — sumus Aristoteles ex profundo nato ... Na drugem so se z značilnim stopnjevanjem tempa glasile »dijaške litanije«, dokler niso izzvenele v veličastnem OVENERABILISBARBAKAPUCINORUM Ta ne vem kakšen »bakapucinorum«, med zlogovanjem »litanij« smešen kot šment, je zazvenel zdaj ob sklepu kakor himna, stopnjevana v nekaj zaporednih višajih. Razigranost na kroškem travniku je dosegla skorajda raven predvojnih primicij, le da je manjkala tokrat pomembna komponenta — odmevnost publike. Vsaj v malem smo jo nadomeščali mi prvenčki z nižješolci. z aplavzom, kolikor so ga zmogle naše še šibke dlani. Hitro, vse prehitro je bilo popoldneva konec. Pri povratku v zavod smo se mi mali kar najtesneje oklepali martiniških veteranov. Le zakaj nisem šel v šole že lani, ko je živela še naša domovina?! Spomin mi je za 119 plaval v večere pred dobrim letom dni, ko me je učitelj Miki skupaj s prijateljem Vanekom pripravljal na sprejemni izpit za gimnazijo, pa kljub temeljiti pripravi nisem zbrcal dovolj korajže... Lahko bi vsaj leto dni užival šolanje v materinščini in bi bil zdaj že med »starimi« dijaki... Ko smo ostali sami v svojem koncu spalnice, se nam navdušenje nad današnjim doživljajem še dolgo ni poleglo. In ko je kleknila »hora legalis«, je mali Pištek naredil še zadnji poskok ob pogradu z nenadnim vzklikom »Dečki, paščimo se rasti!« Predstojniki so imeli vtis, da smo se nemara ta teden »pogreli dovolj« za spoprijem z novo šolo in neizbežnimi pretresi v zvezi z njo. To pa je bil tudi namen predčasnega klicanja v zavod. Nas malčke je sonce s kroških trat res grelo še dokaj nadaljnjih dni in noči. Bilo je, kakor pohranjena gorkota v stari krušni peči. Slej ko prej smo bili prepričani, da sonce na tej, južni strani mesta greje bolj kot drugod in to nam je v znatni meri omililo težo ločitve od doma, na trenutke še hudo skelečo. Tisto noč s^a »neukrotljiva Tinčka« dobila novega zaveznika za svoj vročični načrt, ki ga bodo izvedli v »strogi konspiraciji.« Na drugi strani pa je bila v teku tudi že protiigra: nekdo se je na vso moč trudil zabeležiti vse, kar je bilo izrečeno v zavodu v teh predšolskih dneh, znotraj in zunaj njega. Nič ni ostalo nezapaženo. Štrkov Jožek S črvivoga prečnjeka edne stare skrinje Nemer v kloštri — kaštiga toga svejta Dragi mi mali braček (i familija)! F.b.J.K., s ten presvetin imenon se nanizin v tvoje novo domovanje i zaželen mer i srečo tebi pa tvojoj familiji. Či ži nemren v svoj rojstni kraj, bar po pismi malo poklepečen z vami, čiravno ste mi vsi nikak zamuknoli; komaj sakše kvatre dobin pismo tanodnet, eli šče bole porejci. No, nesmin preveč zandirati, ato san dobila pismo od sestre pa malo prle tildi od na-šij. Tak bi rada tildi tebe podežgžla k pisanji, ka ti pero ne zarjavi. Ob driigin ti pišen zavolo skrbij, štera mi ne da mera noč pa den od-tistijmao, kak so Verunin test nevarno zbetežali pa se ne dajo spovedati nej prečestiti. Eli kak preštimlen z obej pisen, so sirmak šče bole betežni na diihi kak v tejli, pa si ne iščejo edinoga vracva, ka ga te svejt premore. Tak je viditi, ka tildi v betegi ostanuvlejo trdokorni pa se resno bojin, ka bi ge znali mrejti nepripravne smrti. Oni svojin čiitenjon prevelko slobčščino dajo. Znabiti prelagajo spovid na zadnje, gda do ži samij čutili približevanje smrti. Se ne zmislijo sirmek, ka pride vremen, gda se člove- 120 ki pamet zbunta, viiha ogltihnejo, jezik zanejmi, pa je glava ne več zmožna pobiditi požaliivanja svojij ničamurnij grehov. Nede to nezarenska škoda svojo nemrtelno dušo navek pogibiti?! Kakštč me moja starejša sestra trošta, ka to vse samo njiiv špajs pa šengarenje— viš, šče njo so prevajali na svojo stran — jes vidin v ton čine-nji delo htidoga duha, Satanovo seme. Bogmoj, či je to nej čilo tista strašna grehota, štera se ne odpistij ne na ton nej na ovon svejti: grej proti svč-tomi Duhi? Šakramentum svete pokore glijati s tasiinjenin gnojon, to je ni-kaj drugo nej kak očivesno špčtanje (Jezus, smiltlj se jij). Strsnola san se, gda san to prečtčjla, kak tildi od pokapani a obej gomilskij mrtvecov. Kakpa odzvtina je viditi takša prekšena prilika, či pa človik malo bole glčboko premisli. je na to samo adno norcadelanje od štirij posledniij rejči. Bogmčj, ve do pa živi v pčkeo leteli, či jij smrt nanagloma zadobiša! Kč misliš, kč štlmaš* brčček moi. odket maio takso naturo. Ve pa znan nimajo kakše slabe kor-tešne, ka praviš? Doma samo dobro pčldo majo. Misliš tildi ti. ka jij sinova vorska gorečnost tira v to dušno skažlivost i pohujšanje? Mi piše Veruna tildi od pobirania dohčdka pa od svaje med niuvin drtigin sosidon pa pli-v&nošon, je rejsan tak bilou? Berčova ie pmesla glas, ka tan ži praj cejla čtipora ludi, šteri burdiio proti pobiranii cerkvenoga dohčdka, pa cilou naravnčč proti plivanošon, šteri velkin kmeton zemlou spravlajo, mčši pa te brezi njč ostanejo. Je rejsan tak eli to samo kakši štreberje ščrijo tč glase, ka bi pč kakšo prekuciio delali? Je istina tildi to (ve me Berčova vse zosagala), ka mčte zdai tan ži sakefčle druge novine, nej samo Kleklinove. čilo praj nikše erdčče, štere šuntajo lildij na reberijo. Te pa ponovno ide ta kaštiga na vas. kakšo smo meli za cajta Bčle Kuna, pa kak zdaj Ičkaj tildi na Špa-niolskon vmaria telko nedužnij ludi? štimaš, ka je tč novi krivi nčvuk zapelao tildi Veruninoga tčsta? Idi denok kaj kniin pa zimlavli žnjij, ve boš te vido pa boš znao najti vrčcvo za to, misliš ka nej? či je rejsan tak, de jij mogeo znan cejli šereg spreobračati, eden jij nčde mogeo, čilo pa staroga človeka. Ve se mi čudno vidi, ka je to bole po varašaj tč, nevorva-nost pa protipostavlanje svčckin i cerkvenin ravnitelon, zdaj pa vidin, ka ide tč pčkeo tildi na vesnice. Je zaistino tak? Ti boš to bole znao, ti bole štčš novine kak naš Pišta, nej zaman ka maš tildi več časa. Tildi pri nas je nej več takši mčr, kak je duga lejta bilo, vse se nikaj čiidno grčža. Furt mamo kakša zvilnska pohajanja v klošter od peštanskij vlasti (čllami čs egvhazi), s šterimi smo prle nej meli skoro nikšega posla. So nas posebi dolspisali, štere smo nej z Vogrskoga, čilo nas, štere smo se narčdile tan, ge so zdaj slavske države. Tak so tildi nčj z Berčovov prišli vospitčvat, gda svi se odselili sč, pa či ne bi šli raj nazaj tč, odket svi prišli, v kakši jugoslavski klošter. Svi povedali, ka svi ži duga lejta til, tu svi oblube doldjčli, tu mčvi poznane pa zaidnok.ne bi radivi šli inan. San jiva opitala, gospoda, prle kak sta šla, či to zato, ka se bojna rčdi pa nas šččjo razseliti vo z varaščv, pa je kimao ka nej to zrok, drugi je pa ovado, ka to zaton, ka zdaj s Slavskoga velki bolševizmuš ide čerez svejt pa se njeni morejo protipostaviti. No, te ga k nan rejsan nej trbej oditi iskat, san njima zabrusila. To je tak, kak da bi šou kmet prekapat njivo z motikov, štero je prle ži s pliigon gorzčrao. Tildi adna bečka nilna prednica so velko ra-buko zagnali, kak san ži pisala Pišti, so šteli pregučati naše vodstvo, ka bi nas raspustili po svejti, naj bi rekši šle v misijone, nej pa ka se zapčramo 121 v te visike kloštrske zidine, ge nemremo nikoga spreobračati. Naše prejdnje sestre so se pa nej dale dolpotrejti. Naša Mater Ecclesia je trda Vogriča, ona si ne da ravnati od nemški] nun — to fretanje je praj zato, ka se gibij vora v moč molitve. Kak ti prav in, skoro cejla rabuka je vovdarila. Z Nem-škoga ide glas, ka Hitler šče vse kloštre razegnati, kak nigda svejta naš casar Jožef II. Pa vsefele drugo, to ti nemren vse znapisati, liki eti je zdaj prišeo vo paranč, ka moremo v notesaj za naše novendeke (kak se to po naše pravi?) notrivpelati razdejlek »tarsadalmi-politikai magatartas« (ti boš znan razmo pa vašin razloži) za deco pa njuve stariše i hranitele. Ne je to norija, ka praviš? Bogzna kak de z nami nadele, či rejsan pa bojna vovdari, kak se čuje, ve tildi vse na to ide, či ži v kloštre politiko notripščjo pa nas ne nahžjo na meri. Politika je drugo nikaj nej, kak adna velka kaštiga toga svejta, šte-ro šatan spelavle sebi na vao, kak bi cejli svejt zmejšao pa preobladao. Tak viš je prišeo te šent tildi na naš Rčzsadomb, lejko poven, ka je bilo pravi viher, nej zaman ka smo r&vno v vulici Zivatar (po naše viher). Ka je van na vesi v meri božen, ge vas nišče ne zimlavle, kakšega mišlenja ste! Naš mer pa lekaj ide zbogon. Nikaj drugo ne pomaga, kak pravijo naša Mater Ecclesia, moliti moremo zanjega, šče bole kak dosegamao, či s ten stavimo srd boži, ka se ne silne na nas. To priporačan tildi van doma vsen poprej k, starin i mladin, bogatin pa sirm&kon, ka nomo vsi velki sirma-čeki, či Bog dopistij pa svetovno klanje. Kak pa kaj viiva z nevestov pa vajni odvejtek? (vas je zdaj ži pa več?) Bog daj, ka bi bilij vsi zdravi pa bogaboječi, kak je B6gi po voli. Viipan, ka odgajata svojo dččico v pravoj apoštolskoj vori i ka je mata noč pa den pod pazkov. Lejko bi štera vajna diklička mejla volč iti za menov, eli šteri vajni dičak v škole? Ka bi se šenta vsi ženili, ve ži tak preveč liidi na svejti, ka stradajo pa se kolejo. Kak pišeš se Nacek preči dobro včij, lejko de ži zdaj zadosta močen za mešno knigo prenašati? Ve je znan nej tak mali, kak Jožek Štrkov, ka se njemi janka zaplejče pri meši ve to nej takša nevola)? Naj samo ide kaj k njemi pa v šegeštijo ga ženi, ka dobi volo za to angelsko službo, sletkar pa dčle z bčžov pomočjčv. Ka te nun duže odtegiivala od kmečkoga dela, dokunčan to svoje sme-teno pisanje, se van šče ednčk poklonin i včščin vse dobro na duši i na tej-li, tak tildi našin zrčči pozdrave, gda boš šou na gomilske njive. Zbogon stante (Či se ti vnoža pisati, napravi tak kak naš Pišta: vsako nedelo malo načebrkaj, te pa vkiippoči pa pošli.) Zviinškolske naloge 3. tao — obnovlena ižička i naš gorički svčtek Naj se po dugon cajti, draga tetica, pa jes potočin v vaš klošterski mer, ka van ga malo zburkan. Ste ži znan želni kakšega blagoga votreca, ka malo razfuda mrtvečko tišino vaše spozapršjte zidine. Bar ne ven, kak ste kaj razpoloženi, samo si mislin v svojoj dičinjoj glavi, ka van malo rabuke včasi praf pride. Tak bi jes nadaluvao s svojov zviinškolskov nalogov; čiglij njoj šče ne vidin konca, jo zato seadno malo dele sunen, pa bi to rad včino prle kak de trbelo pa klajbas špičiti za školske naloge. 122 Skoro ži ne pomlin, ge san henjao ge naj, tak se mi vidi ka pri štercaj. šteri burdijo po našoj vesi. Zaj bi se šikalo, ka priden na gospodo, štero pot prpela v našo ves, cilč pa v našo ižo (ge se je največ obrne, to lejko poven brezi sakše gizde). Eli draga tetica, kakšte bi van rad spuno to srčno želo, van je pri najboušoj voli nemren: jes san šče znate pregingavi, moje spoznanje preslabo, ka bi lejko vso to visikoškolano gospodo vozoštundejrao pa van jo na paper djao. Prle kak se mi to posreči, bon mogeo šče dosta žganikov pojesti (si gučijo naš oča), pa preči lač po škčlaj rastrgati. Zdaj van raj znapišen malo od sagdanešnjega dela, šteroga smo zagnji čas meli, pa šče kaj kcčj za ocverek. V preminččen tjedni smo meli adno velko delo, nej adno, dvoje: naj-prle mlattdev s cipmi. To van je takše delo, ka preči larme zdigne eli bole povejdano ropota. Cipe šče gvušno sami pomlite, samo neven, či ste gda svejta tudi mlatili žnjimi. Najjakše je poslušati, gda mlatijo štirje, sakši na adnon kraji, kak se pa fajn čtije z gumla: pika poka — pika pok. Čtije se deleč, ten do Vrčakove trate, v Dolnjen kraji cilč do konca vesi. Sakša nastava se mlati po dvakrat, te se obrne, pa ponovno po dvakrat. Gda se omlati, se slama pretepe (jes najraj pobiran stvarce v zrnji pa je devlen v kaštulico špičnato), te se pa jemle tak po ščpaj, dene pod pazijo pa češe na takšen velkon lisenon glavniki s preči rejdkimi zobci; pravijo njemi greben. Češe se zato, ka se slama skiti, ka je nej smetena, pa ka samo močna ostane notri. Gda je to delo opravleno, moren jes nahati svoj špil pa hapiti pucati te velki glavnik, poudrgi meter šorki. Dedek so mi veleli, naj ga li fajn spucan, ka de se Oči nebeskomi račilo priti dol z nebe pa se počesati žnjin. Oča naš so pa kak po navadi včasi dregnoli svojega očo, naj ne vlačijo božega imena po nemamon v svojij viistaj. Dedek so se pa nej dali potrejti, rekši: pusti nan denok to naše liidsko vorvanje, ve je samo na hasek liden. Oča pa ka nej pa nej. to je praj prazna vora eli kak gda što koga zvorči eli njemi šuše šte. Dedek pa sagumo nazaj: to je ravno tak-ša istina, kak gda »se Bogec krejgajo«, to je, gda grmij pa treska. Potrebna je liden, ka zadobijo straj boži. Tildi boža doga torni zvišenomi namejni služi. Vsi znamo, so pleli dele dedek svojo liidsko modrčst, ka jo pošle Bog po velkon deždžčvji za znamenje, ka se po božen smilenji ne sprevrže več v vesolni potop. No, valalo, je zdaj so jij oča nahali na meri, jes san pa bole vorvao dedeki. Gda je česanje slame opravleno, česec ošepi z rokami svojo šopo pa poklekne nanjč (to delo je znan Bogi jako dopadlivo), drugi pa šče z navadnimi grablami češe vo hitvano slamo. Vosčesana slama ide v locen pa včasi za nastiu, ova pa, ka je klečečemi ostala v rokaj pod kolenom se pa po-laga na adno močno povrejslo pa kiti vkiiper z drugimi ži sprečesanimi šopami. Ta odebrana slama se te poveže vkiiper v eden velikanski snop, trikrat vekši kak navaden žitni snop. Eli to van je zdaj nej več snop, liki ritovina. San pozabo povedati, ka more biti sakša ščpa fajn namočena, kak se za ritovino šika. Odket shaja ime torni košnatomi snopi trdo skičene slame, s trejmi povrčsli prevezane, to znan samij vgunite, či se malo zamislite. Čiglij ka je note znan nigdar niicali, naj van šče poven, ka se na-konci s prevčzane ritovine cmuli slama vo, štera šče po prvom kitenji vd-liika, te njoj pa šče s prtjačov potepkaš pa poravnaš odspodanji tao. Nazadnje jo postaviš vujška pa z vsov močjov tresneš doli, ka se ona do kra 123 ja skiti pa je te tak, kak da bi bila z britvov odrejzana. Jo je veselje gledati, potepkano pa okroglo. Gda ritovine skladejo na kup, mžmo deca vel-ko veselje, ka plajsamo pa skačemo ponjij. Naj bo zadosta od toga predmeta (dedek pravijo, ka je predmet po vogrski targy) nej ravno spodobnega imena, šteri je pa lustvi na velki hasek i ntic. To van naj posviddči drugo naše delo toga tjedna. Gda so se one ži vsejnole, so oča naklali ritovine na rebrnice, z ma-terjov sta je močno sprevezala, te smo je pa pelali gorican. Tan smo pogč-dili adnoga pokrivača vancara, šteri je delao na strehi, dolzmetao staro slamo, te sta njemi pa oča pa vuček podavala ritovine, nove neverne, ka je s svojin znanjon pa škerjov preoblekeo našo goričko streho. Natenci van toga nun spišavao doli, ka mi že paper pomali odi, pa je tudi to meštrija, štera se ne da tak lej ko popisati adnomi dičareci. San niti nej moo zadosta časa gledati, kak jemle šope, je pše adno k driigoj, kiti, sprevezavle, tak njemi šlo od rok ka nej forma, s sestranov Micov sva komaj zadolela vodo nositi kcoj. Tak sva pri ton velkon deli tudi miiva mela svoj tao. Kak sva pa švicala! Ve so si vsi gučali, ka je vozreda frišek pokrivač, da bi vidili, kak je plesao po prečkaj, zvršavao šope, je glado pa tepkao pa tiste kltike zapikavao na sleme! Najbole zamudno je bilo na kiklaj! tč je mešter tak cifrasto vonapravo, ka jakše nej mogeo — šope se tak lipo zakroženo gizdi-jo adna nad driigov, kak kakše stube, štere vodijo od zastrža