LETO VII. Vsebina i. zvezka: i Gorazd: Vaška balada........•'..... i 2. S. Savec. Postillion d' amour. Powst. I. V Benetkah ... 2 3. Ivan Vrhovec. Turški davek in vojaška «ranica.....12 4. Anton Raič : Ivan baron Ungnad.........18 5. Dr. Josip Vošnjak: O vinu...........24 6. J. Kržišnik: Nezi>esta. Pesem...........33 7. Radinski: Mati. Pesem . . . ..........33 8. —od. Dva lovca. Balada.............33 9. Janko Kersnik: Testament. Povest..........34 10. D. J. T. Benečija 'Sloveniji............42 11. Alfonz Pirec : J'rva ljubezen. Povest........43 12. J. B. : Najnovejši slikani rimski grobi na Krškem polji ... 48 13. A. Fekonja: Nekaj o „narodnem blagu"........51 14. Književna poročila: I. V—r. : Sodni obrazci.............52 15. Listek : Cestitim gospodom naročnikom. — Nove knjige slovenske. — Kersnikove penasti. — ,,Cospod A/irodolski". — „Pogač". — ■ Avgust Dimilz f. — O hrvaški književnosti. — Srbska književnost. — Srbska kraljevska akademija u Beogradu. — Češka književnost. — Slovani v nemški knjizezmosti. — Pašne novice. — Literarna statistika. — Listnica. — Pazpis častnih daril. 16. J. Kalan : Šah.............". .. 64 Denašnjo številko smo poslali še vsem dozdanjim naročnikom in na ogled tudi nekaterim drugim gospodom. Prve prosimo, da bi blagovoljno obnovili naročbo do konca tega meseca, druge, da bi blagoizvolili stopiti v vrste „Ljubljanskega Zvona" podpornikov. — Vsem poštnim naročnikom smo priložili tudi poštno-nakaznično golico. Ako nam je kdo izmed njih v tem že poslal naročnino, naj ga ta golica nikar ne moti. Leposloven in znanstven list: Stev. i. -iiwt jk.iu i V Ljubljani z. januvarija 1887. Leto VII. Vaška balada. ©fa mizoj sedijo svatje In godci sede za pečjdj; Ilej, to jc veselil gostija V Logčh pri županu nocdj! Veselo gddejo gddci, Nevesti sreč se top«', Ne upa se v ženina zreti, Stidljivo poveša oči. M f UOlRf^. ... Na desni, glej, pri starejšim •' >1 six I Celo gospod župnik so tam; Saj v Kani počastil bil svatbo ßSUT Mi Nekdaj Še Vzveličar je sam! Sorddniki, bližnji in daljni, Prispeli so sreče želčt, ' ■"■■< Nevesti in ženinu sreče ■r- ]Za td in za <5ni svčt. In kteri utčgnili niso fJn-ldo čestitat priti sann', i ; Darove pošiljajo svoje — •if,M iiiPi» dražestnih, lepih rečij! Umčtalno vezanih kitic Jw In vencev že poln je vsak kot, ofrji Kolačcv s trakovi ovitih >I;;rf( Nemara, da bode jih stot. Ne bo li konec darovom Od vsekod za svatbo nocdj? Še vaški jc mlinar prinesel Za ženina da rek s sebdj! To stari je mlinar Mohorko! Saj znan vam je mdlin njegov V dolini ob bistrem potoku, V za tišji vrb, jelšjih vrhdv. V dolini ob šumnem potoku Kolesa se vedno vrtč, A mleti pomaga Mohorku Rejcnka, prelepo deklč. »Kaj sdsed pa ti' si prinesel )*■ — Sred izbe z darilom stoji, V nardčaji jerbašček nežen Pred svati nerodno drži. Na desnem in levem ušesi Gluh mlinar je stari močnd, Na ves glas poklanja svoj darek, Na ves glas zavpije taktf: »I, td-le je dala, naj nesem I Dar vsprejme tä ženin naj sdm, A vpričo neveste in svatov Naj jerbašček njemu oddrfm.« »In kak je lepö ga zavila, O, Jtflika moja to znd'. Predavši ga meni je rekla, Naj pri-vas ostane dar til '.* »Njiv, .travnikov, hosto, vindgrad In hišico belo dobiš: Lehkd se nevestice svoje, Moj sdsed, nocdj veseliš!« »Bogati pač vi ste, bogati, Pogledajo v jerbašček svatje —: A mi smo beraški ljudje . . .« Ž i v angel j kot dar v njem leži! Pred ženina dar svoj postavi, Podoben jc ženinu jako — — Obrne se mlinar in grč. Zato sc lak6 inu smeji! Še gödei sinijö za pcčjdj se. Smejijo se gosli in bas — Nevesti kraj ženina lepi Od stida rudi' sc obraz. Gordzd. Postillion d' amour. Iz spominov dalmatinskega slikarju. Priobčil S. Savec. I. V Benetkah. akor Slovenci nazivajo svoja mesta s posebnimi pridevki, n. pr. bela Ljubljana, pisana I.oka i. t. d., tako tudi Italijani, in Venezia jim je »la bella« — lepa. Ta pridevek je v toliko tudi resničen, da je že dolgo lepa, torej stara krasotica. Starost pa nikomur ne prizanaša, tudi krasotici nc. Kadar ji igra veselje na lici ter odseva radost iz očesa, izginejo tiste časovne zarčzicc in gubice na nekdaj gladki polti, ali vsaj ne motijo lepih likov; kadar pa težč dušo skrbi in tožne misli, stopi starikavost tem bolj na površje. Taka starikava krasotica so Benetke. Sicer vsegdar zanimivo mesto kaže mračnega zimskega dne prav tožen, čmerikav obraz; dež rosi iz sive preproge na nčbu, odsevajočem se sivo v prostrani vodi, iz katere se vzdigujejo črnikasta, od starosti zatemnela poslopja. Sctalisča so prazna in prazno ccl6 slovansko nabrežje »Riva degli Schiavoni«; mnogobrojni trabakoli dalmatinski in domači so odpluli, le nekaj ribiških brodičev in malih čolnov jc tu pa tam privezanih in veter jih ziblje, da mali jambori časih dolgočasno zaškripnejo. »Prav tako mračna je danes ta lagunska ječa, kakor sem sam,« misli si slikar, stoječ mirno vrhu mostiča na Rivi in zrč nepremično po laguni v daljavo. Misli mit hitč dalje čez morje, na slikovite obale in otoke dalmatinske, kjer so njegovi rojaki, znanci in prijatelji, in dalje čez avstrijsko mejo na razsčžne planote in visoke planine, kjer so tudi ljudje njegove krvi, ki toliko trpe, žive ubožni, siromašni in sužnji. »Izučil sem se slikarstva, a kaj to hasni našinccm? Najmenj * sto let prevrčd sem to, kar sem; potujčiti se, udati se v mirno fili-stersko življenje — to mi nc bo nikdar možno. Pestij jim treba in pušek, ali kdaj še jim bode potrebna umetnost! In naša mesta? Po-tujčena! Dragi domorodci dalmatinski so prav krotki; glöjejo ostanke slavne prošlosti, kakor Italijani. Kaj koristi našincem njih vrlost na morji ? Hlapčujejo! Oni jc že srečen, ki more položiti svoje ostarele in onemogle ude k počitku na domači zemlji; plodove vseh žuljev so pobrali tujci. Hlapčevati bodem moral tudi jaz, slikati mehke, nežne stvari, ženske pri vodnjakih, Če hočem kaj prodati. Kdo se zanima za nas in junake naše!« Dolgo zategnen glas iz mogočne piščali velikega parnika prebudi' zamišljenega slikarja. Pred otokom Sv. Jurija se vali gost dim iz širokega dimnika. S počasnimi udarci prične lopatasto kol6 natepavati vodo, parnik se polagoma bliža, toda kmalu ga porine par v hitrejši tek, ponosno reže laguno in jo meče v globokih razörih na stran, ki prišedši do kraja, visoko zazibljejo pritlikavce ob Rivi. Angleški barjäk vihra parniku nad zvezdo. »Ko bi mogel ž njim, daleč sträni, tja v Egipct in dalje v Indijo, ali kamor koli, čim dalje tem bolje!« Tako si želi dalmatinski slikar, ko zavije parnik proti Malamoccu in se utaplja v laguni. Vidi se le črna lisa na vodi in dolga poteza dima nad njim. »Kaj pa tako globoko premišljuješ, Cetinovič?« reče mlad brdak Nemec, položivši Dalmatincu roko na ramo. »Vidim te že vso pot od Piazzette doli stati tu, kakor kip.« »Veš, Gerster, pusto je na tem svetu, v tej morski ječi pa še posebno.« »Zopet si melanholičen, kakor tvoje närodne popevke; zdaj pa vem, da kmalu zopet kam izgineš. Sicer bi pa storil najbolje, ko bi si nc gnal k srcu stvarij, katerih ne moreš premeniti. Pojdi z menoj, greva na »Rivo tondo«, tam nas bode danes več skupaj, saj ni druzega storiti tak večer — tebe bi pogrešali.« Cetinovič temu nemškemu kiparju ne odreče rad käj in gre ž njim. Čuti se nekako posebno navezanega nänj. Združilo ja je jednako mišljenje, jednaka starost in podobna usoda. Obeh domoroden čut so žalile krute istinitosti. Gerster, sin imovitega lekarja iz Lubeka, izučil se je kiparstva v Bcrolinu, kjer mu jc prusovstvo presčdalo čim dalje, tem zoperneje. Ko pa so si Prusi osvojili še njegovo rodno mesto in seveda zapisali tudi njega v vojake, odpotoval jc urno na Dunaj. Vojaški begun nikakor več ne sme k svojim ljudem, toda njegovo bolj mirno razpoloženje ga polagoma utolaži. Cetinovičcv oče je bil trgovec v Mostaru. Plačal je svojo preiskreno ljubezen do slobodc Turku z i* 4 S. Savec": Postiflion~d'amotir. ,ros6 glavo', padši v boji za domovino in sveti križ. Majka je bežala z jcdinim svojim sinkom Petrom v Dubrovnik k bratu ubitega. Strijc, imovit trgovec, dal je netjaka šolat, ker je kazal toliko prebrisanosti. Vstrpel pa dolgo ni nikjer; Sel je tudi na Dunaj, seznanil se tam z Gersterjem in mu tako živo razkladal benečanske znamenitosti, da ga je zvabil tja. Odide zdaj pa zdaj za kak mesec ali več, ne poslovivŠi se od nikogar, le Gersterju morebiti pokaže kako skico, nastalo na teh potih. Medpotoma vpraša Cetinovič prijatelja, koga mu je v družbi kaj pričakovati. »Navadni so skupaj!« odgovori Gcrster. »Da, res, Hartlicb je zopet nekaj časa tu in pride gotovo; včdcl bode povedati zanimive novosti.« »Gospod baron?« vpraša Cetinovič z nekako zaničljivim naglasom. »Pojdi, pojdi! Hartlieb je vrla duša, ki ima dobro jedro. Ti preostro sodiš njegove aristokratske muhe; saj jih razklada le v teoriji nikdar ne v ponašanji.« »Da, da,. vedno uljuden, sila uljuden, pa mrzel, vsaj proti meni. Jaz pa ne maram za prazno uklanjanjc.« »Oprosti, temu si sam kriv, da je proti tebi* tako hladen; ti si ga močno razžalil, ali bolje, vsekal si težko rano njegovemu ponosu. Tiste ,deske' ne more pozabiti. Pritožil se je proti meni drugi dan. Bolelo ga je, toda ni več rekel o tebi, nego da si nculjudno odkritosrčen človek.« »Deske? Jaz da sem ga razžalil?« »Le spomni se. Ko je povzdigoval moč in veljavo tradicije, ki je prednost plemstva pred drugimi, ko sta modrovala tako živahno, on o svojih aristokratskih, ti o demokratskih načelih, in si ti naprisled rekel: gospod baron, o tem se z Vami ni dalje razgovarjati, tu imate desko pred možjani, katere predreti Vam Vaši predsodki ne dopuščajo nikakor.« »Prav praviš, spominjam se; Avgusto je jemal slovö od fantov, chianti nas je razgrel. Res, kar umolknil je potem, nervoznost mu ni pustila več iz ust besede, nego: »dovolite, prosim«. Kdo pa se more vedno ozirati na njegove dražljive čutnice? Njegove trditve so bile razžaljive za nas vse neplemiče. Če greš med nas, ne povzdiguj se nad nas.« »Saj se tudi ne v resnici. Le privošči mu dobro besedo in prijatelja bodeta, kakor sta bila. Gospodič je vajen tistih praznih, gladkih fraz lchkoživccv in jih tudi od vseh drugih pričakuje, morda zahteva. Resnično prijatelj bode samö ljudem svoje vrste.« Stopita v trattorijo, gostilno domačega, italijanskega stroja, kjer je v velikem prostoru na jednem konci ognjišče in kuha, na jedni po-dolžni steni visoki sodi in nasproti velike mize. Tu je shajališče bene-čanskih umetnikov raznih narodnostij: Rusi, Nemci in južni Slovani, katere vse druži jednaka ljubezen do umetnosti, so tukaj navadni gostje. Mlajše inostrane umetnike ni vabila sem le nenavadna zanimivost te začrnele, nc ravno prečedne sobane, ampak tudi prava, ognjevita vina. Krčmar tudi nc taji svoje imenitne prošlosti; bil je kuhar pri tem in <5nem grofu, knezu. Mož se rad pobaha s svojimi službami pri gospodi. Prvo besedo ima denes ruski slikar baron Hartlieb, Nemce iz Livlandije, ki je nedavno došcl iz Bavarske. Na opazke, zakaj se ni tako dolgo nič pokazal, izgovarja se z obilimi opravki. »Hm, imate prav prijetne opravke,« oglasi sc Gcrster, »gotovo, zdaj bivate v zanimivejši družbi, nego je naša. Kdo jc neki tista mlada plavka, katero menim da -vsak dan spremljate? Brez dvojbe, odlična dama je, dva elegantna gondolirja jo vozita. In —« nadaljuje s komičnim patosom — »prijatelji, kamen za kamenom sc ruši, škoda za tak lep talent, položil ga bode v naročaj lepe tujke, izgubljen jc za nas in za umetnost. Stopil bode nazaj med svoje grofe, barone in — v zakon!« »Bravo, bravo, čestitamo!« oglasi sc jih več. »Kdo pa je, od kod?« »Stanuje,« reče Gerstcr, »če se nc motim, v palazzo Galeonc. Lepa severna cvetka, izredno obilih rumenih las, velike modre oči ima, izraz tragičen.« »Srce jo boli,« izpregovori Cetinovič. »Moral sem jo že videti; taka j c lc jedna tu v Benetkah; ni izgrešiti tistega mirnega bolestnega izraza na obrazu. Sicer jc le žensko bitje, toda pred to bi človek koleno upognil.« »K, signor contc, govorite!« povzame jih zopet več. Hartlieb čisto mirno in hladno reče: »Ne bojte sc zame, prijatelji, domorodkinja jc moja, v vsem drugem se motite; veže me jedino dostojna ulj ud nos t, nič več.« »Jc li Nemka, ruska Nemka ali Rusinja?« vpraša Cetinovič. »Prava Rusinja, čiste slovanske krvi, iz Petcrburga, in išče zdravja tu na jugu,« odgovori Hartlieb. »Pa ne telesnega,« meni Cetinovič. »V lice jc zdrava, kakor riba. Toda istina, neka miloba jc na nji, kakeršne še nisem opazil na ženski. Da, Slovankc so tudi lepe. Povejte, Hartlicb, Vi ste bili mnogo v Pc-terburgu, niso li Rusinje tudi lepe?« »Res je, tudi so lepe, ugodno razvite in mične,« reče Hartlicb »toda, kako bi povedal? Nežnost, mehkoba, ljubkost — vse to se nahaja pri Rusinjah, nc pa önih klasičnih likov, kakeršnih zahtevajo kiparji za svoje modele in kakeršni tu med Italijani niso redki, c Vstopi nov gost, široko razrastel in precčj velik mlad mož, obrne oči čez visoko povzdignen nos po sobi in sc pomika proti mizi, od koder se čuje nemška govorica. Pristavi k mizi stol in s kratkim »dovolite, gospodje«, sčde oblastno ndnj, ne da bi čakal povabila. Nastane nekaka tišina in molčanje pri mizi, do.šlec je sicer vsem znan, toda nikomur prijeten. Zunanjost njegova je precej originalna, akoravno ne vabljiva. Na glavi mu sedi majhna nizka čepica, potisnena podjetno na čelo po strani. Majhne rdeče cvetke na nosu in na obilem, brez-bradem lici kažejo vstrajnega čestilca Bachovega. Ta gospod je znana oseba vsi družbi, kakor vsem obiskovalcem trga Sv. Marka in drugih šetališč, po čudni svoji noši in izrednem obnašanji, ako tudi je le nekoliko mcsccev v Benetkah. Zavil je tel6 v tesno temno-modro suk-njico, nategnil ozke bele hlače, vtaknil noge v visoke kanonc, kakeršne imajo na Dunaji dvorski kočijaži pri paradi, in korakal z važnim ponosom med šetajočo se gospodo, mahaje z drobno, šibko paličico okoli sebe. OČividno je prišel kazat svoj „Wichs" v občudovanje tem laškim dušam, ki gotovo še niso včdelc, kako lep je nemški „burš". Občinstvo ga je res gledalo začujeno; posebno nedorasli mladeži je bil povšeči in hitro se ga je prijelo ime »il mato«, t. j. norec. In to ime mu jc ostalo, ko je izpremenil „Wichs" z navadno filistersko opravo. Ni pa opustil oblastnega vedenja. Kdor ga natančneje pozna, nc občuje rad mnogo ž njim, ker išče in najde hitro priliko poudarjati svojo ne-ustrašljivost in govori, kakor bi bil dvoboj najljubša njegova Jala. Termometer njegove navdušenosti je pa nocoj še na precčj ponižni stopinji; tako se polagoma govor zopet oživi', dobra volja se nekako vrne umetnikom in v kratkem je središče razgovora gospod z nizko Čepico, t. j. letč bolj in menj skrite šaljive pušice občudovanja nänj in na njegove vrlosti. Le Hartlieb je molčeč in zavarovan v drobno knjižico, v katero nekaj piše ali riše s svinčnikom, obračujč večkrat pogled skrivaj na junaka. »Kaj pa me tako merite z očmi', gospod baron?