SPOMENIKI 19. STOLETJA NA
SLOVENSKEM
SONJA ŽITKO
V 19. stoletju, stoletju razcveta in moči
meščanstva, je dobil spomenik poleg muzeja
in gledališča vlogo reprezentativnega objekta.
Postavljeni v mesta, na trge, na križišča ulic
in cest, v parke, so bili spomeniki javna umet-
nostna dela, s katerimi se je meščanstvo
uveljavljalo in potrjevalo. Če je bil spomenik
vse do poznega 18. stoletja rezerviran za vla-
darje, ga je zdaj lahko dobil vsak za narod po-
memben posameznik, od pesnikov, pisateljev,
umetnikov, skladateljev, učenjakov, izumite-
ljev do filozofov. Prevladujoči slogovni smeri,
neoklasicizem in historizem, sta na svoj način
obeležili slavne osebnosti in pomembne do-
godke: neoklasicizem predvsem s simbolični-
mi arhitektonskimi spomeniki in portretnimi
doprsji, historizem pa s celopostavnimi kipi,
večkrat obdanimi z alegorijami. V 19. stoletju
je bil narod ena najvišjih vrednot, zato so do-
ločenim meščanskim pa tudi monarhičnim
spomenikom vtisnili pečat nacionalnega spo-
menika, ki naj bi imel narodno pedagoški po-
men in bi utelešal kult naroda. Tako so speci-
fični spomeniki 19. stoletja s svojo materialno
prisotnostjo neposredno predstavljali pretek-
lost ali zgodovino naroda in dežele: neme pri-
če vpetosti v prostor in čas.
V vsej prvi polovici stoletja, v času Ilirskih
provinc in poznejšega absolutističnega reži-
ma, se Slovenci, kljub rastočemu narodnemu
prebujenju, niso mogli uveljaviti niti z enim
spomenikom svoje zaslužne osebnosti.' Veli-
ko pa je spomenikov, postavljenih junakom in
brezimnim vojakom, ki so padli v bojih s
Francozi. Leta 1800 umrlim vojakom raznih
narodnosti so v parku pred današnjo Univer-
zitetno psihiatrično kliniko na Studencu po-
stavili preprost kaneliran steber v neoklasi-
cističnem slogu. Ob steno nekdanje normalke
na trgu pred stolnico v Mariboru je bil nekoč
prizidan spomenik z obeliskom, vojaškimi
simboli in portretom umrlega. Posvečen je bil
češkemu dragoncu Vaclavu Karliku, ki je leta
1809 padel junaške smrti. Namesto tega uni-
čenega spomenika so leta 1903 naredili po-
dobnega; zdaj stoji v mariborskem Pokrajin-
skem muzeju. Pred cerkvijo v Logu pri Vipavi
je bil leta 1813 v boju ubit pogumni madžar-
ski huzar Pavel Rostas. Leta 1845 so njegov
grob zaznamovali s spomenikom. Na podstav-
ku, ki se je še ohranil, je prvotno stal kip hu-
zarja, delo goriškega oficirja, kiparja samouka
Karla Seppenhoferja. Na Predeluje leta 1809
stotnik Johann Herman von Hermannsdorf s
Spomenik umrlih vojakov, Ljubljana-Studenec
četo slunjskih graničarjev junaško branil maj-
hno trdnjavo. Njemu in padlim vojakom je
sredi stoletja cesar Ferdinand 1. dal postaviti
kvaliteten klasicističen spomenik s piramido
in impozantnim umirajočim levom.
Ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja sko-
rajda ni razlike med oblikami spomenika in
nagrobnika. Njuna tesna povezanost je še zla-
sti očitna pri simboličnih arhitektonskih spo-
menikih, ki so jih postavili v spomin na po-
membne dogodke. Osušitev Barja v Ljubljani
označuje spomenik, sestavljen iz obeliska,
krogel in kocke. Stroge oblike geometrijskih
likov so v klasicizmu - analogno z egipčansko
umetnostjo - veljale za večne in zato naj-
ustreznejše za spomenik; granit pa za idealen
material. Tudi ta spomenik je graniten. Posta-
vili so ga leta 1829 in z napisi na njem slavili
Gabrijela Gruberja, cesarja Franca L ter nje-
govo soprogo Karolino Avgusto. Cesarski par
je v času ljubljanskega kongresa, leta 1821,
obiskal imenitno urejeno graščino Dol pri j
23
Ljubljani. Njen lastnik baron Jožef Kalasanc
Erbeg je dogodek ovekovečil z arhitektonskim
spomenikom: kaneliran steber valjaste oblike
ima v sredini kocko, na vrhu pa polkroglo.
