Z letošnje spominske proslave v Našem domu v San Justu Foto: Marko Vombergar BUENOS AIRES - Ll AVGUST 2802 Od zgoraj in od leve: 1. Letošnja spominska proslava v Našem domu v San Justu. Foto: M. Vombergar 2. Vnebovzeta. 3. Spominska akademija v Slovenski hiši. Foto: M. Vombergar 4. in 5. Domobranska^ proslava v Slovenski hiši se je začela s sv. mašo v cerkvi Marije Pomagaj-Z delegatom prelatom dr. Juretom Rodetom sta somaševala p. dr. Lojze Kukoviča in g. Franc Cukjati. Foto: M. Vombergar UVODNIK vv Marija v nebo vzeta Lojze KUKOVIČA "T" a praznik vseh svetnikov leta 1950 je papež Pij I \l XII. na trgu sv. Petra v Rimu slovesno proglasil -L i dogmo o Marijinem vnebovzetju. Razglasil je torej krščanskemu svetu od Boga razodeto resnico, da je bila Marija po končanem življenju na tem svetu s telesom in dušo vzeta v nebo. Takole se je izrazil: „Po mnogih in Pogostih molitvah, s katerimi smo se obračali na Boga in Potem ko smo prosili luči od Duha Resnice ... z oblastjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, blaženih apostolov Petna in Pavla in s svojo lastno oblastjo izpovedujemo, izjavljamo in dokončno določujemo kot od Boga razodet nauk, da je bila Brezmadežna Božja Mati, vedno Devica Marija, Potem ko je končala tek svojega življenja na tem svetu, s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo. “ Kmalu potem, ko je Pij IX. leta 1854 razglasil versko resnico o brezmadežnem spočetju Marije, so začele prihajati na Sveti sedež v Rimu iz vsega sveta prošnje, naj bi Papež tudi Marijino vnebovzetje proglasil za versko resnico. Tudi na 1. Vatikanskem koncilu leta 1870 so se mnogi škoije obrnili na papeža z isto prošnjo. Toda čas še ni bil zrel za to. Pod vtisom teh prošenj je končno papež Pij XII. kmalu po koncu 2. svetovne vojne, leta 1945, razposlal na vse katoliške škofe vprašanje o tem, kaj sodijo o morebitni proglasitvi dogme Marijinega telesnega poveličanja v nebesih. Prosil jih je tudi, naj mu povedo, kaj verniki sami mislijo o tem. Odgovor je bil skoro soglasen: tako škofje kot verniki da prosijo papeža, naj bi čim prej proglasil, da Je bila Marija po končanem življenju vzeta s telesom in dušo v nebo, kar je potem tudi storil nekaj let pozneje. Verno krščansko ljudstvo je že stoletja izpovedovalo svojo yero v to dogmo. Toda Cerkev je previdna v tako važnih rečeh. Veliko teološkega študija je bilo potrebno, predenje bil papež prepričan, da je ta resnica bila res od Boga razodeta, kar je krščansko izročilo proglašalo že od prvih stoletij naprej. Isti papež je tri leta po proglasitvi dogme razglasil Marijino sveto leto za ves krščanski svet. Bilo je to ravno °b stoletnici dogme Brezmadežnega Marijinega spočetja. Pozval je kristjane, naj bi se v onem letu še posebej zaupno obračali na svojo nebeško mater in ji izkazovali primemo češčenje. Ni težko uvideti, zakaj Bog ni dovolil, da bi Marijino tel° delilo z ostalimi ljudmi usodo trohnenja v grobu do konca sveta, ko bodo vsa telesa umrlih vstala, kot izpovedujemo v veroizpovedi z besedami: „Verujem v vstajenje mrtvih." Jezus, najboljši otrok, je gotovo hotel najboljše za svojo mater. Kar ji je mogel dati in kar je bilo v skladu z nJegovim odrešilnim