690. štev. Posamezna številka 6 vinarjev. „DAN“ izhaja vsak dun — tudi ob nedeljah in praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeijkih pa ob 8. uri zjutraj. — Naročnina znašat v Ljubljani v ^upravništvu mesečno K 1*20, z dostavljanjem na dom K 1*50; s pošto celoletno K 20’—, polletno K 10'—, četrtletno K 5*—, mesečno K 1*70. — Za inozemstvo celoletno K 80'—. — Naročnina se pošilja upravništvu. :» ::: Telefon številka 118. itt V Ljubljani, nedelja dne 28. novembra 1913. NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK. uSs= Leto IL —|-*mr- TiMMTTM—Ml—II—tl_____ Posamezna številka 6 vinarjev, IR Uredništvo in upravništvo: Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska utica Št. 8. Dopisi se pošiljajo uredništva N e frank Irana plsmr ae ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plačat pciU vrsta 16 v, »smrtnice, poslana Ul zahvale vrsta IV v Pri večkratnem oglašanju po*. » pust — Im odgovor je priložiti mamka V Teiefe* številka «i8. n- mmsmmmacmmmtmmmmmammmmmmmm Kmet vstaja. Stopili so slovenski kmetje do cesarja Maksa in so govorili: karkoli se komu poljubi, počenjali z nami srne vsak, po hrbtu pretepa nas Turek, a v lice nas bije grajščak. Tak je bil takrat položaj: nekaj so pobrali 'burki, nekaj graščaki, kmet je bil revež. Zato je nastal kmečki punt pod geslom: Le vkup, le vkup, uboga gmajna! Kmetje so se združili na boj za staro pravdo. Ravno tako je danes. Po hrbtu pretepa nas vlada — a v lice nas bijejo oni, ki so prevzeli dedščino za grajščaki — to so naši farovži. Vlada pobira krvav davek za svoje vojske, kakor ob turških časih — larovž pa tišči kmeta, da ne more dihati — zato beži v svobodno novo domovino — v Ameriko! Hudo se godi deželi, ki jo čuvajo pohlepne oči nočnih ptic. Deželi, ki Jo hočejo škodoželjneži upepeliti do tal. Doslej so se dogajale take reči le po albanskih vaseh. Volilci! Zavedni možje! Ali boste vi dopustili, da se bo vleklo Še nadalje to malikovanje v deželi? AH boste dopuščali kupovanje duš? Ali hočete, da bo sledila Kranjska ruskemu despotizmu? To se ne sme zgoditi nikoli! V vašem interesu je, da dogori sveča Schwarzu do tal, vi ste poklicani, da govorite v imenu boljših časov, vi morate napovedati Šusteršičevlm nastopom boj do skrajnih mej! Vaše gibanje ne sme biti skrivanje živega mrtveca, temveč moč v življenje poklicanega človeka. Kmet je prišel danes gospodarsko tako daleč, da bo že kmalu začel slaviti stare dobre čase. Kdo je temu kriv nego — farovška sužnost. Zato se pojavlja med kmečkim ljudstvom tak odpor proti farovžem, kakor je bil svoje čase proti gradovom. Kmet Je danes tako odvisen, da ni več gospodar na svoji zemlji. Kmet se mora osvoboditi. Davno je že odbil čas — ali Še ni konec sedmih suhih let? Glejte: ljudje čakajo, prosijo in blagoslavljajo uro, ko jim naznanite svoj boj! Draginja in glad pritiskata — ae dopustite, da bodo vaše duše, obremenjene s smrtjo ubogih intrpe-Cih! Mnogo je še zaslepljenih, ki bodo podpirali svoje lastne uničevalce. Tudi pri kmečkem puntu je bilo tako. Pametni kmetje so šli na boj — nespametni so branili grajščake. Ko bi bili vsi eno, bi bila zmaga njihova. Be en teden! Kmetje na noge! Pridobivajte zaveznikov za svojo novo kmečko vojsko. Bodi konec farov-Ike vlade! iz Vcloske-Opatije Že zopet dva samomora. Od 20. na 21. t. m. obesil se je v Opatiji v Briicknerjevem hlevu hlapec istega 251etni voznik Anton Černač doma iz Postojnskega okraja, a v Matuljih isto noč neki 15letni čevljarski učenec. Vzrok samomora ni v nobenem slučaju znan. Če bi bil pokojni »Casino des Entragers« še živ, bi se gotovo tudi ti dve žrtvi pripisalo na njegov račun. Pogreb pokojnega Josipa Kre-sea. Če tudi si je pokojni Krese sam pretrgal nit življenja, je bil pogreb njegov kaj lep, kar je v dokaz, da je bil mož tu zelo priljubljen. Pogreb vršil se je v torek 18. novembra t. 1. in se ga je udeležilo, poleg predstojnika opatijske pošte in mnogoštevilnih njegovih kolegov, tudi Opatijsko Slovensko in Veteransko društvo, katerih je bil pokojni zelo reden član. Značilno je, da se ga je pokopalo cerkveno, t. j. z duhovnikom in v blagoslovljeno zemljo, kar bi kje drugje težko bil slučaj. O velikanskem škandalu v