« reče burš in ostro pogleda ogovorjenega. »Ne vem, da bi,« mčni Hartlicb: »če Vas pa gledam, menim, delam to baš zaradi tega, ker niste nezanimivi.« Bursa obleti rudežica, na ostro besedo ne dobi' ravno povoljnega odgovora, raztogočen se vzdigne in položi čez mizo pred Hartlicba svojo karto z dostavkom, pri izzivanji običnim. Hartlieb ves prebledi; očitno se borita v njem jeza in pamet. Po kratki tišini pobere mirno Gerster karto in reče resno: »Gospod rojak! Vzemite Svojo karto. Žaliti Vas nikdo ni hotel. Za silo Vas poznamo brez karte. Sicer smo tu mirni zäse in ne dovoljujemo nikakcršnega natolcevanja in nemira.» Ko burš spregleda o pašni svoj položaj, vzdigne se nekako trdo, jezno ter odide izusti v Ai nekaj o strahopetnosti, in da si bode včdcl že poiskati zadoščenja. Drugo ali tretje dopöludnc pozneje visi v mali kavarni poleg akademije lepih umetnostij, kamor zahaja po dnevi mnogo umetnikov, spretno narisana, velika karikatura gospoda »il mato« v polni bur-ševski opravi. Smeh in radost vseh došlecev pričuje, da je risar dobro delal in da vsi privoščijo »norcu« to kazen za neumno vedenje. Ka-varnar na radovedna vprašanja po risarji ne more ničesar povedati, ter zaterja, da ne vč, kako je prišlo to spretno delce na steno. Zvč o stvari tudi upodobljeni gospod, priderc jezen na kavarnarja in se roti nanj v slabi svoji italijanščini. Kavarnar vzdigne rami proti ušesom in se čudi razjarjenemu prav nedolžno, češ, kako ga more ta prav dobra podobica tako jeziti. Napösled raztrga burš podobo raz stene in izgine ž njo. Od zdaj imajo umetniki mir pred njim, privošči jim le kak jezen pogled, siccr se jih ogiba in stvar pozabijo vsi. Benetke slovč po pravici zaradi milega podnebja; v mirnih dnevih januvarija ogreva solnce proti jugu ležeča nabrčžja, »Fondamenta«, tako, da odkladajo sprehajalci vrhne suknje. Posebno priljubljeno šeta-lišČe po zimi so »Fondamenta delle Zattcre«. V obližji je akademija, in blizu nje je naseljenih več umetnikov in tujcev. Tudi Hartlieb stanuje blizu in ker ima poleg slikarskih dolžnostij tudi 6ne ljubimca, sprevaja tu svojo Marietto, ne plemenito po rodu, temveč po lepi zunanjosti; zaradi tega in zaradi njene prijaznosti in prostodušnosti je prijetna vsem prijateljem njegovim. Tudi je dobra pevka in zna razveseljevati družbo z lepimi pesmimi, narodnimi in umetnimi. Pripeljal jo je s seboj iz Firence, kjer se je bavil poleg umotvorov v palazzo Pitti tudi nekoliko s korom v operi. Jedini Cetinovič je ne mara nič kaj, ker mu je zgolj moška družba bolj po volji in ker ne priklada ženskam posebne cene, razven, če so lej>e in zanimive za modčl. Ni mu torej prav, ko ga pelje pot čez Zattere, da vidi Hartlieba v takem spremstvu. Izogniti se je prepozno in bi bilo nespodobno, torej ja pozdravi in ja misli toliko spremiti, kolikor zahteva uljudnost. »Evo,« reče Marietta, »il mato je še tu, tam-le prihaja in grdo gleda.« Res jim pride nasproti igraje se s svojo paličico. Zavije nekoliko v stran, ko se jim približa. Ko so si skoraj vštric, skoči burš pred Hart- licba in ga udari na vso moč s paličico po obrazu rekoč: »Vidiš, slikarski pes, tako rišem pa 'jaz!« Hartlieb zastoče bolestno in stisne roke na oči'; burš zamahne zopet, Cetinovič ga prestreže, da mu jedno pest v z6be, drugo v prsi in »il mato« je na tleh, kakor je dolg in Širok; tudi paličica se mu ovije nekolikokrat okoli ušes in zleti iz Cetinovičcve roke daleč v laguno. Pristopi nekaj bližnjih šetalcev in izmed dam hitro zmoči jedna robec ter ga položi Hartliebu na udarjeno levo ok6, s katerim Hartlieb nc more nič pogledati. Občni hudi nejevolji navzočnih se umakne tudi burš. Marietta vsa obledela se zahvaljuje Cetinoviču in vede Hartlieba za roko ga prijemši kakor slepca. Cetinovič se kar trese od togote in sc kesä, da je tako hitro popustil; da, te neumne priče so pristopile prezgodaj. Benečanom, mirnim Benečanom zdi se ta dogodek nerazumen. Dozdaj se jim je zdel »il mato« le burkast in norčav, odslej ga zmatrajo nevarnim in še tisti večer zvč policija, o dogodku. Seveda burš nc čaka daljših razprav s tem uradom; vzela ga jc noč. Hartlieb utegne dovolj premišljevati o nevarnostih karikaturista, ker dobrih štirinajst dnij nc sme na zrak. Priznati si je moral, da pozna Cctinoviča od čisto nove strani; nikdar nc bi bil pričakoval od tega mirnega in pravo za pravo mrzlega Dalmatinca take hrambe. Res je Marietta vse živo povedala, kakšen srdit obraz, bled in izpremenjen, je imel Cetinovič, kako jc planil na večjega in toliko močnejšega sovražnika. »To je tiger», pravi, »strah me ga jc bilo, bolj kakor 6nega. Ti Dalmatinci! Na videz hladni, imajo še bolj vročo kri od naših ljudij-Zdaj pa žc verjamem, kar je pripovedoval o krvnem maščevanji rojakov svojih. Če se jc za druzega tako postavil, kako bi maščeval še le sebe. Jaz si ga nc želim za sovražnika.» Hartlieb misli nekoliko drugače o tem in kar najhitreje se zahvali Cetinoviču pismeno, ne z uljudnimi, ampak z iskrenimi prijateljskimi besedami. II. Aleksandra. V svoji slikdrni, v tretjem nadstropji stare palače na Cam po S. Polo stoji Cetinovič pred podobo zamišljen v delo. Kar nekdo potrka in hitro vstopi. Slikar se obrne na pol, dene čopič v levico k drugim in podrl dcsnico Hartliebu, ki ima na spomin svojega poskusa v karikaturi še malo modre lise pod levim očesom. »Hočete li potovati v Kitaj, t. j. v Kitaj ali Japan, ali morebiti v Maniljo?« Cctinovič sc popolnoma zasučc od slike k prijatelju, gleda ga malo začudeno in se nasmehne. »Resno govorim, nc glejte me tako neverjetno. Prosim, odgovorite, hočete li prevzeti prav važno nalogo, ki zahteva pravega moža, kakor ste Vi, kateremu se sme vse zaupati? Vi ste zmožni rešiti stvar, Vi ste srČan, ncustrašljiv, premišljen, znate več jezikov. Storite meni veliko ljubav, če greste, in Vaša škoda gotovo nc bode.« »V Kitaj, Japan, Maniljor Prijatelj, to je daleč, jako daleč, in kaj naj počnem tam?« »Odločite se, recite, da, in zveste vse, še nocoj. Ako pa ne greste, prosim, molčite! Vem, molčati Vam ni težko. Stvar je nujna, nocoj šc moram vedeti Vas odlok. Če greste, snideva se drcvi ob sedmih na trgu Sv. Marka. Popeljem Vas tedaj v hišo, kjer uravnamo vse potrebno. Zdravi! Oprostite, imam posla, mnogo posla. — Pojdete li ? Käj nc da!« in odide. Cctinoviču nc gre stvar nikakor v glavo. »Hm«, misli si, »do sedmih jc šc dolgo, najprej moram končati denašnje delo,« in slika dalje. Misli mu pa niso kaj pri delu. V spominu se mu budč zemljepisni drobci iz šolskih let, iz davno prebranih potopisnih knjig ob Aziji, vzdigujejo se mu v duhu čarobni otoki s palmami, brezkončni ocean — odloži delo nckončano in hajdi h Gersterju. Ta jc že nekaj včdel, ker jc bil malo prej Hartlieb pri njem. »Pojdi!« reče kipar, »ta poziv je zäte kakor nalašč; zadostiš v polni meri željam, ki te vedno nekam gonijo. Stvar mora biti zanimiva. Ilartlicb ima jako visoke zveze.« Po daljšem posvetovanji skleneta, da Cctinovič naj gre, ako je res kaj na tem. Vsa stvar se mu pa še ne zdi zelö verjetna. Ob dogovorjenem času se snide s Hartlicbom. Prepeljeta se po včlikem kanalu v palačo, veliko staro poslopje, katero je znotraj jako lepo vzdržavano. Na vrhu širokih marmornih stopnic ja pozdravi dama srednje starosti. »Gospodična Pavlina Molijevska,« predstavlja Hartlicb. Vsi stopijo v velik salon. Ni še utegnil Cctinovič ogledati si zanimivosti sobane, ko stopi iz stranskih vrat lepa plavka. Cetinovič osupel pozabi skoraj na poklon, pri predstavi običajen, in presliši imena. Glej, <5na Rusinja je, šine mu v glavo, prav tista; te modre oči, ti taka bogato zaviti zlati lasje! Samö večja se mu vidi in močnejša kakor v gondoli. Gotovo, lepša tudi v tej preprosti opravi, ki se tako mehko lije po krepostnem telesi. »Gospod Peter Cctinovič«, prebudi ga mehek' glas iz njegovega opazovanja, »pozdravljam Vas, Vi tedaj greste v Kitaj, Vi mi storite to ljubav, Vi mi hočete pomagati v moji nesreči? O kako sem Vam hvaležna!« Peter, rte dobro vedrič za pravo titulaturo, pomaga si z ,visoko-rodno', ,niilostlvo'. »Nazi vaj te me Aleksandro, gosp6 Aleksandro, pojdite semkaj, da Vant vse razložim,« in včde Petra, trdega Petra v kabinet, kjer mu primakne stol in säma sčde pr&lcnj. »Torej greste? Vi me ne boste prevarili! To Vam berem riä obrazu. Ni mi treba zatrjevati, poznam Vas, liartlieb rtii je mnogo pravil o Vas. Sla bi rada sovcduje Dresser 1. 1O02. v svojih , Ungnadische Chronica'. To pa je bila zvita gospri, zato je pričela različne zvijače in pogovore z gospodom pl. Wcisscnwolfom kot pokrajinskim poveljnikom, meneča, da jo puste v grridu, pa ni dosegla ničesar druzega nego to, da jc smela oditi iz trdnjave s svojimi devami, hlapci in prtljago. Ko se je bilo to zgodilo, bili so grad vzeli in porušili. ,Dcro-halben hat sie (Sara) hefttige Klage vber Herrn Heinrich von Weissenwolff von Walten-stein gcfiihrct vnd jhn bey mcnniglichen aufsgcrulTcn, als einen vngnedigen Hern» beschuldigt, vnd immer vber Vngnad geschrien, auch diese Wort mit grosser vngedult stets widerholet , Vngnad, Vngnad.' To vpitje se je razlegalo po vsi deželi in skoro vsakdor Chrainer«, meni dr. Arthur Steinwenter'), da bi utegnil biti na Kranjskem rojen, dasi priznava, da je s temi besedami imel Ungnad tudi lehko svoje stanstvo v mislih — toda ker Jobst pl. Gallenberg v svojem pismu do Ungnada (de dato Žužemperk 14. febr. 1. 1561.) omenja, ka Ivan ni rojen na Kranjskem, »dieselb aus diesem land nicht geboren«, mora se pač soditi, da je rojen na Koroškem. Rano je prišel na dvor cesarja Maksa I. v odgojo in se ondu pripravljal za bodočega vojščaka. Na odru politiške zgodovine se Ungnad prikaže prvikrat 1. 1525. kot glavar in vicedom celjski in od ondaj se je bojeval neprestano z največjim sovražnikom krščanstva dotle, dokler ni šel zaradi vere prostovoljno v prognanstvo. Ungnadi so bili zaradi svojih velikanskih posestev med najimenitnejšimi rodovinami na Notranje-Avstrijskem. Imeli so namreč na Kranjskem: graščino Friedrichstein in mesto Kočevje, sodništvo Ringkh, Ostrovrh in Krško; na Koroškem: Scnek (Zinek) v Junski dolini in Waltenstein; na Štirskem: Plankenwart, Rohrbach; sodništvo Gamel-dorf, Hirscheck, Pack in Modriach; kmete v Bisternici (Feisternitz), Wi-dergrisen in Muravi etc., dalje še graščino Samobor in županijo varaž-dinsko na Hrvaškem. Naravno, da si je bogati Ungnad, imajoči toliko posestev v deželah južnih Planin, pridobil slavno ime, ker je z brambo svojega imetja ob jednem branil cesarske dežele pred Turki, ker je bil sam štirikratni dcžčlni stan, ker jc cesarju, vedno brez penez bivšemu, posojeval novce in zato dobival imenitne službe in veljavo. NaŠ Ungnad je dobil mnogo služeb. L. 1530. postal je dežčlni glavar na Stirskem. V tem dostojanstvu je bil nekoliko uradnik deželnega kneza, nekoliko pa zastopnik kneštva, ki je imel njegove slo-boščine varovati pred dežčlnim knezom. Imel je civilno in vojaško, politiško in sodno oblast, toda ta oblast ni bila strogo omejena vsestransko. Od zdaj naprej je bil Ungnad skoro na vseh dežčlnih, odborovih in državnih zborih in povsod je zastopal vlado. V svojem je pričel gospoda pl. Weissenwolfa imenovati Ungnad. Tudi v pismih dajal se mu je sploh naslov Ungnad na spomin hvalevrednega čina, ki ga je doprinesel nad okrutnikom in njegovo ženo ter rešil deželo velikega nemira in nesreče, povrnovši ji mir in pokoj. Tako gospod Henrik, sam ob sebi pobožen viteški gospod, niše nad nikomer jezil zaradi tega imena, ampak je bil ž njim zadovoljen. In zato je ostalo to ime tej rodovini do dnešnjega dnč«. — Istina je, da je izgiuolo ime Weissenwolt ter se znova prikazalo šele v XVII. veku, ko je podelil cesar Ferdinand III. Ungnadom grofovstvo. Weissenwolli ii\6 še dendenes. *) V sestavku: »Aus dem leben des steirisehen landeshauptmannes Hans III. Un-gnad-Weissenwolf, frciherrn von Sonneck« v gimnazijskem programu mariborskem za leto 1884. na str. 7. dostojanstvu je moral Ungnad skrbeti za varnost dežele, imeti trdnjave v dobrem stanu proti turškim napadom, brigati se za prah, svinec, puške in tope, za živež in ogleduhc, oboroževanje in prevožnjo, moral je nabirati lehko konjico za štirske polke v Slovenski marki in na Hrvaškem, itd.; dalje je imel poravnavati prepire med stanovi, pobirati davke, vpeljavati novi policijski red, skrbeti za to, da se je odkrižala dežela odpuščenih vojakov, preskrbovati uskoke, zvrševati prepovedi uvo-žnjc in izvožnje, pogajati se z dcžčlno-kncžjimi mesti in trgi, odvračati krivoverce od dežele, pa še prevzemati poveljstvo nc samo črez štirsko no večkrat i črez vso notranjc-avstrijsko vojsko. Da je pri tolikem poslu zanemarjal svoja posestva in svojo obitelj, o čemer bridko toži proti večeru svojega življenja, smemo mu pač verovati, osobito ako pomislimo, da je pri vedno praznih državnih blagajnicah moral dostikrat sam zalagati in posojevati iz svojega, tako da se mu je nazadnje že precej slabo godilo. Dnč 12. januvarija 1540. 1. postal je Ungnad generalni kapitan petero nižje-avstrijskih, slovenskih in hrvaških dežel. Ta služba je zahtevala neizmerno dosta potrpljenja, dobre volje in taktnosti. Pokrajinski kapetan (feldhauptmann) imel je pred vsem braniti južno mejo proti Turkom. Ta posel je bil velemočen in ker Ungnad ni bil vrhovni poveljnik vojske, ki se je večinoma nesrečno bojevala, zahvalil se je in bil je izpuščen iz službe dne 12. januvarija 1544. 1.; morebiti ka je i sam previdel, da ni sposoben za vrhovno poveljstvo, kajti pisal je 31. marca 1543. 1. vojvodi Albertu pruskemu1), ka »die Ko. Majt. meiner unschigkhligkait nicht versehen ist.« Kdaj se je Ungnad poluteranil, ni znano; 1. 1541. dnč 8. dcccmbra spisali so v Pragi nižje-avstrijski stanovi prošnjo do kralja Ferdinanda I., v koji so ga prosili dovoljenja, cla smejo svoje protestantiško vero-spoznävanjc slobodno vršiti in to prošnjo je podpisal i Ungnad. Zaradi verskega preganjanja je zapustil Ungnad pomladi 1. 1555. svojo domovino začasno ter šel v Vittenberg, kjer se je seznanil s Filipom Mclanchtonom. Ostal je ondu tri leta. Ko pa so nastali med saksonskimi učenjaki prepiri in jim ni bil prevideti konec, preselil se je na Virtemberško, da bi tam mirno živel v svoji veri2) trpeč škodo, ker je zapustil svoja posestva in svoje graščine. Ko pa je kralj Ferdinand I. ukazal po pravilu: cuius regio, illius religio 1. 1557., da se morajo stanovi pokatoličaniti ali pa zapustiti deželo, bil je Ungnad med prvimi, ') Gl. Johannes Voigt, Hricfwcchsel des Hans Ungnad freiherrn von Sonneck mit dem herzog Albrecht von l'rcusscn v zborniku: Archiv für kunric österreichischer gcschichts-quellen XX. 220. *) Archiv XX. 225. ki sc jc odrekel domovini na svojo škodo. Preselivši se na Virtem-berško bil je kot slaven boritelj s Turki čestno sprejet od vojvode Krištofa virtemberškega ter jc dobil v mesteci Urahu za stanovanje Mönchshof, poprejšnji samostan sv. Amanda. Baron Ungnad je bil takrat vdovec in oženil se je že dvainšest-desetleten starec na Saksonskem doč I. julija 1555. 