A redki so, kteri to knjigo bero, le gledajo jo na vezavo; če vidijo njeno obleko krasno, po svetu nje trobijo slavo.
Toda če vezava po všeči jim ni,
v kot vržejo jo zaničljivo;
da tamkaj med staro naj šaro strohni,
o njej govore prezirljivo.
A lahko, da knjiga zavržena ta, nekrasnih platnic in nečedna, od one, ki krasno obleko ima, več mnogo, premnogo je vredna.
Ko torej prebirate knjigo srca,
na njene platnice ne zri te,
temveč le na to, kar ta v sebi ima! —
Berite to kjigo, berite!
P omladi.
Vrnila spet se je pomlad, spet log in gaj cveti, iz cvetnih, pisanih livad spet pesen se glasi. —
Kaj mi pomaga cvetje to, če meni ne cveti, kaj mi pomaga petje to, če drugim se glasi ?
Slavko.
Pesmica „Le poj!" je pač vsem ugajala in je res ljubezniva. Samo takega ponavljanja nimamo radi, kakor je:
Ko cvela še mi je mladost, ko cvela še mi je radost.
Mlade pesnike prosimo nujno, naj nikar ne kopičijo brezpotrebnih besed. Le jedno — dve mašili, pa je lepota pokončana. Tretja pesmica obdeluje težaven predmet, kateremu pesnik ni kos. „Pomladi" je nekam čudna. Zakaj pa pesniku ne cveti (!) pomlad, zakaj se „petje drugim glasi" in ne njemu? Ali je pesnik morda v ječi? Kolikokrat greše naši mladi pisatelji in pesniki proti jasnosti! Kar ni jasno, kar ni umevno, to ni lepo.
L.
Da bo kaj razlike, priobčujemo tu iz velike zbirke raznih pesmij, ki jo je našel g. V. Kramaršič, to-le pesem. (O zbirki sami bomo pozneje govorili.)
Pohorski   kmet.
Od pohorskih kmetov vam hočem zapet', kak' mor'j o pri delu veliko trpet'. Ma žage in mline in vePke planine, po osem volov, zraven tolarjev sto v.
Kak' hitro petelin en mal zakriči, že Pohorc družino na polje podi; si froštik pripravlja, vozove popravlja, volar si pa vole na pašo goni.
Ob petih že froštik na mizo tišči, ob šestih že tam po planinah vrešči; si seka 'no žaga, 'no plohe prilaga, grmi pom pom pom prot' žagi navdom.
Do žage privleče, spodaj zvali, 'no jopič dol' sleče, k' se močno poti; od truda sopiše, z rokavom se briše, ker robca al' tihelca v aržetu ni.
Po žagi pa žagmošter glasno sviži, sam sebe ne čuje, ker voda trosi, si žago vglihava, po deski vrezava, da jezbec, lisica v pečovje zbeži.
Kmet deske nabaše vsak voz petdeset, 'no vole napreže, pa vklene jih spet. „Ihc plaveč, hajc muri", tak' z gajžlo jih kuri, „Hanasja, hajc, hajc", kar moreš, zdaj vlajc.
V  četrtek si deske na trg pripelja, jih pm-garjem drago za d'narje proda; d'nar v tihel zavije, jih nekaj zapije, v soboto po noči prot' domu ravna.
Po poti si poje:   Juhe, hola, draj", 'ma jopič čez ramo, klobuček v en kraj, tok k domu prikima, se lepo naštima, de ženko zbudi, večerjo dobi.
V  nedeljo brez skrbi počiva do dne, za froštik se mesa in štrukljev naje; ga žeja obdaja, prof birtu perhaja, se vina napije, ker vode ne sme.
V  nedeljo prot' cirkvi tobak prikadi, pod lipo zeleno se v senco zvali;
se tam oddihuje, tobak nadevuje, ko vkup odzvoni, še tobakec kadi.
Kedar mešnik pristopi in pozvoni, se Pohorc počasi proti cirkvi ravna; še zunaj postaja, je takega kraja, de njemu za pridgo veliko — nič ni.
Kedar pridgar pijance zadevajo zlo, pri vratah Pohorc zvija z glavoj: „Ne mor'jo živeti, pijancev trpeti: sami ga pa koj. popivajo zloj."
Po maši pa Pohorc spet v lituš hiti, po mizi vrezava, duhovne roti: „Po kanceljnu krega, pijance zadeva, gospod ne ve, kaj člov'k trpi.
En kmet po cel teden v planini trpi, de si še kak krajcer k nedelji dobi; cel teden voluje, v planini ležuje v nedeljo pa v cirkvi zadremlje, zaspi."
Nek paver cel teden v bircavzu sedi, v nedeljo pa gvišno k' domu beži; po leti pa vala se tam, po zimi na peči, al' kje mu je.
Kedar pa segocjon z grešine dobi, tak cokle zadrevi, pod klop zakadi, 'no škornje obuje, gospočko germuje, ves vmazan, 'no rusast v grešino leti.
Nekaj pesmij Jurija Vodovnika.1
2. Pesem od pustnih deklet.
Začnem svet premišljevati, kako zna ljudi golfati, enim stri žalost, britkost, drugim veselje, sladkost.
Vesele so taiste žene,
ko so v tem pustu zaročene,
veselijo se tega največ,
ker ploha jim treba vlačit ni več.
Dekleta bodo žalovale, ki brez moža so ostale, imajo strah in tud' trepet, ker bodo vlačle plohek spet.
Dekleta so se skupaj zbrale, zavolj ploha svet držale: stal na miru sem ta čas slišal sem prav mili glas.
Najstarejša milo zdihne, žalostno svoj glas povzdigne, te mlade pa poslušajo, milo zdaj zdihujejo.
Prav'jo, „Me vboge sestrice, kaj bo z nami, vboge srotice, ko nas je zapustil ta svet, bo treba ploh nam vlačit spet."
„Jaz sem s'rota mal' še živa, ker vidim, da bom skor že siva; vse zaupanje je preč, moža se ne troštam več."
„Takrat nimam pač nič žmoha, kadar mislim si do ploha, ker prestrašno to ime men' tak silno k srcu gre."
„Prej ko bom ploh vleč' začela, tisočkrat bom omedlela, bojim se, da bi mi takrat duša ven ušla skoz vrat."
„ Dekleta kmetov ali s purga ne bodo proste te nadloge, ko b' bil oče prav en grof, bode mogla vlačit ploh."
Deklete so se objokvale,
ko so pri plohu v strahu stale;
ta stara jim povelje da,
kaj storit' vsaktera 'ma.
Micka, Barbka, Katarinka, prinesite dva fest štrika: Urška, Nežka gre z metljoj, da bi jih gonila ž njoj.
3. Od strupa.
Taisti možje poslušajte, ki vso f raj ost ženi date, da vse po njeni volji gre, potem pa možam vam gorje.