Opatiji. Ker je stvar »akutna«, naj zvejo tudi čitatelji »Dneva« o tem »velikanskem« opatijskem škandalu, ki se je dogodil v torek zvečer v hrvaški čitalnici »Zora« v Opatiji. Stvar je sledeča. Kakor bode znano čitateljem slovenskih in drugih no-vin, zaprlo se je oblastveno opatijsko igralnico, takozvano »Casino des Entragers«. Pri tem kazinu ma-?VI0. s? Je mnogo ljudi, a glavni do-biček imeli so ogrski jutlje in pa tudi druge kapacitete. Ta družba potrebovala je pa pri svojem, recimo nečednem poslu, tudi enega pravnega zastopnika in zato se je obrnila na tukajšnjega odvetnika gosp. dr. Čer-varja, ki je to ponujeno mu mesto sprejel in bil obenem imenovan pri ti družbi tudi kot upravni svetnik. S tem si je lepe denarce, a obenem je pa tudi skrbel, da ta družba od svojega dobička tudi kaj potroši v narodne namene v Voloski-Opatiji in okolici, kar se mu je tudi posrečilo in družba je res darovala v zelo koristne narodne namene par stotisoč kron. Torej uspeh na dve strani; prvič služil je denar naš odvetnik, a drugič dosegel je, da ti Židovi niso zbasali vsega dobička v svoje žepe, ampak so spustili za naše razmere naravnost ogromne vsote, v našo narodno korist. Ker je pa v Opatiji, Voloski in okolici sploh vse naše občinstvo narodno-naprednega mišljenja, a g. dr. Červar pa le malo preveč zagovarja gibanje klerikalizma v Istri, izšlo je v raznih naših novinah že precej ostrih člankov proti njegovem delovanju na političnem polju, sedaj pa, ko je bil pri »Casinu des Entragers« tudi ena tistih oseb, ki si je par tisočakov zaslužil. izhajali so pa v novinah taki napadi na njegovo osebo, da pač ni mogel ostati nadalje hladnokrven, LISTEK • PAVEL BERTNE: Otrok Itubezni. (Dalje.) LV1I. Glas od onstran groba. Bil je ravno dan, ko je imel iti gozdar v Vasi po pokojnino. 2e od večera je godrnjal nad to potjo. »Ce to ni nadležno, izgubiti ves dan zaradi par grošev, ki jih prinesem s seboj!...« Obrnil se je h Oilberti: »A porabiti hočem priliko, da kupim v Vasiju hruške, ki jih hočeš saditi.« Izvlekel je svojo velikansko uro: *Aha... ura, ko pride vlak, se bliža. Do svidenja, gospod Florestan. Do svidenja drevi, Oilbertica.« »Pospremim vas, stari očka.« »Do Sen-Dizjeja?« »To se razume.« Vprašala je •Florestana: »Ali pojdeš tl tudi, očka?« »Hm ... ne vem, ali bi...« »Aha, že vidim, da te ima lenoba.« »Pa v časopisu je baš tako zanimiv članek...« »No, le pojdi v sobo citat svoj Časopis, saj itak ne bo dolgo, da se vrnem k tebi. Dedek, koliko časa pa potrebujeva do Sen-Dizdeja?« »Do kolodvora? Tri četrt ure, niti ne.« »Čez poldrugo uro sem zopet tukaj, očka.« In oklenila se je Gregorja, ki je odšel izbočenih prsi, ves ponosen, da sme voditi to preljubko stvarco, ki je povrhu še njegova vnukinja.« Na kolodvoru pa je Čakalo Gil-berto veliko vznemirjenje. Neki možak je pristopil h Gregorju. »Ali že veste, kaj je novega, Gregor?« ga je vprašal. »Gospa markiza de Rošegi je spet na gradu.« »Hm, hm!« je dejal Gregor in namršil košate obrvi. »No, dolgo ne ostane. Kako bo pa prebivala med tistimi golimi stenami?« In odrezal je na kratko: »Kupiti moram karto. Pojdiva, mala.« Res je prišel vlak skoraj takoj nato. Stari gozdar se je moral žuri-ti, da je zlezel vanj še pravočasno. In Gilberta se je vračala zdaj, vsa polna spet spomina na njo, katere ime je bila slišala pravkar, in spomina na vse one, ki jih je izkušala pozabiti. Zdajci pa se je oglasil za njenim hrbtom nagel korak. Ozrla se je. Mož zrele starosti se Ji Je bližal nagloma — visok, pla-vobrk in širokopleč človek širokega ker se mu je kradlo čast in poštenje, da je segel po pasjem biču in šel lovit dopisnike, oziroma osebe, na katere je sumil, da so ga po novinah blatile. Kot prva teh oseb je prišel na vrsto predsednik Opatijskega Slovenskega društva g. A. Vahtar v pondeljek zvečer 17. t. m., ko je v miru vžival svojo porcijo dobrega Plzenskega piva pri Prokopu (da je to pivo res dobro, mi bode marsikateri Ljubljančanov priznal, ki ga je že pri Prokopu pil). Vendar se njemu na srečo ni nič zgodilo, ker je gosp. doktorju povedal, da on ni poslal usodepolnega brzojava »Slovenskemu Narodu« in da to ni njegova navada, da bi privatne stvari naših ljudi vlačil po novinah, ker