VABILO VSEM ROJAKOM V VELIKEM BUENOS AIRESU Enkrat letno potrkamo na Vaša srca v imenu slovenskih misijonarjev in misijonark, ki, zapuščeni od domovine, pričakujejo in prosijo pomoči toliko bolj od rojakov, živečih v slovenskem zamejstvu. Naša prošnja in Vaš odziv nanjo se že tradicionalno predstavi v vedno bolj priljubljeni vsakoletni misijonski ve-letomboli okrog praznika Razglašen j a Gospodovega. Letošnja veletomboia je že deseta, zato jubilejna. Pomeni jubilej za požrtvovalne organizatorje in sodelavce teh prireditev, jubilej za vse darovalce dobitkov in igralce tombole, pred vsem pa jubilej za misijonarje in misijonarke, ki bodo letos že desetič deležni naše pomoči potom teh veletombol. In končno lahko rečemo, je ta deseta misijonska veletomboia tudi jubilej slovenskega krščanskega idealizma med izseljenci v Velikem Buenos Airesu in Argentini sploh, idealizma, ki ne omaga pod pritiskom zmaterializiranega okolja! ' Ali ne bo prav, da ta jubilej primerno proslavimo? In kakšna proslava bi mogla biti bolj na mestu kot ta, da z jubilejno vnetim sodelovanjem vsi z združenimi močmi dosežemo jubilejno pomoč slovenskim misijonarjem! Zadnja, deveta veletomboia jim je rodila 64.000 pesov, za letošnjo, jubilejno, pa si zastavimo cilj: 100.000 PESOV SLOVENSKIM MISIJONARJEM NJIH ROJAKI IZ VELIKEGA BUENOS AIRESA, Z 10., JUBILEJNO MISIJONSKO VELETOMBOLO! Lepo Vas prosimo, dragi rojaki, da v tem smislu še bolj velikodušno sodelujete kot doslej! Slovenska misijonska zveza Velik misijonski problem So bili časi, še ni dolgo tega, ko so bile misijonske dežele ali naravnost Podrejene evropskim državam kot njih kolonije ali pa so imele evropske drža-Ve v njihovem življenju tako velik vpliv, da ni bilo mogoče govoriti o samodejnosti teh misijonskih dežel. V tistih časih je bilo delovanje evropskih misijonarjev v mnogih pogan-akih deželah pod zaščito kolonialnih oblasti ali vplivnih držav. Domačini so prihajanje belih misijonarjev v svoje de- Še pred malo več kot desetimi leti smo lahko pisali, da je ves svet misijonarjem odprt, le Tibet in pa še manjši sosednji državici Nepal in Butan so zaprte inozemskim misijonarjem.. . Jacl1 ali neradi jemali na znanje Zele in njih misijonsko delovanje. Danes je vse drugače. Razvoj misijonskega sveta gre v tem pogledu z vrtog'avo naglico naprej, samo v črni Afriki se je v zadnjih treh letih popolnoma osamosvojilo ka-dh 20 dežel, katerih ozemlja so bila prej kolonije različnih evropskih držav. 7n če so prej v te dežele evropski in ameriški misijonarji brez težav priha-)a*i- jim je danes vstop vedno težji, če jim ga že sploh ne prepovedo. Vemo, da v največjo misijonsko deželo, Kitajsko, ki je imela največ ino-Zemskih misijonarjev, danes nihče več ne more. Pravtako ne na severno Ko-1<3jo in na severni Vietnam, ki sta pod rdečo vlado. Vemo, da Indija, druga ^ajvečja dežela na svetu, le redkim misijonarjem dovo'i vstop. Vemo. da v ^'manijo, Indonezijo in marsikam drugam inozemski misijonarji vsak dan eze Prihajajo. In tako naprej.. . V teh deželah usoda Kristusove Cerkve zavisi le od domačega klera in °mače hierarhije. Marsikje pa domače duhovščine in škofov še daleč ni °v°lj in tudi niso vedno dovolj pripravljeni za samostojno vodstvo dušno-P^stirskega in misijonskega dela v svojem narodu. Zato bodočnost Cerkve v arsikateri deželi sveta nikakor ni rožnata... Kako vodstvo misijonske akcije svete Cerkve in vsi goreči misijonski delavci obžalujejo, da katoličani nismo dovolj pohiteli graditi, zasajati Cerkev v poganskem svetu, vzgajati in izobražati domačo duhovščino in cerkveno predstojništvo in njemu v pomoč domače izobraženstvo, dokler je bila za to še polna možnost in svoboda! In kako zdaj hite s tovrstnim misijonskim delom tam, kjer se še delati da, kako skrbe za vzgojo domače duhovščine, re-dovništva in izobražencev in za ustvarjanje vseh drugih pogojev, ki so potrebni za samostojno življenje Cerkve v vsakem misijonskem narodu! Napačno pa bi zaključil tisti, ki bi dejal: Potemtakem, iti zdaj v misijone, ni več aktualno; delo za misijonske poklice med belimi, že krščanskimi narodi, je domala odveč... Prav nasprotno: Prav gori opisana težka problematika nujnosti številnega in dobro pripravljenega klera in izobraženstva v misijonskih deželah naravnost kriči po hitrem in čim večjem povečanju števila inozemskih misijonskih moči! Čim več misijonarjev kar najhitreje tja, kamor še lahko gredo, dokler še sploh lahko gredo... Zato danes misijonski redovni predstojniki marsikje ne iščejo le posebno gorečih prostovoljcev, ampak med svojimi podložnimi kar določajo: Ti greš v Afriko, ti v Indonezijo, ti med Eskime na Aljasko in ti v Indijo... Danes je bolj kot kdaj potrebno slediti klicu Kristusovega Vinogradnika, ki najema delavce za trgatev: “Kaj postavate tu brez dela ves dan? Pojdite tudi vi v moj vinograd!" in “Treba je delati, dokler je dan!” Če je bilo prej v kaki misijonski pokrajini na delu recimo sto misijonarjev in so delali s sredstvi, ki so jih pač dobili, bo treba zdaj v podobno misijonsko pokrajino poslati tisoč misijonarjev, jih opremiti z vsem potrebnim za moderni apostolat, da bodo lahko hitro delali in v kratkem času, “dokler je dan”, še pravočasno, veliko naredili! Vsebino sodobne misijonske akcije je torej, mogoče povzeti v treh stavkih : 1. Treba je povsod vzpostaviti domačo duhovščino in domače cerkveno predstojništvo. 2. V ta namen je potrebno velikopotezno in hitro delo množic inozemskih misijonarjev. 3. Te misijonarje mora v veliko bolj pospešenem ritmu dajati dobro organizirano misijonsko zaledje, ki jih mora tudi sodobno oskrbeti z vsemi P°' trebnimi misijonskimi ustanovami in zadostnimi gmotnimi sredstvi. Ali se bo krščanski svet v tem smistu misijonsko razgibal? Ali bomo tudi zamejski Slovenci doprinesli k tako nujno potrebni pomnožitvi misijonske akcije sebi primerni delež? Pozitivni odgovor zavisi od vsakega posameznika. L. L. C.M. — 4f.fi — ŽARIŠČE Jezus je govoril o skritem zakladu na njivi. Človek, ki ga je našel, je od veselja šel in prodal vse: udobje, užitke, počitek, zabavo. Za ceno te žrtve je prejel največji zaklad na zemlji — vsakdanjo sveto mašo. Misijonsko srce ne more živeti brez vsakdanje svete maše. S tem pa seveda ni rečeno, da tisti, ki zaradi stanovskih dolžnosti k maši ne more, ne more tudi misijonsko živeti. Naša vsakdanja daritev pred Očetom nam je dolžnost. Zastonj bi bila samo naša telesna prisotnost pri bogoslužnih obredih, če bi naše roke bile prazne. K vsaki sveti daritvi moramo prinesti svoje vsakdanje delo, trpljenje in radost. Zato, da se Kristus prav vsega polasti Jn vse posveti. Le tako bo po Jezusovi žrtvi vse uporabljeno za zveličanje sveta. Sveta daritev je bila hrepenenje vsega Jezusovega življenja. Pred smrtjo je rekel: “Srčno sem želel ta trenutek. . .”. Od krvave daritve na križu je zaviselo rojstvo Cerkve z vsemi milostmi za zveličanje duš. Ce bi se Jezus ne daroval na Kalvariji, bi bila nebesa še zaprta. Tokrat, ko je v strahotnih telesnih mukah visel med nebom in zemljo, je zaklical: “Žejen sem!” Ni mu za vodo, ki ugasi pekoče ustne. Žejen je duš! Žejen je misijonskih src, ki mu bodo skozi stoletja po vsem svetu vsak dan darovala svoje zmožnosti, svoje delo kot kapljico vode v kelih za zveličanje sveta. Sveta Cerkev, ki želi, da vsakdo čimbolj doživi to središčno dejanje zgodovine in slehernega dne, želi tudi, da z mašno knjigo v roki sledimo svetim dogodkom. Leta 1958 je Cerkev hotela poudariti še bolj jedro svete maše. Zato je izrazila željo, da bi opuščali pri jedru vsakršno petje. Petje do darovanja in po obhajilu pa naj bo v skladu z bogoslužjem tistega dne. Vse samo zato, da naše katoliško srce pri sveti maši zares utriplje z Jezusovim Srcem. V tem osebnem stiku z Velikim in Edinim Misijonarjem se v ognju n°žje Ljubezni kuje — misijonsko srce. Iz dneva v dan vre k Njemu goreča Prošnja ubogega grešnika: “Upodobi moje srce po svojem!" Pij XII., ki je tako globoko doumel potrebe sveta, je dovolil, da se sveta n}aša lahko daruje popoldne in zvečer. To samo zato, da bi slehernemu katoličanu omogočil čim pogostejšo in vsakdanjo udeležbo pri svetih skrivnostih. Tisti, ki pa kljub vsemu ne more v cerkev, ima neskončno drugih mož-n°sti, da gre tja vsaj v duhu. Svojega angela varuha pa naj prosi, da on Položi na oltar njegovo daritev. Tehnika nam je danes omogočila, da sveti ftiaši lahko sledimo po radiju ali celo po televiziji. Možnosti nam torej ne Manjka. Izrabimo jih! Kajti zaman bi mi kopičili misijonsko prizadevnost, “če Gospod ne zi-oa.. Mi lahko opletamo po zraku in si delamo utvare. Brez Njega pa je vse brez uspeha. Samo On daje vrednost našemu delu. Kar se nam samim zdi nemogoče, nam v Njem postane lahko “sončna pesem” življenja. Danes, ko je širjenje misijonskega dela na vsej črti življenjska nuj-n°at, moramo za rast Cerkve uporabiti gospodarsko geslo: “Cim večji uspeh 2 najmanjšo izgubo sil.” Vsakdanja sveta maša pa nam zagotovi uporabo Vseh skromnih dejanj. Od oltarja pa se potem razlivajo nadnaravni sadovi nnlosti v prid lačnih Boga. Obenem pa se dviga po Njem, z Njim in v Njem najlepši slavospev Učetu in Svetemu Duhu, kar je končni cilj vsega misijonskega dela. MARIJA K^fyvatu miaijanacju za avett večat1... Daleč — v neznani tuji deželi, v samotni misijonski kapeli si morda v tej sveti uri nocoj, moj dragi brat misijonar. Ves dan je danes snežilo, nad domačo nočjo se je že znočilo. Spet sveti večer vasuje pri nas in vse je tako kot bilo je nekoč. Saj morda še veš, moj brat misijonar ? Spet v hiši in hlevu smo vse pokropili, in oče sami so naš dom pokadili. V treh rožnih vencih smo mislili nate, moj brat misijonar. Domači zvonovi v noč sveto zvonijo, morda poslušaš njih daljni odmev. Slava Bogu na višavi in mir vsem ljudem, mir tudi Tebi, moj brat misijonar. Rada nocoj bi s Teboj pokleknila, v misijonski kapeli s Teboj bi molila in Ti prinesla domač svet’ večer, moj dragi brat misijonar. D. K. (Iz domovine.) NA NOVI POSTOJANKI Iz pisma misijonarja o. Emila Čuka č.g. Karlu Wolbangu C.M., iz Vzh. Afrike. Danes šele mi je prišlo na misel, da Vam sploh še nisem odgovoril na Vaše ljubeznivo pisanje iz letošnjega februarja meseca. In če pomislim, da je zdaj že skoraj pet mescev, kar sem se vrnil v Afriko! Ne zamerite! Ni temu molku vzrok moja površnost, rajši kopica dela, ki me je čakalo, ko sem spet zaoral v misijonsko ledino, pa neurejenost prvih mesecev, kot bo iz tegale pisemca vidno. Pa četudi bi morda sicer hotel prej pisati, bi pri najboljši volji ne u-jel primernega trenutka. Saj sami veste, kako me je že prej to moje afriško življenje docela zgrabilo. Zdaj, ko sem se vrnil, pa še bolj kot prej. Ne bom pozabil voščila, ki mi ga je dal na pot na moje počitnice v Italijo moj tukajšnji škof za zadnji Božič: “Vesel sem, ko -berem, kako si si popravil zdravje. Naberi si moči čim več, kajti delo, ki te na povratku pričakuje, je več kot veliko...” Le kako do pičice se je škofova napoved uresničila! Nisem se še dobro povrnil v Tanganjiko, ko so me že odbrali, da bi začel 7i novo misijonsko postajo v Kosi. Dasitudi sem se vnaprej zavedal, kaj vse me tam čaka — vrtoglava obilica dela, vedno novi podvigi, pomanjkanje najnujnejšega, razočaranja, nesreče, skoraj gotovo kak neogibni o-bisk malarije in še kaj drugega — sem vendarle pogumno sprejel novo nalogo s prošnjo k Bogu. naj po vseh teh mojih naporih blagoslovi obilno Vas, častiti sobrat, vse Vaše sobrate, vse drage misijonske dobrotnike, moje ljubljene sorodnike, pa da naj bo prizanesljiv in usmiljen v moji revščini in napakah. letošnji praznik sv. Marka, 25. aprila Po zaupnem klicanju na pomoč vseh svetnikov in ob razmišljanju Gospodovega povelja iz evangelija na praznik sam: “Žetev je obi'na, a delavcev malo... Kot jagnjeta med volkove v^s pošiljam... Oznanjajte mir.po vseh domovih in kličite vsem, da se je približalo kraljestvo božje...”, sem sedel na motorno kolo in odrinil v Kosi na prvi ogled. Moral sem si dokončne izbrati kraj, kjer sem namerjal pozidati šolo in misijonsko postajo; domeniti sem se moral z domačini za pomoč pri de'u, najeti delavce in še ko-no drugega. Iz Tosamaganga v Kosi je kakih 190 milj, se pravi čez 300 km. ■ °t tja je tako neznansko naporna, da slednjič ne odpove samo motor, am-Puk človek sam docela obnemore. Vse kar sem si bil leta 1955 postavil, sem zdaj našel še kar dobro ohranjeno. Za zdaj deluje šele osno/na šola, od letošnjega januarja sem, ker čakamo na nova poslopja. Z nekakšnim zadoščenjem pa sem zaznal, da sta bhžnjo protestantsko cerkvico prerasla že trava in plevel. In če pomislim, ua so bili protestantje pred petimi leti tukaj že kar močni. Zdaj pa skoraj Ce mine dan, da bi ne prišel kak protestant prosit za vstop v katoliško Gerkev! Drugi spet pa mi prinašajo otroke, da bi jih po naše krstil.. . Verski položaj Ljudje tu okrog so zvečine pogani. Protestantov je kar precej. Vedno so pred nami, vedno prvi na terenu. Tudi muslimanov ne manjka. Točnega števila katoličanov še ne poznam; jih moram šele vpisati v župnijske knjige. Mislim pa, da jih je kar precej čez dvesto. Mladih katoliških družin pa je komaj pet. Obetata pa se spet dve novi. Katehumenov je vedno več, kar mi