1. drugikrat z jedno-indvajsetletno grofico Majdaleno pl. Barby. Prvikrat je bil oženjen z grofico Thum, koja mu je porodila pre dvajset sinov in štiri hčere. *) Nc ve se, ali jc ta broj istinit ali nc; toliko jc gotovo, da ondaj t1 otroci niso vsi Živeli. V svojih pismih govori Ungnad večkrat o svojih otrocih ter omenja, da je njegov najstarejši sin Ljudevit pri češkem kralji komornik, drugi pa je z nekaterimi konjiki na turški meji; a) spet v drugem pismu pravi (dnč 20. okt. 1. 1561.), da je pač večina njegovih otrok preskrbenih, samo štirje mlajši sinovi še niso preskrbeni. 8) Od teh nepreskrbenih sinov je imel ondaj najstarši, sin Kari, 18 let, in oča ga je poslal na dvor k svojemu prijatelju vojvodi pruskemu. Ungnad govori torej samo o šestih sinovih in ravno tako pravi i P. P. Vcrgcrio: »Js (Ungnad) bene habet sex liberos masculos« v pismu vojvodi pruskemu. A) Ako so ondaj se živele vse štiri hčere, govoril je baron Ungnad šc sploh lehko o svojih »mnogobrojnih otrocih«. Meni se vendar vidi, da so bile ondaj (l. 1561.) že njegove hčere preskr-bene, kajti on piše: »Hvala Bogu, večina mojih otrok je preskrbena«. V Urachu je živel Ungnad mirno v svoji veri trseč se izda-vanji in tisku jugoslovenskih knjig, toda sčasoma jelo mu jc trdo hoditi. V Dobrowsky-Hankovcm »Sla v in u« (str. 192) se pravi sicer, ka »je brez ovire užival dohodke svojih graščin in ni imel trpeti nobenega pomanjkanja, kajti lehko si jc držal svojega tajnika, svojega višjega konjarja in jc sploh živel prav po gosposkem ter je potrosil mnogo novcev za tiskanje hrvaških in slovenskih knjig.« Iz njegovih vojvodi Albertu pruskemu pisanih pisem bi vendar človek sodil vse kaj druga. Dne 12. septembra 1561. 1. jc pisal 6) namreč, da od one dobe, ko je zapustil domovino, cesar ž njim ravna nemilostivo glede dohodkov, koje je dobival od svojih graščin. On hoče samo na kratko poročati knezu, da je služil na korist cesarju sedemintrideset let osobno in z imetjem, da je zänj založil dosta stotisoč goldinarjev in vložil počasi i svoje dohodke od posestev, graščin in mest, ko je postal l) Dobr00 gld. gld. da ne nastane nobena zmešnjava. — Archiv, 1. c. XX. pag. 254, 25O» 27S & 27O. *) Archiv 1. c. XX. 245, 246. *) Archiv 1. c. XX. 270, 271 septembra 1. 1564. napotil se je v Vinterico na Češkem k svoji sestri, vdovi grofinji Schlick. Gobovo je bil 71 letni starec Ungnad ta pot naredil tudi zato, ker jc umrl cesar Ferdinand I. (25. julija 1564) in ga jc nasledoval njegov protestantom prijazni sin Maksimilijan II. Ungnad je prišel zdrav k svoji sestri ter je kanil dotlej ostati v Vintcrici, dokler bi ne prišel Maks v Prago, da bi se mu ondu poklonil. Toda o božiči je dobil nahod ter jc umrl naglo dn6 27. decembra 1. 1564. Na smrtni postelji je priporočal svoji soprogi skrb za tiskanje jugo-venskih knjig rekši, da so one »njegov zaklad«. — Njegovo truplo se je prepeljalo na njegovo izrecno željo na Virtemberško ter jc bilo slovesno pokopano v Tubingu v samostanski cerkvi. ') To so kratke črtice o življenji Ivana barona Ungnada III. Weis-senwolfa. (Konec prihodnjič.) 0 vinu. Berilo v veseli družbi. Spisal dr. Jos. Vošnjak. Prijatli, obrodile So trte vincc nam sladki. Ki nam oživlja žile, Sreč razjasni in ok<5, Ki vtopf Vse skrbi, V potrtih prsih up budf. Preširen. epše in resničnejc se nc more slaviti .vino, nego s temi stihi našega neumrjočega pesnika. Kdo izmed nas še ni čutil, kadar je bil utrujen in onemogel od dela ali hoje, kako mu je po-žirek vina znova oživil žile? Komu še ni razjasnila zlata kapljica sreä in očesa, kadar mu je bilo pusto v glavi in je mračno gledal ves svet, kakor skozi zakajene naočnike? In kadar so nas trle skrbi in si nismo včdeli pomagati nI kamo ni kako, vinski duhrivi v prijateljski družbi so pregnali skrb, nejevoljo in žalost, prebudivši nov up v prsih potrtih. Človeštvo si je v borbi za svoj obstanek iskalo od nekdaj dražila in krepčila, katerih potrebuje tem bolj, čim silneje mora vsak posamični človek napenjati vse svoje moči, da si omogoči eksistencijo v l) Dubrowsky-Hanka, Slavin 1. c. pag. 193. splošni medsebojni konkureneiji. Najimenitnejše in najstarejše tako krepilo in dražilo je vino. Vinska trta je gotovo tako stara, kakor človeštvo in že staro Sv. pismo nam pripoveduje, da je oče Noa trto sadil in se sladkega vinca napil. Pradomovina vinske trte pa se, kakor zibel Človeštva, išče v Kavkazu, kjer se še dandanes divja trta vije liki bršlin po najvišjih drevesih do vrha ter, kakor lijane, veže drevje z drevjem. Njen sad pa je oduren in neukusen. Tudi za vinsko trto je trebalo požlahnjenja in odgajanja, predno so se iz prvotne rastline vzgojila mnogovrstna, malone neštevilna trsna plemena, iz katerih sadu se napravljajo ravno tako raznovrstna vina, od najpreprostejšega cvička do šumečega šampanjca. Med najstarejšimi narodi so se zlasti Izraeliti pridno bavili z vi-nogradarstvom, o čemer čitamo na mnogih mestih starega Sv. pisma. Kralj Salomon v imenitni pesmi, katera mnogo tisoč let pred Schopen-haujerjem in Hartmanom razvija najhujši pesimizem, toži med drugim: Sadil sem vinograde z vso skrbnostjo in drugi pridejo, ki jih zanemarijo in opustošijo. Izrealiti se še dandanes brigajo za vinogradarstvo, pa ne da bi se sami ž njim pečali. Pritiskajo le vinogradnika, da jim mora prepustiti težavno pridelano kapljico za vsako slepo ceno, potem pa iz jednega vedra naravnega vina napravljajo po pet ali deset včder ponarejene brozge. Vsi omikani stari narodje so gojili vinsko trto in znali napravljati od grozdja vino. Herodot in Tcofrast pripovedujeta o vinarstvu pri Egipčanih, kateri so slavili Osirisa kot vinskega darovatclja. Kartaginci so že 550. 1. pr. Kr. napravljali sladko vino od posušenega grozdja. Strabo pravi, da v Kavkaziji vinski trs vzraste do take debelosti, da ga dva moža težko obsežeta in da so grozdi po vatel dolgi. Na Kitajskem so v starih časih pridno gojili vinsko trto, pa neki cesar je prepovedal vinstvo in iztrebili so vin6grade, kakor so to storili Mahomedanci na ukaz svojega proroka, katerega študentovska pesem še zdaj zaradi te pretiranosti robato ošteva: »Wer nicht kann trinken den funkelnden Wein, Der muss ein Schafskopf in Mahomed sein.« Grki in Rimljani so imeli posebna bogova za vinarstvo, Dionysa in Bacha, katera so slavili ob času trgatve, pa čedalje bolje razuzdano v bahanalijah, daje rimski senat že 186. pr. Kr. jih prepovedal. Grki in Rimljani navadno niso pili suhega, to je z vod6 nepomešanega vina, in ko je cvela njih slava, bili so zmerni ter so zaničevali pijanstvo. Modri Nestor jc znal po Homerji od vina napravljati posebno dobro pijačo, dodavši mu strd in kozji sir, kar bi bila za naš ukus čudna zmes. Ko so pod rimskimi cesarji samopašnost, potrata in požrešnost prikipele do vrhunca, izprcmenile so se tudi po grškem vzgledu prirejena symposia v razsipna gostovanja, pri katerih se gostje niso le preobjč-dali, temveč tudi do pijanosti zalivali z vinom. Pa tačas rimski narod ni bil več popolnoma zdravega uma. Omračili so mu ga velikanski vspehi, gospodstvo nad vsem svetom in razpolaganje z zakladi vseh narodov. Tembolj pa jo poznajo naši nemški sosedje, kateri si že do-mišljujejo, da bodo, kakor Rimljani, podjarmili si ves svet. Slovenci so se najbrž s početka, ko so se naselili v naših krajih, poprijeli vinogradarstva in vinsko trto nasadili ne samö v ležah zänjo ugodnih, ampak tudi v takih krajih, kjer njen sad le izjemoma zori. Opustili so sicer tekom let nekaj takšnih nehvaležnih zasadov, pa še dandanes nahajamo vinögrade na mestnostih, kjer bi bolj kazalo saditi krompir, nego li pridelovati kislico, katera od vina druzega nima, kakor ime. Kako zelö so se Slovenci od nekdaj zanimali za vinsko trto, pričajo nam raznovrstna imena, s katerimi razločujejo trsna plemena. Nekoliko je tacih, da rastö le v naših krajih in da nimajo druzega naslova, kakor slovenskega, na primer: žolti plaveč na Bizeljskem, ki daje bizeljskim vinom njihov prijetni ukus, sladčina na Štajerskem in Dolenjskem, kavka v vinarskih vinögradih pri Konjicah, zelen na Vipavskem itd., pa tudi za vse druge trse, ki so ali že iz časov prvega nasajenja v naših krajih ali so se pozneje sem prenesli iz drugih dežel, imajo Slovenci, slovenska imena. Naj le nekatera navedem: modrina ali vrbanšček, moršina, volovka s svojimi debelimi, volovskemu očesu podobnimi jagodami, kavžina ali hlapčevina, zelenjak, kadar rodi, gre v polovnjak in daje znano zeleniko; črni ramfoljak ali pelenovina, javor, belina, debela, drobna, bela, rdeča in črna žlahnina, znani francoski chasselas (Gutedel), beli, rdeči, zrezlani, muškatni, kraljevi in še mnogo drugih vrst, devičina, peček, vranek, krhlikovec, lipovščina, mušica, klešec, hrustec, tičina, tantavina, šopatna, malnik ali šipon, glavni zasad v ljutomerskih vinögradih, topolina, kraljevina ali rja vina, imenitna po Hrvaškem. Štajerskem in Kranjskem itd. Pravi vinogradnik ali gornik spoznava vsak trs ne le, kadar dozoreli grozdiči visč na njem, temveč po listji in celö po lesu, po njegovi barvi in očesih, ko ni ne grozdja ni perja na njem. Vino ljubijo vsi narodi vseh delov sveta. Pa vinski trti odmerjen je le majhen prostor na naši zemlji. Trs potrebuje namreč, da vspešno raste in rodi, po leti povprečano toploto 2O0 R. Po zimi pa temperatura ne sme pasti pod — 20° R., če ne, pozebe trs. Sploh mora po zimi biti povprek o° do $° R. toplote. V pretoplih krajih pa trs tudi ne izhaja in zdivja. V Evropi gre severna meja do 50° severne širokosti, ob Renu cekS do 51 pri Karpatah in Besarabiji le do 450 in 46". Južna meja pa gre ob 30° severne širokosti. Torej spada vsa južna Evropa pod tisto podnebje, ki je ugodno vinski trti. Slovenske dežele se razprostirajo med 450 in 470 severne širokosti in bile bi vse pripravne za vinögrade, ko ne bi planine, ki so večji del leta pokrite s snegom, preveč ohladile zraka, zlasti pa spomladni mrazi in slane nc pokončavali mladik. V Aziji jc 250 severne širokosti južna, 46° severna meja vinske trte, v severni Ameriki gre severna meja le do 420 severne širokosti. Na južni hemisferi naše zemlje jc blizu jednako razmerje. Torej obseza tisti pas okoli zemlje, kjer trta rodi'„ blizu 20° širokosti. Pa na tem prostoru so zopet le nekatere leže sposobne za vinogra-darstvo. Koliko zemlje jc zarajcnc z vinsko trto? Tega do zdaj vsi statistiki in naj bodo še tako marljivi v nabiranji številk, ne vedö povedati, še za Evropo ne, tem menj za druge dele sveta. V slovenskih pokrajinah jc po izkazih finančnega ministerstva, katero se najbolj briga, da mu ne uide nobena ped zemlje za obdavčenje, bilo po poslednjem katastru vin6gradov na slovenskem Štajerskem 27.600 h, na Kranjskem 11.570 h, okoli Trsta 1243 K na Goriškem 6900 /1, v Istri za vsem 47.621 //. Vinski pridelek se ccni na Štajerskem na 360.000 lil, na Kranjskem na 160.000 ///, na Primorskem na 390.000 hI. Naše vinogradarstvo pa je le majhni del mimo tega, kar ga jc sploh na Avstro-Ogrskem, da ne govorim o vinorödnih deželah par exccllence, o Francoskcm, Španjskcm in Italijanskem. V avstrijskih kronovinah je 246.581 h, na Ogrsko-Hrvaškem pa 430.000// vinogradov, ki daj<5 5,000.000 hI vina. Pa kaj je to proti Francoskemu, kjer seje na primer 1. 1875. na 2,500.000 h vintf gradov pridelalo 80,000.000 hI vina. Tačas jc žc glodala nesrečna filoksera na trsih, ki je v malo letih uničila nad 800.000 h in ki šc vedno nadaljuje svoje pogubonosno delo, kar se najbolj vidi iz rapidno pojemajoče letne produkcijo. L. 1881, in 1882. so še pridelali 38,000.000, 1883. 1. celtf šc 45,000.000, 1. 1884. le 35,000.000, 1. 1885. pa 25,000.000 ///, letos, kakor se trdi, še menj. Velikanska izguba narodnega premoženja, večja, nego ona glasovita po vojinski odškodnini plačana požrešni Nemčiji. Pri vsem tem francoski narod popije še zmerom največ vina, 120 do 140 litrov na vsako glavo, vštevši ženč in otrol^c. Na Avstro-Ogrskem pride na glavo po 21 litrov, na Nemškem pa le po 8 litrov, zato pa popijö tem več piva in žganja. Na Kranjskem se suče vinski konsum okoli 50 litrov na vsako glavo in leto, toda za Dolenjsko utegne ta številka narasti v dobrih t letih nad francoskih 140 litrov, na Gorenjskem in Notranjskem pa' ostati pri 15 in 20 litrih. Za Francoskim prideljuje največ vina Italija, po 25—30,000.000 hI, potem Spanjsko 20,000.000 hI. Grško, sloveče že v starodavnih časih zarad svojega grozdja in vina, ima trt na 2,000.000 h nasajenih. Grkom torej nc bodemo zamerili, da ga popijö po 60 litrov na glavo in leto, Rusija ima na jugu dovolj zemlje za vinsko trto ugodne, pa do zdaj je le kakih 150.000 h zasajenih s trto, kakor se trdi, a ne vč za gotovo, vsaj nc za srednjo Azijo, kjer so najboljše leže za vinögrade. Imenitna so donska, krimska in kavkaska vina. Donski šampanjec jc znan po vsi Rusiji, .pa tudi pri Rusih »nemo propheta in patriae, in rajši se plačuje francoski trikrat dražji, nego domači pridelek. Od kav-kaskih vin slovi posebno kahetinsko. V Nemčiji je le malo ugodnih krajev za vinarstvo, tem bolj cc-nijo Nemci svoj pridelek in za rensko vino se zahtevajo cenc, ki niso v nobeni primeri s kvaliteto, zlasti, ako se pomisli, da mora skoraj vsako leto umetnost pomagati, da sc popravlja naravni prekisli pridelek. V vsi Evropi prideljuje se baje 120,000.000 lil vina, katerega vrednost se sme ceniti na 2.000,000.000 gld. Amerika, na vsako stran srečnejša, ker mlajša v kulturi, kakor naša stara, izsesäna in obrabljena Evropa, ima tudi vinögrade in take trse, ki so se naredili skupno in mirno živeti s filoksero. Trta v Ameriki ni prvotna, temveč prinesli so jo tja evropski naseljenci. Tam pa se je v 400 letih udomačila in po svoje razvila na razna plemena, katera mi zdaj v Evropo nazaj vozimo, da ubranimo vinögrade svoje proti filokseri. Vinogradar-stvo se čedalje bolj širi v Ameriki in prorokuje se že, da bodo ameriška vina kmalu delale konkurcncijo evropskim, kakor se godi žc z žitom ; zlasti Kalifornija slovi zarad rodovitnosti svojih vinögradov in slastnosti svojih vin. Letna produkcija znaša do 1 milijon hI vina, kar jc seveda premalo za 56 milijonov prebivalcev severne Amerike. Pomagajo si z žganjem, katerega popijö po 21/* milijona Jil na leto. — Zakaj pa jc vino tako priljubljena in trditi se sme, prepotrebna pijača za človeštvo? Kemiki so preiskavah in razkrojevali vino in našli, da je jako čudovito sestavljena tekočina, ki se ne da ponarejati, da bi bila takšna, kakeršna priraste v vinogradu. Poleg alkohola, kateri preobilno užit upijani, so v vinu razne kisline, tanin ali črcslovina, glicerin, mineralne in organične