345
SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH IN TUJIH REVIJAH
Dvojna številka sarajevskega Izraza prinaša prikaz knjige Janka Kosa Moderna misel in slovenska književnost. Z naslovom Preverjanje literarnih pojmov Branko Bošnjak med drugim piše: »Z eno besedo, ne glede na možne pomanjkljivosti in zoževanja Kosova knjiga Moderna misel... bistveno preverja, čisti že dovolj in na različne načine uporabljene pojme literarne zgodovine in teorije. Ta razsvetljevalska pa celo pedagoška razsežnost knjige postane tem bolj pomembna, če vemo, da imamo danes tako zasnovanih raziskav izjemno malo in da se izpostavljamo nenehni subjektivizaciji terminov v literarnoteoretičnih razpravljanjih in ne samo v teh. Kos se trudi obdelati bistvo tistih splošno sprejemljivih in za »domače« raziskovanje najkoristnejših pomenov teh delovnih pojmov ter poudarja evropski kontekst, od koder tudi izhajajo glavna premišljanja sodobne prakse pisanja. Od kod morda izhaja tudi tisto, kar občuti bralec kot neke vrste pomanjkljivost, ki pa ne more biti le piščeva krivda: to je malone popolna odsotnost naslanjanj na širši jugoslovanski prostor literarne teorije in na prakso avantgarde in modernizma, ki je izjemno bogata in odprta za medsebojna vplivanja. Tako postaja vprašanje jugoslovanske »avantgardne komparativistike« še bolj pereče, zlasti še če upoštevamo povojno vpletanje in obnavljanje nekaterih modernističnih izkušenj v skoraj vseh jugoslovanskih
književnostih«, piše med drugim Branko Bošnjak. V tej številki objavlja tudi Jože Pogačnik. Njegov prispevek govori o kulturnem pomenu reformacije v porajanju južnoslovanskih narodov. Vesna Parun v pogovoru z Vlatkom Pavletičem pripoveduje o jeziku kot pesniškem sredstvu ter s tem v zvezi tudi o konju kot pogostni podobi v svoji liriki. Izmed spominov na konje oziroma na kočijo omenja tudi vožnjo ob Blejskem jezeru kot enega od navdihov te vrste.
*
V dvojni številki beograjskih Književnih novin (679—680) lahko preberemo oceno knjige Igorja Torkarja Umiranje na obroke, ki je v prevodu Mirjane Hečimovičeve izšla pri zagrebški založbi Globus. Knjigo predstavlja Dobrivoje Stanojevič in med drugim piše: »Pripovedovalec Umiranja na obroke uporablja spomine in listine ter jih oblikuje po ustaljenih zakonih fikcije, pri tem pa, kakor navaja, oblikuje en lik iz treh obstoječih in se skuša ognati pomanjkljivostim linearnega preslikavanja resničnosti. Premišljeno nakazovanje družinskih učinkov na račun donkihotske duhovitosti glavnega junaka, kakor se kaže v prelomnih trenutkih zanj (zasliševanje v navzočnosti oznovskega častnika je predstavljeno kot tekaško srečanje na dolge proge), napravlja ob omenjenih prepletanjih različnega pripovednega gradiva ta roman za eno tistih del, ki bi jih lahko uvrstili v poseben oddelek Steinerjevega »pitagorejskega žanra«. Če je ključna enostranskost večine del