pa do vrija. (Gda bon velki, te ižo znarišen dol eli jo dan sliknoti pa van pošlen kejp od nje.) Ve si ne mislite, ka je streha napravlena preveč na splaj zavolo friškoga dela, ka bi jo voter friško načno. Dedek (Cimeštrov, naš nejdejo več gorican, čiglij so ži malo bouši) so jo furt bašlali, či je zadosta gosta pa nadebeli, gda so meštri nosili piti. So pravili, ka je človik niti nej do-sta pilo, gviišno se bbjao, ka doldiine pa se raspelisne. Naša nanovo prekrita gorička iža je zdaj tak fajn žuta, kak da bi pa li s krapcov streho mejla. Odspodi pod strehov je pa bejla kak sneha. Mati pa vtina sta jo »pokrpali« sešeron, ge je stejna zdrejta bila, pa cejlo premazali. Miiva s sestranov Anov sva pa mčjsila blato. Plesala sva ponjen. samo nama vrajže slabo šlo, ilovica keleča bila kak kecmec, pa sva komaj lapala. Eli miiva šče kamata, malo so noge bolele, vekšivi siroti sta bilej mati pa vtina: gda sta namazali vse stine, so roke krvave bile. Nazadnje sta okinčali ižo z žerjavov partov nad podstinjon. No, ta naša pomlajena nevesta z bejlin šlaron pa žutov pokrivkov se prebidila gnes v svetlo nedelsko jutro. Od ranij mao se ži splavavle prek goric tenki glas zvona od Svete Trojice i naznanja vsen lidčn i stvarčn, ka je gnes velki gorički svetek: angelska nedela. Proščenje v goricaj. To van je den, gda ide grozdje k meši. Meša se služi tu samo dvakrat na leto: na den svete Trojice (v junijuši) pa na Angelsko nedelo. Gda san šče mčši btio, so mi vancarka Vika pravili, ka na te den pridejo angelje k meši, zato san silo moo, ka iden tudi jes k toj našoj cerkvici goričkoj, ka bon je vido. Oča naš, pobožna duša, so potrdili vorvanje stare Vike: angelje so rejsan tan, samo jij človik nemre viditi. Edino na Betlehemskoj gomajni so se dali viditi pasteron v božičnoj noči. No, čiglij ne vidimo angelov, pridemo k meši skoro vsi goričanci, tak ka je cejli brejg napuni pun ludi. K toj »bum-bici« goričkoj segne moj prvi spomin: v tisnoči, ge so lidje stopali eden na drtigoga, so me mati varvali (čiravno san ži lejko san stao), me zdigavali 124 gor pa dol. Šče zdaj vidin, kak njin vroče bilo, nej so si mogli sproti zbrisati čela. Mešnik je spejvao v adnon čudnon jeziki, meni nespoznatnon. Tak je pa li spejvao lipču pa na mladou, ka je bilou čiiti, kak bi se glas preta-kao po angelskon grli. Gviišen san bilo, ka spejvle san angeo z nebes, zato san šče bčle silo materi v naročke pa zdigavao glavou. Sirota mati so skoro vkupspadnoli od vročine. Te san oprvin spoznao, kelko se mati z diteton mantra pa kak ga rada ma. Zdaj kak se san včin to angelsko službo, mi je naprej prišeo tisti goreči »sursum corda« z mojij dičinjij lejt. Gda smo si naranili dušice, je tudi tejlo prišlo na red. I to v diipliškoj meri. Naše ženske so nan pripravile pravi proščenski obid z dosta mesovja pa vsefele driigij dobrčt. Tii bi se van skoro mogeo malo spovedati, san nej poznao prave mere. Eli šče bole mi žao, ka san se dao materi pregučati pa san silno po braskon šče ktiretino v sosi. Zdaj se smijejo za stdlon, ka so zmagali, jes pa stunjan tii na podstinji od obteršenoga želodca. Mogeo san si lečti na senou. Mati pregadajo v iži, kak san ov tj eden dikana spravo v smej s ten, ka san se brano jesti piceka. »Kak si pa li špajsen, ve je pa picek najbouše mesou!« Naš knap pa: »naj bo, meni ga nej trbej.« Izda so njemi nej dali mera, mogeo je najti močnejši zrok: »Piceka neščen zatou, ka san tildi san picek. — (to so si mati lipou zmislili, ka bi se ovi bole hrzali) Mamca naša mi nigdar ne pravijo inači kak picek moj mali! Kak pa te naj picek piceka jej?« (to san rejsan blekno). — No, zdaj san te rejsan nej več picek, ka te znali. Obležao san s starimi vred, ka so se mi sestrane smijale. Ve so se mi tildi lej ko! Samo so me seadno nej nahale dugo na meri. Mogeo san se iti žnjimi vganjat. Ve san je razmo: trbej poniicati priliko, gnes nas nahajo stari nameri, lejko se špilamo po miloj voli. Klenc-kamo, rastvece obračamo, gledamo »bejlo Lendavo« pa šče vsefele driigo. Eden čas na našen dvori, te pa odletimo na Vikinin škegen. Ve meni nej bilču lejko samomi dičaki vred štirin 'kobilan’, tren mojin sestranan pa šče Martika Vikina se špilala z nami. Ona je sigdar rada prišla knan, dvak je sama bila. Samo ka smo meli dostakrat nevolo ž njenimi dugimi vlasa-mi, so se radi smeli. Od toga več drgčč, gda van znapišen naše dičinje igre (špilanje). No, naš oča so seadno nej meli mera pa pridejo samo ednok k Vikinin po mene. Mi se špilamo na trati, na podstinji pa sidijo stara Vika pa nas gledajo. Gda so pa varali našega dčo pa jij zarazmili, ka ščejo, so pa zravna povzdignoli glas: »Pusti denok male pri meni, naj si odpočinejo moje trudne očij.« Oča jij pa pitajo, či so bili gnes pri meši. »Kak pa naj iden s tejmi šajtravimi nogami otečenimi? Hodi v meri, Števan, jes san zadobila svete meše teo — viš, to so moji angeli vartivačje!« so pokazali sagurno na nas deco. »Či nčte kak oni, ne pridete v kralestvo nebeško« so šče zažugali oči našemi. Je valalo, oča so si samo zmuvili: »Toti tak«, pa se obrnoli prti dčmi. Nej samo mi deca, pravoga počinka nimajo na to nedelo tildi dečki pa dekle. Vsi so na petaj: dččki se shajajo v čupore pa odijo spejvat okoli, dekle pa se zadržavlejo po ižaj eli na dvčri pa vodijo svčje pritišane guče. Eli pa se občji sertavlejo pri adnon edinon sttirenci v Čerhejgi, zove se Vi-dakut. To van je gromozansko gteboki stiirenec, skoro tak kak je brejg vi-siki. So ga tildi obnčvili, novi vrteo ma, gater i streho. Na gnešnji den pa v bratvo je tii cejla prošecija liidi z vrčami, vejdri pa škafci. Vsi čakajo na 125 red s kravami vred. Tudi gnes smo se zagnali deca ta za mojima sestrama, gda smo se ži navolili špilati. Gnes so tildi klancovje nikši mčjki, koraki pa lejki kak da bi plavali po lufti (što šče malo bole v kupico pogled-no, tistomi pa cildu!) V Vidakuti je bilo kaj viditi: nedlički Kolarek je igrao na ramunike, eden drugi pa na gitaro, dečki okčli njiva so pa spejvali kcoj. Dečki pa dekle bi gviišno plesali, či ne bi bilo okoli sturenca velko blato. Večer se čiije pesen z vsej brgov pa dolov, kričanje, jufkanje, smeja neskunčni tekaj. Tak je pa li vse živo, ka pobožne mamce na svojij stoče-kaj žmetno odvrtijo svoja čisla. Na te den si počinejo edino starejši, oni so tildi naj bole trudni. Skrbij pa nevole so na te den zbrisane z nagrbanij čel vertov pa vertinj. Kak tildi nej, ve so pa gnes vse grozdne jagode, šte-re se ži farbajo v zrelost, zadobile svčj žegen. Mojivi vrli sestri pa spleteta venček z rož pa ga obejsita angeli varuhi pod kejp. Grileki po goricaj se trudijo kesno v noč: radi bi notri prinesli, ka so zamudili cejli večer, zosa-gani od človeče larme. Naj segne njuv glas tildi do vas, draga tetica, naj van prinese naš proščenski pozdrav — Jožek Jožko Vinkovič Teološki tečaj v Soboti - vrednote - Minula dolga in ostra zima se nikakor ni hotela umakniti bližajoči se pomladi. Končno! Kakor prihajajoča pomlad, ki nas je ogrela, tako smo pričakali tudi »prekmursko« ponovitev ljubljanskega teološkega tečaja za »versko poglobitev«. Že naslov sam je bil dovolj privlačen. Mnogi gospodarstveniki se sprašujejo: »Kaj se splača?« Podobno vprašanje si v našem zbeganem času postavljamo tudi v moralnem smislu. Kaj se splača in ali se sploh splača. Je vredno živeti? Predavateljica prvega večera, Vanja Kržan si je odgovor na zastavljeno vprašanje izbrala za naslov predavanja, Življenje je sveto. Življenje samo po sebi ima neskončno vrednost. Biti človek, skratka živeti, je božji dar. Bolje je kakor koli biti, kakor nikoli ne biti, je zapisal Tomaž Akvinski že pred davnimi stoletji. Največji indijski pesnik Rabindranath Tagore, ki je poznal krščanstvo in se navduševal zanj, je ta božji dar takole opisal: Ustvaril si me neskončnega, tako ti je bilo všeč. Spet in spet prazniš to krhko posodo in jo venomer polniš z novim življenjem. To piščalko iz trs j a si nosil čez hribe in doline in igral nanjo večno nove napeve. 126 Ob nesmrtnem dotiku tvojih rok mi drobno srce prekipeva v vesolju in jeclja neizrekljivo besedo. Tvoje brezmejne darove prestrezam samo s temi drobnimi dlanmi. Tisočletja minevajo, vendar mi še zmeraj nalivaš in še zmeraj niso polna. Iz besed predavateljice je bilo jasno, da se življenje v telesnem smislu čudovito prepleta z duhovnim. Telesnost in duhovnost sta stebra človekove harmonije. Nič na našem telesu torej samo po sebi ni grdo. Šele v odnosu do duha in naših namenov postane dobro ali slabo. Ob predavanju Janeza Grila, Vzgoja za vrednote, so mnogi starejši pomislili, da se to njih ne tiče. Otroci so jim polnoletni in zase sami odgovarjajo. Pripombe dveh mladih poslušalcev so jih vendarle morale vznemiriti. Odločno sta v imenu mladih povedala, da od starejše generacije današnja mladina ni prejela pravih vrednot ali lestvice vrednot. »Kaj ste nam dali? Nič! Še sami dostikrat ne veste, kaj bi radi v svojem življenju. Lovite se v zbeganosti, podobno kot mi mladi.« Medtem, ko obsojamo mlade, bi se morali vprašati, kakšne vrednote so danes potrebne, uresničljive in sprejemljive! Za kar smo se navduševali pred desetletjem ali dvema, danes več nima svoje vrednosti. Je že zastarelo. Nekaj, kar je bilo prej sveto in samo po sebi umevno, dandanes več ni na prvem mestu. Preveč pa so se spremenili tisti, ki jih je življenje razočaralo. Vrednote, kot pogum, volja, zaupanje so pokopali in zdaj tudi nimajo kaj dati mladim. Vzgoja za vrednote se torej mora začeti pri temeljih, takorekoč pri vzgojiteljih, starših in seveda pri mladih, ki imajo več prožnosti in možnosti oblikovanja, ker še pač odraščajo, se oblikujejo. Zakonca Janko in Nada ter njun prijatelj Janko so nam orisali okvir našega vsakdanjega življenja. Razbitost družine, krut poseg televizije v naše družine, mesto in vloga vrtca v življenju družine... V vseh težavah pa je bila njihova beseda jasna, saj so ključ za rešitev težav našli v trdni zakonski ljubezni. Naj nas ne zbegajo številke, da je v ZDA in SZ polovica zakonov ločenih, in da so ponekod zvesti zakonci in trdne družine že skoraj izjeme. »Trdno stojmo! Če je v ospredju ljubezen in če je osnova zakona ljubezen, resnična ljubezen, potem je prava in cilj jasen!« Anton Stres, filozof se je vrednot lotil po poti nekakšnega znanstvenega pristopa. Kaj pravi znanost o vrednotah? Malo. Ne pove, kaj je dobro, ali kaj slabo. Dokaže le, da vrednote so. Človek sam pa svobodno išče pot v množici različnih vrednot. Vsak čas in obdobje poudarja svoje vrednote. Krščanstvo je prav posebej uresničilo vrednoto ceniti posameznika, osebo, človeka. »Pastir pusti devetindevetdeset ovc in gre iskat izgubljeno ovco.« Škoda bi jo bilo prepustiti volku. Če moremo sestaviti lestvico vrednot, potem dajmo prednost na telesnim ampak duhovnim, še bolj pa moralnim vrednotam. Kar pospešuje ljubezen, tb je prava vrednota. 127 Bog! Za nekoga vrednota, za drugega kamen spotike. Jurij Bizjak, dober poznavalec Sv. pisma, je prav z božjo besedo utemeljil mesto Boga. Pripada mu prvenstvo. »Jaz, Gospod, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki pokorim krivdo očetov na sinovih do tretjega in četrtega rodu tistih, ki me sovražijo, izkazujem pa milost do tisočerega rodu tistih, ki me ljubijo in moje zapovedi spolnjujejo.« Takšne besede pripisuje pisec stare zaveze Bogu. Nič bolj ni popustljiv Kristus v novi zavezi: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden.« Vsaka vrednota je nekaj, kar moraš vedno znova sprejemati, utemeljevati, s svojo življenjsko prakso sprejeti ali pa zavreči. To še posebej velja za najvišjo vrednoto Boga, saj nosi vsak vernik v sebi tudi del nevernika. Še posebej ob preizkušnjah se vera utemeljuje. Rabinska poučna zgodbica pripoveduje, da je kralj David nekoč vprašal Boga: »Zakaj ljudje govorijo 'Abrahamov Bog, Izakov Bog, Jakobov Bog’, ne rečejo pa Davidov Bog?« Bog naj bi mu odgovoril: »Ker so oni bili preskušani, ti pa ne!« Z drugimi besedami: dokazali so svojo vdanost, David pa ne. Predavatelj je primerjal vernega z nevernim. Prvemu je Bog vrednota, drugemu ni. Neverni se mu je zdel nad življenjem in svetom razočaran, verni pa od življanja očaran. Za sklep in spodbudo nam je prebral odlomek iz pisma Diognetu, ki je bilo napisano v 2. stol, po Kr. »Kristjani živijo v telesu, a ne živijo po telesu. Mudijo se na zemlji, a njihova domovina je v nebesih. Pokorni so zakonitim postavam, a s svojim življenjem prekašajo postave. Ljubijo vse, a vsi jih preganjajo. Ne poznajo jih in vendar jih obsojajo. More jih in jih s tem oživljajo. Ubogi so in bogate mnoge. Vse jim manjka in imajo vsega v izobilju. Jemljejo jim čast, a oni v nečasti žanjejo slavo. Obrekujejo jih, a oni se izkazujejo pravične. Sramotijo jih, a oni blagoslavljajo. Ponižujejo jih, oni pa izkazujejo čast. Delajo dobro, a kaznujejo jih kakor hudodelce. Celo smrtne kazni se veselijo, kot da vstajajo v novo življenje. Judje jih napadajo kot krivoverce. Grki jih preganjajo. Sovražniki pa ne vedo povedati, zakaj jih sovražijo. Da na kratko povem: kar je v telesu duša, to so na svetu kristjani.« Še globlje pa je v skrivnost Boga prodrl Anton štrukelj. Bilo je, kakor da poslušamo srednjeveškega mistika. Vse mu je jasno, vse sveto in tudi vse dosegljivo. Na koncu skoraj ni bilo vprašanj. Kaj vprašati? Cilj je jasen, pot pa težka. Bile so nepozabne besede. Uresničiti te besede, je težko delo. Toda, če je storjen vsaj en sam korak naprej v osebnem življenju poslušalcev in sodelavcev tečaja, je tečaj opravičil svoj namen. 128 Franc Tement Sklep Metodovega leta v Rimu Leto 1985 — tisočletnico Metodove smrti — so številni narodi, zlasti slovanski, obhajali kot Metodovo leto. Zaključne slovesnosti so bile v Rimu 13. oktobra 1985. Posebno številno smo bili zastopani Slovenci in Hrvati. Iz Slovenije smo prišli romarji v Rim s sedmimi avtobusi in še dva iz zamejstva. Med slovenskimi romarji sta bila tudi nadškof Alojzij Šuštar in Alojzij Turk, ter škofje Franc Kramberger, Jože Smej, Stanislav Lenič in Metod Pirih. Naš avtobus št. 2 je odpeljal v petek zgodaj zjutraj, 11. oktobra, izpred mariborskega bogoslovja prek Ljubljane proti Italiji. Mejo smo prestopili pri Vrtojbi. Ob lepem jesenskem vremenu smo hiteli mimo Benetk v prostranstvo Padske nižine. Po čudoviti »Sončni cesti« smo obvozili Padovo, šinili čez reko Adižo, gledali napise za mesto Rovigo, bili v nekaj sekundah čez mogočno reko Pad, bili kmalu mimo Ferrare in pri Bologni se je cesta začela dvigati v Apenine. Prevozili smo veliko število krajših pa tudi zelo dolgih predorov in nadvozov, ko nas je naš voditelj romanja prof. Stanko Lipovšek opozoril na Firence. Od daleč smo videli ogromno kupolo tamkajšnje cerkve. Od tod je šla pot lahno navzdol. Od blizu smo občudovali slovito trdnjavo Orvieto, ki je sedež škofije. V Rim smo prispeli že v temi. Le počasi smo napredovali po rimskih ulicah, razsvetljenih z živobarvnimi reklamnimi napisi, v prometu, ki se v večernih urah vali kakor ogromen veletok. To je treba videti in doživeti. Okrog 8. ure smo se ustavili na dvorišču hotela »Domus pacis«, ki ga vodijo laiki Katoliške akcije. Po maševanju (v tem hotelu sta na voljo dve kapeli!) in po večerji smo utrujeni legli k počitku. V soboto, 12. oktobra, smo imeli slovenski romarji slovesnost v baziliki Marije Snežne (Marije Velike). Somaševanje je vodil in pridigal nadškof Alojzij Šuštar ob ubranem petju pevskega zbora iz Št. Vida nad Ljubljano. Nadškof je naglasil pomen te veličastne cerkve tudi za slovanske narode, saj sta sveta brata Ciril in Metod prav tam položila na oltar bogoslužne knjige v slovanskem jeziku. Istočasno so imeli bratje Hrvati svojo slovesnost v lateranski baziliki. Moram naglasiti, da je bila hrvaška romarska skupina izredno številna. Somaševanje je vodil zagrebški nadškof kardinal Franjo Kuharič. Zaključni del njihove slovesnosti nam je še uspelo »ujeti«. Ko smo prihajali iz lateranske cerkve, so nas zunaj na ploščadi obkrožili hrvaško govoreči Romi, največ otroci. Čudili smo se, kako so uspeli priti tako daleč. V soboto zvečer je bila v veliki dvorani Pavla VI. svečana akademija, ki je bila za nas vse izredno doživetje. Žal marsičesa nismo razumeli, čeprav smo imeli v rokah spremno besedilo. Na akademiji so sodelovali umetniki grške narodnosti, glagoljaši, Bolgari, Angleži in Italijani. Uvodni nagovor ob navzočnosti svetega očeta je imel v italijanskem jeziku kardinal Tonko, po rodu Slovak. Po umetniškem delu akademije je spregovoril papež Janez Pavel II. Poslužil se je najprej francoskega in nato angleškega jezika. Kot običajno, je tudi ob tej priliki nagovoril razne skupine romarjev v njihovih jezikih: Grke, Bolgare, Hrvate, Slovence, Čehe, Slovake, Ruse, Ukrajince, Beloruse, Lužičke Srbe in na koncu Poljake, katerim je 129 namenil kratek nagovor. Nam Slovencem je dejal: »Dragi slovenski romarji, ostanite zvesti dediščini svetih bratov in svoji veri. Naj vas vse Slovence spremlja moj apostolski blagoslov! Hvaljen Jezus!