ESLOVENIA LIBRE 70 let v Argentini Leto LXXVII | 9. aprila 2018 - Buenos Aires, Argentina | Št. 5 Svobodna Slovenija www.svobodnaslovenija.com.ar ZACETNA PRIREDITEV SLOVENSKIH ŠOL V soboto, 24. marca, smo v Slovenski hiši praznovali zacetek osnovnih slovenskih šol v Buenos Airesu. Na praznik Marijinega oz­nanjenja je v cerkvi Marije Pomagaj ob 9.30 uri gospod Robert Brest daroval sv. mašo na cast Sv. Duhu, za božji blagoslov v novem šolskem letu. Najboljši ucenci osmih razre­dov naših šol so nosili zastave. Petje so vodili otroci, ki so bili meseca januarja na pocitni­ški koloniji v Córdobi pod vodstvom ge. Mir­jam Mehle Javoršek. Med berilom in evangelijem smo poslušali, kako je angel Gabrijel oznanil Mariji Jezuso­vo rojstvo. Med pridigo pa nas je g. Robert z zgodbo kralja, ki je obdaroval pridnega in vestnega tesarja spodbudil, da se moramo cim bolj potruditi, da se v tem šolskem letu dobro ucimo in da se potrudimo in hodimo vsako nedeljo k sv. maši. Prošnje so prebrali otroci iz San Martina. Med obhajilom pa je še prišel g. Franci Cukjati. Po obhajilu smo vsi skupaj zapeli pesem „Jezus moj ljubim te”. Nato je duhovnik po­delil blagoslov vsem uciteljem. Povedal je, da so med kolonijo v Córdobi igrali tombolo in nabrali denar za misijone v Zambiji, ki so ga že poslali patru Rozmanu. Sledil je še blagoslov vseh otrok. Po kratkem odmoru, med katerim so otro­ci tudi malo malicali, smo se zbrali v dvorani škofa Rožmana, kjer je vse zbrane pozdra­vil šolski referent g. Marcelo Brula. Sprejeli smo zastave in zapeli himni. Spomnil nas je, da letos praznujemo 70. obletnico prihoda naših prednikov v Argentino in naj ne poza­bimo zakaj smo tukaj. Sledila je zahvala vo­diteljem kolonije v Córdobi in odhod zastav. Potem se je pa zastor na odru odprl in nam je Balanticeva šola prikazala igro „Strahovi in pirati”. Najprej so zapeli in zaplesali najmlaj­ši, potem pa so še vsi šolski otroci nastopili z veselim razpoloženjem, s petjem, plesom in igranjem. Pirati so iskali zaklad kapitana na otoku kjer so bili strahovi. Zato pa so ujeli vnukinjo kapitana, Magdalenko.Koncno so odkrili, da je zaklad kapitana bila vnukinja sama. Vsi skupaj so za konec zapeli pesem in tako tudi potrdili geslo, ki so ga napisali na programu „Najboljše bogastvo vsi odkrili smo, da z veseljem, z delom cilj dosežemo” Predno smo odšli se je šolski referent zah­valil Balanticevi šoli, voditeljici, uciteljicam, režiseki Ivani Tekavec, staršem in še poseb­no otrokom. Otroci so naš zaklad. S trudom vseh, naj se še dolga leta zbiramo za zacetek osnov­nih šol. Naj nam Bog in Marija pomagata, da bomo v verskem duhu ohranjali našo slo­vensko skupnost, da v njej otroci dobijo kul­turo, družbo, tradicijo, zato jo želimo naprej podajati v bodoci rod. Marjana Grabnar Petkovšek Slike Barbara Kržišnik NOVO ŠOLSKO LETO NA SSTRMB S prenovljenimi silami in v veselem vzduš­ju smo priceli letošnjo šolsko dobo na Slo­venskem srednješolskem tecaju ravnatelja Marka Bajuka. V soboto, 10. marca, se je vršil sprejemni izpit za vstopajoce osmošolce. Vsi, ki so se javili, so dobro opravili izpit in tako je vsto­pilo 14 osmošolcev v srednješolsko srenjo. Letos se nam je pridružila tudi ena dopisna dijakinja iz Junín de los Andes. Vpisovanje novih dijakov ter ostalih, ki so prestopili v višje letnike se je vršilo 17. mar­ca ob 16. uri v ucilnicah srednješolskega te­caja. V navzocnosti razrednikov so prebrali napotke in pravila, katera bodo morali upo­števati skozi leto. Letos se bo udeležilo tecaja 92 dijakov, med katerimi je 50 deklet in 42 fantov. Po vpisovanju so se ves profesorski zbor, vsi dijaki ter nekateri starši zbrali v cerkvi Mari­je Pomagaj, kjer se je darovala zacetna sveta maša. Daroval jo je g.župnik , Franci Cukjati, ki je poudaril naj se dijaki ne ucijo z name­nom, da bi dobili dobre ocene. Temvec naj bi se potrudili, da bi z lastno sposobnostjo ter odgovorno opravili vse vaje in naloge in tako poglobili svoje znanje. Med mašo nas je lepo presenetilo petje dija­kov petega letnika, bodocih abiturientov Rasti XLVII, ki so v spremstvu bodocih voditeljev in spremljevalcev na potovanje v Slovenijo, do­dali še posebno mogocnost mašni daritvi. Predno smo odšli s cerkve je ravnatelj, dr. Štefan Godec, izrekel dobrodošlico in spreje­mne besede dijakom srednješolskega tecaja. Kot ob vsakem zacetku, prosimo zavetni­ka slovenskih šol, blaženega škofa Antona Martina Slomška, da bi še dolgo let vztrajali pri cilju, zastavljenem ob ustanovitvi sloven­skega srednješolskega tecaja na pobudo dr. Marka Kremžarja: »Ohraniti slovensko bese­do in slovenske