Mirko Rupel
NOVEJŠE RAZISKAVE
STAREJŠEGA SLOVENSKEGA SLOVSTVA
Na kratko bi rad informiral o raziskovanjih po osvoboditvi, ki si tičejo dobe zapiskov, reformacije in protdreformacdje, in hkrati pokazal na naloge, ki čakajo slaviste za osvetlitev teh dob.
67
Pregledna in pomožna dela
1. Med dela, ki zaobjemajo vsa tri našteta razdobja, gredo najprej slovstvene zgodovine. Ker so splošno znane, naj jih samo naštejem: M. Bforšnikj, Pregled slovenskega slovstva 1948; St. Janež, Slovenska književno,st, Maribor 1953' in 1957^; Zgodovina slovenskega slovstva, 1956; A. Slodnjak, Geschichte der slowenischen Literatur, Berlin 1958.
2. S pridom bo segel slavist po zgodovinskih delih, kakor so: B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda I—III, 1954—56; M. Kos, Zgodovina Slovencev 1955, Zgodovina narodov Jugoslavije 1—II, 1953—1959; E. Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega \'prašanja 1957'.
3. Med hihliografskimi pomočki vzbuja Boršnikove bibliografski pregled slovenskega slovstva 1955 skomine po popolni biblografiji. Imamo jo sicer v Slovenski bibliografiji, ki jo izdaja Narodna in univerzitetna knjižnica, vendar samo za vsako leto posebej in šele od 1951 dalje. Slovenska književnost in njena zgodovina od konca 18. stoletja do 1945 je upošteta v velikem delu Leksikogi-afskega zavoda Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova.
Prepočasi izhaja Slovenski biografski leksikon (7. zv. 1949, 8. zv. 1952, 9. zv. 1960 z zadnjim geslom »Schmid«). Matica Srpska pripravlja Biografski i bibliografski leksikon književnosti naroda Jugoslavije.
Med najnujnejše naloge štejem retrospektivno bibliografijo slovenskih tiskov in rokopisov.
Doba zapiskov
Izmed starocerkvenoslovanskih študij kaže tu navesti tiste, ki imajo kakšno zvezo z začetki našega slovstva. Tako je F. Grivec 1951 drugič izdal Žitja Konstantina in Metodija in tu spregovoril tudi o brižinskih spomenikih; drugi spomenik veže s starocerkvenoslovanskim pismenstvom in Ramovševih razlag sploh ne omenja. V svojem zadnjem delu Konstantin und Method, Lehrer der Slaven, Wiesbaden 1960, sicer ni šel mimo njih, vendar jih odklanja, in tokrat še dokaj vljudno. Grivec je napisal še več razprav, povečini v tujih, glasilih, v naš pregled pa sodijo le Freisingensia (SR 1950, 1951, 1955). O našui prvih spomenikih je spregovoril še A. Bajec, ocenjujoč v SR 1949 Isačenkovo razpravo Jazyk a povod frizinskych pamiatok, ter branil njih slovenstvo. Pomembna novost so raziskovanja I. Grafenauerja o rateškem (celovškem) rokopisu v Jeziku in slovstvu 1955-56 in v Razipravah 2. razr. SAZU III, 1958. Pokazal je, da je rokopis nastal že ok. 1370 in ne šele v začetku 15. stoletja; teksti sami so po nastanku seveda starejši. Za presojo kulturne ravni na Slovenskem v 15. stoletju je važno veliko delo: A. Gspan — J. Badalič, Inkunabule v Sloveniji 1957. Sem gre tudi Petretova razprava Srednjovjekovna pismenost u Sloveniji v Zborniku radova Filozofskog fakulteta sveučuišta u Zagrebu III 1955. Zgodovinar M. Miklavčič se je spet lotil vprašanja o avtohtonosti glago-lice na Slovenskem (Glagolica med Slovenci, Nova pota 1959); kljub omembi številnega gradiva ni prepričljiv in zadnjo besedo bodo imeli slavisti.
Za to dobo potrebujemo čimprej kritično izdajo vseh ohranjenih starih, tekstov.
