Emanuel Kolman:
Pod večer.
Mati in Mirko sta sedela na klopci pred hišo. Nad mračnim gozdom je plalmel bel oblaček in zvezde so jasno in mirno utripale.
»Bog prižiga zvezde, ali ne, mati?« se je tiho oglasil Mirko, ko je mati molčala. »Da bi bile bliže! Zakaj so tako daleč?«
»Bog hoče tako, moj otmk.«
»Če bi sijale bliže, bi jih utrgal. Po izbi bi jih raztresel.«
»Čemu, otrok?«
»Da bi se čudil oče, ko bi se vmil. A zdaj jth. tudi vidi, ali ne?«
»Seveda. T~voj oče je Tisoko v hribih in seka les; za naju zasluži, da moreva živeti.«
Umolkmila je.
Iznad tihili smrek je vzšel svetli mesec. Srebrn val mesečine se je razlil čez rosna polja in ko bela drobna roka je zakdpela v sijoči mrak daJjna cesta.
»O glej!« se je začudil Mirko. A žalostno se je zganilo v njegovem srcu. — »Mati, v mestu so lepe visoke hiše. Mnogo čudnih etvari prodajajo tam, si dejala ...«
Ozrl se je v njo, ko je gledala čez bela polja. Tiho je še vprašal: »Kajne, da bova šla v tisto daljno mesto, ko se vme oče. Tam mi boš kupila mnogo stvari. Ali ne, mati?«
Grenka solza jo je zapekla v očeh in ni mogla več molčati.
»Bom, moj otrok. Samo priden moraš biti.«
Pogladila ga je po temnih laseh in obeana je bilo lepo in toplo v srcu.
112