pesmi«. M.O. Slike Lucka Oblak Cop SKA | Bogat zakljucni vecer V soboto, 16. decembra, je naša kulturna ustanova priredila zadnji vecer v letu 2017. Pricel se je ob 18. uri s sveto mašo, ki jo je daroval msgr. dr. Jure Rode za pokojno dr. Katico Cukjati in vse pokojne clane in prija­telje SKA. V cerkvenem nagovoru je poudaril vrednost in velicino kulturnega dela. Po 19. uri se je v dvorani dr. Tineta Debelja­ka odvijal program srecanja. Predsednik Da­mijan Ahlin je najprej pozdravil navzoce, po­sebej veleposlanico RS go. Jadranko Šturm Kocjan. Prisoten je bil tudi predsednik ZS inž. Jure Komar. Najprej je prof. Ema Urbancic predstavi­la svojo knjigo »Los cuidados del cuidado« (Varovanja nege). V njej, v španskem jeziku, podaja smisel, važnost in strategijo nege bolnikov in spremljanja osebe, ki trpi na pos­ledicah bolezni. V štirih poglavjih poda po­sebnosti nege bolnikov. Opiše custvene oko­lišcine poteka bolezni in zdravljenja. Svetuje o posebnostih varovanja in opiše zanimive spomine in zgodbe. V drugem delu nam je dr. Eva Turk, iz Ma­ribora, odkrila najbolj moderna sredstva in strategijo ter uporabo interneta v zvezi z zdravljenjem bolnikov. Predavateljica sode­luje na evropski ravni v skupini znanstveni­kov, ki raziskujejo uporabo najmodernejših sredstev racunalništva in aplikacije za izbolj­šanje položaja bolnikov in predvsem staro­stnikov. Predsednik SKA Damijan Ahlin in urednik Meddobja Tone Mizerit sta nato razglasi­la in komentirala izid literarnega natecaja ustanove. Koncno pa je Damijan Ahlin, z zvocnim ozadjem božicne glasbe, predstavil svojo novo knjigo poezij, »Cantare et meditare«. Je to dvojezicna izdaja (slovensko in špan­sko) na božicno tematiko. Iz vsakega dela knjige je avtor, ob zadevni spremljavi, ob­cutno prebral nekaj verzov. V tišini, skoraj pobožno, je publika sledila predstavitvi in ob koncu nagradila avtorja s aplavzom. Iz knjige je kronistu ostal v spominu eden poslednjih verzov, ki je kot osrcje teh poezij: »Peti in razmišljati / v visokih gorah, / je najvecje ve­selje, / mislim, da je pot do neba.« Vsem trem nastopom je sledila zanimiva debata s posegom gostov. Zlasti oba zdra­vstvena posega sta bila deležna vprašanj in tudi poznejšega osebnega razgovora o neka­terih temah. Po koncanem uradnem programu so si prisotni lahko ogledali razstavo likovnih del pokojnega mojstra Jožeta Žerovnika. Bil je poklon njegovemu izrednemu delu, za ne­katere malo poznanemu, za druge so slike predstavljale obujanje spominov na njegovo delo in njegovo osebnost. Na razpolago sta bili tudi obe predstavlje­ni knjigi ter revija Meddobje za leto 2017, ki je izšla v tistih dneh. Celoten vecer je bil res pester in izredno bogat. Upajmo, da se bodo taki veceri ponovili v letošnjem letu - in tudi še v mnogih naslednjih letih. Okusen prigrizek je dopolnil prijetno in do­živeto srecanje, s katerim je SKA zakljucila svoje delo v letu 2017. SKA STRAN 2 9. APRILA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA DLIB.SI | Zakladnica slovenskega znanja v digitalni obliki EL PADRE PEDRO, EL SUBLEVADO DE MADAGASCAR Nekoc, ne še tako dolgo nazaj, je veljalo, da si »stare cajtenge« lahko prebiral le na eni, najvec dveh lokacijah v celi državi. Moral si vzeti pot pod noge in nato v tišini citalnice pocakati, da so iz skladišc prinesli izvode, ki si jih želel prelistati. Podobno je veljalo za drugo narodovo pisno zapušcino, saj je med knjižnicami le Narodna in univerzitetna knji­žnica (NUK) tista, ki hrani prav vse, kar Slo­venci ustvarijo. V knjižnicah še vedno plava von po papirju, tam se še vedno shranjuje znanje in NUK je še vedno tista ustanova, kjer dobiš na enem mes­tu vse stare in nove slovenske casnike, caso­pise in revije. Pa vendarle z eno veliko razliko. Danes lahko do številnih dokumentov, knjig, periodicnih publikacij, clankov, rokopisov, ze­mljevidov, fotografij, glasbe, notnega gradiva, visokošolskih del (magisterijev in doktoratov) ter drugih slovenskih kulturnih zakladov dosto­paš od doma. Oziroma s katere koli lokacije ali naprave, ki ima povezavo do svetovnega sple­ta. Kako? Vstopiš na portal Digitalne knjižnice Slovenije, ki ga najdeš na spletnem naslovu www.dlib.si in zacneš raziskovanje. Digitalna knjižnica Slovenije se je rodila leta 2005 in do danes že enkrat temeljito prenovi­la zunanjo podobo. Nastaja pod streho NUK, v eni najlepših Plecnikovih stavb v Ljubljani in je, z drugo besedo, spletni portal za dostop do digitaliziranega znanja in kulturnih zakladov Slovenije. Dostop do vseh zbirk, ki jih ponu­ja, je brezplacen. Poleg tega zagotavlja trajno ohranjanje slovenske pisne