Odlomki iz zemljeznanstva. (Dalje.) Naj pa že pridejo ledine, raztrošene po severnem Nemškem in Ruskem od koderkoli, tako nam vendar druge prikazni pričajo, daje res bila v Evropi ledena doba. Učenjaki so skerbno opazovali današnje ledenike posebno na Švicarskem, ter so najdli, da se ledeniki navzdol preuiikajo, kakor da bi bila ledena masa, iz katere obstoje", gosta tekočina. Sila, s katero se tak ledenik premika, je čudovita, in nobena stvar se ji ne ustavi. Skale, katere so mu na poti, pelje s sabo v dolino, drugo kamenje, katero pride pod led, pa s tako silovito močjo dergne ob kamnatno strugo, po kateri se ledenik premika, da se prikažejo dolge brazde, in je kamenje, kakor da bi bilo ustruženo, druge skale pa popolnoma pogladi. • V mokrih ,in merzlih letih se raztegajo ledeniki daleč v dolino, pomikujejo se naprej iu prevažvajo ua svojem berbtukamne in razvaline, 15* potiskajo pa pred sabo tudi cele sklade kamenja. Te kamnate razvaline in nasipe iz zdrobljenega kamenja imenujemo lednikove plazove ali s tujo francosko besedo morene (Morainen). Taki ledenikovi plazovi so še sedaj videti pri ledenikih n. p. pasterični ledeniki pod Velkim zvonikom. Imamo pa tudi razne slike od njili. Ledeniki napravljajo take plazove in jih tirajo s sabo navzdol. Ako pa se raztopi spodnji konec ledenika, kar se zgodi v toplih in vročih letib, uraakne se ledenik nazaj, a katnenja ne more s sabo vzeti, in to čez več sto let priča, kako daleč je ledenik segel. No, tacih plazov bi tudi na Kranjskem več laliko našteli; naj omenjam le moren pri Fužinskib jezerih na Gorenskem (VVeissenfelser Seen). Ko bi tudi tak ledenik do čistega se raztopil in minul, bi vendar popuščeno kamenje, oglajene skale pričale, da tako daleč je segal ledenik. Tako se jje pokazalo, da so se v neki dobi diluvialnega časa ledeniki Alp razprostirali veliko dalje kakor sedaj, tako da je bila vsa Švica velikanski ledenik. Taki ledeniki ko pokrivali tudi druge evropejske gore, tedaj tudi uaše kranjske. Tudi v severni Ameriki so najdi sledi ledenikov tam, kjer sploh sedaj ni ledenikov. Takrat je bila splošna ledena doba po večini naše polute. — To je enkrat gotovo, to tudi spričuje razdelitev žival in rastlin. Ko je nastopal čedalje veči oiraz po popiej zmerno-toplem obnebju, zginila so organična bitja, katera se niso preselila, in mesto jim so prevzele živali in rastline. katere najdemo sedaj le v raerzlejih severnih krajih. Ko pa ponehuje ledena doba, preselila so se organična bitja po ravninah čedalje bolj na sever; kar jih je bilo v podnožju gora, so zginila, in ostala le višje gori, kjer je bilo še dovolj raerzlo. In tako najdemo po visokih gorah posamesne raznesene rastline, kateie sicer rasejo po Skandinaviji. Dokler tega niso ljudje spoznali, so si veliko glavo ubijali s tem, kako da se ponašajo te rastline tako raztrošene po naših gorah. Kedaj pa je bila ta ledena doba? Kakor rečeno, v diluvialni dobi (dobi starejšega naplava), katero je ena naj uilajših zemljinega razvoja, ako se pa praša za število let, kdo more to povedati? učeni sploh so pa sedaj te misli, da poslednja leta ledene dobe že spadajo v zgodovinsko dobo. — Ljudje, kateri so v starodavnih časih po srednjeevropejskih gozdih prežili na sobe (severne