Reformacja
1. Raziskovanje naše reformacijske književnosti do naših dni ni bilo lahko,, ker so tiski slovenskih reformatorjev raztreseni po vsej Evropi. Danes pa so vsi na voljo v Narodni in univerzitetni knjižnici, bodisi v izvirnikih, bodisi.
68
v fotografskih posnetkih. Koristne so faksimilne izdaje, ki jih je izdala Can- ; karjeva založba; vendar so, kakor kaže izbor, namenjene bolj knjigoljubcem ¦ kakor literarnim zgodovinarjem. To so Trubarjev Abecedarium 1555, Ta slo- i venski kolendar 1557 in Ta prvi psahn ž nega trijemi izlagami 1579 — vse i izšlo 1957 in 1959. M. Mirkovič je v monografiji Matija Vlačić Ilirik (Zagreb i 1960) objavil fotografije Razgovaranja 1555 in Ene molitve 1555. To so sami j krajši teksti, zato bodi še zmeraj naša naloga, da poskrbimo za kritične izdaje večjih in pomembnejših del.
2. Na dan je prišlo tudi več rokopisnega gradiva, zlasti pisem. Na-rodna in univerzitetna knjižnica si je omislila fotografije štirih obsežnih fas- • ciklov znamenitih aktov, spravljenih v Tübingenu in znanih pod imenom »Sla- I Wischer Bücherdruck«. Podpisani sem objavil v raznih člankih več novih ro- j kopisov, med njimi 14 novih Trubarjevih pisem. Ti članki so: H korespondenci | Trubar-BuUinger (SR 1950), Novo Trubarjevo pismo (SR 1951), Primož Trubar : in Formula concordiae (Drugi Trubarjev zbornik 1552), Namestitev Felicijana i Trubarja v Ljubljani (ZC 1952-3), Tisk slovenskih knjig v Vergerijevih pismih ! Bullingerju (SR 1954), Dva Trubarjeva računa (SR 1955), Povabilo in odpoved.^ Gašperju Melissandru (prav tam), Trubariana (Razprave 2. razr. SAZU III), < P. Trubar v Kemptenu (SR 1958) in Dva nova rokopisna odlomka P. Trubarja ; (SR 1959). P. Blaznih je našel važen akt, iz katerega smo lahko ugotovili prvo ; ženo našega reformatorja (Prispevek k življenjepisu P. Trubarja, SR 1955), a i VI. Schmidt je v svoji razpravi Pedagoško delo protestantov na Slovenskem j v XVI. stol. (Lj. 1952) objavil Bohoričev drugi šolski red iz 1575 in tretji ] (Frischlinov) šolski red iz 1584. i
Veliko tega gradiva smo našli ne le v tujih arhivih, temveč tudi v do- s mačih. Iz tega izhaja, da je treba še iskati in poskrbeti za novo izdajo Tru- \ barjeve korespondence, saj manjka v Elzejevi knjigi Primus Trubers Brief e i vsaj 16 Trubarjevih pisem. ]
3. Pri bibliografiji protestantskih tiskov lahko z veseljem povem, ; da smo našli več tiskov, o katerih doslej niti vedeli nismo, da so se natisnili, j Svoje srečne najdbe je podpisani obdelal v knjigi Nove najdbe naših prote- ' stantik XVI. stoletja, 1954, a te so: Trubar, Abecedarium oli tablica 1566; Tru-bar, Ena duhovska pejsen super Turke 1567; Trubar, Eni psalmi, ta celi kate- i hismus inu ... pejsni 1567; Dalmatin, De catholica et catholicis disputatio 1572; 1 Heerbrand — P. Trubar mL, Disputatio 1575; Trost, Ena lepa inu pridna pre- i diga per pogrebi... Primoža Truberja 1588; veliki in mali ćirilski poskusni list I 1561. Poleg tega je v Novih najdbah zabeleženih še 60 izvodov že znanih slo-| venskih in hrvatskih tiskov, ki so kakor koli prišli na dan po letu 1945. Pod- i pisani sem našel tudi veliki in mali glagolski poskttsni list iz 1560 (Der grosse ' und der kleine glagolitische Probezettel von 1560, Die Welt der Slaven 1957)." Pred kratkim je evangeljski župnik na Koroškem Sakraitsky našel nov kate- ; kizem iz leta 1580, ki bo brez dvoma Dalmatinov (O. Salkrausky, Ein bisher ' unbekannter slowenischer protestantischer Katechismus aus dem Jahre 1580, ; 900 Jahre Villach, Villach 1960). ]
Zaradi toliko na novo odkritih tekstov in novih izvodov, tudi zato, ker je \ Kidričev Bibliografski uvod iz 1927 izšel samo litografiran v malo izvodih, je : potrebno, da dobimo bibliografijo naših protestantik z dobrim opisom knjig ¦ in navedbo njih hranilišč. Kar je pred nedavnim izdal J. Badalić (Jugoßlavica i usque ad annum MDC, Aureliae aquensis 1959), nikakor ne ustreza, ker gei
69
površno, pomanjkljivo, neurejeno in se ne ozira na novejše raziskave (gl. oceno podpisanega v SR 1959).