je v veliko upanje in' tolažbo. Vaških šol, ki jih v tem prvem letu podpira še župnija v Ujewi, je vedno več. Zjutraj in zvečer se kristjani, četudi so brez misijonarja, zbirajo k molitvi v šoli, kjer zaenkrat tudi mašujem in kjer mi za oltar služi kar šolska tabla. Nedeljo za nedeljo pa kakih šestdeset vernih pristopa k mizi Gospodovi. Za praznike je obhajil še mnogo več. Za binkošti sem krstil štiri otroke in šest odraslih. Nekaj zgodovine Ko sem bil v Italiji na obisku, so me mnogi vpraševali, kako ustanovi misijonar nov misijon. Zgodovina začetkov misijonske postaje v Kosi naj služi kot odgovor. Že leta 1937 je p. Varetto, predstojnik misijona v Ujewa, ki je nekaj let pozneje podlegel malariji, navezal prve stike s Kosi, kakih 42 milj daleč od Ujewa (nekaj manj kot 70 km). Tam je postavil skromno šolo, ki pa je skoraj usahnila, ker so jo premočni protestanti zadušili. V poznejših letih so vedno znova spet poskušali, pa vselej brez uspeha. Leta 1953 je novi predstojnik misijona v Ujewa, p. Gaspardone pripeljal tja učitelja-katehista Jeremija Mwilonga. Ostavil ga je samega z bo-rimi 70 šilingi (5.700 italijanskih lir), brez vsega, v docela tuji deželi. Jeremija pa, ne bodi si ga len, je za 40 šilingov kupil star zvon. S tistim zvonom je privabil in osvojil prve štiri otroke: tri smrkave fantiče in majceno dekletce, vsi seveda še pogani. Si lahko mislimo, da se učitelj s tem kar ni in ni zadovoljil. Vaškega poglavarja je tedaj zaprosil, naj mu da dve volovski koži in potrebno lubje: iz vsega tega je napravil štiri zamorske bobne. Na enega je razbijala tudi 'dekle, ki je bila pozneje krščena na ime Ag-neza in ki je danes srečna krščanska mati s prvorojencem Rafaelom v naročju. Ob udarcih bobnov in s pesmijo na ustnah so hodili iz vasi v vas. Ob kraju te dokaj slikovite poti se je kakih šestdeset poglavcev le dalo ganiti tej veseli petčlanski pojoči druščini, pa so se od tistega dne zanaprej kar sami od sebe zapisali v šolo. In šola je cvetela iz dneva v dan bolj in bolj. “Ti učenik,” je pozneje ves navdušen klical zmagovitemu Jeremiju poglavar Adam Ka-hemere, ki mu je dal kože za bobne, “ti si prav gotovo v te bobne skril kakšne čarobne zeli: nikoli bi si ne mislil, da boš doživel takšen uspeh! Nasprotno, prepričan sem bil, da bo tvoje bobnanje po vaseh en sam neznansk,- polom!’’ 1955 je tisto prvo vaško šolo pod milim nebom nadomestilo lepo, iz o-peke sezidano poslopje. Poročal sem že o tem, kako sem se ubijal s tisto zidavo, ko sem bil pomožni vikar v Ujewi. Lani v januarju pa se je šola spremenila že v osnovnico, ki jo je tudi vladna oblast uradno priznala. Kristjanov je vedno več. Mnogi prosijo za krst. Ljudje imajo rajši katoliške kot protestantske misijonarje. Polja so zorana, posevek ponekod že Kfe v klasje. Tako pride zdaj trenutek, ko je treba začeti z novim misijo-n°m, ki naj bo samostojen, nič več vezan na Ujewa. In za ta podvig so mene izbrali, mene ker sem menda... najbolj bedast. In je menda res treba, da si neumen, da se lotiš čisto sam ustvarjanja novega misijona. Še v sanjah si ne morete predstavljati, kakšne in kolikere nadloge, pomanjkanja, ?dpovedi, žrtve, nezgode, napori, težave, nasprotovanja, razočaranja, utrujenost, grenkost, skoraj do obupa daleč... čakajo misijonarja, ki so ga poslali na docela novo apostolsko polje. Tista strašna samota: sam in spet sam. 'Ješ, kadar in kakor pač moreš. Najnujnejšega ni. Ne zelenja, ne sočivja. Močnik in krompir, krompir in močnik, to je misijonarjeva jed, dan na dan, mesec za mesecem.. . In vendar nazadnje tudi to vzljubiš. Zagotavljam - vas vse, da sem iz srca vesel in zadovoljeni. Bog polni naše srce s svojim neskončnim mirom, s tisto svojo skrivnostno, notranjo srečo. Vedno nam je ob strani, čutimo Ga, kako je ob nas nekako pesebno očetovsko. Tako me tedaj kar nič ne pomilujte, Rajši molite zame, da bom zdržal do kraja in srečno dokončal to nemajhno delo, ki so mi ga za letos odmerili. Za bližnji november moram dokončati tudi že hišo za prvega učitelja in dva šolska prostora z vsemi pritiklinami, uradom in skladiščem. Zraven pa še začasno stanovanje zame ln shrambo za orodje, ki pa sem jo v dveh tednih že skončal. Za vse te kradnje pa mi je naš škof nakazal pomoč 12 tisoč angleških šilingov, se Pravi — nekaj čez en milijon italijanskih lir, kakih 130.000 pezov ali 1.600 dolarjev. Težave Naprej sem vedel, da jih ne bo zmanjkalo. In nemalo grenkih ur so mi nanesle. , Prva, ko sem se šel predstavit vaškim oblastnikom in jim povedal, ua je zemljišče, ki so mi ga odkazali za zidanje šole, le predaleč od vode. ^a ste jih videli, kako so se skoraj užalili: “Kaj misliš oče, da ti ne moremo pomagati? Od jutri naprej bodo vsi Moški in ženske, za delo sposobni, začeli s kopanjem kanala. Prosimo te Samo, da premeriš, kje naj kanal izkopljejo, kajti mi tega z"res nič ne razumemo. pa da si potem sam znosiš vodo iz ki longa (globok vodnjak, ki slu-M zamorcu za zbiranje vode v deževnih dneh), kajti mi sami nimamo pri-tMav, ki so za to potrebne.” Odmeril sem tedaj kanal. Dolg je bil kak poldrug kilometer. Drugo i'itro se zbere kakih deset delavcev. Naslednje se število skrč,- na pet. Tret-\e jutro — nikjer žive duše več! Hitel sem tedaj na vso sapo h glavarju, a bi mu svojo nevoljo potožil in mu hkrati pokazal tudi zapisano in v i V,ch|(*zv°dih svečano- podpisano obljubo. Pa se mi je kar v obraz zasme-v11 • “Naj si kar sam izkoplje kanal, kateri bo iz drž°vne blagajne potem euar prejel!” Kot bi me z nožem v srce. Si rotili Afričani, ki še vedno ne Mejo velikanske zmotne in duhovne pomoči, kj jo prejemajo od misijo- nar jev, ki še vedno mislijo, da je misijonar novo breme za njih ramena, ki so naravnost sveto prepričani še kar naprej, da je tisti milijon, ki mi ga je s težavo zbral moj škof. pa oni drugi, ki so mi ga zbrale plemenite duše v dneh mojega obiska v Italiji, prišel naravnost iz njihovega žepa... Malo potrt sicer, a ne brez poguma sem se, ker sem videl, kako docela nesmiselno bi bilo čakati na delavce, kar sam lotil kopanja jarka. Pozneje sem za denar vseeno najel nekaj delavcev. Z njih pomočjo sem potem tisto prvo delo skončal. Seveda pa nikoli ni zmanjkalo radovednih postopačev, ki so bili na moč radodarni z nasveti: “OČe, tistemule ovinku se moraš ogniti: voda vendar ne more tQm mimo... Tu zdaj je dobro: voda se bo tod bolj zagnala in kar sama od sebe zmogla tistole vzpetinico tamle spredaj...”, pa še dolga vrsta takšnih in podobnih. Večkrat mi je bilo, da bi vse skupaj prav ljubeznivo poslal k vragu. Pa sem rajši stisnil zobe in na videz celo pritrdil njih nasvetu. Potem pa sem storil, kakor sem sam menil, da bo prav. Druga težava. Dan na dan so me nadlegovali zidarji in prosili za delo. Prav. Dogovorili smo se, pogodi'i za plačilo, domenili za delovni urnik Naslednjega dne pa — nobenega nikjer. In tako dan na dan, da sem slednjič izgubil vsakršno upanje da b: sp'oh še mogel dobiti kje kakega delavca. Prav zato pa sem se sam samcat lotil kopnnja temeljev in potem gradnje prve začasne hišice, zame in za moje orodje. Tretja nezgoda. Pogodil sem se z nekim muslimanom, Homari po imenu, da mi bo pr:pryvil in potem pekel opeko, za 50 stotink od kosa. Začel je prav marljivo im vneto. Ko pa so se mus'imanovi delavci nekako u-redili in se privadili, so čez noč izginili kot bi jih vzela zemlja. Nisem več vedel, kaj naj počnem: tudi to podjetje s peko opeke je šlo rakom žvižgat. Da bi jokal, mi je bilo. . . A, kaj naj tožim kot otrok? Pljunil sem v roke, zavihal rokave in se opeke sam lotil. Delo se mi bo sicer pomnoži’o, sem si mislil, a stroški bodo pa le manjši: trj stotinke manj pri vsaki opeki. V teh časih tu pri nas cena opeki vsak dan raste. Prvo peko kakih 20 tisoč kosov opeke, bom prižgal v ponedeljek. Koj nato se bom lotil priprave druge, še večje — 30-35 tisoč opek. Četrta preskušnja. Bedast kot sem, sem se zaletel v delo skoraj brez glave. Od osmih zjutraj pa pozno vnoč sem kar brez počitka delal, ne oziraje se na žgoče sonce v Usangu, ki peče možgane in prinaša tam'e v popoldanskih urah vrtoglavico. Seveda tako ni moglo dolgo naprej. Ponoči že nisem več megel spati zaradi preutrujenosti. Naskoč;la me je prva nmla-rijska mrzlica. A z delom nisem odnehal. Mrzlica pa tudi ni popustila, rajši me je pestila še bolj. Slednjič sem le legel. Še jedi si zaradi neznosne vrtoglavice in nenehnega bruhanja nisem mogel pripraviti. Tako se je tole vleklo z menoj vsd tjale do praznika Matere božje Tolažnice (20. junij), ko sem obhajal dvanajsto obletnico mašniškega posvečenja. 22. junija se mi je zdelo, da se mi je obrnilo na bolje. Vze' sem pot pod noge in se napotil v Tosamngango. Na mis'jonsko postajo Makambako (120 km od Kosi) sem ves tresoč se od mrzlice prišel skoraj že s poslednjimi močmi. Naprej nisem mogel več. Od popoldneva tiste nesrečne srede pa vse do nas'ednje sobote je vročica segala čez 40 stopinj. Tako niti maševati nisem mogel. 25. junija pa me je mrzlica popustila. P. Ceschia iz Nimis, ki je slučajno potoval skozi Makambako, me je naložil na svoj “Peugeot" in me zapeljal v Tosamagango, kjer sem se kar hitro pozdravil. A moram zdaj svoje moči °e dobro okrepiti, saj me je mrzlica krepko zdelala. Vse pa je tako lepo naneslo, da sem lahko v dneh svojega zdravljenja v Tosamaganga opravil tudi duhovne vaje, ki so bile prav takrat tam. Prejšnji teden sem se z motorjem zapeljal v Kosi, da vidim, kako gre delo naPrej. 16. julija sem bil pa spet v Tosamaganga, da bi pripravil prevoz ninogih potrebnih reči. Tako sem se 25. julija spet odpravil v Kosi, da Nadaljujem z začetim delom, a zdaj v povečani meri. Pouk v muslimanstvu Prve dni sem v Kosi iz vljudnosti in zaradi dobre soseščine obiskal Indijce in Baludžistance, ki so se v tistih krajih zavoljo trgovine nasel.li. Neki trgovec se jei vidno zanimal za našo vero. Potem pa je skoraj sam nieni začel deliti osnovne nauke o — islamu. “Marija je Jezusova mati... Alah je edini Bog: Jezus je samo njegov prerok.. . Z Jezusovim rojstvom Pa Je takole: Mariji se je prikazal Alahov angel, ki ji je rekel: Odgrni si narahlo prsi. Marija je ponižno storila. Angel pa ji je dihnil v prsi in rekel: Prejmi moč Alahovega duha: glej, rodila boš dete, ki bo prerok Alahov n^d ljudmi. In Jezus je bil rojen pod drevesom...” Prav zanimivo poslušati tega vnetega mohamedanca. Če se bom domislil, bom pozneje kdaj še kaj več o teh muslimanih povedal, kot postanim tole, kar sem prav iz njihovih ust slišal: “Musliman ne sme kaditi. A če mora iz posebnih razlogov le prižgati tobak, se mora potem očistiti takoj po kajenju si mora umiti zobe... Če je muslimanu ena žena predalo, naj se, da ne bo pregrešno gledal za drugimi, oženi še z drugo, pa ® tretjo in, če treba, še s četrto. Štiri pa je poslednje dovoljeno število. Ador namreč s petimi ženami živi, smrtno greši. . .” Pripombe pod črto * Za binkošti so mi naši šolarji, ki so se lotili strupene kače, katero •ie pot tudi v šolo zanesla, skoraj šolo podrli: segli so po opeki, po zlože-Plb koleh, razbili dve klopi, zamazali bele stene, nametali prsti na pod ln slednjič pustili žrtev samo na bojišču, ko se je še zvijala v poslednjih Krčih... * Neko jutro, ko sem meril zemljišče, ki sem si ga bil izbral za nova Poslopja, sem nehote z roko zadel ob afriško rožo ukufu. Je to nekšne vrste ^opriva. Kajti v trenutku sem čutil, kakor da mi vsa roka gori. Bolečina bila naravnost neznosna. Ta rastlina ukufu zraste tudi do dva metra 'soko. Njen sadež je podoben fižolu. Steblo, listi in sadeži so pokriti z leko posebno baržunasto snovjo. Prav ta skoraj nevidni puh, ki ga tudi ' aPa raznaša, ob samem dotiku s kožo le-to opari in vname, da ti od bo-orine solze v oči pridejo. x Vsako soboto perem ob jarku umazano perilo, ki ga nosim med ted-°m. Pntcm rro prostrem na sonce. Dober četrt ure, pa je že lepo suho in lahko že oblečem. Malo iz lenobe, malo pa zavo'jo dragocene likam. Pa se m; je namerilo, da me je nekoč noč zalotila da bi dobro pogledal, sem povezal skupaj belo in barvano “beljeno in ga “e8a časa nikoli Pn Pranju. Ne perilo, da bi v nedeljo zjutraj vse lepo obesil na sonce. A kakšna podoba naslednje jutro! Ni sledu več o mojem belem perilu. Pač izkušnja več za samotarskega misijonarja. Komedija zastonj Moji najbližja je misijonska postaja Ujevva. To je tudi moj mesečni cilj, če ne za drugo, vsaj da se z zelenjavo in sočivjem založim. Ze v tistih časih, ko sem še tam deloval, so napeljali v kraju elektriko. Oni dan je župnik poslal neko dekletce v cerkev, naj ugasne luč, ki jo je pozabil prižgano v cerkvi. Deklica pa se je brž vrnila in vsa zmedena priznala: “Ne morem ugasniti, pihala sem na vso sapo, a luči še vedno gore.. .” Misijonarja pa prime želja po smehu. In pošlje dekletce nazaj z naročilom, naj piha še bolj. Zmedeno dekletce uboga. Pa se kot prej spet vrne in ponižno prizna, da tudi to pot ni nič opravila. Misijonar se zdaj nekako razhudi in ji oponese: “Pa si res prava, ti. Tvoje sošolke so lahko ugasnile luč, ti pa ne moreš. Le z menoj, ti bom pokazal, kako je treba!” Oba gresta v cerkev. Župnik zdaj na terenu samem nadaljuje s poukom: “Le stopi spet na prižnico. Ko bom štel ena, dve, tri, pihni na vsa pljuča. Tudi