kulturne dedišcine v digitalni obliki in s tem skrbi, da bodo digital­ne vsebine preteklosti in sedanjosti dostopne tudi prihodnjim rodovom. Vsebuje tako digitalizirano kot tudi izvorno digitalno gradivo. Digitalizirano gradivo je zaradi upoštevanja evropske avtorskopravne zakonodaje, po kateri veljajo avtorske pravice še 70 let po smrti avtorja, v vecji meri starejše (izpred leta 1948). Za mlajše gradivo pa so av­torske pravice urejene, kar pomeni, da je dlib.si z avtorjem oziroma njegovimi dedici sklenil dogovor o objavi. Z veseljem lahko zapišem, da je tako kot NUK tudi dlib.si knjižnica vseh Slovencev. Na por­talu najdemo periodiko in monografske publi­kacije, ki so jih ustvarili oziroma jih še ustvar­jajo Slovenci, ki ne živijo v maticni domovini. Del tega bogastva najdemo v zbirki Slovenski izseljenski in zamejski tiski, ki jo ves cas dopol­njujemo. V letošnjem letu v NUK nacrtujemo tudi digitalizacijo tiskov, nastalih v begunskih taborišcih v Avstriji in Italiji po drugi svetovni vojni, ki bodo prav tako dostopni na portalu. Na dlib.si prav tako lahko prebirate stare in nove izdaje tednika Svobodna Slovenija, ki jih po dogovoru z uredništvom objavimo takoj ob izidu. Prav tako najdete na portalu tudi vse letnike revije Meddobje do leta 2010. Poleg dejstva, da lahko gradivo pregleduje­mo pravzaprav z vsake tocke na planetu, ce le imamo internetno povezavo, je ena kljucnih prednosti listanja gradiva na dlib.si zagoto­vo tudi možnost iskanja po katerikoli besedi iz besedila. Ce nas na primer zanima Cankar, nam dlib.si v tem trenutku ponudi 1.380 digi­talnih enot, povezanih z našim velikim pisa­teljem. Poleg objavljenih del (dram, crtic, po­vesti, romanov …) tudi rokopise, fotografije in portrete, uglasbena dela, njegove prispevke in clanke o njem, plakate z najavami uprizori­tev njegovih dram … Vabljeni k odkrivanju in listanju vsebin na portalu Digitalne knjižnice Slovenije in seve­da lepo vabljeni, da na dlib.si prispevate tudi svojo ustvarjalnost! Helena Janežic, NUK Un artículo sobre el Padre Pedro Opeka publicado en el sitio del diario francés Le Figaro con motivo del lanzamiento del li­bro su coautoría “Sublévense” (Insurgez-vous)” habla sobre su historia, sobre sus orígenes, sobre su labor en Argentina y en Madagascar y sobre su visión de la ac­tualidad mundial, política y de la Iglesia. RETRATO - Pedro Opeka vive desde hace 43 ańos en la gran isla de África sobre los pasos de San Vicente de Paul. A la cabeza de una verdadera ciudad, donde viven 20.000 desheredados que encuentran una vida digna gracias su asociación Akamasoa, el religioso la­zarista llama, entre la esperanza y el enojo, a rechazar la «globalización de la indiferencia». «Don sobrenatural extraordinario otor­gado a un creyente o a un grupo de creyentes para el bien común de la co­munidad», explica el diccionario Tesoro de la Lengua Francesa en la entrada de carisma. Es este carisma llevado por la religión y dirigido al prójimo que impacta cuando nos cruzamos en la ruta del Pa­dre Pedro. A los 69 ańos, este sacerdote lazarista, nacido en Argentina de padres eslovenos, finaliza una gira europea para promover Akamasoa, «los buenos ami­gos» en malgache, la asociación que fundó en 1989 para la lucha contra la pobreza en Madagascar. Con su aire a la vez de patriarca y de aventurero, con su imponente barba blanca y su mirada azul acero, resulta imposible no reconocerlo cuando entra en una habitación. Su rostro delgado, cuyas arrugas se en­cuentran marcadas por más de cuarenta ańos de vida en la extensa isla de África, transmite una alegría desbordante pero desprovista de toda indulgencia. Porque Pedro Opeka es un hombre enojado. Un enojo que se siente volcánico, solamente contenido por una esperanza que se la percibe aún más grande. «Sublevación rima con resurrección», lanza el Padre Pedro en alusión a la obra que acaba de publicar junto a Pierre Lu­nel, Sublévense (Insurgez-vous! Edicio­nes Le Rocher) a la manera del exitoso manifiesto de Stéphane Hessel. «Frente a la miseria, a la pobreza extrema, este deber de sublevación concierne a todos, no solamente a los que detentan el po­der, continúa el religioso lazarista, todos debemos sublevarnos con las armas del corazón. No hace falta esperar a ser per­fectos para iniciar alguna cosa de bien.» En Akamasoa, el basurero transformado en «oasis de esperanza» Es el 20 de mayo de 1989. Pedro Ope­ka ya es misionero en Madagascar des­de hace 14 ańos, oficia en la sabana en Vangaindrano en una de las aldeas más pobres de la isla. «Caí enfermo, no me podía mantener en pie frente