zato že naši nasprotniki dovolj skrbe. V torek 18. t. m. zvečer je pa gosp. dr. Črvar vjel dr* Orliča v čitalnici »Zori« in tudi ta je iz te afere izšel samo s praznim strahom in pa z bridkimi očitanji. Glede druge afere bo imel pač dr. Červar opravka pri sodniji, ker jih je dr. Orliču le preveč nabrusil, a hujšega pa tudi ne bo. Tako v naravi at »velikanski« opatijski škandal izgleda. Iz tega se vidi, da dober in trezno-misleč narodnjak naj nikoli ne izrablja privatne stvari proti svojemu političnemu nasprotniku, ki je poleg tega tudi odber Slovan, kar je pač že neštetokrat dokazal z dejanji, ampak naj suče vedno uma svitli meč proti načelom, ki niso v korist našega naroda, karvse pa vsaj zdaj še ravno pri dr. Červarju ne more konštatirati. Dr. Červar je pa še mlad in se more tudi v tem oziru temeljito popraviti. Štajersko. V laseh so si. Naši renegati so res čudni ljudje. Dokler ima vso moč med njimi samo eden v roki, toliko časa že še gre. Kakor pa pride do delitev, pa pade tudi nemška, tako silno slavljena in poveličevana .»složnost« v nič, v solnčni prah ... Komaj smo poročali o odstopu dr. Dclpina, že smo tudi lahko priče medsebojnega ravsa in kavsa. Za širšo publiko skrbi celjska »Deutsche \Vacht« in mariborska »Mavg. Pred volitvam5 na Kranjskem. Kranjski kmetski strah (Kakor je znano straši v štajerskih gorah grozna zverina, o kateri se ne ve, ali je lev, ali leopard, ali ris ali hijena. »Slovenec« je pisal, da ima oslovski glas. Ljudje mu pravijo Bauernschreck (kmečki strah). Tudi na Kranjskem imamo, kmečki strah, ki se vozi po deželi! Razlika med obema je ta, da o štajerskem ne vemo, kakšna zverina da je, o kranjskem pa vemo. Kmečki strah vzbuja na Štajerskem in na Kranjskem mnogo strahu. Krnetje se ga zelo boje. Zanimivo pri njem je to, da pride in izgine; za seboj pusti vedno le žrtve.) Ztg.« Kadar pa sc začneta ta dva lističa medsebojno prerekati, takrat postajajo medsebojni komplimenti zelo zanimivi, kajti gg. za eno kot za drugo povedo v lakih slučajih vsikdar več, kot bi to smeli. Na ta način je danes lahko spoznati, da je kliki okrog Wastiana zelo neljubo, da je prišel na dr. Delpinovo mesto Celjan, dr. Ambrožič. Iz dvojnega razloga: prvič, ker hočejo VVastian in oni okoli njega iz Maribora ven voditi germanizacijo in to, kar je v zvezi z njo, drugič pa, ker sc vendarle dozdeva »nemškim« stebrom celjski Ambrožič dosti premajhen in brezpomemben, da bi on kot tak vodil na lastno pest nemško-uacional-no politiko na slov. štajerskem. Če dodamo, da je pri vsem tudi velikanska porcija nevoščljivosti raznih velikih gospodov v Mariboru, potem smo najbrže navedli vse glavne motive nastalega medsebojnega prepi- ra. Zanimivo pa je tudi to, da je letos izvoljeni dr. Ambrožič, komaj je nastopil mesto predsednika v nemškem »Volksratu«, že tudi pričel vihteti svoj bič v izdatni meri tudi proti svojim mariborskim sosedom. Kadar ne bodo hoteli parirati, bo prišla »Deutsche Wacht«, ki jo ureja dr. Ambrožič, zato pa, naravno »Marb. Ztg.«. Mislimo, da nismo slabi proroki, če izražamo mnenje, da bo boj med tema obema skupinama postal kmalu ne le zelo oster, marveč tudi tak, da ne bo treba hoditi gledati šele za kulise. Zanimivo pa je tudi, v kolikor se tiče nemškega tiska tu, v provinci. S tem, da se je izvolilo Celjana Ambrožiča, bo seveda pričela tudi rasti »D. W.«, to pa pomeni za mariborski listič izdaten sunek, kajti doslej je bil vedno nekako vodilen organ, dočim bo zdaj postal skupinsko glasilo celjska »D. \Vacht« pa naman to, kar je doslej Kmetska posojilnica ljubljanske okolice Ustanovljena teta 1881. y LitlbliStli Ustanovljena leta 1881. * i* obrestne hranilne : M 3/ 0/ brez odbitka centnega vloge po čistih 4: 4 0 L davka. Rezervni zaklad znaša nad 800.000 kron. in odkritega obraza, ki ga je spoznala takoj. Srečala ga je bila že parkrat, kadar se je izprchajala po gozdu z dedom ali starim očetom. Gregor ga je pozdravil, rekoč: »Dober dan, Boasone!« tet dodal Giiberti v pojasnilo: »Kovač je. On je bil tudi na veliki vojni leta sedemdesetega.« Gilbertino začudenje, ko ga je videla prihajati, torej ni bilo strah. Privzdignil je svoj širokokrajni klobuk in jo nagovoril: »Ah, gospodična, že dolgo iščem prilike, da bi govoril z vami!