soli, barvila, beljakovine, sladkor, ogljcnčcva kislina; najimenitnejše tvarine za kakovost vina so pa etri in hlapna olja. Vina, v katerih so te tvarine tako harmonično združene, da ugajajo nosu po bokctu, ukusu, po milini, očesu po čistosti in barvi «n pri šampanjci tudi uho prijetno zadevajo s krepkim pokom, taka vina so fina in hvalo jim pojö pesniki vseh narodov, naš slovenski narod pa je v proslavljanji sladkega vinca ves postal poetičen in zložil neštevilno veselih zdravijc, še več, kakor ljubeznivi perzijski Hafis. Le žal, da nam priroda v nevoščljivosti svoji čedalje redkeje privošči dobre l&inc, da namesti sladke kapljice se nam čestokrat na mizo postavlja odurna kislina, iz katere so izhlapeli vsi etri, pregnani od jcsihovc in drugih kislin. Pa da bi vsaj ta pijača bila naravna 1 Toda le prepogosto jc nezdrava zmes od špirita, tanina, glicerina in cnantnega etra ali kacih drugih aromatičnih tvarin. Uboga glava drugi dan, tistemu, kdor je več nego par decilitrov te brozge posrkal, zaupajoč v krčmarjevo poštenost. Ukus posameznih ljudij in narodov za vino jc jako različen. Kar ugaja jednemu ter se mu zdi silno dobro, graja drugi in ne more doumeti, da se tretji spet čudi njegovemu slabemu ukusu. Grki še dandanes, kakor v starih časih, hranijo svoje vino v kozlovskih mehövih, kar mu daje neprijeten ukus, ki pa prija grškemu vinogradniku. Vendar so nekatera vina, ki so priljubljena po vsem svetu in zaslužijo svojo slavo, in to so francoska vina. Nobeden narod ni dospel do take visoke stopinje v nasajanji vinogradov, v izbiranji najboljših trtnih plemen, zlasti pa v kletarstvu, kakor francoski. Zato mu smemo privoščiti, da tudi sam uživa veliko vina in le obžalujemo, da ravno v tej blagoslovljeni deželi najhuje razsaja vinogradna uničcvalka, filoksera. Bord6, burgundec, šampanjec, kdo ne pozna teh imen? Zastonj se trudijo vinogradniki drugih dežel, da bi napravljali francoskemu originalu jednak produkt. Botelje, zamaški, kapsule, etikete, vse je, kakor pri francoskih vinih, kar pa teče iz teh botelj, bodisi sam6 zase dobro vino, sam6 francoski ni. Jako različno vino na razmerno majhnem prostoru, raste na slovenskih tleh. Vstopivši od severne strani na slovensko ozemlje, razprostirajo se pred nami na desno in levo preprijazne Slovenske gorice, katere vsak nas natanko poznd, če ne iz svojega vida, vsaj iz poetičnih popisov naših feljtonistov. Tam rastö lehka, prijetna mizna vina, najbolj priljubljeni trsi so belina, šipon in ramfoljak. V dobrih letih pridelali so ga na 4600 h do 300.000 veder. Na jugovzhodu se raztezajo imenitni, po svetu znani ljutomerski vintfgradi. Ptuj, Ormož, Ljutomer dajajo vino prve kvalitete, ravno tako vinögradi, ki sc vijö, kakor zeleni trak, okoli granitnega Pohorja od Maribora preko Slovenske Bistrice do Konjic. Med Dravinjo, Savinjo in Savo je trta nasajena na mnogih krajih, pa daje dobro, ukusno vino le še v br&kem okraji, katero slovi pod imenom ,bizeljsko' tudi na Kranjskem. Vmes pa so tako neugodne leže, da se grozdje, na pol trdo, tolče, kakor jabolka, predno se more prešati. Kakšna tekočina se steka iz take zdrozge, opisuje nam drastično naš pesnik Dragotin Rip-šelj v baladi, v kateri opeva grozne učinke laškega vina, to je iz okolice Laškega Trga, na Belcebuba samega. Laščan se je namreč izkušal z Belcebubom — šlo mu je za dušo — kdo bode popil več laškega vina. Vso noč sta to kislo čobodro vlivala v sebe. Hudiču je prihajalo čedalje huje. Valjal se jc v groznih bolečinah pod mizo. Laščan pa je popeval: »Kdor če laško vince piti, Mora rojen Laščan biti,« dokler jc ni popihal hudič, rajši pustivši dušo Laščanu. Kakšno ljubezen gojč Slovenci do vinske trte, kažejo nam najbolj naši koroški bratje. V deželi, ki je objeta od snežnikov in kjer trta le malokdaj dobro dozöri, nahaja se ne le na vrtih in ob hišah in gradičih, ampak v vinogradih v prelepi Podjunski dolini. Za vsem je na Koroškem 54 h vinögradov, najimenitnejše pa jc žitarsko vino (Sitersdorfer), o katerem se pripoveduje, da si jc po njem ozdravil želodec svoj španjski kralj Karol III. 1. 1760., kateremu jc to vino priporočil avstrijski poslanik knez Rosenberški koroške rodbine. Knez je hvalil večkrat kralju to vino, da ima dobro svojstvo »želodec prekuhati«, dokler ga kralj ni želel pokusiti sam. Vino se je poslalo čez Trst po morji do Kartagene, odkoder so je kraljevi mezgi prenesli v Madrid, in pomagalo jc kralju do apetita. Vino je rdečkasto, kakor dolenjski cviček, ker je trsni zäsad večinoma modri Wildbacher, znani trs okoli Gradca, ki daje šilhersko vino. Na Kranjskem razločujemo dolenjska in vipavska vina. Nad 10.350 h zemlje jc na Dolenjskem vinögradne, produkt pa jako različen. Najmočnejša vina so metliška: Drašiče, Semič, Radovica, Vinjvrh, Lokvica, Vinica. Sloveča vina so v krškem okraji: Trška Gora, Bučka, Raka, Gadova peč, Drcnovcc, Čatež; v novomeškem okraji: Grčevje, Zlatnik, Podgora itd. Vipava jc bila že več let jako nesrečna in ne more več dosezati tiste veljave svojih vin, o kateri še čitamo v Valvasorji in se še spominjamo iz mlajših let, ko je vipav-ščina ne le v Ljubljani, temveč po vsem Gorenjskem bilo najbolj čislano vino. Krasna vipavska dolina jc gotovo ustvarjena za pridelovanje najboljših vin, le uime jo preveč tarejo in zemlja je po večtisoč-lctni kulturi že izsesana na globoko. Dolenjska rdeča vina, ako so naravna, so v poletnem času prijetna in zdravit. Pa težko je dobiti naravnih vin, ker se s črnimi dalmatinskimi ali istrskimi vini lehko vsakemu belemu cvičku daje rdečkasta barva. V primorskih deželah: Trst, Gorica in Istra, je podnebje za trto jako ugodno. Raste ne le po gričih, kakor v severnejših krajih, ampak v ravninah, kjer se vzgäja po visokih brajdah, vmes pa so druge kulture. Na Goriškem najbolj slovi rebulja, znana po närodni pesmi, dalje cebcdin, prosekar in pikolit, ki jc boljši od madeire in malage. Nc menj slovita sladki refošk in teran, ki pa je pretrpek in malo prekisel. Mi Slovenci pridelujemo torej na svojih tleh najrazličnejša vina in ni nam treba sezati po tujih pridelkih, najmenj pa po avstrijskih in ogerskih. Mnoga štajerska vina presezajo avstrijska po boketu in milini. Kdor je primerjal slavnega Gumpoldskirchnerja ali Grinzingerja s štajerskim pikerskim, radizcljskim, kovačlonskim ali ritoznojskim vinom, bode sc čudil, da sc v hotelih po Slovenskem pač dobivajo avstrijska vina, gori imenovana štajerska pa se ne nahajajo na pivnem listu. Ogrska vina imajo le to prednost pred našimi domaČimi, da so cenejša, posebno ako jih prodava Zid, ki se sam neče dati krstiti, tembolj pa krščuje vino za »gojima«. Naš naravni pikolit jc dosti finejši od madeire z alkoholom zalite. In šampanjec? Klajnošek le malo zaostaja za francoskim, posebno v dobrih letih ne, kadar popolnoma dozöri grozdje, ki je najboljše za to šumeče vino in ki se posebej zbira za šampanjsko produkcijo. Vinrigradi, tako priljubljeni nam Slovencem, ki so skozi tisoč let tolažili kmeta trpina, da ni obupal in ki so razveseljevali gosp6do, da jc postala še preširnejša, imajo se v najnovejšem času boriti z grdo pošastjo, katera jih preti uničiti. Upajmo pa, da tudi ta kuga mini in da bode vinogradarstvo in vino razveseljevalo še tudi naše potomce ter jih navduševalo k novim zdravičkam in napitnicam. Če konečno vprašamo, katere tvarine, od kemikov v vinu najdene, vplivajo na človeka tako dobrodejno in prijetno, da se čutimo na telesi krepkejše, na duhu jasne, vesele in energične, ako zmerno uživamo dobro kapljico, odgovarjati nam na to nc morejo učenjaki, kajti vsaka teh mnogobrojnih tvarin ima svoj del na učinku, ki pa jc popolen le po skupnem delovanji vseh na naša čutila. Le poglejmo izkušenega vino-pivca, kadar pokuša vino. Ko ga natoči, posluša, s kakim šumom teče v kupico. Ako se vino tiho, kakor olje, vleče brez šuma, pokvarjeno je in še pokusil ti ga nc bode. Prijetno pa doni na uho rahli šum tekočega vina in sluh je zadovoljen. Potem prime mož kupico in ker jc gladka, tipu tako dotikanje dobro dč. Kupico nese pred oči in če \ je belo ali rumeno ali rdeče vino čisto, kakor zlato, razveseljuje se vid, ne menj, ako kaže črnina čistost brez bčrse na dnu posode, zlasti pa, ako se v šampanjci neštevilni mehurčki neprestano vzdigujejo in silijo do površine. Zdaj približuje kupico nosu, kateri s razpetimi nosnicami v sebe poteguje vonjavo ali boket puhtečega in žlahtnega vina. Kupico ziblje pred nosnicami semintjä, in gorjč pijači, iz katere dreza v nos spirit ali kaka umetna dišava. Iznenaden postavi sumnjivo vino na mizo in maje z glavo. Ako pa je tudi z vonjavo zadovoljen, kar se l>ozna na jasnosti, katera obseva vse lice, potem šele pride poslednje čutilo na vrsto, ukus. Pa tudi ta poskušnja se vrši polagano in premišljeno. Kupica se nagne k ustom, pa le toliko, da se ustnice in konec jezika dotikajo vina. S tem se razsoja milina. Potem se požirek srka v usta, da v njem plava ves jezik in razsoja, je li vino harmonično, to je, da ni niti prekislo, niti presladko, ne premočno, ne preslabo in vodeno, ne prctrpko ali celö grenko, kar se čuti z dnom jezika, ali nima kakšnega neprijetnega ukusa po plesnivci, po suhem sodu ali kaki drugi tvarini; ako je vino pri tem poslednjem poskusu bilo za dobro spoznano, potem sme hiteti v želodec, pa ne da bi tam končalo svoje delo, ampak zdaj je šele začne prav zvrševati. Prijetna toplota se razlije po životu, jezik se razveže, oktf se razjasni in v možjanih rodč se velikanske ideje, človeštvo osrečujoče. Kdo dela take čudeže? Kemiki pravijo: zmes raznih tvarin v vodi raztopljenih. Fizijologi poskušajo, kako vsaka teh tvarin deluje na živi organizem, toda uganjke le ne morejo rešiti. Pesniki pa — in njim gre prva beseda pri vinu — rešili so jo že zdavnaj. Oni pravijo, da tega ne dela nobena kemična tvarina, ne alkohol, ne aldehyd, ne čteri, ampak da to delajo le vinski duhovi. In teh duhov se ne boji nobeden človek, vsakemu so dragi gostje, kadar se pri njem oglasč. — »V zlati kaplji« — pripoveduje naš pesnik — »Oko zagleda sto in sto duhov, Duhov ne zlobnih, nego čistih, blagih. Trpinom dobrih, tožnim srcem dragih. Tu v kupi, glej, prekrasno zrem kraljico, Nebeško hčer, neskaljeno resnico; Tik nje radost — pozna se na oččh — In deca njena: šala, vtip in smeh! Navdušenost, čuj, poje rajsko pesem, Na zemlji še jednake slišal nesem. In nade duh naprot šepeče mi, Podi obup, skrbi moreče mi. Pogled duhov, vabljenje krasnih boginj Mi vnema v duši čudodelen oginj, Up vrača se v sreč, na usta smeh In znova vžiga radost se v oččh. Duhovi vinski, hvala vam tedaj! Napolni zopet kupo mi, točaj !« Nezvesta. foslužen v rodno sčlo Vojjlk vesčl pripčva, Ob pdti žito rtimeno Marljivo ždnje dčva. Ves plamenčč privriska, Ves žaren se ustävi; »Bog srččo daj, o deklica!« Prijazno jo pozdrdvi. K Mati. ^A" domdvje sem se vračal spet, v V samotno, tiho sčlo; Tam zuuaj mi zbledčl je cvet, Zmračilo se mi ččlo. Ko sem zagledal našo vas In pokoj, ki tii vlada, Zajokal tožno sem na glas Iz duše polne jada. A dčva, lčpa dčva Ga vzmdčeno zah villi, H ledi — rudi', rudi' bledf: Dolgd so ga držilli .... Sol/A raz hrabro lice Potdči se jundka, Ne vriska več, ne poje več, Molčč domdv kordka. J. Kržišnil Trepečim srcem sem hitčl Med hiše znane, bele; Ko v hram sem sred vitsf dospčl, Roke so me objele. Uprla mati je okd Na bledo lice moje: »Moj sin! cvetoče prej takd, Zakaj ti zdaj bledd je?« Povčdati ji nisem htčl, O, ko bi mati znala, Zakaj obräz mi je vzblcdčl, Pač bridko bi jokdla! R d d i n s k Dva lovca. M/va brata v gozdu, lovca dvd, n» Zverino streljata oba. In mlajši bratov govori: »Oj, brate, res si srečeu ti! Dom d. te čaka žžne slast, Očetov grad je tvoja last.« Starejši bratov govori: »Vse tvoje je, ko mene ni.« — Svoj plašč nad drevje noč razpnč, Iz gozda bratov mlajši grč. Oj bratov mlajši, lovec mlad, Povej, kje je starejši brat? Gavranov krdka tam obläk, Odgovor njim ni pretežilk. — —o< Testament. Povest. Spisal Janko Kersnik. I. b veliki cesarski cesti, ki teče iz Ljubljane proti Celju, stoji v mali vasi že blizu kranjsko-štajerskc meje velika dvenadstropna hiša, v katero se menda okri vsaccga potovalca, ki prihaja mimo, ozira z nekakim začudenjem, češ, kaj hoče ta obširna stavba v samotni, divji dolini? Dandanes poslopje tudi v istini nima nobenega pomena na tem mestu. Ves promet se je preselil na železno cesto v Savski dolini, in ko bi vsako leto proti jeseni ne prihajalo po stari cesti nekoliko vojaških čet, ki menjavajo garnizije svoje, ne vedeli bi ljudje, čemu je cesta ostala še državna. Domače industrije ali razširjenih obrtov, ki bi potrebavali večjih prometnih sredstev, tukaj ni, in visoko gorovje, ki spremlja cesto ob obeh straneh, priča s svojim sivim skalnatim pobočjem, da je zadnji važni del premoženja prebivalcev te doline, gozd in les, že romal iž nje. Pol streljaja od ceste teče v jedni vrsti ž njo majhen potok, ob suši neznaten in komaj tolik, da premiče tu in tam na primernem mestu jedno ali dve mlinski kolesi, ob deževji pa silen hudournik, ki pustoši vso dolino, z gorovja in z nižjih brd pa splavlja zadnje ostanke rodovite zemlje. S prometom in z lesom je izginilo tudi blagostanje prebivalstva ob cesti; koder se stavi nova hiša, vedno jc le borna koča, in malo je boljših izjem med njimi; stare stavbe pa so ali bodo v malo letih le razvaline, tožne priče vedno veljavnega zakona, da se mora mali klanjati velikašu, da mali lokalni ali zasobni interes izginja pred velikim, splošnim interesom. Ono poslopje, o katerem smo zgoraj izpregovorili, je taka priča. V dve nadstropji je zidano in z opeko krito. A danes na slemeni ni več robnikov, pod kapom je odpal ves omet in široke vlažne lise, ki se kažejo na čelu in nad oboki, pričajo jasno, da sedanjemu gospodarju ni moči ali ni več za to, primerno vzdržavati poslopja. V drugem nadstropji so okna večinoma pobita, in leseni okviri so trohli; tam gori očitno nihče nc stanuje; v prvem pa jc videti nekoliko novih popravil, toda vse le tako surovo, slabo tesano, ali na debelo ometano, da mora vsakdo soditi, da se je zgodilo le, ker je bila skrajna sila in potreba, in da se je žrtvovalo le, kar najmenj je bilo moči. Na dvorišči pred hišo stojita dve lipi, v sredi med njjma pa ka-menita miza, nagnena na stran, tako da ni moči kozarca postaviti nä-njo, da ne bi zdrknil na tla. Lipi sta stari in ravni', in ko bi ne bili tako neusmiljeno obsekani, da sta slični cvetno-nedcljskima butarama, delali bi krasno senco. Pa saj ni nikogar, da bi se senčil pod njima. Cel6 trudni popotnik, ki pride mimo, krene dalje; kraj je prepust in presamoten, in celö gosta, temnozelena trava, krijoča široko, do ceste sezajoče dvorišče, in ki raste rada na starem tlaku, katerega je ugla-dila in potem zapustila človeška noga, privabiti ne more nikogar, da bi zleknil na nji trudne ude. Tako je dandanes! Pred štiridesetimi leti pa je bilo drugače. Stransko gorovje po vsi dolini je bilo temno zarasteno s smreko in borovjem, potok Ra-domlja je jednakomernejc tekal po globoki strugi, ki mu ni dala duška ven na zeleno trato, po včliki cesti pa se je čulo dan na dan, uro za uro ropotanje težkih tovornih voz, kričanje voznikov in vesel glas *oga, katerega rdeče opravljeni postiljon ni dal od ust, češ: »Pošta je prva, ogni se s tira!