« Po končanih nagovorih se je sveti oče najprej rokoval z navzočimi kardinali, nadškofi in škofi. Posebno živahno pa je postalo v dvorani, ko se je papež napotil po dvorani in se rokoval z ostalimi romarji. Vsakdo je seveda želel ujeti njegovo roko, pa žal vsi nismo bili tako srečni. Pred začetkom akademije smo peli izmenoma Slovenci in Hrvati Marijine pesmi. Vsakdanji prizor pred baziliko sv. Petra Višek našega romanja smo doživeli v nedeljo, 13. oktobra, ob slovesnem somaševanju s svetim očetom. Somaševalo nas je kakih 300 duhovnikov. Seveda smo morali imeti posebne dovolilnice, ki jih je izdal urad za ceremonijal. Razume se, da smo imeli tudi posebne vstopnice za vstop v baziliko sv. Petra. Slovesnost se je pričela ob 10. uri. že dobro uro prej se je pomikala množica romarjev skozi več kordonov policistov. Sleherni romar je šel skozi kontrolo. Policisti so imeli v rokah poseben aparat za odkrivanje kovinskih predmetov. Če je aparat dal signal, so moške romarje otipali moški policisti, ženske romarice pa policistke. Taki ukrepi so seveda razumljivi po tistem žalostnem dogodku 18. 5. 1981. Zunaj so bili uniformirani možje postave, v cerkvi pa cela vrsta varnostnikov v civilu. Naj omenim še to zanimivost: Ko je šel sveti oče obhajat romarje, so se pomešali varnostniki mednje in budno opazovali dolgo vrsto čakajočih na obhajilo. 130 Sveta maša je bila v latinskem jeziku. Prvo berilo je bral mlad študent rimskih zavodov v grščini, drugo mlad duhovnik v starocerkvenoslovan-skem jeziku, evangelij pa v latinščini. Med prošnjami smo slišali tudi slovensko: »Da bi po ljubezni, ki jo je oznanil Kristus, naš Učitelj in Gospod, prenehala vsaka razdeljenost. Združeni smo v eno telo in naj bomo goreči delavci za mir in odpuščanje, tako potrebni vrednoti med ljudmi«. V kratkem nagovoru je sveti oče spet obravnaval glavno temo zadnjih bogoslužnih srečanj v čast slovanskima apostoloma Cirilu in Metodu. Slovesnost je snemala RAI za evrovizijsko mrežo. Po maši smo si ogledali grobove papežev, ki so pod baziliko. V nedeljo popoldne smo številni romarji iz vsega sveta (vseh barv in različnih jezikov) še enkrat obiskali baziliko sv. Petra in se povzpeli tudi na kupolo. Ni treba posebej poudarjati, da je to enkratno doživetje, pa tudi naporna hoja. Čudovit je seveda razgled po Rimu in njegovi okolici, skoraj tja do Tirenskega morja. Proti večeru smo obiskali Kalistove katakombe. Zopet izredno doživetje! Česa vsega je bila zmožna močna vera kristjanov v tistih časih hudih stisk! V ponedeljek, 14. oktobra, se je naše romanje izteklo in sicer s slovesnim somaševanjem v baziliki sv. Pavla zunaj Rima. Somaševanje je vodil beograjski nadškof msgr. Alojzij Turk, pridigal pa je pomožni škof Stanislav Lenič. Prepeval je zopet zbor iz Št. Vida nad Ljubljano. Posebnost te mogočne cerkve so mozaiki vseh dosedanjih papežev. V Rimu smo si ogledali še številne druge znamenitosti kot npr. Panteon, Kolosej, itd. Črensovska romarska skupina v Rimu 131 Našo romarsko skupino je vzorno vodil, nam marsikaj zanimivega povedal in razkazal nekdanji rimski študent, prof. Stanko Lipovšek. Samo enkrat smo doživeli neprijetnost. Z avtobusom smo zašli v neko enosmerno ulico, pa nas je iz nje pod stražo odpravil neki neprijazni policist. Z našo skupino je potoval tudi pom. škof. dr. Smej. Občudovali smo njegovo znanje svetega pisma. Pot v domovino smo nastopili v ponedeljek kmialu popoldne. V Padovi smo se ustavili v motelu, kjer smo nakupili še razne spominke. Pozno zvečer smo nadaljevali našo pot domov. Okrog polnoči smo prestopili mejo pri Fernetičih. V torek, 15. oktobra, ob 3. uri zjutraj, smo bili črensovski »rimski romarji« zopet veseli doma. Ali ne pravi naš pregovor: »Ljubo doma, kdor ga ima»?! Naj bo še povedano, da je bila naša (črensovska) romarska skupina, če odmislimo pevski zbor iz Št. Vida nad Ljubljano, najštevilčnejša. Vseh nas je bilo enajst in sicer: Marija Čizmazija, zakonca Matija in Marija Donko, Rozalija Gerič, Terezija Gjura, Štefan Godina, Olga Jaklin, Terezija Nudi, Anton Temar, Agata Vučko in podpisani. Mihael Kuzmič Vesti iz starih krajev v časniku „Amerikanszki Szlovencov glasz“ Ena od osnovnih nalog vsakega časnika je, da svoje bralce seznanja z novicami in vestmi o tem, kaj se dogaja okrog njih, pa tudi o tem, kaj se dogaja daleč vstran. Skratka piše o tem, kar jih zanima iz poslovnih, pustolovskih, domačijskih ali kakršnihkoli drugih nagibov in želja. Tako je bilo tudi z našimi prekmurskimi rojaki v Ameriki in drugih deželah sveta, kamor so se izselili na začetku našega stoletja in tudi pozneje in so brali »Amerikanski Slovencov glas« (dalje v tekstu ASG; opozoriti želim na to, da je časopis izhajal ves čas v madžarskem črkopisu, navedke v pričujočem članku pa zaradi lažjega branja navajam v našem), ki je tedensko izhajal ob petkih v pensilvanskem mestu Betlehem v ZDA od leta 1921 do 1954. Še danes je za nas zanimivo, kaj so tedanji bralci v časniku iskali in našli; kaj jih je privlačilo med vestmi v njihovi okolici in iz drugih krajev sveta; kaj pomembnega so lahko zvedeli iz domačih krajev, na katere je predvsem prvi, delno pa tudi drugi rod še močno vezalo rodbinsko, narodnostno in versko čustvo? Na takšna vprašanja bom skušal odgovoriti v tem članku z nekaterimi značilnimi primeri iz ASG. Vesti, ki v ASG niso bile objavljene samo v posameznih oddelkih, ampak v obliki krajših in daljših člankov na vseh štirih straneh časnika, ob določenih pomembnih dogodkih ali praznikih (volitve, božič) tudi na povečanem obsegu, lahko razdelimo v štiri skupine: 132 1. Vesti iz Betlehema in neposredne okolice, kjer je živela najštevilnejša prekmurska naselbina v Ameriki. Zanimivo je, da so bolj znanim in podjetnim osebam posvečali veliko pozornost in so tudi manj pomembne stvari iz njihovega življenja opisovali v obliki člankov, objavljenih največkrat na prvi strani. Kot skupnost so bili ponosni na svoje člane, ki so uspevali na raznih področjih življenja, kar je razumljivo, če upoštevamo, da je ogromna večina naših rojakov začela življenje v Ameriki pri najnižjih in najbolj garaških opravilih v rudnikih in železarnah. Za vzorec vzemimo ASG št. 29 z dne 16. julija 1943; takoj na prvi strani je članek »Ignac Gerlec so po teškom betegi umrli«, v katerem je opisano pokojnikovo življenje, delo, družina in ker je časnik izšel pred pogrebom, tudi predvideni pogreb. Pokojnik je bil član katoliške župnije sv. Jožefa in dobrodelnega društva »Prvoga slovenskoga bratovščine pomagajočega društva«. Na prvi strani je tudi posebna rubrika o cerkvenih bogoslužjih, kjer so objavljena verska opravila in obredi; »Svetoga Ivana slovenske evangeličanske gmajne glasi«. Isti način obveščanja najdemo tudi v drugih številkah ASG: kdo se je ponesrečil doma ali v službi, šel v bolnico ali se iz nje vrnil, se poročil, dobil otroka, otroci so napredovali v šoli ali na delovnem mestu, itd, 2. Vesti iz drugih ameriških mest, posebno tistih, kjer je imel ASG svoje poverjenike. 10. januarja 1930, št. 2, so na strani 3 našteta mesta in poverjeniki, ki so v njih živeli: BETHLEHEM, PA. (Janoš Cug, Janoš Jošar, Ištvan Kutoš), PITTSBURGH, PA. (Ištvan Markoš), NEWARK, N. J., (Ištvan Počič), BRIDGEPORT, CONN. (Anton Tivadar), ALLENTOWN, PA. (Jožef Kozel), CHICAGO, ILL. (Ištvan Hozian), PALMERTON, PA. (Jožef Dončec), STEELTON, PA. (Ištvan Grabar), CLEVELAND, O. (Antal Črnko), ELIZABETH, N. J. (Janoš Počič). Ti »zavtipanicke« so imeli pravico v vseh pogledih zastopati časnik, sprejemati naročnino in izdajati potrdila. Nekateri med njimi so bili tudi redni dopisovalci in so imeli na 3. strani ASG svoj kotiček. Nekaj se jih je ne samo dopisniško, ampak tudi literarno poskušalo, npr. Matjaš Flisar, Jožef Novak, Joseph Bojnec. Vesti iz naštetih krajev so bile vsebinsko zelo podobne tistim iz Betlehema, različni so bili le kraji in osebe, obravnavane v člankih (rojstva, poroke, bolezni, smrti, cerkveni dogodki, obiski, itd.). Kakor so z leti nekatere prekmurske naselbine usihale ali se občutno krčile, tako se je manjšalo tudi število mest, kjer je imel ASG svoje »zavupanike«; pa tudi ti so se včasih menjali, navadno takrat, ko zaradi starosti ali bolezni niso mogli obiskovati naročnikov in v primeru smrti. 3. Vesti z določenih področij ali za krajši čas. a) Občasno so priobčevali članke o tem, kako živijo prekmurski izseljenci v Južni Ameriki, Franciji, Nemčiji in drugod. b) Na začetku tridesetih let je bila na 1. strani ASG stalna rubrika »Ka se zgaja po svejti?«, kjer so v nekaj vrsticah objavili zanimivosti z vsega sveta in različnih področij življenja, ki se praviloma niso nanašale na naše prekmurske rojake. c) V času druge svetovne vojne je imel ASG na tretji strani posebno rubriko »Road to Victory« (Pot k zmagi), v kateri so natančno seznanjali bralce z odhajanjem naših rojakov v ameriško vojsko, kraji, kjer so 133 služili. Opisana so njihova junaštva, napredovanja, odlikovanja. Razumljivo je, da so tudi ostale strani ASG bile polne člankov z vojno vsebino. Ta rubrika nam kaže, da je bil prispevek naših ameriških rojakov k zlomu nacizma zelo velik in bi bil vreden posebne obdelave. Čeprav je bil naslov rubrike v angleščini, so bili vsi prispevki v njej, kakor nasploh v ASG, napisani v prekmurščini. 4. Vesti iz »starih krajev«, iz Prekmurja, so bile seveda najbolj brane in pričakovane. Njim se bomo malo več tudi posvetili. Ne moremo pa v tem članku naštevati vseh vesti, zato bom izpustil takšne, kjer so sicer z vsemi imeni vasi, mest, oseb in drugih navedb opisane razne nesreče na poljih, pri strojih, tatvine, umori, naravne nevšečnosti, itd. Navedel bom pa nekaj primerov vesti, katere imajo še danes svoj pomen in privlačnost. Na začetku tridesetih let ie imel ASG na 3. strani posebno rubriko »Ka nčvoga vu starom kraji?« Trije dopisniki so redno pošiljali vest; in so bili tudi imensko navedeni: Janez Titan, Šandor Čahuk in Joželf Novak. \ i. številki ASG z dne 3. januarja 1930 ie Janez Titan poročal o vrnitvi Jožefa Novaka z ženo iz Amerike v letu 1929 in je iz razgovora z njim zapisal: »SLOBOUD OD AMERIKE: Vaš dopisnik je meo priliko pred kratkim gučati z g. Jožef Novakom i Ženov, šteriva sta pred kratkim zapustila Ameriko i se nazaj povmola v svojo lejpo i idilično domovino. G. Novak so napravili na Vašega dopisnika jako lejpi i globoki vtisk s svojim elegantnim nastopom i velikov prijaznostjov. Oni so mouž velke energije, šurki pogledov i predvsem mouž velke liibezni do domovine. Z njimi ste zgubili, dragi rojaki, človeka, ki se je v punoj meri zavedao svoje zvišene domovinske misije, štere bi se morao vsakši Slovenec zavedati. Informirali so tudi Vašega dopisnika od Vašega kultumoga položaja v Ameriki. Po njuvom mišljenji obstoji v Ameriki jako velka nevarnost za vse naše kulturno delo, ar so naši ludje preveč brezbrižni (nebngajouči). Gouvor je naneso tildi na naše novine (Am. Slov. Glas), od šteri so pravli, ka so edine, štere stojijo kak zvejzda na slovenskoj nebi v Ameriki. Povedali so pa tildi slabo stran njegovi čtitelov i Slovencev sploj, ar se za svoje novine premalo brigajo. Lehko bi prej davali več podpore, s pomočjov štere bi se te edine slovenske novine reorganizejrale i povekšale, pa prej niti naprej-plačila ništerna ne plačujejo i dosta bi ji raj kšenki štelo novine. V sploš-nom so se naj bole tužno izražali od brezbrižnosti naši liijdi vu Ameriki Ponovno pa so se tildi spominali svoji vnogi prijiatelov, šteri njim ostanejo v neizbrisnem spomini. Nazadnje pa so ešče pripovedovali od svoje vožnje po morji, štero so povedali na kratki. (Od toga smo že pisali kak so nam Novak samij spisali Redit.) — Doma se čutijo preveč dobro, samo ka so se že malo navadili na ameriški konfort i tou njim zdaj malo idou dene. Ovači so pa jako zadovolni.« Med vojnama je Jožef Novak objavljal svoje pesmi, zgodbe in članke v evangeličanskih tiskih in v koledarju «Dober pajdaš«; po letu 1933 pa se je popolnoma posvetil delovanju na verskem področju in velja za pionirja Kristusove binkoštne Cerkve v Sloveniji. 17. januarja 1930 je izšla 3. številka ASG, v kateri je na 3. strani zanimiva vest (med ostalimi): »RADOSTI GLAS. 22-toga decembra 1929 je do 134 končala svoje doktorsko včenje Šiftar Kamilla, hči bodonskoga farara i je bila v Budimpešti promovirana za doktora vsega zdravništva. Z etim smo Sloveni v starom kraji doubili prvo doktorco.« Teden dni pozneje, 31. januarja 1930, str. 3, št. 4, je v isti rubriki »Ka nčvoga vu starom kraji?« obvestilo o vrnitvi katoliškega duhovnika Verena, ki spada med posebno zaslužne duhovnike katoliške župnije v Betlehemu-. »PLEVANOŠ VEREN DOMA. G. Plevanuš Veren so pred ednim kednom povrnoli v svojo domovino, štere so že preči dugo nej vidli. Na pouti so se počutili preči dobro. Zdaj nahitroma morejo itdi v Rim, od šterec so doubili prošnjo, ka bi šli v Betlehem, ka so tudi včinoli. Za tistim pa namenijo idti na svojo faro v Slavoniji. Na Vašega dopisnika so napravili vtisk silno močnoga karaktera i človeka visike izobrazbe i inteligence. Večkrat so se spominali tudi z- svoji vdmikov i vsej Slovencov, šteri tam živejo i njuvi kulturni i gospodarski nastaj. Na dopisnikovo pitanje, ali se mislijo ešče povrnouti med svoje ovce, so odločno zanikali pač pa so oblubili, ka bodo stali vsigdar na roko našim Slovencem tam i njuvim kulturnim prilikam.