« »Z mano?« je zategnila v največjem začudenju. Malo je manjkalo, da se je ni polastila nezaupnost. »Da, gospodična, z vami. Ker pa to, kar vam imam povedati, ne briga niti gospoda Gregorja, niti gospoda, ki je prišel z vami v Sans-nej, sem bil ves nesrečen, ko vas toliko časa nisem mogel dobiti na samem.« NamrŠila je obrvi. »Ah, gospodična,« je dejal Bo- asonč, »lahko si mislite, da vas ne ustavljam z namenom, pripovedovati vam neumnosti. Tak človek nisem ... in preveč svet mi je spomin mojega poročnika . . .« Prebledela je kakor zid. Opazil je to njeno razburjenje. »Kaj ne,« je dejal, »saj ni treba, da izrečem njegovo ime. No. vidite.« je dodal že tiše, *z naročilom od njega čakam svidenja z vami že dvajset let.« »On vam je . . . naročil —?« »Bilo je v Morsbronski ulici, med napadom . . . med tistim slavnim naskokom kirasirjev . . .« »Pri Rejšofenu . . .« je jeknila. »Da, gospodična. Konja sta nama bila padla obema. Meni ni bilo nič hudega; izvlekel sem njega izpod njegove živali. Toda moj ubogi poročnik je bil zadet, ustreljen v sredo prsi . . . Zapazil sem v bližini vrata, odprta, vlomljena . . . Zavlekel sem ga v tisto hišo, kjer sva bila kolikor toliko zavarovana pred moritvijo, ki je divjala na cesti. .In tu, gospodična, mi je zaupal ter sporočil svojo poslednjo voljo . . . Toda pred vsem varn moram razložiti...« Odkar je bil začel ta mož govoriti, ni prišlo Giiberti nič več na um, da bi šla dalje. Obstala je bila, trepetaje po vsem telesu . . . »Toda med tem, ko sem stregel njegov poslednji vzdih, so padli Nemci po naju. Prijeli so me in me odvedli v jetništvo. Ostal sem v Šleziji osemnajst mesecev, dalje, nego moji tovariši, ln ko sem se vrnil, Je bila vaša mama odšla. Nemogoče ie bilo izvedeti, kaj se je zgodilo z njo . . . čuval sem potem sporočilo in zaupano mi dedščino svojega poročnika, ne da bi komu kaj omenil, zakaj rekel sem si, da briga vsa reč samo vašo mater in vas. čuval sem Jo tako dvajset let, nadejaje se vedno, da pride ura, ko boni mogel izpolniti obljubo in se iznebiti tega, kar ni moje . . . Lahko si mislite, kako sem bil vesel, ko sem videl, da ste se vrnili v ta kraj. Toda nikoli vas nisem mogel srečati same . . . No, danes pa sem vas videl spremiti gospoda Gregorja na kolodvor in se vrniti brez njega. Stekel sem domov, po vašo lastnino . . . evo vam je, gospodična.« Izvlekel je iz žepa skrbno povezan zavojček; beli papir je bil že ves rumen in ves obrabljen na vogalih . . . »Vzemite, kar je vaše, gospodična Rošegijska,« je dejal tiho, »in poslušajte zdaj, kaj mi je naročil vaš oče v svoji smrtni uri. Gilberta je držala v roki ploščati zavoj, katerega štirioglata oblika je kazala v sredi okroglo izboklino . . . In Boasonč je izpregovoril z resnim, svečanim glasom: »Moj poročnik je čutil, da se mu bliža smrt ... Z naporom vseh živ-ljenskih sil, ki so mu še ostajale, se je obrnil k meni in govoril. — Poslušaj, mi je dejal, vzemi mojo listnico in mojo uro ter nesi oboje materi mojega otroka . . . Povem vam, gospod!čna, da ga nisem razumel i?p> va. Bila sva pač prijatelja z gospodom Gilbertom . . . toda o teli skrivnostih mi ni rekel nikoli besedice . . . Mislil sem že, da se mu blede v smrtnem boju ... On pa, siromak, je nadaljeval, govoril je vse naprej, grgraje in pljuvate rdečo bila »Marb. Ztg.« Strupenost obeli bo postala še hujša kot doslej; vleklo se bo na dve strani. Stvar bo še zelo zanimiva. Kljub temu moramo tudi vnaprej paziti na vse pojave. Ljubno o. M. (Povsod enaki). V sredo zvečer so natneravaH slušatelji Poljaki montanistične * visoke šole prirediti pohod (filistracijo) po mestu, kar so tudi naznanili župan-sekmu uradu. Županstvo je stvar dovolilo, a zvedli so za to nemški slušatelji in šli protestirat. Nastopili so baje zelo nasilno in grozili, da bo v slučaju dovolitve po mestu zopet pričel divjati krik »Bursclien herausU Ker pozna župan svoje fantke, je že dano dovolitev preklical, kar pa zopet Poljakom ni bilo prav. Prišli so nad župana in zahtevali, da se jim izroči prepoved pismeno, kar so tudi dosegli z grožnjo, da bodo vse skupaj spravili pred državni zbor. Proti polnoči je prišlo do manjših spopadov in par