Žarko Tepavčević
PRIZADEVANJE ZA ENAKOPRAVNOST OBEH SPOLOV
UVOD
Prizadevanja nekaterih moških zlasti v nordij-
skih državah (Bergstrand, Carlsson, Radstrom,
Enquist, Gustafsson, Hatt, Swedin, Westerberg,
Frykman 1996) v novejšem času za odpravo
moškosrediščne kulture prinašajo optimizem,
da bo mogoče vzpostaviti boljše sožitje med
spoloma v novem tisočletju. Rezultat teh pri-
zadevanj bo omogočil bolj prijazno življenje za
žensko in moškega v zakonski zvezi, družini in
družbi. S tem lahko pričakujemo, da bodo po-
stopno odpravljeni patriarhalizem, seksizem in
diskriminacija.
Ženska drugorazrednost in diskriminiranost
je še vedno zelo kompleksen in pereč družbeni
pojav. Vzporedno s procesom demokratizacije
v družbi se odvija proces izkoreninjenja ne-
enakopravnosti med spoloma. Nedavno je od-
prava vseh oblik diskriminacije žensk postala
pomembno področje mednarodne zakonodaje.
V razvitem svetu vse bolj prihaja do izraza ena-
kopravnost, ki prinaša enake pravice, možnosti
in dolžnosti za oba spola.
Spremembam v sodobni družbi in družini
(demokratizacija družbenih odnosov, proces
emancipacije žensk, spremenjen položaj in
pomen otroka v družini) sledijo novi trendi
ustvarjanja odnosov med spoloma.
Za sodobno družino je značilna enakoprav-
nost med zakoncema (partnerjema) kakor tudi
med ostalimi družinskimi člani. Ta enakoprav-
nost pride najbolj do izraza v »integriranem«
modelu družinskega življenja, kjer se na ustrezen
način kombinirajo aspekti življenja družine:
služba, zakonska zveza in reprodukcija (Boh
1989:293).
VZPOSTAVLJANJE ENAKIH MOŽNOSTI
ZA OBA SPOLA
Napočil je čas, ko bi morali vsi humano usmer-
jeni ljudje intenzivirati proces popolnega izko-
reninjenja neenakopravnosti med spoloma. Če
bi zakonodajalec predal ženskam v pristojnost
polovico oblasti pri sprejemanju in izvajanju za-
konov kakor tudi načrtovanju nove zakonodaje
in ohranjanja reda, bi storili velikanski premik za
vzpostavitev enakih možnosti za oba spola tudi
v vsakdanjem življenju v vseh segmentih družbe
in seveda tudi v zakonski zvezi, zunajzakonski
skupnosti in v družini.
Ena izmed tistih žensk, ki niso ostale ravno-
dušne glede sprejemanja in izvajanja zakonov,
je S. Brownmiller. Razmišljanja o tem je podala
v svoji knjigi Proti naši volji, kjer pravi:
Prepričana sem, da je bitka za dosego paritete
z moškimi na kritičnem področju izvajanja
zakonov zadnja preizkušnja, v kateri bo po-
polna enakost ženske dobljena ali izgubljena.
1...] Čeravno so ženske v preteklosti vedno
prepuščale moškim vlogo zaščitnikov, ker
druge izbire niso imele, prepuščajoč jim
pri tem ne le zakon, temveč tudi njegovo
izvajanje, pa se zdaj zdi, da je nujno najprej
odpraviti to neravnovesje [...], toda popolna
vključitev žensk v policijske oddelke v naših
mestih, in s popolno mislim na razmerje pol-
pol, nič manj, je vsekakor revolucionaren cilj,
ki je v boju za dosego ženskih pravic med naj-
pomembnejšimi. In če bomo še naprej imeli
vojsko, in mislim, da se bo vojaščina še lep čas
obdržala, potem se moramo ženske vključiti
tudi tja, prav kakor tudi v nacionalno gardo,
državne vojaške sile, lokalne šerifske pisarne,
pisarne okrajnih javnih tožilstev, pisarne
395
ŽARKO TEPAVČEVIĆ
državnih tožilstev - na kratko, vso zgradbo
nacionalnih struktur moči (pri čemer mislim
na moč v fizičnem smislu) -, je treba sleči
moške prevlade in nadzora, če naj ženske pre-
nehajo biti kolonija v moškem protektoratu.