« Pa tudi poslopje, o katerem smo gori pripovedovali, in lipi pred njim, dvorišče in vse krog, vse je kazalo drugo lice. Tedaj je bila tu včlika krčma, kjer so zlasti tržaški vozniki radi nočevali. Hiša sama je bila v najboljšem stanu, na desni in levi širnega dvorišča so se raztezali prostorni hlevi, spodaj ob ccsti pa lepo ograjen vrt; pod košatima lipama pred hišo krog široke kamenite mize pa so sčdali ob vročih poletnih dnevih vozniki, potniki in trgovci ter krepčali se pri dobri kapljici, ki jo je točil bogati, vsem voznikom od Trsta do Dunaja najbolj poznati in od vseh čislani krčmar Topolščak. Vedeli so, da jc tam vse dobro spravljeno, ljudje in živina, in da tudi konečni račun ni prehud. Gospodar sam je imel okoli petdeset let, bil je širo-kopleč, srednje, skoraj bolj majhne postave, okroglega, rdečeličnega obraza, vedno do čistega obrit, opravljen na pol gosposko, na pol kmetsko, in v vsem svojem ravnanji gibčen in uren, kakor mladenič dvajsetih let. Miklavž Topolščak, ali »gospod Topolščak«, kakor so ga nazi-vali vsi tujci in tudi gospoda iz bližnjih uradov, dasiravno so ga domači kmetje, ki so ga poznali od mladih nog, vedno le tikali, bil je vdovec. V mladih letih je bil prehodil nekoliko sveta, priučil se nemščini in laščini za silo, po očetovi smrti prevzel domače posestvo, oženil se in po svoji pridnosti in sreči postal kmalu jeden najimovitejših posestnikov okraja svojega. Od otr6k ostal mu je jedini sin, drugi trije so bili pomrli, in pred malo leti še žena. Odslej mu je pomagala sestra, tudi že priletna, pri gospodinjstvu, sin Andrej pa je obiskoval že višje šole v Ljubljani. Bilo je lepega poletnega popöludne, ko je zadonel od zahodnje strani doline, po kateri se vije včlika cesta mimo Topolščaka, tenek glas poštnega rogu, naznanjujoč ob tem nenavadnem času, da se bliža poseben voz ali »extra-pošta«, kakor so dejali domačini. Krčmar To-polščak je bil tega glasu vedno vesel, kajti znal je, da od potnikov, ki se poslužujejo tega pomočka, tudi zanj odpade kaj več, in zato je tudi danes pritekel na dvorišče in čakal pod lipama, kaj mu pripelje naznanjeni voz. Bil je še doli pod klancem, preko katerega ni mogoče drugače, nego korakoma. »Bode pa že spet kaj — zate, Miklavž!« oglasi se jeden izza mize, kjer so sedeli trije pivci, očitno domačini. Govornik jc bil majhen, suh možič, zarjavelega, skoraj črnikastega obraza in že pöstaren, a izpod košatih obrvij mu je zrlo dvoje malih svetlih očij tako živo in zvito tja v beli svet, da sta dajali neznatni osebi lastnika svojega nekaj čisto posebnega. »Ej, Tomaž, saj tudi tebi časih kaj pripade!« zavrnil je krčmar malo porogljivo. »Kako pa je bilo tedaj, ko si 6nemu pozabljivemu Francozu toliko časa roko pod nos molil, da si imel kmalu več v mošnji, nego on.« »Tebi pa ni treba rok moliti, Miklavž; ti kar pišeš, prijatelj, pišeš s kredo na mizo, pa ti letč dvajsetice nanjo, in šc mari ti ni, se li Francoz ali Tržačan, ali naj si bo, kdor hoče, kislo drži ali nc! No, le čakaj, Topolščak! V par letih, pravijo, bo železna ccsta tam doli za Savo gotova, potem boš pa vesel, če bo Piškurjev Janika vsake kvatre dal pri tebi za polič tepkovca.« »Ti boš pa hodil za bobom, kakor kobila za deteljo!« zagodr-njal je krčmar malo nejevoljno. Opomin na železno cesto mu ni bil prijeten. V tem je že pridrdral težki poštni voz, katerega so vlekli štirje konji; prvi par jc vodil jahač, ki je sedel na vajetnem konji, druzega pa postiljon z visocega sedeža; le-ta je že od daleč migal z bičem v znamenje, da se voz tu ustavi. Topolščak jc hitel k vratom, da pomaga prišlcccm izstopiti; a poštni spremljevalec, ki je sedel v vozu, mignil mu jc, naj počaka. »Bolnika imamo, ne vem, kaj bo ž njimi« je pristavil. Krčmar pokliče sestro Uršo, in tudi Tomaž, ki je doslej le radovedno gledal semkaj izpod lipe, pridružil se je önim. Vzdignili so iz voza pöstarnega, bledega gospoda in ga odnesli v vežo. Bolnik je bil tako slaboten, da ni mogel stati niti sam sedeti ter je v jednomer pokašljcval in tiščal robec na usta. Rdeče lise na robci so pričale, da se mu je bila ulila kri. »Po gospoda pošljimo, po gospoda — umrl bo!« stokala je Urša »Molči, molči!« zavrnil jc Topolščak; »počakaj, ga bo li hotel, — gospoda, ali ne!« Hotel je še nekaj pristaviti, toda pogled na prestrašeno lice tujčevo mu je udal misel, da öni morda ume slovensko. In ni se bil zmotil. »Po zdravnika pošljite!« šepnil jc lc-ta šiloma, »in postelj — postelj mi pripravite.« Po zdravnika, poslati ni bila tako mala stvar. Na Vranjskem in na Prevojah — povsod je stanoval po jeden, toda na obe strani je bilo z vozom skoro poldrugo uro. Pa Topolščak ni dolgo premišljeval. Z vranjskim padarjem — kakor so ga imenovali po dolini — bila sta prijatelja; poslal je takoj hlapca z urnim konjičem tja. V tem pa so bolnika spravili v čedno sobo v drugem nadstropji in postiljon je prinesel več težkih kovčegov za njim. Tomaž mu je pomagal. »Brez groša pa ni ta dedec,« šepnil jc na stopnicah, »ker vozi toliko s seboj; pa še tako težko jc vse, tako polno; od kod pa je?« »Vrag ga vedi!« sopihal je postiljon. »V Ljubljani jc bil šc zdrav, tudi v Podpcči jc še jel in pil, a tu v Grabnu mu jc zdajci jelo slabo prihajati. Mislili smo, da bo v vozu umrl.« Bolnik jc navzlic svoji slabosti skrbno pazil, da mu prinesö vso prtljago v sobo. Potem pa jc želel, naj ga puste v miru; samö jeden naj pri njem ostane. Čutil se je nekoliko krepkejšega. Krčmar jc ukazal sestri Urši, naj pazi na tujca, sam pa je odšel k poštnim ljudem, ki so se po kratkem počitku odpravljali nazaj v Ljubljano. Na spodnjih stöpnicah je stal Tomaž. »Ti — Miklavž! S tem tam gori nc bo nič! Deset padarjev in pa šc Ostrižcncc po vrhu — mu nc pomaga'!« dejal je potihoma. Topolščak jc potegnil dvakrat zaporedom rame kvišku. »Pa veliko ima s seboj! To so težki kovčegi!« Krčmar je odgovoril z ramami, kakor prej, potem pa pristavil: »Pojdi, pojdi v hlev, pa f>oglcj malo po živini, dokler se hlapec nc vrnel< Omahnetov Tomaž — to je bil njegov priimek — stisnil je oči za trenotek, in iz njegovega grla se je čulo nekaj, kakor zatrti kašelj, a obrnil se je in odšel v hlev. Bil je to bližnji sosed Topolščakov, stanuj6č v na pol podrti koči pod klancem. Druzega posestva ni imel, zaslužil si je pa živež, in časih tudi še kaj več, s tem, da je pri TopolšČaku, kadar je bil večji promet, opravljal službo druzega hlapca, točaja, ali sploh kar je bilo treba. Zaslužek njegov pa je vedno ostal tudi pri TopolšČaku, kajti Tomaž ni mogel videti ali čutiti kaj okroglega v žepu, nego je s potoma vse zapil tam, kjer se mu je dalo. Ljudje so o njem časih čudno govorili ter pripovedovali, da je še staremu TopolšČaku, Miklavževemu očetu, pomagal ubežne Francoze moriti, in kako je bil komaj ušel, da ga niso z drugimi vred ustrelili tam za sv. Krištofa zidom pred Ljubljano. Tomaž sam pa ob 6nih Časih ni rad kkj zinil. Proti noči se jc pripeljal zdravnik z Vranjskcga. Mali okroglolični in trebušni možič se je malo dalje mudil pri bolniku, kakor je bila sicer pri druzih njegova navada, ukazal pokladati mu mokre rute na glavo, in dal mu nekoliko kapljic črne tekočine, katero je bil prinesel s seboj. Bolniku je bilo nekoliko odleglo in hotel jc zaspati. Doktor pa je obljubil, da se drugi dan zopet vrne. Ostal jc še pozno v noč v krčmi, odhajaje pa omenil, kar je bil prej že stokrat ponovil: »Slab jc, slab, pa mi ga spravimo na noge!« Kmalu po polunoči je prišla Urša klicat gospodarja, ki je po odhodu gostov legel spat. Tujec se je bil vzbudil in jel vnovič kri blju* vati. Topolščak in njegova sestra sta ravnala, kakor jc bil zdravnik ukazal za take slučaje, in bolniku je vnovič odleglo, da je zaspal; sedaj je Miklavž ostal pri njem ter poslal sestro spat. Ta se je v malo trenotkih vrnila, in stoječa med vrati migala bratu, naj pride k nji; bila je vsa zasopena in tresla se je, kakor trepetlika v vetru. Bolnik je zopet dremal. »Kaj ti je?« vpraša krčmar malo nejevoljno ter stopi k vratom. »Spomin, Miklavž, spomin je bil to! Umrl bo, umrl!« »Bčži, bčži, šalobarda! Kaj pa si videla?« »Ko sem šla po stöpnicah doli, smuknilo je nekaj vcliccga, Črnega pred menoj čez stöpnice — človek ni mogel biti, ker je bilo to tako naglo in tako tiho; — svetilka mi je pala iz rok, in ne vem, kako sem sel vrnila!«] »So li hišna vrata zaklenena?« »Če jih nisi ti zaprl, gotovo niso.« »Ej, vrag, pa že blodi kdo tu okoli!« Rckši je užgal gospodar drugo svetilnico ter šel po hiši gledat, je li vse zakleneno in zaprto. Duri v veži so bile sicer priprte, a zapah je bil odrinen. Krčmar je svetil po vseh kotih, celö doH v klet, potem pa porinil veljk zapah za vežna vrata in se vrnil gori k bolniku. Akoravno je bil pogumen mož, brez vraž in jednacega strahu, vendar mu je bilo nekako neprijetno pri srci,' ko je gledal in stikal po temnih kotih in mu je razgreta domišljavost vzbujala razne misli. Vrhu tega mu bolni tujec in njegovi težki kovčegi niso hoteli iz glave. Poslal je vnovič sestro strani in sam sčdel k bolnikovi postelji. »Pošljimo po gospoda!« šepnila jc Urša še jedenkrat pred vrati. »Ej, saj je dejal doktor, da se ni bati! Kdo ga bo sedaj budil in trudil? Jutri pa se lehko zgodi, če bo temu prav!« odgovoril je brat. Krčmar je ostal sam pri tujci. Akoravno je bil truden, vendar ga spanec ni mogel premotiti. Nekaj čudnega, nenavadnega mu je vrela po glavi. On je bil pošten in vesten mož, in zaradi tega čislan od vseh, čeravno ni mogel prikriti neke odurnosti ali surovosti, ki se je kazala zlasti, kadar ga jc kdo izmed podložnih ali sovrstnikov ujezil. Bil je tudi, kakor so dejali sosedje in ž njimi ves Graben, to je, vse občine po dolini, bogat, in dolžnikov svojih ni neusmiljeno terja), ali morda celo rubil. V istini pa Miklavž Topolčak ni bil več tako premožen, ko pred malo leti, ali vsaj kakor so mislili drugi ljudje. Zakopal jc bil nekoliko tisočakov, ko ga jc bil nedavno pregovoril inženir, ki je nadzoroval pripravljanje hrastovih blazin, katere so rabili za železnico ob Savi, in tesali po gozdih krog Trojan in önokraj Učaka, da sta jela v bregu ob Radomlji kopati rudo — svinec, kakor je trdil inženir. Izkopali so nekaj podobnega, toda ker je le veljalo in veljalo, spečalo se pa ni ničesar, ustavila sta napöslcd delo, in Topolščak je bil ob svoj denar. Ljudje so sicer mnogo govorili o tem, toda pravega ni nihče znal, in Miklavž sam tudi ni črhnil besede, da jc s to špekulacijo zapravil mnogo, mnogo prihranjenega denarja. Sedaj je bilo treba hraniti, zlasti ko je sin Andrej, učeč se v Ljubljani, tudi več potreboval, in ko je moral stari misliti, kaj bo dalje s sinom. Dvojil sicer ni, da bo Andrej — gospod, kakor si ga je mislil vedno, namreč duhovni gospod-a tudi takemu nasproti v svoji prirojeni oholosti ni hotel biti — premalo, preubožen. Pa pri vsi varčnosti vendar ni mogel prav kvišku. Danes pa mu jc nekaj čudnega zvenelo po ušesih. Ta bolni gospod, pri katerega ležišči je že stala smrt, in pa njegovi težki kovčegi, o katerih je bil izprcgovoril prej Tomaž! Kdo je ta mož, od kodi je, kdo ga pozna? Nihče, tukaj gotovo nihče, in tudi poštni ljudje ga niso poznali! Ko bi umrl", tukaj pri njem umrl, sedaj — po noči, ko nihče ne v6 o njem, o kovčegih njegovih, o njegovem bogastvu, katero vozi gotovo s se?;oj ?« Mraz je stresel Topolščaka, akoravno je bilo vlažno, gorko v sobi, in tudi južni veter, ki je pihljal skozi odprto okno, ni dajal nobenega hladu. Čez nekoliko časa se je tujec prebudil; zahteval je mrzle vode, potem pa dolgo časa molčeč zrl v svojega väruha, ki mu je prigovarjal, naj poskuša zopet zaspati. »Sedite bliže k meni,« šepetal je öni, »jaz ne morem glasneje govoriti.« Krčmar je ubogal. »Jaz mislim, da ste pošten mož!« nadaljeval je bolnik, in njegovo žareče oko se je s čudno silo uprlo v Miklavža, ki je mirno prebil ta pogled. »Dajte mi 6ni mali zaboj, z železnim okovom!« velel je öni, in segel po ključih, ki so ležali na mizici poleg vzglavja ter jih dal krč-marju. »Odprite!« Bolnik je segel sam v skrinjico in izvlekel neznaten zavitek iž nje, »Jaz ne vem, kaj bo z menoj! Pa to je moj testament. Hranite ga, in ko bi jaz umrl — morda še ne bom nocoj — pa tako čudno mi je — izročite ga takoj sodišču. To pa, kar je denarja v skrinjici — to je vse Vaše, za Vaš trud.« Topolščaku je kri silila v glavo; skrinjica je bila težka, silo težka in včdel ni, kaj bi odgovoril. »Saj ne boste umrli,« dejal je napösled glasno. Bolnika je posilil zopet hud kašelj. »Ali imate duhovnika blizu?« »Jedno uro daleč! Ali naj pošljem pönj?« Tujec je ležal nekoliko trenotkov molčeč in zrl srpo v zrak. »Sedaj mi je zopet bolje! Jutri, jutri, če bo treba!« šepetal je potem. Dolgo časa je bilo vse tiho v sobi, samö glas tujčeve ure, ki je ležala na mizici, in pa cvrčanje murinov zunaj na polji, katero je nosil lehak veter v sobo, zvonelo je Miklavžu na uho. Čez nekoliko Časa je bolnik vnovič mignil krčmarju, naj prisede bliže* »Ali poznate Vi Brnotove v St. Gotardu?« vprašal je s srpim pogledom. »Kaj bi ne? Saj smo si še malo v sorodu!« vskliknil je Topolščak. »Ali nimajo tam male rejenke, šestnajst let stare?« »Metko!« pristavil je öni. »Imajo, Metko — ki so jo iz Trsta prinesli!« »Seveda!« »Jaz sem njen oče!« dejal je tujec. Miklavž ni vedel, kaj bi zinil, tako ga je vse iznenadilo. »In testament?« vsklikne čez nekoliko trenotkov skoraj nehotč. »Ona je dedič moj. Jaz imam več posestev v Primorji, in vse, vse je njeno! Ali nc morete pönjo poslati? Jaz bi tako rad —« Zdajci se vlije tujcu zopet kri iz grla. Miklavž se prestraši, skoči po kozarec vode ter privzdigne bolnika. A sedaj ie bila vsa pomoč zaman. Čez malo hipov jc bil tujec mrtev, in öni ga prestrašen izpusti iz rok, da omahne na blazino. Krčmar je obstal pred posteljo. Slabe živce je imel, in sedaj so mu tudi že druge misli šinile v glavo. Pretipal jc še jedenkrat mrtveca po prsih in rokah in se prepričal, da mu žila ne utripljc več. Nato ga je lepö zagrnil. Potem jc vzel skrinjico, ki jo jc bil malo prej kraj postelje postavil in jo odprl. V lepih zavitkih je bilo tu zlatö, samo zlatö in poleg več bankovcev. Vse to jc bilo njegovo, saj mu je vse tujec sam volil. Utegnil ni, da bi Štel denar — nego spravil je vse v širok robec — nekoliko zlatä pa je vendar pustil v skrinjici, češ, to bodo preiskavah, in če jim tudi tisočkrat povem, da jc tujec to meni dal, vendar mi ne bodo verjeli. »A — testament, kaj pa ta testament!