jaz bom pomagal. Boš videla, kako bodo ugasnile luči.” Misijonar se je medtem primaknil k stikalu. Potem da dekletcu znamenje: “Ena, dve... (in mala napenja pljuča, kar le more), tri!” Deklica je na vso moč iztisnila sapo v smeri luči in zasikalo je, kot bi siknila lokomotiva. Ni čula, kako je misijonar premaknil stikalo. A luči so v trenutku ugasnile. Deklica je skoraj omahnila na tla od napora, začudenja in strahu hkrati. Spet drug dan so se izrabil* akumulatorji. Župnik je poslal Andreja, mladeniča, ki se mu je zdel najbrihtnejši in naj podjetnejši od vseh: fant se namreč ukvarja tudi z motorji in s stroji (celo s kamioni vozi), naj lepo stvar popravi. Cez nekaj ur je fant prižgal motor in priklopil glavno stikalo. Potem pa zmagovit in veder stopi pred župnika, prepričam, da je že popravil, kar mu je bilo naročeno. Luči pa le ni bilo in je ni bilo. Tedaj pa ga vpraša misijonar: “No Andrej, kako da luči še vedno ni?” “Le potrpi, oče, luč je že na poti...” Afriško izražanje Pa so res čudni tile naši zamorci v svojem izražanju, v pozdravljanju, v vedenju sploh. Prvi večer, ko sem prišel v Kosi, mi je učitelj Jeremija — prav tisti, o katerem sem pravil na začetku — dejal: “Še nekaj dni, pa ti mreže ne bo več treba: komarjev ne bo več, zimebaki hizi mbili tu —” in s kazalcem in pol odprto desno dlanjo, medtem ko je ostale prste stisnil, mi je narisal v zrak lepo dvojko. Pa sem jih naslednje jutro pobil kar... šest pod docela novo mrežnico. A skoznjo bi prišel, ne bom dejal , da ravno slon, a muha skoraj gotovo; tkanina je preširoka.. . Nekaj dni po tistem je njegova krepka Rustika spet rodila: srčkana sestrica se je pridružila trem bratcem in dvem sestricam pred njo. Dete sem krstil za Argentino—Srebrenko naslednjo nedeljo. Kako popoldne potem sem se razgovarja] z njeno materjo Rustiko na dvorišču njune tako zares snažne kolibe. V tistem pa začne na vse pretege tuliti mala Argen-j;lna- Rustika se oprosti za trenutek s tisto tako vljudno in pomenljivo -li'azo: “Naomba ruhusa niende kuangalia malaika wangu... ”, kar bi se po naše reklo: “Dovoli oče, da pogledam za svojim angelcem.” , “Moj angelček.” Ne bom več pozabil te čudovito lepe besede. In koli-Kokrat sem že ugotovil, kako globoki in pozorni so Afričani v svojem izraža-nju ob vseh mogočih priložnostih, četudi se na videz zde tako strašansko robati. Kako zares krščansko čustvovanje kipi celo iz nepokvarjenih poganskih src! Ob rojstvu otrokovem vsi čestitajo materi. Mati pa odgovarja častil-cem: Mungu amenisaidia”, kar se pravi: “Bog me je blagoslovil!” Kadar kdo v družini umrje, mati in oče odgovarjata na izraze sožalja: Mungu (ali pa Bwana) amenifikia”, kar bi se reklo: “Bog( ali, Gospod^) ^e je obiskal”. Drugi spet pa čisto preprosto odgovarjajo: “Ahsanti!” (Hva-!a) trikrat zapovrstjo. Tudi prejšnji stavek trikrat ponove, medtem ko se-ZeJo v roko. Podoknica Noč za nočjo me je zbudilo zavijanje hijene, lajanje šakalov, ki se bolijo po šolskem dvorišču in stikajo za mišmi, kačami, ali pa otožno zabijanje drugih zveri. A* navkljub vsem tem novostim, dogodivščinam, ču-9nim prigodam — ali pa prav zato — je misijonarjevo življenje lepo, prijetno in veselo. Vsak dan nas čaka novo presenečenje; vsak dan druga no-v°st, nova posebnost, nova zanimivost, prijetna in ganljiva. Neko nedeljo po maši me je neka mati prijela za roko in me poprosi-!a> naj obiščem njeno štiriletno dekletce, ki da je “amekamatwa oia she-tani”_ Kadar koga zgrabijo kakršni koli krči, vedno ti naši črnci tako pra-VlJo. Hočejo povedati s tem, da je nekdo “od hudiča obseden”. Sedel sem na (notorno kolo. četrt ure pozneje sem bil v kolibi. Uboga Delfina! Zdaj se ■je vsa iztegnila, zdaj spet neznosno skrčila, pa spet zgrabila mater za /at» objemala jo, grizla sama sebe in. hotela ugrizniti še druge. Trepeta-‘a je kot jesenski list, ki se bo zdaj zdaj odluščil od veje. Iz ust ji je silila 2e‘ena sluz... Kaj hitro sem spoznal, da tu me gre za “hudiča”, marveč za Pasjo steklino, ki že nekaj let sem gospodari po vsej Tanganjiki. Staršem ,a tolažbo sem otroka blagoslovil in skupil jo z njimi na kratko pomolil, po--Pa sem jim nasvetoval, naj deklico čimprej zapeljejo v bolnišnico v ibeya, četudi po človeško gledano ni bilo nobene možne pomoči več. Že ober mesec prej je nek pes popadel malo Delfino. Steklina je zdaj z vso jut ^zbruhnila. Ponoči je sredi divjih in bolečih krčev izdihnila. Naslednje •j tro sem se vrnil v tisto tako težko preizkušeno kolibo. Z drug.mi krist-^am vred sem molil tam rožni venec ter blagoslovil trupelce in grob, ki 0 8a po tamkajšnji navadi izkopali zraven kolibe... S to žalostno povestjo sklepam tole pismo, mnogo daljše, kot sem 'sni, l£ja b0 yam jn vsem in vsakemu posebej najboljše želje in zatrdila °Jega nenehnega spomina. Blagoslov Gospodov z Vami. Molite zame! Oče EMIL ČUK I.M.C. (Pismo je pisano med 25. VIII. in 16. IX. 1960 v Tosamaganga.) DELO ZA DOMAČI DUHOVNIŠKI NARAŠČAJ V MISIJONIH Novomašnik Trije domači bogoslovci, ki jih vzdržujejo slovenski dobrotniki, so letos dosegli oltar. Dva kitajska salezijanca, J. Berchmans Loh in Jože Fu sta bila posvečena v mašnika na svetovnem evharističnem kongresu v Münchnu in sta oba darovala prvo sveto daritev 4. julija. Oba sta se vrnila na itali janske teološke fakultete, da skončata še zadnji letnik bogoslovnih študijev. Tretji pa je bil indijski salezijanec Tomaž Pazhayampallil, katerega spremenjeno sedanje ime je P. T. Thomas. Vzdrževala ga je neimenovana dobrotnica iz Clevelanda, ki je vsa srečna doživela njegov naj večji dan v življenju. Dan tudi, ko je začel z dnevno sveto mašo Bogu hvalo peti in globoko hvaležen moliti za svojo slovensko dobrotnico. Poslej bo ta njegova molitev tudi njena velika opora in močna tolažba za vse tiste ure, ki čakajo vsakogar po odhodu iz solzne doline. Sacred Heart College, Mawlai, Šilong, v Indiji Novomašnik Thomas je bil za vzdrževanje priporočen od slovenskega misijonarja Bernika, ko je bil predstojnik semenišča Sacred Heart Colle-ge-a v Mawlai. Novembra 1956 ga je označil kot "preprostega, pobožnega m nadarjenega fanta, ki ga že več let poznam”. Leto dni kasneje je njegov napredek v bogoslovju takole opisal: “Tomaž Pazhayam je sijajno izdelal drugi letnik bogoslovja. Je prvi v razredu pri študiju in med najboljšimi v vedenju in gorečnosti v vsem bogoslovju.” V bogoslovju je bilo takrat 57 duhovniških kandidatov. Sam se je svoji dobrotnici v prvem pismu predstavil in iskreno zahva-*1‘: Z izrazi hvaležnosti in bolečine Vam hitim pisati naslednje vrstice. Hvaležnost mi navdihuje Vaša zelo velikodušna pomoč za nadaljevanje mojega bogoslovnega študija, žalost pa mi narekuje Vaša vest, da ste bolni. In ko Sc Vam iz dna srca zahvaljujem za vse, kar zame storite, Vam s svoje stra-n| obljubljam, moliti za Vaše namene, posebej za ozdravljenje. V svoji dnev-11 i sveti maši, svetem obhajilu in obiskih Najsvetejšega prosim Dobrega Pastirja, da Vas blagoslovi. Bodite prepričani, da On, ki je dejal, kako bo nagradi! vsakega darovalca za kozarec vode svojim učencem, ne bo ostal ničesar dolžan za Vašo velikodušnost in, ako je Njegova sveta volja, Vas bo tudi ozdravil. Kot morda že veste, se na duhovniški poklic pripravljam med 50 dru-ttinii bogoslovci v zavodu. Dne 7. decembra 1956 bo 7 gojencev posvečenih v duhovnike, nakar nas bodo zapustili in odhiteli na delo v Gospodov vinograd. Prepričan sem, da bodo pri svojih prvih daritvah moliti tudi za vse naše dobrotnike, ki se jih v skupnih molitvah vsak dan spominjamo. Naj * am ob tej priložnosti zaželim srečne in svete božične praznike in vse iz-nrane milosti božjega Deteta. Obenem Vas ponovno zagotavljam o svojih Molitvah za Vas in za Vaše namene. Vaš hvaležni Thomas Pazhayampallil.” Ob koncu marca 1958 piše, da so se bogoslovci vrnili s počitnic v Lai-kynsien za novo šolsko leto. “Zelo smo srečni, da smo spet v šoli,” nadaljuje. “kajti čim hitreje teko dnevi, tem prej bomo dosegli srečo oltarja. S pomočjo božje milosti upam prejeti zadnja dva nižja redova proti koncu julija, želim Vam zelo srečno in blagoslovljeno Veliko noč. Naj vstali Kristus r°si na Vas svoj blagoslov obilno. Naj Marija, Pomočnica kristjanov, kate-'e mesec bomo kmalu slovesno praznovali, Vam ob strani stoji v vseh Vaših potrebah. Prosim, molite zame, da bi svoje dneve tu v bogoslovju preži-Vel čimbolj plodno in goreče izrabil vsako priložnost za pripravo na svoje bodoče duhovništvo. Zelo sem Vam hvaležen za vse, kar zame storite.” Vedno bliže velikemu cilju 11. julija 1959 prosi v pismu za molitveno pomoč, da bi mogel postati Yreden žrtev, ki jih kongregacija salezijancev in dobrotniki zanj doprinaša-J°- Takole nadaljuje: “Spominjajte se me v svojih molitvah in žrtvah. Zelo l*b potrebujem, ko se bližam, oltarju. Bil sem ravno posvečen v subdiakona ln sem se tako obvezal živeti v celibatu vse življenje in vsak dan moliti brevir. Z božjo pomočjo in po priprošnji nebeške Matere upam postati maš-nik Gospodov prihodnje leto enkrat v juniju. Počutim se dobro in srečen sem. Imamo nekaj dni počitnic. Dne 15. ju-bja bomo začeli ponovno s poukom. Štirinajst naših tovarišev je bilo posve-Cenih v duhovnike pretekli mesec. Razposlali so jih že ne delo v razne kroje ^ Indiji. Prepričan sem, da so se v svojih novih svetih mašah spomnili svojih dobrotnikov in da nadaljujejo z molitvami zanje tudi zdaj. Še drugo veselo ^est imam za Vas. Dvaintrideset novih tovarišev je prišlo v Mawlai in bodo začeli takoj s študijem teologije. Sedaj nas je skupno 72. Upamo, da bo- mo vedno močnejši, ker se naša kongregacija v Indiji dobro razvija. Bogu hvala! Seveda, ko naše število raste, pa narašča tudi odgovornost, in obseg našega dela. Zagotavljam Vas o svojih ponovnih molitvah za vse V a še namene. Prosim, da si zdravje utrdite in da vdano prenašate križ, ki Vam ga Bog dopušča v večjo Njegovo slavo in v dobro neumrjočih duš." 8. decembra spet sporoča dobrotnici, da je bil po končanih duhovnih vajah pravkar posvečen v diakona na ta prelepi praznik Brezmadežnega Spočetja. Hvaležno se spominja svoje dobrotnice pri oltarju in v svetem obhajilu, na ta svoj veliki dan še v posebni meri. Omenja tudi, da se bodo bogoslovci sedaj malo razšli: eni odhajajo na različne fare, drugi v Leit-kynsev, nekateri pa ostanejo kar v Maw'ai. Letne počitnice se namreč pravkar pričenjajo in semeniščniki se bodo vrnili spet za začetek novega šolskega leta, 15. februarja, vsi skupaj v bogoslovje v Mawlai. Za božična voščila dodaja: “Želim Vam zelo srečne in svete božične praznike in blagoslovljeno novo leto. Naj božje Dete rosi na Vas svoj blagos'ov. Vsak dan molim za Vas. Prosim, da se me še naprej v molitvah in žrtvah spominjate, da dosežem duhovniški poklic. Zelo sem Vam hvaležen za vse, kar zame napravite. Naj Vas božje Srce blagoslavlja in Marija, Pomočnica kristjanov podpira vsepovsod in vselej." Novomašnik hod’ pozdravljen, od Boga si nam poslan! Misijonar Bernik je 15. junija 19G0 sporočil kratko: “Upam, da ne zamudim z veselo novico. Bogoslovec Tomaž Fazhayam bo posvečen v duhovnika tu na jugu prav v zavodu, kjer sam delujem, dne 2. julija. 3. julija, ki je med širsko-malabarskimi kristjani praznik sv. Tomaža, (je tudi novo-mašnikov god), bo zapel novo mašo. Ob slovesnosti bomo že poskrbeli za nekaj fotografij in pa za novomašnikove podobice.” 17. junija se novomašnik oglaša svoji dobrotnici: “Prav danes sem dokončal zadnji izpit. Jutri bomo začeli osemdnevne duhovne vaje. 25. junija pa bomo odšli iz tega zavoda, kjer smo dokončali študij. Enajst nas je vseh. Trije bodo posvečeni tu v Šilongu 2G. junija. Posvetil jih bo škof Ferrando S.D.B., ki je ordinarij šilongske škofije. Ostali pa, ki pripadamo provinci Madras, bomo odšli dol v Yercaud, Salem district, kjer nas bo posvetil škof iz Salerna 2. julija. Predstojniki so letos tako odločili, da bodo lahko vsaj nekateri naših sorodnikov, ki so iz Kerale ali Madrasa, prisotni pri posvetitvah. Tako Vam sporočam, da bom 2. julija posvečen v mašnika. Želim, da bi Vi bili lahko priča mojemu posvečenju. A predaleč ste. Prepričan pa sem, da boste v duhu z menoj. Obljub’jam, da se Vas bom spominjal prav posebno pri novi maši, in pri vseh, ki bodo tej sledile. Mnogi nam pošiljajo čestitke. Toda dejansko bi lahko čestitali našim dragim, dobrotnikom, ki so nam pomagali doseči milost oltarja in mašniškega posvečenja. Zares iskreno Vas zahvalim za vse, kar ste zame in za salezijansko pokrajino južne Indije storili v prejšnjih letih. Veselite se zdaj, kajti enemu ste že pomagali, da je dosegel duhovniški poklic. V Vašo molitev se priporočim za te dni še v posebni meri, da bi Bog blagoslovil moj poklic in moje °d slovenske dobrotnice v bogoslovju vzdrževani indijski novomašnik pri prvi sveti daritvi. duhovniško delovanje. Kako je z Vašim zdravjem? Naj Bog blagoslavlja vas in vse Vaše drage.” ^ Prvem delokrogu 13. avgusta piše novomašnik Thomas svoji dobrotnici že s svojega prve-8av službenega mesta. “Prejel sem Vaše voščilo ob priložnosti mojega maš-»>skega posvečenja ter tudi lepo vsoto desetih dolarjev, ki ste jih priložili. , a °boje se Vam najlepše zahvalim. Kakor sem Vam že pisal, Vas ponovno ^gotovim, da sem se Vas posebej spominjal na dan nove maše in da bom sto storil vsak dan, ko mašujem. Sedaj sem nameščen v tem semenišču v Yercaudu, kjer učim in skrbim j-udi za gmotne zadeve tega bogoslovja. Lepo Vas prosim, da še naprej mo-e zame, da bom vedno svet in dober salezijanski duhovnik. ® ponovno zahvalo za vse, kar ste storili zame in z zagotovilom, da se svet u°m vsak dan sP°minJal tud* v bodoče v posebnem mementu pri vseh e'ih mašah, sem Vam hvaležni misijonar P. T. (Thomas Pazhayampallil).” 