(Brownmiller 1988: 353-354.)
V državah Evropske Unije poskušajo na raz-
lične načine zagotoviti okoliščine, ki bodo po-
spešile trend povečanja enakosti med spoloma.
V nekaterih državah poskušajo doseči enako-
pravno udeležbo žensk v političnih grupacijah
s kvotami, v vsakdanjem življenju pa si prizade-
vajo za odstranjevanje ovir, ki delujejo na vseh
ravneh družbe, od družine do javnih ustanov. Ta
evropska prizadevanja organizirano potekajo že
več desetletij, kar kaže na izredno trdovratnost
seksistične kulture. »Ce ne bi bila prevladujoča
(ne le politična) kultura tako močno in celostno
prežeta s seksističnimi sestavinami, gotovo ne bi
bili potrebni tako temeljiti in vedno podrobnejši
načrti za odpravljanje zapostavljenosti žensk«
(Jogan 1992: 1146).
Mednarodna zakonodaja teži k soglasju med
državami za uskladitev meril za varstvo žensk.
Na mednarodni ravni izdelujejo mednarodne
deklaracije, priporočila in konvencije glede raz-
ličnih vidikov položaja žensk. To so ukrepi, ki jih
sprejemajo institucije OZN in druge (regionalne)
organizacije. Taki ukrepi vsebujejo normativna
priporočila, ki se prevajajo v norme v notranji
zakonodaji držav. Po tej poti se na mednarodni
ravni povezuje ženska politika kot sad medna-
rodnih organizacij in mednarodnih konferenc
o pomembnih temah, povezanih z žensko, z
njenimi pravicami, njeno enakopravno udeležbo
v družbenem življenju.
Kar zadeva vsebino norm, predvidenih za
pravno varstvo žensk, je mogoče ugotoviti, da
moramo potem, ko smo opredelili civilne in poli-
tične pravice, obravnavati izobraževanje, žensko
delo in probleme, ki iz tega izvirajo: materinstvo,
delovne razmere, enakopravnost in družinsko
odgovornost.
Nedavno je odprava vseh oblik diskriminacije
žensk postala središče mednarodne zakonodaje.
Osemnajstega decembra 1979 je generalna skup-
ščina Združenih narodov sprejela konvencijo
o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (6.
7. 1992 jo je ratificirala tudi Slovenija), ki je
postavila mednarodni standard razumevanja
enakosti žensk in moških. Konvencija, ki ima
30 členov, v pravno obvezujoči obliki določa
mednarodno sprejeta načela in ukrepe za dosego
enakopravnosti žensk povsod po svetu.
Konvencija je izčrpna in opozarja na globino
izključevanja in omejevanja žensk zaradi njiho-
vega spola. Zahteva enake pravice za ženske, ne
glede na njihov zakonski stan, na vseh področjih,
tako na političnem, ekonomskem in socialnem,
kot tudi na kulturnem in državljanskem podro-
čju. Zahteva tudi sprejetje nacionalne zakono-
daje za prepoved diskriminacije; priporoča tudi
začasne posebne ukrepe za pospešitev dejanske
enakopravnosti žensk in moških in akcijo za
spreminjanje socialnih in kulturnih vzorcev, ki
ohranjajo diskriminacijo. Drugi ukrepi določajo
enake pravice žensk na političnem in družbenem
področju, enak dostop do izobrazbe in enako
izbiro učnih načrtov, nediskriminacijo pri zapo-
slovanju in plačilu za delo; jamstvo za ohranitev
delovnega mesta v primeru poroke ali poroda.
Konvencija poudarja enako odgovornost
moških in žensk v družini in poudarja potrebo
po družbenih službah, še posebej ustanovah za
varstvo otrok, nujnih za usklajevanje družinskih
obveznosti z delovnimi in udeležbo v javnem
življenju. Ostali členi konvencije zahtevajo ne-
diskriminatorno zdravstveno varstvo žensk,
vključno z dejavnostmi na področju načrtova-
nja družine, in pravno sposobnost, identično
moški. Države so se sporazumele, da bodo vse
pogodbe ali druge civilno-pravne instrumente,
ki omejujejo pravno sposobnost žensk, razglasile
za nične. Ta konvencija vzpostavlja mehanizem
za mednarodni nadzor nad obveznostmi, ki so
jih prevzele države.