« S tem vprašanjem na ustnih obstal jc -zdajci Miklavž sredi sobe. Premišljal pa ni dolgo, ampak zasvit v njegovih sivih oččh je pričal, da se je odločil. Vzel jc $ stola jedno tujčevih sukenj, in zavitek, v katerem je bila izročena mu oporoka, vteknil v širok stranski žep. Nato je odnesel robec z denarjem tiho na drugo stran hiše, kjer je imel svojo sobo, in ga spravil v skrinjo. Vrnivši se, povezal je suknjo, v katero je bil vtaknil öni zavitek, s tenkim konopcem, potem sezul čevlje, vzel luč in šel tiho, kakor mu je bilo moči pod streho. Vrat ni zaprl za säbo, ker se je bal, da bi preveč vriščale in tako jc storil tudi pri podstrešnih durih. Gori si ni mislil, da bi ga kdo čul, kajti vsi domač1 so spali pri tleh. V zadnjem konci podstrešja je odmeknil velik prazen zaboj, in pod njim privzdignil veliko ploščo opeke, s kakeršno je bil sploh ves tlak tu gori pokrit. Odprl jc tu širno in globoko luknjo, kamor je potisnil tujčevo suknjo z zavitkom vred, ki ga mu je bil öni izročil Nato je položil opeko nazaj na prejšnji prostor, porinil vrhu nje zaboj in hotel oditi. Toda v tem trenotku se mu je zdelo, kakor bi bil čul tih korak na stöpnicah, ne bližajoč se, nego bežeč navzdol. Pogumen, kakor je bil vedno, plane k vratom. A doli je bilo že zopet vse tiho in mirno. »Podgane skačejo okoli U šepnil je poluglasno, potegnil duri za seboj in lezel tiho po stopnicah navzdol. Vrat zaklepati se mu ni zdelo potrebno. Stopil je v mrtvečevo sobo, obül škornje, prižgal še jedno luč ir* potem šel klicat sestro Uršo. To je bil joj in jok, ko je ona s kravjo deklo vred — säma se je- bala — prisopihala gori v sobo. Poklicali so tudi hlapca iz hleva, ter deli gori v sobi vse v red, kolikor je btlo mogoče i» navada ob. tacih slučajih. Miklavž je rekel, da gre spat; ukazal jc hlapcu, naj se pelje na vse zgodaj v Št. Ožbolt k župniku naznanit tujčevo smrt, in potem se jc zaprl v sobo svojo. A spati vendar ni mogel Vzel je osnel in opisal je g. prof. Pečnik iz Gradca ter jih poslal c. k. osrednji komisiji za ohranitev starih stavbin-skih spomenikov na Dunaj. Iz tega popisa posnemamo naslednje: ,Grob je bil podolgovat in sicer na štiri ogle i S vi dolg, 115 m širok in r6i m globok, zgoraj obokan. Na severni stržlni, ne prav v sredi, so bile narejene neške za vhod, 0 6 m široke, 0 5 m globoke in 0 8 2 vi visoke, zgoraj s ploščo pokrite. Pri steni nasproti je bil sezidan prag 0-3 m širok in 0 35 vi visok. Nad njim pri vrhu so bile narejene štirioglate neške za pepel 0.4 vi široke, 0*24;// globoke in 0 25 visoke. Pri zahodni steni, od omenjenega praga do nasprotne stene narejena je bila globina (jarek) 0*25 vi široka, od 0*15 vi del>elega in 0-35 m visokega zidu. Tu se je našel pepel in čepinje.* s Razven vhodne bile so vse tri stene s slikami okrašene. Med slikami jc bila najzanimivejša öna na južni steni, nasproti vhodu, predstavljajoča ženi-tovanje. Tü sedi za okroglo, trinogato, podolgasto, z jedili obloženo mizo pet oseb, med njimi tri ženske — poleg mize pa stoji strežnik z vrčem v roki. Na zahodni sträni predstavlja slika štiri uprežene konje, ki vlečejo visokemu stolu podoben voz, na katerem sedi voznik. Na vzhodni steni sta naslikana upre-žena bika, na kratkem vozu pa sedf poganjajoči voznik z bičem v roki in poleg njega ležf sod. V oglih so bili izdelani še razni rastlinski ornamenti. Med barvami prevladuje rdeča, temno-siva,potem zelena in rmena. Nekoliko omčta s slikami vred je bilo že odkrušenega.* Leta 1886. pa je gosp. Pečnik izkopal zopet dva slikana groba, ki sicer nista gledč slik tako krasna in tudi ne tako velika, vendar zidana na popolnoma drug način in zaradi tega jako zanimiva. Našla sta se tudi na drugem mestu, namreč blizu Velike vasi, prejšnji pa prav pri Drnovem, torej skoraj 1 kilometer narazen. Pisatelj teh vrstic je napravil obeh narise, ki so se poslali c. k. osrednji komisiji na Dunaj. Jeden teh grobov se je odkril dnč 4. junija 1886. leta. Zunanja podoba je jednaka prejšnji. Njegova dolgost je znašala 1-35 m, širokost 1-25 vi in globokost 12 vi; zgoraj je bil obokan, v treh stenah so bile vzidane okrogle 0 55 vi široke in 03 vi globoke neške, ter segale od srede do vrha. Vhod spredaj je bil 0*55 vi širok ter imel nad dnom 0 31 vi visok zidani prag. Tlak na dnu je bil napravljen od malte. Ob kraji pri treh stenah (razven vhodne) je bil sezidan 0.27 vi širok in 0*31 vi visok prag, v katerem je bilo na--rejenih 8 lukenj za urne (tri so stale še ohranene nad luknjami). Presne slikarije na stenah so predstavljale listnata okrasja (Blattornamente). — Sprednja stena nasproti vhodu je kazala tri, peterolistnate, razprostreni roki podobne slike v rdeči in rmoni barvi, ki so bile naslonjene na malih rdečih obročkih. Leva in desna stena sta imeli na sredi palmeti (okrasju od palmovega listja) podobni ornament, sestavljen od petih podolgovatih listov, med njimi srednja dva malo zakrivljena. Stranski jxxlobi sta bili rdeč obroček, na katerem sta stala rdeča zakrivljena rožička. Na vseh stenah krog slik sta bila potegnena robova in sicer zunanji širok in rdeč, notranji pa ozek in rjav. 'Tretji grob, izkopan v navzočnosti moji dne 25. novembra 1886. leta, imel je kot očrt kvadrat, 163 m dolg in širok. Globočina je znašala n m. Na dnu je bil narejen rdečkast tlak od malte, na sredi pa je ležala podolgoma proti vhodu 0*52 m dolga in 0*41 vi široka, kamenita, štirioglata plošča z o*2 vi široko, okroglo luknjo v sredi. Pod ploščo je bila sezidana od opeke na štiri ogle 0*41 vi globoka skrinjica, V kateri se je našlo nekoliko pepela. Razven čepinj od urn, razbitih obokovih koscev, jednega bronastega denarja (v velikosti našega Štirjaka) našli nismo v grobu ničesar. Vhod (brez praga) je bil širok 0 64 m. Na drugih treh stenah so bile vzidane okrogle neške in sicer največja ne' prav v sredi, nasproti vhodu 0-95 vi široka, o-45 m globoka, od tal pa 0 6 vi sezajoča do vrha; imela je na polici ob kraji rdeč obroč. Na desni steni so bile neške 0*65 vi od tal, 0*69 vi široke^ 0*42 vi globoko v žid segajoče in 0 5 vi visoke brez slik, ki bi se bile še poznale. Nä levi steni so bile neške o*6i vi široke, 0*36 vi globoke, 0-5 vi visoke in 0*62 vi od tal. Tukaj smo še opazili polovico zelene arabeske, l>odobne ovijalni rastlini, druga polovica pa je bila oluščena. Razven rdečih, dva prsta širokih robov v kotih, na stenah in ob kraji na tlaku našli nismo, izvzemši prej omenjene, nikakih slik, kajti omet je večinoma že odpadel. Je-dini razrušeni obok je kazal na svojih koscih še rdeče in zelene robove, v katerih so se zavijale bele krivulje. Zid je bil od lomljencga kamena, na-inešan z dobro žgano in ohranjeno, denašnji podobno, toda na jednem konci debelejšo opeko. Konečno moram še omeniti, da so jednaki grobi jako redki ter se menda razven Italije (posebno v Pompejih in Rimu) ne nahajajo nikjer. Zaradi tega in pa zaradi dragocenostij, ki so se izkopale na Vačah, Kranjska pri učenjakih že sedaj slovf ; ker je pa c. k. osrednja komisija na Dunaji zadnji čas še večjo pod|>oro določila za sistematično izkopavanje starin na Dolenjskem, upamo — da se v kratkem najde zopet kaj zanimivega.1) J. B. *) Jako ustrcžcte vsem prijateljem stare naše zgodovine, ako nam blagoizvolitc o teh najdbah redno poročati. Ured. A. Fekonja: Nekaj o »narodnem blagu«. 5* ■ ■!•:. !.«•. . • >. . \ i • I. • j . ..: l'"-' I) if'/ • ' .'.VI/ Nekaj o »närodnem blägu«. ' ' ' »Trau, schau, wem«." Jako važno za proučevanje duševnega života našega näroda 'ie tako-imenovano närodno blagö: pesmi, pripovedke, pravljice itd. Ne. samö da nam se v tem podajajo pravi vzgledi ljudskega jezika — ako so namreč dotične stvari pobeležene točno v izvirni obliki, nego iz njih sjjoznavamo tudi narav, obrazovanost in običaje slovenskega näroda.v njegovi prešlosti. Akoprav so zlasti pripovedke skozi toliko vekov mnogo se izkvarile ter sO dandenašnji brez vse zunanje zveze med seboj, to so vendar za nas imenitne poleg pesmij še tudi kot spomeniki davne književnosti naše. Nadalje so i pesmi i pripovedke i pravljice mnoge mitološke vsebine, govoreč n. pr. o duhovih, prirodne moči pooscbljujočih prikaznih itd., kar se dandanes res da samö za zabavo pripoveduje, ali v starih časih se je to. vse verovalo. Zato pa posebe o poslednjih Ig. Brlic dobro omenja pišoč: »Ove babske pripöviedke nisu baš tako tašte i lüde, kako jih mnogi nadriizobraženik cieni; ovc u sebi mnogo od pučke starodavnosti sakrivaju, iz njih se dosta naučiti može, ako nam s^ u prvi trenutak bas i lüde i tašte čine*. Uvidevši znamenitost takih närodnih stvarij, poprijeli so se nekateri ha.-šinci posla, da tö blagö ljudskega jezika in uma od propasti ohranijo, zberö ter objavijo zojxit na občno korist. Lepo je to delo, vredno vse hvale m priznanja. Pa ni ravno tako lehko; kajti pri tem je razven marljivosti treba tudi mnogo previdnosti, zlasti še tedaj, ako zbiralec, pripravljajoč kako večje delo te vrsti, posameznih komadov ne čuje uprav sam iz ljudskih ust, nego jih dobiva od druge osel)e zapisane. Na täk način slovensko närodno blagö radi skupljajo n. pr. nekateri gg. profesorji, kateri dijakom dajejo takšne naloge, da napišejo kako pripovedko ali pravljico ali sploh kako tdko närodno posebnost iz rojstvenega kraja svojega. A tu lehko učitelj namesto prist-nega blaga dobi pač le ponarejeno; ako namreč učenec ničesar izvestnega ne zna, prepiše k«\j podobnega iz kake knjige in iz drugega kraja, nekoliko morda predela, ali pa si še vso stvar tudi celö izmisli. To pa gotovo dobremu namenu, z närodnim blagom podajati prave duševne slike näroda samega, ne samö da nič ne koristi, temveč mu šele škoduje. ■.i '.' > *i (t) ; i v' V O takem motnem poslu tu jeden primer. Gosp. J. Majciger, profesor na gimnaziji mariborski, je v »Kresu* 1. 1883. med drugim närodnim blagom, skupljenim baš na omenjeni način — vsaj v večini tako, 11a sträni 502. priobčil pravljico o povodnjem m oži, stanu-jočem z ugrabljeno deklico v nekem hribu v sredini Savinjske doline, kateri hrib v obče »Goro* imenujejo, in iz katerega teče studenec, ki mu navadno pravijo »izvirek*. Od Majcigerja je to pravljico vzprejel tudi dr. T. Pajek v svoje po Matici Slovenski izdane »Črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev* na str. 112. ter je še, sicer z vprašanjem, öno »Goro* protolmačil v Dobrič. — A kaj je s to pravljico? Nič! Evo: Prvič, »v sredini Savinjske doline V kakor pravi pisatelj, ni nikakega hriba, nego tam je po priliki vas s farno cerkvijo Sv. Petra na lepi ravnini; Dobrič je del znane Gore Oljke v Pol-zelski fari na severozapadni strani te doline. Drugič, v pravljici omenjani hrib v obče »Gora* imenovan in iz njegovih pečin tekoči studenec »izvirek* na-zivan je pač prav blizu farne cerkve Sv. Pavla poleg Priboljske graščine — zato tudi »graščinska Gora* priimenovan hrib, ob Savinjske doline južnem robu res precčj v sredini med Celjem in Vranskim. Toda, tretjič, glavne stvarf, povodnjega moža in deklice v »Gori v izvirku* — ni! Že krajevne okolnosti se ne zlagajo povse s pripovedovanjem v öni pravljici, v rečenih spisih priobčeni; zlasti ne vodi iz nijedne bližnje vasi uprav »mimo izvirkae pot v Solčavo, kamor je bojda divjak mislil z izvoljenko oditi, češ, da je sin nekih imovitih roditeljev v önih planinah, a da jo je gredoč tii v »Goro* potegnil v stanovališče svoje. Ko sem pa vendar ljudi tukaj povpraševal za napominjano pravljico, ni mi vedel nikdo ničesar povedati o povodnjem moži v tej »Gori*. Nego ko sem vprašal nekega tukajšnjega dijaka, da-li ni morda on profesorju M. napisal <3ne pravljice, pritrdil mi je tä ter šc sam pristavil, da je, ne zna-joč nijedne prave, sam si jo izmislil .... Nekaj podobnega mi se zdi še o nekaterih drugih pravljicah v önem närodnem blagu v »Kresu* in dosledno v »Črticah* objavljenem, a nc bi bas rekel, da med temi v niz nabranimi in iz njega izluščenimi »biserji* ne tiči še kaj več »steklenjakov*. A tako prehajajo take stvarf iz spisa v spis, podajajo se brezličnosti za ogledalo rcsnice, krivo se zmatra za pravo, in vara se in slepf drug drugega. S tem sicer nečem nikomur nič očitati, iz znanih razlogov ne; nego objavljajoč to hotel sem, gotovo z dobrim namenom, samö kratko opozoriti na jako važen činitelj pri nabiranji in upotreb-ljevanji duševnega närodnega blagä. Andrej Fekonja. Književna poročila. I. Sodni obrazci. Sestavil Bogdan Trnovec, c. kr. sodeč v Sežani o vahtih 1886. leta. Ti obrazci, katere je,7'tlačil in založil g. Viktor Dolenc v Trstu, izhajajo kot priloga »Edinosti«. G. pisatelj ali »pisec*, kakor se sani imenuje, sestavil je te obrazce ali ta primemik, »da se olehča sodnim činovnikom na Slovenskem službujočim uredovanje v slovenskem jezici.* G. izdavatelj dobro vč, da pri- mernik ni popoln, a ker je hotel priti na pomoč v silni potrebi, nadeja se, ,da ga bode imel vsak razumnik izpričanim, da ga je vnesel na vidik.® Že iz tega predgovora, še bolj pa, ako se pregledajo posamezni obrazci, razvidno je, da g. pisatelju ni na tem, da bi se držal terminologije že udomačene in se posluževal slovenščine, kakor se navadno piše v znanstvenih in leposlovnih knjigah in časopisih, ampak da piše svojo slovenščino, da hoče biti izviren. Kakor z veseljem pozdravljamo vsako resno podjetje, s katerim naj bi se olajšalo in pospešilo slovensko uredovanje, kakor smo prepričani, da je imel g. pisatelj s svojim trudapolnim delom blag namen, naj nam vendar oprosti, ako navedemo tii nekatere grajalne opazke, katere izvirajo iz istega namena. Naša misel je, da se g. pisatelj premalo ozira na terminologijo in jezik, kakor je ol>če v navadi, na uradne prevode deželnih in državnih zakonov, in da prerad seza po tujkah in lokalizmih, kateri so večkrat dvojbene vrednosti. Ne iščimo novih terminov, kjer imamo že dobre slovenske izraze, ne hodimo vsak svoj pot! V Ljubljani se, hvala Bogu, še tiska, v Trstu pa stlači*. Spominjamo se šaljivega nemškega sošolca, kateri je »Ausdruck* preložil v »iztlaček*. Ne novotarfmo in umetarfmo, kjer ni potrebno. Smo kakor ženske: komaj pride jeden izraz v modo, že ga opustimo ter sezamo po druzih. Za »Gericht* rabila nam je dolgo časa Metelkova »sodnija*. V obrazcih, katere je izdalo c. k. pravosodno ministerstvo, uvedlo se je »sodišče*, kateri izraz so nekateri priporočali za »Gerichtshof*. Pa bodi središče, okrajno sodišče! V obrazcih, v Trstu »vtlačenih*, pa se ne rabi ni jedno ni drugo, ampak: »sod, kotarski sod*. Za »sodnika* rabi »sodeč*, »kotarski sodeč,* za adjunkta ali pristava — »mali sodeč*. Malih in velikih sodcev ali sodnikov zakon ne poznä in radovedni smo» kako hoče g. »sodeč* to razdelitev opravičevati. Hrvaška beseda „k o t ar* (okraj) pomenja pri nas »Auszügler*. Takih izrazov se naše ljudstvo težko kedaj privadi; kajti narod se po zdravem razumu svojem ogiba terminov, ki imajo, kakor sod = Fass in Gericht dvojen pomen. Vidimo pred saboj kotarski sod (Auszüglerfass), ki je napolnjen z malimi in včlikimi sodci! »Tožbo ali pravdo naperiti* (Klage, Process anstrengen) se nam zdf hud germanizem, akoravno rabi ta izraz kje na Slovenskem. Pravimo: toži ga, tožil ga bode, tožil ga je, tožbo je vložil, pravdo je pričel proti njemu itd. Hrvaški: »tužbu dati, parnicu početi.