346
A. A.
sodobne književnosti poudarjena usmeritev v raziskovanje semantičnih možnosti oblike (vpletanje različnih pred-ložkov, komentiranje postopka), v tem torej, da ima še preveč metaliterarne igre, manj pa »eksistencialno relevantnih pomenov«, je roman Igorja Tor-karja eden izmed tistih, ki ima naravnost polno spodbujevalnih pomenov, ki so pomembni za »razmišljanje« tako o položaju temeljnih človeških vrednot danes in tu, kakor tudi o razmerju med umetnostjo in resničnostjo, gradivom in umetniškim oblikovanjem, pomenu umetnosti v izkušnji posameznika in skupnosti ter moči in nemoči umetniške besede«. Laszlo Vegel objavlja daljše esejistično razmišljanje Slovenska pot kot tretje nadaljevanje Uvoda v zgodbo. Takole začenja: »Občutljive, intimne misli izzivajo v tebi vprašanje: pri kom ni danes vsaj trohice slovenske nostalgije? Duhovno vztrajanje, trdovratno in žilavo spoštovanje demokracije, skrbno priznavanje kakovosti je drugod morda spretnejše, toda v slovenski kulturi najbolj občutiš uravnovešeno metodičnost vsega tega. Včasih domnevaš, da ima kultura na voljo nekakšen notranji avtonomen mehanizem, da ima njeno življenje skrivnostno metodologijo, ki jo varuje pred pretirano različnimi individualnimi ustvarjalnimi pustolovščinami in ji pomaga, da se spretno izmuzne oblasti trenutka, s tem pa tudi trenutku oblasti. To je razumno in trezno spominjanje, varuje heretike kulture. Ob prebiranju besedila tistih svojih prijateljev, ki si zastavljajo velike duhovne naloge, si vselej čutil, da se jim pozornost usmerja proti Ljubljani, pogosto pa si tudi pomislil: zakaj nisi prišel od tam, potem bi te, če že ne bolje, vsaj prej spoznali — drugod«, piše med drugim Laszlo Vegel, ki ga je prevedel Radoslav Miro-savljev. Književne novine tudi objavljajo nekaj poezije Daneta Zajca v prevodu Sinana Gudževiča. Seznanimo pa se lahko še s prvič objavljenim odlom-
kom iz rokopisa Iva Andriča o Tomu Gallusu Sončna stran. Prav tako je beseda o neznanem detektivskem romanu Miloša Crnjanskega Podzemni klub.
Novosadska Polja prinašajo v 309. številki izbor pesmi Alenke Rebula Tuta iz njene zbirke Mavrični ščit. Sedem njenih pesmi s skupnim naslovom Vezenina, je prevedla Mirjana D. Stefanovič. Objavljen je tudi odlomek iz zgodbe Borislava Pekiča Novi Jeruzalem. Pekiču bodo kmalu objavili zbrana dela in ob tem je pripravila s pisateljem daljši pogovor Radmila Gi-kic.
V številki 310 novosadskih Polj se s poezijo pojavlja Maja Haderlap. Za prevod je poskrbela M. D. Stefanovič. Iz romana Božina Pavlovskega Rdeči hipokrit si lahko preberemo odlomek z naslovom Sen in smrt. Zlatko Kra-marič pa je napisal ob tem romanu esej Nove možnosti romana absurda. Kot pesnik je predstavljen Miodrag Pavlovič. O njem pišejo Vlada Uroševič (Pred slepili, ki prežijo) Bogdan A. Popovič (Ironija in hvalnica, himnično in parodično), Zlata Kocič (Dva simbola v »čudovitem čudesu Miodraga Pavloviča), Robert Marteau (»Čudovito čudo« — telo jezika) in Štefan Aug. Dojnaj Triada Miodraga Pavloviča, mit-zgodovina-narava), objavljena pa je tudi Pavlovičeva pesem Slepila. Razdelek o Miodragu Pavloviču je uredil Petru Krdu, poleg njega pa sta ga pripravila še Tanja Uroševič in Sta-menka Uvalič.
Kot pripombo k sklanjatvi ženskih osebnih imen tipa Mojci, Urši, Fani je Pavel Zdovc v 55. številki celovškega Mladja razčlenil ta regionalizem v zamejskem koroškem časnikarskem jezi-
347
ku. Jože Blajs objavlja primerjavo odlomkov in dokončno verzijo Lipu-ševega romana Zmote dijaka Tjaža, ki je nastal v času mladjevskih razpotij in nesoglasij z osrednjimi slovenskimi organizacijami. Sicer se s pesmimi oglašajo Cvetka Lipuš, Fabjan Hafner, Jani Oswald in Herbert Kuhner, Valentin Polanšek pa s prozo Informacije. *
Sprehod po Jugoslovanskih In tujih revijah
V najnovejši, 74. številki La Battane — izhaja na Reki in je namenjena avtorjem iz Jugoslavije in Italije, saj skuša biti nekakšen kulturni most med obema deželama — je od Slovencev tokrat zastopana pesnica Neža Maurer. Z desetimi pesmimi jo je italijanskemu beročemu občinstvu predstavila s svojimi prevodi Jolka Milic.
A. A.