Republika Slovenija se je skladno z 18. čle-
nom konvencije o odpravi vseh oblik diskrimi-
nacije žensk obvezala, da bo v roku enega leta
od začetka veljave konvencije v državi predložila
generalnemu sekretarju Združenih narodov za
obravnavo v odboru poročilo o zakonodajnih,
sodnih, upravnih ali drugih ukrepih, ki jih je
sprejela za izpolnjevanje določil konvencije, kot
tudi o napredku, doseženem v prvem letu po
uveljavitvi konvencije.
Urad za žensko politiko je Začetno poročilo
Republike Slovenije o sprejetih ukrepih za od-
pravo vseh oblik diskriminacije žensk izdal že
leta 1993 kot del programa za dvig zavesti o
enakih pravicah žensk in moških ter ga pred-
stavil javnosti. Poročilo ima namen, da bi hitro
nadaljevali pot k zastavljenim ciljem in spodbu-
396
PRIZADEVANJE ZA ENAKOPRAVNOST OBEH SPOLOV
jali enakost žensk in moških na vseh ravneh in
v vseh sferah življenja.
Na četrti svetovni konferenci o ženskah, ki
je bila od 4. do 15. septembra 1995 v Pekingu,
so vlade ter mednarodne in druge organizacije
sprejele izhodišča za ukrepanje. S sprejemom
tega besedila so se njegove podpisnice (med
njimi tudi vlada republike Slovenije) zavezale,
da bodo spoštovale izhodišča in priporočila,
zapisana v besedilu, ter da bodo pri oblikovanju
lastnih nacionalnih strategij ravnale v skladu z
osnovnimi načeh pekinške deklaracije.
Izhodišča za ukrepanje so namenjena po-
spešitvi uresničevanja že zastavljenih ciljev,
zlasti tistih, ki so bili sprejeti leta 1985 na tretji
svetovni konferenci o ženskah v Nairobiju in so
predstavljeni v dokumentu z naslovom Nairobij-
ske dolgoročne strategije za izboljšanje položaja
žensk do leta 2000.
Izhodišča za ukrepanje vsebujejo konkretna
navodila za izboljšanje položaja žensk in to na
vseh tistih področjih, ki so se izkazala za kritična
in zahtevajo posebno obravnavo na mednarod-
ni ravni. Napotki oziroma priporočila v njih
so v prvi vrsti namenjeni vladam in posebnim
vladnim organom, ki skrbijo za pravice žensk,
mednarodnim ustanovam pa tudi nevladnim
organizacijam in drugim institucijam, ki lahko
pomembno prispevajo h krepitvi moči žensk
(Začetno poročilo ..., 1996).
V nekaterih državah je prišlo do pomembnih
sprememb v odnosih med moškimi in ženskami,
posebej tam, kjer je precej napredovalo izobraže-
vanje žensk ter se je pomembno povečal njihov
delež v plačani delovni sili - ženske so pričele
vstopati na delovna področja, kjer so prej pre-
vladovali moški, moški pa so začeli sprejemati
večjo odgovornost za domača opravila, vključno
s skrbjo za otroke.
Izboljšanje položaja žensk je sestavni del
proučevanja in drugih aktivnosti Sveta Evrope,
ki potekajo v okviru pravnega sodelovanja med
državami članicami.
Svet Evrope vztrajno proučuje različne vidike
položaja žensk. Temu vprašanju je posvetil šte-
vilne konference, seminarje in druga srečanja,
na katerih so sprejeli pomembna priporočila
in dokumente ter sprožili številne akcije, med
drugimi tudi na teh področjih enakosti žensk in
moških (Ženska in moški..., 1994):
•	prispevek žensk k dialogu Sever-Jug,
•	položaj ženske na podeželju,
•	enakost spolov v medijih,
•	problemi migrantk,
•	spolne in druge oblike nasilja nad žen-
skami,
•	boj proti seksizmu v jeziku,
•	uskladitev delovnih in materinskih ob-
veznosti,
•	delitev družinskih obveznosti,
•	položaj ženske v učnem procesu,
•	ozaveščanje javnosti o seksizmu in o ne-
enakosti, ki jo poraja,
•	izenačevanje možnosti od osnovne šole
dalje,
•	poučevanje ženskega prispevka k zgodovini
v šolah,
•	vloga žensk v zdravstvenem varstvu druži-
ne in pri uporabi zdravstvenih storitev.
