3Ž3
V kmetiški hiši.
G
ospodov dan.  Poslednji  solnčni žarek Na slamnato  se  vpira  kočo. Svečano  mir razteza svoja krila Na trudno  zemljo,  cesto  vročo.
Dekle pri  oknu  piše bratu pismo
V   deželo  daljno  onkraj   morja, Kako doma  zlati se žitno polje
In  vinska zelene  pogorja;
Da stariši bi jedenkrat ga radi
V   domači hiši zopet zrli; KakO  ima se ta in  oni  znanec,
In  kteri znanci so pomrli.
Pri peči mlajši bratec,  mlajša sestra
Igrata se in  šepetata, Da luna je  srebrna,  meni  bratec,
Sestrica trdi,  da je zlata.
Oprt sedi  na  roko  hišni  oče
In  zase tiho premišljuje: Sadili  smo,  praški  bode   treba;
A   ni  dežja,  to je najhuje.
Polaga v zibelko  otroka mati:
Zaspančkaj,   dete,  noč se bliža. Molitev  mu večerno  narekuje
In  čelo  potlej   mu prekriža.
Na steni zdrkne ura zaprašena,
Za goro  žarno  solnce zajde. Zadremlje deca, list dopiše sestra,
Objame noč zelene  brajde.
O  mirna koča,  verni prebivalci,
Kako ste mili duši moji! Saj  česar mesta nimajo  bogata,
Imate v  borni koči svoji.
In to je mir in  to je zadovoljnost.
Kaj  mari vam  hrumeča  bitev, Ki svet jo razsvetljeni strastno bije!
Poznate delo in  molitev.
O  delajte,  vsigdar > molite verno,
Od  bitve ločeni  hrumeče! Nad srci vernimi,  nad  mirno  kočo
Najrajši plava  ¦—   angel sreče.
Anton  Medved,
Hudi časi.
(Povest.   —  Spisal Fr. D.) (Konec.)
VIL
Ovetovalec Gregorič je sedel zaprt v pritlični sobi z omreženim oknom pri okrožnem glavarstvu; žena njegova pa je tekala v bridkih skrbeh od glavarja do vseh treh kanonikov — prosta takrat ni imela novomeška proštija —, od francoskega tajnika do mestnega župana in do drugih veljakov in prosila za svojega moža. Tolažili so jo, naj se nikar ne boji, in ji obetali pomoč.
Zatožen je bil Gregorič pred vojnim sodiščem, da je rušil javni red, hujskal k uporu in prikrival strelno orožje. Preiskovanje se je pričelo in klicale in zaslišale so se priče proti njemu. A največ teh prič ni nič slišalo, nič videlo, ampak sklicevali so se na policaja Jerneja Korenčka. Ta je prišel v veliko stisko; slaba vest ga je gonila po mestu od hiše do hiše zatrjevat, da ni nikdar nič govoril proti Gregoriču, in prosil, naj se tako izpove, in preklicavat, karkoli je govoril. Nekatere je preprosil; a drugi  so  ga  grdo  zavračali.   Ko-
renček je moral za pričo. Vprašan, ali je res govoril, da je videl Gregoriča, ko je pribijal hujskajoče pozive, jel je tajiti; a ko so ga postavile priče na laž, priznal je, 'da je pač govoril, a da se je lagal, in da je bilo tisto noč tudi pretemno, da bi bil mogel koga videti. Toda, kar se ni bilo prigodilo Korenčku še nikdar, to se je zgodilo tedaj: gospodje niso hoteli verjeti, da se laže. Ako bi bil zatožen kdo drugi in ne mestni svetovalec, Korenček bi si bil že pomagal, a tu, ko so se vlekli gospodje za tiste neumne besede, ki jih izreče človek brez premisleka, tu je bila sila velika. Sklical se je Korenček na župana, kateremu je bil povedal takoj tisto jutro, da ne ve za zločinca. Ni še pomagalo. Sedaj je nastopil Korenček zadnjo trnjevo pot in začel dokazovati sam svoj „alibi", da tisto noČ sploh ni nič stražil po mestu. Mit-ničar, poklican za pričo, je prisegel, da sta pila s Korenčkom tisto noč v krčmi pri mostu od večera do jedne Čez polnoči; da je bil Korenček že trd kakor metla, ko ga je vlekel mit-niČar v stražnico; da pa je od tistega trenutja