jelene) silovite nosorožce in velikanske mamute, so živcli ob času, ko je v Babilonu in Egiptu že omika cvetela. Od teh lovskih kočovnikov dolgo časa niso nič vedeli. Sicer so sploh terdili, da so že pred štiri tisoč leti ljudje živeli po Evropi, pa dokazov za to ni bilo. — V poslednjih časih pa so najdli človeške kosti na več krajih, in zraven njih pa sobove kosti, katera* žival sedaj živi le visoko na severju. Gotovo je, da so medvedje in levi berlogarji in mamut še živeli v zgodovinski dobi, tako da se je spomin na nje ohranil v ljudskih pravljicah. Iz zgodovine vemo, da so se po balkanskcm polutoku dolgo časa levi klatili, in vitezi tistih časov so bili serčni lovci, kateri so svoje sovremenike oprostili divjih zveri; od Herakleja vemo, da je v Pelpponeju pobijal leve. V nNibelungih" se bere od Siegfdda, da je v Vogesih najdel neukretnega leva nungefiigigen Leuvven" in ga usmertil. Videti je, kakor da bi se bil lev berlogar (H6hlenlowe) iz srednje Evrope bežal pred omiko in da so njegovi potomci sedanji levi, kateri pa niso niti tako veliki niti tako stari kakor nekdanji. Ni dvoiniti, da bodo po časih levi čisto odmerli, pravijo, da jih je v Algeriji po Atlantovi gori komaj kaka dva tucata. Med donavskini in reuskim porečjem na Švabskem izvira reka Šusna (Schussen). Po naključji so tam pod glinom 4 do 5' debelem najdli mnogo kosti in rogov. Tam je bil poprej raali ribnik, sedaj pa je že dolgo časa popolnoma suh in obraščen z ločjem. V predzgodovinskem času so bili tam lnogočni ledeniki, ker popustili so velikanske plazove, ki se vzdigujejo iz šotišč, katera so se naredila še le od tistega časa. Ko so odpravili šoto od kraja, kjer so hoteli kopati, naleteli so na apneni tuf 4-5' debel. Kakor je rekel gosp. prof. Fraas, ki je z gosp. Glaserjem vodil to kopanje, pride to kamenje od Šusne, katera tam izvira na Kiesriicken-u, ki je tudi ledenikov plaz; ta tuf se prav nič ne razloči od tufovih utvarov, kateri se narejajo na znožju gora, kje izvirajo apnene vode. — Kopali so dalje in so prišli do mahu; bil je to tak mah, kakor je sedaj le na severju ali na verhu Alp, — to vse spričuje, da je bil tam merzli čas. tedaj ledena doba. Še le to, kar so najdli med mahom in drobnim peskom je bilo taisto, kar so iskali, vse je bilo tako čversto in terdo, kakor da bi bilo še le včeraj na kup spravljeno. In vendar, koliko stoletij je minulo od tistega časa, ko so se pokrili ti ostanki s perstjo noter dosihmal, ko so jih izkopali. Deržave in Ijudstva: Perzija, Grecija, Macedonija, Rim in nemška deržava, vse je nastalo in prešlo od tega časa, ko so bili hranjeni ti ostanki pri izvirih Šusne. — Pač res, na svetu vse mine! Poglejmo pa bolj na tanko te ostanke. Veliko kosti je bilo od nekega malega vola in glavatega konja, naj več pa od sobov, ki živč sedaj le na visokem severju. Tudi je bilo nekaj kosti velikega medveda, nosomaba in severnega psa (Eisfuchs). Ni pa bilo n;ij manjše sledi domačih žival; človek, ki je prebival ob Šusni, še ni ukrotil sedanjih živali, ali pa je bilo preveč merzlo obnebje za naše domače živali. Da je človek živel pri Šusni, pričajo stvari, katere si je narejal prav okorno iz živalskih kosti, takih reči je veliko videti. Kosti so bile večjidel preklane, da so mozeg iz njih