Februarja 2000 je evropska konferenca v
Bruslju pregledala učinke pekinških izhodišč
za ukrepanje in kaj je bilo storjeno v zadnjih
petih letih, obenem pa pripravila »Konferenco
Peking + 5«. Bruseljska konferenca je ponovno
potrdila trdno stališče EU, da je treba vseh dva-
najst kritičnih področij izhodišč za ukrepanje
iz Pekinga (ženske in revščina, izobraževanje in
usposabljanje žensk, ženske in zdravje, nasilje
nad ženskami, ženske in oboroženi spopadi,
ženske in gospodarstvo, ženske na položajih
moči in odločanja, institucionalni mehanizmi
za napredovanje žensk, človekove pravice
žensk, ženske in mediji, ženske in okolje, otroci
ženskega spola) obravnavati skupaj, kajti vsa ta
področja tvorijo celoto v programu za povečanje
moči žensk in enakosti med spoloma. Skladno
s tem je M. B. Theorin, predsednica komiteja
za ženske pravice in enake možnosti pri evrop-
skem parlamentu med drugim dejala: »Nihče
ne more trditi, da se bori za človekove pravice
žensk, kdor ne sprejme, da je vseh dvanajst po-
dročij bistvenega pomena za življenje žensk.« A.
Diamantopoulou, evropska komisarka za zapo-
slovanje in socialne zadeve, pa je dodala: »Mi
v Evropi moramo biti aktivno vključeni v delo
na centralni politiki enakosti med spoloma, ki
vključuje močno politično voljo, boljše zajemanje
statističnih podatkov in strukturne spremembe.«
(Beijing + 5 ..., 2000).
Žensko vprašanje ne velja več za obroben
vidik raziskovanja prihodnosti družbe, temveč
proces, katerega uspeh je pogoj za usodo člove-
štva. Zato navzočnost ženske upravičeno velja za
nepogrešljivo na vseh ravneh življenja. Stvarno
397
ŽARKO TEPAVČEVIĆ
vzajemnost in enakost moškega in ženske pa po
drugi strani omogoča sama ženska, ki je dejavno
navzoča na vseh področjih življenja in dela.
USTVARJANJE NOVE KULTURE
ODNOSOV MED SPOLOMA
Sodobne spremembe v družbi in v družini so
zamajale temelje androcentrični (»naravni«)
tradiciji, tako da se že povsod v razvitem svetu
spreminja delovanje celotnega družbenega insti-
tucionalnega reda, ki so ga v vsej zgodovini pa-
triarhata ustvarjali moški. Te spremembe, ki so
se zgodile pod vplivom novih demokratičnih ide-
ologij in političnih gibanj, zlasti boja za žensko
emancipacijo, so prisilile moške, da se soočijo
z realnostjo enakopravnosti med spoloma, kajti
ko živita ženska in moški skupaj, naj bi živela
drug z drugim, ne pa drug ob drugem. Odkrivati
enakopravnost med spoloma pomeni uvideti in
sprejeti vse okoliščine, v katerih živita ženska in
moški, in odkriti zgodovino, individualne izkuš-
nje in ravnanja obeh. To pomeni tudi razumeti,
kako so pretekle družbe definirale vloge žensk
in vloge moških, kako so se te vloge spreminjale
ter v čem se realnosti vsakdanjega življenja žensk
in moških danes razlikujejo med seboj.
V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnje-
ga stoletja so se začele korenite spremembe v
odnosu med spoloma. Žensko gibanje je revo-
lucionarno spremenilo moško vlogo. Nastala
je nova realnost odnosov med spoloma. Vedno
večja ekonomska samostojnost je prispevala
k povečanju neodvisnosti žensk in s tem tudi
k svobodnemu odločanju o vseh pomembnih
življenjskih vprašanjih. Vse bolj prihaja do iz-
raza enakopravnost, ki prinaša enake pravice,
možnosti in dolžnosti za oba spola.
Od vseh razvitih držav je Švedska najbolj vzo-
ren primer demokratičnih vrednot pravičnosti in
enakopravnosti med spoloma. Na Švedskem je
razvoj v zadnjih desetletjih pripeljal do hitrega
spreminjanja tradicionalnih vlog in s tem tudi do
ravnovesja med materinstvom in očetovstvom.