a tanta miseria y sufrimiento. Me dije a mí mismo que me iría de Madagascar. Pero en ese momento mi comunidad me propuso una nueva misión en la ca­pital, Antananarivo», recuerda el Padre Pedro. «Lo que ví en el basurero me hizo caer en el horror.» Desde 1985, el gobierno centraliza todos los desechos en un inmenso vertedero a cielo abi­erto a la salida de la ciudad, donde los pobres, en medio de los animales, vienen a rescatar el mínimo pedazo de tela, pilas usadas o chatarra, cualquier objeto que pueda ser revendido en la calle. Los nińos con los pies descalzos recorren a trancos estos desechos. «Recuerdo el shock. No era posible que los nińos pudieran vivir una vida tan inhu­mana. Fueron ellos lo que me sublevaron. Esa noche no podía dormir, me puse de rodillas sobre mi cama y le pedí ayuda a Dios». Al día siguiente el Padre Pedro vol­vía al basurero, organizaba una merienda con los nińos y luego formaba una escuela bajo un árbol En diciembre de ese mismo ańo lanzaba la asociación Akamasoa, «los buenos amigos» en malgache. Siguiendo los pasos de San Vicente de Paul żDe dónde proviene esta fuerza que anima el cuerpo y alma del padre Pedro? «Aun siendo originario de Eslovenia, está cier­tamente mi costado argentino, esa alegría que se te pega al cuerpo», lanza, sin estar del todo convencido. En realidad, está persuadido que son los Evangelios los que lo sostienen. «Creo en un hombre que se llama Jesús, que dio su vida por sus herma­nos. Eso que él dijo, eso que él hizo, a ese hombre es a quien quiero imitar, a quien quiero seguir», dice, sin tener la más míni­ma duda. «Se puede dudar a veces, pero no de manera sistemática. Si no, no se avanza nada», explica. Pedro Opeka tiene a quien salir y lo reco­noce de buen grado: «Vengo de una familia en la que mis dos padres eran creyentes. Un padre honesto, una madre honesta. Siempre me dijeron que cuando un pob­re golpea a nuestra puerta, hay que ayu­darlo. Mi padre y mi madre han sido mi ejemplo». Lo que ahora no dice es que sus padres fueron ejemplos heroicos, atra­pados, sin quererlo, en la tormenta de la historia. Después de la guerra, Luis Opeka fue arrestado y condenado a muerte por los comunistas del mariscal Tito por sus convicciones cristianas. En junio de 1945 escapó de la muerte, único sobreviniente de una matanza y huyó de Yugoslavia. En un campo de refugiados en Italia conoció a María Marolt, con quien se casó. Ambos se embarcaron en Nápoles hacia América del Sur el 31 de diciembre de 1947. Su hijo Pedro nació el 29 de junio de 1948 en San Martín en Argentina. Con el paso del tiempo, el padre Pedro no ha perdido esa esperanza, fijada en el corazón de un hombre que puede con­templar la obra de una vida transcurrida bajo los auspicios de San Vicente de Paul, el fundador en 1625 de la Congregación de la Misión, que luego tomará el nombre de Lazaristas. En 1648, ˇlos primeros lazari­stas fueron enviados a Madagascar! Tres siglos más tarde el padre Pedro, ordenado en 1975, camina en la gran isla de África del Sur por los caminos de aquel a quien el papa León XIII instituyó en 1885 como «patrono de todas las obras de caridad». Paradoja de cualquier figura (demasiado) ejemplar, el Padre Pedro puede dar la im­presión de vivir una lucha y una fe fuera del alcance del común de los mortales. Esta in­comprensión que surge de su ejemplaridad se expresa en la dureza de su rostro. Pero cuando, de repente, el enojo de su suble­vación se calma, dice evocando el recuerdo de sus padres: “La bondad, hermano mío, salvará al mundo«, no solamente la bella imagen de este desierto de esperanza que es Akamasoa y que sin él, no existiría. Alexis Feertchak, El Padre Pedro, el sublevado de Madagascar (extracto). Le Figaro.fr, 10.7.2017 Traducción: Ariel Mazičres WWW.DLIB.SI SKOZI TABORIŠCA DO SRECE Slovenska kulturna akcija je lanskega 21. oktobra posvetila kulturni vecer v Slovenski hiši predstavitvi spominov rajnega kulturne­ga delavca prof. Alojzija Geržinica Od Save do Srebrne reke. To je bila prva knjiga iz nove knjižne zbir­ke, za katero se je odlocila založba Mladika iz Trsta. Ta založba od leta 1957 redno izda­ja osem do desetkrat na leto revijo Mladika, leta 1961 pa je izdala tudi svojo prvo knjigo. Sledile so nove, redko posejane izdaje. Do razmaha objav pa je prišlo po letu 1991, ko je zacela italijanska država pravicneje podpi­rati kulturne dejavnosti slovenske manjšine, v maticni državi Sloveniji pa se je koncalo dis­kriminatorsko podpiranje le levicarskih usta­nov in organizacij v zamejstvu. Tisk pa je za­cel tudi svobodno krožiti prek državnih