Tu moram spregovoriti še o letnici prve slovenske knjige: 1550 ali 1551. Ob njeni 400-letnici jelv. Grafenauer objavU v SR 1951 članek Kdaj je bila natisnjena prva slovenska knjiga? V njem je trdil, da je Catechismus bil sicer prva slovenska knjiga, a prva tiskana slovenska knjiga da je bil Abecedarium; le-ta se je lahko natisnil že 1550. Proti tej precej izumetničeni razlagi je nastopil J. Žigon (Kdaj je izšla prva slovenska knjiga, SR 1954) in pokazal, da je Trubar v prvem aibecedniku spretno skril letnico 1550 in da sta potemtakem tako katekizem kakor abecednik izšla 1550 in ne 1551, kakor smo sprejeli po Kidriču. Proti Žigonu se je precej ostro oglasil G. Stoki (Südostforschungen 1956), ker je sam že poprej, 1940. leta, v knjigi Die deutsch-slawische Südost-erenze des Reiches im 16. Jahrhundert odkril tisto skrito letnico 1550. Njegovo . dokazovanje je prepričljivo, tako da se lahko odločimo za letnico 1550.
4. Razprave in članki. Najprej bodita omenjena dva zbornika, oba izšla za proslavo 400-letnice slovenske knjige: Cvetnik naše reformacijske misli (Lj. 1951) in Drugi Trubarjev zbornik (Lj. 1952). Prvi je poljuden in ne prinaša novih raziskav, razprave drugega bomo omenili tu niže.
O družbenih in političnih razmerah 16. stoletja so razpravljali E. Kardelj (Reformacijsko gibanje v luči slovenskega narodnega vprašanja, NS VI, 1951), B. Ziherl (Družbenopolitični temelji reformacijskega gibanja na Slovenskem, Drugi Trubarjev zbornik) in F. Gestrin (Družbeni razredi na Slovenskem in reformacija, prav tam). Gestrin je kot zgodovinar pritegnil tudi arhivske vire; nekaterih vprašanj, n. pr. o ljudskem reformacijskem gibanju, o prekrščevaldh in štiftarjih, pa ni rešil. Dotaknil se jih je v oceni Gestrinovega dela B. Grafenauer (ZC 1954). Pomembna je Kosova disertacija (A. Kos, Družbeni nazor slovenskih protestantov, Lj. 1946, tudi v SR 1948), vendar je treba upoštevati tudi Gestrinove pripombe k njej (ZC 1954). O šolstvu smo dobili izčrpno razpravo Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v 16. stoletju, ki jo je napisal VI. Schmidt (1952). Poročevalčeva razprava Povabilo in odpoved Gašperja Melissandra (SR. 1955) prikazuje, kako so v Ljubljani odklonili fla-ciansko smer reformacije. Slodnjakov članek Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske književnosti 16. stoletja (SR 1954) v naslovu preveč obeta. Pravkar je izdal O. Sakrausky knjižico: Agoritschach (Gorice), Geschichte einer protestantischen Gemeinde im gemischtsprachigen Südkämten (Celovec 1960).