»Resnica je, da si patriarhalnosti, seksizma
in diskriminacije ne moremo več privoščiti,« so
besede švedskega premiera Ingvarja Carlssona,
ki jih je zapisal v predgovoru knjige Men on men
(knjiga je izšla 1. 1995 v Stockholmu in 1. 1996
je izšla tudi v slovenščini z naslovom Prostori
moškosti). Udeležba žensk v političnem življenju
je na Švedskem na visoki stopnji. V švedskem par-
lamentu je več kot štirideset odstotkov poslank.
Leta 1974 so švedski očetje dobili pravico
do plačanega porodniškega dopusta za nego
novorojenca, leta 1994 pa je ta pravica bolj
precizirana, ko je švedski parlament na predlog
vlade odločil, da dobijo očetje do 30 dni porod-
niškega dopusta, ki ga lahko izkoristijo samo
oni (tega dopusta ne morejo izkoristki matere
namesto očetov). Tako je na Švedskem prišlo
do izraza »novo očetovstvo«, kot en pol »vza-
jemnega starševstva«, ki je pomemben del celote
demokratičnih in enakopravnih odnosov med
spoloma. Dolžnost obeh staršev je, da skrbita
za otroka že od njegovega rojstva dalje, otrok
pa ima tudi pravico do obeh staršev. S priso-
tnostjo očeta v otrokovem najnežnejšem obdobju
se poleg otrokovih koristi vzpostavlja tudi bolj
enakomerna delitev dela in odgovornosti obeh
staršev v družini.
Na podoben način je k urejanju te proble-
matike pristopila tudi Slovenija. Po zakonu o
družinskih prejemkih, ki je veljal do konca leta
2001, sta se lahko starša po 105 dneh porodni-
škega dopusta, ki ga je izkoristila mati, odločila
o izmeničnem koriščenju dopusta za nego in
varstvo otroka s predhodnim soglasjem deloda-
jalca. Lahko sta ga koristila istočasno, vsak po
štiri ure na dan. Čeprav je obstajala ta možnost,
so jo izkoristili le redki očetje. Zato je najnovej-
ši zakon o starševskem varstvu in družinskih
prejemkih, ki je začel veljati 1.1. 2002, vpeljal
pojem očetovskega dopusta v trajanju devetdeset
dni, ki ga v nobenem primeru ne more namesto
njega izkoristiti mati ali kdo drug.
Najhitrejša pot iz tradicionalnih odnosov
je v sodelovanju obeh spolov pri spreminjanju
vlog v družini. Skupni boj za eksistenco ženske
in moškega postopoma zmanjšuje razpon moči
med spoloma in pomaga pri depatriarhalizaciji
in organizaciji družinskih odnosov na novih
temeljih (razumevanju, toleranci, vzajemni
pomoči, solidarnosti ipd.). Moški imajo velik
in pomemben delež pri doseganju enakosti
med spoloma. Zato so potrebne spremembe
pri miselnosti moških, ker so si tisočletja dolgo
podrejali ženske in izvajali nasilje nad njimi.
Sama tradicionalna moška vloga vsiljuje moškim
negativne vzorce obnašanja.
Odnosi med spoloma mlajših generacij že po-
stajajo taki, da se ženske in moški s stopanjem v
zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost ne
398
PRIZADEVANJE ZA ENAKOPRAVNOST OBEH SPOLOV
Želijo več odreči individualnosti. Mlajši partnerji
bolj poredko pristanejo na model obnašanja, v
katerem je ženska podrejena moškemu. Čeprav
je patriarhalna tradicija globoko ukoreninjena v
naši vzgoji, je še vedno močna in ni brez vpliva
tudi na povsem mlade partnerje, je v družinskih
odnosih vse bolj izražena atmosfera ustvarjanja
in ohranjanja pristnih odnosov, delitve gospo-
dinjskih opravil, skupne skrbi za otroke itn.: »če
želimo ohraniti naš planet in ljudi na njem, je
zdaj zadnji čas, da to spoznajo tudi moški in da
se izurijo za to v svojem lastnem imenu, v imenu
naših žensk in v imenu naših otrok. In morebiti je
enako pomembno tudi to: prava demokracija se
rojeva v družini« (Swedin 1996: 136-137).