meja. Spomini prof. Geržinica so izšli leta 2015 v zbirki Zapisi iz zdomstva (naslov je povzet po naslovu znane knjige Franceta Papeža), ki je posvecena spominom in pricevanjem Slo­vencev po svetu in jo ureja tržaški casnikar Ivo Jevnikar. V naslednjem letu (2016) so v drugi knjigi zbirke izšli spomini danes 92-le­tnega casnikarja in pesnika Pavleta Borštnika iz Clevelanda Moj cas. Prejšnji mesec je v Trstu izšla tretja knjiga, ki se po Argentini in ZDA v dobršni meri do­tika Kanade. Gre za knjigo Skozi taborišca do srece. Glavni avtor je 95-letni Jože Mihevc iz Toronta. Pred leti je svoje spomine objavil v anglešcini. Na pobudo knjižnicarke dr. Rozine Švent iz Ljubljane jih je za to knjigo bistve­no obogatil, ona pa je pridobila še pricevanji njegove sestre, danes 92-letne Milke Mihevc Košcak, in že pokojnega brata Toneta Mihev­ca. Dodala je še odlomka iz zgodovinskih pri­cevanj dr. Janeza Zdešarja o Teharjah in dr. Marijana Marolta o begunskih taborišcih v Senigallii in Barletti. Vsa besedila je opremila z uvodom in opombami. V knjigi Skozi taborišca do srece se pred nami razgrinja zgodba o hudih preizkušnjah in nato družbenem dvigu clanov preproste kmecke družine iz Notranjske, ki je okusila težko življenje rojakov, ki so po prvi svetov­ni vojni prišli pod Italijo, nato se je izselila iz Hruševja pri Postojni preko meje v Cerknico, okusila revšcino v predvojni Jugoslaviji, nato pa naravnost usodno zarezo vojne in revolu­cije. Maja 1945 so se vsi trije avtorji podali proti Avstriji. Jože je šel skozi avstrijska, Milka sko­zi italijanska begunska taborišca, Tone pa je bil kot domobranec vrnjen v Jugoslavijo in je preživel teharsko tragedijo. Jože in Milka sta se nato izselila v Kanado, Tone je ostal doma. Knjigo, ki šteje 255 strani in vsebuje šte­vilne dokumentarne fotografije, so krstno predstavili 5. aprila v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani. Kot je v uvodnem pozdravu povedal pred­sednik SSK dr. Boris Pleskovic, je bila to ver­jetno zadnja javna prireditev v tistih zelo le­pih in središcnih prostorih, saj je ljubljanska obcina prodala stavbo Banki Slovenije in si morajo dosedanji uporabniki v najkrajšem casu najti nove sedeže. Sledil je pozdrav ravnatelja založbe Mladika Marija Maverja. Ob okrogli mizi, ki jo je po­vezoval Ivo Jevnikar, so si nato sledili posegi urednice knjige dr. Rozine Švent, poznavalke opisanih krajev in ljudi mag. Andreje Mele iz Cerknice in daljnega sorodnika treh avtorjev, strokovnjaka za krasoslovje in jamarstvo dr. Andreja Mihevca. Sledil je še krajši, a zelo za­nimiv razgovor. Knjigo bodo predstavili 17. aprila še v Cerknici, julija pa je v nacrtu pogovor o knjigi in o Slovencih v Kanadi še na srecanju Pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Go­rici. Udeležil se ga bo tudi sin Jožeta Mihev­ca, dolgoletni obcinski svetnik v Torontu, dr. teologije in etike Joe Mihevc. Cetrta knjiga zbirke Zapisi iz zdomstva, ki bo izšla pred koncem leta, bo spet iz argen­tinskega ustvarjalnega okolja in bo nosila na­slov Spomini in misli. Napisal jo je rajni pe­snik in prevajalec Branko Rebozov (Sevnica, 1926 – Buenos Aires, 2012). Ivo Jevnikar STRAN 3 SVOBODNA SLOVENIJA | 9. APRILA 2018 NAŠI ZACETKI V ARGENTINI 18 Moja zgodba Društvo Slovencev Zelo plodno je bilo delovanje Društva Sloven­cev v prvem letu njegovega obstoja. Veliko delo je v tem letu bilo opravljeno s tem, da je skoraj vsem rojakom v evropskih begunskih taborišcih preskrbelo vselitvena dovoljenja. Glavnina naših beguncev v Italiji se je v tem letu 1948 preselila v Argentino. Koncem leta so prišli sem že tudi prvi transporti s sloven­skimi begunci iz avstrijskih taborišc. Tako je društvo v letu 1948 sprejelo 3930 naših ljudi. Doba glavnega preseljevanja v Argentino je s tem bila zakljucena in opravljena. Drugi letni obcni zbor društva dne 23. 1. 1949 je postavil društvo in njegov od­bor pred tele naloge: svojim clanom, ki so se društva oklenili, nuditi gospodarsko in moralno oporo in povsod zastopati njiho­ve koristi. Vse slovenske novonaseljence v Argentini združevati in jim pomagati pri vž­ivljanju v nove razmere. Tistim, ki so še os­tali v Evropi pomagati, da bi cimpreje prišli v Argentino, med novonaseljenci pa gojiti verske, kulturne in nacionalne vrednote. V bistvu ostanejo te naloge vsako leto enake. Delo za njih uresnicitev pa je lahko razlicno. V društveni odbor so bili izvoljeni za drugo poslovno leto: predsednik Stare Miloš, pod­predsednika Majeršic Janez in dr. Ribnikar Bojan, tajnik Albreht Jože, blagajnik Len­cek Ladislav C.M., gospodar Petelin Albin, odborniki: inž. Mozetic Albin, Lesar Jože, dr. Arko Vojislav (po njegovem odhodu in stalni naselitvi v Bariloche je namesto nje­ga bil kooptiran v odbor g. Kralj Herman), Kranjc Janez, Žnidar Ivan. V odboru sta bila tudi castni predsednik g. Hladnik Janez in g. Orehar Anton. Prva skrb društva so bili rojaki, ki so priha­jali v glavnem iz Avstrije. Vecji transport je prispel že v januarju 1949 z 232 begunci. Zelo velik in verjetno zadnji te vrste pa je prispel v februarju in je z njim prišlo 725 rojakov. Sko­raj vsak mesec pa so na to prihajale še manj­še skupine. Vsega skupaj je v tem letu prišlo v Argentino 1165 naših rojakov. Vedno pa je bilo treba v dobrih 14 dneh vsako tako skupi­no spraviti na delo in pod streho. Z vsako vecjo skupino je prišlo tudi nekaj invalidov in bolnikov. Tem policijska oblast ni dovolila, da bi se izkrcali, ali pa jih je takoj vtaknila v pripor. Društvo je moralo zanje pos­redovati, prositi in podpisati garancijske izja­ve, nakar so bili izpušceni. Letos v dveh takih primerih ni bilo uspeha. Nazaj v Evropo sta bila vrnjena Cimperman Andrej in Zor Franc. Prvi je bil starejši samski mož in skoraj popol­noma slep. Zanj ni bilo rešitve. Pri drugem pa so zdravniki ugotovili bolezen na pljucih in je bil zato vrnjen. Obstaja pa upanje, da mu bo v kratkem povratek zopet dovoljen. Vsakokrat je bilo treba reševati tudi mla­doletnike, ki so prišli sem brez staršev. Z njimi je imelo društvo mnogo sitnosti, ker so bili vcasih nedisciplinirani. Sedaj je tudi to vprašanje dokoncno urejeno in imajo vsi svoje varuhe iz vrst svojih sorodnikov. Vsi so prijavljeni sodišcu za varstvo mladoletnikov, društvo pa je svoje varuštvo preklicalo. Novodošlim rojakom je društvo pomagalo pri iskanju in najemanju stanovanj, iskalo in posredovalo je zanje del. Tistim, ki so prosili za posojilo in kavcijo za najem stanovanja, je pomagalo s posojili seveda v mejah raz­položljivih sredstev. Delo za emigracijo je sedaj v glavnem že koncano. Po statisticnih podatkih društva je prispelo od 25. 1. 1947 pa do konca novembra 1949 v Argentino 4006 nad 18 let starih ljudi in 1197 otrok oziroma mladine do 18. leta, skupaj 5.203 osebe. Ker jih je prišlo nekaj tudi popolnoma privatno in se niso prijavili ne na društvu in ne na tukajšnem IRO ura­du, sklepamo, da je v Argentini danes 5.500 slovenskih novonaseljencev. Še imamo nekaj naših rojakov v Italiji, Av­striji, Nemciji, Španiji in Angliji, ki želijo priti v Argentino. Odbor društva je letos ponov­no vložil prošnjo za odobrenje kolektivnih spiskov za rojake v Italiji (477), v Avstriji (278) in v Nemciji (67). Društvo Slovencev se sedaj utrjuje na znotraj. Sedaj ima vpisanih okrog 1300 cla­nov. Društvena statistika clanov, narejena po stanju 30. septembra 1949 pa kaže tole sliko: Starostna statistika moški ženske od 18 do 30 let 361 209 od 30 do 40 let 223 108 od 40 do 50 let 141 59 od 50 do 60 let 77 45 od 60 do 70 let 25 22 skupaj 827 443 Stanovska statistika samski 501 215 poroceni 322 210 vdovci 4 18 skupaj 827 443 Društvo Slovencev združuje v svojih vrstah vse slovenske antikomunisticne naseljen­ce na osnovi kršcanstva in slovenstva brez razlike strankarsko politicne ali svetovno­nazorske pripadnosti. Med njimi vlada lepa sloga in edinost in napori vseh stremijo k delu za dvig in dobrobit Slovencev. Vecino svojega clanstva ima društvo v veli­kem Buenos Airesu in njegovi okolici. Posto­janko pa ima tudi v Mendozi, San Luisu, Cor­dobi, Comodoro Rivadavia in Mar del Plata. Svoje clane pa ima razstresene po vsej Ar­gentini gori od Provinc Jujuy in Misiones pa tja doli do Rio Negro in Ognjene zemlje. Z vsemi clani je društvo v živahnem stiku. V Buenos Airesu so društveni prostori na Vic­tor Martinez 50, glavno shajališce. Zlasti ob nedeljah vlada tukaj živahen vrvež. Pa tudi med tednom je vsak dan povprecno vsaj po 15 ljudi v pisarnah. Kakšni so njihovi oprav­ki? Pridejo po pošto, išcejo razlicnih infor­macij, placujejo clanarino, narocajo pakete za svojce v domovini itd. Za stik s clani skrbe tudi društveni zaupni­ki. Na vsakem vecjem delovišcu, kjer so naši ljudje zaposleni kot na pr. na Ezeizi, Ciudad Evita, Barrio Peron, v okrajih, kjer stanuje skupaj vecje število naših ljudi, v tovarnah, kjer so mocne skupine naših delavcev, ima društvo svoje zaupnike, ki skrbe za stik med clani in društvom. S clani zunaj Buenos Airesa je društvo v pismenem stiku. Kako živahen je ta stik naj­bolj zgovorno dokazujejo zopet številke. V letu 1949 je Društvo Slovencev dobilo 597 dopisov, odposlalo pa je 5612 pisemskih pošiljk. Tukaj so vštete tudi razne okrožnice, vabila, opomini za