Kot je bilo tedaj v navadi, gaje postavil v svoj
park in s tem zadostil tudi romantični ideji o
spojenosti z naravo.
Javni spomeniki v obliki portretnega doprs-
ja na podstavku so bili redki. Takšen spome-
nik iz leta 1828 je v Rogaški Slatini. Z njim so
se štajerski deželni stanovi oddolžili grofu
Ferdinandu Attemsu za njegove zasluge pri
razvoju rogaškega zdravilišča. Neoklasicistič-
no bronasto doprsje je ustvanl znani dunajski
kipar Leopold Kisling. Na Štajerskem je bil
zelo priljubljen liberalno usmerjeni habsbur-
ški nadvojvoda Janez. Pospeševal je gospodar-
stvo te dežele in bil med drugim tudi pobud-
nik gradnje mostu v Zidanem mostu in ceste v
dotedaj neprehodni soteski Huda luknja. Ob
cesti stoji njemu posvečen arhitektonski spo-
menik z reliefnim portretnim medaljonom iz
leta 1829.3 Tudi v Zidanem mostu so mu leta
1826 v zahvalo postavili spomenik. S portret-
nim doprsjem sredi paviljona je bil nedvomno
eden najbolj kvalitetnih neoklasicističnih spo-
menikov na Slovenskem. Kmalu pa so ga
podrli. Leta 1853 so ga hoteli nadomestiti s
celopostavnim kipom iz litega železa, uvože-
nim s Češkega, vendar nadvojvoda, upodo-
bljen v štajerski ljudski noši, tedanjim obla-
stem ni ustrezal. Šele trideset let pozneje je
dobil svoje mesto v mariborskem mestnem
parku. Zdaj ga lahko vidimo v tamkajšnjem
Pokrajinskem muzeju.
V revolucionarem letu 1848, letu »pomladi
narodov«, ki je razburkalo tudi habsburško
monarhijo, so Slovenci formulirali znameniti
program Zedinjene Slovenije. Obenem z na-
rodnim gibanjem se je povečalo zanimanje za
kulturno identiteto, za narodovo preteklost in
pomembne prednike ter s tem tudi za postav-
ljanje spomenikov. Spremljalo ga je patriot-
sko navdušenje, ki je zajelo tudi širšo javnost.
Leta 1850 je Lovro Toman v imenu narodno
zavednih Slovencev zapisal, da »vsak spomi-
nek, ki ga narod imenitnim možem stavi, ga
tudi sebi stavi, ker spominek kaže, da se je na-
rod zavedil svoje dolžnosti, svojiga poklica,
svoje moči«.4 Izbranci, katerim so takrat žele-
li postaviti spomenik, so bili: Prešeren, Vod-
nik, Valvasor, Vega, Slomšek, Linhart, Kopi-
tar, Wolf, Čehovin in drugi. Najprej so se od-
dolžili največjemu slovenskemu pesniku
Francetu Prešernu. Ker je imel na grobu na
kranjskem pokopališču (zdaj Prešernov gaj) le
skromen lesen križ, so mu našli drugo mesto
nedaleč stran, ga prekopali in mu leta 1852
dali dostojnejši kamnit nagrobnik. Denar zanj
Attemsov spomenik, Rogaška Slatina
Knoblehaijev spomenik, Škocjan pri Novem mestu
24
je prispevala predvsem dežela Kranjska, po,
načrtu neznanega dunajskega arhitekta pa ga ;
je izdelal tedaj najboljši kamnosek Ignacij ,
Toman mlajši iz Ljubljane.5 Nagrobnik v^
obliki stebrastega znamenja je bil za sodobni-
ke spomenik in so ga tudi odkrili s primerno
slovesnostjo.
Sredi petdesetih let začne ustvarjati prvi !
slovenski kipar, ki seje izobrazil na tuji, miin-1
chenski akademiji, Franc Ksaver Zajec. Dotlej \
so delovale predvsem podobarske in kamno- \
seske delavnice z mojstri, vendar so bili njiho- \
vi izdelki, razen redkih izjem, na obrtniški ■
ravni. Leta 1860 so posvetili spomenik škofu!
Antonu A. Wolfu v ljubljanski stolnici; Franc.
