Zopet Kočevje Pred kratkim se je vršil važen sestanek na Kočevskem. Šlo je za ugotovitev agrarnih objektov na veleposestvu naslednikov kneza Karla Auersperga. Navzoči zastopniki nemških občin so želeli, naj se to veleposestvo nedotaknjeno ohrani kot celota, seveda kot last omenjenih dedičev ... Razkosavanje tega ogromnega gozdnega kompleksa se je prikazovalo, kot napad na ekonomično gospodarstvo, zlasti zato, ker baje mestna občina Kočevje tudi ne zmore živega agrarnega interesenta ... No, s to trditvijo so se gotovi zastopniki pokazali v luči neprijateljev resnice. Kajti — resnica je, da ima mesto Kočevje samo na stotine brezposelnih. Med temi, žalibog, večinoma slovenskih delavcev! — bi gotovo našli nekaj pogumnih ljudi, ki bi upali poskusiti to, kar so poskusili pred nekaj sto leti očetje današnjih Kočevarjev, to je, da se naselijo na oni zemlji, katera sicer rodi danes le les, lahko bi pa rodila pridnim rokam in pogumnim možem tudi ostale za vsakdanje življenje potrebne dobrine. Če mesto Kočevje danes ne najde agrarnih interesentov (najbrž med Nemci!) — nič za to: najdemo jih mi, jugoslovanski učitelji. Mi vemo za ljudi, kateri ljubijo zemljo, kateri se ne branijo dela in bi bili voljni pomagati razbijati oni divje močan zid okoli izumirajočih kočevskih naselij, ki se imenuje gozdno veleposestvo naslednikov kneza Auersperga. In da se to delo ne le začne, nego tudi uspešno dovrši, za to moramo skrbeti tudi mi, jugoslovanski učitelji. Kdor količkaj pozna preteklost jezikovnega otoka na Kočevskem, ve, da je rojstvo tega otoka ravno tako neločljivo vezano z gozdnim veleposestvom, ki je danes večinoma last naslednikov kneza Auersperga — kakor tudi mlada leta, rast, kulminacijska doba in tiho umiranje kočevskih nemških naselij. Šolska kronika enega od najbolj agresivnih kočevarskih krajev nam priča, da je kupilo prvi šolski inventar za nemško šolo — veleposestvo. Šolska matica iste šole priča, da je na tem vcleposestvu vladal borben nemški duh, kateri je jemal svojim po krvi slovenskim nastavljencem ne le narodno zavest, nego tudi slovensko ime. Iz uradnih aktov je razvidno, da je to veleposestvo rado uslišalo željo slovenskih delavcev, naj ti ne dobe slovenske šole, odnosno je naredilo potrebne korake, da pride deca slovenskih delavcev v šolo, kjer je večina nesporno nemških otrok ... Hranimo dokaze, da ima to veleposestvo tudi danes nastavljence iz mešanega zakona, s slovensko ženo, kateri odklanjajo slovensko knjigo, češ — grda je ... Gozdno veleposestvo Auerspegov je danes (kakor vedno!) ogromen zid, kateri brani kočevska naselja; tudi ona naselja, katera so na robu gospodarske smrti. To gozdno veleposestvo je 10 do 20 km širok pas, skozi katerega ne more pronicati slovenska aktivnost na ono zemljo, katera je bila slovenska in katera bo še enkrat slovenska — ne po nasilju, nego po onem znanem prirodnem zakonu, kateri pravi, da zdrave klice premagajo bolne. Soglasno mišljenje zastopnikov nemških občin, češ, naj se to veleposestvo ohrani kot nedotaknjena celota in v posesti nekdanjih lastnikov, je že samo dokaz, da je imelo to veleposestvo v preteklem obrambno vlogo. Zelo verjetno je, da se ta obrambna vloga pod sedanjo upravo... živo pogreša, zato ta velika soglasnost v mišljenju, naj se veleposestvo pusti onim, ki so bili nekdanji lastniki. Oboje pa je opomin, zlasti za jugoslovansko učiteljstvo, da se zgane. Mi moramo poudarjati, da četudi verujemo, da je samo v interesu racionalnega izkoriščanja, če ostane gozdni kompleks nedo- taknjen, pa kljub temu želimo videti na tem veleposestvu naseljence. Proti dobičku, ki bi ga utegnilo imeti naše narodno gospodarstvo — glasno govore nacionalne in kulturne nevarnosti. Veleposestvo je jačilo in hranilo nemški in nemčurski duh, podpiralo je nositelje tega duha — nemške šole, zato je po naši sodbi zadeva — preteklosti. Tudi takrat, če zastopnika mesta Kočevje še nadalje vztrajata pri trditvi, da mesto Kočevje ne zmore agrarnih interesentov! Julij Kovač.