pozivov. Poljaki stoje na stališču, da pripadajo njim tiste aka-demične svobodščine, kot njihovim nemškim tovarišem. Stvar obeta postati še zanimiva. Gradec. (Zopet škandal. — Obsodba.) Komaj je pri kraju afera v mestni zastavnici, že se govori mnogo o bivšem advokatu dr. Lewohlu. Bil je zelo nadarjen jurist, a si je dovolil težke nerednosti, vsled česar so mu postala tla tako vroča, da jo je moral hitro pobrisati. Ker je pa za vsako potovanje treba denarja, v blagajnah pa ga dr. Levvohl ni imel dosti, je pričel delati kot ženitveni agent. Za svojega sina — »veleto-varnarja« — v Londonu je iskal primerno nevesto. Prišel je k neki premožni posestnici, ki je imela 20letno hčer-edinko. V par dneh si je dr. Lewohl tu izposodil 2000 K ter dosege!, da se dekle v spremstvu svojega postavnega varuha podalo z njim v London, gledat svojega bodočega moža. Mladi Lewohl si je najel v Londonu neke prostore pod firmo »Levvohl & Co.« Stari in mladi sta znala tako izborno varati, da je varuh — baje zelo prebrisan mož — šel na limanice in zahteva! enkrat po 5000 K, enkrat po 2000 K, kateri denar mu je tudi dekletova mati poslala vselej brzojavno. Komaj pa sta imela ta denar, sta se pa izdala. Varuh in dekle sta prišla iz Londona nazaj, vrh tega pa so pričele oblasti Levvohla preganjati. Or. Lewohl in sin sta jo pa pravočasno odkurila v Ameriko. Ker pa jim je pričenjalo manjkati novcev, sta prišla pred par dnevi na — Dunaj. Tam so ju pa prijeli in oddali sodišču. — One 20. t. m. je bil pred tukajšnjo poroto obsojen monter H. Kovačič, na sedem let težke ječe. Kovačič je vlomi! dne 8. aprila letos v palačo grofice Trau-tenau in pokradel vrednosti za par tisoč kron. Doma je iz Škofje vasi pri Celju. Umor Petrena. Danes je dognano, da je Petrena vsipal v vino svoji ženi in hčerki — strup. On to sicer taji, a mu se ne veruje. Preiskali so tudi stanovanje njegove pri-ležnice Windischeve. Ko je Petrena nasul v vino strup, je zbežal; oglasila je se vest... Se! pa je peš do Možkanc in šele tam stopil v vlak. Žena njegova, ko je strup začel delovati, je šla v neko lopo za listje ter se koj onesvestila. Deklica je pričela jokati in klicati na pomoč. Do-šlo je mnogo radovednih kmetov, a pustili so jo ležati... Drugo jutro pa so jo našli mrtvo; poleg nje pa je ždelo na pol zmrzlo dekletce ... Klerikalci! Naučite svoje ljudi preje, spoštovati Kristusove nauke: »Bodi usmiljen in dobrega srca«. Sele potem mislite na Orle ...! Mariborski Slovenski koledar za leto 1914. je ravnokar izšel. Ze lani je bil ta koledar zaradi svoje izvrstne vsebine pri občinstvu zelo priljubljen, pa tem več bode ta, ker je vsebina zares zanimiva. Posebno opozarjamo na članke, Balkan in Jugoslovani. Pol leta med ranjenimi brati, Slovenska socialna demokracija, Narodna delavska organizacija, in Narodno socialna zveza itd. Koledar Je velik in močan 100 strani, a stane s poštnino vred 60 vin. Pošilja se le, ako se v naprej pošlje denar v znamkah na založnika Vilko Weixl veletrgovina, Maribor. Gorifko. ŽRTEV POVRŠNOSTI. Po treh popoldne Je bilo, ko se Je zbirala pred tvrdko Ignacija Lau-niga na trgu »Edmonda D’ Amicis« veifika množica ljudstva. Ni bilo treba popraševati kaj se je zgodilo, kakor blisk se je razširila novica, da se Je zgodila nesreča? Po dveh popoldne Je prišel v omenjeno tvrdko mož, ki si je hotel kupiti revolver. Notri pa je bila po-lefe drugih gbspodlčen tudi Kumar Antonija stara 20 let iz Gorice, ki Je blagajničarka v omenjenem lokalu. Gospodična Je poklicala iz sosedne sobe mehanika Franca Hila- rija iz Bilj, ki je star 18 let. Ta mu je takoj ponudil samokres ter je odšel zopet v sosedno sobo delat. Mož, ki je kupoval samokres Je zaprosil gospodično naj mu pokaže patrone za tisti samokres in ona mu jih je tudi dala. Ta pa ie dal eno patrono v revolver. Ker pa je bila cena orožja previsoka je rekel ta gospodični. »Drugje dobim tak samokres za 12 K ne pa za 24.