Politična emancipacija žensk je bila prvi
korak k enakopravnosti z moškimi, tako da »so-
delovanje žensk v politiki nedvomno pomeni, da
so postala pomembna nova politična vprašanja,
zlasti vprašanja, ki zadevajo življenjske pogoje
žensk in otrok« (Bergstrand in sod. 1996: 145).
Prvi pogoj za demokratičnost odnosov v družini,
v službi in na drugih družbenih področjih je
enaka zastopanost obeh spolov v vseh političnih
institucijah.
V zadnjih desetletjih so ženske dajale vpraša-
njem ekonomske emancipacije poseben pomen,
kar prinaša nujne spremembe v življenju obeh
spolov. S tem počasi prihaja do resnične možno-
sti, da se celotna družba organizira tako, da se
delitev vsega dela in odgovornosti v družini in v
družbi presoja s stališča pravičnosti. Torej je tre-
ba zagotoviti enake možnosti in doseči popolno
enakopravnost za oba spola na vseh področjih
javnega in zasebnega življenja.
Pri planiranju delovnih obveznosti bi bilo po-
trebno v večji meri upoštevati, da je dejansko
zelo veliko takšnih, ki odgovarjajo tudi za do-
mača opravila in za vzgojo otrok. Za normo
ne bi smeli več jemati ljudi, ki teh obveznosti
nimajo. Prepričan sem, da bi ta bistvena
sprememba hitro zaživela, če bi več vodilnih
delavcev v gospodarstvu in državnem aparatu
imelo lastne izkušnje o tem, kako je mogoče
uskladiti službo in domače opravke. Zato pa
je tako pomembno, da zavestno povečujemo
število žensk na izvršilnih in vodilnih pol-
ožajih in da vzpodbujamo moške, ki so že
na takšnih položajih, kakor tudi vse druge
moške, naj si nabirajo tovrstnih izkušenj.
(Op. cit.: 151.)
Z vse večjim zaposlovanjem žensk v vseh seg-
mentih družbe večina moških vse bolj spoznava,
da je tudi zanje pomembna enakopravnost med
spoloma, zato prenašajo pozitivno stališče o
enakopravnosti na vse druge moške, ki jih ob-
krožajo, sinove, sorodnike, prijatelje, znance,
sodelavce. Gospodinjska opravila in vzgoja otrok
so za oba zaposlena starša manjše breme, če si ga
pravično razdelita. Dom je nekakšen preizkusni
poligon za enakopravnost ženske in moškega v
vsakdanjem življenju, kajti »enakopravnost na
trgu dela se začenja doma t...j. Dom zagotavlja
jasno začrtan okvir človeških stikov in sprostitve
in je prizorišče, kjer se oblikujejo nove ženske in
moške vloge« (Frykman 1996: 160-161).
Danes so vse jasnejše zahteve žensk, da bi
morali moški deliti enako odgovornost pri gospo-
dinjskih opravilih in za varstvo, vzgojo in oskrbo
otrok. Nekateri moški so tudi že sami uvideli, da
so dolžni vzpostaviti ravnovesje med službo in
družinskim življenjem. Zato je eden najpomemb-
nejših ciljev kulturnega razvoja sodobne družbe
popolna emancipacija ženske in izenačenje nje-
nih možnostih z možnostmi moških.
Novejše raziskave, kakor tudi vsakdanje
življenjske izkušnje kažejo, da se enakoprav-
nost med spoloma začenja v družini in se od
tod reflektira v celotno družbo. Prav tako pa
tudi pozitivne spremembe v družbi vplivajo na
enakopravne oziroma enakovredne odnose v
družini. Tako se ustvarja nova kultura odnosov
med spoloma, stare tradicionalne vloge pa za
vselej izginjajo.
SKLEP
Raziskave in analize navajajo na to, da samo
družbena hotenja, četudi speljana z zakonodajo
(mednarodne deklaracije, priporočila, konvenci-
je idr.), še ne zagotavljajo hitrejšega spreminjanja
družbe. Kljub sodobni zakonodaji je v življenju
še vedno veliko tradicionalnih androcentričnih
norm, predsodkov in stereotipov, ki se kažejo v
sporazumevanju med spoloma, v neenakosti spo-
lov in v delitvi vlog v zakonski zvezi, družini in
družbi. Za spreminjanje tradicionalnih vzorcev
in uveljavljanje novih spoznanj je potrebno dalj-
še obdobje, obenem pa organizirana dejavnost
družbe na vseh področjih, da bi ustvarili druž-
bene in ekonomske pogoje za vse demokratične
spremembe.
