LISTEK. V Sofiji. ¦ Bolgarski učitelji so vedeli, da jih ob* iščem, vendar niso vedeli točno kdaj, da bi me mogel kdo pri5akati in orientirati v me= stu. Saj še sam nisem nicesar vedel in ko sem neko noč izstopil na sofijskem kolodvoru, sem bil v popolnoma tujem mestu, 5isto sam. Ni mi preostalo drugega, kot da jo zavijem takoj v prvi hotel. Na razpolago so bile le sobe z dvema posteljama in zaradi tega je naneslo, da mi je bil nočni sotovariš bolgarski — detektiv. »Cudna policijska taktika,« sem si mislil, »ne» varne ljudi lovijo kar v posteljah, kot bolhe.« Ni me motilo. Še ponosen sem lahko bil, kajti take časti ubogi zemljani ne uživamo vsak dan. Povrhu pa sem izvedel od njega vse, kar mi je bilo potrebno, orientiral me je o mestu in mi dodal še marsikak nasvet. Začetek je bil torej čisto dober in pre* pričan sem bil, da mi bo šlo ves čas gladko, kakor se je tudi v resnici zgodilo. Takoj drugi dan, ko sem se predstavil kolegom, sem bil veselo presenečen. Povsod sami sve* ži, prijazni in odkriti obrazi, ki so se mi zdeli znani, kot da bi jih že neštetokrat videl. Ni5 prisiljenega, ni5 tujega ni bilo na njih, kakor bi prišel v čisto domace kraje, med svoje najboljše prijatelje. Takoj so me peljali v kavarno, kjer se shajajo učitelji vseh strok in starosti in z junaško ognjevitostjo pretresajo vso učitelj* sko, državno in svetovno politiko. Kar vsuli so name razna vprašanja, da sem jim komaj sproti odgovarjal. Nekdo me je vprašal celo: »Kako pa vaš Masarvk?« Čudil sem se temu vprašanju, pa sem re« kel: »Pri nas nimamo Masarvka, on je na Češkem.« — »Ali niste vi iz Češkega?« — »Ne, mi Slovenci smo v Jugoslaviji.« — »A tako, 5isto sem mislil, da so Slovenci na Češkem.« Podobno se mi je pripetilo še veSkrai. i* zopet in zopet sem moral tolma5iti, Ker nas mnogi zamenjavajo s Slovinci, t. j. s Slovaki, ki jih je nekaj tudi na Bolgarskem. Zgodilo se mi je, ko sem vprašal po našem rojaku Bezenšeku, da so mi rekli: »Saj on ni bil Slovenec, ampak Čeh!« Tako so mi odgovo« rili celo njegovi učenci iz plovdivske gimna« zije. Edini, ki je vedel za njegovo pravo na* rodnost, je sedanji tajnik »Bolg. učit. sejuza«, Stančo Baremov. Bil je to sin revnih staršev in še ti so mu umrli v zgodnji mladosti. Vzel ga je k sebi Bezenšek za slugo. Ko pa je videl v njem talentiranega dečka, ga je na svoje stroške dal izštudirati za učitelja. Tako je Slovenec vzgojil Bolgarom moža, ki je bil mnoga leta eden^ najzmožnejših uSiteljev in nadzornikov, moža, ki je danes ena najspo* štovanejših in najvplivnejših bolgarskih u5i« teljskih osebnosti. Čeprav sva si bila z Baremovom po sta* rosti zelo narazen, naju je vezala neka ne* vidna moč, da sva si postala iskrena prija« telja. Neštetokrat sva jo zavila v omenjeno kavarno, kjer se je takoj začela debata o raz« nih novicah, o slovenskih razmerah, o jugo* slovenski slogi i. dr. Strmel sem in 5estok7at sem se iz srca nasmejal dovtipnosti in duho^ vitim zafrkacijam, ki so lastne samo Bolga« rom. Nazadnje smo v mislih preleteli še črto od Trsta do Varne, nato pa smo jo mahnili po dva, trije, pa tudi cela gru5a po mestu in tovariši so mi razkazovali sofijske zanimi« vosti. Tako sem videl dobro ohranjene ostan* ke rimskega pokopališSa, ki je Turkom slu* žilo kot grobnica. Vodili so me v podzemelj* sko cerkev iz casov, ko Turki niso dopuščnli, da bi se krščanska cerkev dvigala nad zem* ljo. Videl sem cerkev sv. Nedelje, ki je bila porušena pri atentatu na carja ^orisa, pa je sedaj že skoro popravljena. Dalje, velikan^ sko cerkev Aleksandra Nevskega, s pozla* čeno kupolo. Pravijo, da je to najlepša cct* kev na Balkanu. Istotako ima pozlačene tu.ii ruska cerkev svoje 5ebulaste kupole. Kajne, čudno, da je to preživelo svetovno vojno. Slovencem so izropali še bakrenasto streho na cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani. Kopat smo se hodili v velikanske in naj« modernejše urejene naravne toplice, ki so sredi mesta, nato pa srao.se šli navadno iz« prehajat v obsežen park »Burisova gradina«. Večkrat smo šli v botanični, ali pa v zoolo* ški vrt, kakršnega nima Balkan. ker ima vse znane živali od neznatne miške do dveh ogromnih slonov in od malega pti5ka koii» brija do silnih orlov. Zagrebški zoološki vrt je precej bogat, a je sofijskemu komaj senca. Ob nedeljah dopoldne smo obiskovali muzeje, ki so trije: arheološki, prirodopisni in