« Odložil je z eno patrono nabit samokres In je odšel. Gospodična je poklicala zopet mehanika in mu ukazala naj odnese oni samokres. Ali bil je pač petek, nesrečni dan, in mehanik ki ni slutil, da je revolver nabit, je večkrat iz-proži!, ne, dabi na koga meril. Ko je v petič izprožil je prišel do patrone — zagrmelo je Kumar se je zgrudila na tla. Bolesten krik ji je zamrl na ustnih, bila je takoj mrtva. Nesrečnica je bila zadeta v prsni oklep takoj pod grlom. — Pravi krivec pravzaprav ni nihče in vse pomiluje ubogega Hi-larija, ki je zaraditega ves iz sebe. Površnost, s katero se operira pri takih rečeh je vzrok že marsikateri nesreči. - + Iz Tolmina. V »novi cunji« se je oglasil modrijan. Poslušajte kaj piše: Proč z »Dnevovo« nesnago! Tolmin: Ze nekaj tednov sem se prodaja v glavni trafiki v Tolminu ljubljanski »Dan«. Ta list se mora studiti vsakemu količkaj poštenemu in pametnemu človeku. In v Tolminu je dosti poštenih in pametnih ljudi. Dolžnost teh je vplivati na to, tla ta surov in umazan list izgine iz javne prodaje. Ti ne morejo in ne smejo dopustiti, da bi ta list kužil naš lepi Tolmin in kvaril in pohujševal našo mladino. Ce komu »Dano-ve« surovosti in umazanosti teknejo in če hoče ž njimi svoje lastne otroke kvariti, svobodno mu, naj si ta list naroči sam. A, da bi se ta list še nadalj javno prodajal, da vsak otrok do njega pride, tega ne more noben pošten Tolminec dopustiti!! Zelja in zahteva vseh poštenih Tolmincev je: Proč z »Dnevovo« nesnago. Če pa to ne bo nič pomagalo in se bo ta zloben in podel list še nadalje javno prodajal, bomo drugače govorili in se obrnemo do tistih, ki bi jim moralo biti najbolj mar, da ta »Dan« čimprej vzame črna noč. — Eden v imenu mnogih.« — Mi do-ložimo še amen in si vas mislimo, g. Rutar na leci, ko mečete svojo milost na nas. Da, da g. Rutar mi prav dobro vemo, da bi se vam topila vaša debela duša veselja, če bi »Dan« propadel, ali kakor sami vidite. se godi ravno narobe. »Dan« se širi po mestih in vaseh, in sicer s tako silo, da se vam je prav stol zamazal iti ste bleknili ono neumnost v »Novem času«. Ker pa tu pri nas tega lista ne poznamo in nočemo, da bi se vaše čistitljeve besede kar tako izgubile, smo jih v »Dnevu« ponatisnili. G. Rutar! pa vseeno preveč se trudite, potem boste pa svete resnice slabo razlagali. Naprednjaki, širite »Dan«, ki govori samo resnico! Tu lahko povemo, da je želja vseli poštenih Tolmincev, da izgine »Novi Cas«, ki je dober komaj za Albance, da si vanj zavijejo svoj »paprika Špeh«. »Novi Čas« se je v zadnji številki zopet enkrat zaletel po pasje v naš list. Pa se ga nič ne bojimo ker ima nagobčnik, skozi katerega ne more vgrizniti. Pravi, da prodajamo gnojnico (mislil je namreč Jo-hanco). Kdo je pa to gnojnico napravil? Kaj? Ali bi se ne potrudili do reških kapucinov, ki so Johauco z oljem po trebuhu mazali; ti vam znajo to določno povedati. Dalje pravi, da ima naš list škandalozno pisavo, da spada v družbo tatov, morilcev in izrodke človeštva. Ze večkrat je bil kaznovan »N. Č.« urednik in je moral sedeti radi raz-žaljenja časti v »kejhi«. Ali hočete, da boste sedeli več v »kejhi« kakor v uredništvu. Kaj, gospodine urednik?!!! Dalje blati »Učiteljsko tiskarno« in tudi učiteljstva ne pusti v miru to skrpucalo, ki spada v prostor z dvema ničlama. Celo veleiz-dajalstvo nam predbaciva, da skrbimo za srbsko državo. — Učiteljstvo, ali hočete še trpeti to skrpucalo, da vas bo blatilo. Proč z njim in nadomestite ga z »Dnevom«. List, ki se zaganja z nagobčnikom v vse, kar ne trobi v klerikalni rog, ne sme več eksistirati. Razložite preprostemu ljudstvu, kranjske klerikalne razmere in njih početje, prepričani smo, da bodo začeli ljudje odpirati oči. Razširjajte »Dan«. »Novi Čas« pravi, da mora duhovstvo agitirati da dobi 1000 novih naročnikov. Mi pa pravimo: Agitirajte, da se zviša število naših naročnikov od 10.000 na 12.000. To bo najboljša opora zoper klerikalce. Pozor! Pozor! Naš novi podlistek Srce in meč velik viteški roman se začne v torek. Senzacionalno! Pozor! Pozor! iei5SiliSiaiiii Dnevni pregled. Roman Vodiške svetnice se bo dobil kot priloga »Dnevu« že v sredo za skupno 30 vin. Sani »Dan« se pa tudi lahko kupi za 6. vin. Roman bo priloga »Dnevu« skozi 10 dni. Naj-prvo ga dobe ljubljanske trafike, potem pa zunanje, ker ne moremo vsem naenkrat vstrečl. Zunanje tobakarne prosimo, da nam takoj sporoče, koliko izvodov »Romana Vodiške svetnice« naj jim pošljemo. Četudi smo tega romana natisnili zelo mnogo, vendar se je bati, da nam pri občnem zanimanju, ki vlada povsod zanj, kmalu poide.