Žena gre v vas na gostijo, Na kak furoš, klabasijo, moža pa doma pusti, in mu ojstro naroči:
„Najprej hišo boš pomedel,
p61j boš močnik z piskra snedel,
zgodaj poj d' koštrune past',
in var', da kdo ne pride krast'."
Iz hiše žena kmal' odide, na misel ji še nekaj pride, Da v keldri je poln' Ione medu, in vrne se nazaj domu.
„Imam še nekaj naročiti, noter v keldri je pokriti eden polni lon'c strupa, var', da ne pokusiš ga.
Če le prst v nja pomočiš, kakor Judež se razpočiš; vse to moraš dopolniti, kar ukažem ti storiti."
Mož je zvesto vse dopolnil, koštrune je na pašo gonil, volk mu je bil en'ga vzel, mož pa stoče, kaj b' začel.
„Ko pride žena, kak bo huda, praskala me bo brez truda, pred njenoj šiboj bom prevpil, ker sem iz lonca strup zavžil.
1 Jurij Vodovnik je narodni pohorski trubadur, ki je z beraško palico hodil po vaseh in zlagal za kos hruha ali čašo vina pesmice raznih vrst. Njegovih pesmij seje med štajerskim ljudstvom ohranilo sila veliko. Rajni Slomšek celo — tako pravijo — jih je mnogo predelal in izdal. Kar jih tu po dajemo, to je nabral g. Vek. Kramaršič, kapelan v Vitanju. Tudi »Pohorski kmet" na platnicah 7. štev. je delo našega pesnika.
Ko sem strup iz lonca snedel, potem sem se na posf ljo vlegel, strah me trese in obup, ker sem snedel z lonca strup."
Žena pride domu pijana, mož pa tam na posflji jamra; ojstro ga je vprašala, „Kak si kaj var'val doma."
Mož je strahoma po vedel, da je volk koštruna snedel; žena vpije in regla, ko de b' b'la obsedena.
Mož pa prosi jo za gnado: „Imej še potrpljenje z mano, saj bom že glih skoraj vmrl, ko sem strup iz lonca snel."
Žena pravi: „Mož presneti, kdo je rekel, med požreti, zdaj ti bom zavila vrat", mož pa skoči ven takrat
Zunaj se pod okno vsede Žena v hiši svojo misel prede, vlila mu je na glavo iz štumbra umazano vodo.
Mož pa pravi, ..To je sreča, da ni s tega gromenja toča, da je taki dež mehak, to je sreča tauženkrat."
4. Vitanjski in vojniški mesarji.
Poslušajte, naj povem
zdaj novico vsim ljudem,
kako mesarji v Vitanji meso
kot šretelj trdo kravje za telečje predado.
„V Cokelburk1 predati to meso me ni sram":
tak je d'j al prof meni flajšar sam
Kupil vendar sem ga, stari Jur',
kuhal sem ga celih osem ur,
pa ga nisem mogel jesti,
moral sem ga z mize nesti,
ker b'lo je trdo kakor konjski rog.
Jaz stari Jurček — čekanov nimam več okrog.
Ko bi le župa pridna bila'
za siromaka stariga;
pa kaj — mesar pač nič ne mara,
ta boljše stikeljne za se prišpara
al' pa za domače purgarje,
ko ga vsaki petek je.
Šumej mu je kravo dal, ker se je bolezni zbal; krava stara je že bila, vse zobe je že zgubila, tisto je mesar zaklal k vel'ki noči jo je ven dajal.
1 Cokelburk imenuje pesnik svoj rojstni kraj Skomre zato, ker stanovavci te vasi nosijo cokle iz lesa na nogah. Imenujejo se pa tudi Vitanje (Weitenstein) „Cokelpurk", ker je ta trg največji kraj na južnem Pohorju. Pohorci si delajo cokle sami, in je to obuvalo zelo prikladno za pohorske hribe. Hoja je v coklah malo neprijetna. Ropotajo pa po kamnih tako, kakor bi se cule prazne stope. Izraz o hoji je: coklati, coklariti, kleplariti, n. pr.:
Tega jaz ne kupim več, ko b'ga glih ne jedel neč, poj dem raj še v mesnice, tje v Vojnik al' v Konjice; boljše tam dobim mesu, od tam ne bom ga dajal psu.
Ljudje, poslušajte me vsi, kako se v Vojniku godi. Nazaj ga prinesejo, „premastno je", rečjo. „Norc, bi ga mej bil vzel, pa b' župce talar več zajel."
Pritecite. kmetje, sam, priženite vole k nam, tu so gotovi denarji pri vojniškim mesarji, tu se prata tud' dobi, lahko vsak se preživi.
Kter debele vole 'ma, naj v Vojnik jih pelja, za vitanjske mesnice dobre suhe so telice, juho stare krave naj sami flakajo purgarji v Vitanji.
S coklam kleplari, se malo pošali, jo prime čez pas, tak' gresta prof vas.
Ni lep primer, pa čul sem te besede že večkrat na Pohorju. To je za mladino nekak opomin, ter se ga posebno dekleta sramujejo.
Vsebina 16. zvezka.
Stran
O lepoti. (Spisal dr. Fr. L.) [Dalje.].............    481
Sinov sen? (Zložil Silvin Sardenko.)............    484
Vcasi na vasi. (Zložil Silvin Sardenko.)..........    484
Vzorom. (Zložila Ljudmila.)...............    484
O ta testament! (Novela. — Spisal Podgorican.) [Dalje.].....   485
Ali sem res umrl? (Spisal Kancijan.)      ...........    492
Lužarji. (Slika. — Spisal L S.)      ..............    496
Socijalni pomenki. (Piše dr. Ivan Ev. Krek.) [Dalje.]......    500
Sibirska železnica. (Sestavil A. L.)   .............    503
Književnost      .....................    508
Slovenska književnost. Janka Kersnika zbrani spisi. Zvezek I. Sešitek 1. — Razlaga drugega lista sv. apostola Pavla do Korin-čanov. — Hrvaška književnost. Knjige „Matice Hrvatske" za 1.1899. Poviest novoga vieka od god. 1453. do god. 1789. — Ruska
knjiševnost. Mislice — iskrice. (Pregovori, prilike, pametnice. — Nabral in napisal
J. V. Suhorski.)..................    511
Časopis.......................    512
Razne stvari.....................    512
Na platnicah.
Nekaj ftesmij Jurija Vodovnika. 5. Jurij Vodovnik, slavni pohorski pevec in pobožen kristijan skomarske fare. — 6. Prijatelji Tomažičevi. — 7. Od Landeškiga grada. — 8. Pesem od soldatov. — Razpis nagrad.
Slike.