delom, ji je hotel dati. Pripustil je resda, da je z njim trpela, ker jo je hotel pridružiti na poseben način svojemu odrešilnemu delu. Ni pa bilo primerno, ne potrebno — tako modmje Cerkev — da bi njeno telo ostalo v grobu do konca časov. To ne bi njeni duši moglo dodati nobenega novega zasluženja. Zato ni bilo primemo, da bi bila kot drugi ljudje podvržena trohnjenju. Vsi dobri otroci tudi želijo, da so njihove matere lepe, predvsem seveda duhovno, pa tudi telesno. Zato Jezus kot najboljši otrok svoje matere, kar jih je kdaj hodilo po tej zemlji, ni mogel dopustiti, ker ni bilo potrebno, da bi telo njegove matere, ki gaje devet mesecev nosila pod svojim srcem in tudi sicer bila v vsem svojem življenju v intimni povezanosti z njim, razpadalo v grobu. Mar ne bi tudi mi istega storili za svojo mater, če bi nam bila dana ta možnost? Kristusovo telo je bilo vzeto iz Marijinega, saj ga je prejel od nje. Če torej Kristusovo telo ni bilo žrtev trohnenja, ali ni bilo primemo, da je iste usode bilo deležno tudi Marijino telo? Sv. Avguštin to resnico lepo pove z besedami: „Marijin tabernakelj (njeno telo) je vredno biti tam, kjer je Kristus.*4 Se drug razlog za ta njen privilegij je pa v tem, daje smrt in razpadanje telesa kazen in posledica izvirnega greha. Marija tega ni imela. Verjetno je hotela biti podobna Kristusu v smrti -— ne vemo z vso gotovostjo, če je umrla, je pa verjetno — ne bilo bi pa prav, če bi njeno telo moralo strohneti v grobu in čakati na vesoljno vstajenje. Kaj pa nam ljudem, ki še potujemo po tej zemlji, pomeni privilegij Marijinega telesnega poveličanja? Najprej se tega z njo prisrčno veselimo, kot bi se veselili, če bi se kaj takega zgodilo z našo zemsko materjo. Dober otrok se pač veseli vsega, kar je v srečo njegovi materi. Veselimo se, da nebeško srečo uživa ne le njena brezmadežna in prečista duša, ampak da je tudi njeno telo deležno iste sreče. Za vse nas pa je Marijino vnebovzetje tudi nov, dodaten vir upanja. To resnico navaja tudi sam papež, ko pravi: „Upamo, da bo ta vera v telesno vnebovzetje Marije naredilo še bolj močno in živo tudi vero v naše lastno vstajenje od mrtvih. Vstajenje naših teles namreč temelji na vstajenju Kristusovem in ima svoje najlepše proroštvo in potrdilo v vstajenju Marije.** Kakor je naša duša izšla iz božjih rok in se bo ob smrti vrnila k njemu, tako je primemo, da se tudi naše telo, ki je izšlo iz istih božjih stvariteljskih rok, vrne k njemu. Sicer bi bila človekova usoda v neki meri nepopolna. Kristus nas je iztrgal iz oblasti smrti, kar bo storil nekoč tudi z našimi telesi. Hotel pa je, da je Marija predhodno delila z njim zmago tudi v tem, da mu je sledila v nebo ne le z dušo, ampak tudi s telesom. ■ X? ^ c 7 e? v jubi vse ljudi: ljubi prijatelje, ljubi sovražni-I V I ke. Kristus je rekel s križa: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. “Zate je izrekel te besede, da bi jih slišali vsi. Lahko bi bil molil molče za tiste, ki so ga križali, toda v tem primeru ti ne bi imel njegovega zgleda. Malo je besed, kitejihjeučil, pa tudi vsakdo jih lahko ponovi, in vendar je od njih naredil odvisno tvojo usodo. Nebeški zagovornik te je naučil, kako se