« Urednik ASG je z velikim navdušenjem pozdravil stik z nekaterimi prekmurskimi študenti, ki so se zanimali za življenje in delo ameriških rojakov. Na prvi strani 10. številke ASG z dne 7. marca 1930 najdemo pod naslovom SLOBOUD njegovo dobrodošlico: »Pod etov titulov prišestni ke-den prinesemo edno novello, kratko pri po vest vu naši novinaj, štera je preminouči keden prišla z staroga kraja od ednoga našega mladoga slovenskega brata, Vili Novaka, univerzitetnega študenta. Vsakomi pismi se veselimo, štero z naše stare domovine od naši bratov dobimo, ali pri etoj priliki smo zvonreda veseli bili, gda smo od g. Novak Vilija doubili pismo z ednov jako povidne vsebine, lepou napisano novellov vred, štere zgodba je z- slovenskega živlejnja zajeta. Takše pismo je eden oaziš vu našoj pusti-ni, z-šteroga eden tao se etak glasi: »Spoznao sam Vaše i naši amerikanski bratov novine, pa sam se od-ločo, da bom po svoj oj mouči podpčrao Vaš štamp, ar je naša dužnost, da skrbimo za naše lustvo v-novoj Domovini!. Zato si dovolim, g. reditel, se Vam predstaviti i Vam ponuditi svojo malo pomoč. Ja sam visikošolec v Ljubljani, doma iz Bogojine. Gimnazijo sam z vekšega vu Soboti opravo. Posebno se za naš starinski jezik i literaturo zaniman. Vu tom ide vse moje delo... Ešče edno želo mam: eti nas jeste dosta visikošolcov iz našega kraja, vu svojem klubi smo. Trnok radi bi mi meli Vaše novine, či bi nam je lejko brezplačno pošilali. Zahvalni vam bodemo i se Vam že naprej zahvalimo!« Gda se naši visikošolci, naša prišestna inteligencia v takšoj lejpoj formi interesira za naš starinski jezik i literaturo, te se nemremo boj ati, ka bi te jezik mogouče bilo voprepraviti. Jako smo zahvalni Vili Novaki i vsem ovim študentom, ka nezavržejo našega materskoga jezika, kakda ga mi tiidi po vsakoj težavi probamo občuvati eti daleč v tuhini. Njuvo podpera-nje nam jako dobro spadne, štero nam ponudijo, za šteri trud njim mi tildi po mogočnosti na službo stojimo i pošlemo njim naš srčen pozdrav!« Urednik je v naslednji številki ASG, 11., z dne 14. marca 1930 izpolnil svojo obljubo in na 2. strani objavil Novakovo črtico SLOVO, ki govori o poti fanta v mesto v šole. Slovo, posebno od matere, je žalostno in po 135 poti iz rodne vasi v mesto ga spremljajo spreminj|ajoči se občutki. V črtici bi lahko iskali delček piščeve preteklosti. Dopisniki niso zanemarili šolskega okolja. 6. novembra 1931 beremo v 45. številki na 3. strani vest o mladeničih, ki so se odločili za duhovniški stan. »NOVI KATOLIČANSKI BOGOSLOVCI. Letos je stopilo iz Slovenske krajine preči novi bogoslovcov v mariborsko bogoslovje. Tej mladenci so z vekšega tala završili svoje študije (srednješolske) v Ljubljani, nekaj ji je pa tudi dokončalo v Maribori. Vstopili so nanovo sledeči gospodje: Gabor Alojzij iz Petanjec, ki je skončao gimnazijo v Ljubljani; Gregor Janez iz Satahovec, ki je skončao gimnazijo ravno tak v Ljubljani; Gomboc Franc iz Pertoče, ki je delal gimnazijo privatno v Maribori; Holzedl Anton iz Fiik-šinec, ki je skončao gimnazijo v Ljubljani; Kolenc Ivan iz Gomilic, ki je skončao gimnazijo v Maribori (to je brat znanega sobočkoga kaplana i urednika Novin Franca Kolenca) i Škafar Ivan iz Bratonec, ki je dovršo gimnazijo ravno tak v Ljubljani. Boug daj vsem tem mladencom pravo pamet, ka bi mogli svoj žmeten poklic Bogi vdano i narodi na hasek vodo-prinesti.« Teh nekaj vesti nam kaže, da so bralci ASG poleg svojega dela, dela za lasten gmotni obstanek in za napredek svojih družin kazali zanimanje tudi za duhovne vrednote in široko kulturno obzorje, ki jim ga je časnik po svojih močeh skušal ohranjati. Lojze Ratnik Gradili smo kapelo Veliki teolog Karl Rahner je ob neki priliki zapisal misel: »Graditev cerkve ali obnova cerkve, lahko pomeni za neko cerkveno občestvo kar en sam misijon. Takrat se predramijo srca vseh, ki pripadajo Kristusovi Cerkvi.« Ta »veliki misijon«, sem nekako doživljal v vasi Lipa, ko nas je vse člane vaške skupnosti povezovala kapela Marijinega obiskovanja. V življenju slehernega človeka se nabere na poteh življenja mnogo takega, kar bi radi, ko gledamo nazaj, da se ne bi bilo zgodilo. Toliko bolj se to lahko zgodi v širši skupnosti kot je vas. Bolela me je vsaka rana spora in sem skušal biti vsem pravičen. Zaupal sem v obljubo Jezusovega Srca, da bo dal mir tistim hišam in sosedstvu, kjer bodo to Srce — njegovo prebodeno in križano ljubezen — častili. In tako smo se začeli zbirati ob prvih petkih že od jeseni 1980. leta z eno samo veliko prošnjo: za mir v srcu, v družinah, v sosedstvu, v vasi. Kapela, stara točno 100 let, je kmalu postala pretesna, saj je bilo število obhajil 80—100 vsak prvi petek. Toda še naprej se je od časa do časa odpirala stara rana mržnje. Vedno znova je prihajal kdo, ki je razplamteval čustva ljudi in odpiral še nezaceljene brazgotine. Upam zapisati, da tak človek ne pozna besede odpuščanj^, sprave in miru. Kapela je bila že zdavnaj pretesna, saj je dobra polovica otrok in odraslih tudi pozimi v snegu in dežju potrpežljivo tudi dve uri ob prvih petkih vztrajala zunaj. Tudi člani rož rožnega venca so se v 138 Blagoslovitev kapele pod Lipo oktobru in vsako nedeljo zbirali k rožnemu vencu in pesmi pri Mariji. V mesecu maju pa so se pridružili še otroci in mladinca. Končno je zbiranje občestva narekovalo in vodilo v obnovo in povečavo kapele. Načrte za kapelo je izdelal ing. arh. Šmidi ehner, vsa soglasja smo dobili v nekaj mesecih in novembra 1985 zavihali rokave, ojačali temelje staremu delu kapele in zvoniku, decembra začeli z novim delom, ki se širi v obliki štirikotnega šotora. Sredi januarja 1986 pa je bila mala cerkvica pokrita. Bogoslužni prostor brez sedežev sprejme 320 ljudi. Kakor hitro je minila zima, smo z deli nadaljevali. In pri kapeli smo znova gradili in popravljali svetišča našh src. Ob misli na Marijino svetišče, ob delu, ob skupnem naporu, da bi se uresničevalo srečanje med Manjo in Elizabeto, kakot da bi se slišal Elizabetin pozdrav, kakor da bi odmeval Mariiin hvalospev >- v srcih vseh. In vsi smo bili srečni. Pa je mmilo komaj dober mesec, kar je pom. škof dr. Jožef Smej blagoslovil kapelo in posvetil oltar in že se je nekdo iz tujega sveta čutil poklicanega; kakor da je mir v sosedstvu in vasi nevaren, kakor da manjka kost, ki bi jo bilo dobro glodati in razplamtel je znova ogenj strasti. In takrat sem se zgrozil v duši. Zaječal sem in zajokal. Gospod, zakaj je znova potrebna ta stiska. Ali se ne odpira tvoje Srce — ali ne krvavi v vseh, ki kakorkoli trpijo. »Dal bom mir tistim, ki bodo to Srce častili.« Postavili smo nov kip tvojega presvetega Srca in obljubljamo, da te bomo naprej častili zavedajoč se svoje človeške majhnosti. »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo zidarji.« 137 Množica ob blagoslovitvi kapele pod Lipo Zahvala in spomin vsem vernikom Lipe, ki so v enem letu pod vodstvom cehmeštra Franca čička žrtvovali in vgradili skoraj eno staro milijardo gotovine, pa še zraven žrtvovali 600 udarniških dni, 60 prevozov. Zahvala tudi vsem tistim, ki ste s sklenjenimi rokami podpirali skupno prizadevanje. Verujem, da bo samo od sklenjenih rok odvisen mir in sprava. Ivan Štuhec Zlatomašnik in osemdesetletnik Ludvik Duh Šestega julija 1986 je v Ljutomeru praznoval svojo petdesetletnico duhovništva in osemdesetletnico življenja Ludvik Duh, ljutomerski župnik v pokoju. Zlatomašnik se je rodil 1906. leta v Ključarovcih, župnija Križevci pri Ljutomeru. Prva leta osnovne šole je obiskoval v domačem kraju, potem pa, po preselitvi staršev, na Dunaju, kjer je končal nižjo realko. Dunajska leta so ga zaznamovala z dvema tragičnima dogodkoma v njegovem življenju: umrla mu je draga mama in kot otrok je doživljal krutosti prve svetovne vojne v takrat razpadajočem središču stare monarhije. Po vojni je nadaljeval šolanje na mariborski realki. Vso mladost je bil tesno povezan s sorodniki svoje pokojne mame, še posebej z babico v Borečih, ki mu je vsaj malo nadomeščala prezgodaj izgubljeno mamo. Učenik ga je vodil 138 po samosvoji poti do poklica. Za seboj je imel že štiri leta gradbenega oddelka na Tehniški fakulteti v Ljubljani, ko sta se s prijateljem odločila za bogoslovje. Po duhovno bogatih in veselih letih v ljubljanskem bogoslovju je 5. julija 1936 bil posvečen v duhovnika v mariborski stolnici. Kot kaplan je deloval v Radljah ob Dravi, pri Sv. Magdaleni, Rešnjem Telesu v Mariboru in Radvanju. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je zaradi pritiska mariborskih nemškutarjev bil prestavljen za kaplana v Gornjo Radgono. Od tod pa je bil skupaj z mnogimi štajerskimi duhovniki izseljen na Hrvaško. Čas vojne je preživljal kot dobri pastir na župnijah zagrebške škofije. Po drugi svetovni vojni se je vrnil za kratek čas v Radvanje pri Mariboru, odkoder je 1. decembra 1947 prišel za župnika na Svetinje. Po dvanajstih letih pastirovanja v božjem in svetinjskem vinogradu je leta 1959 prišel z^a župnika v Ljutomer. Naslediti gospoda Lovreca ni bilo lahko. Kakor so prednika spoštovali ljudje, tako ga je visoko cenil njegov naslednik. Velika župnija je zahtevala veliko katehetskega dela in gospodarskih skrbi, saj se je po šestdesetem letu pričelo ustvarjati ugodnejše ozračje za obnovo cerkva in drugih popravil, ki so jih zahtevale še posledice vojne in »mrtvi« čas po njej. Vesoljno Cerkev je v tem obdobju razgibal in razveselil drugi Vatikanski koncil, ki ga je zlatomašnik spremljal z velikim navdušenjem, še posebej zaradi liturgične reforme, za katero se je ogreval že kot bogoslovec pred vojno. Pokoncilski čas jet močno razgibal župnijsko življenje in tako je marsikateri trud župnika in kaplana v Ljutomeru bil nagrajen s številnimi novimi mašami v sedemdesetih letih. Kot takratni srednješolec se dobro spomnim, kako so na župnikovo povabilo prihajali v Ljutomer številni znani slovenski duhovniki in redovniki, ki so nam ob duhovnih obnovah in misijonih zna Žerdin, sestra sv. Križa z Male Loke. Z razmišljanjem ob diapozitivih, kratkem dokumentarnem filmu, petju ter s skupnim obhajanjem evharistične daritve se je srečanje končalo. Pri sv. maši so se skupno zahvalile za darove, ki so jih že prejele, obenem pa prosile božjega blagoslova za novo šolsko leto. Podobnih srečanj si še želijo. Že v lanskih Stopinjah je bilo zapisano, da smo začeli z restavriranjem glavnega oltarja župnijske cerkve pod vodstvom Zavoda za spomeniško varstvo iz Maribora. Začeli smo s kipom Marije z Jezusom, ki so ga 30. 4. 1985 odpeljali v restavratorsko delavnico in 20. 6. 1985 zopet postavili na svoje mesto na oltarju. Postopek: mehanično in kemično odstraniti vso umazanijo ter preslikave; plombirati in retuširati staro preslikavo; na novo nanesti namaze krede ter vse ponovno bleščeče in motno pozlatiti. Tako so do sedaj že bili restavrirani naslednji kipi: sv. Jožef, sv. Janez Krstnik, 180 Snemanje različnih slojev barv z oltarja 4 angeli ob tabernaklju, 2 baročni vazi ob straneh oltarja. V letošnjem letu je bil na vrsti oltarni nastavek, ki je nad 8 m visok. Zadaj je tudi napis-. »Ano 1778 fecerunt (fecit) JOAN KLEIN in RADKERSPURK, die 24 juni. Du o Leser gedencke meiner bei dem gnaden Bild Maria, mit einem Va-terunser und Ave Maria.« (Po domače: 24. junija 1778. leta je naredil ta oltar Joan Klein iz Radgone. Ti, o bralec, spomni se me pri Marijini milostni podobi z enim Očenašem in Zdravo Marijo.) Nadaljnji zapisi na oltarju nas spomnijo, da je bil oltar obnovljen 1878 (župnik Jožef Šiftar, restavrator Angelo Zoratti iz Maribora), 1914 (župnik Rudolf Bednarik, restavrator Wilmos Sirach iz Gradca), 1958 (župnik Ivan Kolenc, restavratorja Hinko Podkrižnik in Franjo Vrabec — Šentjur). Ob sedanji restavraciji so se pokazale štiri barvne plasti, od katerih je bilo potrebno kemično in mehanično odstraniti tri mlajše plasti barv, da je oltar »zaživel« v prvotni zamisli njegovega ustvarjalca. Zato sedaj oltar ni na novo prebarvan, ampak je samo z retuširanjem dopolnjeno barvanje iz leta 1778. Tudi vsa ornamentika oltarja je bila na novo bleščeče ali motno pozlačena ali posrebrena, kakor je bilo v prvotni obliki. Sedaj se delo nadaljuje na posameznih kipih, ki pripadajo oltarju. Del sredstev je prispevala Kulturna skupnost, ostalo pa verniki naše župnije, saj je cerkev naš skupni dom. 181 Notranjost cerkve pri Gradu Obnovili smo drvarnico in ostrešje na gospodarskem poslopju. »Udarniško« smo znova izolirali tudi cevi centralne kurjave v jašku med župniščem in cerkvijo (dolžina: 2x86m). Cevi so znova premazane z zaščitno barvo, nastavljeni so izolacijski plašči »Purlen — alu«, povrhu pa stara in nova steklena volna povita s strešno lepenko. HOTIZA — Ko se oziramo v bližnjo preteklost, v leto 1986, je na hitro težko povedati, kaj je bilo najpomembnejše v življenju majhne župnije. Še vedno pa velja, da je slovesnost svete birme za vsako župnijo najpomembnejši dogodek. Pomožni škof dr. Jože Smej je 31. maja podelil zakrament sv. birme 46 otrokom. Slovesnost je bila dobro pripravljena. Ves mesec maj so se birmanci zbirali k šmarnicam in k posebnim veroučnim uram, kjer so se vsestransko pripravljali na sprejem zakramenta sv. birme. Že 1. junija se je od osnovnošolskega verouka poslovilo 14 osnovnošolcev. Šolarji se sodelovali pri maši z uvodnimi mislimi, s prošnjami za vse potrebe. Na koncu pa so iz srca zapeli pesem Prišel je čas slovesa. Poslovili smo se in obljubili, da se bomo še srečavali na mladinskih srečanjih. Isto nedeljo so se na Hotizi srečali tudi člani župnijskih svetov lendavske dekanije. Slovesnost prvega obhajila je bila 8. junija. Prvič je prejelo Jezusa v svoje srce 11 hotiških prvošolcev. Pri daritvi so sodelovali otroci in njihovi starši. Otroci so navdušeno, ognjevito zapeli pesmi: Pridi k nam, Gospod in Jezus, tebi živim. 182 Birma na Hotizi V naši župniji je živahna ministrantska skupina. Ministranti se vsako leto srečujejo na svojih dekanijskih srečanjih. Letos so se srečali 28. junija v črensovcih. Dogodek, ko se vsa župnijska skupnost zbere okrog župnijskega oltarja, je prav gotovo župnijsko proščenje. Hotiška zavetnika sta sv. Peter in sv. Pavel. Letos smo proščenje obhajali na sam praznik, v nedeljo 29. junija. Pri obeh mašah je spregovoril ljutomerski župnik Izidor Veleberi. Že na začetku leta smo se s člani župnijskega sveta pogovarjali, da bi bilo potrebno obnoviti notranjost cerkve. Ker je bila letos slovesnost sv. birme, je to bila priložnost in spodbuda, da smo se lotili tako velikega dela. Zmenili smo se glede višine stroškov. Predračun je bil 2 nova milijona, zato naj bi vsaka hiša darovala po 10.000.— din; Hotiza šteje okrog 200 hiš. Dela je bilo resnično obilo. Zamenjati je bilo treba vsa okna, postrgati vse stene in strop ter vse na novo ometati in pobeliti. 21 dni so trajala dela. Ko so pleskarji ali mizarji potrebovali pomoč, so bili verniki vedno pripravljeni pomagati. Solidarnost se je še bolj pokazala, ko so po hišah pripravljali kosila za delavce. Ko so bila vsa dela končana, je notranjost zasijala v novi lepoti. Stene smo obložili z ladijskim podom, kar daje občutek toplote in domačnosti. 50-letoico skupnega življenja sta praznovala zlatoporočenca Jožef Horvat in Marija 183 Da slovenski narod rad časti Marijo in rad poroma v njena svetišča, so dokazali tudi naši verniki. 54 naših vernikov je poromalo k Mariji v Puščavi. Ustavili so se še v Lovrencu na Pohorju, v Rušah in zaključili svoje romanje na Ptujski gori. Pogreb mladega Štefana Horvata Žalosten dogodek, ki je pretresel našo župnijo, je bil letos avgusta. 