Anton Martin Slomšek.................    489
Glavna vrata v Pekingu       ................    497
Vrata in ulica v Pekingu................    504
»Visoka cesta" v Pekingu................    505
Sibirska železnica...................    507
Kitajski cesar Kuang-ssu................    512
Listnica uredništva. Andreana: Ker le tako želite, da Vam povemo svojo misel o pesmi „Zakaj", bodi! Da je pesemca precej slabotna po mislih in po obliki, ste menda čutili že sami. Vi ste stali mnogokrat za gardino, ko je Vaša izvoljenka klavir igrala in prepevala. In pravite: „Nevede si mi razkrila Ljubezen svojo ti zame." E, kaj pa, ko bi se motili? Morda je pa vse tisto za kakega drugega? Pa bodi tako ali tako, stvar je okorna, kakor tudi še posebno zadnja kitica. Ako se zgane gardina, ne da bi vedeli, kaj jo je zganilo, utihnili bi tudi Vi in mislili, da je za gardino kak — maček ali celo ropar. Torej ni prav pametno vprašati dekle dvakrat, zakaj je nehala peti
Listnica upravništna : G. L. P. v K.: Ako Vam pošta pregiblje in mane list, opozorite ekspedicijo na ta nedostatek in prosite, da naj Vam dostavlja list neupregnjen. Ako to ne bo nič izdalo, sporočite nam, da si poiščemo pravice.
Dobe se še letniki: IV. po 4 K, V. po 6 K, VIL, VIII., IX., X., XI. in
XII. po 8 K.
Nekaj pesmij Jurija Vodovnika.
5. Jurij Vodovnik, slavni pohorski pevec in pobožen kristijan skomarske fare.
Moj rajni ljubi oče so bili vbogi cimerman, so stav'li hiše, koče skomarskim farmanam; tesali so za stavbe les, popravljali so mline vmes. So bili pintar in kolar, 'no skomarski coklar.
.So kratke hlače 'meli, kmečki lodnast jopič dolg; ponižno so živeli od svojih mladih nog. Osemdeset in sedem let so dopolnili na tem svet'; potem so v dolgo večnost šli, kot bomo enkrat vsi.
Življenje dobro vse je preč, ne morem si pomagat' več; s težavami sem ves obdan, žalujem noč in dan. Že golo glav'co nosim, po drugih krajih grem; okol' vse sorte pesmi trosim, ne zmanjka m' jih nikol!
Poznajo me s'romačeka, mi radi dajo vinčeka, in ko se z vincem poživim, zapojem rad ljudem. Veliko sukna sem natkal, še več sem pesem osnoval; nar manj je pa per Skomri jeh, ker 'maj o 'z tega smeh.
Perjatlov pa po svet' imam, ki jih obiskat' znam, — Trikrat deset in devet let sem bil Vodovnik Jurij star, sem moral pa udovo vzet', jo peljat' pred oltar.
6. Prijatelji Tomažicevi.
jaz imam dobre prijaflje tri, tam dol v Špitaljski fari, tu v mojem kraju takih ni, čeglih so znanci stari.
Sem prišel v faro Čresensko, v Špitalsko in Frankolsko, tam dol mi je prav dobro šlo, sem hodil po beraško.
V tem letu tisoč osem sto pet ino štirideseti
je rekla kukojca: „kuku, Tomažič gre po svetu."
Te prve dni sem v Brcah.bil pri preloškem Mihelu, dobrot sem si zadosti vžil, dva dni je to trpelo.
V pondeljek pridem k Zdolšeku, vinograd so kopali,
kopačev devetnajst je blo, pa brž so me spoznali.
Ko me je videl gospodar, prisrčno me pozdravi, naj njega Bog oblagodar'! me hitro v hišo spravi.
Vse delo je pustil na stran, je hitro v kelder tekel, „Bog ti žegnaj, kar ti dam, le pij in jej", je rekel.
Njegova žena Lizika, je froštik naredila, Od Jureka Tomažiča zahvaljena je bila.
Osnažena je hiša bla, prav čedno pometena; pri taki hiši se pozna, da tam je pridna žena.
Potem se spravljal sem naprej, sem prišel taj k Štantetu. Tam je en veseli kraj, se daleč vid' po svetu.
Pri njem sem bil tri cele dni, na miru sem počival, kar moje srce poželi, sem vse do volje vžival.
Sem včasi pisal, včasi bral in tud' na peč se zdeval. Otroke zibal in var'val, kopačam sem prepeval.
Ko sem se spravljal pa domu, so me lepo obdarli, kar vejo, da je zame blo, so mi noter v torbo djali.
Le Bog jim svoj svet žegen daj in tud' to ljubo zdravje, in enkrat dušam sveti raj, pri Mater' Božji zglavje.
Zahvaljen bodi večni Bog za vse prijaflje moje; od vaših ljubeznivih rok se naj ta pesem poje!
7. Od Landeškiga grada.
V Landeški grajščini Landeker stanuje, pa štibre nobeden ne odrajtuje. Landeška grajščina na skali stoji, pa pauri podložni se je ne boje.
Landeška grajščina je s kufram b'la krita, zdaj manšafti nima, je z deski obita, raztrgana čisto, podrena na pol, 'ma župan Landeški iz kam'na tam stol.
Landeški poštmajster 'ma konje in vole,
'no svoje kočije, pa smrekove stole,
ni stale, ni ute, ni strehe za voz,
ni konje kam vganjat, poštmajster je skoz.
Landeški skrbnik 'ma hlače rumene, od znotraj rudeče, po starem narjene. Landeško grajščino 'ma pokneženi grof, 'ma špičasto kapco, na kapci lep knof.
Poglejte na skali Landeško grajščino, kak' žalostno gleda na celjsko dolino, iz starega sveta največji razgled tam gor je stan'vala gospoda popred!
Nevsmiljena vojska je tistokrat bila, Turinskiga kralja z imenom Atila, je grade in moste strašansko razbil, štimano gospodo dol z grada spodil.
Oh kaj vse v teh časah vbog kmet je trpel,
na tako višino kamenje nosil,
je prišel sovražnik te grade razdret',
to se je godilo pred štiri sto let.
Tu v gradu so grofi in knezi stanVali, so žvenkali, peli srebrni bokali: zdaj sove neznano se tamkaj dero, za tiste gospode vegilje bero.
8. Pesem od soldatov.
Kak žalostno sonce gor gre, žalostno moje je srce, žalost velika za me je teška, de skorej ne morem zapejt
Kak revno sem živel na svet
do enoindvajsetiga let;
puška me čaka, grem v soldata,
m'rskt'rga nam bratca ta puška vmori.
Oče, podajte roko, od mater tud' vzemem slovo, grem skrez grešine, vel'ke planine, teško če še pridem nazaj.
Oh, temne so naše noči,
vel'ke so mater' skrbi,
ste me vePkrat povili, gori zredili,
še to naj vam Jezus plači.
Sestra, še to ti povem, staršev zapustit' ne smeš, lepo jih bogaj in jim pomagaj, še te bo Jezus vesel.
1   „To  pesmico je  zložil  nekemu vojaku Juri Vodovnik,  iz Skomer doma, ki s'm ga dobro poznala jez b'la."
Listek, na katerem je ta napis, je iztrgan iz sešitka.