Zajec je iz marmorja mojstrsko izklesal njego- j
vo portretno doprsje. Prav tako je sedem let i
pozneje izdelal reliefni portret misijonarja'
Knobleharja za njegov spomenik v župnijski |
cerkvi v Škocjanu pri Novem mestu. A izdela-.
vo portretnega doprsja avstrijskega feldmarša- j
la Josepha Radetzkega je ljubljanski občinski j
svet zaupal slavnemu dunajskemu kiparju |
Antonu D. Fernkornu. Spomenik z bronastim ^
doprsjem, odkrit leta 1860, je kot osrednji-
.ienkov nagrobni spomenik, Kranj
Tomšičev spomenik. Maribor
spomenik Ljubljane krasil njen najlepši del,
park Zvezdo. Pozneje so ga odstranili, kip pa
hrani Mestni muzej.
Prvi pomebni Slovenec, kateremu so želeli
postaviti javni spomenik s celopostavno figu-
ro na podstavku, je bil Valentin Vodnik. V
šestdesetih letih so se vrstila mnenja o pome-
nu takšnega spomenika za narod, o njegovi lo-
kaciji in materialu. Akcija ni uspela, čeprav
so bili izdelani celo načrti. Leta 1873 so slo-
vesno odkrili nagrobni spomenik pesniku
Simonu Jenku na kranjskem pokopališču
(zdaj Prešernov gaj), dve leti pozneje pa časni-
karju Antonu Tomšiču na mariborskem po-
kopališču (danes stoji spomenik na Lenino-
vem trgu).6 Formalno ponavljata že znane
sheme arhitektonskih spomenikov, le da je
Jenkov obogaten s portretnim medaljonom.
Medtem so se po evropskih mestih, spomni-
mo se samo dunajskega Ringa, razbohotili
javni figuralni spomeniki historizma, pri kate-
rih so se uveljavljale večkrat megalomanske
dimenzije in razkošne scenerije.^ Njihova po-
doba je specifična: upodobljenec, večinoma
celopostaven, retorično in teatralno, v zvesto
podanem oblačilu, z rekviziti, ki določajo nje-
gov stan in dobo, obdan z alegorijami, reliefi
in napisi, ki govorijo o njegovem pomenu in
zaslugah, stoji privzdignjen na podstavku. Če-
prav so si ti spomeniki močno podobni, so ne-
malokrat postali neločljiv del mestne vedute,
celo več kot to - znamenitost mesta, njegov
razpoznavni znak.
25
Slomškov spomenik, Maribor
Slovenci so že dobrih deset let po vsej deželi
zbirali prispevke tudi za javni figuralni spo-
menik, ki bi ga postavili zaslužnemu škofu in
narodnemu buditelju Antonu M. Slomšku v
Mariboru. Celopostavni marmorni kip škofa
so naročili Francu Zajcu, ki se ješe zlasti po-
trudil za portretno zvestobo. Na Štajerskem je
bil nemški pritisk močnejši kot na Kranjskem,
ki je nasploh veljala za najbolj slovensko de-
želo. O tem, da bi Slomškov spomenik stal na
javnem trgu, ali npr. pred cerkvijo sv. Alojzi-
ja, nemško liberalna mestna občina ni hotela
niti slišati. Tako so kip, obdan z neogotskim
ahritekturnim okvirom, postavili v prezbiterij
mariborske stolnice, kjer je tudi Slomškova
grobnica. S tem je spomenik sestopil v vrsto
nagrobnikov z znano dvojno vlogo. Tudi nje-
govo odkritje leta 1878. pri katerem so »v
duhu sodelovali vsi Slovenci«, so ovirali nem-
ški liberalci.8 Pač pa so ti na začetku osem-
desetih let dali postaviti značilne figuralne
javne spomenike, kakršni so enaki uvoženi li-
toželezni kipi Jožefa II. v Mariboru. Celju in
na Ptuju ter reprezentativni mariborski- spo-
menik admirala Wilhelma von Tegetthoffa,
delo avstrijskega kiparja. Ti spomeniki, razen
Tegetthoffovega, katerega del je v Pokrajin-
skem muzeju v Mariboru, niso več ohranjeni.
V Ljubljani, kulturni prestolnici dežele, je
bila klima drugačna. Odkritje spomenika
nemškega pesnika Anastazija Grüna leta
1886, ki ga je dal ob Križanke postaviti nem-
ški Turnverein, so poleg tega, da gaje brez us-
peha poskušal preprečiti že mestni odbor,
spremljale burne protinemške demonstracije.