4. avgusta je v gramoznici utonil še ne petnajst let star Štefan Horvat. Vsa vas se je zbrala ob zadnjem slovesu. Vsako oko se je zarosilo, ko so mladi fantje dvignili belo krsto, jo zanesli v cerkev in na pokopališče. KAPELA — Čudovit je pogled na vse strani: Slovenske gorice, Pohorje in Pomurje! Hrib, hvala za tvojo lepoto! Požrtvovalni, dobri in delavni kapelski farani se s svojima dušnima pastirjema trudijo za obnovo hriba. Tukaj »kraljuje« župnijska cerkev sv. Magdalene, letos z obnovljenimi zvonovi. Ves hrib je pod spomeniškim varstvom, župnišče, bivša mežnarija in gospodarsko poslopje, ki jih obdajajo lepi nasadi goric. 184 Obnovljeno župnišče. To je naš skupni dom! Vrata so odprta slehernemu človeku dobre volje. To je dom, kjer si dobrodošel in kjer Ti bo podarjena iskrena prijateljska beseda! Obnovljena bivša mežnarija. V ospredju veroučna učilnica, nove sanitarije, v ozadju pa je obnovljena starodavna farofška preša. 185 Želimo obnavljati in ohranjati kulturno dediščino svojih pradedov in očetov. To je naša zgodovina, resnica in ponos! Slehernemu človeku, ki bo stopil na ta hrib, želimo podariti delček lepote slovenske zemlje in urejenosti. Dobri farani, hvala za delavne in žuljave roke, veselje in pesem ob napornem delu pri številnih obnovah! Hvala za zaupanje. Ostanite pogumni in dobri! Faranom Hrastja se je uresničila letos v maju davna želja. Obnovili so svojo kapelo. To je sad truda in dela mnogih skupnih rok! V obnovljeni kapeli je ob sobotah zvečer sv. maša. Sv. Janez Nepomuk je faranom v ponos kot zaščitnik vasi, kateremu je kapela posvečena. Sicer je nekaterim, ki zatrjujejo, da je ohranjevanje tovrstnih kulturnih spomenikov naša skupna odgovornost, povzročila obnovitev precej preglavic, pa tudi sestankov! V poletnih mesecih smo naredili elektrifikacijo zvonov. Odslej nam bo zvonjenje olajšano. Kakor nas je povezala ta skupna akcija, tako nas zvonovi povezujejo med seboj k večji zvestobi Bogu, ko nas kličejo in vabijo k molitvi, v cerkev in v večnost. KOBILJE — Po enomesečni odsotnosti sem letos na praznik Gospodovega razglašenja znova sprejel v vodstvo župnijo Kobilje. Bil sem na obisku pri rojakih v Kanadi, posebno pa na srebrni obletnici poroke Jožefa in Marije Hozjan v Montrealu. Komaj mesec in pol po vrnitvi iz Kanade sem moral župnijo spet predati v roke sosedu iz Dobrovnika, ker sem moral na operacijo v soboško bolnišnico. Po vrnitvi iz bolnišnice smo začeli s pospešeno pripravo na birmo, ki je bila 1. maja. Birmoval je škof ordinarij, Franc Kramberger. Birmancev je bilo 42. 10. maja sta obhajala zlato poroko Viljem in Hermina Gjerek. Na binkoštni praznik 18. maja, smo imeli slovesnost prvega svetega obhajila. Prvoobhajancev je bilo šest. 1. junija je bilo proščenje v Motvarjevcih, letos samo s katoliškim bogoslužjem, ker je bil duhovnik reformiranih evangeličanov — kalvinov službeno zadržan. 186 Naša župnija je po 40 letih dobila diakona Janeza Ferenceka, ki ga je v to službo posvetil v Beltincih mariborski pomožni škof Jožef Smej. Slovesnosti se nas je udeležilo okrog 70 Kobiljančarov. 24. VIII. smo se spomnili z mašo našega velikega dobrotnika, najboljšega poznavalca naše davne župnijske preteklosti — dr. Ivana Zelka, ki je zahajal v našo vas kot dobrovniški kaplan že leta 1936. Župniji je postavil temelje in si mnogo prizadeval za slovensko besedo pri bogoslužju. KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — V nedeljo, dne 8. junija 1986 popoldne ob treh smo imeli v naši župniji v gosteh člane župnijskih svetov iz vseh župnij naše ljutomerske dekanije. Po opravljeni sv. maši s somaševanjem in po končanem glavnem referatu v cerkvi, smo v treh skupinah razpravljali o perečih vprašanjih verskega življenja v naših župnijah. Po plenumu smo ob zakuski na župnijskem dvorišču izmenjavali še mnenja in svoje izkušnje. V nedeljo, dne 7. julija 1985 je pri nas daroval sveto mašo škof ordinarij, dr. Franc Kramberger, ob somaševanju domačega župnika in novega misijonarja Jožefa Šomna iz Grab. Med mašo je škof novemu misijonarju slovesno izročil misijonski križ in mu zaželel v težkem misijonskem delu mnogo uspehov. Novi misijonar odhaja v misijone v Afriko, v državo Zaire. Dne 22. septembra 1985, v nedeljo, je domači župnik blagoslovil novo fasado na novi kapeli v Logarovcih. Sedaj je kapela znotraj in zunaj popolnoma dograjena. Zvon je v zvoniku in okolje cerkvice lepo urejeno. Večkrat je v njej ob nedeljah večerna sv. maša, katere se vedno udeleži lepo število vernikov. Dne 24. 9. 1985 smo končali z deli nove električne napeljave v cerkvi. Vsa dela je zelo solidno izvedel el. mojster Jože Lesjak iz Mote v ljutomerski župniji. Prizadevnega mojstra za nova dela in za popravila zelo priporočamo. Dne 7. aprila 1986 smo začeli z zidavo nove večje kapele v Vučji vasi. Dela lepo napredujejo. S 15. julijem 1986 je bil prestavljen naš dosedanji kaplan Janko Frangež, ki odhaja za župnika v Majšperk, k nam pa se je priselil novi kaplan, Štefan Vinkovič, ki prihaja iz dosedanjega mesta Sv. Lenarta v Slov, goricah. V nedeljo, dne 31. avgusta smo se z dvema avtobusoma udeležili dekanijskega romanja k Mariji na Ptujsko goro. KUZMA — Bodisi župnijski zvon, bodisi vaški zvon je mnogo več kakor samo naznanilec dnevne ure. Vsak zvon ima predvsem poslanstvo, da ljudi kliče in vabi k molitvi, da človek tudi sredi dela sklene roke k Bogu. To so začutili krajani Trdkove, ko so si pozidali podružno kapelo, na hribu pa postavili zvonik. Zvonik z zvonom stoji na enem izmed najvišjih hribov na Goričkem blizu tromeje. Tako naš zvon slišijo in razumejo tudi sosedje Avstrijci in Madžari. 187 Zvonik v Trdkovi Važen in osrednji dogodek v župniji je bil sv. misijon; prvi adventni teden od 30. 11. do 8. 12. 1985. Voditelja sta bila jezuita p. Edmund Bbhm in p. Tomaž Podobnik iz Ljubljane. Vodilo misijona je bilo: »Ti pa pojdi in potrdi svoje brate!« — Poglobitev verskih resnic. Priprava na misijon se je začela prvo adventno nedeljo 1984. Od tega časa je bilo skupno dogovarjanje z misijonarji in napravljen načrt. Posebno skrb je župnija posvetila ŽPS, veroučencem in njihovim svaršem, mladini, rožam rožnih vencev, bolnikom in ostarelim. Vse leto smo za misijon molili in razmišljali o njegovi važnosti. Ne samo: »Reši svojo dušo«, ampak rešimo svoje duše! V to pripravo so se vključili predvsem nedeljniki. Župnija šteje 1500 vernikov, spovedancev je bilo 850, obhajil 2320, bolnikov in ostarelih pri posebni maši 60, pri kateri je večina prejela bolniško maziljenje. Na domu so misijonarji obiskali vseh 23 prijavljenih bolnikov in jim podelil sv. zakramente. Misijon je pritegnil vse nedeljnike in nekaj obrobnikov. Odtujenih pa ni bilo, razen nekaj izjem. Udeležba pri maši: delavnik 100—250, nedelja 250—700. Udeležba pri govorih: veroučenci 150, mladina 30—80, mladi zakonci 70—100, starejši zakonci 100—140, možje 70, žene 120, rože rožnih vencev 100, romi 30 (osem odraslih prejelo prvo sveto obhajilo). Lepo je uspel spravni dan, poglobitev molitve rož rožnega venca, srečanje bolnikov v cerkvi in na domu. Sklep misijona: »O, da bi spolnjeval Tvoje zapovedi.« (Izaija) 188 Kakor družinski prazniki vso družino povežejo, razveselijo in duhovno poglobijo, tako tudi župnijski prazniki vso župnijo dvignejo iz vsakdanjih skrbi in vodijo k spoznavanju verskih vrednot. Božje ljudstvo župnije razmišlja o onostranskih verskih resnicah, kamor vodi naše zemeljsko življenje. Ta misel je bila poudarjena za praznik sv. Kozma in Damijana, ki jo je Ludvik Varga iz Markovec osvetlil ob župnijskih zavetnikih. Glavni župnijski praznik Vnebohod pa je bil v znamenju srečanj sosednjih župnij. Ko je župnija še bila gračka podružnica, so verniki od Grada s procesijo prišli v Kuzmo. Na župnijski meji pri križu »Na Slivnjekovem bregu«, so se srečali z verniki iz Kuzme in so tako skupaj poromali v cerkev, kjer so slavili Kristusov Vnebohod. Tako še danes na ta praznik radi poromajo v Kuzmo iz sosednjih župnij, vendar le posamično. Letošnjo slovesnost je opravil prodekan Franc Režonja, soboški župnik, župnijska slovesnost je bila tudi prvo sveto obhajilo, ko se je 18 prvoobhajancev prvič v polnosti udeležilo sv. daritve, 20 osmošolcev pa je izpovedalo svojo vero ob ponovitvi krstnih obljub, Bogu in župnijskemu občestvu obljubilo, da bodo ver skim resnicam ostali zvesti. Bog daj! Vsakoletno romanje na Brezje 23. 8. pa je bilo v znamenju zahvale Bogu in Mariji. Kot odposlanstvo 55 romarjev smo s slovesnim sodelovanjem pri maši lendavskih in remških romarjev Boga prosili odpuščanja za malomarnosti v vsakdanjem življenju. 30. oktobra 1985 smo pospremili k večnemu počitku Terezijo Maje roj. Bunderla. Kljub hladnemu vremenu se je zbralo lepo število vernikov skupaj z duhovniki domače župnije. Njeno življenje je bilo podobno starozavezni prerokinji Ani: »Ona pa ni zapuščala cerkve in je dan in noč k Bogu molila.« Bila je globoko verna, dobra krščanska žena. Svojo vero in ljubezen do Boga, je dan za dnem stopnjevala. Dan za dnem se je pri oltarju udeleževala evharističnega slavja in prosila božjega blagoslova za celo župnijo. Cerkev ji je bil prvi dom, saj jo je z veliko ljubeznijo čistila in krasila. V njej je bila srečna in to srečo je znala razdajati tudi drugim in nikoli ni pozabila na ljubezen in dobrote do bližnjega. V častitljivi starosti 88 let je končal zemeljsko življenje Štefan Zrim — Zvonarov Števan. Kakor njegovi starši, tako je tudi on opravljal službo zvonarja, ključarja in bil član ŽS. To svojo službo je opravljal z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo. Na svojo 50-letno službo zvonarja je bil ponosen, saj je večkrat dejal: da je »služil petim gospodom.« Potem pa je svojo službo pustil svojim naslednikom in se je na zadnji poti v bolnico poslovil: Z Bogom, z Bogom, ljuba cerkev in zvonovi. LJUTOMER — Zopet je leto naokrog. Veselili smo se zlate maše našega župnika v pokoju, Ludvika Duha. Hvalili smo Boga za njegovo dobroto, ki jo je delil po duhovniku — zlatomašniku 50 let. Prosili smo za nove duhovniške poklice, da bi zlati maši sledila še nova maša. Poleg dela za duše pa napolnjuje naš vsakdan delo pri prenovi našega župnijskega doma in stare mežnarije. Z velikim elanom smo se lotili ostrešja na župnišču, ki je bilo v zelo slabem stanju, člani župnijskega sveta so pokazali svojo odgovornost in radi pomagali in organizirali dobre ljudi, da so radi prišli. Računali smo, da bo delo trajalo le dober teden, toda ostrešje je bilo tako dotrajano, da se je delo zavleklo na dva tedna. Hvala dobrim faranom za pomoč pri delu in molitev, da je delo lepo potekalo. 189 Prekrivanje ljutomerskega župnišča Mežnarija je imela zelo žalosten videz. Stara, častitljiva stavba je bila res potrebna obnove. Tudi to delo je lepo potekalo, da se lahko veselimo nove fasade. V mežnariji imamo tri učilnice, kjer se zbiramo z otroki in mladimi k veroučnim srečanjem. Stavba je zaščitena, zato so nam dali smernice za prenovo na Spomeniškem varstvu v Mariboru. Krajevna skupnost v Ljutomeru pa je pokazala veliko razumevanje in so nam radi pomagali s tem, da so nam dali naročilnice, da smo lahko nabavili gradbeni material brez prometnega davka. Hvala za to razumevanje. To je tudi uspeh Slovenskega duhovniškega društva, ki je doseglo, da lahko Krajevna skupnost da naročilnice za gradbeni material brez prometnega davka. Težave smo imeli s štorkljinim gnezdom, kajti zelo težko je in dotrajano. Gnezdo, čeprav se zdi lepo, je pa bilo v resnici kup gnoja. Dobro smo ga rešili in upamo, da bo štorklja zadovoljna z novim stanovanjem. Z velikim veseljem spremljamo delo pri obnovi kapel v Zg. Krapju, kjer dobiva kapela precej drugačno podobo, saj je obnovljen zvonik, prenovljena streha, zunanjost in notranjost kapele. Tudi na Moti so uvideli, da je kapela zelo potrebna prenove in izolacije. Radi so priskočili k delu in je steklo. Na Cvenu je vsako drugo nedeljo sv. maša in redno verouk, kapela pa v nič kaj dobrem stanju. Tudi Cvenarji se niso dah, da bi imeli kapelo v najslabšem stanju. Zbrali so se, delo pa gre naprej. Upamo, da bodo vse te tri kapele drugo leto tako lepo obnovljene, kot so že druge v naši župniji. Potem pa bodo še na Spodnjem Krapju morali zavihati rokave, da bo še tista kapela lepo in dostojno prenovljena. Tudi pri obnovi 190 teh kapel smo hvaležni Krajevni skupnosti Cven, da rada pomaga s tem, da daje naročilnice za gradbeni material brez prometnega davka. Hvala za pomoč in razumevanje. MALA NEDELJA — Letos smo župljani Male Nedelje doživeli lepo, zgodovinsko slovesnost, odkritje nagrobnega spomenika duhovniku, pisatelju, pesniku, zgodovinarju in narodnemu buditelju, Antonu Kremplu. Odkritje tega nagrobnika je organiziralo naše Kulturno prosvetno društvo iz Bučkovec. Po pozni sv. maši 3. 8. 1986 je bila na pokopališču krajša spominska slovesnost, na kateri je ob sodelovanju slavistov bil prikazan pomen Kremplovih del za naš slovenski narod. Pred pozno sv. mašo, ki jo je daroval naš dekan, Alfonz Korbun za vse tukaj službujoče pokojne duhovnike, je opravil blagoslovitev Kremplovega in Sunčičevega nagrobnika. Prejšnjemu župniku, Alojzu Sunčiču so sorodniki dali postaviti nagrobnik s svojimi sredstvi. V letošnjem letu smo izvedli veliko akcijo uničevanja črvov v lesenih predmetih naše župnijske cerkve, pod pokroviteljstvom restavratorja, domačina Cirila Muhiča iz Drakovec, ki že vrsto let opravlja ta poklic v Nemčiji. S pomočjo kompresorja smo uničili črve v klopeh, spovednicah, kipih in oltarjih. V kipe smo s posebnimi brizgalkami v vsako luknjico vbrizgali strup. Vsak dan je pomagalo pri tem delu okrog dvajset članov župnijskega sveta in gradbenega odbora. Delo smo končali v treh dneh, vendar je bilo zaradi strupenih hlapov, še nekaj časa onemogočeno opravljanje božje službe v cerkvi. Ker so naše orgle v cerkvi že zelo stare in precej izrabljene, smo se odločili, da jih damo popraviti. To delo je opravil mojster Osojnik z Raven na Koroškem. Denar smo zbrali pri velikonočnem darovanju v cerkvi, nekaj denarja pa so dali cerkveni pevci iz svoje blagajne. Dokončali smo stopnice in železno ograjo ob cerkvi. Posebno doživeta je bila slovesnost prvega sv. obhajila v naši župniji. Pripravo staršev in otrok je imel ljutomerski župnik, Izidor Veleberi. Med samo slovesnostjo so prvoobhajanci v cerkvi poiskali svoje starše, ki so jim izročili prižgane sveče, kar bi naj simbolično pomenilo, da otrokom izročajo luč vere, ki jo naj ponesejo naprej. Upamo, da bo luč vere v naši župniji v bodoče še bolj gorela. MARKOVCI — Župnijska kronika je kakor ogledalo, v katerem se pogledamo in vidimo vse poteze in tudi madeže. Med letom se tudi na majhnih župnijah marsikaj zgodi. Tukaj bomo objavili najpomembnejše: Čeravno je bilo župnišče pokrito z novo opeko pred 12 leti, smo jo jeseni morali odstraniti, ker je razpadala in pojcriti z novo. Kakor po mnogih župnijah, je tudi pri nas letos nastal problem farnega zvonarja, zato smo se odločili za električno zvonjenje. Zdaj tečejo priprave in zbiramo denarna sredstva. V tem letu smo obnovili ostrešje in streho naše šole. Zgrajena je bila v letih 1941—1943. Graditi jo je začel Štefan Sraka iz Murske Sobote. Dokončali so delo Madžari. Šola je nadstropna s 4 učilnicami. Nameščeni so novi žlebovi. Pri tem delu so veliko pripomogli vaščani čepinec in Markovec z lesom. (O šoli Stopinje 1981.) 