Razpis nagrad.
1.   Za dve dobri povesti,  ki naj  obsegata približno po 21/2—3 tiskane
pole  našega   lista  oblike,   razpisuje  uredništvo   dve  nagradi po 200 kron.
2.   Za dobro povest  (roman) v  obsegu  7—8 tiskanih pol našega lista
oblike razpisuje uredništvo nagrado 500 kron.
Rokopisi naj se po običajnem načinu pošljejo uredništvu do 8. grudna 1.1.
Uredništvo „Dom in sveta.u
Vsebina 18. zvezka.
Stran
Jurij Vodovnik, slovenski trubadur. (Spisal A. Kramarsič.)    .    .    .    545
Materi ... L, II., III., IV., V., VI. (Zložil  Vinko  Vinič.J.....    548
O ta testament! (Novela. — Spisal Podgorican.) [Dalje.].....    549
Novo življenje. (Povest iz našega trga. — Spisal I. Kremen.) .    .    .    557
Gospa Marija. (Z naših gora. — Spisal Fr. Kočan.)......    562
Povest od belih cest. i^LlozM Silvin Sardenko.)........    567
Socijalni pomenki. (Piše dr. Ivan Ev. Krek.) [Dalje.]......    568
Velikanski daljnogled na razstavi 1. 1900. v Parizu. (Spisal dr. Simon
Šubic.).....................    572
Književnost.....................    575
Puška književnost.
Časopis.......................    576
Razne stvari.....................    576
Na platnicah. Nekaj pesmij Jurija  Vodovnika. 12. Sedanji čas.
Slike.
Harfinistinja. (Slikal M. Sternen.).............    553
Pariška razstava:
Veliki daljnogled..................    561
Palais de Lumiere.................    568
Prizor iz švicarske vasi...............    569
Li - Hung - Cang, podkralj kantonski............    576
Častiti naročniki naj oproste', da se je zakasnila toliko ta številka »Dom in sveta". Bolezen je hudo obiskala gospoda urednika in položila v posteljo. JVevarnost ni pri kraju in bati se je najhujšega. Priporočamo ga v prav toplo molitev: da bi mili Bog odvrnil od našega naroda velika nesrečo, ki bi ga sadela 8 isgubo neumorno delavnega gospoda urednika.
Vpravništvo  „Dom in sveta11.
Dobe se še letniki: IV. po 4 K, V. po 6 K, VIL, VIII., IX., X., XI. in
XII. po 8 K.
Nekaj pesmij Jurija Vodovnika.
9. Lepa nedelja pri sv. Jakobu v Resniku pred sto leti.
Pri svetem Jakobu je b'lo opravilo; folka je sila veliko tam bilo.
So z Resnim Telesom procesjo začeli, kakor se sika na lepi nedeli.
Ni b'lo bandera, tud' ni b'lo nič križa, kteri v procesji to orengo viža.
Svetega Jakoba na enem stili
so namest križa v procesji nosili.
Staro podobo so lepo častili,
so mu en krajček klobuka odbili.
Noben'ga nebesa tud' niso imeli, so pa 'no staro marelo razpeli.
So jo nad Resnim Telesom deržali, pa že pri prvem bangelji zažgali.
Vidmarca brhka je naglo skočila, da je en kosec marele vgasila.
Kar je b'lo kože, je vsa se zažgala, štanga in kapca le sta še ostala.
Rajni Petelinjek marelo je nosil,
in gospod fajmeštra zamere je prosil.
Ko pa končano j' b'lo sveto opravilo, mašniki 'mel' so imenitno kosilo.
Suhega meseka so jim skuhali, pa niso v župo nič nudelcev djali.
Na mizo postav'jo: „Tu svinjska je juha, koljk' se vam ljubi, narež'te si kruha!"
Ni b'lo nič ajmofca, kisele župe, nič b'lo nič soli, tud' ne kake štupe.
Stolov so pa po soseski iskali, ti eni sedeli, ti drugi so stali.
Skomarski fajmešter so se smejali, nož ino vilce' pred mežnarja djali.
Ta, ko je režat jel svinske ušesa, nekaj j' le dol dobil terdega mesa.
Da bi kaj prate b'lo, ni b'lo mogoče, „Zdaj še presuho to ljubo je ovce!"
In ko so gledal' po kaki solati, „Kdaj še ta zrela bo!" rekli so mati.
Tudi tri frajlce so k mizi se sedle, pa so vse tri z en'ga talerja jedle,
Žegnansko vino tud' vse se stočilo, da b' svetem' Jakobu v čast vse to bilo!
Ni b'lo nič dacarjev, ni b'lo žendarjev, vsakemu ostalo še nekaj je gnarjev.
Tist' gospod fajmešter so takrat tam bili2, ki so na Teharjih svet zapustili.
_______    (Priobčil Ant. Slatinšek, župnik.)
1  Jedino skomarski župnik je prihajal kot sosed navadno pomagat v Resnik.
2  Na fari sv. Kunigunde na Pohorju na Spodnjem Štajarskem, v kateri fari je daleč notri in visoko v Pohorju j edina podružnica sv. ]akob v Resniku, je bil takrat Martin Lampe, od ondi odšel 23. mal. travna 1.1806, umrl na Teharjih 1. 1850.
10. Pesem od Germana.
Jaz sim German imenovan, pijem vince vsaki dan, 'mam vinograd obdelovat', naj bo režat' al' kopat'.
Nograd imam v strmi gor', tam, kier vince najbolj zor', je rumen ku čist' zlato, vsak dan pijem ga lahko.
1 German je bil župljan skomerske župnije, velik prijatelj Vodovnikov. To pesmico je zložil Vodovnik v gostilni pri Javorniku v Skomrah, ko sta skupaj pila likof. Pisal jo je z ogljem na mizo. Javornička mu je pa smeje podala kos zamazanega papirja in razklan svinčnik, rekši: „Jur, t'le 'maš en kos prifa." Vodovnik ga je vzel in se rogajoč pošalil: „Kej 'maš pa un kos? ta pisan?"
Hišo 'mam na solnčnem kraj', tam, kjer sneg skopni najraj; okol' 'mam travček lep zelen, z drobnimi rožcami razcvetljen.
Zravn 'mam pa vrtec lep, noter rad špancirat grem; preglejujem rožice, pisane vijolice.J
Zjutraj, ko se prebudim, noter vrtec gledat grim, slišim drobne ptičke pet', lehku sem vesel na svet'.
Majolko 'mam pa jaz najraj, z vincom štrihano s seboj, zmirom pojem, žvrgolim, 'z glaska vince pit' želim.
11. Od graške'in šmarske doline.
Oh, kako je pač lušno po gornih krajeh, po graških dolinah, po šmarskih vaseh, oj, kdo je tol'k cerkvic pozidati dal, glih ko bi rož samih nas'jal!