15. septembra dodaja misijonar Bernik v pismu novomašnikov.i dobrot-^,Cl se mislednje: “Že nekaj let je, kar sem izvedel od g. W. o Vas in Vaši 8lJonski vnemi ter dobrosrčnosti do našega bogoslovca, zdaj duhovnika Tomaža. Prav rad se poslužim te priložnosti, da se Vam tudi jaz oglasim in se Vam prav lepo zahvalim za tako požrtvovalno pomoč, ki je pomogla Tomažu do duhovniškega posvečenja. Njega poznam zadnjih sedem let. Je bil vedno prvi v učenju in v vedenju. Zato so ga predstojniki takoj poslali na odgovorno mesto v tem semenišču. Vse kaže, da bo mnogo dobrega storil med rojaki za širjenje božjega kraljestva v Indiji.” Domači naraščaj In nadaljuje misijonar Bernik: “Naše misijonsko delo v tej veliki državi je v tem, da Cerkev postavimo takorekoč na ind jske noge.. . V veliki meri vodijo tukajšnje škofije indijski škofje. Pa tudi indijskih duhovnikov je že štirikrat več kot tujih. Seveda bi bilo dela dosti, četudi bi jih bilo desetkrat več. Sem že kakih 26 let v Indiji. Pred petimi leti sem šel kot indijski državljan na kratek obisk v Slovenijo, kjer imam še mamo in tri brate. Dva sta padla kot žrtvi komunizma, enega pa so odvedli Nemci”. Salezijanci imajo zdaj v Indiji v hitro se razvijajočih postojankah, ki delajo predvsem z mladino, enega nadškofa, štiri škofe in tri družbene province— od teh dve na severu, ki so ju ustanovili nedavno tega iz ene prejšnje — s 600 salezijanskimi duhovniki in brati. Poleg bogoslovja v Mawlai je še semenišče v Yercaudu, o katerem dne 9. oktobra 1960 poroča misijonar Bernik: “Zavod, kjer zdaj delujem, je številčno močan. Imamo nad 70 mladih fantov, od katerih je 22 novincev in 50 sobratov klerikov. Ti pa so še daleč od duhovniškega posvečenja. Nekateri deset, drugi osem ali pa 9 let. Za takšne ni lahko dobiti dobrotnike, ki bi bili pripravljeni plačevati vzdrževalnino zanje do nove maše. Hvala Bogu, da tu v južni Indiji, posebno v krajih, kjer so delovali in trpeli apostoli in misijonarji kot sv. Tomaž, sv. Frančišek Ksaverij, sv. Janez Brito in drugi, duhovniških poklicev ne manjka. Za njihovo vzgojo in vzdrževanje je pa treba tudi prositi vsevprek. Pa je tudi božja Previdnost na delu tako, da tudi dobrotnikov ne manjka, dasi jih nikoli ni preveč." Beseda zahvale “Misijonska nedelja je pred durmi," nadaljuje misijonar Bernik. “Medtem, ko se prav v teh dneh misijonski dobrotniki in prijatelji ter dobri verniki sploh še posebej spominjajo v molitvah in osebnih žrtvah na misijone, ne smemo mi misijonarji pozabiti na vse one dobre in požrtvovalne duše, ki nam duhovno in gmotno pomagajo. Še večjo hvaležnost pa dolgujemo tistim, ki vodijo misijonsko akcijo v zaledju ter tako stanovitno netijo vnemo in navdušenje za misijonsko stvar. Med slovenskimi misijonskimi organizatorji imate vsekakor prvenstvo Vi, gg. lazaristi! Z g. Kopačem sva si znanca iz otroških let, ker sva oba iz škofjeloške okolice. Gospoda Lenčka sem spoznal na ljubljanski klasični gimnaziji. Vas pa po Kat. misijonih, ko ste potovali na Kitajsko in potem zaoralj na terenu. Pred leti pa sem imel sre- j čo, stopiti z Vami v pismeno zvezo. Lahko rečem, da sem pogosto mislil na Vas. Posebej še letos ob priložnosti tristoletnice smrti sv. Vincencija Pavel-skega. Naj Vas dobri Bog na priprošnjo velikega sv. Karla obilo blagoslovi,-Posebej pri Vašem delu v semenišču. S ponovno zahvalo za vse, kar ste storili zame in za naše bogoslovce in z obljubo za vsakdanji memento pri sveti ma-ši> Vas najlepše pozdravlja Vam hvaležno vdani PAVEL BERNIK S.D.B. Naj bodo vsem številnim dobrotnikom, ki podpirajo kakega domačega bogoslovca v misijonskih deželah, besede indijskega novomašnika in misijonarja Bernika v vzpodbudo in tolažbo. Kar Bogu darujemo v ta namen, je bogato, z večnimi obrestmi nam samim v dobro naloženo. Cilj te akcije je pospešiti hitrejše zbiranje denarnih virov, ki so poleg naših molitev neob-bodno potrebni za vzgajanje semeniščnikov in formacijo domačih bogoslovcev v svete, modre in vplivne duhovnike v poganskih deželah; za gradnjo številnejših semenišč za nad 30.485 semeniščnikov v misijonskih deželah, kjer študirajo v 442 semeniščih. Letni stroški za njihovo vzgojo so trenutno povprečno nad 8 milijonov ameriških dolarjev. Odkar so Katoliški misijoni začeli objavljati članke o akciji za vzdrže-Vanje domačih bogoslovcev v misijonih, sta se že oglasili dve neimenovani n°vi dobrotnici iz Clevelanda. Prvo enoletno vzdrževalnino je dobil o. Cukate za bogoslovca Michaela Baptista v indijskem velikem semenišču za škofijsko duhovščino. Druga pa bo odposlana v kratkem v eno misijonskih de-kjer so potrebe za pomoč velike. Molimo in upajmo, da bo božji Misijonar še mnoge bralce in prijatelje Katoliških misijonov in slovenskih misijonarjev nagnil, da tridesetim dosedanjim dobrotnikom čim hitreje in čimbolj velikodušno slede. (Poroča Karel Wolbang C.M., U.S.A) CENJENIM NAROČNIKOM! Letnik 1960 smo dokončali. Izpolnili smo, kar smo obljubili, težav ni manjkalo, zlasti ker se je tisk v tem letu zelo podražil. Predno nastopimo novi letnik, se zahvaljujemo vsem tistim naročnikom, ki so naročnino že poravnali, ostale pa lepo prosimo, da čim prej izpolnijo svojo naročniško in misijonsko dolžnost, ki 80 si jo prostovoljno sami naložili. Uredništvo in uprava “KATOLIŠKIH MISIJONOV” CERKEV V LETU I960 SESTAVIL STANISLAV BOLJKA C.M., ECUADOR (Nadaljevanje in konec.) AMERIKA Evropski narodi pošiljajo že dolga stoletja del svojega prebivalstva v Ameriko. Nemce kot Italijane, severne kot južne Slovane, pa seveda Špance in Angleže srečujemo povsod. Čeprav je Amerika sprejela toliko tuje krvi, se njen obraz dosti ne spreminja: začenši z Mehiko proti jugu je indi-jansko-latinski, severno od Mehike pa angleški. Nekaj milijonov Francozov v Kanadi je po načinu življenja bliže anglosaksoncem kot pa latincem. Ameriških republik je 22. V Srednji Ameriki jih je precej kar na kupu. V vsakem pogledu bi prišlo prav, če bi se združile v eno državo. Saj govore isti jezik, imajo ist0 zgodovino in iste težave s sosedi. Ker se med seboj ne razumejo, namenjajo večji del vsakoletnega proračuna za orožje in se ne zmenijo, če jim istočasno manjka obleke, hrane, cest itd. Tako majhne države skoraj ne morejo organizirati zunanje trgovine; če bi se jih pa več združilo, bi lahko marsikaj napravile. Ecuador in Peru se že skoraj 20 let prepirata za nekaj tisoč kv. kilometrov amaconske zemlje. In vendar na tem ozemlju živi komaj par tisoč Indijancev, katerim se beli ne upajo približati. Vsaj danes je to sporno ozemlje brez vrednosti in bo verjetno še dolgo časa. In da branita ta pragozd, ki sedaj nima nobene vrednosti, imata obe državi na mejah okrog 100.000 vojakov! V vseh 22 republikah je vera krščanska. Razen USA in Kanade so vse skoraj v celoti katoliške. Čeprav so severnjaki verjetno že v 12. stol. prišli do ameriških obal. velja za pravega odkritelja Krištof Kolumb in z njim Španci. Ti so prinesli celini tudi svojo vero. ki je katoliška. Krištof Kolumb je jasno povedal, kakšne namene je imela Španija z osvajanjem novega sveta: "V imenu njunih veličanstev vzamem v posest te dežele in izjavljam, da pripadajo Španiji. Priznam prebivalcem iste pravice, kot jih imamo mi. Želim, da se nauče našega jez'ka in sprejmejo našo vero v večjo slavo božjo in tako spolnijo voljo naših vladarjev.” Španci in Portugalci so pustili svoj pečat v južnoameriških republikah in tudi v Filipinih v Aziji. Nihče ga ne bo mogel izbrisati. 1. BRAZILIJA Ta država, ki je skoraj tako velika kot Kitajska, smatra za svojo mater Portugalsko. In portugalski jezik govori več kot 60 milijonov Brazilcev, ki pripadajo vsem rasam sveta. Črnci so posebno v nekaterih mestih številni. Japoncev je čedalje več. Italijani in Španci prihajajo leto za letom. Novo glavno mesto je Brasilia in se nahaja približno v sredini države. Rio de Janeiro je bilo za večino notranjih predelov preveč oddaljeno. Glede na število krščenih je Brazilija prva katoliška dežela na svetu: 53 milijonov. Ima 140 škofij ali vsaj samostojnih verskih okrožij. Vendar je i tako veliko število katoličanov zelo slabo oskrbovano. Za 53 milijonov duš Je samo 9.400 duhovnikov, nič več, kot jih imajo Holandci za štiri milijone. zanimivo je, da je med 9.400 duhovniki, ki delujejo v Braziliji, skoraj 1.000 Holandcev. Da bo brazilska Cerkev res mogla oskrbovati svoje vernike, se bo moralo število duhovnikov vsaj petkrat pomnožiti. Ne mislimo reči, da med Brazilci ni mnogo dobrih katoličanov. Evharistični kongres leta 1955 je pokazal, da imajo mnogo dobre volje. Nekateri redovi, kot jezuiti, se skušajo zasidrati in pomnožiti v tej deželi, ki bo brez dvoma imela veliko bodočnost tako v Ameriki kot v svetu. Vendar so dosedanji uspehi kot kaplje v morje na tem neizmernem ozem'ju, ki meri 8 bilijonov kv. kilometrov. Kako naj Brazilci žive in umirajo kot katoličani, ve je pa dostikrat treba potovati 50 in več kilometrov do naj bližjega duhovnika. V Braziliji živi okoli dva milijona protestantov in njih število se dviga. Tudi špiritisti so se dobro organizirali. Kjer ni nikogar, da bi jim ponudil resnico, se ljudje odločajo za to, kar ima vsaj videz resnice. Japonce smo že omenili. V Braziliji jih je 400.000 in se drže nekam zase. Cerkev je zanje veliko napravila, saj jih je več kot polovica sprejela katoliško vero (250.000). Bog daj, da bi tudi iz njihovih vrst prišlo veliko duhovniških poklicev! Cerkev, kateri je pomagala država, je, kot praktičen zaključek evharističnega kongresa, hotela rešiti vprašanje 600.000 oseb, ki so v predmestjih Rio de Janeira živele v nečloveških razmerah. Evharistija je ljubezen, je poudarjal znani pomožni škof iz Rio de Janeira Herder Camara. Če smo Praznovali praznik ljubezni, morajo za to zvedeti tisti, ki so do sedaj živeli brez ljubezni. In res so v nekaj letih brazilski katoMčani ogromno napravili za te brezdomce. Ljubezen pa ne sme počivati. Potrebe so vsak dan nove. 2. ARGENTINA Argentinci se hvalijo, da so vsi evropskega izvora: večina španskega in v zadnjih letih italijanskega. Nemcev, Slovanov in drugih ne jem'jejo v Poštev. Prebivalcev je okrog 20 milijonov. Argentina je gotovo ena najbolj bogatih, če ne najbogatejša južnoameriška država. In ker so razdalje manjše in sredstva večj'\ se je do zadnjih časov zdelo, da je bilo vse bolj urejeno kot pa v Braziliji. Ker pa s° pod Peronovo vlado preveč razmetavali, je dežela prišla v gospodarsko Polomijo. Vrednost pesa je v primeri z dolarjem neverjetno padla. Sedanji Predsednik Frondizi ne more biti ponosen na dediščino, ki jo je prejel od Svojih neposrednih prednikov. In ne samo to. Peron hoče še vedno vladati 8 Pomočjo številnih pristašev, ki vznemirjajo javno življenje. Tudi za Cerkev Položaj ni prijeten. Šolsko vprašanje in zlasti ustanovitev katoliških univerz, Proti katerim so bile organizirane masovne manifestacije, je dokazalo, da je mnogo Argentincev, ki ne marajo, da bj jih Cerkev vzgajala. Narodni evharistični kongres v Cördobi, naj bi bil kongres sprave med Argentinci. Res, ljubezen bi tudi v Argentini prav prišla. Cele mestne ('etrti v Rio de Janeiro pričajo, da Brazilci po svojem kongresu niso ostali Sa,»o pri besedah. Glede Argentine pa res ne vemo, kaj bi rekli. , V oktobru so za področje Buenos Airesa in okolice, ki obseže 7 milijonov oua, organizirali veliki misijon, na katerem je pridigova'o nad 1.500 misijonarjev. Pravijo pa, da najpotrebnejših spreobrnjenja domala ni pritegnil. Velika in bogata Argentina se mora zatajevati, pritrgovati, če hoče znova vstati. Klicati k zatajevanju, ni prijetno. Ker Frondizi kliče k zatajevanju, mu nekateri zamerijo. In vendar bo ravno zatajevanje tudi za Argentino “zveličavno”. Duhovno je Argentina nekoliko na boljšem kot pa Brazilija. Saj ima blizu 5.000 duhovnikov za 20 milijonov prebivalcev. Vendar pa samo višje število duhovnikov še ne pomeni, da je argentinski katolicizem na splošno zares živ. Koliko odstotkov prebivalcev Velikega Buenos Airesa res spolni velikonočno dolžnost? če so cerkve ob nedeljah polne, s tem še ni rečeno, da polovica prebivalcev, še tretjina ne, hodi k nedeljski službi božji. , 3. URUGUAY Med Argentino in Brazilijo živi narod, ki je res majhen, zlasti še, če ga primerjamo z velikanoma na severu in jugu. Tudi Uruguajci so vsi “beli”. Primerjajo to državo s Švico. Tam je mnogo shodov, mednarodnih zborovanj, trgovina se obnese in pa v miru hočejo živeti z vsem svetom. Morda bi res mogli reči nekaj podobnega o Uruguayu. Prebivalcev je 2.700.000 in velika večina je katoliška. Duhovno so pa bolj opredeljeni kot v Argentini in Braziliji. Tisti, ki so katoličani, so zares katoličani, tisti, ki niso, se pa tudi pokažejo sovražne veri. Duhovniških poklicev je malo, a kar jih je, so zelo dobri. Mlačne vode Uruguajcem niso všeč. Tudi v uruguajskem gospodarstvu je zadnja leta nekaj zaškripalo. Ker Uruguajci tega niso bili vajeni, so se pričeli vznemirjati. 