narodnopisni. Vsak inra neverjetno bogate zbirke. Kdor je videl muzej v Sarajevu, ki je najboljši v naši državi, si lahko ustvari pri* bližno sliko. Kjerkoli je bilo le malo zanimivega, pov» sod so me vodili, tako mimo kolosalnega na» rodnega gledališča, s 4 ipogrezljivimi odri in najmodernejše urejeno scenerijo, mimo no» vega^ poslopja državne univerze, narodne knjifnice, svobodne univerze, seminiš5a, kra* Ijevega dvorca itd. Skoro vselej pa nas je vodila pot mimo parlamenta nasproti kate* remu stoji veli5asten spomenik ruskega carja Aleksandra, osvoboditelja Bolgarov. Tudi med tednom, vendar pa stalno vsa* ko nedeljo popoldne, smo se odpeljali v oko* lico, ali v Knjaževo, Gornjo Banjo, Banjko, Bskrec, ali pa na Vitošo planino. Povsod i.di* Hcni kraji, kjer se ob nedeljah kar tare ljudi. Vse, staro in mlado, beži ta dan iz mesta v naročje prirode in svobode, ki ju malokdo tako visoko ceni, kot Bolgar. Zivljenja v Sofiji si ni težko predstav* ljati. Nič nima na sebi orientalskega, na zu» naj je popolnoma evropejsko mesto. Šteje 250.000 prebivalcev, pa kljub temu je čisto brez besnega zapadno=evropskega pehanja za denarjem, kakor ga imata že tudi Zagreb in Beograd. Še najbolj je podobno življenju na* še Ljubljane. Kdor bi iskal v Sofiji divjega vrvenja, oglušujo5ega pouli5nega hrupa, sen» zacij, razgrajanja, pijan5evanja, vla5uganja, brezvestnega razmetavanja denarja in drugih velemestnih izrodkov, tisti bi bil zelo raz* očaran. Strašno bi se tu dolgo5asil. Še sam, ki sem vzrastel v revščini in so» lidnem slovenskem življenju, se nisem mogel na5uditi marljivosti, resnosti in še posebno bolgarski skromnosti. Nikjer nisem videl pi« janca, še skromnih pivcev malo. Tudi kadil* cev ni mnogo in še ti niso mogli razumeti, zakaj kadim jaz 30 do 40 cigaret na dan. A zastonj sem čakal, da bi opazil najmanjšega poželjivega namigovanja mladih žensk, ki ga najdeš povsod po svetu. Nalašč zato sem šel v5asih na promenado in edini, ki se je oziral in v5asih poškilil, je bila — moja pritlikava oseba. Ne bi verjel, 5e bi mi kdo pripovedo« val, tako pa sem sam opazoval, saj sem bil povsod in ob vsaki uri in priznam, da je visoka ženska morala lahko Bolgarom v naj« ve5ji ponos. Hrana je podobna srbski, le da je bol» garska še bolj zelenjadna. Mesa jedo prav malo, mnogi vobče nikdar. Zato je povsod dosti vegetarijanskih gostilen, kjer kuhajo sa* mo rastlinsko hrano in ne točijo alkoholnih pijač. Tudi v navadnih gostilnah, kjer kuhajo mesno hrano in točijo med drugimi pija5ami tudi vino, nihče ne vpraša, kaj bo kdo pil. Natakar sam prinese z naročeno jedjo še 5ašo vode. Ve5krat mi je zadišalo kaj vin» skega, pa vselej me je bilo sram naroSiti, ko je vse okrog mene pilo le vodo, malinovec in mleko. Zgled pač vleče. Marsikateremu bi daljše bivanje med Bolgari popravilo znano slovensko slabost. Prve dni sem pri jedi večkrat mižal in požiral papriko. paradižnike, česenj, kumare, dinje in kislo mleko, kar je bistvo njih hra= ne, ki jo kuhajo v najboljšem hotelu in v najsiromašnejši kmečki hiši. Zelodec pa mi je vse to dobro prenesel in še nikdar nisem bil bolj zdrav. Zato se ne čudim, da so Bol* gari pri svoji obilno zelenjadni in vedno sveži hrani tako zdrav narod. Pogosto sem bil povabljen k temu ali onemu kolegu in povsod ista hrana, ista trezs nost, skromnost in varčnost. Povsod so mi razkazovali svoje hiše in vrtove, kar je pa5 največje bolgarsko čudo. Dolgo časa že vnv slim pa še nisem 5isto na jasnem. kako pride vsak poročen učitelj do svojega lastnega do» ma. Saj so tudi naši učitelji skromni, pa so le redki, zelo redki. ki pristradajo toliko, da si morejo tik pred smrtjo zgraditi gnezdece z lastnim dimnikom. Kakor vsi Bolgari od kmeta do ministra, povsod najraje debatirajo o politiki, tako so tudi v teh učiteljskih hišicah takoj načeli, že po kavarnah in gostilnah stokrat in stokrat premlevana vprašanja: o Slovencih, Jugosla« viji. Bolgariji o slogi vseh Južnih Slovanov. Kadar sem rekel »da«, sem moral odkimati, kadar pa »ne« pa pokimati. V začetku so mi v vratu kar kosti pokale in prvi teden mi je bila ta njih navada v vecjo ,težavo kot njih jezik. Pa tudi vratne kosti so se hitro prilav godile novim razmeram. Tako sem odkimaval in pokimaval po Sofiii dober mesec in ko sem bil siguren v jeziku v njih navadah in posebnostdh, sem jo mahnil še po ostalih bolgarskih mestih. —zič.