* Bolje bi morda tudi bilo: tožbo podati, kakor naperiti. Cemu se rabi obravnavanje poleg obravnave in razprave, vrniti, povrniti, vgasneseda »bivati*, katero g. pisatelj dosledno rabi v tej zvezi. Bivati zriači: sich aufhalten, weilen.* Na Notranjskem rabi tudi v pomenu: »pflegt zu sein*, n. pr.: »Ta pot biva slaba — dieser Weg pflegt schlecht zu sein, ist in der kegel schlecht.* — Ne sme se tedaj reči: »Toženi biva obsojen*, ampak: toženi se obsoja ali obsodi (jedenkrat) in je obsojen.* Vtem pomenu in tej zvezi se tedaj »bivati* nikakor ne sme rabiti. Kaj pravo za pravo hoče g. pisatelj s tem zaznamenovati, ne vemo. — Za »Einwendung* rabi se sploSnö ugovor, ne pa prigovor. Prigovarjati ali nagovarjati (hrv. in srb.- na-govarati) pomenja: zureden; dogovoriti se: sich verabreden. »Verabredung* je dogovor (tudi hrv. in srb.), ne ugovor, kakor trdi g. pisatelj. Z zameno teh terminov se delajo le zmešnjave. — »Dokaz, biva vsprijet in za preslušanje svedoka T. naprošen c. k. kot. sod* — na mesto: dokaz se vzprejme ter c. k. okr. sodišče naprosi za zaslišanje (da zasliši) pričo ali svedoka) T. — Za »abhören* rabimo: za-slišati, ne pa preslušati (kajti p resi i sati = überhören). Preslušan ali prestišan je bil, reklo bi se nemški: er ist überhört worden. Stranki ste uglavili (sklenili) ponavnavo (v obrazcih se rabi tudi na go d a mesto: nagodba). Čemu se rabi »prosba* za »prošnjo?* Mesto obče navadnih slovenskih izrazov se rabijo hrvaški: platiti, platež, vzajmiti, vzajmilo, ovo, smetena (motena posest), prihvatnik (prejemnik), za-jednički (solidarno, nerazdelno, jeden za druzega) denguba (zamuda), prašam za svojo dengubo (zahtevam na svojo zamudo, zamujeni čas), nekretnina, nepokretno dobro (nepremičnina), porezna občina (davčna, katastralna občina) itd. »Zahvalivši* (sich zufriedenstellend) odstopil je tožitelj od tožbe — mesto: tožitelj se zadovoljuje ali je zadovoljen ter . . ., — kajti navadno ni, da bi se tožitelj 'zahvaljeval dolžniku svojemu, kateremu je käj odpustil ali katerega"mora čakati. Z jOb to* se hoče menda zaznamenovati: diessfalls. Gospod Trnovec piše tudi »naprčno* mesto: naloženo glavno prisego. ,Prč* pomenja nekje na Slovenskem ^kozel* v najožjem pomenu Ilsede. — Tožitelj zastopan , odvetnikom* se nam ne zdi tako domače kakor: tožitelj zastopan po odvetniku, ali pa: tožitelj, ki ga zastopa odvetnik (durch den Advokaten). ^V eksekucijo padle nekretnine; nepremakljine unesene v zemlje-knjižnem vložku* — so hudi germanizmi. Za .»eintragen* vendar splošno rabi (tudi hrv. in srb.) Vv p i sat i* (v javne knjige), zakaj tedaj: »uneseno* ? >Veščaka opozorjena na svetost prisege, njima (!) uže položene* (die Sachverständigen werden auf den bereits von ihnen abgelegten Eid erinnert). — Mesto: ^Nadaljevaje z eksekutivnimi koraki biva doz vol j ena cenitev eksekutovih nekretnin, nahodečih se v gruntovnici* .... naj bi se reklo: »nadaljuje eksekucijo (izvršbo) se dovoljuje cenitev eksekutovih nepremičnin, nahajajočih se v zemljiški knjigi* . . . Mesto davčne (porezne) občine pri novih zemljiških knjigah naj rabi pravilno: k a t a s t e r s k a ali k a-tastralna občina. — »Predloženi g. I. biva imenovan sekvestrom* mesto: predlagani ali nasvetovani (der vorgeschlagene) I. se imenuje sekvestrom. Predloženi pomenja : vorgelegt. Nepravilno je tudi: tožba o plateži (plačilu), kajti govori se pač o plačilu, a toži se za plačilo. »Nagraditi* se rabi mesto povrniti (sodne stroške). Namesto: Sod . . . . dokončuje (erkennt zu Recht) naj se piše: sodišče razsodi. Eksotična imena: Miloslav Kristofič (rajnega Krištofa sin) Makovec proti Leposlavu Vladojevemu (še živega Vladoja sin) Tresavcu,* — naj bi se opuščala in naj bi se v obče ne dajala prilika očitanju, da pišemo nov jezik. Kako bi se zval sin rajnega Krištofoviča ? — Krištofovičevič ? — Pa bodi dovolj; bili smo nehotč preobširni. Kdor hoče pravno terminologijo pisati, potrebne nam obrazce preskrbeti, naj se nc prenagli in ne daje nezrelega na svetlo. Želeti bi bilo, da bi se v to delo zbralo več slovenščine popolnoma veščih pravnikov in da bi to delo konečno pregledal tudi jezikoslovec. Gledati je na to, da obrazce potrdi in izdd justično ministerstvo, sicer nimajo dosti veljave, kajti malo je sodnih predstojnikov v prijetnem denarnem jjoložaji, da si lehko naročajo potrebne tiskovfne pri privatnih tiskarnah. V—r. LISTEK. Čestitim gg. naročnikom prihaja prva letošnja številka »Ljubljanskega Zvona« kasno v roke; tiskarna mu je namreč omislila nove črke, k» so pa tako pozno dospčle v Ljubljano, da se je list začel zlagati šc le 2. t. m. Naj nam č. gg. naročniki blagovoljno oprostd to neprijetno zamudo. P izven novih črk — in še te so nam takoj s početka naredile obilo sitnosti in preglavice — ostane pri »Ljubljanskem Zvonu« vse pri starem. Nočemo posnemati tistih listov, ki vsakega pol leta menjavajo svoje programe in svoje Aglave« ter v ^začetku in konec leta naročnikom svojim obetajo zlate gradove. Mi imamo samo jednoželjo, to namreč, da bi bili Slovenci tudiodslej z »ljubljanskim Zvonom« zadovoljni Jako, kakor so bili doslej. Ne želimo biti niti \jedini, niti Najlepši list slovenski, . pač pa bi nas veselilo, ko bi mogli Slovenci reči, da je »Ljubljanski"~Žvon« v naših malenkostnih in malostnih razmerah^pajbo/jsi leposlovni list slovenski. To pa ni zavisno od uredništva samega, ampak nekofiko od gg. sotrudnikov, nekoliko od gg. naročnikov. Vse tiste gg. pisatelje in naročnike, ki mislijo, da jc Slovcncem treba dobrega leposlovnega lista, prosimo tedaj prijazno, naj nas blagoizvolijo podpirati vsak po svoji moči tudi v novem letu, da nam bode možno zvrševati težavno, a_Jego^nalogo svojo: vsestranski razvoj lepe knjige slovenske? Nove knjige slovenske. — »Popotnikov*, koledar za slovenske učitelje. 1887. Sestavil in založil Miha J. Nerat, nadučitelj in »Popotnikov« urednik v Mariboru. Tiskarna sv. Cirila. Cena po pošti I gld. 25 kr. — S to jako priročno in pregledno sestavljeno knjižico je g. Nerat podal Slovenccm vse, kar more zanimati ljudskega učitelja in šolskega prijatelja; kajti knjižica obseza popolni imenik vseh šolskih oblastev po Slovenskem od naučnega ministerstva pričenŠi pa doli do zadnjega okrajnega šolskega svčta; nadalje natančni šematizem vseh učiteljišč, ljudskih šol raznih vrst, kakor tudi vsega učiteljskega osobja po vseh slovenskih deželah, tako da čitamo v šei^atizmu preko 1.800 učiteljskih imen. Pri vsaki šoli je navedena učiteljska plača, učni jezik, zadnja pošta in ime, rojstveni kraj in starost dotičnega učitelja. Vrhu tega nam koledar kaže v posebni tabeli pregled o plačah ljudskega učiteljstva po Avstrijskem in obseza poleg navadnih koledarskih stvarij tudi prostor za katalog in razne beležke. Močno je ustregel s tem koledarjem g. Nerat vsem, ki se zanimajo za naše šolstvo in imajo kaj opravka ž njim. Zatorej želimo, da bi imel »Popotnikov« koledar prav dober vspeh in da bi se izplačal g. izdavatelju trud, katerega izvestno ni imel malo, da jc nabral toliko in tako zanimivih podatkov. — — Josipa JurZita zbrani spisi. V/, zvezek: Pripovedni spisi. Založila in na svetlo dala »Narodna Tiskarna« Uredil Fr. Levee* V Ljubljani 1886, 8. 261 str. — Cena 60 kr. Po dolgem, skoraj jednoletnem presledku jc prišel spet nov zvezek Jurčičevih zbranih spisov na svetlo! Obseza nastopne pripovedne spise: I. »Sosedov sin«, ki je bil prvič natisnen v Stritar-Jurčičevi »Mladiki« 1. 1868. — II. »Moč in pravica« iz dunajskega »Zvona« leta 1870. — III. »Telečja pečenka«. Obraz iz našega mestnega življenja. Natisnena je bila I. 1872. v »Slovenskem Narodne. — IV. »Bojim se te«. Zgodovinska povest (»Zvon«, 1876.) — V. »Ponarejani bankovci«. Povest iz domačega Življenja. (»Slov. večernice« 1. 1880.) — VII. »Kako je Kotarjcv Peter pokoro delal, ker je krompir kradel«. (Koledar »Družbe sv. Mohorja« 1880.) — VII. »Črta iz življenja političnega agitatorja« (iz »Slovenskega Naroda« 1. 1868.) — Ojl tega, kako se bode j^rodajal^VT. zvezek, jc zavisno, kedaj pride na ^vetlo prihodnja sedma knjiga7 Jurčičevih spisov. — Priče božjega bitja ali slučaji, ki niso slučaji. Po dr. Kcllerji z dovoljenjem poslovenil J. B. I. zvezek. Tisk Blaznikovih naslednikov v Ljubljani 1886. 12, 76 str. Knjižica ta obseza 44 dogodeb. Ker je pisana v lepi poljudni slovenščini in je lična v vsakem oziru, priporočamo jo vsem prijateljem nabožnega berila. Cena ji je 25 kr., s pošto 5 kr. več. Dobiva se pri založniku Dragotinu Hribarji, v Ljubljani na Bregu št. 10, pri Blazniku in v Katoliški bukvami. — Janez Giontini v Ljubljani je znano Malavašičevo povest »Erazem Predjamsktt izdal nedavno v čp^rtejn natisku. Cena ji je 20 kr. Lepi vspeh, kakersnega je Giontini dosegel z imenovano Malavašičevo knjižico, moral bi biti našim pisateljem kažipot, kakšne domovinske predmete jim je obravnavati v povestih, namenjenih preprostemu narodu. Kersnikove povesti. Mislimo, da nam ne bode nihče ugovarjal, ako rečemo, da ga ni boljšega in bolj priljubljenega pripovedovalca, v Slovencih, nego je Janko Kersnik. Nihče izmed mlajših naših pripovedovalcev ne zna povesti tako lepo osnovati, tako zanimivo zamotati, mično razviti in harmonično završiti, kakor on. Ljudje, kateri nastopajo v njegovih povestih, to so pravi ljudje, a ne presiljene marijonete ali sentimentalni izrodki puste domišljije. Prizori, katere nam riše Kersnik, zajeti so iz resničnega^življenja,! dejanje se razvija psihološki brez skokov in pretiran osti in karakteristika delujočih oseb je do pičice popolna. Njegovi Medeni in Koreni živč po vseh slovenskih trgih in mestih; politične uradnike, kakeršen je pl. Ruda, pozna vsak izmed nas; njegovi Hrasti in Boleti so stari naši znanci. Kdo še ni videl davkarskega adjunkta Josipa Megle ali sodnikov Petra in Majarona? Kdo šc ni srečal v svojem Življenji koketne Elze, ali ljubeznive Boletove Milice, ^nodrega"gospoda Janeza ali ognjevitega7kaplana Antona? To so vam ljudje, po katerih žilah teče rudeča kri, katerim bije v prsih človeško srce; to vam niso smešni nestvori fantastičnih pisateljev, ki nam duhovitost svojo kažejo s tem, da nam razgrinjajo neverjetne prizore in rišejo ljudi, katerim se po žilah pretaka -— črnilo, a nc kri! Veseli naS, da so Kersnikove povesti našle priznanja tudi zunaj naše domovine. Njegov »Cyclamen«, njegov »Ponkrčev oče« in njegova »Rojenica« so preloženi že na nemški jezik; »Rojenica« in »Ponkrčev oče« izšla sta tudi v Heike m prevodu. Zlasti pa ugajajo Kersnikove povesti našim bratom Srbom. Tako n. pr. so izšli Kersnikovi »Luterski ljudje" že leta 1884. v srbski »Narodni biblijoteki« bratov Jovanovičev. — »Stražilovo«, najboljši in najskrbncjc uredovani leposlovni list srbski, priobčil je lani Kersnikovo sliko iz domaČega življenja »Mačkova očeta« in povest „Mohoričev Tone". Oba ta dva Kcrnikova spisa sta zajedno izšla na srbski jezik preložena tudi v leposlovnem listu »Boscnska Vila«, ki izhaja v Sarajevu. Baš te dni pa smo dobili pismo od srbskega književnika, da letos izide v »Stražilovu« Kersnikova povest »Agitator«. Čestitamo dičnemu pripovedovalcu našemu na tem lepem vspehu. — Ix: t os priobči gospod Kersnik v našem listu kriminalno pmest »Testament«. Nrinjo opozarjamo danes svoje bralce ter omenjamo samo to, da, kar se tiče zanimivosti in mikavnosti, mogel se bode »Testament« vzporčjati z izbornimi Jurčič-Kersnikovimi «Rokovnjači«. „Gospod Mirodolski". Klasična ta povest Stritarjeva, katero je lani gospod D. Ivan Trinko v laškem Viflmu preložil na italijanski jezik ter jo objavil v videmskem časopisu »II cittadino italiano«, izide letos tudi v srbskem prevodu. Preložil jo je s pisateljevim dovoljenjem na srbski jezik g. Veljko M. Lukid v Karlovcih. ,,Rogača" i. številka II. 1. nam je došla v teku mes'eca decembra na ogled ter nas iznenadila s svojo ukusno obliko in izbornim zabavnim gradivom. Z veseljem izjavljamo, da je »Rogač« list, katerega moremo najtoplcjc priporočati cenjcnim čitateljem; zlasti mnogobrojne izvirne ilustracije, s katerimi soli dovtipe, zaslužijo vse pozornosti; skratka »Ro^ač« je zab^vno-saljiv lisjt, kakeršnega doslej še nismo imeli, käjti uredništvo se trudi in mnogo mno^o žrtvuje, da vestno izpolnuje svojo dolžnost ter zabava čitatelje svoje ; nadejamo se torej, da ga bpde tudi čestito občinstvo podpiralo z mnogobrojnimi naročili ter si. tako . ohranilo jedini slovenski šaljivi list. »Rogač« izhaja vsacega. meseca io. in 25. dan ter 'stoji vse leto 3 gld. 20 kr., poluleta i gld. 60 kr., četrt leta 85 kr. Naročnina naj sc pošilja upravništvu »Rogača« v Ljubljano. Prvo številko pošilja upravništvo na željo brezplačno in franko n^ ogled. Avgust Dimitz f Dne u. decembra 1886. jc po kratki bolezni umrl v Ljubljani mož, ki je po svojem uradnem dostojanstvu, po svoji izredni učenosti, po svoji dejanski ljubezni do znanstva in umetnosti, kakor tudi po svojem blagem srci in plemenitem značaji zavzemal odlično mesto v deželi kranjski; umrl je c. kr. finančni nadsvetovalec in finančni direktor Avgust Dimitz ter bil pokopan dnč 13. decembra v Ljubljani pri sv. Krištofu. Avgust Dimitz, sin računskega svetovalca, bil je porojen dne 16. avgusta 1827. leta v .Ljubljani, kjer je zvršil leta 1845. srednje šole ter, po dovršenih pravoslovnih študijah •Oj/I •/ »•!»•., . . leta 1850. stopivši v državno službo, živel in služboval ves čas svojega življenja in ves čas pri istem uradu, pri katerem je dospel na najvišji vrhunec. V finančnih in zlasti v pristojbinskih stvareh, pravijo, da je bil veščak, kar je pokazal tudi s knjigo svojo »Handtuch 'des Gebührengesetzes« (I. i860). A dasi vesten in natančen uradnik, vendar je našel poleg mnogih svojih uradnih opravil skromno in tiho živeči Dimitz se dovolj časa intenzivnemu delovanju na polji domače zgodovine. Leta in leta je neumorno preiskaval kranjske arhive, izpisaval zgodovinske vire ter sad svojega truda priobčeval v raznovrstnih spisih in'razpravah, natisnenih po različnih časopisih (»Laibacher Zeitung«, »Blätter aus Krain«' i. dr!)'in zlasti v zborniku »Mittheilungen des historischen Vereins für Krain«. Zgodovinskemu društvu kranjskemu je bil Dimitz mnogo let odbornik, tajnik in duša vsega društvenega delovanja. Naposled po večletnem učenji in pripravljanji se je Dimitz lotil glavnega dela svojega, spisal je zgodovino dežele kranjske pod naslovom: »Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Cultiw-entwicklung, Laibach 1874 — 76," 8° pri Kleinmayiji in Bamberg« v štirih knjigah. Ogromno delo, v katerem je nagromadenu čudovita muožina zgodovinskega gradiva. Toda v tem, ko se veščak čudi temeljitosti, razsežnosti in pridnosti pisateljevi, zanima tudi menj kritičnega bralca lepa dikcija in vznesena pisava Dimitzevc zgodovine, ki nam v slikovitih podobah predstavlja politično in kulturno zgodovino Kranjske. Res je, da pisatelj stoji na svojem posebnem stališči in da do malega vse blagodejne vplive na deželo našo izvaja najveČ'od nemškega naroda, toda gorko mu bije srce tudi za našo Avstrijo in ožjo domovino Kranjsko in'z lepimi besedami slavi 11a mnogih mestih vse kreposti in vrline naroda slovenskega, povzdiguje zasluge velikih njegovih sinov in zlasti o pričetkih novoslo-venske književnosti ni še nobeden Slovenec pisal tako korenito, tako lepo, kakor Nemec Dimitz. — Leta 1883. jč izdal slavnostni spis »Die Habsburger in Krain«, ki je prišel tudi v slovenskem prevodu Ciinpermanovcm na svetlo po '>.' mf»:'':.s <•.'