clanarino. V društvenih pisarnah zato ni obicajnih uradnih ur, temvec dela se nepretrgano od jutra do poznega vecera in kadar je potre­ba, tudi pozno v noc. Društveni namešcen­ci niso zgolj pisarniški uradniki, ampak so predvsem clanstvu in vsem rojakom brez iz­jeme svetovalci, pomocniki in tolmaci, kjer in kadar jih potrebujejo ljudje. Društvo Slovencev skrbi tudi za kulturno delo med slovenskimi rojaki. Važna in po­membna kulturna pridobitev v tem letu je vsekakor društvena knjižnica. Naši rojaki, ki so prišli s Koroške, so društvu podarili knji­žnico bivšega slovenskega taborišca v Pege­zu pri Lienzu prav z namenom, da bi tako položili temelj osrednji slovenski knjižnici v Argentini. V lepem soglasju z Društvom Slovencev delujejo naša igralska društva in Slovenski pevski zbor Gallus. Društvo pa prireja od casa do casa prireditve in slavnosti, ki so splošno narodnega znacaja. Letos je v nede­ljo 13. 2. priredilo lepo proslavo stoletnice smrti pesnika dr. Franceta Prešerna. V nede­ljo 12. junija je priredilo tradicionalno spo­minsko proslavo v pocastitev žrtev komuni­sticne revolucije v Sloveniji. Društvo Slovencev je organiziralo in vodilo tudi vse priprave za sprejem ljubljanskega škofa prevzv. g. dr. Rožmana, ki je letos obi­skal vse slovenske naseljence v Argentini. Ta dogodek, ki bo ostal v neizbrisnem spomi­nu nas vseh, je dobil mocan poudarek na slavnostni akademiji v nedeljo 16. oktobra, katero je društvo priredilo v pozdrav in po­casitev slovenskemu škofu dr. Rožmanu. Društveni odbor se je že v tem letu bavil tudi z gospodarskimi vprašanji. Tako je vodil vse predpriprave za ustanovitev podporne organizacije “Vzajemna pomoc”, katera naj bi pomagala našim najpotrebnejšim v sta­rosti, nezgodi in ob smrti. Ta zacetek je sicer skromen, toda po skupnih naporih in s sode­lovanjem vseh slovenskih novonaseljencev, ki se bodo v bodoce še bolj oklepali društva, bo iz tega skromnega zacetka zrastla mocna podporna in gospodarska organizacija. Koledar Svobodne Slovenije, 1950 STRAN 4 9. APRILA 2018 | SVOBODNA SLOVENIJA DRUGI TIR | Drugic na referendum NOVI PROREKTOR “UCEMA” JE SLOVENEC KOLEDAR Zgodba projekta gradnje drugega tira že­leznice Divaca - Koper je dolga in tako ne­obicajna, da je ni bilo mogoce rešiti niti z glasovanjem vseh državljanov. O razlogih za prvi referendum o tej zadevi smo v Svobod­ni Sloveniji že pisali. 13. maja 2018 bodo slovenska volišca ponovno odprta, da bodo volilci spet odgovarjali na isto vprašanje. Zakaj to? Prvi referendum proti izglasovanem za­konu o gradnji drugega tira se je vršil 24. septembra 2017 na pobudo Vilija Kovaci­ca in njegovega društva Davkoplacevalci se ne damo. Referendum ni uspel, tako za­radi prenizke udeležbe kot zaradi rezultata samega. A še preden bi zakon o drugem tiru lahko zacel veljati, se je Kovacic prito­žil zaradi nepravilnosti, ki so po njegovem mnenju vplivale na poštenost referen­dumskega postopka in s tem tudi na izid. Pritožil se je tudi zoper sklep vlade, s ka­terim je ta dodelila 97 tisoc evrov denarja iz državnega proracuna za potrebe vladne strani na referendumu oziroma za promo­cijo potrditve zakona na referendumu. Izid referenduma je Vrhovno sodišce 14. 3. 2018 potem, ko je izvedlo prvo javno obravnavo po osamosvojitvi Slovenije in na kateri je celo zaslišalo tudi predsednika vlade Mira Cerarja, razveljavilo. Referen­dum bo torej treba ponoviti, zakon o dru­gem tiru pa tako še naprej ne velja. Prvo je o zadevi odlocalo ustavno so­dišce: »Vlada ne more biti enaka drugim organizatorjem kampanje, saj jo zara­di njenega ustavnega položaja zavezuje dolžnost, da volivce o predmetu referen­duma informira stvarno, celovito in tran­sparentno. Lahko se v referendumu javno izrece za zakon ali proti njemu, vendar mora v svojih informacijah predstavljati tako razloge, ki zakon podpirajo, kot tiste, ki mu nasprotujejo,« v objavljeni odlocbi vladi nalagajo ustavni sodniki. Samo pri takem ravnanju lahko uporablja proracun­ska sredstva. A ta protiustavnost še ne po­meni vpliva na referendum. O tem vplivu na referendum so nato odlocali vrhovni sodniki in ocenili, da je vlada s 97.000 evri vseh državljanov finan­cirala nedopustno enostransko referen­dumsko kampanjo: v »njej (so) poudarjali le pozitivne posledice uveljavitve zakona o drugem tiru in negativne, ki bi izvirale iz zavrnitve zakona, ne pa tudi morebi­tnih tveganj, ki jih prinaša uveljavitev«. Dolžnost vlade je pa ta, da zagotovi celo­vito informiranje državljanov zato, da lah­ko volivci svobodno izrazijo svojo voljo o zadevi referendumskega odlocanja, za kar morajo imeti na razpolago