Anton Medved: Kacijanar.
251
Kacijanar.
pbežal je iz temne ječe Kacijanar vojskovoj. Le spomine slave, sreče
V  srci nosi zdaj s seboj.
Nekdaj upal moči svoji, Vojski upal je preveč, Mesto Sisek vzel je v boji: Vojno stri mu turški meč.
Meču v nočni je tihoti Vitez pač ubežal živ, A ubežal ni sramoti, Da poraza sam je kriv.
Kliče mu iz groba rajnik, Kliče mu ves živi svet: «Domovine si izdajnik, Bodi vekomaj proklet!*
Ni mu zvest najnižji sluga,
V  dom vrniti se ne sme, Jednega ima le druga, Zvesto jedno še srce.
Grajska vrata mu ponoči Zrinjski, drug njegov, odpre. Morda skrivna soba moči — Srdu kralja ga otme.
Svetu skrit sedi ob luči
V  misli težke zatopljen; Ko bedi, nemir ga muči, Na ležišči muči sen.
Grad potihne. Pokoj spanca Trudno mu zapre oko,
V  snu obsije duh pregnanca, Tiho de mu na uho:
<Varno ni ti bilo mesto, Vendar, mož ubežni, znaj: To srce najmanj je zvesto, Kteremu zaupaš zdaj.
Slava tvoja je zamrla, Drugu bode smrt v korist, Kazen te ne bode strla, Strla bode te zavist.*
Prejme pismo cesar v Beči, Pismo nosi črn pečat: «Tvoj vodnik ne vzdiha v ječi, K meni je pribežal v grad.
Izdajalec in ubežnik Kacijanar je umrl. Pri obedu lakom strežnik Meč mu v prsi je zadri.
Mrtev je vodnik oblastni, Mrtev tvoj so vrag in moj. To poroča, Velečastni, Zrinjski, vdani sluga tvoj.
Anton Medved.
Vaški
(Povest. —
p o h a j a č.
Spisal Podgoričan.)
vjrosposka se je kar nenadoma začela zanimati za Trznarjevo oporoko. Nekega dne povabi vse dediče in priče v sodišče k novi zapuščinski obravnavi, ker je bil vložen ugovor proti oporoki. Izprva so vsi osupnili; ko so pa spoznali povzročnika, bili so razkačeni, zlasti Ambrož se je srdil, da mu brat napravlja zmešnjave in nepotrebne stroške. Materi se je smilil; vedela je, da e ves upor prazen. Sestra ga je pomilo-
(Dalje.)
vala, moža sta pa nevoljno mrmrala, kaj se vtika v to, česar mu ni treba. Zabavljala sta gosposki, očitajoč ji, da jo lahko vsakdo vodi za nos.
Napovedanega dne se odpravijo za-rana v sodišče, nevoljni, ker morajo iti po nepotrebnem potu in puščati delo. Zlasti materi je bila ta pot težka, ker bode morala izpovedati, da je njen sin bolan na umu, kar je tako nerada pravila ljudem. Molče je šla s hčerjo, solze