Za Trubarjevo biografijo so prispevali A. Melik s člankom Prometni položaj Raščice v Trubarjevi dobi (Drugi Trubarjev zbornik 1952), P. Blaznik z že omenjeno objavo pisma, ki se tiče Trubarjeve žene Barbare in njenega sorodstva (SR 1955), VI. Fabijančič s člankom Domovanja slovenskih protestantskih pisateljev v Ljubljani (Tovariš 1950) in B. Kreft z esejem Osebnost Primoža Trubarja (Portreti 1956). Podpisani sem poskrbel za izdajo Kidričevih podlistkov, ki SÓ izhajali 1908 v celjski Domovini (Primož Trubar, 1951) in v več' člankih ra23pravljal o našem prvem reformatorju: Primož Trubar v Trstu (Razgledi 1915); Primož Trubar in Formula concordiae (Drugi Trubarjev zbornik 1552), kjer je prikazana pomembna vloga našega reformatorja in njegovo prizadevanje, da bi kranjski, koroški in štajerski pridigarji in šolniki to formulo podpisali; Kdaj je bil Trubar v Lauffenu (SR 1954); Trubar in škof Kacijanar (SR 1955); Trubariana (Razprave 2. razr. SAZU III), kjer je govor o tako imenovanem dresdenskem gradivu, o pogodbi s Kemptenčani 1. 1560, o priporo-
70
čilu Stefana Konzula, o nameravani namestitvi v Schweinfurtu in o posredovanju zaradi natisa Dalmatinove Biblije; Primož Trubar v Kemptenu (SR 1958). — Podpisani sem napisal prvo večjo Trubarjevo biografijo, ki je letos izšla v srbščini (Primož Trubar, Beograd 1960). Dobili smo tudi biografski roman o Trubarju (M. Malenšek, Plamenica, Koper 1957); ta se precej oddaljuje od zgodovinske osnove, kakor kaže Berčičev članek literarnozgodovinske pripombe o Plamenici (Jezik in slovstvo 1958-59).
Tu bodi omenjena še obsežna monografija M. Mirkoviča Matija Vlačić Ilirik (Zagreb 1960), ki nas zanima, kolikor zadeva slovensko književnost. V tem pogledu je v njej precej problematičnega in nesprejemljivega. — Tudi moram opozoriti, da so v novejšem času odkrili koroškega zgodovinarja Christalnicka (r. 1530—40, u. 1595), ki je napisal delo Historia Carinthiaca (1588) in izvleček Historiae Carinthiacae compendium planum (1592). Njegovo delo je Me-giser 1612 izdal pod svojim imenom kot Annales Carinthiae. O tem gl. K. Gross-mann, Megiser, Christabiick und die Annales Carinthiae, Mitteilungen des Institutes für österreichische Geschichtsforschung 1949; W. Neumann, Mihael Gothard Christalnick, Klagenfurt 1956.
Z umetnostnozgodovinskimi vprašanji so se ukvarjali: Fr. Stele (Vloga reformacije v naši umetnostni zgodovini. Drugi Trubarjev zbornik 1952), A. Gspan (Prispevek k ikonografiji Primoža Trubarja, prav tam), St. Mikuž (Realizem protestantsike grafike, Ljudsika pravica 1. sept. 1951) in B. Puc-Bijelič (Ilustracije v slovenskih protestantskih knjigah, ZUZ 1957).
Na koncu bodd omenjena še razprava Zmage Kumer; Slovenske prireditve srednjeveške božične pesmi Puer natiis in Betlehem (Razprave 2. razr. SAZU III, 1958). ^
In načrt za prihodnost? Potrebovali bi, kakor sem obrazložil v članku Reformacija in naša literarna zgodovina (SR 1951), novih raziskav protestantskih pesmaric, tako njih besedil kakor melodij, raziskav o taoloških vprašanjih, o virih, o jeziku itd.
Protireformacija
Ta doba je še zmeraj pastorka in redki so literarni zgodovinarji, ki bi se je usmUili.