Na starem se trgu cerkev svetli, na gradu že druga široka stoji, tam novi zvonovi prav lepo pojo, vsim vernim veselje veliko dajo.
Po graških dolinah me prav veseli, po hribih, dolinah je polno cerkvi, svete Ane pa cerkev visoko tam gor, prav žalostna je, zapušča se skor.
Svet Peter tam blizu Koroškega je, ta cerkev najlepša črez druge je vse, dva turna nam kažeta, de je svetnik svet Peter apostel res en bil velik.
Na Humci že druga vesela stoji, Marija Devica se noter časti, tam ura iz turna kristjana budi, posebno ta brumne, pobožne ljudi.
Ko k vratem pah pridem me zlo veseli, ker mežnar mi cerkev odpirat hiti; nebeška kraljica se v troni časti: Marija, Marija, kak' lepa si ti!
Svet Marka, svet Lukež popevala sta, kako je Marija v nebesa gor šla, de ona kraljica je svetih nebes, v tem vel'kem oltarju zares.
V malem oltarju se kažejo nam: je sveta Lucija, 'no sveti Flor'jan, svet Jurij, svet Ahac v oltarju sta davn', Polona in Agata tudi ste zrav'n.
Vsred graškega mesta ste cerkvice dve, kdaj zidane te ste, pač nihče ne ve, ta druga je vel'ka, nam srce mehči, v njej dosti je lepih in dragih reči.
Tam gor na Planiši sveta Urša stoji, po Štajerskem gleda in Boga časti; veliko prestala na zemlji za nas, časti jo zdaj veliko Planinščeva vas.
Na meji Koroške spet cerkev stoji, kir romar odpustke le tam zadobi; je svete Marije dobri spomin, na križu pribit je noter Bog Sin.
To cerkev so puvali dolgo popret, bo zdaj ko menda črez petdeset let, ko bili začeli so ljudje taj it', Boga in Marijo častit
Tud' Šmartenska fara 'ma vel'ko cerkvi, pravica ta stara še tamkaj živi, v turjaškem Šentili so cerkvice tri sam Bog se po tistih časti.
Svet Filip na veselim holmcu stoji, tud' on se v tim novim oltarju časti; svet Tomaž 'ma tudi prenovljen oltar, ga je Starmečnik poštimal koj večji tal.
Svet Jakob v Pamolčah 'no sveti Sentjavž, Marija na Homci 'no sveti Miklavž, požegnajte polje po gornih krajeh, po graških in šmarskih vaseh.
Oh, kak so vesele te cerkvice vse, zbudijo tud' moje zaspano srce; per cerkvah ti turni nam kažejo pot gor v sveta nebesa odtod.
De b' mežnar Mariji na Homcu bil zdrav, ko Jurju Vodovniku fruštek je dau, žena njegova je dala mu beli kafe, prav lepo domače pozdravla ga je.
Nekaj pesmij Jurija Vodovnika.
12. Sedanji čas.
tlno pesem peti, očitno vsim na glas, en malo v misel vzeti, le-ta vsakdanji čas: kak' se ljudje zdaj nosijo, po svet' pregrehe trosijo, kak' žalostno je .slišati, kaj tak'ga od ljudi.
Pa vender je verjeti, ker sami vidimo, če hodimo po sveti, kaj vse zaslišimo, nas hudi časi stiskajo tako ljudi tožujejo, pa vender žaliti Boga nobeden ne neha.
Napuh in prevzetija — ta poglavitni greh, nedolžnosti morija se vlači po krajeh. Krivica in nevsmiljenje, sovraštvo in prepiranje divja po svetu kakor zver, ljubezni ni nikjer.
Se ropa ino krade se kolne in goljufa, pozabijo se rade zapovedi Boga: nedelje ino praznike opušča božja služba se, vgasuje svete vere luč, ki je nebeški ključ
Po mestah in deželah je zdaj vse polno zmot, ljudi so se začeli zdaj pačiti povsod: drug drugimu se lažejo, za hrbtom fige kažejo, imajo vso zaspano vest, in Bogu so nezvest'.
Še eno mi poznamo pregreho med ljudmi, ko se iz vsak'ga stana po blatu valjajo: ji sploh pijanost pravimo pa se je nič ne varjemo; al' vender za popisat ni kol'k' hudiga stori.
Posebno gospodarje pijanost rada 'ma, kater' se je ne varje, mu hitro vse proda: živino, polje ino les, verjamite, vse to je res; tud' večkrat dušo in telo izdaja hudimo.
Pijane v taberni pije, razsaja kakor zna, pozabi na te svoje, ki jočejo doma; otroke in ta vboga mat', njih doma stiska hudi glad, tud' strehe rebra kažejo, pijance tožijo.
Zdaj pride od grajščine, za dacjo segacjon, ne najde v štalci zvine, ne v hramu belih kron; al' dacija bo mogla bit', mu reče segacjon srdit, al' bo v nedeljo boben pel, kaj boš pijane začel?
Ti bo beraška palca podana v roke zdaj, katera bo pijanca živila zanaprej; si toFkokrat nezmerno pil, zdaj se boš s'romak sovzil, po tujih kočah prenočval, na golem tlehu spal.
Pa tudi za mladino, pijanost pridna ni, še hujši kakor žvino mladenča naredi, de se okolj potepljejo, kervavo se pretepljejo, ponoči delajo nemir, so hujši kakor zvir.
Če le kateri ima v žepu grošev pet, si hitro kupi vina, le d'narjev ne terpet, si zbere eno al' pa dve, de ž njimi v oštarijo gre in se privleče drugi dan prot domu ves pijan.
Se nosi kakor šribar pa je le kmetški fant, je šošter al' pa žnidar, 'ma ves gosposki gvant. Klobuček 'ma na glavi tak, zavihan in iz zajčjih dlak, bi rad, da bi častili ga, kak sina kraljovga.
Cigare si kupuje in zlate ketnice, de ložej zapeljuje nedolžne deklice. Štimano hodi sem in taj, ko misli da je Bog ve kaj; pa dostikrat še tak bahač, tud' nima svojih hlač.
Pa roženkranc moliti, je takiga zloj sram, se v cerkvi prikloniti, pred božjim tronam tam, pri sveti maši še nek'tir, se vstopi kakor oficir, se pogovarja in smeji, le to ga veseli.
Črez teden kaj zasluži,
v nedeljo zapodi,
po noči v kaki luži,
na cesti obleži;
v nedeljo pije celi dan,
je v ponedeljek zlo bolan,
tak za vas fante je vsagdanji čas,
oh kaj le bo za vas.
Deklete tud' gotovo,
celo nič prida ni,
so pravo ogledalo,
grde neumnosti;
štimano se oblačijo,
in se okoli vlačijo,
in hodjo s fanti v krčmo pit',
ko jih ni nič sram grešit'.
Ve deklice poštene,
mi ne zamerite,
če k'tero kaj zadene,
se pa poboljšajte;
saj morate mi ja verjet,
da je med vami dost' deklet',
ki znajo glih tako ravnat',
kak čem naznanje dat.
