Slabotno srce Reci, srce, kaj se bojiš, reci, srce, kaj trepetaš? Ali vznemirja visoki te križ, ali povsod pričujoča laž? Človek, govori, čemu blediš? Ali je ječa povod strahu, in te pretresa, ker ne slediš v duši, po vesti svojemu Bogu? Ali te strah je zlobe ljudi in ne veruješ v lepoto sveta, ker si tajiš, da nikjer več je ni? Molči, ah molči! Zaprl bom oči, da se mi v prsih strast pomiri kakor jezero sredi gora. Balada V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras. Na polju več nikogar ni, ona sama Strel v tišini, čez gmajno leti, droben curek krvi in samo lovec brinjevka ji sledi. obleži, obleži... Pavel Golia: Večernice i. Nad reko se vrte pošastne sence v pojemajoči luči. Oblaki, beli kakor mleko, hite, kot da jih muči težka vest za tuje grehe, kot da jih žgoča negotovost žene — - Bolest, zakaj si stisnila v tej plašni uri brez utehe plašno srce samotni nočni ptici? Moj Bog, kako mi dušo bičajo sredi brezradostne planjave njeni žalobni klici! II. V daljavi gorijo grebeni gora v plamenih večerne zarje. Z valujočimi kodri prijateljic trav se veter vedrilec igra in skače po tratah in teče čez barje k večerni molitvi dolenjskih dobrav. Pozdravi, o veter vedrilec, vinogradnika, brata nam v Kristi, ki ob rujnih sokovih sanjari zvečer na pristavi o dobrih ljudeh, o pravičnih bogovih. O j sokovi, kot deklice — opojni in čisti! Ponoči pa, bratec nemirni, spet poskoči, pohiti v revirje povesti in bajk basnovitih Gorjancev! Tam tava slednjo noč v polnočni čas duh Janeza Trdine in blagoslavlja oberoč dolenjske hribe in doline. Lahnokrili tovariš, za vse nas poljubi sredi stoletnih bukev in hrastov častitljivi, nesmrtni lik njegov. III. Nad dehtečimi travniki noč se hladi, pojoč serenade zaljubljenim pticam, ki v gnezdecih toplih imajo se rade. Kot tihi puščavniki, kot sloki menihi molčijo zamaknjeni v mesečnem doli samotni topoli, nad njimi pa diha lazur zlatooki v našo tesno dolino svetotajno bližino Neznanca, ki ob zvezdnih večerih brezšumno v prostranstvih prebira ključe vsemira. In v to molčečo simfonijo pogrezni dušo in srce! Sred božjega miru boš, miren, našel še nepoznano pot ter pojdeš blag, opran in veren s tiho ubranostjo odtod. SERENISSIMA ZGODOVINSKI ROMAN - JOŽE PAHOR X. (Nadaljevanje.) rešlo je nekaj dni, nekaj jesenskih dni, kakršne ima samo jug. Golja je prejel od Neve vabilo, naj pride k njim, in je komaj čakal določenega dne. Tih ponos se mu je naselil v srcu, odkar je smel kot gost v eno najmogočnejših palač v Benetkah. Obenem pa se je veselil, da bo že spet videl svojo prijateljico. Dolgi, silno dolgi so se mu zdeli dnevi brez nje. Pri Mocenigovih je bilo vse razsvetljeno, ko je stopil iz gondole in pohitel v prvo nadstropje. Polno gostov je že sedelo v veliki dvorani, kjer so se vrstile zelene igralne mizice. Povsod igralci, povsod majhne skupine, plemiči in plemkinje, ki so igrale z isto strastjo, z istim ognjem kakor moški. Igrala je sama dona Moce-nigova, igrala je Neva, igrale so njene prijateljice, igrale so patricijke prvih rodbin Serenissime, rodbine Sanudove, Fosca-rinijeve, Negropontejeve in drugih. Ko je prišel Golja, ga je Neva prisrčno sprejela, a se nikakor ni utegnila kaj več razgovarjati ž njim. «Pozneje se bova kaj pomenila», je dejala ter ga peljala k mizi, kjer so pogrešali igralca; sama pa je odšla naglo spet k svoji skupini, kjer so jo že čakali. Dasi bi bilo Golji ljubše, če bi mogel kramljati z Nevo, se je vdal in se lotil igre. Vse Benetke so igrale v teh časih — tudi hazardne igre so bile dovoljene ponekod — in igralne mizice so se naselile povsod. Celo v vežo častitljive cerkve sv. Marka so se vrinile. Edini Mocenigo ni igral ta' večer. Povabil je bil toliko gostov radi posebnega namena in je zdaj hodil od mize do mize. Opazoval je igro, bodril goste in sprejemal še vedno nove. Vsakega je osebno pozdravil, ljubeznivo in prijazno, kakor da so mu vsi enako dragi in prijetni. 258 XLVIII. LETNIK 1928 V. ŠTEVILKA LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO VEČER NICE PAVEL GOLIA I. Dan dogoreva nad morjem in nad mestom. Mrači se. Poslednji pesmi ptic odpeva večer s tajinstvenim šelestom. Krvavordeče lise na obzorju prelivajo se v temne tone. Zdaj zdaj prikliče tihi zvon na plan neštete legijone zvezd, blesteči nebosklon, zamaknjen v svojo majesteto, ves vztrepetal bo v morju. In noč povzame spet povest, nikdar izpeto pesem o večni sreči in o večnem gorju. II. Čuj, bedni bratec, ki nikjer miru ne najdeš. Po dobravi gre vsako noč tak božji mir, da ti srce in dušo spravi. Zaupno pridi o polnoči, ko noč najgloblja, daleč dan, in ves trenutku se izroči, pobožno se zamakni vanj. Zagiej se v zvezde! Vse molčijo. Lesovi, gora, dol — molče. 17 257