zagovarjaj. Naučil te je prositi, še več, zate je predložil molitev, kajti zate je šlo. Veseli se, kajti tisti bo tvoj sodnik, ki je sedaj tvoj zagovornik. Dolžan si ti Bogu in dolžan je tvoj bližnji tebi. Bog bo ravnal s svojim dolžnikom, kot boš ti ravnal s svojim. Lahko plačaš svoj dolg pri Bogu, če ti odpustiš svojemu bližnjemu. Bog bolj ljubi usmiljenje kot daritve. Ne daruj daritve brez usmiljenja: če ne spremljaš svojega daru z usmiljenjem, ne dobiš odpuščanja svojih grehov. Toda ni dovolj, da odpustiš, treba je tudi ljubiti. Želi, da bi tudi tvoj sovražnik s teboj užival večno življenje. Želi mu, da postane tvoj brat. Če ljubiš svojega sovražnika tako zelo, da bi ga želel imeti za svojega brata, ga že ljubiš kot svojega brata. Ne ljubi v njem tega, kar je on sedaj, ampak to, kar želiš, da postane. Bog ljubi grešnike; toda jih mar ljubi, da bi ostali še naprej grešniki? Ko je Kristus na križu unolil za grešnike, je hotel, da bi se spreobrnili. In samo pod tem pogojem jih je hotel iz sovražnikov spremeniti v brate in takšne je tudi naredil. Posnemaj Kristusa. Je kdo jezen nate? On je jezen, ti pa moli; on sovraži, ti ga pa Pomiluj. On trpi vročico duše, ki te sovraži. Ko se bo pozdravil, ti bo hvaležen.Če te tvoj sovražnik sovraži in to po krivici, vedi, da v njem gospoduje posvetna ljubezen 'n te zato sovraži. Če bi ga tudi ti sovražil, bi rriu zlo povračal z zlom. Prej sem objokoval enega samega bolnika, tistega, ki je sovražil, sedaj pa objokujem dva, ker sovražiš tudi ti. Ce ne spoštuje tvoje imovine in ti vzame kaj tvojega, kar si ti imel na zemlji, ga ti sovražiš, ker ti povzroča težave tu na žemlji, če nočeš trpeti pomanjkanja tu, dvigni se v nebo; tam se ti bo razširilo srce ln v upanju na večno življenje ne boš čutil zemskih potreb. In videl boš, kako majhne stvari so to, kar ti on jemlje. Pa še teh ti ne bi mogel vzeti brez božjega pripuščenja. Bog uporablja palico na vsakem, ki ga sprejme za otroka. Če Bog vidi, daje zate dobro, tvojemu bližnjemu dovoli, da te ukrade. Tako Bog po njem zdravi tebe. Če ljubiš sovražnika, bo Bog prebival v tebi in tvoja ljubezen do njega bo popolna. Začni ljubiti in postal boš popolen. Kristus je rekel s križa: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." Posnemaj svojega Učenika, svojega Gospoda in Boga. Je zate pretežko, da bi ga posnemal? In vendar ti je on dal zgled, da bi ti storil isto, kar si videl storiti njega. Če se ti kljub vsemu zdi pretežko ga posnemati, se ozri na svojega sobrata Štefana. Če zaradi slabosti svojih oči ne moreš gledati v sonce, glej vsaj v malo lučko. Kristus je na križu rekel: ,,Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo." Izrekel je te besede kot človek, kot križan, kot rojen iz žene, kot odet v meso, ko je umiral zate, ko je bil na tem, da bo položen v grob in predno je vstal od mrtvih tretji dan in šel v nebo. Sedaj pa poslušaj Štefana:,, Gospod Jezus, sprejmi mojega duha." Tako je molil zase. Spomnil se je pa tudi druge reči, v kateri je hotel posnemati svojega Učenika. Zase je molil stoje, ko pa je molil za svoje mučitelje, je pokleknil. Dobro je vedel, da moli za velike grešnike in da čim hudobnejši so bili oni, tem