Nek'tera bode rekla: oj to pa že ni res, al' vari se ti, dekla, da ne boš tudi vmes; en malo ozri se okolj, boš vidla, slišala dovolj: kak' čenčijo deklete zdej, kak' nos'jo se, poglej!
vSo dve al' tri skup zbrane, al' če jih je še več, znajo take marne, da se ni sika reč: glej, ta je fest, pa on še bolj, pa tisti mi je bolj po volj; ko toFkokrat mi piti da, ne bom pustila ga.
Ne boš ga ti dobila,
saj mene si je 'zbral,
ko sva govorila,
je meni tako djal:
„Glej tol'ko premoženja 'mam,
te tud' za ženo vzeti znam,
le bodi zvesta mi vselej,
za drugimi ne poglej!"
Bi raj doma ostala, bi k maši kar ne šla, pa s tem bi razžalila, jaz moj'ga fantiča, vem, da bo gledal za menoj, zato se spravila bom taj, pa naj odmoPjo roženkranc, tist ni za moj gertanc.
Raj vzame ogledalo, pred njim obrača se, kak b' se še kaj dalo, izlišpati lase; še zmiraj nekaj ji fali, še v cerkev se ji ne mudi, če pride le po zadnji križ, vse drugo jo v uho piš.
Tam v cerkvi se pod koram,
v kak kotek prisloni,
se vedno pogovarja,
še glasno se smeji;
da pridgo bi poslušala
in se kaj poboljšala,
vse to si noče v misel vzet',
zna sama prav živet'.
Ko maša je minila,
pa 'z cerkve ven leti,
da bi ta prva bila,
se še ne poškropi;
prav skrbno gleda zdaj povsod,
no kje bo v oštarijo pot,
po tisti cesti se poda,
ko je navajena.
Če svojega zagleda,
se zlo razveseli,
ta prva je beseda,
ki ga nagovori:
,,Preljubi moj, kako še kaj,
za en firkel vinca mi zdaj daj,
bom s teboj v oštarijo šla,
da borna pila ga."
Ze komaj bi dobila, to jo čez vse skrbi, da bi se omožila, drugač za živet' ni. če ji pa to mogoče ni, pa misli tak' in govori: „Bom rajši šla za oferco1 v kako bajtico."
Al' kadar se deklice štimano nosijo, tam rade za planince, na starost prosijo, dokler rad jih ima fant, ta čas ima ves zidan gvant, na stare dni ji pa velja, da le eno kiklo 'ma.
Nektera je zlo taka, se lišpa na vso moč, je pisana ko sraka, še v kikli 'ma obroč, so tedaj jo veseli, da vse okoli nje šumi, da je široka kakor pav, le tedaj ji je prav.
Ker toPko je beračev, in gizdavih deklet, zato pa tud' beračev, ne manjka še na svet; v mladosti vse zapravijo, na starost bosi hodijo, po svetu kruha si iskat, ker jih primora glad.
Ste slišali preljubi, kak' se po svet' godi? Tako živijo zdaj ljudi, kak' ajdi svoje dni; preljubi moji, prosim vas, življenje tako ni za nas, če hoč'mo boljše čase 'met, moramo drugač' živet'.
Kateri bojo brali,
to moje pisanje,
večidel bojo spoznali,
de kaj resnično je,
nekteri bodo se smejali,
spet drugim pa ne bode prav;
pa kter' se bo čez to jeziv,
je vsega tega kriv!
Oferca = bajtarica. Na Pohorju ni slab pomen, pač pa v dolinah: vlačuga.
Vsebina 22. zvezka.
Stran
Spomini na dr. Frančiška Lampeta.  II. (Spisal Kan. Andrej Kalan.)
— III. (Spisal dr. Evgen Lampe.)...........    673
O ta testament! (Novela. — Spisal Podgoričan.J [Dalje.].....    678
Perica. (Po narodnem motivu. —¦ Zložil E.)..........    685
Vrbi žaluj ki. (Zložil J. O. Golobov.)............    685
Njiva. (Črtica iz vasi. — Spisal Tatjan.)..........    686
Mestne slike. (Spisal Ivan Marin.) V., VI...........    692
Solza. (Zložil A. Zdenčan)................    694
Ob Dantejevem spomeniku. (Spisal dr. Josip  Gruden.).....    695
Ob tamburici. (Zložila Ljudmila.).............    699
Socijalni pomenki. (Piše dr. Ivan Ev. Krek.) [Dalje.]......    699
Književnost.....................    702
Hrvaška književnost. Albtrto Weber: Pjesme.
Glasba.......................    703
Missa pro defunctis.
Razne stvari.....................    703
Naše slike.
Na platnicah.
Pogovori. (Dalje.) — Nekaj pesmij Jurija Vodovnika. 14. Pesem od skomerskega mežnarja. — Nagrade.
Slike.
Poroka sv. Katarine......         ...........    680
Piskrovešček.....................    681
Lanena žetev v Tatrah.................    688
Žužemperk......................    689
Dantejev spomenik v Tridentu..............    695
Skopulja......................    697
Listnica uredništva : Gosp. E. v G.: Vaše pesmi pridejo na vrsto, kolikor še niso objavljene. Pisali bi Vam na dom, če bi nam bilo znano Vaše sedanje bivališče. Oglasite se nam kmalu\ — G. Z. v L.: Pisali ste nam, da naš list ni svoboden in ste to dokazali s tem, ker se izogibamo v slikah nagote. Ravno tako lahko bi mi rekli, da svobodnjaki niso svobodni, ker se izogibajo vsake krščanske misli. Videli bodete, da bomo še krasne stvari prinesli v svojem listu. Ali se zde komu „svobodne" ali ne, nam je vse eno, mi moramo gledati na to, da so lepe in dobre. Sploh je pa „svoboda" pojem, ki Vam ga priporočamo v razmišljevanje. — Gosp. P., učitelj v P-: Vašo sliko sjno našli in jo dali reproducirat. Ko jo porabimo, jo vrnemo. — Gdčna T., učiteljica na Št.: Srčna hvala za krasne fotografije, poslane nam po g. D. Naredile se bodo prav lepe podobe iz njih. Tudi za popis poskrbimo. - G. M. v L.: Pisali ste nam, da bi morda kazalo, če bi „Dom in svet" izhajal le enkrat na mesec, a v povečani obliki. Ta nasvet ima marsikaj dobrega. Ilustracijsld del bi bil boljši, povesti ne tako trgane, več pisateljev bi lahko hkrati nastopalo, tvarina bi bila mnogovrstnejsa v vsaki številki itd. Mi ravno premišljujemo, kaj bi se dalo ukreniti, da bi list čim najbolj napredoval. Vsak nasvet hvaležno sprejmemo.