- Somišljenike po deželi prosimo, da širijo »Roman Vodiške svetnice« med priprostim ljujdstvom, saj je to najboljše agitačno sredstvo proti klerikalcem in njih nakanam. Ali je grof Berchtold res same fraze mlel. Po večini, da. Toda, kar se tiče Srbije in pravega Jugoslovanstva sploh, ta je a z vehementno jasnostjo govoril. Ni omenjal niti ene srbske zmage, zmage 5001etnega robstva nad Turki, nasprotno slavil in zagotavljal Turke svojih simpatij. Tendenciozno poročal o srbskih ukrepih proti Albaniji in Srbijo celo dolžil, da je hotela trajno zasesti Albanijo. Povdarjal je dalje, da je Albanija cilj in jez za ohranitev Jadranskega morja. Torej: Turkofil-stvo in Albanofilstvo to ste dve točki Berchtoldove in klerikalnega Dunaja politike, ki je naperjena proti srbski rasti. Tu le bil govor Berch-tolda —- prejasen. Da ne bo nesporazumljenja. Proti Berchtofdovem govoru oziroma njegovi politiki so nastopili tako Nemci; kakor Mažari, toda ne iz istili vzrokov iz katerih je slovanska javnost proti Berchtoldu. Slovanska in tudi razumna nemško-avstrijska javnost je proti Berchtoldu vsled njegovega večnega sovražnega obnašanja proti Srbiji, vsled minulega vojnega šuntanja listov, ki so v ozki zvezi z zunanjim ministrstvom. — Nemci in Mažari so pa proti Berch-toldovi politiki zato, ker ni okupiral Srbije in Novopazarskega Sandža-ka. Nasproti tem modrijanom moramo grofa Berchtolda samo blagrovati in mu biti hvaležni, da je Avstriji ohranil mir. Če so mažarski grofi tako bojaželjui — tedaj naj gredo med Albance, ki bodo kaj kmalu naredili z njimi tako, kakor je naredila avstrijska diplomacija s Prochazko. Nemci o bodočem razmerju Nemčije naprani Rusiji. Vojna Nemčije z Rusijo je samo vprašanje — nekaj let. Rusija — tako pravijo namreč Nemci, ki jim je vse za nič, samo pruski dril jim je ideal — s svojimi ogromnimi, slabo obdelanimi površinami zemlje ie podobna »psu na senu«, ki sam sena ne žre, pa tudi ne dovoli, da bi kdo drug kaj sena vzel. Kulturni narodi imajo le pravico temveč tudi dolžnost, polastiti se in vzeti v oskrbo takšne narode, ki v svoji domovini ne izpolnjujejo svoje misije v interesu človeštva. V imenu te ideje se vodi kolonizačna politika evropskih velesil med divjimi narodi južnih in vzhodnih zemelj. Po teh narodih črnih in rumenih — je prišla vrsta na musulrnanske in sedaj pride vrsta tudi na narode — slovanske. (Tako pravijo Nemci, Germani, Švabi, ki v tisočletnem razvoju niso prišli dalj, kot petsto-let zatirani Srbi.) ^,Yab 'ladaljuje: Rusija je predstaviteljica države, ki so ga Nemci organizirali proti nemškim interesom. Dalje se Svab baha, da so Nemci vzgojili rusko diplomacijo, organizirali mogočno prusko armado in izborne finance. Ker pa obenem Nemci niso mogli predelati tudi ruske duše, zato pa še danes v Rusiji čuti pomanjkanje one sile, ki je glavna opora sodobnih držav. Rusija nima poštene uprave. To pa mora porabiti Nemčija čisto ravno sedaj, dokler ne bo prepozno, dokler se ne ojači v Rusiji prebujajoče se narodno sebe spoznanje. Moram se podvizati, da uničimo Rusijo, da bi mogla nemška inteligenca (s svojimi Eulenburgi menda) in nemški kapital iti v Rusijo, sebi kot civiliziranemu svetu v korist. (Eno izvozišče za švabske nasilneže se mora najti, to je res, samo Rusija ne bo ta kraj. Med Kanikale bi še spadali). Avstro-Ogrska je država, kjer Nemci tvorijo kri in možgane (proti temu pa ne protestiramo, ker nočemo, da bi kdo mislil, da so možgani Avstrije obenem možgani Slovanov) Slovani pa tvorijo grobo moč, ki se da vedno naperiti proti Rusiji. (Torej: Švaba hoče, da se naj bi v vojno pošiljalo le in samo Slovane, da bi jih več šlo k bogovom nad oblake). Poljski pruski polki so leta 1866 izborno streljali na svoje polske brate na Avstrijski strani, brez ozira na to, da so avstrijski poveljniki dali igrati: »Še Polska ni poginila!