■.i irtO^nw/ O hrvaški književnosti v zatlnjem četrtletji 1886 riimaino mnogo, poročati ;"/ia>-sti lepa knjiga je rodila kaj malo sadu. Nekoliko so temu krivi mnogi; morebiti, tudr pre* mnogi Časopisi, ki trebajo več duševnega kapitala, nego jim ga hrvaški narod. v sedanjih svojih razmerah more dajati, da bi ga ne pogrešal drugje. Mnogo je bistrih glav, bi mogle spisati dela trajne vrednosti, ko ne bi morali dan na dan še mokre'»rokopise''po« šiljati v uredništva politiških listov. Kolikor je lepi knjigi ostalo zvestih delavceV,. .pobero jih zabavni časopisi, literarna društva, pa tudi podlistki raznim dnevnikom. Vsi ti'imajo proti koncu leta mnogo dela s pripravami za prihodnje Jeto. Odcepih knjig: nam'je torej danes oglasiti samo Blagajieeve »Hrvaške narodne pjesme iVBosne«, ki-$0 posebno zanimive zato, ker jih je pisatelj po večem nabral med bosenskimi Hrvati müh'amedani; Prijateljem ljudske poezije je ustregel tudi mladi dr. M. Šrepel a učeno " razpravo fcVojo »Ob akcentu in metm junaČkih narodnih pjesatoa«. Pisatelj loči pesme v Itakšne," ki-se pojo, in v takšne, ki se samo narekujejo, ter dokazuje med drugim, da so pesniške vrstice v poslednjih mnogo bolj dovršene. — Dane Gruber je priobčil malo zgodovirisko razpravo: »Nelepid knez cetinski«. — Od Zoeh-Mencinove »Male hrv. enciklopedije« je prišel na svetlo II. snopič, ki seza do besede »Bourdalone«. —*- Marljivi Šolski pisatelj in učitelj Cugšvert v Senji izdal je IV. zvezek periodičnih knjižic „Obča ptteka školav kateri "uči, kako treba gradivo šolskih knjig zvrstiti v neločeni ljudski .šoli. — BiaakinjyDubrovniku je napisal knjižico: »Ob uzgoju i njegovanju cvieča, uresnog grmlja i drveča«, ki je dobro došla vrtnarjem in drugim prijateljem cvetlic.— „Hrvatski književnopedagogijski zbor" je podelil letos udom svojim po tri knjige: Kuhačevo »Pjevankuc, Amosa Komcnskoga ».In-formatorium« in Trstcnjakovo »Dobru kučanicu«. Društvo je nameravalo izdati tudiše Tomasejcve: »Misli ob uzgoju«, pa jih je za letos moralo opustiti zastran pomanjkanja podpornih udov. Res da e n forint na leto ni mnogo, ali vsled prevelikega števila razuih društev se drobi narodni kapital, katerega večkrat ravno najkoristnejšim narodnim začetjem največ pomanjkujc. — Druitvo sv. Jeronima je razposlalo za letos četvero knjig; Koledar. „Danico", ki se odlikuje z raznimi prav zanimivimi sestavki, zvezek „Života svetoma", izvirno pripovedko „Kovačevo Barico" od Lihla in „Pripoviesti iz hrvatske poviesti" od prof. Klaiča. O poslednji prelepi knjižici bomo o priliki kaj več povedali. — Ne treba nam posebej oglašati, da so se proti koncu leta ponovili vsi stari koledarji za razne vsakdanje potrebe. Književno vrednost imajo le zabavni in poučni sestavki, ki so dodani vsakemu koledarju in ki so tudi trebali pomoči raznih književnikov. — Jugoslaveuska akademija izdala je dva nova zvezka „Rada", glasila svojega. LXXVIII. knjiga ima to-le vsebino: »Djakovački potres dne 24. marc. 1884«, od dr. Pilarja; »O povratku student mjeseca svibnja« od Torbarja; »Predhistorijsko kamenito orudje iz narodnoga muzeja u Zagrebu« od dra. Kišpatiča ter II. in III. izvjcšde potresnoga odl>ora od istega pisatelja. V LX!X&I. knjigi pa čitamo: »Priorat vranski sa vitezi templarl i hospitalci sv. Ivana« od Kukulje-vida; »O narodnim imenima i prezimenima u Hrvata« od" dra. Maretiča; »Religija Srba i Hrvata na osnovi pjesama, priča i govora narodnega" Dio III. Sunce, od Nodila; ter »Ostatak optativa u staroj slovcnštini« od Valjavca. Razven tega prišel je na svetlo <£. zvezek velikega »rječnika«, ki ima besede od dovesti do djavli\ potem VIII. knjiga listin, kise tičejo razmer me imela vsako leto 25. februvarija. Na čelu ji stoji predsednik. Njegov namestnik je tajnik. Razven teh dveh dostojanstvenikov ima še svojega blagajnika in pisarja. Predsednika izbere kralj na tri leta. On voli tudi prve članove. Vse zbirke učenega društva preidejo V njeno last, nji se preda tudi zemljišče, katero jc poklonil knez Mihajlo za prosveto. Država daje akademiji letno podporo, plačuje ji stanovanje in tiskovne stroške. H. Češka književnost. Na stroške praškega mesta jc izdal Jar. Celakowsky prvi zvezek dela »Codex iuris municipalis regni Bohcmiac«, pod naslovom: Privilegia civitatum Pragensium. 8° (LXVI in 811 str.) Delo jc velike važnosti za zgodovino češko; zato jc založilo mesto praško prvi zvezek in je obljubilo podporo tudi vsem drugim zvezkom (proračunjenih jih je samo za Češko 16) v meri, kolikor se tičejo Prage. Poleg tega je privolilo podporo tudi naučno ministerstvo in češka mesta gotovo ne bode zaostala za Prago. Od zbornika »Codex juris Bohemici«, katerega izdava dr. Hermenegild Jireček, prišlo je na svetlo že sedem zvezkov. — ,Spolek českveh žurnalistu' v Pragi je sklenil na občnem zboru 5. dec. 1885., da ustanovi podporno zalogo zd vdove in za sirote delujočih udov in je odloČil v ta namen 5000 gld. Hišni posestnik Ludovik Ježek daroval je v ta namen ioo gld. — V založbi Fr. Simačekove knjigarne v Pragi začne izhajati I. januvarija 1887. nov češki znanstveni list pod imenom ,Krok'. Pečal se bo z metodiko, pedagogiko in z vsemi strokami pouka v srednjih šolah. Uredoval ga bo prof. Fran Ksaver Prusik; glavni sotrudniki mu bodo profesorji Bause, dr. Peter Durdik, , P. Ilulakovsky, dr. Mourek, Slavik in Škoda. Izhajal bo šestkrat na leto. Cena mu je 3 gld. na leto. — ,Umčlccka Beseda' v Pragi jc imela 1886. leta 1599 udov in 168 agentov. Dvakrat je priredila srečkanje in je razdelila 28 dobitkov. Premija za 1. 1887. je helio-gravura IIynais-ove preproge za narodno gledališče. V preteklem letu je priredila tudi razstavo Vcreščaginovih slik, katero jc ogledalo 21.124 oseb. Premoženja ima sedaj 20.667 gld. 62 kr.. — Češko pedagoško društvo v Pragi je otvorilo šolo za izuČavanje vseh jezikov slovanskih. Vsako leto se bodeta učila dva. Letos sta na vrsti hrvaško-srbski in slovenski. — V Stari Boleslavi našli so v kapitoljski biblijoteki star rokopis 192 papirnatih listov. Med drugimi stvarmi so tudi štiri pisma Husova, do sedaj Še neznana. Rokopis je ogledaval svoje dni že Dobrowsky. — F. Tempsky, znani knjigar v Pragi je založil novo krasno prirodopisno delo »Kvetni letni«, kot nadaljevanje že izdanih »KvStny jami«. Prvi zvezek prinaša krasne slike poletnih cvetic po podobah slavne slikarice za cvetice Jenny Schcrinaul. Besede je spisal J. Rosicky. — Češki mesečnik »Osvcta« stopil je v 17. leto. Ta izvrstni list donaŠa znanstveno in leposlovno tvarino in bi služil dobro tudi Slovencem, ki se zanimajo za književnost severnih naših bratov. Uredujc ga prof. V. VIČek. — »Libuša, matica zabavi in vednosti« izdala je za 1886. leto 6. zvezek, ki. obsega novelo Jana Liera: »lira s ohnem«. — 16. zvezek «Kabinctnč knihovny« prinaša pesni Jana Čcrvcnka »Ztišenč vlny«v Črvcnka je lirik nežnega čuta, ki zna izražati svoje boli in nadc ostro in energično; oblika njegovih del jc elegantna. Zato nahaja vedno več čitatcljcv. — Josef Vcsely, učitelj na meščanski šoli v Smichovu spisal in. založil je knjigo o pravem obrazovanji deklet na narodni podlagi pod imenom »Panf a divky českč, jih poslani v ndrodc. — Šimačekova knjigama se jc lotila lepe naloge, preskrbovati češko občinstvo z domačim berilom, da mu ne bo treba več sezati po tujem. Od »Sborni'ka illustrovanych romanti« je prišlo že več zvezkov drugega dela na svetlo. Kar se tiče vsebine in ilustracij, more se meriti to delo z najboljšimi tujimi proizvodi jednake vrste. S tem podjetjem so napravili Čehi velik korak naprej, da se oslobode vpliva tujih literatur. Slovani v nemški književnosti. A. von Drygalski je pod naslovom: „In der Heimat und im Kriege«, Erinnerungen und Skizzen eines nissischen Edelmannes aus der Zeit vor und nach der Aufhebung der Leibeigenschaft 1853 bis 1881., ponemčil delo A. V. Vereščagina (brata znanega slikala), ki opisuje svojo domovino in svoje dogodke v turški vojni leta 1877—78. in ekspedicijo generala Skobeleva proti Teke-turkmcnom leta 1880—81. Založnik R. Eiscnschmidt v Berlinu. — Turgeneva »Lovčevi zapiski« so natisnem tudi v nemškem prevodu v Ph. Reclamovi »Universalbibliothek« v zvezkih 2197 — 2199. Ponemčil jih je H. Moser. — P. v. Radics je obelodanil v 4. zvezku »Oester-reichisch-Ungarische Revue«, ki izhaja na Dunaji, razpravo pod naslovom »die Auersperge in Krain« — Dr. G. Krek-ova »Einleitung in die slavische Literaturgeschichte« se začne sredi januvarija razpošiljati v Lipskcm, kjer se jc dovršil tisk te dni. Zamuda se je pro-uzročila, ker ni mogoče vezati iztiskov tako hitro, kakor bi radi. — Eugen Zabel je izdal, v zalogi Fr. Aug. Eupela v Sondershausenu v drugem natisku knjigo o moderni ruski literaturi pod imenom „Literarische Streifzüge durch Russiand". Knjiga je dobra in do-naša razpravo o Gogolu, Dostojevskem, Turgenevu, L. Tolstem i. dr. Nova je v tem natisku razprava o najboljšem ruskem dramatiku, pred kratkim časom umrlem Ostrovskem. Vpliv Zabelovc knjige se že kaže, ker nemčijo na Nemškem pridno niska dela. —. Du- naj ska „Neue illustrierte Zeitung" (I. 1887) donaša v 12. listu razpravo o rokovnjatih na Kranjskem. Spisal. jo: je Ü. M. Zeltern. —A. von Reinholdt je obelodanil ravnokar novo knjigo o ruski literaturi: „Geschichte der rassischen Litteratur, von ihren Anfängen bis auf die nfeueste Z^jt." Založil jo je W. Friedrich v Lipskem. — V Pctcrmannovih „Illustrierte deutsche Monats-Hefte" (1886, julij) opisuje August Scholz delovanje L. N. Tolstega in hvali tega romanopisca. —■ G. Felix je spisal žaloigro pod naslovom: „Moskau 1812" v petih dejanjih: Založil jo je L. Steinthal v Berlinu. — W. P. Graff je poneračil iz ruskega L. N, Tostega pripovedke pod naslovom: „Kleine Erzählungen und Kriegsbilder". Založil R. Wilhelrai v Berlinu. — W. Goldschmidt je ponemčil iz ruskega P. f.etnevega roman pod našlo, vom : „An. einem .Haar". München und Leipzig, Otto Heinrichs. —V Lipskem pri W. Fried-richu. je izšel nemški prevod romana F. M. Dostojevskega pod naslovom: „Junger Nachwuchs", ponemčil ga je W.Stein. Pri istem založniku je izšel dragi natis Dostoievskcvega romana,,l kaže, kako se je pomnožilo literarno delovanje od leta 1^5. $jpm ravno Slovanom n^^ast. Knjig je izšlo leta 1855. leta 1^83. : ? -nemških 1598 1999 : •• čeških 183 "* 862 poljskih 115 329 hrvaških 29 144 .'Vv^-' srbskih 31 41 * Dalje je zračunil razmero med raznimi literaturami, katera skaže, da^imajo Slovani najboljšo pesniško žilo, ker šteje nemška avstrijska literatura 10.02^, češka 51.15^ i 11 poljska 35.56% belctrističnih del; na naravoslovje, matenjatiky in ^pfredicino pa spada 15•92% nemških, 3" 13% čeških in 8-2i°/0 poljskih spisov. Njegovih podatkov, fcolikp potrosi vsak teh narodov na glavo in na leto ka svojo literaturd, ne navajamo, ker podatki ravno o Slovanih niso nikakor natančni. .......------------------H^—• — Listnica. C. g. P. K., kaplan pri Sv. Trojici: Vaš list je plačan do konca junija t. 1. — L. 1886. so plačali preveč naročnine: g. prof. Fr. Breznik v Rudolfovem gld. 2'3o; g. Fr. Bajt v Št. Andrcži gld. 210; g. A. Gabršek v Krškem g\df..O,y4o; g. Fr. Kuralt v Zagrebu gld. 2 30; g. Ivan Lavrenčič, kaplan v Postojini gld. 210; g. i F.'-Medved V/ Mariboru gld. 2 00 ; g. svetovalec Fr. Oblak v Sarajevu gld. 2 40 ; g. ^r. Piskar v Na-brežini gld. 2 30; g. Požar A., kaplan v Zminji gld. 1*15; g. dr.' M. Svinec v Kamniku gld. 140; g. John Solnce, M. Owatonna, Minn. gld. 6-8o-; g. Fr. Samsa v IUs. Bistrici gl. 0.80; g. Fr. Strel v Pulji gld. 115. Vse te gospode, prosimo, naj si blagoizVolijo omenjene zneske všteti, kadar obnovi letošnjo naroČbo. — C. g. K. M.. c. kr. vi kaplan v Zadru: Poslanih 10 gld. smo izročili društvu sv. Cirila in Metoda. Ilvala lepa! Razpis častnih daril. Da bi pospešila razvoj slovenske pripovedne književnosti, razpisuje „Matica Slovenska" po določilih Jurčič-Tomšičeve ustanove 3qogoldinarjev častnega darila dvema povestima slovenskima in to : a) 200 gld. povesti, obsezajoči najmenj iO tiskovnih pol, in b) 100 gld. povesti, obsezajoči najmenj 5 tiskovnih pol. Snov oljema povestima bodi zajeta iz zgodovine, ali sploh iz življenja naroda slovenskega. Obe povesti morata biti pisani tako, da po obliki in vsebini svoji ustrežeta umetniškim zakonom; pripovedne književnosti, ter poleg tega ugodita literarnim namenom „Matice Slovenske". Pisatelj, kateremu se prisodi častno darilo iz novcev Jurčič-Tomšičeve ustanove, .prejme, vrhu tega zii svojo povest še navadno pisateljsko nagrado, katere plačuje „Matica Slovenska" po 15. svojega opravilnega reda po 25—40 gld. za tiskovno polo. Rokopisi naj se brez pisateljevega imena pošiljajo odboru „Matice Slovenske" do /. oktobra 1887. leta. Pisateljevo ime naj se pridene rokopisu v zapečačenem listu, na katerem je zapisano do-, tično gaslo. Večkrat se je poudarjalo, da „Matica Slovenska" podaja svojim Članom pre: malo leposlovnega berila. S tem razpisom hoče „Matičin" odbor pokazati, da ga jc resna briga, po vsi svoji moči pospešiti tudi razvoj leposlovne književnosti slovenske ter članom svojim podati v roko lepo zabavno knjigo. Zatorej se podpisani odbor tudi nadeje, da ga bodo pisatelji slovenski podpirali v njegovem trudu ter se častno odzvali njegovemu domoljubnemu pozivu. V Ljttbljani 3. novembra 1886. Odbor „Matice Slovenske'1. H ŠA Ureduje JANKO KALAN v Velikih Laščah. XXXII. naloga. Zložil L. VETEŠNIK v Vymyslicich. (Tej nulogi jc bilo prisojeno drugo darilo v Zgorel skcm problemskem turnirji.) Črni. XXXI. naloga. (C. Planck-a.) Beli. 1. T cO—c7 ! 2. S f4XcO K B! ÜP B £ ■j ■ fjgi m ÜB i i wm L mm mm. i A1 1 11 my * m. *4 B 11 1 1 " 11 B §jj 'i ■f n A' UP i 1 j III HIP mm. U ■////s////. m ■ ■ a b c d e f g_h Beli. Beli naredi mat v 3 potezah. Rešitvi. XXX. in XXXI. naloge v 10. in 11. zvezku »Ljub. Zvona« 1886. 1. XXX. naloga.