Tudi pozneje je bil večen kamen spotike. Na
začetku leta 1919 so Griinov portretni meda-
Ijon odstranili. Spomenik so spremenili v Ma-
rijino znamenje in le redko kdo še ve, komu je
bil prvotno posvečen.9
Leta 1889 pa so Slovenci dočakali spome-
nik Valentina Vodnika in s tem prvi javni fi-
guralni spomenik enega svojih pomembnih
mož.'O Izbrali so mu prostor pred nekdanjim
licejskim poslopjem, ki je spomeniku dajalo
neprimerno boljše ozadje kakor pa sedanji
odprti prostor ljubljanskega živilskega trga.
Vodnikov kip je zmodeliral kipar Alojzij
Gangl, tedaj še študent dunajske akademije,
odlili pa so ga na Dunaju. Z realistično obli-
kovano stoječo figuro je Gangl posegel po že
uveljavljenih, klasičnih spomeniških rešitvah
in z natančno formulacijo osebnosti zadovoljil
pričakovanja sodobnikov. Vodnikov spome-
nik je imel za slovenski narod reprezentativni
Nekdanji Griinov spomenik (zdaj Marijino
znamenje), Ljubljana
26
pomen: razglasili so ga za prvi nacionalni spo-
menik. Njegovo odkritje, ki so ga praznovali
skoraj tri dni, se je spremenilo v pravo narod-
no slavje. Istega leta je dobil spomenik tudi
pisatelj Fran Levstik v Velikih Laščah. Zna-
čilni obelisk na podstavku je izdelal domači
podobar. Takšen arhitektonski spomenik so v
devetdesetih letih postavili tudi jezikoslovcu
Mateju Cigaletu in malonedeljskemu narodno
zavednemu župniku Antonu Kremplu."
Vendarle je bilo figuralnih spomenikov vedno
več: Tartinijev spomenik v Piranu, delo bene-
škega kiparja Antonia Del Zotta, Čehovinov v
Spodnji Branici, ki sta ga izdelala goriška ki-
parja oče in sin Bitežnik in kip Franca Jožefa
I. (pozneje odstranjen), ki so ga za Maribor
naročili z Dunaja.
Za Vodnikom je bil na vrsti Prešeren, ki še
vedno ni imel svojemu pomenu primernega
spomenika, le nagrobnik in skromen obelisk
iz leta 1883 na Bledu. Poleti 1899 je poseben
odbor z ljubljanskim županom Ivanom Hri-
barjem na čelu razpisal natečaj za Prešernov
spomenik, ki se ga je udeležila tedaj močna
generacija na dunajski akademiji šolanih slo-
venskih kiparjev. Prvo nagrado je dobil Ivan
Zajec, Francov sin. Za kiparja se je začela
trnova pot, dolga skoraj štiri leta. Njegovo
delo so ocenjevali in grajali poklicani in nepo-
klicani strokovnjaki; na pomoč so poklicali
celo profesorje z dunajske akademije. Zajec pa
je na Dunaju modeliral, popravljal in spremi-
njal. Medtem so leta 1903 v Ljubljani brez
posebne slovesnosti odkrili Valvasorjev spo-
menik: na trgu pred Narodnim muzejem delu-
je bronasti kip, znova delo Alojzija Cangia,
skupaj z mogočnim granitnim podstavkom,
enotno in monumentalno.
Prešernov spomenik je bil postavljen leta
1905 v Ljubljani. Celota je hommage velikem
pesniku: Prešeren stoji v salonskem oblačilu s
knjižico poezij v roki. nad njim sedi Muza, ki
ga slavi in obenem bedi nad pesnikovo geni-
jalnostjo: bronasti figuri sta dvignjeni na kam-
nit podstavek, na njegovem spodnjem delu sta
prizora iz pesnikoveh del, na zgornjem pa sti-
lizirano drevesce lipe, ki lahko simbolizira
pesnikovo deželo. Sodobniki s spomenikom
niso bili zadovoljni. Ob njegovem odkritju, ki
je bilo veličastno narodno in celo vseslovan-
sko slavje, so se vsule kritike na avtorja in nje-
govo delo. Hkrati so se razplamtele strasti te-
daj že med seboj sprtih političnih strank. Ivan
Cankar seje ogorčen razpisal: »Ali bi bilo živi
duši na Slovenskem prišlo kdaj na misel, da bi
naročil slavnostno pesem Prešernu in ne Ko-
seškemu, Zupančiču in ne Ganglu? Sliko Ja-
kopiču, kip Bernekerju? Ne. Svoji k svojim!