4. ČILE Med Andi in Tihim oceanom je ozek, a tisoče kilometrov dolg pas zemlje: Čile. Ves Čile je ob morju, skora bi rekli: na morski obali. Podnebje je mrzlo na jugu in zelo vroče na severu, kjer le redko dežuje. Čile je z Ekvadorjem, Kolumbijo med tremi južnoameriškimi državami, ki imajo največ duhovniških poklicev. Samo za Čile je pa značilno, da precej poklicev prihaja iz vrst dijaške in visokošolske Katoliške akcije. So to poklici, ki so bolj dozoreli kot pa oni, ki prihajajo iz malih semenišč. Čilska duhovščina je precej dobro izobražena. Je pa včasih nekaj razlikovanja med “višjo in nižjo duhovščino”. Višja duhovščina prihaja iz bogatejših družin in skoraj izključno pripada redovnemu kleru, zlasti jezuitom. Izven svoje domovine sta znana dva Čilenca: jezuit Hurtado, ki je mnogo storil za trpeče, in pa pesnica Gabriela Mistral, ki je za svoje pesniško delo prejela Nobelovo nagrado. Krščanska vera je navdihnila mnogo njenih pesmi. 5. PARAGUAY Paraguajske redukcije, kjer so Indijanci srečno živeli pod vodstvom jezuitov, vojna z Bolivijo, v kateri je toliko Paragvajcev izgubilo življenje, in pa sedanji politični položaj, ki ga z močno roko obvlada general Stroes-sner, bo približno vse, kar večina bralcev ve o tej državi. Paraguay, čeprav meri 400.000 kvadratnih kilometrov, nima veliko več kot en milijon prebivalcev. V nekaterih provincah žive samo redko naseljeni Indijanci. Paraguajci so katoličani in sami pravijo, da dobri. Krščeni so res skoraj vsi. Ker ni dosti duhovnikov, je pa tudi tam versko življenje precej ^a tleh. Vroče podnebje in pogoste padavine, ki prikličejo iz zemlje, ki je dosti ne obdelujejo, vse potrebno, tudi vplivajo na versko življenje. Med Paraguajci je bela rasa pustila bolj malo krvi. In prav zaradi tega je njih značaj teže razumljiv za drugorodce. 6. BOLIVIJA Je to najbolj revna med južnoameriškimi državami Odstotek nepismenih je največji. Pod zemljo ima mnogo bogastva, a od tega imajo koristi *e nekateri. Peščica bogatih izžema na tisoče in tisoče Ind jancev, ki delajo v rudnikih. Plačajo jih malo. Tako malo. da ne morejo živeti človeka dostojno življenje. In še tisto malo. kar dobe v soboto, zapijejo ob nedeljah. V takih okolščinah komunisti nimajo težkega dela. Skoraj vsi Bolivijanci so krščeni v katoliški Cerkvi. Vendar pa je domače duhovščine zelo malo. Z dušnim pastirstvom in šolstvom se ukvarjajo tudi redovniki: redemptoristi, frančiškani, salezijanci, maryknolci. Tudi nekateri škofje so tujega izvora. Oblasti imajo radiooddajno postajo, s katero hočejo kulturno in versko dvigati Indijance. Sistem poučevanja je zanimiv in se je dobro obnesel v Kolumb:ji. Tudi Mehikanci poskušajo neksj podobnega. Pravijo, da se bolivijski Indijanec, ki dela v rudnikih, ne zna smejati. Ne vemo, če je to res. Gotovo je pa da njih življenje ni veselo. Ko potnik Pristane za nekaj minut na letališču v La Paz, ki je bolivijsko glavno mesto, 9puzi celo vrsto beračev, ki se zalete proti njemu. Uradniki letalske družbe Jih odganjajo na vse načine. Za Indijance še ni letal, in zdi se, da tudi miloščine ne. 7. PERU Peruancev je 10 milijonov in skoraj vsi so katoličani. Duhovnikov domačinov je malo in vsaj včasih se tisti med njimi, ki ž>e zelo osamljeno, vračajo v primitivno življenje svojih vernikov. Tuji duhovniki so pa šte-yiljii: misijonarji presv. Srca, jezuiti, lazaristi, salezijanci. In vendar jih Je še veliko premalo. Koliko jih je, ki bi zlasti n'< dežel; že'eli prejeti kruh h°žje besede in zakramente, a jim jih nihče ne da. Je res nerazumljivo, da ”) zapuščeni verniki, ki včasih po več let ne vidijo duhovnika, ohranijo vero. ^'mo od časa do časa gre v najbo'j oddaljene kraje kak misijonar, ki bo hfstil in poročal. Pripovedujejo, da ponekod verniki, vsi obupani, ker misijonarja toliko časa ni bilo na spregled, zsprejo prvega, ki se prikaže, in ^.a ne puste naprej, dokler vsaj za silo ne pouči otrok in spove odraslih. Y te dežele naj bi šli tisti duhovniki, ki res nimajo dela ali pa vsaj pravijo, "a ga nimajo. Peru ima lepo prestolnico Limo z več krasnimi cerkvami v kolonialnem sj°gu. Mesto ima nekaj nad milijon prebiva'cev, ki so skoraj vsi katoličani, ■duhovniških in redovniških poklicev je pa strašansko malo. Kakšen je Vzi-ok, da ti ljudje ne sprejmejo božjega klica? Kako je mogoče, da v deželi 8vete Roze limanske, ki je šla tako daleč v žrtvovanju, med mladino ni več smisla za žrtev? 8. EKVADOR Po ozemlju in prebivalstvu je to ena najmanjših južnoameriških držav, elika je razlika med goratimi predeli in obalo. Na gorah je boj za živ- 1 jen je trši in vera se je ohranila tudi tam, kjer ni bilo stalnih duhovnikov. Na obali je pa vroče, življenje je manj zahtevno in čeprav je tudi tam ljudstvo verno, bolj malo živi po veri. Dokaz: v nekaterih župnijah je večina otrok nezakonskih. Še civilno se ne poroče, kaj šele cerkveno! Duhovniških in redovnih poklicev skoraj ni. V nadškofiji Guayaquil so duhovniki po večini tujci. V velikem semenišču ima ta nadškofija le enega bogoslovca... Vendar pa je tudi tam ljudstvo verno, samo da jim je vera le bolj čustvo kot pa življenje. Na ulicah polmilijonskega mesta, ki je Guayaquil, bo duhovnika ali redovnico pozdravilo veliko ljudi: zlepa se ne bo kdo obregnil ob njiju. Ob petih zjutraj je v jezuitski cerkvi gv. Jožefa na stotine ljudi, povečini moških, ki gredo na delo. Česa bi bili zmožni ti ljudje, če bj bili versko zadostno oskrbovani! Ekvadorjanska “sierra" (gorski predeli) je pa drugačna. Duhovniških poklicev je toliko, da je Ekvador, čeprav tudi tukaj še vedno manjka duhovnikov, glede njih na-prvem mestu v Južni Ameriki. Za mala! semenišča fantov ni treba iskati, ker se jih vsako leto preveč prijavi. Kar zastruplja sožitje med Ekvadorjanci in škoduje njih verskemu življenju, je politika. Vsako leto imajo kake volitve in par mesecev pred njimi večina govori samo o njih. Če stopiš na katerokoli prevozno sredstvo, si lahko prepričan, da bodo govorili o kandidatih. In potniki ti bodo natančno pregledali obraz in če mogoče, še oči, da bi uganili, za koga si. Ti ljudje imajo politično strast v krvi. Tudi duhovniki in redovnice menda ne spijo dosti zadnje dni pred volitvami. Politični boji ovirajo razvoj dežele, ki izvaža toliko banan, kave in kakao, da bi bila lahko bogata. Vendar pa ni, ker tistim, ki so trenutno na vladi in bi radi dvignili blagostanje, nasprotujejo tisti, ki so v opoziciji, čeprav je očividno, da zaradi tega vsi trpe. 9. KOLUMBIJA Kolumbija jel večja, bogatejša in bolj napredna kot Ekvador. Tudi v Kolumbiji je treba razlikovati med goratimi in obalnimi provincami. Kar smo rekli o razlikah v verskem življenju med obalo in notranjostjo v Ekvadorju, moramo ponoviti glede Kolumbije. Kolumbijski katoličani so mnogo žrtvovali in še žrtvujejo, da kulturno in versko dvignejo kmečko prebivalstvo in zlasti Indijance. Preprost duhovnik Salcedo je imel s svojo radiooddajno postajo genialno zam sel. Začel je skromno in sam. Kar je imel, ni bil denar niti sodelavci, ampak velika ljubezen do bUžnjega in zlasti do svojih nevednih rojakov. Ko so cerkveni predstojniki videli, da bo radio v Sutatenza nekaj resnega, so mu pomagali. Ker se je na tisoče in tisoče Kolumbijcev s pomočjo radia naučilo brati in pisati, so na to delo postale pozorne tudi nekatere mednarodne kulturne organizacije in so podprle ustanovo. Salcedo, ki je svetni duhovnik, z delom nadaljuje. Je še mlad, morda štiridesetletnik. Njegova radiooddajna postaja je danes središče versko-kulturnih prizadevanj kolumbijske Cerkve. In mreža se vedno bo'j razteza. Vsako leto je več zanimanja za Sutatenzo in ne samo v Kolumbiji, ampak tudi v sosednjih državah kot so Venezuela in Ekvador. Programi so zelo skrbno pripravljeni, saj pri njih sodeluje cela vrsta strokovnjakov. Kolumbija, ki ima 28 škofij, je glede organizacije cerkvenega življenja na prvem mestu v Južni Ameriki. Ima precej svojih duhovnikov in je glede poklicev takoj za Ekvadorjem. Vendar pa prosi tudi drugod. Kolumbijski škofje z veseljem priznavajo, da imajo evropski duhovniki več skušenj, in jih prosijo, naj pridejo z njimi obogatit kolumbijske. Glede tega so veliko bolj “odprti” kot marsikje drugod. Švica je pred kratkim “posodila” Kolumbiji 20 duhovnikov, ki so strokovnjaki v različnih vprašanjih. In sence? Nikjer jih ne manjka. Omeniti moramo krvava obračunavanja med liberalci in konservativci. Uradna poročila pravijo, da je v njih izgubilo v desetih letih življenjel 300.000 ljudi. In vendar so pripadniki obeh strank katoličani, tudi liberalci. Sedanji liberalni predsednik Alberto Lle-ras pogosto prejema svete zakramente. Kolumbijska Cerkev, ki šteje 12 milijonov katoličanov med 13 milijoni Prebivalcev, stalno vzpodbuja k miru. 10. VENEZUELA Je to dežela petroleja, in kjer je petrolej, ne manjka dohodkov. Seveda to še ni pogoj, da so dohodki pravično razdeljeni in da je blagostanje splošno. Če je glavno mesto Caracas pred 15 leti imelo 150.000 prebivalcev in jih ima danes en milijon, je gotovo, da je na tolik porast v tako kratkem Času vplivalo “tekoče zlato”. Caracas je velemesto, morda še preveč moderno v nekaterih predelih, a je tudi kraj, kjer tisoči prebivalstva nimajo dostojnega stanovanja. V Caracasu živi skoraj 40.000 severnoameriških državljanov, ki so šli tja, ker so upali na dober zaslužek. Bogastvo nekaterih tudi v Venezueli pomeni revščino drugih. Naj omenimo tudi politični položaj, ker skoraj vedno vpliva na razvoj cerkvenega življenja. Venezuela je ena izmed “nemirnih” dežel. Revolucije so pogoste. Sedanji predsednik Romulo Betancourt hoče biti “predsednik Vseh Venezuelčanov”. Zdi se pa, da nekateri njegovi podaniki ne marajo zanj. Za nekaj mora Cerkev v Venezueli biti hvaležna Betancourtu: na njegov poseg se je država odrekla “patronatu”, kar je pomeniloi vmešavanje države pri imenovanju škofov. Venezuela ima zelo malo svojih duhovnikov. Tuji misijonarji vodijo kolegije, župnije in semenišča. Upajo, da bodo s katoliškim šolstvom dosegli kaj več duhovniških poklicev. 11. PANAMA - COSTARICA Za Panamo je kanal največji vir dohodkov, a tudi, naj hujša narodna bolečina. Amerikanci dobro plačujejo, a njih prisotnost na panamskem narodnem ozemlju ponižuje. Versko je Panama katoliška. Duhovnikov domačinov skoraj ni. Sam panamski nadškof je tuje narodnosti, holandski lazarist. Precej ameriških duhovnikov dela bodisi na župnijah, bodisi v učnih zavodih. Na versko življenje tudi v Panami vpliva podnebje. Vsaj tisoč ladij plove pod panamsko zastavo, kar je spet velik vir dohodkov za državo. Vendar se nikjer dosti ne pozna toliko stalnih dohodkov. Dežela je revna, v notranjosti ni cest. Kaj napravijo s tolikimi dolarji? Costarica je v mnogočem različna od Paname. Versko življenje je lepo organizirano in duhovščina je izobražena in goreča. Prebivalstvo je po večini “belo” in delavno. 12. NICARAGUA V Nicaragui že dolgo časa vlada družina Somoza. Eden od te “vladarske” družine je pred par leti umrl nasilne smrti, a ga je takoj nasledil sin. Prebivalci so vsi katoličani (1,250.000). Lansko leto so v Nicaragui odprli katoliško univerzo, ki bo služila vsej Srednji Ameriki. Je bila že res potrebna. Z njo se bo vsaj nekoliko zajezil vpliv ene najbolj protiversko usmerjenih univerz v latinski Ameriki, ki že poldrugo stoletje obstoja v mestu Leon (Nicaragua). Ker je dežela zelo zaostala (50% je nepismenih) in je malo duhovnikov, se tudi versko življenje ne more razviti. 13. SALVADOR - HONDURAS - GUATEMALA Kot nekaj drugih držav, dobivajo tudi te tri večino svojih “državnih” dohodkov od “United Fruit Company”. Ta vsemogočna gospodarska organizacija “vlada” v nekaterih manjših latinoameriških državah. Od časa do časa kdo protestira ali celo začne z revolucijo, potem pa gre življenje svojo pot naprej. Dvoje je treba vzeti v poštev: male srednjeameriške države nimajo dovolj sredstev, da bi same mogle organizirati izvoz naravnega bogastva kot je sadje, kava, kakao. Tuja gospodarska ustanova se jim ponudi, da jim bo napravila uslugo: izkoriščala bo nasade, a dala državni zakladnici vsako leto lepe milijone... Seveda bo tudi sama zaslužila; včasih toliko, da si ne bo upala povedati... Finance teh držav zavise od tega, kar jim plača United Fruit Company. Če ne plača, država ne more plačati ne uradništva ne vojske, kar pomeni revolucijo. Je torej v nekem pogledu res, da ameriški kapitalisti vladajo. Če so nezadovoljni z enim ali drugim državnim poglavarjem, ga gotovo vržejo s tem, da ne plačajo določene vsote... V duhovnem oziru so vse tri države, ki jih omenjamo, na slabem. Tudi tukaj skoro ni domače duhovščine. Če je v mestih versko življenje vsaj za silo organizirano, so pa na deže’i. župnije samo po imenu, brez duhovnikov. V Guatemali pride teoretično na vsakega duhovnika 10.000 vernikov. Če pa odštejemo duhovnike, ki zaradi starosti ali bolezni ne morejo vršiti službe, ali pa so profesorji, pridemo do neverjetne številke, da je en dušni pastir za vsakih 22.000 katoličanov. In vendar se je položaj zboljšal. Koncem 18. stol. je imela Guatemala isto število prebivalcev kot jih ima danes: 3.300.000. In takrat je bilo duhovnikov 650. Do leta 1930 je pa pad'o na 75; danes jih je 268. Od leta 1930 se je položaj precej zboljšal, glede na pretekla stoletja pa zelo poslabšal. Tako se ne bomo čudili, če na mnogih guatemalskih pokopališčih dobimo na istem grobu križ in malika. Saj ne razločujejo več med enim in drugim. 