191 Izpoved vere v Markovcih Iz leta v leto se število faranov pri nas manjša. Vseh je okoli 650. Statistika po letu 1980 kaže, da je vedno več umrlih kot rojstev. V letu 1985 je bilo 6 rojenih in 18 umrlih. Prvo obhajilo v Markovcih 192 Imeli smo razne slovesnosti, običajno doma in drugod: prvo sv. obhajilo, slovo osmošolcev, srečanje ministrantov pri Sv. Sebeščanu in župnijskih svetov v Rogašovcih. Opravili smo dvojno romanje z avtobusom. S pevci na Ptujsko goro, kjer smo imeli slovesno mašo s skupnim obhajilom. Od tam smo šli k sv. Trojici in opravili Litanije Matere božje. Drugo farno romanje je bilo 16. 8. na Brezje k Mariji Pomagaj, k slovesnosti srečanja treh narodov pod geslom: »Mir brez meja«. Pri maši smo doživeli enkratno slovesnost in utrdili svojo ljubezen do Boga, Marije in Evharistije. Ogledali smo si tudi Begunje in 2 blejski cerkvi. Na povratku smo se še ustavili v Petrovčah v lepem Marijinem svetišču. Med žalostne dogodke spada smrt 34-letnega Milana Žido iz čepinec. Izgubil je življenje v prometni nesreči. Naj njemu in vsem rajnim Bog da obilno plačilo. MARTJANCI — Župnija je sorazmerno živa, kar se tudi pozna pri obisku maše med tednom, še posebej pa ob nedeljah in praznikih. V največje veselje je, da je v cerkvi veliko mladine in otrok, ki tudi radi obiskujejo verouk. V tem letu je zapustilo osnovnošolske klopi 22 fantov in deklet. Ob tej priliki so izpovedali svojo vero in obljubili, da bodo še naprej obiskovali mladinski verouk ter sodelovali v župnijskem občestvu. Izpoved vere marijanskih osmošolcev 193 Letos na Petrovo je pomožni škof Jožef Smej posvetil pet prekmurskih diakonov. Med njimi je bil tudi naš Jožek Pasičnjek, ki bo letos pomagal pri katehezi v Murski Soboti. Mi pa se že veselimo nove maše drugo leto, če Bog da. Saj bo po 70 letih v Martjancih zopet nova maša. Diakon Jože Pasičnjek (v sredini) Glavno delo letos je bilo beljenje notranjščine cerkve. Istočasno smo kupili novi lestenec, druga dva pa smo dali obnoviti in popraviti. Uredili smo okolico župnišča, ki jo zdaj krasi lep cvetlični nasad. Pomladili smo domači sadovnjak in ga primerno uredili. Ministranti so se udeležili duhovnih vaj pri Sebeščanu. Z verniki smo poromali k Mariji Bistrici, kjer smo bili deležni lepe slovesnosti ob vse-hrvaškem romanju k Mariji Bistrici. Tudi s pevci smo bili v Kostrivnici na povabilo tamkajšnjega župnika. Zdaj pa se že pripravljamo na birmo, ki bo drugo leto. Naša župnija je tudi gostila člane župnijskih pastoralnih svetov na dekanijskem študijskem srečanju. MURSKA SOBOTA — življenje naše župnije je zmeraj pestro, čeprav ni kakšnih posebnih dogodkov in slovesnosti. V novem župnijskem domu, ki je bil zgrajen pred dvema letoma, se srečujejo mladi pri osnovnošolskem in mladinskem verouku. V njem se laiki izobražujejo na teološko pastoralnem tečaju, tudi letos je gostil udeležence teološkega tečaja za versko po-gloMtev. Ob nedeljah popoldne se v njem zbirajo mladi iz Pomurja na predzakonskem tečaju. 194 Ob sklepu letošnje ekumenske molitvene osmine za edinost kristjanov, smo se z brati evangeličani srečali v njihovi cerkvi. Skupno smo sodelovali pri bogoslužju. Povezovala nas je molitev in cerkvena pesem. Oba pevska zbora sta nas duhovno dvignila. Ob gostitelju, seniorju Ludviku Novaku, ki je vodil srečanje, je božjo besedo razlagal župnik Franc Režonja. Na koncu sta skupno podelila blagoslov. Srečanje se je nadaljevalo pred cerkvijo in v dvorani evangeličanskega centra, kjer smo bili deležni dobrot naših gostiteljev. Naša srca so se še bolj odprla in čutili smo, da smo eno v Kristusu. Meseca septembra so nas obiskali cerkveni pevci iz Rogaške Slatine. Naši pevci so jim kmalu vrnili obisk. Tako se je med zboroma spletla prijateljska vez, ki bi se naj nadaljevala tudi v prihodnje. Soboški cerkveni pevski zbor pod vodstvom organista in zborovodje Franca Zvera, je gostoval tudi v Ljutomeru in na evharističnem in pevskem slavju v Olimju. Cerkev je skupni dom božjega ljudstva. Tudi soboški verniki se tega zavedamo in zato radi skrbimo za lepoto domače cerkve. Za sveto božično noč so zvonik naše cerkve razsvetlili trije reflektorji, ki so nameščeni na cerkveni strehi. Ko smo šli k polnočnici, smo že od daleč videli našo cerkev. Sijaj te zunanje svetlobe nas je vodil k žarkom tiste svetlobe, ki nam jo je prineslo novorojeno Dete. Krst četverčkov v Murski Soboti Na cvetno nedeljo 23. marca, smo v naši župnijski cerkvi doživeli edinstveno slovesnost. Z zakramentom krsta smo sprejeli v župnijsko občestvo četvorčke iz Murskih Črnec. Uroš, Aleš, Sonja in Sandra so poštah božji otroci. Po krstu sta jih oče Slavko in mati Zdenka Šavel, roj. Gyorek, ponosno in s srečo očetovstva in materinstva vzela v naročje in se zanje zahvalila Bogu. 195 ODRANCI — Sredi oktobra 1985 smo začeli z gradnjo prizidka pri župnišču, v katerem bosta dva veroučna prostora v pritličju, v nadstropju pa stanovanje. Do zime smo zgradili pritličje, spomladi pa smo z delom nadaljevali, stavbo spravili pod streho, napeljali vodovod, elektriko in jo znotraj ometali. Preprosta dela so opravili verniki sami, ki so nosili tudi breme prostovoljnih prispevkov. Gradbena dela vodi domačin Martin Kociper, tesarska pa je izvršil Ivan Mertik iz Bratonec. Septembra se je 20 naših mladih fantov in deklet udeležilo srečanja mladine v Stični. V letu 1985 je bilo najmanj porok v naši župniji, samo štiri. Za poroko drugod je bilo izdanih 9 krstnih listov, vse skupaj pa je še vedno zelo daleč od župnijskega poprečja. V tem letu je nazadovalo število obhajil za 4.500 in smo jih razdelili 56.190. Obisk maše je v tem letu manjši za 15 nedeljnikov in znaša 65,5 %. Zlata maša Lojzeta Kozarja v Odrancih Za praznik češčenja 28. januarja je vodil tridnevnico p. Lojze Markelj DJ. Obisk je bil dober in so k svojim srečanjem predvsem radi prihajali mladi zakonci in mladina. V začetku februarja 1986 smo izgubili našo dobro in zvesto gospodinjo na župnišču Brigito Kolman. Pred dobrega pol leta je preiskava ugotovila raka na prsih, bila je operirana, toda kmalu se je pojavil rak na kosteh v najhujši obliki, proti kateremu zdravniška veda ni našla pomoči. Pokojna je bila dobrega srca, mirne narave, do kraja zanesljiva in je štirideset let zvesto služila bratrancu župniku in s tem vsej odranski župniji. Ves 196 čas njene službe v Odrancih smo gradili: župnišče, staro cerkev, gospodarska poslopja, novo cerkev in ob koncu njenega življenja še prizidek k župnišču. Samo Bog ve, kolikim je v tem času postregla z južino ali kosilom, ko je bilo treba gostom hitro postreči. V svoji skromnosti nikoli ni silila v ospredje. Imela je zelo lep pogreb ob navzočnosti vse župnije in okoliških duhovnikov. Za vsa njena dobra dela naj ji bo dobri Bog bogat plačnik. Zlatomašnik s svojimi duhovniki in redovnimi sestrami Ob koncu avgusta je nenadoma umrl naš cerkveni odbornik Ignac Sečkar. Kakor zadnja leta vsak dan, je bil še dan pred smrtjo pri maši, naslednjega dne je šel v bolnico na pregled in je dve uri pozneje tam umrl. Cerkvi je služil kot član cerkvenega odbora, ki je bil obenem gradbeni odbor pri gradnji nove cerkve, 25 let. Hvaležni smo mu za vse delo in trude, predvsem pa za lep zgled sodelovanja pri cerkvenih obredih. Iz naše župnije je še sedem živih duhovnikov in sedem mlajših ter pet starejših sester redovnic. Skoraj vsi razen petih izmed sester in duhovnikov so bili zbrani ob slovesnosti zlate maše tukajšnjega župnika Lojzeta Kozarja. Pod vodstvom duhovnikov iz župnije so verniki pripravili svojemu dušnemu pastirju 6. julija 1986 izredno lepo slovesnost, pri kateri je sodelovala vsa župnija s krasitvijo cerkve, s petjem, voščili, deklamacijami in darovi. Kot nekdanjemu urarju, zeliščarju, rojarju, slikarju in pisatelju (vse »na črno«), mu je mladina darovala stensko uro častitljive starosti, kupček zdravilnih zelišč, čebelji sat, poln cvetličnega medu, sliko, zbirko knjig in še marsikaj drugega, kar je spominjalo na njegove zdaj že bolj ah manj opuščene konjičke. V nabito polni, zares lepo okrašeni cerkvi 197 Gostje na zlati maši Okrašena odranska cerkev 198 mu je pridigal njegov nečak, beltinski kaplan Lojze Kozar mlajši, ki je v izbrani literarni obliki zapel pesem zahvale Gospodu: za milost svetega krsta, za poklic, najbolj pa za petdeset srečnih duhovniških let. Mešani zbor, ki ga je vodil domači duhovnik Štefan Ferenčak SDB in otroški zbor pod vodstvom beltinskega župnika in tukajšnjega domačina Jožeta Hozjana sta slovesnost dvignila do višin. Tudi domačini iz zlatomašnikove rojstne vasi Martinja so mu čestitali ob lepem darilu, ki naj zlatomašnika vedno spominja na njegov rojstni kraj. Kakor za vse zlate, nove in biserne maše, velja tudi za zlato mašo v naši župniji, da je vse božji dar, zato slovesnost ni namenjena duhovnikovi osebi, ampak je izraz zahvale Bogu za vse, kar smo in kar imamo. PEČAROVCI — V preteklem letu smo v naši župniji doživljali lepe cerkvene slovesnosti, ki gotovo poglabljajo tudi našo vernost. V soboto 18. januarja sta obhajala zlato poroko Aladar Gorza in Ana roj. Petrijan iz Pečarovec. V nedeljo 2. marca pa Jožef Kovač in Helena roj. Šantavec iz Pečarovec. Oba zlatoporočenca sta evangeličanske vere — mešani zakon. Zlata poroka Aladarja in Ane Gorza Pri slednjih je bil navzoč tudi evangeličanski duhovnik, ki je jubilanta tudi prisrčno nagovoril, torej je bil obred ekumensko obarvan. Vnukinja Nataša pa ju je v začetku pozdravila z lepo deklamacijo in šopkom. 199 Ker zadnja leta nismo imeli zvonarja, so naši zvonovi zvonili bolj poredko. 11. junija zvečer pa smo s slovesnim zvonjenjem vernikom naznanili, da smo končno prenaredili zvonove na električni pogon in tega smo se vsi razveselili. Pred birmo smo na gospodarskem poslopju dokončali zunanjost s fasadno barvo, tako ima to poslopje sedaj lepšo obliko, saj je v njem dvorana, ki jo je škof Jože Smej na dan birme slovesno blagoslavil. Na birmo so se naši birmanci lepo pripravljali celo veroučno leto, duhovno Škof J. Smej bogoslavlja župnijsko dvorano v Pečarovcih pa najbolj z devetdnevnico. Svoje versko znanje so dvakrat pokazali, enkrat pred dekanom, drugič pa pred škofom birmovalcem. Tokrat nas je tudi lepo okrašena cerkev navduševala, predvsem pa lepa slovesnost birme. S škofom so somaševali skoraj vsi dekanijski duhovniki, ker je bila sobota so lahko bili poleg. Na drugi dan v nedeljo 22. junija smo imeli prvo sveto obhajilo in izpoved vere za osmošolce. Oba dneva sta bila lepa sončna, zato je bilo tudi veliko ljudi. Župnijsko romanje smo imeli v Slomškovo rojstno župnijo Ponikvo, kjer nas je župnik Recek kljub svoji težki bolezni prijazno sprejel in lepo predstavil župnijsko cerkev. Ob povratku smo se ustavili še v Mariboru in v stolnici molili na Slomškovem grobu. Pri sveti Trojici pa smo opravili Marijine litanije. 200 Cerkveni ključar Jože Horvat pozdravlja škofa Duhovnih vaj za ministrante se je udeležilo v Pečarovcih 22 dekanijskih ministrantov, katerim je urednik revije Ministrant, Tone Lipar iz Ljubljane nudil bogat program. Duhovnega srečanja za deklice pri Gradu pa so se udeležile 4 deklice iz naše župnije, ki so bile zelo vesele tega enodnevnega srečanja s sestrani svetega Križa. Bog daj, da bi vsa doživetja tega preteklega leta poglobila našo vero in medsebojno spoštovanje, skratka obrodila bogate sadove. PERTOČA — Po misijonu, ki smo ga imeli oktobra 1982, smo opravili obnovo misijona od 12. do 15. decembra 1985. Vodil jo je jezuitski pater Stanko Grošelj. Imel je 10 govorov. Obisk je bil lep, saj je sv. obhajil bilo tiste dni 1881. Spovedovali so tudi sosednji župniki, a sam voditelj je spovedal skoraj 500 vernikov. V evharističnem letu 1985 je bilo sv. objahil 19.500. V svetem tridnevju 1986 pa je bilo na veliki četrtek 164, velik petek 133, na velikonočno vigilijo 153 in na velikonočni praznik 672. Šmarnice so bile za otroke posebej, z obiskom do 50 otrok. Slovesnost prvega sv. obhajila za 22 otrok je bila 25. maja pri pozni sv. maši, izpoved vere osmošolcev je bila 8. junija. V nedeljo 20. julija 1986 smo doživeli dogodek, kakršnega ljudje ne pomnijo, da bi kdaj v župniji bil: župnikovo zlato sv. mašo. Ozvočenje je pomagalo, da je množica, ki v prenapolnjeno cerkev ni mogla, lahko 201 z molitvijo in poslušanjem sodelovala zunaj. Božjo besedo je oznanjal pomožni škof Jože Smej. Verniki so pod vodstvom katehistinje poskrbeli za prelepo okrasitev cerkve. Tudi taka slovesnost je bila v večjo čast božjo! Zlata maša Štefana Tratnjeka na Pertoči Na proščenju sv. Helene je bil celebrant Ernest Veleberi iz M. Sobote. Križ, ki ga je dal Franc Flajšaker postaviti pri svoji hiši v Večeslavcih 105 v zahvalo za srečno vrnitev iz vojne in je bil blagoslovljen 26. okt. 1947, je sedaj dal njegov sin Jožef prenoviti. Dne 4. avgusta 1986 smo v Kraščih na božji njivi položili k počitku telo dobrega farana, duhovnikovega očeta Jožefa Kornika. S sinom je pri pogrebni maši pod vostvom dekana Martina Poredoša somaševalo 17 duhovnikov. Maša je bila na pokopališču med pogrebnim obredom. Zadnjo soboto avgusta smo poromali v Crngrob v župniji Stara Loka, nato smo obiskali dve cerkvi v Škofji Loki, nakar smo imeli v znameniti in zanimivi cerkvi v Crngrobu sv. mašo. Nato smo se odpeljali na Brezje in Bled, molili in zapeli tudi še v cerkvi Št. Vid pri Ljubljani in v novi cerkvi v Dravljah. Tako smo se po obisku 8 cerkva obogateni z vtisi in milostmi zvečer vrnili. PETROVCI—NEDELA — Za dan ceščenja Najsvetejšega v naši župniji v nedeljo 27. oktobra 1985 je bil slavnostni govornik upokojeni župnik Ernest Veleberi. Na 1. adventno nedeljo 1. decembra 1985 je s škofovim dovoljenjem v naši župnijski cerkvi domači župnik birmal Lilijano Gašpar iz G. Petrovec. 202 Redno birmo smo imeli v soboto 19. aprila 1985, birmoval je pomožni škof dr. Jože Smej. Devetdnevnico pred birmo pri Nčdeli je vodil Ernest Veleberi, v Martinju pa domači župnik. Vseh birmancev je bilo 27 (12 dečkov in 15 deklic). Pri razgovoru s škofom sta cerkvena ključarja izrazila željo, da naj bi ob nedeljah in praznikih pri Ani bila maša ob 9. uri, pri Nedeli pa ob 10. 30, da bodo župljani imeli priliko za razgovor z župnikom in da bo lahko v župnijski cerkvi po maši verouk v slučaju, ko bodo v soboto učenci imeli šolski pouk. Ta sprememba se je začela v mesecu majniku. Za proščenje pri Nedeli na nedeljo presv. Trojstva sva se sosednja župnika zamenjala: markovski je maševal in pridigal pri Nedeli, nedelski pa v Markovcih. Naš župnik se je udeležil pogreba škofa dr. Fabiana Arpada v Sombo-telu v ponedeljek 26. maja. Poznanstvo se je začelo, ko je bil Camplin župnik v Dobrovniku. Za ekumensko srečanje v soboto in nedeljo 12. in 13. julija smo bili gostje petrovske evangeličanske župnije. Katoliško evharistično bogoslužje Pri Nedeli v nedeljo 13. julija ob 8.30 je vodil organizator prof. dr. Stanko Janežič. Med bogoslužjem je navzoče s prisrčnimi besedami pozdravil tudi predstavnik Kristusove binkoštne Cerkve Mihael Kuzmič. O celotnem poteku pogovorov bo obširno poročilo v Ekumenskem zborniku. Pohvale vreden je obisk 10 planincev iz Bogojine (stari 10—41 let), ki so šli zdoma peš ob 4.30 in prišli k Nedeli ob 10.30, se pobožno udeležili sv. maše, dali blagosloviti Marijin gobelin, delo organizatorja pleskarja Štefana Puhana, imeli malico pred župniščem in se zadovoljni vrnili domov. Bilo bi jih še več, če ne bi bilo vreme negotovo. Za Jakobovo proščenje v Dobrovniku v petek 25. julija so bili povabljeni za somaševanje zlatomašniki: Lojze Kozar, župnik in pisatelj v Odrancih, bivši lendavski župnik Štefan Zver in bivši dobrovniški župnik Ivan Camplin; v slovenščini je pridigal Zver, v madžarščini Camplin. Sedanji dobrovniški župnik Francč Krampač je ob tej priliki v madžarščini in slovenščini lepo orisal delo župnika Camplina v Dobrovniku v letih 1945—1977 in mu podaril veliko sliko »Trgatev v goricah«. Karolina Bedek iz Murske Sobote je cerkvi sv. Ane podarila še drugi luster, vsi se ji prisrčno zahvaljujemo. SV. JURIJ OB ŠČAVNICI — Dne 27. aprila je ob prazniku župnijskega zavetnika sv. Jurija opravil bogoslužje s pridigo o zgodovini župnije biseromašnik Alojz Zalar od Sv. Petra pri Mariboru. Njegova mati je bila tukaj doma in ponovitev nove sv. maše je opravil tukaj tudi pred 60 leti. Ob njem so se zbrali tudi njegovi sorodniki. 