Dobe se še letniki: IV. po 4 K, V. po 6 K, VIL, VIII., IX.,  X., XI. in
XII. po 8 K.
in nezadovoljno gledate v svet. Skoro bi sodili, da ne čutite prav tako, kakor pojete. Tu in tam hočete biti šegavi, a odkrito rečemo, da se Vam prav dobro ne posreči. „Sanje" so le res prazne sanje — pa v natis bi jim ne dovolili, ko bi bila tudi oblika dovršena. „Tvoja lepota" je sicer drastično popisana, a če tudi originalno, vendar bolj smešno, nego prepričevalno. „Mati in hči" kažeta razmerje, ki ni preveč verjetno. Da bi petnajst let stara deklica imela „cele sklade pisem v sobi" — se res ne spodobi. Da bi moglo materi tako očitati tako dekle in reči materi, da ni greh, če greši, je nemoralno! Vidite, precej rečij je, ki bi jih ne želeli v Vaših »Utrinkih". Kar se tiče oblike, no, ne moremo ravno reči, da je slaba. Kaže, da imate precej spretnosti, akoravno so moške rime tu in tam jako malo „moške", druge pa precej krepke. Kaj naj Vam torej s splošno sodbo rečemo? Vaditi se Vam bo treba, to je gotovo; a bolj, kakor za obliko, morate pač skrbeti za dobre, logične in estetične misli. Svet naj Vas uči čutiti, pa potem skušajte lepo ubrati strune, ki naj v blagi besedi razodevajo Vaše čute. Potem bodete mogli res pridobiti si srca, drugače bodete zastonj zdihovali:   „Ah,   pridi srce!"
G. M. J. v Š. Vi želite, da se natisne Vaša pesem v našem listu. Zelja ni napačna, a pesem ni „sposobna" za to. Kaj moremo mi zato, če naši bravci ne bi marali pesmi, ker je za njihov okus gotovo neužitna. Dasi opevate „berača", ki sicer ni salonska prikazen, vendar bi ga morali vsaj tako pripraviti, da bi smel stopiti v krog naših pesmij. Besede, ki jih rabi, so pač primerne beraškim ustom, a natisniti vendar ne kaže vsake, ki jih taki ljudje govore. Vemo tudi, da berač ni izdelal več šol, a pesnik o njem mora slovnico že poznati in nekaj pravil, kako lice mora imeti pesem, vsaj v današnjih dneh. Kdo sme n. pr. pisati zdaj: „Po konc sem enkrat nosil tud glavo", ali: „Kaj vendar meni je sedaj počet, edino mi ostane — umret." — Tudi rime so tako navadne, kakor besede. Morebiti imate kaj pesniške zmožnosti, a iz te ene pesmi je ni spoznati. Ce mislite, da ne morete časa za kaj boljšega uporabiti, no, le merite besede, pa jim dajte tudi dobrih mislij in primerno obliko; potem, če žene „bodete za-mogli (!) 5 (!) drugimi možmi na poetskem polju delovati", bodete vsaj sebe kratkočasili, ko bodete pozneje brali svoje izdelke. V taki obliki in s takimi mislimi pa za enkrat niso za javnost.   Zdravi!         M. B.
Nekaj pesmij Jurija Vodovnika.
14. Pesem od skomerskega mežnarja.
okomerski mežnar je že star, že sivo glavo nosi, pa še hodi pred oltar ino lepo Boga prosi.
Leta entavžent sedemsto devetdeset in ana sem biv položen v zibiko. Povili so me mama.
Tri leta so me zibali in z mlekom me dojili, s krompirom so me spižali, de so me gor zredili.
Ko sim še mahen otrok bil, sem ljubo žvinco pasel, sem kruhek jedu, vedo pil, sim lehko vel'ki zrastel.
Ko sem malo veči bil, sim k sveti meši strego, ko sem dosti vel'ki bil, sim kmetom platno delo.
Te je meni dobro šlo, sim lehko pil in jedo, sim štreno zdelo, d'nar dobil, sim se za mizo vsedil.
Zdaj moram bit' za mežnarja, po štrikah se obešat, pogosto moram vince pit, de preveč ne opešam.
Včasih zlezem gor na kor, de farmanom zapojem, če vidim pa kak hrastov štor, koj grem k prijaflom svojem.
V skomerski vesi sim jaz doma v raztrgani kočuri, moj oče so jo cimprali, not še prebiva sin njih Juri.
Nagrade. Opozarjamo gospode pisatelje, da naj do 8. grudna t. 1. pošljejo povesti, za katere žele prejeti nagrade^ razpisane v 16. Štev. 1.1., in sicer oddamo dve nagradi po 200 K za dve dobri povesti, ki naj obsegata približno po 2% do 3 tiskane pole, in nagrado 500 K za dobro povest (roman) v obsegu 7—8 tiskanih pol.
Urednika: Dr. Mihael Opeka za leposlovje, dr. Evgen Larape za gnanstvo in ilustracije.
Založnik in lastnik „Marijanišce".
nega spomina. In upamo, da se ga bo, če je res vse minljivo, kakor poje v drugi:
Minljivost.
Pod lipo košato tu v senci sedim, prekrasne narave se krog veselim.
Tu pevci krilati veselo poj 6; cvetlice duhteče krog mene cveto.
A kaj, ko veselje minlijvo je to. Saj kmalu krasota minila ta bo.
Jesen zamorila cvetlice bo te. Ah, vse bo minilo. -Ni srečno srce.
Tudi pesmica, ki se o njej ne more reci, da je — prazna in za nič. Seve, rime niso ravno posebno „močne", ideja ne bogve kako originalna, a je vendar pesem vsaj „merjena in ne žali ušesa". Upamo, ponavljamo, da bo spomin na minljivost tudi pripomogel, da mine tista nepotrebna otožnost iz srca, in da izpod tega ne nespretnega peresa priteče pesem vesela in zdrava, ki bo obujala ne samo jesenske ampuk tudi blažilne in srčne čute. Kaj ne. da je tudi takim Vaše srce pristopno ? Da se torej kmalu oglasite i ž njimi.     M. B.
Nekaj pesmij Jurija Vodovnika.
Imenitno mesto Celje! To je star pregovor tvoj. Le obhajaj zdaj veselje in hvaležno pesem poj. Spolnjene so tvoje želje — kar smo poželeli vsi, da bi prišli Slomšek v Celje in pri nas za opata b'li.
Zdaj o Slomšeku zapeti čem k veselju vsem ljudem; da-sem včakal še na sveti, od veselja še ne vem — da so prišli v naše kraje gospod Slomšek še enkrat. Pros'mo jim za ljubo zdravje ljuba sestra, ljubi brat.
Blizu Šmarija so rojeni v letu tisoč osemsto, v božjo voljo izročeni Bogu služ'li so lepo. So v nedolžnosti živeli srca čistega so b'li. svoje sta riše v časti 'meli in so mladi v šolo šli.
Dolgo let so se učili, se na maštvo šolali; ino lepo se zučili, da so mašnik gratali. Prej, kakor so mašnik bili so že prid'g'vali lepo, koder oni so hodili, vse jih je veselo b'lo.