14. KUBA Bradači so postali slavni na tem lepem otoku, ki je prehodna točka za na sever. Koliko časa bo trajala njih slava, pa ne vemo. Kot ni bilo miru na Kubi pod Batistom, ga tudi sedaj ni, ko vlada Fidel Castro. Nemir pa nikjer ne pospešuje verskega življenja. Da je Fidel Castro v rdečih vodah, že lahko rečemo. Cerkvi vedno bolj nasprotuje. Vemo dobro/da so ga tudi nekateri cerkveni ljudje podpirali, ko je v gorah čakal, da bi mu ponudili oblast nad otokom. Ker so ga povabili, se je udeležil verskih svečanosti, kar pa ne pomeni mnogo. Vzgojili so ga jezuiti, kar bi lahko pomenilo nekaj več. Kubanci, ki jih je 6.400.000, so skoraj vsi katoličani. Na Kubi je mnogo španskega klera, ker je kubanskih duhovnikov malo. Še s pomočjo Špancev za versko življenje Kubancev ni preskrbljeno. Kakšna bi bila verska bodočnost Kube, če bi Castro zahteval, naj odidejo španski duhovniki? — 488 — 15. DOMINIKANSKA REPUBLIKA - HAITI - PORTORICO Otok Haiti je razdeljen na dve državi. Na eni strani je Dominikanska Republika z 2.700.000 prebivalci, ki so katoličani. Na vladi je že dolgo vrsto *et družina Trujillo. Trujillos so Cerkvi naklonjeni in ji pomagajo. Ker ni domače duhovščine, “uvažajo” tujo. Dominikanska republika, ki jo zaradi absolutistične vlade družine Tru-J'llo toliko napadajo, je ena izmed redkih latinoameriških držav, kjer je gospodarski položaj zelo dober. Trujillos delajo na to, da bi bilo prebivalstvo zadovoljno. Zato je pa tudi težko prepričati Dominikance, da bi z revolucijo napravili konec stanju, ki jim je na splošno všeč. “Podpihovalci”, ki prihajajo s Kube in Venezuele, ne dosežejo ničesar. Na drugem koncu otoka je pa “črna” haitska republika. Prebivalci so crnci in večinoma katoliške vere. govore francoski jezik in večina duhovnikov je Francozov. V zadnjih letih gredo tja tudi misijonarji iz Kanade ln Združenih držav. V haitski repub’iki so mirna leta nekaj izrednega. Politični prepiri med Različnimi strankami in spori z dominikanskimi sosedi so na dnevnem redu. Prav lansko leto je prišlo do težav med državo in Cerkvijo. Vlada je dala Ugnati dva francoska duhovnika. Ko je nadškof Poirier protestiral, je dala aretirati tudi njega, čeprav se nadškofov pripor dejansko ni izvršil. Med ljudstvom se je začelo gibanje, ki naj bi podpiralo nadškofa, in oblasti so ®e ustrašile. V tej katoliški deželi kjer je med 3.500.000 prebivalci samo kakih deset *i®oč belcev, je še precej poganskih vraž, ki so jih črnci prinesli iz Afrike. Verjetno bo preteklo še precej časa, preden j hi bo preprosto ljudstvo Pozabilo. Portorico je več ali manj vključen v USA. Katoliška Cerkev, ki je tudi tukaj v večini, ima tri velike probleme: pomanjkanje duhovnikov, verske ®°le, ki se komaj morejo vzdrževati, ker jih država prav nič ne podpira, in P-"1 množično izšel jevanie družin v Združene države, kjer se zlasti mlad'na Versko izgublja. Če bi šli duhovniki z izseljenci, bi verjetno večina ohranila vero. Duhovnikov pa še za “dom” ni zadosti. 16. MEHIKA v V Mehiki število prebivalstva hitro raste. Mehikancev je 32.500.000. X verskem pogledu seveda še nismo pozabili preganjanj med leti 1920-1930 ’n tudi pozneje. Počasi se je P a položaj boljšal in danes je v Mehiki možno Vsai sožitje med Cerkvijo in državo. Čeprav je duhovn;kom in redovnikom še Vedno prepovedano prikazati se na cesti v redovni obleki, ker tega ne do-^°t.iuie zakon iz tistih težkih dni. pa po drugi strani država Cerkvi ne Pugaja. Marksistična stranka, ki je bila precej let na vladi, se je počasi ®Premen:la v narodno. Volitev Mehikanci ne jemljejo resno, ker vedo, da 0 narodna stranka vedno zmagala, naj jo volijo ali ne. Med prebivalstvom je 75 % mešancev. Indijanci in Španci so se zlili novo raso. Ostalih 25% so pa čisti Indijanci in pa nekaj malega belih. Zakon prepoveduje verske šole. Vendar s e kljub temu odpirajo vsako leto nove. Spet dokaz, da vlada noče s silo aplicirati nekaterih marksističnih zakonov, čeprav na papirju Še obstojajo. Verska nevednost je velika. Škofje se trudijo, da bi se poučevanje katekizma čimbolj razširilo. Pa ni lahko, ker skoraj polovica Mehikancev ne zna brati. Zato so pa tudi v Mehiki začeli poučevanje preko radijskih postaj, ki pa še ni doseglo uspehov, kot smo jih mogli omeniti v Kolumbiji. Cerkve so vedno polne in božjepotnikov ne manjka. V zadnjih letih se je število duhovniških poklicev dvignilo. Če ne pride do novih neviht, si bo Mehika versko kmalu opomogla. 17. ZDRUŽENE DRŽAVE Ta država zavzema politično prvo mesto v svetu. Kako je do tega prišlo, verjetno še sami Amerikanci ne razumejo ali vsaj ne bi vedeli povedati. In kar je za nas katoličane še bolj važno: tudi Cerkev v Združenih državah raste in njen vpliv je vedno večji ne samo doma, ampak tudi v svetu. 40 milijonov katoličanov v Združenih državah pomenja pravo pomlajenje za Cerkev. V januarju 1961 bo predsedniško mesto v Beli hiši zasedel prvič v zgdoovini U.S.A. predsednik katoličan. Pred letom; 1914, ko je bila Evropa še pri polni moči, je gledala na Združene države tako kot starši gledajo na otroka, ki raste in je poln zdravja in moči. Amerikanci so se pa v tistih časih brigali samo zase. “Mir za vsako ceno"! to je bilo načelo, katerega so se hoteli držati, pa naj bi bil svetovni položaj takšen ali drugačen. Če so bili potegnjeni v vojno 1914-1918, je bilo to samo slučajno in hitro so se vrnili domov. Med obema vojnama pa je njihova gospodarska moč tako zrasla, da so lahko odločali o vojni ali miru vsega sveta. Z Rusi in zapadnimi zavezniki so premagali Nemčijo, nato pa sami še Japonsko. Zato so se pa leta 1945, ko je končala druga svetovna vojna, zavedali, da so rešili dediščino krščanskega zapada in da se morajo postaviti na čelo tistih, ki bodo branili svobodo v svetu. V začetku so bili še neizkušeni v svoji novi vlogi, a so ji bili kmalu kos. In danes se s strahom vprašujemo, kakšna bi bila usoda sveta in naša, če ne bi bilo Združenih držav. Kaj pa Cerkev? Še leta 1948 je črni ameriški izobraženec trdil: “V Ameriki za črnce ni pravice. Ravnajo z njimi kot s katoličani...” Četudi je še danes nekaj težav s protestanti, so vendar v nekaj več kot v 10 letih ameriški katoličani prehodili precejšnjo pot. Če jih je številčno manj kot Brazilcev in Italijanov, so pa glede izpolnjevanja verskih dolžnosti daleč pred njimi. Ameriška Cerkev je sijajno organizirana: med 31 nadškofi in 190 škofi je 6 kardinalov. Duhovnikov je 50.000 in je to za italijansko najštevilnejša duhovščina na svetu. Če bi hoteli poudariti še kaj, ne smemo pozabiti darežljivosti ameriških katoličanov. Res je med njimi nekaj bogatih, a tudi drugod se dobe bogati katoličani, ki pa Cerkvi ničesar ali skoraj ničesar ne odstopijo. Glede misijonskega dela Cerkve moramo reči, da ameriški katoličani žrtvujejo zelo veliko denarja, osebja pa so do sedaj le malo pošiljali v misijone. In to je ravno boleče mesto na ameriški katoliški Cerkvi: “Dajejo denar, ne da- Jejo pa samih sebe”. Za misijone so leta 1953 nabrali 3 milijone dolarjev, jeta 1955 že osem milijonov in 1. 1957 že 10 milijonov, kar pomeni dve tretjini vsega, kar je DŠV zbrala po svetu. Pa ne samo misijonarjem darujejo. Ameriška “Katoliška pomoč” (Charitas) je v zadnjih 15 letih razdelila ‘23 milijonov v denarju in 5 milijard dolarjev v živežu in obleki. Daje vsem orez razlike na vero in narodnost, tako za vietnamske begunce, ki so skoraj Vsi katoličani, kot za alžirske mohamedance. Ko so ameriški škofje leta 1958 objavili proglas o rasni enakosti, so jpaogi priznali, da je to dokument, o katerem bo zgodovina govorila z ve-pkim spoštovanjem. In znani ameriški črnec Hulan E. Jack je izjavil, da se Je odločil za katoliško Cerkev, ker je ta edina dosledna v rasnem vprašanju. Zaključimo z željo: ameriški katoličani, ki imajo danes samo 5.500 milijonarjev in misijonark, naj tudi v tem zavzamejo mesto, ki jim ga nakazuje Previdnost. 18. KANADA Glede misijonarjev Kanada pušča Združene države daleč za seboj. Sedem milijonov katoličanov daje mis.jonski Cerkvi 5.000 misijonarjev. Oočim se mnogo misijonarjev Združenih držav usmerja proti latinski Ameriki, gredo Kanadčani na sever, Alasko, in pa v Afriko. Najbolj številni so oblati in beli očetje; med redovnicami pa sive sestre. 34 Kanadčanov je v misijonih, ki nosijo škofovsko breme. Misijonarji so v Kanadi tako številni, ker je misijonsko zaledje dobro organizirano. Duhovniška misijonska zveza, študentovske misijonske organizacije zares živijo. Delo za misijone pa poživlja versko življenje doma. Kar se da za misijone, prinaša dobre obresti. FILIPINSKO OTOČJE Za nami je latinska in anglosaksonska Amerika. Nekak podaljšek teh n veh so Filipini na eni strani, na drugi pa Avstralija, Nova Zelandija in Gceanija. Španski misijonarji so pridobili za katoliško vero prebivalce filipinskega otočja. In Filipinci so ohranili vero do danes. 18 milijonov jih je ln Prestolnica Manila je bila že večkrat izbrana za mednarodne katoliške Prireditve. v V Aziji so Filipini svet zase. So katoličani in večina še vedno govori sPanščino, čeprav jo bo angleščina kmalu izpodrinila. Čedalje večji po-P^n pa dajejo tudi narodnemu jeziku, ki so ga govorili domačini pred aPansko zasedbo. Imenuje se tagal. . Med zadnjo vojno je dežela veliko trpela in rane so se komaj zacelile. Ka Filipinih je še preveč razlike med bogatimi in revnimi, kar seveda ne Pospešuje miru. Domačih duhovnikov je razmeroma malo, čeprav se število poklicev jpnoži. španski duhovniki, ki so se morali naučiti angleščine v deželi, ki je bl*a še pred dobrimi 60 leti njihova, pomagajo v vzgoji in na župnijah. AVSTRALIJA - NOVA ZELANDIJA - OCEANIJA Če Filipini žive od španske dediščine, so pa Avstralija, Nova Zeland:ja in Oceanija prejele angleško. Tvorijo kontinent zase in imajo cvetoče katoliške naselbine, ki bi se po rasti skoraj mogle primerjati s severnoameriško katoliško skupnostjo. V Avstraliji je med 9.500.000 prebivalci dva milijona katoličanov. Duhovniških poklicev ni ravno veliko, vendar jih bo vedno več, ker so prvi avstralski redovniki že odšli v misijone. Na Novi Zelandiji je med 2.200.000 prebivalci le 260.000 katoličanov. Seveda je pa to še misijonska dežela, v kateri tuji misijonarji zasajajo Cerkev. Isto moramo reči o Oceaniji. * * * Preostala bi nam še kontinenta Azija in Afrika, a ker so L’m predvsem misijonske dežele, o katerih pišejo “Katoliški misijoni” v vsaki številki, bi pregled ne bil tako na mestu. Zato ga opustimo. ZAKLJUČEK Če smo skušali prikazati obraz Cerkve v letu 1960, smo to storili z namenom, da bi slovenske katoličane prepričali, da so res povsod doma. Katoličan je povsod doma, njegova domovina je ves svet, je trdil že eden cerkvenih očetov. Obraz Cerkve je tudi naš obraz, ker smo Cerkev tudi mi. čutiti se eno z vsemi katoličani po vsem svetu, eno s tolikerimi brati, je ne samo vir veselja, ampak tudi vzpodbuda za gorečnejše krščansko življenje. Če skušamo boljše živeti, vplivamo s tem na vse, ki so z nami združeni v Skrivnostnem Kristusu, ki je Cerkev. Če trpim s tistimi, ki trpijo, jih tolažim in seveda lajšam njih trpljenje. Njihovi uspehi so tudi moji. Če se množi število duhovnikov na Japonskem ali v Indoneziji, bo milost njihovega duhovstva odjeknila tudi v meni, tudi v slovenskem narodu. Po Kristusu smo v Bogu ena sama stvar, ki nosi v sebi isto božjo podobo. Ko smo šli po katoliškem svetu, da bi razumeli, kaj smo mi sami, ker smo tudi mi katoliški svet, smo videli, da je mnogo krajev, kjer je Cerkev še v povojih. Komaj je zaživela, čeprav je že pred 2000 leti Kristus prinesel evangelij — veselo oznanilo, da je nebo odprto za vse, ki so blage vo'je. So bili tisti, ki so že pred davnimi časi spoznali Kristusa, hi "ge volie ? Gotovo! Vsaj kar se njih samih tiče, ker so sprejeli razodeto resnico. So bili pa blage volje tudi za druge? So posredovali svoio vero, ki je dar božji, tudi drugim? So bili misijonarji? Zdi se, da večji del ne. Smo misijonarji mi? Misijonarji, ki nam je hudo, da še toliko ljudi ne nožna poti k Bogu? Smo prepričani. da moramo biti tudi mi misijonarji ? Misijonsko mora biti ne samo naše čutenje, ampak zlast mišljenje. Ni dosti, da samo od časa do časa sočustvujemo s pogani, potem pa pozabimo nanje. Misijonska zavest je stvar prepričanja in ne kratkotrajno čustvo. In pa, k”r je najbolj važno: je misijonska naša volja ? Kaj mi pomaga prepričanje, če pa ne delam v skladu s prepričanjem, če volja ne sledi svčtom in ukazom pameti? Bi sprejeli božji poziv, če nas bi Bog poklical za svojp misijonarje? Smo pripravljeni sodelovati v zaledju, držeč se načela: Vsak katoličan mora biti misijonar vsaj toliko, da živi kot pravi katoličan. Tudi od nas za visi, da bo obraz Cerkve leta 1970 lepši. PIPQTHI HlSliysm UTBIHKI Nadaljevanje. L. L. C.M. MED