težje je bilo, da bi bil uslišan. In vendar, kakor je Kristus na križu rekel: „Oče, odpusti jim", tako je tudi Štefan že na kolenih, pod točo kamenja zaklical: „Gospod, ne prištevaj jim tega greha." Tako kot Gospod, je storil tudi Štefan. A tega ni stori[ s svojo močjo, ampak s tvojo milostjo. Če je to storil s tvojo milostjo, je mar potem za seboj zaprl vrata? Je težko zame? Ali tudi jaz prosim milosti? Studenec milosti ni usahnil, še naprej teče. Vem, kaj moram storiti. Molil bom. Namesto da bi povračal krivice s krivicami, bom molil za krivičnika. Ko mi bo prišla volja, da bi mu z žaljivo besedo odgovoril, bom govoril tebi v njegov prid. Da, govoril bom pred tvojim obličjem. Tebi se govori brez besed, brez odpiranja ustnic, temveč le s kriki srca. Da, tam kjer me nihče ne vidi, prav tam bom dober do njega. Če pa bi on ne ljubil miru in bi se rad spustil v prepir z menoj, mu bom mirno odgovoril: 'Povej, kar hočeš; če me še tako sovražiš, če se še tako trudiš, da bi me užalil, si moj brat. V tebi prepoznam podobo svojega očeta.’ Hudoben brat si, a brat si mi. Tudi ti z menoj govoriš: „Oče naš, ki si v nebesih. “ Ena sama je najina molitev, zakaj ne bi bila med seboj edina? Glej, komu rečeva: ,,Oče naš, ki si v nebesih. “Tisti, ki nama govori, naj si bova dobra med seboj, ni kak prijatelj, tudi kak sosed, ampak je isti, ki mu govoriva: Oče. Pred Očetom imava oba isto govorico, zakaj ne bi imela tudi iste ljubezni? H SV. AVGUŠTIN, škof in cerkveni učitelj 28. avgust vetemu Avguštinu so po pravici dali naslov „učitelj milosti". To je bil v dvojnem pogledu: v njegovem življenju se je na čudovit način pokazala moč božje milosti, ki gaje iz zmot privedla do spoznanja resnice in mu dala poguma, da se je od grešnosti obrnil h krepostnem življenju. Prav lastna življ enjska izkušnj a j e dala Avguštinu tisto bistrovidnost, s katero v svojih spisih z izredno jasnostjo razlaga verski nauk o izvirnem grehu ter brani resnico o božji milosti, brez katere padli človek ne more iz svoje moči storiti nič zveličavnega. Avrelij Avguštin seje rodil leta 354 v mestecu Tagaste v severnoafriški pokrajini Numidiji, v današnji Alžiriji. Njegov oče Patricij je bil pogan, mati Moni-kapakristjanka, pobožna in modra žena, kije svojega sina krščansko vzgajala, ga spremljala in zanj skrbela do svoje smrti. Deček je kazal izredno nadarjenost, pa tudi močna nagnjenja k slabemu, kakor priznava v svoji avtobiografiji Izpovedi. Ko je zorel v mladeniča in še ni bil krščen, je živel v divjem zakonu z neko žensko, ki mu je, osemnajstletnemu, rodila sina Adeodata. Iskanje resnice gaje zaneslo v krivo vero manihejstvo, verski sestav iz zmaličenega krščanstva in vzhodnih verstev. Ko mu je bilo 20 let, je končal visoko šolo v Kartagini. Nato je nekaj časa poučeval latinsko slovstvo v rojstnem kraju, zatem pa v Kartagini govorništvo. Notranji nemir gaje gnal v Rim, kjer je ostal le pol leta. D obilje mesto učitelja govorništva v Milanu. Ta sprememba je bila za Avguštinovo življenje odločilna: za zmeraj se je ločil od manihejcev, v novem okolju pa je našel duhovne voditelje, ki so mu kazali pravo pot. Prvi je bil milanski škof Ambrozij. Hodil je poslušat