Ze od nekdaj je bilo naše narodno ču« teče učiteljstvo na obmejnih šolah na sla= bem, posebno če si je bilo popolnoma svesto vzvišene nalogc med narodom. Boriti se je moralo na vcč strani, prcd= vsem z oblastmi. ki so bile nemškega in mad= žarskega duha, in je bil njih namcn raznaro dovalen. V drugi vrsti sc je moralo boriti proti tujerodcem in renegatom, katerim ie bilo vsled svojega dela vedno trn v pcti. Sku= šali so oncmoigočiti učitelja in njegovo delo. Z raznimi ovadbami in denuncijacijami so hoteli doseči njegovo premestitev. Ne le, da se ga je za njegovo vestno narodno delo preziralo pri prošnjah za podclitcv boljših mest; z bolestjo v srcu je moral glcdati, ko »o dobivali drugi, ki se narodno niso »ekspo= nirali«. boljša mesta, torej za brezdeljc pla* čilo. Renegate se je celo povzdigovalo v de= veta nebesa. Za svoje iškarijotsko delo so prejemali denarne pcdpore od raznih tjujih bojnih društev. Narodni učitelj jc ostal brcz plačila, zasmehovan in pireziran. V tolažbo mu je bila edino zavest, da pomaga s tem svojemu narodu. V veliki meri je zasluga učiteljstva. da ponemčevanje ni tako napre* dovalo fcakor so si ga Nemci zamislili. Prišel je prevrat. Oddahnili smo se vsi, vedeli smo, da je raznarodovalni tok zajes zen, a ne še popolnoma ustavljen. Sanjali smo o boljših dneh, ko bomo svoje sile, ki so bile vezane v boju z našimi sovragi, upo* rabljali v druge svrhe. A marsikdo je doži* vel .razočaranje. Bivši reriegati so postali čez noč zopet na videz najboljši Slovenci, narod* njaki in Jugosloveni. Kakor so poprej zata= jili svoj materni jezi'k, tako so sedaj prikrito zatajili zopet janičarstvo iz strahlu pred osveto tistih, ki so jim včeraj se delali kri* vico. Prikrito pravim, ker vedno so še upali, da se vrne Habsburgovec, ki jim po-more do nekdanjega gospodovanja. In mi? Svesti si velike zmage nismo mU slili na osveto, velikodušno smo jim odpus ščali. Smo slovanske duše! Ostajali so razni renegati nadalje na svojih mestih, kakor bi se ne zgodilo ničesar. Polagoma so uvideli, da tla vendar niso tako vroča, kakor so si jih predstavljali in zopet so pričeli s svojim delom. Sedaj iščejo zatočišča p-ri raznih političnih. strankah. Povsod so se jim vrata na stežaj odpirala, čim večji odpadnik je bil, tem rajše se ga je sprejelo, ne radi tega, ker se je vrnil izgub* ljeni sin pod domačo streho. ampak ker se je pričakovalo, da privede več grešnikov njegovega kova v stranko — za kroglice se vendar gre! Ti ljudje iščejo pri političnih strankah le dobiček, one naj jih ščitijo, jim preskrbe eno in drugo. Koliko narodnih gre* hov gre na ta račun! Da ni to v prid stranki ne pomišljajo vodilni krogi. Ko vidijo, da jim ena stranka ne more pomagati (ker ni na vladi) »prescdlajo« v drugo in izkorišče^ vanje se prične znova. Uvidevajoe, da je to lahek posel in brez nevarruosti delo pridno nadaljujejo in bivši nemškutarji in madžaroni so zopet to, kar so bili. Preganjanje nacionalnega življa se zos pet nadaljuje predvsem učiteljstva. Da jim jc zaveden učitelj trn v peti se razume, saj ta sedaj uničuje to, kar sd oni delali deset in desetletja. S pomočjo strank (kakor pred vojno) hočejo rregan.jati in premeščati uči= teljstvo, saj smo na Balkanu!... Samo eden slučaj! Kortež (t. j. politični agitator) tele^ fonira: »...V D. velikanški shod, 4000 ude= lcžcncev, zasiguranih ravno toliko glasov, prosim tega in tega (našteva dolgo vrsto imen, večinoma učiteljev) takoj premiestiti; razumete, takoj premestit^, drugače bo samo 2000 glasov.« — Brez komentarja! 2alostnejše pa je, da takim ljudem nas sedajo in pomagajo celo naše oblasti. Če te kdo denuncira, takoj boš premeščen, saj so časi, ko se denuncijantu več verjame, kakor izjavam upravitelja, nadzornika in ne vem še koga. Tovariš, jugoslovenski do!brovoljec in invalid, se mi je pritoževal, da jc neki veliki župan pri oficialnem posetu njega in ostalo učiteljstvo ignoriral dočim se je s sosedom, nemškutarjem ostentativno dolgo razgovar* jal. Videl sem, da je to tovariša, ki je znan kot narodni delavec, peklo. Potolažil sem ga, da se je mož moral ž.e zavedati, da ni vre* den razgovora z njim, ki je pomagal ustvar* jati državo, katera mu daje sedaj kruh. Ne smemo biti preveč sentimentalni in ne po» zabiti pregovora: Povej s kom občuješ in jaz ti povem kdo si!... Zalostno, a res= nično! VV poslednjem času opažamo, da so tajnc sile zopct na delu. Lotile so se to pot ugled= nega in delavnega šolskega nadzornika. Ker uvidevajo, da se učiteljstva danes ne da več premeščati kakor so si želeli, skušajo doseči odstavitev šolskega nadzornika vn namesti« tev — madžarona. Vsi, ki mislijo, da je učiteljstvo igrača v rokah političnih strank, naj se zavedajo, da je učiteljstvo danes strnjeno v močno fas lango, ki bode vse take napade skupno od= bijalo. Slovenija ni Makedoinija, kjer bi uspe^ vale take metode. Učitelji, ki v narodnem oziru niso bili popolnoma neoporečni, ne spadajo na ob* mcjne šole. Ne moremo si misliti, kako naj uspešno dcluje za nacionalno stvar države, kogar Ijudjc poznajo, da je bil nemškutar ali madžaron in ne morejo pozabiti, da jim jc izvabil tolike vsote za vojno posojilo. Tudi na to bomo morali misliti ako nočemo, da se bodo ponavljali slučaji, ko je učenec obrt= ne šole, Slovenec, \z kraja, kjer ni niti enega Madžara — absolvent popolnoma slovenske šole — kričal na dan 1. decembra: »Živela Madžarska!« Tu se vidi jasno, da je bil uči« telj, v pogledu nacioinalne vzgoje, popolnoma pasiven. Danes po večini nima učitdjstvo pri obs lastih za delo na meji zaslombe, kakor bi jo moralo imcti. Ne ozirajmo se na to in iščimo zaslombe v organizaciji, ki ve ceniti delo v obmejnih krajih ter bo svoje sile tem lažje uporabila v to, da se razmere tudi tu teme* lji-to izpremene, čim trdnejše in čim delavs nejše se strnemo okrog nje. Vse te 'razmere niso slučajne, temveč so poskdica duha iti režima, proti kateremu se imamo boriti, kar se zavedamo!