« Tako piše Nemec Jentsch. Pozabil je dvakrat povdariti, da je bilo to leta 1866. L. 1913 Poljaki niso cesarja Viljema niti pozdravit prišli!... Tako torej piše German o Rusiji in o uničenju Rusije potom Avstrije v to svrho, da bi Rusijo potem pograbili Nemci. Avstrija torej naj hodi za Nemčijo v žerjavico po kostanj. Ta je pa že prazna, ker vendar niso v Avstriji sami Berchtoldi. Kako pa Rusi sodijo o razmerju med Rusijo in Nemčijo. »Novoje Vremja« piše, da si je treba dobro zapomniti, da ie državni kancelar pred nedavnim časom proglasil, da se Nemčija pripravlja na spopad nemškega plemena s slovanskim plemenom in da smisel svojih besed niti ko je posegla vmes ruska vlada, ni izpremenil. V eni zadnjih številk »Dneva« objavljen prevod novelice iz »De-cainerona« ni v nobeni zvezi z menoj. V. K. Kdo hvali Berchtolda? Med tem, ko na vseh koncih in krajih obsojajo frazerski govor grofa Berchtolda, se isti Turkom tako dopade, da ga na vse pretege hvalijo in tudi pravijo, da je napravil dober vtis na nje. Radi »Svobodne Misli«, ki je bila na Češkem od policije nasilno razpuščena, se klerikalci prekmalu vesele. Češki poslanci in advokat Bartošek so takoj nastopili pri ministru zunanjih zadev Heinoldu in ta je odločil, da se morajo administraciji-ne redakciji časopisov »Svobodna Misel«, »Svobodna Šola«, Havli-ček in Nerceda takoj odpreti, kar se je že tudi zgodilo. Policijsko ravnateljstvo le pa obenem notranjemu ministru sporočilo, da so se izročile tudi vse knjige in ves material — toda to se ni zgodilo, iz česar izhaja, da je policija ministru neresnico povedala in da sploh policija v preganjanju »Svobodne Misli« samovoljno nastopa, česar češka delegacija seveda ne bo mirno trpela. Dr. Šusteršičeva pisarna je naračunala dolenjskim kmetom stroškov za prodajo, kupno pismo in ptepis s štempelni takrat, ko je prodajal od mokriške grajščine, od 50 do 70 kron, med tem ko notarji računajo za take reči do 30 K. Kmet je klel, dr. Šušteršič pa se je smejal, ker 11111 Miklavž toliko prinese in povrh še voli od njega postavljene pandurje. Dr. Šušteršič že naprej brez debate prikima novim vojaškim bremenom, da bo prej baron, kar ga nemara zadene še kdaj, da potegne tako srečno »nutnaro«. Volilec ti pa molči, boš že videl da bo prav — za Šušteršiča. Znano je, da se klerikalni poslanci na pisma volilcev in njih prošnje ne zmenijo potem in ne store ničesar, za kar imamo več slučajev na razpolago. Ker Šušteršič brezpogojno glasuje za vojni davek, zato smo pa tudi tako napredoyali, da pri domačem pešpolku celo fraj-tarjem in drugim podčastnikom ni treba znati slovensko, kar je za ko-čevarske fante prav, in pa da oficir ki že deset let služi pri tem polku, govori nekako novo slovenščino, da je za smeh, in da še celo slovenski oficirji pri tem polku pozabijo svo; materni jezik ali še celo svoj priimek. Kaj je torej s Kobijem? »Slovenec« ga enkrat proglaša za kandidata, drugič pa zopet piše, da se širi govorica o Kobijevem odstopu. Ka; je torej resnica? MI Koblja pozivlje-mo, naj vendar enkrat odločno pove, ali kandidira, ali pa misli odstopiti?! Kmet rad voli klerikalne clpar- je, četudi mu nalože vsako leto še en Žakelj vojaških zahtev na grbo. Če bi pa kmet vedel, kak davek so mu naprtili z davkom od pridobitka pri razprodaji zemljišč, ne vemo če bi mu bilo vse eno, kajti notarji m advokati morajo vsled te postave pošiljati od vsakega kupnega pisma po en prepis deželnemu odboru, tako, da se delajo odzdaj kupna pisma precej dražje kot prej. Potem lahko dela Lampe elektriko, da Jo bo kmetom nasul v hlače, če se bo kdo ustavljal. Kandidat mestne kurije na No-jskein vrhniški zdravnik Marolt, d že par leta dela napotje klerikalcem na Vrhniki, se trdno zanaša, da ga volijo tudi nekateri njegovi prija-:elji iz prejšnjih časov, ko je on v prvi vrsti reprezentiral na Vrhniki pristno svobodomiselstvo in očitno mrzil »farje«, zlasti zato, ker se v verskem oziru ni nič poboljšal, ka-\or da se škofu naproti pelje (ima za take vožnje največ časa), v cer-cvi ali pred spovednico pa ga ni videti, četudi je potreben, da mu spovednik večkrat očedi dušo. Tudi o postu se ne sliši pri njem, kar priča takor žoga okrogel trebušček. Pač pa ima hudo oster jezik, ki se zdi pri izgovarjanju raznih neliterarnih aesed mojstrsko duhovit. Kot slovit zdravnik v prostem času ima toliko pacijentov, da utegne misliti na kak postranski zaslužek, ker s posestvom se ne splača imeti marnje. Sposoben je biti na desnici dr. Kre-