1. Izmed tiskanih tekstov smo dobili v prevodu in izboru Valvasorjevo berilo (Lj. 1951).
2. Pri rokopisih je bila bera obilnejša. Najdenih in izdanih jih je bila lepa vrsta. F. Minafik je opisal Slovenske »na rokah« pisane zdravilske bukve iz leita 1759 (Farmaceutski glasnik, Zagreb 1946), M. Golia je objavil Slo-venica v spisih metliškega čevljarskega ceha (ZČ 1951), L. Hadrovics je našel prekmursko Molitev pokore iz druge polovice 17. stoletja. (Ein Bußgebet der ungarländischen Slowenen aus dem 17. Jh., Studia Slavica Academiae scienti-arum Hungaricae II, 1956) ter številne molitvene in pesemske tekste, vpisane v izvod Hrenovega lekcionarja (Gebete und Gesänge einer slowenischen Rosenkranzbruderschaft aus dem 17. Jahrhundert, Studia Slavica III, 1957). Podpisani je objavil Slovenski akt ob protireformacijski epizodi v Vipavi 1598 (SR 1956) in Slovensko pobotnico iz 1743 (SR 1949), pod naslovom Prispevki k protireformacijski dobi pa vrsito rokopisov: pravUa bratovščine sv. rešnjega telesa v Dolini 1635, besedilo, nastalo ob volitvi opatice 1663, razglas o poteku opatičine službe 1666, dva obrazca ekskomunikacije ok. 1660—1666, slovensko pismo 1688, Cervičevo oporoko 1685 (SR 1954), idrijsko prisego 1624 (SR 1956),.
71
latinsko-slovensko pismo 1612, zapisnik o preiskavi proti vikarju Gregorju Bedalu 1623, prisego ribjega tatu 1675 in prisego nezakonske matere iz začetka 18. stoletja (SR 1958). M. Golia se je pod naslovom Slovenica I (SR 1958) lotil vse hvale vredne raziskave o vlogi in rabi nemščine in slovenščine v prvih stoletjih novega veka, ni pa hvale vredno, da je objavil 11 slovenskih tekstov, ki so — razen treh prisežnih obrazcev — bili že poprej objavljeni, in povečini v isti reviji! (Gl. poročevalčeve pripombe h Goljevemu članku v SR 1958).
3. Pri bibliografiji lahko povem, da je podpisanemu uspelo najti dva važna tiska, ki sta veljala za izgubljena: Candkov in Temlinov katekizem (Slov. Katekizem iz leta 1615, SR 1959; Prva prekmurska knjiga, Temlinov Mali katekizem 1715, Razprave 2. razr. SAZU II, 1956). Na dan je spravil še nekaj manj važnih tiskov, ki jih je Kidrič razglasil za izgubljene: droben slovenski tisk iz 1713. leta. Pot svetiga križa 1762, Čuvaj te duše ok. 1760—1765 in Sveto inu cio nucno vižo sveto mašo slišati 1762 (SR 1956); pokazal je tudi, da se v Rimu 1756 ni natisnila nobena slovenska knjiga, kakor je menil Kidrič (prav tam).
4. Razprav ni veliko. Še največ se jih tiče dramatike: Filip Kalan (Kumbatovič), Obris gledališke zgodovine pri Slovencih (Novi svet 1948-1949); J. Glazer, Verske igre v Rušah (SR 1950); Fr. Kotnik, Verske ljudske igre (Narodopisje Slovencev II, 1952); D. Ludvik, Iz zgodovine ljudskih iger na Slovenskem (Slov. etnograf 1955); N. Kuret, Ljubljanska igra o paradižu (Razprave 2. razr. SAZU IV, 1958). Podpisani je našel nekaj novih biografskih podatkov o Svetokriškem, Hipolitu, Rogeriju in Romualdu (SR 1951) in pokazal na Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah (SR 1949). J. Šolar je raziskal Vorenčev slovar (SR 1950), A. Rakar pa označil Barok v pridigah Janeza Svetokriškega (Bori 1955). Sem gre še članek J. Pogačnika O začetkih slovenske razsvetljenske misU. (Nova obzorja 1960).
Za dobo protireformacije manjkajo še zmeraj študije o njenih družbenopolitičnih osnovah, manjkajo raziskave o nabožni pesmi 17. in 18. stoletja, premalo vemo o naših latinskih piscih in njih delih itd.
To je 15-letna žetev. Ob boljši organizaciji znanstvenega dela bi bili lahko več storili. Z njo bi bili lahko pritegnili k raziskovanju starejših dob naše literarne zgodovine tudi več mlajših moči.