399
ŽARKO TEPAVČEVIĆ
S tako družbeno angažiranostjo bi se tudi
veliko hitreje spreminjala zakoreninjena andro-
centrična miselnost v družbi v vseh segmentih in
na vseh nivojih. S tem v zvezi je treba vsekakor
omeniti tudi zakonsko zvezo, zunajzakonsko
skupnost in družino, kjer prav ta androcentrična
miselnost partnerjem, zlasti pa otrokom pogo-
sto onemogoči srečno in zadovoljno življenje.
Zato bi se bilo treba v najširši družbi skrbno
izogibati odločitvam, ki temeljijo na stereotip-
nem pojmovanju vloge spolov. Z usmerjenim
delovanjem družbenih institucij lahko namreč
pospešimo opuščanje predsodkov in stereotipov.
Ko govorimo o spreminjanju položaja žensk, o
humanizaciji odnosov med spoloma, mora biti
tako obnašanje prisotno v vseh porah družbene-
ga življenja m delovanja.
S predajo polovice oblasti pri sprejemanju
in izvajanju zakonov kakor tudi pri načrtovanju
predlogov za novo zakonodajo in ohranjanje
reda ženskam bi zakonodajalec storil velikanski
premik za vzpostavitev enakih možnosti obeh
spolov v družbi.
V zadnjih desetletjih se na mednarodni ravni
povezuje ženska politika kot sad mednarod-
nih organizacij in mednarodnih konferenc o
pomembnih temah, povezanih z žensko, z nje-
nimi pravicami in njeno enakopravno udeležbo
v družbenem življenju.
Sodobne spremembe v družbi in tudi v
družini že omogočajo ustvarjanje nove kulture
odnosov med spoloma, v kateri bo vzpostavljen
tak institucionalni red, da bosta ženska in moški
enakopravna oziroma enakovredna.
Moški imajo velik in pomemben delež pri
ustvarjanju pogojev za enakopravnost med
spoloma. Že sami so spoznali, da je nujno vzpo-
staviti ravnovesje med službo in družinskim
življenjem. Uvideli so tudi, da moški in ženske
potrebujejo drug drugega, ker gre za različ-
nosti, ki se dopolnjujejo, ter da sta obe vlogi v
bistvu enakovredni; potrebno je spoštovanje,
vzpostavljanje pristnega človeškega odnosa, ki
dopolnjuje, razbremenjuje, ne pa boj za premoč,
nadvlado ipd.
Enakopravnost med spoloma se začenja v
družini in se iz nje prenaša v celotno družbo,
kar spodbuja pozitivne družbene spremembe.
Enako se tudi pozitivni premiki v družbi prena-
šajo na odnose v družini, s tem pa se ustvarja
nova kultura odnosov med spoloma in za vselej
izginjajo stare tradicionalne vloge.
400
PRIZADEVANJE ZA ENAKOPRAVNOST OBEH SPOLOV
LITERATURA
Beijing + 5; An overwiew of the European Union follow-up and preparations. Employment & social
affairs (2000). Luxembourg: Office for Official Publications of the Europian Communities.
G. Bergstrand, I. Carlsson, N. Radstrom, O. P. Enquist, H. L. Gustafsson, G. Hatt, G. Swedin,
B. Westerberg, ]. Frykman (1996), Prostori moškosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično
središče.
K. Boh (1989), European Family Life Patterns - A Reappraisal. Changing Patterns of European
Family. I ondon and New York: Routledge.
S. Brownmiller (1998), Proti naši volji. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije.
M. foGAN (1992), Seksizem, politika in politična kultura. Teorija in praksa, 11-12.
Kaj so izhodišča za ukrepanje ali kako izboljšati položaj žensk do leta 2000? (1996). Ljubljana: Urad
za žensko politiko.
Poročilo o četrti svetovni konferenci o ženskah (1996). Ljubljana: Urad za žensko politiko.
Zakon o družinskih prejemkih (1993, 1994, 1995). Uradni list RS.
Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (2001). Uradni list RS.
Začetno poročilo Republike Slovenije o sprejetih ukrepih za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk
(1993). Ljubljana: Urad za žensko politiko.
Ženska in moški: partnerja v demokraciji (1994). Strasbourg: Svet Evrope (slovenska verzija).
401