15. Slomšek naš opat!1
Svete žegne so dobili — pri Novi cerkvi b'li kaplan; lepe rož'ce zasadili, da še zdaj cvetijo nam. Rožice so lepe „Pesmi", k' so jih oni zložili, da naše srce zdaj veselo ko se na njih spomnimo.
Ignac, gnadljiv škof to zvejo, kaj so Slomšek za en gospod, k novi cerkvi po njih grejo; so peljali jih odtod, gor v Celov'c so jih poslali, jim študente dali črez, jim špirifval ime zbrali žegnaj jih svet' Duh z nebes.
Vel'ko skrbi so imeli, vse so lepo vižali; zraven so rud' nam k veselji dosti bukev spisali. Lepih pesčm brez števila, k' so jih oni zl6žili, zraven tisfga „opravila" k' so jim ga Firšt nal6žili.
So b'li dekan vuzeniški in nadžupnik, rat gospod; ino svetovav'c škofijski, ko znajo te resnice pot. Franc Ksaveri, knez gnadljivi, so jih k seb' zaklicali, da so nam jih zapustili, ko so s tega sveta šli.
Zdaj so prišli od škofije prav z veseljem v Celje k nam. Sveti Duh naj milost vlije črez njih in čez njihov stan Žegnano pastirsko pal'co so prejeli od Boga, zapuščeno gospod Franca rajnega apta celjskega.
Bog jih vižaj in rengiraj na ti stopnji dolgo let; sveti Duh jih tud' obciraj s svojo gnado na tem svet'. Da bi srečno zdaj nosili le-to težko butaro in v nebesih Ion dobili, kjer plačilo večno bo.
Jaz se zdaj priklonim tudi, prej ko sklenem pesem to. Nisem vreden tem' gospodi kušnit' žegnano roko, Kušnem na duhovno vižo v krilu suknjo njihovo, za vsakdanjo mojo špižo — njih spomin mi v srcu bo.
Jaz bom za njih Boga prosil, dokler bom na svetu živ; njih spomin bom v srcu nosil al' bom jedev al' bom piv, al' bom hodil, al bom sedel — al' bom pisal, al' bom bral, Če bom kako pesem zložil jo bom jim pregledat dal.
1 Gospod Vid Janžekovič, kapelan v Čadramljah, nam piše: Za sedaj pošljem eno Jurij Vodovnikovih pesem. Narekoval mi jo je na pamet cestni kamenolomec, 75 letni starček Andrej Pačnik Zapisal sem jo z istim naglasom, kakor je narekovavec naglašal. V peti kitici (;,Svete žegne . . .") zadnji dve vrsti za prejšnjimi šepati. Mogoče, da ste Vodovnikovi; lahko tudi, da je prvotne besede starček že pozabil m si jih „po svoje" napravil.
Urednika: Dr. Mihael Opeka za leposlovje, dr. Ev§en Lampe za gnanstvo in ilustracije.
Založnik in lastnik „Marijanišče".
tedaj pač ne moremo zavodu lista vzeti, tem manj, ker bi list tudi sedaj še takoj občutil veliko gmotno izgubo, ako bi moral imeti svoje lastno drago upravništvo. Pokojnik je hotel list že meni podariti, pa ravno ti oziri so me nagnili, da sem podaritev odklonil, in rajnega, da je izpremenil svoj sklep.
Kakor se vidi iz tega, se pri listu razven osebe urednikove bistveno ne bo izpreme-nilo prav nič. Sotrudniki mu ostanejo, in tvarine je še od prej toliko, da smo za sedaj brez vse skrbi. Zlasti s slikami je list tako dobro preskrbljen, da zremo z zaupanjem v prihodnjost.
Trudili se pa bomo na vso moč, da pridobimo listu še novih sotrudnikov. Razširili bomo po moči svoje delovanje na različne stroke, da bo list mnogostranski in splošno zanimiv. Skrbeli bomo, da bo pisan živahno in da bo zlasti književna naznanila prinašal redneje in hitreje, nego doslej.
Smer listu ostane povsem ista, kakor je bila doslej: Iskali bomo resnice in lepote v svitu katoliške vere, in kar bomo po svoji vesti spoznali za resnično, dobro in lepo, le to bomo podajali svojim naročnikom. Svesti
smo si velike odgovornosti, a z zaupanjem v božje varstvo in v pomoč svojih prijateljev bomo delovali vstrajno in nevstrašno. Slednjič še jedna beseda prijateljem in častivcem rajnega gospoda urednika! Naš list mora svojemu ustanovitelju postaviti dostojen spomenik. Imam sicer v rokah dovolj gradiva za obširen življenjepis, vendar ga v listu nečem preveč raztegniti. Pokojni je bil v zvezi skoro z vsemi odličnejšimi pisatelji in umetniki in je deloval v najrazličnejših strokah. Ako bi jeden pisatelj sam popisoval to delovanje, sodil in opisoval bi ga morda jednostransko. Zato bom podal le kratek obris njegovega življenja in sliko notranjega razvoja. Prosim pa vse njegove prijatelje, da mi pošljejo o njem črtice, v katerih se bo iz njegovih besed in dejanj kazal njegov značaj. Te črtice bomo objavljali pod naslovom „Spomini na dr. Fr. Lam-peta". Mislim, da mu tako postavimo najlepši spomenik in njegovim prijateljem najbolj ustrežemo.
Dr. Evgen Lampe,
semenišfci prefekt in začasni vodja »Marij anišča".
Nekaj pesmij Jurija Vodovnika.
13. P okopač.
v se me črti in se boji, beži pred mano vse; pa slednjič ste le moji vsi, karkoli vas živih je.
Jaz grem od vasi do vasi brez vsega baranja; od daleč jok mi prot' hiti, že znam za vsacega.
'mam ograd z rožami obs'jan, ki cvetejo lepo; je z živim plotam ves obdan pokojnih dom je to.
V prijaznem miru tu vse spi, prepira, krega ni; počiva vsaki brez skrbi, jih mirit' treba ni.
Nevesta poleg ženina tu haja, sladko spi; sovražnik poleg sovražnika v prijaznosti leži.
Mladeniča nada ino up pod prstjo tu prhni; pokončal vse je smrtni strup — v spomin mu križ stoji.
Tu shranjen kralj ino berač sta se pobratila; je bil kdo vitez al' orač: enaka sta oba.
Odprt je vsakemu moj hram, naj bo al' star al' mlad; mu streho in blazino dam, rekoč: Počij se brat! —
Ko pride vrsta pa na-me, — morbit' že skoro bo — tud' mene, grobar, vsmili se in deni spat telo!
In duši Bog vse dobro daj, naj vživa večni mir, v njen pravi dom — naj pride v raj kjer sreče vse je vir.
Uredil in izdal dr. Evgen Lampe. — Založilo „Marijanišče".