jemali, posamesni osmojeni kamni kažejo, da so bili pri ognju, od lončene posode ni sledu, dasiravno je blizo tamkaj ilovica, katero sedaj rabijo. Sobovo rogovje so izrezovali z ostrimi kaniui, katere so rabili namest nožev, in delali iz njih ostrine za ternike, pušice ali šulice. Tudi nekaj bodalov in ostrin iz sobovega rogovja so najdli. Eden njih je bil na zobčke (romboide) zbrušen, kakor železni bodali v srednjem veku. Kakor pri virih reke Šusne, tako so tudi na različnih krajih Francije najdli človeške ostanke, iz nekaterih se sluti, da so bili tamošnji Ijudje človekožerci. — Zanimivo je pa to, da so včasih na sobovih kosteh v francoskih jamah najdli vrezane slike. Naravoslovci niso vedeli, kaj bi to bilo, ali kdo norce iz njih brije, ko so na kosteh najdli izrezljan Mamut, ravno taki, kakor so si ga predstavljali od te zdavno odmerle živali. — Ali je to vše tudi že sto tisoč let staro ? Naj bolj verjetno je, da je gerška omika na ta ljudstva vplivala. Ob času gerške slave so berž ko ne živeli ti stari lovci in se naučili izrezovati podobe od tujcev, kateri so imeli naselbine po teh krajih. — Vse nam dokazuje, pravi profesor Fraas, da je po sredozemskih pokrajinah in po večjein delu Evrope bilo v geologičnem in v zgodovinskem času enakoraerno podnebje, ker je bilo bolj vlažno. 0 tistem času, ko je v srednji Evropi bilo kakor visoko na severju, ko so alpinski ledeniki segali notri do Donave in Rene, o tistem času so bili še gozdi na Parnasu in Helikonu in na bregovih Evfrata mastni pašniki. Iz enega in istega vzroka se je vse to spremenilo, ali naj bo že ta ali uni; ledeniki v Franciji in na Švabskem so se stopili na Greškem se je pinija umaknila hrastu in čez babilonske razvaline vleče sedaj žgeč veter iz puščave. Švabski led in ljudje ob Sušni so bili ob času babilonske deržave in piramid v Memfis-u, vzroka dvomiti nad tem nimamo veljavnega. Ni dolgo tega, kar so tudi v ^Hohlefels-u" pri BBlaubeuren" najdli eledi, da so tamkej Ijudje prebivali. V tej jami so najdli posebno veliko dobro ohranjenih ostankov medveda berlogarj;i. Profesor Fraas je vse na tanko preiskal, ter pravi, da je človek vlačil ne le kosti, ampak celega medveda v jamo, ko ga je na lovu ubil. Tam so pojedli medveda in posamesne kosti posebno pa čeljusti s prednjirai zobi rabili za mnogover6tno orodje. Najdli so pa tudi veliko prevertanih konjskih zob, ali so bili za kinč ali za vražo, se ne ve\ Konj je pri starih Germanih bil posebno čislana žival. V tistem času so po germanskih gozdih živeli tudi nosorožci in mamutovi. Tudi te je človek pobijal, pa jih cele ni mogel spraviti v jame, tedaj jih je zvunaj raztelesoval in posamesne kosove znašal v jame. Tudi drugej so najdli enake sledi. Te in druge najdbe nam kažejo pervotne prebivalce v Europi njih šege in navade vsaj po večjem. Strašna preteklost neomikanega človeštva se nam tukaj odkriva. Grozovito je bilo življenje teh divjakov, boj in morija, kamor se ozremo. Skoraj moramo obžalovati, da je učenost nara odkrila strašne zgodbc v preteklosti, od katerih nam nič ne pripoveduje pisano sporočilo. Pa kaj se bomo čudili, tudi omikani Greki so Ijudi bogovom žertovali, in v Rimu so še v četertem stoletji po Kristusu včasih skrivaj Jupitru Ijudi žertovali.