203 Zlatomašnik p. Jakob Vučina s svojimi Biseromašnik Alojzij Zalar s sorodniki 3. 8. 1986 204 Tretjega avgusta je obhajal zlato sv. mašo domačin p. Jakob Vučina iz Sovjaka. Kot novomašnik je nekaj časa deloval v Sloveniji, nato pa je odšel v Ameriko. Po krajši dobi se je vrnil in bil dolga leta izseljeniški duhovnik v Nici. Od tam je šel na Koroško in bil več let župnik v Vrbi pri Vrbskem jezeru. Zaradi bolehnosti je odšel nazaj v samostan kapucinov v Celovec. Tam pomaga kot spovednik. V minulem letu je bila zgrajena cerkvena hiša pri pokopališču. V Kraljevcih je dal pozidati Peter Domajnko novo kapelico, posvečeno Srcu Jezusovemu. Z dovoljenjem škof, ordinarij ata je izvršil blagoslovitev domačin sin Stanko Domajnko, superior lazaritov. Načrt je izdelal Peter Požauko. Domajnkova kapela v Kraljevcih Pri župnijski cerkvi sv. Jurija so se začela potrebna dela na fasadi zgradbe, kulturnega spomenika. Zob časa je uničil staro pločevino in je treba stavbo prekriti. Nova kritina bo baker. V dolini Ščavnice se vršijo velika melioracijska dela, povezana s komasacijo. Pokrajina dobiva povsem novo Ece. • SV. JURIJ V PREKMURJU — Vsako leto nam na novo leto v cerkvi oznanijo spominske obletnice iz preteklosti in pomembnejše dogodke, ki se bodo vršili to leto v župniji. Tako smo zvedeli, da bo v tem letu ena biserna in štiri zlate poroke. Biserno poroko bosta imela Alojz in Marija Svetnic iz Sotine. Zlato poroko pa bodo imeli: Anton in Marjeta Šandor iz Serdice, Alojz in Ema Šbtil iz Sotine, Janez in Kristina Šalamon iz Fikšinec, Alojz 205 in Jožefa Markoč iz Dol. Slaveč. Toda zadnji par ni dočakal zlate poroke, ker je žena en mesec prej umrla. Zlata poroka Antona in Marjete Šandor je bila 21. januarja. Obhajala sta jo v cerkvi v ožjem krogu nekaterih domačih. Imela sta šest otrok in jih krščansko vzgojila. Zlata poroka Alojza in Eme Šbiil je morala biti na domu, zaradi ženine nepokretnosti. Obhajala sta jo v krogu najbližnjih domačih po 21. 2- Zlata maša Alojzija Gaborja pri Sv. Juriju v Prekmurju Predzakonski tečaj je bil tri zaporedne nedelje po dve uri, in sicer 16. 2., 23. 2. in 2. 3. Udeležilo se ga je 14 fantov in deklet. Pogreb zakoncev Alojza in Terezije Bertalanič (lanskih zlatoporočencev) je bil na isti dan 27. 2. Živela sta na mali kmetiji, bila sta verna, skromna katoličana. Imela sta šest otrok in jih krščansko vzgojila. Oba sta bila bolna. Mož je bil že nekaj let popolnoma slep, bil je navezan na ženo. Nazadnje sta oba omagala in bila odpeljana v bolnico in oba tam umrla. Žena je umrla 24. 2. in dva dni za njo tudi mož. Pokopana sta bila isti dan na pokopališču v Serdici. Birmanci so imeli pred birmo dvojno srečanje. Prvo z dekanom 13. 4., ko se je dekan Martin Poredoš prepričal o njihovi pripravi na birmo in verskem znanju. Drugo srečanje je bilo s škofom 19. 4. Birmanci so škofa birmovalca dr. J. Smeja pričakali v cerkvi. Tu ga je birmanka Milena Kikec pozdravila nato pa domači župnik. Škof se je z birmanci pogovarjal in se pozanimal o njihovem znanju. 206 Birma je bila dne 20. 4. Birmanci so škofa spremljali v cerkev, za njimi so šli botri in botre. Med sprevodom v cerkev je pevski zbor pel pozdravno pesem škofu. Pred oltarjem je škofa pozdravila birmanka Veronika Koler in mu podarila šopek s sedmerimi rožami, ki so pomenili sedem darov Svetega Duha. Nato ješ kofa pozdravil član ŽPS Alojz Marič in domači župnik. Po pridigi je škof omenil, da obhaja danes župnik 75-letnioo rojstva in da bo 13. 7. obhajal petdeseto obletnico mašništva. Birmanih je bilo 120; dečkov 63, deklic 57. Najstarejši birmanec je bil star 30 let. Cerkev je bila izredno lepo okrašena. Stara stolpna ura je dotrajala. Nekaj let že ni več šla. Kupili smo lendavsko, ki jo je beltinski urar Alojz Marič preuredil in prenovil. Blagoslovljena je bila 3. 8. Letos smo romali k Mariji Bistrički. Med potjo smo bili pri maši in spovedi na Ptuju, v cerkvi sv. Ožbalta. Po maši je tamkajšnji župnik p. Bernard Jauk, naš domačin, romarjem orisal zgodovino cerkve in župnije in njeno prenovo. V Bistrici smo bili pri več mašah in pobožnostih, se okrepili in se peljali v Varaždin. V Varaždinu smo si ogledali pokopališče in se nato odpeljali domov. Krajani Fikšinec so obnovili križ na pokopališču. Blagoslovil ga je domači župnik. TIŠINA — Za proščenje 8. septembra smo imeli kratko duhovno obnovo. Vodil jo je salezijanec Ivan Turk. Na prvi petek smo imeli v Gederovcih spoved otrok in odraslih popoldne, nato je bila maša in govor. Zvečer ob Urednik Mavrice se pogovarja z renkovsko mavrično jato 207 6. uri smo pa po spovedi imeli mašo in govor v župnijski cerkvi. Prvo soboto so bile maše in govori ob pol osmih, ob desetih in zvečer ob 6. uri. Na dan proščenja 8. 9. so bile dopoldne tri maše z govori. Župnijsko romanje smo imeli 14. 9. k Mariji Bistrici. Romali smo z dvema avtobusoma. Romanja v Stično z vlakom se je udeležilo 46 fantov in deklet. Mladinska skupina z nadžupnikom Jožefom Hozjanom iz Hoč nas je obiskala 29. novembra. Ob 10. uri so skupaj z našo mladino v cerkvi pred Najsvetejšim molili molitveno uro in opravili spoved. Nato so se v učilnici pogovarjali, peli in imeli skupno južino. Popoldne ob treh so imeli sv. mašo in prejeli sv. obhajilo. Predzakonski tečaj smo imeli tri nedelje zaporedoma — januarja in 2. 2. popoldne ob treh. Vsakokrat 2 uri. Udeležilo se ga je 32 fantov in deklet. Devetega in 23. 2. smo imeli tudi predavanje za zakonce. Prvič je predavala teologinja Marija Sraka, drugič pa zakonca Andrej in Marija Ma-roša. Udeležba je bila skromna. Upamo, da bo drugič boljše, saj možje in žene tišinske župnije radi in z zanimanjem poslušajo verska predavanja. Urednik Mavrice Jože Bertoncelj nas je obiskal 3. postno nedeljo. Otrokom in staršem je govoril in maševal. Po maši se je v učilnici pogovarjal z Mavri čarji. Šmarnice v evharističnem letu smo imeli zvečer ob 7. uri z mašo. Tudi po kapelah na Petanjcih, Sodišincih in v Gederovcih so bile šmarnice. Poleg starejših je v župniji prihajalo k šmarnicam okoli 200 otrok. Prvo obhajilo in izpoved vere na Tišini 208 Prvo obhajilo smo imeli 1. 6. Vseh prvoobhajancev je bilo 44, prav toliko tudi osmošolcev 15. 6. pri izpovedi vere. Na Ptujsko goro 7. 6. 1986 je romalo 40 Mavričarjev z avtobusom. Nazaj grede so obiskali tumiško, odransko in beltinsko cerkev. V povečani kapeli v Gederovoih imamo mesečno dvakrat sv. mašo ob 9. uri. Verniki jo vsakokrat napolnijo. Sv. mašo imamo tam tudi ob prvih petkih. Starejši verniki in otroci pridejo k spovedi in k sv. obhajilu. Pride jih okoli 70. Na Tišini so že od nekdaj častili Srce Jezusovo, je povedal ob blagoslovitvi kapele pomožni škof dr. Smej. Upamo, da bo število častilcev božjega Srca naraščalo ne samo v Gederovcih, ampak tudi v župnijski cerkvi. Vsak petek imamo sv. mašo zjutraj in zvečer. Pred večerno mašo izpostavimo Najsvetejše v tiho češčenje. Ob zadnjem misijonu 1983 so nam jezuitski misijonarji to posebej priporočali in nas prosili naj to nadaljujemo. TURNIŠČE — V mesecu septembru smo začeli novo pastoralno in veroučno leto. Tokrat mnogo lažje, ker je skoraj dve tretjini kateheze prevzel g. kaplan. Verouk je v novih za silo urejenih veroučnih prostorih. Vsak prvi petek je mesečna spoved vseh veroučencev. K spovedi radi prihajajo tudi starši, zlasti pa vsi starejši. Tako postaja prvi petek vedno bolj praznik za vso župnijo. Ta dan imamo v župniji sedem maš, sv. zakramente prejme od 900—1100 vernikov. V župnijski cerkvi imamo od začetka evharističnega obdobja (meseca septembra) ob prvih petkih enourno češčenje Svetega Rešnjega Telesa. Pri tej uri vztraja v skupni molitvi od 150—200 vernikov. Tudi drugače sta dneva češčenja SRT., to je 12. 8. in 2. 12. zelo obiskana in sta zares »novi svetek« v župniji. V Stično je s kaplanom poromalo čez 100 mladih na vseslovensko srečanje mladine. Za vse svete je vodil tridnevnico dr. Janez Jenko, ki je utrjeval našo vero in zavest o poslednjih rečeh. V verouk je bilo vključenih 552 šolarjev, razen 10 krščenih, vsi iz župnije. Tudi vsi predšolski obiskujejo verouk. Obisk Miklavža pri nedeljski maši je za te male veroučence in njihove družine prav posebno doživetje. Veliko mladih je v šoli zunaj pomurskega območja in nekateri se bolj redko vračajo. Tuja učenost jim mnogim trga korenine vere in vrednot doma. Šolarji vneto zbirajo »milijonarje dobrote«. V zadnjih desetih letih se je število nedeljnikov zmanjšalo za približno 100 žensk in 50 mož. Nekaj deset mož, fantov, pa tudi deklet nedeljsko bogoslužje opravlja zunaj ali v gostilni. To nas boli. Število otrok v zakonih se manjša. Niha nekoliko z gmotnim stanjem pa tudi s stanjem občečloveške stiske in krize. Nekaj izvenzakonskih skupnosti je v zadnjem času narastlo. Drugače je naša mlada družina v zadnjih desetih letih postala bolj toplo ognjišče, ob katerem se grejejo vsi: zakonci in otroci. Otroci so čustveno bolj umirjeni. Večina njihovih 209 staršev služi kruh v domači tovarni obutve, ki zaposluje že blizu 900 mlajših mož in žena, fantov in deklet. Osebna spoved je v župniji še vedno velika, morda največja vrednota. Število obhajil še vedno narašča in je doseglo lani 92.500. Starši sodelujejo s prvoobhajilnimi skupinami Starši pri pripravi otrok na zakramente radi sodelujejo in z njimi samostojno delajo v skupinah v pripravi na prejem zakramentov. Verski tisk: Družina rahlo upada, Ognjišče je še vedno v porastu. Otroci se radi vključujejo v bogoslužje po kapelah oktobra in maja. V mesecu maju jih je vsak dan bilo pri šmarnicah od 350—400. Na blagoslovitev kapele pod Lipo nas je Janko Novak pripravil s tri-dnevnico z mislijo o živi Cerkvi v središču srca. Na župnijsko proščenje pa nas je duhovno prebujal in vzpodbujal v petdnevni pripravi dr. Janez Jenko, ki je bil tudi slavnostni govornik, madžarske vernike pa je nagovoril zlatomašnik rojak Štefan Zver. Prvo obhajilo je prejelo 89 prvošolcev, zvestobo Kristusu pa je še naprej obljubilo 60 osmošolcev. Srečanje bolnikov je vedno znova ganljiva slovesnost ob Mariji, Zdravju bolnikov in Tolažnici žalostnih. Tokrat je bolnim bratom in sestram govoril upok. župnik Janko Škraban. Tudi drugače vedno več skupin z avtobusi prihaja k nam k Mariji pod logom. Sami smo velikokrat poromali od Trojice do Brezij, Stične pa vse do Medugorja. 210 Nova Kapela pod Lipo V gmotnih zadevah je bila v ospredju kapela pod Lipo. Pridobili smo 75 m2 uporabnega bogoslužnega prostora, uredili fasado in veroučne prostore. Vsem, ki so kakorkoli z dobro voljo pomagali skupno graditi župnijske stavbe in s tem gradili tudi živo občestvo, Bog plačaj! VELIKA POLANA — V pastoralnem letu 1985/86, ki je bilo posvečeno Evharistiji, pod geslom: »EVHARISTIJA, KRUH ŽIVLJENJA IN VEZ EDINOSTI«, so se v župnijskem občestvu Velika Polana zvrstili številni veseli in tudi manj veseli dogodki. V jeseni —• oktobra 1985 smo že obnovili fasado na župnišču, v novembru pa asfaltirali in uredili dovozno pot na župnišče. Pri sosedih, polanski tovarni DELOZI, pa so dogradili novo halo in v celoti obnovili fasado, ter uredili okolico objekta, da je prijeten za oko in v njem je našlo zopet nekaj ljudi zaposlitev. • Uresničila se je tudi dolgoletna želja Polančarov, da bi dobili sodoben trgovski lokal. Tudi ta je bil zgrajen v nekaj mesecih in za 29. november 1985 predan svojemu namenu. V verskem oziru pa smo se trudili za dvig verskega življenja v župniji. Poudarek je bil predvsem na molitvi, prejemanju zakramentov in vsakdanjem pristnem krščanskem življenju. Maše so lepo obiskane, tudi ob delavnikih, obhajil je bilo leta 1985 razdeljenih preko 58.000, kar je lepo število, saj šteje župnija Velika Polana trenutno samo 1250 vernikov. 211 Pred božičem nas je pretresel odhod s. Alfonze Gomboši, frančiškanke Brezmadežne, zaradi bolezni in starosti v samostan v Čakovec, Gajeva 9. S. Alfonza je skoraj 40 let živela v polanski župniji na svojem domu v Mali Polani 111. Kot učiteljica je bila odlična katehistinja in je pomagala pri verouku dolga leta v Lendavi, na Hotizi in doma v Polani. Bog ji naj bo za vsa dobra dela in molitve bogat plačnik! 50 let redovnega življenja s. Alfonze Gomboši (prva od desne) V mesecu januarju 1986 sta dočakala biserni jubilej zakonskega življenja, 60-obletnico poroke; Franc Lebar in Marija roj. šemek iz Male Polane 31. Za ta lep jubilej smo se Bogu zahvalili v cerkvi in poveselili na domu jubilantov. Slavljenca sta imela 5 otrok, 3 še živijo, dva sta umrla, Stanko pred tremi leti kot dober pedagoški delavec. Jubilantov brat pa pred 5. leti kot salezijanski duhovnik in župnik na Kapeli. Tudi jubilant Franc, čeprav na dan biserne poroke še kar čil, je lepo spravljen z Bogom zaspal 17. junija 1986. Še en lep zakonski jubilej — zlati — edini v tem letu v polanski župniji sta dočakala Ivan Hozjan in Barbara roj. Režonja tudi iz Male Polane 36. Ker je bil mož bolehen, na zunaj nista obhajala tega jubileja. Upamo, da sedaj pri Bogu uživata večno zlato gostijo, saj ju je Bog poklical drugega za drugim, Ivana 20. februarja, Barbaro pa 10. marca 1986. Februarja in marca, ko je božja žanjica — smrt, kar pogosto kosila v polanski fari, je bilo več primerov, ko so pod njeno koso padali žena za možem, brat za bratom, sestra za sestro, hvala Bogu, vsi pripravljeni. 212 Biserna poroka Franca in Marije Lebar V polanski župniji pa so se tudi zvrstili v tem letu mnogi veseli in prijetni dogodki. V aprilu 1986 so nas obiskali pevci — moški pevski zbor iz župnije Vipavski Križ na Primorskem. Pričakali smo jih na Tišini in se z njimi popeljali v M. Soboto na ogled obeh cerkva. Ogledali smo si še cerkve v Martjancih, Moravcih, Bogojini, Turnišču in Odrancih. Povsod so nas lepo sprejeli. Doma v Polani, pa so nam gostje pripravili izredno lep nastop v pesmi, sliki in besedi. Bog jim povrni! Razveselilo nas je tudi prvoobhajilno slavje. Saj je na nedeljo pred binkošti 22 otrok prejelo prvikrat Jezusa. V župniji imamo močno skupino liturgičnih sodelavcev; bralcev in ministrantov. Vseh je okoli 50. Z ministranti smo se s kolesi udeležili dekanijskega srečanja ministrantov v sosednjih črensovcih, kjer so se naši uvrstili pri kvizu med prvouvrščene in prejel? lepo knjigo «Topla babičina dlan«. Nekaj ministrantov pa se je udeležilo v počitnicah duhovnih vaj za ministrante pri kapucinih v štepanji vasi v Ljubljani. V počitniškem času nismo načrtovali kakšnega večjega dela, ker se pripravljamo na povečavo veroučnih prostorov. V ta namen zbiramo prostovoljna sredstva, pripravljamo potrebno dokumentacijo in nabavljamo material. Radi bi, če Bog da, da bi v naslednjem pastoralnem letu, ki bo pri nas tudi birmansko, ta prizidek spravili pod streho. 