ROJAKI V FRANCOSKIH RUDNIKIH Posebno lepa misijonska doživetja so me čakala naslednji teden mojega bivanja v Franciji, ki je bil posvečen spremljanju novomašnika na obisku med slovenskimi izseljenci na severu in vzhodu od Pariza. Porabil sem namreč priliko in sem skoraj povsod zbranim rojakom predaval o slovenskih misijonarjih in kazal slike 0 njih. če ne bi tako ravnal, bi takorekoč samega sebe zatajil. Gospodom izseljenskim dušnim pastirjem, ki so vsi polni razumevanja misijonskega problema Cerkve, sem že preje omenil to mojo željo, ki so jo z veseljem pozdravili in mi šli v vsem na roko, da bolj ne bi mogli. Vesel sem bil zlasti še, ker sem vedel, da bom mogel osebno pozdraviti nekaj zaslužnih misijonskih sodelavcev in sodelavk, ki med izseljenci že leta dolgo širijo “Katoliške misijone” in sploh vneto sodelujejo s slovensko zamejsko misijonsko centralo v Buenos Airesu, zdaj v Baragovem misijonišču. Prva novomašnikova pot je bila med rojake v Lievin, Billy-Montigny, Vendin-Le-Vieil in drugod okrog, med katerimi deluje že 33 let 76 letni mons. Zupančič, ki »nu je pred dobrimi dvcmi leti prihitel na pomoč iz Argentine č.g. Stanko Kavalar, s katerim imava že dolgoletne misijonske stike, saj je bil že kot bogoslovec vodja bogoslovskega misijonskega krožka in sicer zelo aktiven in uspešen. Gospoda sta organizirala lepo slovensnost, na katero so prišli rojaki od blizu in daleč v lepem številu, tako da je bila cerkev skoro polna. Bilo je to v nedeljo 10. VII. popoldne v yendin-Le-Vieilu, kamor smo se pripeljali v treh avtobusih, nekateri pa še druga-^e. Bilo je domala tako kot pri novih mašah doma: pozdrav narodnih noš pred cerkvijo, pesem Novi mašnik bod’ pozdravljen, Pridi Sveti Duh, pridiga, peta slovesna maša, zahvalna pesem in delitev podobic, poljubljanje novomašnikovega križa in darovanje za novomašnika. Sicer je bilo pa že v Parizu tako in še marsikje naprej podobno, žal, ni bilo prilike, da bi organizirali tudi misijonsko predavanje, vendar sem mogel v novomašnem govoru spregovoriti tudi o misijonstvu. Drugi dan, v ponedeljek smo se vsi trije, novomašnik, č.g. Kavalar in jaz odpeljali z vlakom v drugo slovensko rudarsko naselbino v Aumetz, blizu Metza in Luksemburške. V vlaku smo imeli misijonsko srečo, da se je vozil z nami v istem ° s katerimi bo začetek univerze oniogočen. BIRMANIJA Budizem državna vera? . yiada namer j a proglasiti budizem za ' ržavno vero. Zadevna izjava katoliških skofov: Katoliška Cerkev se ne upira progla-ltvi budistične vere za državno; pač pa se boji, da bo ta prednost budizma povzročila večjo napetost med posameznimi verstvi in močno škodila edinosti prebivalstva, ki si jo vsi birmanski rodovi tako žele. Tako je izjavil Mons. Jožef Win, nadškof v Mandalay, pred posebno komisijo, ki jo je sestavila vlada z namenom, da se glede omenjene zadeve razgovori in posvetuje z vsemi višjimi predstavniki verskih skupin v Birmaniji. Mon. Win je govoril v imenu vseh katoličanov. Na sestanku so bili prisotni tudi predstavniki številnih protestantskih sekt kakor tudi močne mohamedanske skupine. Tako mohamedanci kakor protestantje se odločno upirajo, da bi vlada proglasila budizem kot državno vero. Mons. Win je izjavil, da katoliška Cerkev ceni plemenito zadržanje birmanske vlade v preteklih letih; kar se pa budizma tiče je pa itak jasno, da je dejansko že - čeprav uradno še ne - uradna državna vera. Katoliška Cerkev ne bo zahtevala, da bi se dejansko stanje v verskem pogledu kaj spremenilo. Pač pa predlaga, naj se ne vpeljavajo stvari, ki bi povzročale razdor: naj se v šolskih prostorih ne postavljajo oltarji za budistični kult in naj bi se budistični verski nauk ne poučeval v obveznih šolskih urah. Kultna dejanja naj bi gojenci budistične vere izvrševali ali v bližnji pagodi ali v posebnem šolskem prostoru. Prav tako bi bilo krivično, če bi pri oddajanju državnih služb imeli prednost pristaši budistične vere, kakor tudi, če bi bile gotove službe pridržane izredno budistom. V takem primeru, pravi nadškof, bi marsikdo stal pred skušnjavo, da bi zaradi trenutne materialne koristi odpadel od svoje vere. Nikakor ne bi bilo pravično, če hi v podporo budizma nudili gmotne prednosti; verska pripadnost je zadeva osebnega prepričanja posameznika, ki ga moramo spoštovati”. Najbolj odločni v borbi proti vladnemu načrtu so mohamedanci. Njihova skupina je poleg budistične najmočnejša, saj šteje nad 2 milijona vernikov. Med njimi je precej zelo vplivnih mož v vrstah izobražencev, industrialcev in trgovec. Eden je celo minister v sedanji vladi in je osebno nasproten takemu vladnemu tpogledu. KAMERUN Ministerski predsednik se pohvalno izraža o misijonskem šolstvu V zadnjih letih prizadevanje katoliške Cerkve v misijonskem svetu zadeva na vedno številnejše zapreke. Ponekod izganjajo misijonarje-inozemce ali ne dovolijo, da bi novi stopili na zapuščena mesta. Drugje podržavljajo katoliške šole ali pa stavi ja jo pogoje, ki jih misijonarji skoro ne morejo izpolniti. Spet drugje začenjajo gonjo iproti katoliški veri... Hvala Bogu, da se tu in tam še najde kdo, ki javno priznava in hvali ogromno kulturno delo, ki ga katoliška Cerkev vrši v prid poganskih narodov. Novi kamerunski predsednik Charles Assele se je pred kratkimi postavil v vrsto takih poštenjakov. V mestu Yaundd je prisostoval razdelitvi nagrad v velikem zavodu “Bratov krščanskih šol” kanadske province. V svojem nagovoru je med drugim povdaril sledeče: “Današnja slovesnost mi nudi priliko, da javno izpovem, kako vlada ceni in občuduje izredna dela, ki so jih misijonarji že izvršili ali jih še danes vrše v Kamerunu. Ni treba, da bi spominjal na odpovedi iz žrtve, ki so jih misijonarji morali spe jeti, da so mogli prinesti našemu ljudstvu dobrodejne učinke izobrazbe in kulture. S kakšno vero so se vrgli na to težavno, včasih skoro brezupno nalogo, da oblikujejo to mladino, ki je danes u,p našega naroda in ki bi v nasprotnem primeru ostala daleč od virov resnične kulture. Tako pa bodo stopali na svoja mesta kot vzgojeni možje in opravljali svoje naloge v skladu z idejami krščanskega humanizma, ki daje svojo značilno oznako sedanjemu svetu. Brez haska bi bila vsa učenost in veda, če bi je ne spremljala moralna usposobljenost, s katero bo naša mladina lahko stopila v življenje. Misijonske ustanove so dale vzgojnemu delu vso polnost in upravičeno služijo nam vsem kot svetel zgled, kaj in kako moram® delati za blagor naše mladine in domovine. V svojem imenu kakor v imen11 celotne vlade izrekam naše izkreno pri' znanje vam vse, ki že desetletja z vso skrbjo oblikujete naše sinove. Iz srca želim, da bi vse kamerunske državne ustanove stalno nudile čim večjo oporo vašemu plemenitemu delu”. SUDAN Intrige proti katoliški cerkvi Kristus je napovedal, da bo njegova Cerkev vedno bolj ali manj preganjana in da bo borba za duše zmeraj trda-Zgodovina nam nazorno dokazuje, kako so se in se še danes izpolnjujejo Kristusove besede. Ponekod je Cerkev javno preganjanja, drugje se pa njeni nasprotniki “oblačijo v ovčja oblačila, čeprav so grabežljivi volkovi”. Neredko so tj zadnji preganjalci Cerkve bolj nevarni kakor prvi. Iz afriškega Sudana prihajajo letos vesti o čudnem postopanju tamošnjih oblasti proti katoliški Cerkvi, čeprav še ne moremo govoriti o odkritih sovražnostih, je vendar gotovo, da se snujejo načrti in morda že izvajajo v velik0 škodo tamošnjih katoličanov. V Egipt11 so prepričani, da je to začetek postopnega uničenja katoličanstva v deželi. Vse razsežno ozemlje Sudana glede na raso, jezik, vero in običaje prebivalstva lahko delimo v severni in južni det V severnem delu živi kakih 7 milijonov ljudi. Po krvi so arabci, po veri in šegah mohamedanci. V južnem delu žiyl okrog 4 milijone črncev, ki pripadaj0 najrazličnejšim plemenom in govore različne jezike, po veri so pa še v velik* meri pravi pogani. Med arabskim pr°' bivalstvom severnega Sudana ne m°re' mo govoriti o kristjanih; v južnem del0 pa je uspelo katoliškim in protestantskim misijonarjem spreobrniti okrof? 500.000 črncev. Arabci severnega Sudana so se pola8' tili vse oblasti. Vedno bolj pa opazujejo» a Se tudi jug iprebuja in da bodo prej v 1 slej nastale prave težave v politi-cnem in verskem pogledu. Zato hite že 'S0(l«j z načrtom, da ustvarijo močno er>oto, v katero hočejo povezati tudi ro-(°ve črncev iz južnega Sudana. Uvide-Vai°, da bo to zelo težko, če ti rodovi ^Prejmejo krščanstvo, zelo lahko pa, če Jl 1 Pridobe za islam. Zato v gotovem Pogledu kar razumemo, da napenjajo vse sile, da do tega čim preje pride. Za-nJe bo najbolje, če jim uspe, da z raz-Piini uradnimi ukrepi naravnost zatro katoliško Cerkev. Že v letu 1957 se je začela gonja pro-. * katoliškim šolam, ki se je v istem letu opčala s (podržavi jen jem vseh katoliški1 šol. Od tedaj ni bilo moči, da bi atera redovna družba izposlovala do-0*jenje za prihod novih misijonarjev ria tamkajšnje ozemlje. Pač pa je bilo fotl raznimi pretvezami izgnanih nič 'Panj kakor 40 misijonarjev. Za nekate-le. J® življenje prava muka. Prišli so v •Pisijonsko deželo polni moči in volje za pa morajo le gledati, kako obilna Je žetev, delavcev pa malo, oni sami pa ne smejo seči po delu. Nekateri morajo °stati v svojih hišah brez možnosti za Pouk. V primeru, da je misijonar klican k bolniku, ga spremlja policija, v neza-uPanju, da misijonar ne bi porabil svoje Prostosti še za kaj drugega poleg tega. uhovnikom domačinom se v tem pogle-a ne godi nič boljše. Tako mora n. ipr. sk°f Dud, ki je bil rojen v Sudanu, kadar ka službene dolžnosti kličejo v drugo Provinco, za vsak primer posebej pro-'s‘ti za posebno dovoljenje. V juniju le-_° s n j ega leta so vrgli v ječo dva duhov-'•ka-domačina, kar jasno dokazuje, da j a,sti ne nadzirajo samo tujih misijo-arjev, marveč v enaki meri tudi domače. Letos so v vsem južnem Sudanu odjavili nedeljo kot dan počitka in za ??< tudi za katoličane, uvedli kot prazni dan petek, mohamedanski dan °citka. V zadnjih mesecih je bilo iz-^Panih več misijonarjev, ker so vzpod-*11 J ali svoje vernike, naj ob nedeljah, 1 Piso več počitni dan, predno gredo na svoja službena mesta, pobite v cerkev k sveti maši. Za postopek proti misijonarju zadostuje pritožba enega ali dveh. Taki pritožbi hitro sledi policijski postopek: preiskava misijonarjevega stanovanja in neredko takojšnji izgon. Za priče, ki bi izpovedale v prid misijonarja, se niti ne menijo. Časopisje se lepo pridružuje vladnim ukrepom, jih odobrava ali celo pripravlja. Tako je n. pr. časopis “Rai el Amm” v Kartumu dne 8. aprila letošnjega leta med drugim natisnil: “številni prebivalci vedno bolj uvidevajo, kako mohamedanizem v južnem Sudanu danes še potrebuje za svojo utrditev državno podporo. Sever je že tako in tako ipo svoji tradiciji mohamedanski in ne potrebuje nobenih propagandistov. Vse te je treba poslati na jug, med pogane pragozdov. Prodiranje katoliške Cerkve iz juga je ustavljeno prav na podlagi odločnega in nepopustljivega zadržanja osrednje vlade, ki prepričuje razdiralno delo strupenih kač (katoliških misijonarjev) iz juga. Isti časopis je dne 17. maja objavil strupen članek pod velikim naslovom: “ENA VERA IN ENA DOMOVINA", s čimer je zadosti jasno nakazano, da merodajni krogi smatrajo mohamedansko vero kot nujno domovinsko vez. Nekaj dni pozneje je drug časopis pribil, “da bo prišlo do narodne enotnosti šele takrat, ko bosta arabski jezik in češčenje korana za vse obvezna”. Teden dni za tem je isti list objavil, da se hitro množe mohamedanske šole na jugu in da je prodiranje arabščine in korana v omenjene province vedno uspešnejše. Več provincialnih poglavarjev je izjavilo, da je prodiranje zapadne, imperialistične civilizacije na njihovem ozemlju končano. Neodvisni Sudan ipotrebuje in zahteva mohamedansko kulturo. Sam Bog ve, kakšen bo položaj katoliške Cerkve v prihodnjih letih po afriških državah. PROSIMO, PORAVNAJTE NAROČNINO! MISIJONSKA NEDELJA 1960 V BUENOS AIRESU Vsakoletna svetovna misijonska nedelja, predzadnja v oktobru, ima namen, poživiti med verniki misijonsko zavest in moliti ter darovati za misijone zlasti v okviru papeških misijonskih družb, med katerimi sta najbolj osnovni Družbe za širjenje vere in Družba Svetega Detinstva Jezusovega. Da se ta namen doseže, se pri sv. mašah pridiga o misijonih in v cerkveni nabirki se daruje za Družbo za širjenje vere. Navadno se organizirajo nabirke za misijone tudi pred cerkvami, kjer se poleg tega prodaja misijonski tisk. Kjer in kadar je le mogoče, se vrši tudi zunanja misijonska prireditev, bodisi akademija bodisi igra bodisi film, seveda vse z misijonsko vsebino. Slovenci v Buenos Airesu nikdar ne puste misijonske nedelje neizrabljene, čeprav je res, da veličina proslave tega misijonskega praznika in obseg nabiralne akcije zavisita nemalo od različnih zunanjih okoliščin življenja in razmer rojakov Velikega Buenos Airesa. Če je recimo predlanskim Slovenska misijonska zveza v Argentini priredila igro “Kdo bo plačal?” in lani veliko misijonsko prireditev s pestro vsebino, je za misijonsko nedeljo letos, 1960, želela presenetiti slovensko javnost s čim bolj odlično uprizoritvijo znamenite misijonske zgodovinske drame iz časov jezuitskih indijanskih