Zajec, najmanj osebni, najpuščobnejši in (to je
beseda) najponižnejši slovenski kiparje bil ro-
jen in poklican, da ustvari spomenik - ne Pre-
šernu, temveč tistemu licu, ki nam ga kaže na-
rod v tej žalostni dobi.«'2
Vendarle, Prešernov spomenik je samo zna-
čilno delo poznega historizma, kakršnega je v
zadnji tretjini 19. stoletja hotelo imeti vsako
evropsko mesto. Tudi Ljubljana ga je potrebo-
vala in Zajec, soliden in discipliniran kipar v
Tartinijev spomenik, Piran
Trubarjev spomenik. Ljubljana
27
okvirih akademskega reaHzma, je bil tedaj
edini, ki je lahko naredil takšen spomenik.
Zajčeva nesreča pa je v tem, da so spomenik
postavili prepozno. Po letu 1900 je namreč v
evropskem spomeniškem kiparstvu zavladal
novi klasicizem, ki je v nasprotju s patetični-
mi historističnimi spomeniki uveljavljal sim-
bolične ahritektonske oblike ter poenostavlje-
no, stilizirano portretno plastiko. Takšne ten-
dence, povezane s secesijo, je kazal Vilharjev
spomenik v Postojni, odkrit leta 1906. Spo-
menik, ki ga je zasnoval arhitekt Ivan Jager,
bronasto doprsje skladatelja pa zmodeliral ki-
par Alojzij Repič, so med drugo svetovno voj-
no uničili Italijani. Nove slogovne zapovedi je
v celoti uresničil Franc Berneker, za Cankarja
najboljši slovenski kipar, s svojim Trubarje-
vim spomenikom. Postavili so ga leta 1910 v
Ljubljani. Z njim se odpre pot k modernemu
kiparstvu in zaključi poglavje spomenikov 19.
stoletja.
OPOMBE
1. Za spomenike prve polovice 19. stoletja prim, iz-
brano literaturo: Costa Heinrich, Reiseerinnerun-
gen aus Krain, Laibach 1848; Viktor Steska, Naši
spomeniki iz empirske dobe, Zbornik za umet-
nostno zgodovino, VIlI/1928, str. 48-59; Ksenija
Rozman, Ljubljanski javni spomeniki. Kronika,
X1II/1965, str. 94-97, 126-203; France Stele, Li-
kovni spomeniki v Sloveniji do 1941, Sinteza,
11/1967, str. 8-15; Sergej Vrišer. Znamenja in javni
spomeniki v Mariboru do 1941, Časopis za zgodo-
vino in narodopisje, n.v.7 (XLII)/1971, str.
175-195: Sonja Žitko-Bahovec, Spomeniška in ar-
hitekturna plastika 19. stoletja na Slovenskem,
Zbornik za umetnostno zgodovino, n.v. XI-
X1I/1976, str. 87-88. — 2. Iz goriških hribov. Novi-
ce, X/1852, str. 39; Simon Rutar, Zgodovina Tol-
minskega, Gorica 1882, str. 190-195. — 3. Josip
Mal, Zgodovina slovenskega naroda. Celje 1932,
str. 548-549. — 4. L. Kamnogorski (Lovro Toma-
n), O Prešernovim spomeniku, Novice, VIII/1850,
str. 61. — 5. Alfonz Gspan, Prešernov grob v Kra-
nju, Slavistična revija, 11/1949, str. 30-50. Prim,
tudi: Matija Žargi, Železarna na Dvoru in Prešer-
nov nagrobnik v Kranju. Kronika 38/1990, št. 3,
str. 108-113. — 6. Tomšičev spomenik. Slovenski
narod, VIII, _21. september 1875, št. 214. — 7.
Prim. Sonja Žitko, Historizem v kiparstvu 19. sto-
letja na Slovenskem, Ljubljana 1989. — 8. Franjo
Baš, K zgodovini narodnega življenja na Spodnjem
Štajerskem. Časopis za zgodovino in narodopisje,
XXVI/1931. str. 82. — 9. Spelea Čopič, Damjan
Prelovšek in Sonja Žitko, Ljubljansko kiparstvo na
prostem, Ljubljana 1991, str. 28. — 10. Prim. Jeli-
sava Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kipar-
stvu prve polovice 20. stoletja, 2 dela, 1977 (Filo-
zofska fakulteta v Ljubljani, doktorska disertacija,
rokopis). — II. Antonu Kremplju v spomin. Slo-
venski narod, XXVIJI, 9. avgust 1895, št. 182. —
12. Ivan Cankar, Še en simbol. Naši zapiski,
III/I905,str. 146.
28