213 Moški pevski zbor od Vipavskega Križa Farno proščenje je letos vodil p. Placid Prša, kapucin, naš misijonar v Centralnoafriški republiki. Donatovo — v Veliki Polani pa p. Donat Kranjec, vrhovni predstojnik slovenskih kapucinov, polanski rojak. Prvo obhajilo v V. Polani 1986 214 Farno romanje smo imeli 16. avgusta 1986 na Brezje, kjer smo se pridružili slavju treh dežel. Kar za dva avtobusa nas je bilo, čeprav je prejšnje dni skoraj cela župnija poromala k Mariji pod Logom. Ko smo se vračali z Brezij, smo se ustavili v Ljubljani v Štepanji vasi pri naših dragih rojakih pp. kapucinih. Kar 4 patri — polanski rojaki so v tem samostanu. Izredno lepo so nas sprejeli in tudi postregli v pristnem fran-čiškovem duhu. Naslednjo soboto 23. avgusta pa smo s pevci poromali na Ptujsko goro, kjer smo imeli mašo, nato pa na štajerski Triglav — Boč, kjer nas je pričakal in za nas lepo poskrbel Viktor Vratarič, župnik v Kostrivnici. Razkazal nam je svojo župnijo in zdravilišče v Rogaški Slatini. Bog mu vse povrni! Ko smo se vračali nas je na poti ujela nevihta, doma pa prijeten dež, pravi blagoslov po dolgi suši. VERŽEJ — Veržej je znan tudi zunaj Pomurja in Slovenije po svojih mnogih značilnostih. Poznajo ga po vzgojnem zavodu, nekdanjem »salezijanskem kloštru«, po Babičevem mlinu, edinem na Muri, po mesecu narcis in še kaj. Znane so šale in smešne pripovedke na račun Veržencev. Znana pa je tudi dobrota ljudi in lepota tega nekdanjega trga, ki si je pridobil častno mesto v zgodovini, saj se je pod vodstvom slavnega Ropoša pogumno zoperstavil turškim krdelom. Vaščani si pod vodstvom vodilnih člano K.S. stalno prizadevajo za napredek in lepoto svojega kraja. Ni čuda, da je bil letos Veržej uvrščen na drugo mesto med najlepšimi naselji naše domovine. Tudi v verskem oziru ni med zadnjimi, čeprav bi z malo več truda in razumevanja za duhovne vrednote, lahko bil med najboljšimi. Žal je tudi tukaj nekatere vaščane zajela mrzlica zemeljskih dobrin in potrošništva, da niti nedelje več ne spoštujejo in na večnost pozabljajo. Vendar je večina ostala verna, vsi pa se trudijo, da bi živeli v medsebojnem spoštovanju in skupno gradili boljšo bodočnost. K naši verujoči skupnosti spadajo tudi Banovci in Bunčani, vasi, ki štejeta vsaka blizu 200 prebivalcev. Uradno še vedno spadata pod križevsko župnijo. Praktično pa sta del naše krajevne pa tudi verujoče skupnosti. Večina odraslih hodi sem k maši, že sto let jih versko oskrbujejo duhovniki iz Veržeja, otroci in mladina hodijo v Veržej k verouku, tu obiskujejo tudi osemletko. Parkrat na leto imamo v Banovcih sv. mašo, precej pogosto pa v Bunčanih, kjer imajo večjo kapelo, ki jo bomo kmalu začeli obnavljati. Evharistično leto in mednarodno leto miru nas je pogosto zbralo k molitvi pred oltarjem. Posebno hvalo zaslužijo molitvci in molivke, ki se vsak dan zbirajo pri jutranji in večerni maši ter skupno molijo rožni venec za mir, za povečanje vere, za spoštovanje in povečanje ljubezni do Evharističnega Jezusa in za duhovne poklice. Ob četrtkih pred prvim petkom imamo v ta namen uro češčenja pred Najsvetejšim, vsako leto na praznik Marije Pomočnice pa srečanje pomurskih molivcev za duhovne poklice. Letos je to srečanje bilo zelo slovesno, združeno s procesijo Marije Pomočnice in sv. Rešnjega Telesa, ki jo je vodil Jože žužek. 215 Bolnike obiskujemo redno, posebno ob prvih petkih. Zanje smo priredili srečanje na župnijski in na dekanijski ravni. Prepričani smo, da oni s svojimi molitvami in žrtvami držijo pokonci našo skupnost. Veržejski prvoobhajanci s svojimi starši Pri verouku smo letos imeli 178 otrok. Večinoma prihajajo radi tudi k sv. maši. Prvoobhajancev smo imeli 18. Dan prvih obhajil je bil res veliko doživetje za vso skupnost. Zdaj smo začeli pripravo na sv. birmo, ki jo bomo imeli prihodnje leto. Bodoči birmanci se, med drugim, redno udeležujejo pobožnosti prvih petkov in četrtkov pred prvim petkom, posebno ure češčenja. Za božič so otroci predstavili lepo igro »Zelena jelka«. Tudi Miklavža so sprejeli z lepim petjem in bili od njega obdarovani. Mladi, fantje in dekleta, so se redno udeleževali srečanj in tudi nedeljske maše. Nekaj lepih predavanj z diapozitivi je zanje imel Anton Rozmarič. Ustanovili so svoj mešani štiriglasni pevski zbor, ki je večkrat nastopil v cerkvi, posebno pa na vseh mesečnih molitvenih srečanjih naše dekanijske mladine pri Kapeli. Bog ne daj, da bi zbor razpadel, kot se to rado zgodi med mladimi. Vztrajnost, požrtvovalnost in skromnost so prepotrebne čednosti, da taki podvigi ne postanejo enodnevne cvetke. Zbor je žel veliko pohval, kjerkoli je nastopil. Srečanja mladih v Stični so se tudi letos v lepem številu udeležili. Naj omenimo še oktet, ki je večkrat zapel v cerkvi, na srečanju Župnijskih svetov pri Mali Nedelji in drugod. Posebno pa naš župnijski mešani zbor pod vodstvom dolgoletnega dirigenta Jožeta štraklja, ki bo prihodnje leto že slavil 50-letnico svoje orglarske službe. 216 Za starše smo imeli več srečanj. Na večje praznike, posebno božič in veliko noč, smo se pripravili s tridnevnicami. Ministranti so se udeležili srečanja pri Kapeli, 14 pa jih je bilo tudi na duhovni obnovi. Skupaj z nekaterimi veroučenci so zbrali lepo vsoto za gradnjo radenske cerkve in jo osebno izročili župniku. Po posvetovanju z ž. svetom, ključarji in strokovnjaki smo se odločili za prepotrebno obnovo fasade in prizidka našega župnišča. Dela so še v teku in upamo, da bodo pred zimo dokončana. Hvala vsem velikodušnim prostovoljcem, ki so kakorkoli pomagali. V goricah smo letos imeli točo, ki nam je naredila precej škode. Mala Ines na trgatvi Bog je letos poklical k sebi precej sovaščanov. Antonija Kupljen, Alojz Ivančič in Terezija Šonaja, so umrli konec lanskega leta. Letos pa: Amalija Janežič, ki je dolga leta veliko pomagala v cerkvi in pri petju, Filip Kramer, ki ga je zadela kap pri delu, Ivana Pečič, Jožefa Jaušovec in Marija Šonaja, ki so umrle po daljši bolezni, dobro pripravljene za srečanje z Bogom. Najbolj nas je pretresla smrt Marije Osterc, tete Mimike, kot smo jo vsi poznali. Čez 40 let je bila učiteljica. Njeni bivši učenci so bili njena družina, saj se jim je bila popolnoma posvetila. Po tolikih letih so se je še vedno spominjali. Izvrstna vzgojiteljica, pogumna in globoko verna je tudi ostala zvesta v težkih povojnih časih. Vse je spoštovala, pred nikomer ni klonila, ko je šlo za versko prepričanje. Zato so jo verni in ne- 217 verni spoštovali. Ob njenem grobu je to izpovedal njen nekdanji ravnatelj iz Juršinec in njen kolega iz Haloz. Bila je vedrega, veselega in odprtega značaja, vedno pripravljena pomagati, posebno v župnišču in v cerkvi. Moč in veselje je črpala v vsakdanji maši, obhajilu in molitvi. Odšla je k Bogu 13. junija, popolnoma predana v njegovo sveto voljo. Bog nam daj mnogo takih močnih in značajnih kristjanov. 218 Pod naslov Knjige naših ljudi in o nas v teh Stopinjah stran 167 spada še sledeče poročilo: ŠTEFAN BARBARIČ: JOSIP JURČIČ Knjiga našega vidnega literarnega zgodovinarja in esejista je izšla v zbirki Znameniti Slovenci; izdala jo je Partizanska knjiga v Ljubljani v nakladi 5000 izvodov. Gre za monografijo o našem najplodovitejšem pisatelju druge polovice 19. stoletja, kronološko zarisana podoba Jurčičevega življenja in dela, v spletu sočasnih narodnopolitičnih, socioloških in kulturnih silnic, sredi katerih je razvil svojo vsestransko dejavnost. Avtor je obsežno gradivo razdelil v 9 zaglavij, od pisateljevega poreko la in njegovih literarnih začetkov prek prvega slovenskega romana in obdobja časnikarske tlake (v Mariboru, v Ljubljani, v Sisku), do njegovih zadnjih spisov, ki jih je bil napisal v svojem razgibanem, toda kratkem življenju (1844—1881). Pod zaglavjem Oznake pisateljeve pripovedne ustvarjalnosti podaja avtor monografije Jurčičev literarni nazor in oblikovalne sestavine njegovih številnih pripovednih del. Nja koncu svoje dvesto strani obsežne študije podaja avtor še književno kronologijo obravnavanega obdobja, z navajanjem poglavitnih literarnih in političnih dogajanj tako v slovenskem kot v srbohrvaškem območju. Monografijo zaključuje z izborom novejše predmetne literature, izšle po 2. vojni. Najnovejša knjiga o Jurčiču je sinteza avtorjevih dolgoletnih literar-nozgovinskih pazmotrivanj, kot tudi njegovih predavanj s številnih znanstvenih simpozijev o poglavitnih literarnih smereh in osebnostih v našem kulturnem prostoru 19. stoletja, z nadrobno analizo življenja in dela Josipa Jurčiča. Tako nam v marsičem odkriva Jurčičja v doslej neznani luči in razsežnosti. Ob razčlenjanju njegovih literarnih del pisec sproti opozarja tudi na tiste vidike, ki se mu pri dosedanjem predstavljanju tega našega klasika zdijo bodisi prezreti bodisi tako ali drugače izkrivljeni. Na ta način popravlja oziroma dopolnjuje tudi nekatera kritična gledišča, ki jih literarna zgodovina navadno naslavlja na Jurčiča (n. pr. n,a njegovo predstavitev kmečkega življenja). Pri tem mu je v oporo predvsem komparativni vidik, ko določene zgodovinske ali kulturne pojave na Slovenskem primerja s sočasnim dogajanjem v srednjeevropskem (posebno južnoslovanskem) prostoru. Primerjalna metoda, združena s poglobljeno družbeno aplikacijo daje Barbaričevemu delu svojstven pečat in odliko. S tako metodo obravnave prikaže Jurčiča kot ustvarjalca, ki je v odločilni dobi preraščanja slovenskega ljudstva v narod stal v ospredju narodnopolitičnega dogajanja na Slovenskem in čigar delo sodi potemtakem med »stebre podpornike slovenske narodne zgradbe«. Monografija dr. Štefana Barbariča izžareva zdravo tendenco: Jurčičeva beseda naj ostaja tudi dandanes osvežujoči vrelec slovenskega narodnega duh^a, za to ima še vedno dovolj notranje moči, in naj kot taka oživi slovensko literarno tradicijo. J. F. 219 POŠTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA Župnija Poštna štev. Telef. štev. Apače 69253 Bakovci — M. Sobota 69000 069 76-157 Beltinci 69231 069 71-239 Bogojina 69222 069 76-250 Cankova 69261 069 76-615 Cezanjevci — Ljutomer 69240 069 81-018 Črensovci 69232 069 70-073 Dobrovnik 69223 069 70-418 Dokležovje — Beltinci 69231 069 71-108 Dolenci — Šalovci 69204 069 78-413 Gornja Radgona 69250 069 74-236 Grad 69264 069 77-610 Hotiza — Lendava 69220 Kančevci — Križevci 69206 Kapela — Radenci 69252 069 73-305 Kobilje — Dobrovnik 69223 Križevci pri Ljutomeru 69242 069 82-508 Kuzma 69263 069 78-223 Lendava 69220 069 75-096 Ljutomer 69240 069 81-065 Mala Nedelja — Bučkovci 69243 069 82-020 Markovci — Šalovci 69204 Martjanci 69221 Murska Sobota 69000 069 21-245 Odranci — Črensovci 69232 069 70-055 Pečarovci — Mačkovci 69202 069 77-057 Pertoča — Rogašovci 69262 069 78-628 Petrovci — Martinj e 69203 069 78-036 Radenci 69252 069 73-207 Rogašovci 69262 069 78-617 Tišina 69251 069 76-412 Turnišče 69224 069 70-215 Velika Polana 69225 069 70-083 Veržej 69241 Videm ob Ščavnici 69244 069 79-221 Bodonci 69265 069 78-806 Domanjševci — Križevci 69206 Gornji Slaveči — Kuzma 69263 069 78-237 Hodoš 69205 Križevci v Prekmurju 69206 069 77-803 Murska Sobota 69000 069 22-304 Moravci — Martjanci 69221 069 72-234 Petrovci 69203 Puconci 69201 069 72-532 220 KAZALO Stran Koledarski del .................................................... 5 Jože Smej — Evharistija in mir ................................... 19 Vilko Novak — Plečnikova dela v Prekmurju ........................ 22 Štefan Barbarič — Jezik naš dokaze hrani ......................... 29 Vilko Novak — Bogato delo zgodovinarja Ivana Zelka ............... 32 Jože Ftičar — Hrupne Mure ropot... veže Prekmurce z nami ......... 34 Jože Smej — Ob 250-letnici rojstva Mikloša Kuzmiča ............... 38 Štefan Grabar — Dušnopastirski profil Mikloša Kuzmiča in njegovo pastoralno delovanje ..................................... 40 Valter Dermota — Korenine našega verovanja ....................... 50 Dr. Franc Ivanocy — O urejanju Mure .............................. 52 Jože Smej — Zlatomašni soneti ................................... 56 -rko — PESMI: Dolgočasje, Večerna pesem, Nad poljano, V gozdu, Nad nami ...................................................... 58 Jakob Šečerko — PESMI: Deček z grlico, Glasovi iz dalje, Noč je že, S časom naprej, Osmrtnica, Vinogradniški šop, Orač ............ 60 Miroslav Slana-Miros — Na tej spokorniški poti ................... 62 Milan Mlinarič — Nihajni čas, Moj čas, Molitev ................... 62 Stanislav Koštric — Čarobno iskanje, Krik, Pred nevihto .......... 65 Jože Gerič — Trenutek samote ..................................... 67 Terezika Luk — Zadnji pogled ..................................... 67 Avgust Pavel — Prestavi me na drugo zvezdo, Mimo mene je šla smrt ....................................... 68 Martin Bonč, ml. — Tako odpevam javorovim goslim .........-....... 71 Lojze Kozar, ml. — Jokati bi morala .............................. 77 Franc Puncer — Iz nenapisanega dnevnika .’........................ 79 Lojze Kozar — Trojno slavje na Gorenjem Seniku ................... 85 L. K. — Za šalo .................................................. 93 VLV — Po zemlji domači ........................................... 95 Ivan Camplin — Nisem imel časa? ................................. 100 Valter Dermota — Vonj po muškatu ................................ 101 221 Ivan Zver — Pojoči odmevi .......................................... 103 Stanislav Koštric — Krvavi utrinek ................................. 106 Viljem Kovač — Kako blizu je lahko smrt ............................ 108 Marko — Gasilec Martin ............................................. 110 Rezka — »Zemlja, zemljica, mati« ................................... 112 Jože Ftičar — Na sončni strani mesta ............................... 114 Štrkov Jožek — S črvivoga prečnjeka edne stare skrinje ............. 120 Jožko Vinkovič — Teološki tečaj v Soboti ........................... 126 Franc Tement — Sklep Metodovega leta v Rimu ........................ 129 Mihael Kuzmič — Vesti iz starih krajev v časniku »Amerikanszki Szlovencov glasz« ............................................... 132 Lojze Ratnik — Gradili smo kapelo .................................. 136 Ivan Štuhec — Zlatomašnik in osemdesetletnik Ludvik Duh ............ 138 Vilko Novak — Spomin na dva prijatelja ............................. 14F M. P. — Ob zlati maši Alojzija Gaborja pri Sv. Juriju in Štefana Tratnjeka na Pertoči ............................................ 144 Franc Tement — Štefan Zver — zlatomašnik ........................... 147 Franc Tement — V enem letu so umrli trije črensovski duhovniki .... 149 Franc Tement — f Franc Križan ...................................... 160 Knjige naših ljudi in o nas ........................................ 161 Važnejši dogodki župnij Pomurskega pastoralnega področja ........... 167 J. F. — Štefan Barbarič: Josip Jurčič .............................. 219 222 ZAPISKI