redukcij v Para-guaju “Kakor v nebesih tako na zemlji”, ki je izhajala v letošnjih “Katoliških misijonih”. A nekatere ovire so preprečile izvedbo tega načrta, ki pa ni opuščen, ampak se namerava igra uprizoriti v Buenos Airesu v začetku nove sezone. Zato ipa je vodstvo slovenskega dušnega pastirstva potom slovenske misijonske zveze dalo več povdarka na misijonsko misel pri dopoldanskih službah božjih, kjer so slovenski dušni pastirji pridigali o misijonih, verniki pa so obilno prispevali za D. Š. V. Pred cerkvami so opozarjali na misijonski praznik izvirni plakati, ki so jih izdelali slovenski risarji in slikarji, in delili so se misijonski letaki vabeč k molitvi in žrtvi za misijone in k popoldanskim misijonskim prireditvam. V Ramos Mejia je bila ob nepričakovano veliki udeležbi molitvena ura za misijone z začetkom ob 16 v župnijski cerkvi, nato pa v župnijski dvorani predavanje Ladislava Lenčka C. M.: “Miši; jonska doživetja s potovanja po Evropi in Tunisu.” Po enournem predavanju j® še pol ure kazal skioptične slike k izvajanjem. Prireditev so počastili ij* povzdignili s svojo udeležbo čč. gg. direktor Anton Orehar, dr. Alojzij Starc in Stanislav škrbe. Druga misijonska prireditev je bil» isti dan v Slovenski vasi v Lanusu, kjer je bila tudi najprej molitvena ura za misijone z veliko udeležbo vernikov, ki so napolnili cerkev Marije Kraljice, nato pa so se zbrali v društveni dvoran)' kjer je predsednik krajevnega vikarij' skega misijonskega odseka g. Ludvik Štancer imel najprej globoko zasnovano misijonsko meditacijo, nekako misijonsko izpraševanje vesti, kateri so s sodelovanjem vsi navzoči aktivno sledili; nato pa sc je predvajal novi misijonski film o veličini in tragiki jezuitskih misijonov v Paraguaju pred stoletji. V dneh pred Misijonsko nedeljo se j® v Baragovem misijonišču med gojenci ustanovil dijaški misijonski krožek “Baraga”, ki naj pogloblja misijonsko znanje in vnemo med to nadebudno mladinOi ki predstavlja bodočnost slovenske misijonske akcije, če Bog da. Med 12 gojencev so sc razdelile naloge organizacije in akcije tega malega, pa velik0 obetajočega misijonskega krožka; poleg predsednika, podpredsednika, tajnika 1° blagajnika so še referenti za sledeč/ področja misijonskega življenja v krožku: Družba Svetega Detinstva in Dš» za že starejše, Misijonski tisk, Misijonske prireditve, Dopisna zveza z misijonarji, Dopisna zveza s študenti iz misijonskih dežel, Misijonsko znamkarstyo» Misijonske molitvene in žrtvene akcij® in Baragova zadeva. O tem, kako b° krožek deloval, bomo pa še poročali.-/ Načrte ima lepe, navdušenja in vesel]8 med fanti ne manjka, zdaj bo treba vztrajnosti pri zanimanju in delu, ka* vsem članom krožka “Baraga” v velik* mori želimo! —RIO — ZNAMKI ZA M IH JONt Vrsta navodil in pojasnil (Nadaljevanje) 4. NERABNE, POŠKODOVANE ZNAMKE SPROTI ODSTRANJEVATI! *sak pralec rabljenih znamk za misijone najbolje napravi, ako sproti zavrže vsako pokvarjeno in zato nerabno znamko. Čim naletiš na znamko, ki je strgana ali le Preveč zmečkana, ali zadaj odtrgana tako, da se skozi vidi, ali brez več zobčkov ha robu (če manjka samo eden ali drugi zobček tu in tam, jo še kaže hraniti za zbirko), ali zelo umazana od premastnega poštnega Žiga, in podobno—, kar v koš z njo! Tako pokvarjenih znamk ne pošiljati! Pogosto se zgodi, da je v kaki pošiljki rabljenih znamk za misijone med tisoč znamkami komaj kakih 100 iporabnih; v takem primeru bi požrtvovalni zbiralec znamk za misijone napravil misijonski znam-karski akciji veliko uslugo, ako bi že sam zavrgel onih 900 slabih, pokvarjenih znamk in poslal samo onih 100 drugih, filatelistično uporabnih; sebi bi prištcdil Poštnino, misijonskemu znamkarju pa veliko dela in dragocenega časa. 5. NEKAJ K VPRAŠANJU, KATERE ZNAMKE IMAJO VEČJO VREDNOST KOT DRUGE: Dasiravno so vse v gornjem smislu nepoškodovane rabljene znamke dobrodošle, pa je vendar res, da je med znamko in znamko velika razlika Kjede filatelistične vrednosti. Vsaka dežela ima poleg navadnih znamk nekaj takih, ki so še posebno izkane, vredne in dobrodošle. So pa dežele, katerih znamke so skoraj vse več vredne kot splošno, ker so bolj redke. Naj navedemo nekaj držav, ki Za njih znamke to velja: Vatikan, Zveza narodov oziroma nje sedeža v New Yorku ln Švici, spominske Združenih držav, tako stare kot nove v prometu, Anglija s svojimi kolonijami, vse nove afriške države, ki že imajo svoje znamke, Izrael, Zapadna Nemčija, Francija, Italija, Vietnam, Koreja, Japonska, Avstralija, Belgija, Švica, Kanada, vsa Južna Amerika, vse francoske kolonije, Formoza, Monako, vse’ dežele za železno zaveso, od teh Jugoslavija med nami še najmanj, ker jih je Veliko na razpolago. Za vse spominske znamke, ki izidejo za posebne prilike, velja, da so več vredne, katerekoli države so. Pravtako imajo večjo vrednost letalske j5°t pa navadne znamke, tudi so več vredne znamke z visokimi poštnimi tarifami, beveda, če smo zgoraj med deželami, ki smatramo njih znamke splošno več vredne, navedli tudi Italijo, ZaiP- Nemčijo, Francijo, Kanado, itd., moramo pripomniti, da so najbolj običajne znamke teh dežel, ki so že leta in leta iste in v vsakdajni rabi, vredne samo v veliki količini skupaj. 6. Včasih so imele rabljene znamke večjo filatelistično vrednost kot pa še ne uporabljene, nove; danes vsaj za filatelistične kroge v Združenih državah in Kanadi v®}ja, da so bolj iskane in več vredne NERABLJENE, se pravi, ki še niso bile nalezene in ne žigosane. Zdi se, da to stališče vedno bolj prodira tudi drugod po svetu, beveda morajo biti te še neuporabljene znamke povsem nedotaknjene, se pravi, da mora biti ohranjeno še vse lepilo zadaj; zato takih znamk nikdar in nikamor |epiti, niti ne samo z robčkom. Filatelisti take neuporabljene znamke navadno hranijo in pošiljajo v (posebnih vrečicah in imajo zanje posebne albume, v katere Sq znamke le vtikajo, ne pa lepijo. V Združenih državah so še posebno iskane heuporabljene znamke v bloku štirih istih znamk skupaj, takozvani “plate blocs of f°ur stamps”. Navadno imajo take skupine 4 znamk še številko serije, ne na znamkah, ampak na posebnem robu. (Sledi.) „ PONAVLJAMO VAŽNO NOVOST ZA VSE ZBIRALCE IN POŠILJALCE ZNAMK ZA MISIJONE, bodisi da so to posamezniki bodisi misijonski odseki "Marijinih družb in podobno: Svoje pošiljke znamk naslavljajte odslej izključno na našega glavnega znani-karja, č. g. Karla Wolbanka v USA. Nanj se tudi obračajte ipo vsa navodila in pojasnila! Njegov naslov: Rev. CHARLES A. WOLBANG C. M. St. Joseph’s College P. O. Box 351 PRINCETON, New Jersey, U.S.A. ZNAMKE ZA MISIJONE SO DAROVALI: Loretto Mici, Francija; Janko Zakrajšek, Baragovo misijonišče v Lanusu, Zavod “Inmaculada Concepcičn” v Buenos Airesu, č. g. Stanko Skvarča, Lujän, č. g. Janez Jeretina CM, Lujan, č.g-Albin Avguštin, San Isidro, neimenovana iz Floride; vsi ti v Argentini. Več neime novanih iz raznih dežel. Vsem prisrčna hvala! DAROVI ZA MISIJONE SKLAD ZA SLOVENSKE MISIJON ARI JE V dolarjih: Slovensko dramatsko društvo “Lilija” iz Clevelanda, USA., kot del čistega dobička ob “Slovenskem dnevu”, 7. avgusta 1960, ob sodelovanju “Korotana”, “Slavčka”, “Doma”, “Kresa” in obeh slovenskih šol v Clevelandu, po tajniku Mr. Franku Hrenu: 161.55. Neimenovana iz Californije, letni dar za slov. misijonarje, 100; Rev. Msgr. Matija škcrbec, 50; Mrs. Johana Logar, 10; Mrs. Frank Tushar, 6; Mr. Ludvik Kolman, Mrs. Mary Kerzick, po 4; Mrs. Mary Škul, M. in Mrs. Frank Kastelic, Mr. Tone Ivec, Miss Antonia Fortun, Mrs. Frances Majerle, Mrs. Jennie Škerjanc, Miss Amalija Spreitzer, vsi po 2 dol.; Mrs. Katherine Soreitzer, Mrs. Helena Maren, Mrs. Dorothy Zdešar, Miss Marica Goričan, Miss Josephine Bericic, vsi po 1 dolar. Neimenovana iz Timminsa, Ont. Kanada, 100 dolarjev. Še v dolarjih, za določene misijonarje: Mr. Frank Hummcrt (po Rev. Joseph Ferkulju) za o. J. Cukale S. J., 80 dol. Gilbertski misijonski krožek (po Mrs. A. Tushar) sestri Anici Miklavčič za 10 poslanih japonskih slik, 32 dol.; Mr. Matthew Tekavec, s. Anici Miklavčič, za eno sliko, 3 dol.; isti darovalec o. Vladimirju Kosu S. J., 3 dol. V dolarjih, za krste: Iz zaobljube, Mi>^**iLanus: druž. Stanovnik, 90; ga. N- in Mrs. Louis Oven, za 6 mesečnih /ftgik'*0; N.N. 1000; N.N. 500; ga. He-rokov, 30 dol. za krste poganskih otrok, lena”Jemec, 500; N.N. 1000; Franc Gr- V pesih: Za s. Anico Miklavčič, be&'-r$500; Franc piček od nje poslanih, prodanih japonskih slik: Frančiška Reja, Buenos Aires: 2.500.— pesov. ZA MISIJONE V dolarjih: Cveta Kukoviča, Montreal, 20; ga. Gruntar, Toronto, 2; Edi Lenarčič, 1; II. rzd. slovenske šole v Torontu, 1; IV. rzd. slovenske šole v Torontu, 2 dol.; vsi v Kanadi. V oesih: ga. Lenarčič, Buenos Aires, 50; Ob misijonski molitveni uri in prireditvi na Misij, nedeljo v Ramos Me-jia, 687; Ob Misijonski prireditvi na Misijonsko nedeljo v Slovenski vasi v Lanusu, 578. ZA D. š. V. V Argentini: Martinčič Francka, 24; Martinčič Mimi, 24; Snoj Stane, 100 pesov. TISKOVNI SKLAD “Kat. misijonov” Ivan Kukoviča, Guelph, Kanada, 2 dol.; Marjeta Šuštaršič, San Luis, Argentina, 20 pesov. ZA CERKEV MARIJE KRALJICE IN BARAGOVO MISIJONIŠČE V LANUSU ARGENTINA: in Jože Gerkman, **000; N.N. 1000; N.N. 500; druž. Rozman, 1000; ga. Ivana Zajc, 500; ga. Ivana Suhadolnik, 500; gdč. Anica Suhadolnik, 500; ga. N.N. 500; gdč. Milka Kurja, 500; druž. Lipovec, 500; Jože Matevžič, 260; druž. Barle, 1000; druž. Glinšek, 500; ga. N.N. 200; družina Urbanija, 5.000; ga. N.N. 100; gdč. N.N. 100; druž. Stanič, 500; gdč. N.N. 100; ga. N.N. 100; druž. N.N. 200; Koč. Nadi Sabotič, 100.— Č. s. Fabijan, usmiljenka, Bs. As., 1.400; N.N. Lujan, 3.000; N.N. Ramos Mejia, 200; druž. Blahuta, Mendoza, 500; druž. Rode, San Antonio de Padua, 400; ga. N.N. oOO; Andrej Marušič, Mendoza, 1.000; ga. N. N. Bs. As. 5.000; ga. N.N. Lujän, 100; Kukovič Lucija, Bs. As. 100; dr. Jože Dobovšek, Bs. As. 200; N.N. 5.000; ga. N.N. San Justo, 100; Tone Likozar, San Justo, 580. AVSTRALIJA: G. N.N. 50 funtov; g. N.N. 50 funtov; K- N.N. 79 funtov; AVSTRIJA: Dušnopastirski odbor za Koroško iz koledovanjske zbirke, za Baragovo mi-sijonišče, 10.000 šil. KANADA: Ga. Gruntar, Toronto, 2 krat po 2 dol.; g. Anton Okorn, Toronto. 10 dol.; N.N. 2 dol.; g. Štefan Štukelj, Westen, 2 dol.; Baragov misijonski krožek, Toronto, 48 in 65 dol. TUNIS: Č.g. Ocepek Martin, CM, 235 dolarjev. U. S. A. Č. g. Anton Merkun, Cleveland, 10 dol.; č. g. Karel Wolbang, Princeton, 100 dol.; Mrs. Frances Marolt, Cleveland, za vzdrževanje gojenca Baragovega semenišča, 180 dol. VENEZUELA: G. Lovro Ilija, Caracas, 15 dol.; ga, Marija Ilija, Caracas, 30 dol. VSEM TISOČKRAT BOG POVRNI! “Katoliški misijoni” voščijo vsem dragim slovenskim misijonarjem in misijonarkam, vsem sodelavcem in bralcem VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN BLAGOSLOVLJENO NOVO LETO, in se priporočajo za nadaljnje ljubeznivo sodelovanje v letu 1961. SSIS&Sä SLIKA na prvi strani ovitka kaže Karmelsko Mater božjo, kakor jo je naslikal kitajski umetnik. Slika levo pa kaže skupino kitajskih begunčkov. IZ VSEBINE: Velik misijonski problem - Žarišče - Bratu misijonarju za sveti večer - Na novi postojanki - Novo-mašnik Tomaž Pashayampallil - Cerkev v letu 1960 - Popotni misijonski utrinki: Med rojaki v francoskih rudnikih; V Berceauxu in Lurdu - Kitajski ptiček -Protestantski misijoni - f Kardinal Fu-masoni Biondi - Po misijonskem svetu -Misijonska nedelja 1960 v Buenos Airesu . Znamke za misijone - Darovi za misijone. H ” Og« u < M TARIFA REDUCIDA CONCESION 5612 Registro de la Prop. Int. No. 528.2G3 Director responsable: Lenček Ladislao CM. Domicilio legal: Cochabamba 1467, Buenos Aires. “KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze”. Izdaja ga “Baragovo misijoniščte”. Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C. M. — Naslov uredništva in uprave: Montes de Oca 320, Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Montes die Oca 320 (Lonček Ladislav C.M.). S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA: V Argentini 100 pesov; v USA in Kanadi 3 dolarje; v Italiji 1.400 lir; v Avstriji 40 šilingov; v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 1000 frankov. Letnik 1960 bo imel 10 zvezkov s skupno 512 stranmi, ne upoštevajoč ovitke. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH; Argentina: Lenček Ladislav CjM., Misijonska ipisarna, Montes de Oca 320, Bs. Aires-U.S.A.: Rev. Charles A. Wolbang C.M., St. Joseph’« College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey. — Rudi Knez, 679 E,, 157 St,, Cleveland 10, Ohio. — Anica Tuishar, Box 731, Gilbert, Minn. Kanada: Rev. Franc Sodja C.M., 594 Manning Ave. Toronto 4. Oni. za mesto Toronto; za ostalo Kanado: Rev. Andrej Prebil C.M., istotam. Italija: Dr. Kazimtir Humar, Corte San Ilario 7, Gorizia. Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Francija: Louis Klančar C.M., Rue de Sevres 95< Paris (VI). Avstrija: Rev. Alojzij .Luska r, Kamen 14, P. St. Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Miklavčič Aniton, Spittal a/Drau D, P. Camp, Kärnten, — B. Seelsorgeamt, Vik' tringer Ring 26, Klagenfurt. Avstralija: Franc Vrabec, Arohbishop’n House, West Tee. Adelaide, S. Australia-