vse informacije in tudi razlicne poglede. »Vrhovno sodišce ne zanika, da obsta­jajo dolocene prednosti uveljavitve zako­na, vendar ne gre zanikati tudi tega, da to prinaša tveganja,« je v krajši obrazložitvi sodbe pojasnil vrhovni sodnik Erik Kerše­van. Sodišce je tudi ugotovilo, da trditve nasprotnikov uveljavitve zakona v refe­rendumski kampanji niso bile predstavlje­ne na tak nacin, kot trditve podpornikov. »Od vlade ne gre v celoti terjati, da bi morala s proracunskimi sredstvi opustiti predstavitev argumentov za uveljavitev, vendar bi morala predstaviti tudi tvega­nja,« je bilo jasno vrhovno sodišce. Zato je odlocilo, da je bila vladna kampanja, za katero je ta porabila proracunska sredstva, enostranska, tako kot je trdil Kovacic. Tako je, kot receno, 14. marca vrhovno sodišce odlocilo, da je bil septembrski re­ferendum nepravilen in da bodo morali Slovenci ponovno na volišca. Isti dan ne­kaj ur kasneje je predsednik vlade Miro Cerar odstopil. Nov referendum je bil dolocen za 13. maja 2018. Slovenci v Argentini bomo lah­ko volili na Veleposlaništvu Republike Slo­venije, kot obicajno. Ce pa želite glasovati po pošti se morate za to posebno prijaviti najpozneje do 27. aprila 2018, to lahko storite elektronsko na povezavi. Glede na to, da bo gradivo poslano na vaš argentin­ski naslov po obicajni pošti je seveda pri­porocljivo, da to storite že prej. Mariana Poznic 12. aprila ob 20:00 Seja Medorganizacijskega sveta v Carapachayu 14. aprila ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 14. aprila ob 21:00 Andrej Šifrer v Mendozi 15. aprila ob 10:00 Obcni zbor v Slomškovem domu 15. aprila ob 10:30 Obcni zbor društva Slovenska vas 21. aprila ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 21. aprila ob 21:00 Andrej Šifrer v Našem domu 28. aprila ob 15:00 Redni pouk SSTRMB 13. maja ob 10:00 Slovensko romanje v Luján V sredo, 4. aprila, je v dvorani Universidad del CEMA v Buenos Airesu nastopil kot novi prorektor univerze mag. Tone Marin, clan slovenske skupnosti v Buenos Airesu. Slove­snost se je vršila v glavni dvorani univerze na ul. Reconquista 775, kjer so se ob 18 uri zbrali odborniki, profesorji, ucenci in pova­bljeni znanci. Prisotni sta bili tudi velepo­slanica Republike Slovenije Jadranka Šturm Kocjan in svetovalka na veleposlaništvu Pe­tra Cesen Catar, ter sorodniki in drugi slo­venski prijatelji. Ob napovedani uri se je pricel program z vstopom argentinske zastave in petjem ar­gentinske himne, ki jo je zapel baritonist Andrej Rezelj v spremstvu na klavirju Juan Porcel de Peralta. Nato je spregovoril Dr. Roque Fernandez, predsednik glavnega odbora univerze, ki se je zahvalil dosedanjemu rektorju dr. Carlosu A. Rodriguezu in izrekel dobrodošlico nove­mu rektorju in prorektorju. Sledile so besede novega rektorja dr. Ed­garda Zablotskya, ki je na kratko opisal svojo pot na tej univerzi od leta 1978, ko je stopil v stik s tem ekonomskim študijkim centrom. Na kratko je predstavil glavne toc­ke programa, ki sta si zamislila z Marinom za to novo dobo univerze: odlicnost pouce­vanja, poucevanje na daljavo, upeljati nove sisteme poucevanja z novimi tehnologijami. Za zakljucek je zopet zapel baritonist A. Rezelj, tokrat Odo radosti Ludwiga van Be­ethovna. Vrstili so se tudi pozdravi in cestit­ke novim avtoritetam univerze, pogovori so nato nadaljevali še ob koktelju, ki ga je pripravila univerza. Naše cestitke in dobre želje v tej novi dobi našemu rojaku Tonetu Marinu! Jure Komar OSEBNE NOVICE SMRT Po božje placilo je na veliki petek odšel g. Jože Bucar (88). Naj pociva v miru! ŠTIPENDIJE ASEF SLOVENIJA ASEF (American Slovenian Education Foundation) nudi štipendije za 10 tedenski obisk slovenske univerze, raziskovalnega centra ali podjetja na tvojem podrocju študija! Štipendija krije stroške potovanja in stanovanja! Prijaviš se lahko do 1. maja na www.asef.net/visiting-slovenia/ DRUŠTVO SLOVENSKA PRISTAVA Vabi vse clane in prijatelje na obcni zbor,Ki bo v nedeljo 22. aprila 2018 po sv. maši. Po koncanem obcnem zboru bo DRUŽINSKO KOSILO Prijave na tel. 4627-4935 družina Kenda, ali 4481-3541 družina Križ. Vas pricakujemo Uredniški odbor Mariana Poznic, Erika lndihar, Jože Lenarcic, Marko Vombergar, Miloš Mavric Lektoriranje Lucijana Hribar, Mariana Poznic Oblikovanje Erika lndihar, Cecilija Urbancic | Glasilo Slovencev v Argentini Ustanovitelj Miloš Stare Lastnik društvo Zedinjena Slovenija Predsednik Jure Komar SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA Ll BRE Ramón L. Falcón 4158, Buenos Aires - Argentina email svobodna.ba@gmail.com www.svobodnaslovenija.com.ar