Ambrozijeve bleščeče govore. Avguština je privabljala oblika Ambrozijevih govorov, toda tudi njihova globoka vsebina je neopazno prodirala v njegovo srce. K temu je pripomogla tudi molitev matere Monike, kije prihitela za njim iz Afrike v Milan. Avguštin je jasno čutil, kaj mu je storiti, toda poguma za odločilni korak ni imel. Tedaj je vmes posegel Bog. Nekega dne j e Avguštin iz sosednje hiše zaslišal pojoč otroški glas: „Vzemi in beri! Vzemi in beri!" Začutil je, da mu Bog po tem glasu veleva, naj vzame Sveto pismo in prebere mesto, ki se mu odpre. Odprlo se mu je Pavlovo pismo Rimljanom, kjer je bral: ,,Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost. “ To se je zgodilo avgusta 386, o Veliki noči naslednje leto ga je milanski škof Ambrozij krstil. Kmalu po krstu se je Avguštin s svojimi odpravil v Afriko. Med potjo je v rimskem pristanišču umrla mati Monika. Ko je prišel v svoje rojstno mesto, je zbral nekaj somišljenikov okoli sebe in z njimi zaživel samostansko življenje po redu, kije obsegal pobožne vaje in študij. Na osnovi njegovih pravil zameniško življenje so se razvile razne skupnosti, najvažnejši so avguštinski korarji in avguštinski eremiti. Leta 391 gaje škof Valerij posvetil v duhovnika, da je namesto njega pridigal. Avguštin je bil odličen pridigar. Ohranilo seje okoli 500 njegovih pridig poleg govorov, v katerih j e razlagal psalme in Janezov evangelij. Leta 396 j e bil izvoljen za škofa v mestu Hipon (Hip-po). Imel je velik vpliv ne samo v svoji škofiji, ampak s svojimi spisi tudi v Afriki in v vsej Cerkvi. Bilje neizprosen borec proti krivim veram. Med spisi sta — poleg govorov in pisem — najbolj znani knjigi Izpovedi (Confessiones), ki jih je napisal kmalu potem, ko je postal škof in spadajo med bisere svetovne književnosti, ter O božji državi (De civite Dei), ki obsega 22 knjig. Avguštinovi spisi so zakladnica, iz katere še danes poleg teologov zajemajo filozofi, zgodovinarji, sociologi. Se danes velja za najbolj plodnega cerkvenega pisatelja sploh. V naši reviji objavljamo nekatera njegova razmišljanja, kijih prevaja in prireja dr. Alojzij Kukoviča. Avrelij Avguštin je umrl 28. avgusta leta 430. Krščanska umetnost upodablja svetega Avguština s plamtečim srcem in s knjigo. Na obletnico njegove smrti go- ZNOVA ODKRITI VREDNOTO ČISTOSTI VATIKAN — AICA - Papež Janez Pavel II. je spomnil na Trgu sv. Petra zbrano množico vernikov, daje 6. julija pred sto leti na posledicah brutalnega napada umrla Marija Goretti. Pij XII. jo je proglasil za svetnico leta 1950 in postavil za ,,model junaške zvestobe krščanski poklicanosti tudi za ceno lastnega življenja". Janez Pavel II. se je nanašal na posebno spomenico, ki jo je napisal ob tej obletnici, kjer poudarja “aktualnost te mučenke čistosti, v upanju, dajo še bolj poznajo odraščajoči in mladi". „Sveta Marija Goretti —je dejal — je vzor novim generacijam, ki jim grozi miselnost indiferentnosti, in težko razumejo važnost vrednot, od katerih se ne sme nikoli odstopiti." Sveti oče je poudaril, daje „ Marij a imela, čeprav revna in brez šolske izobrazbe, že kot dvanajstletna močno in dozorelo osebnost zaradi verske vzgoje, ki jo je dobila v družini. To jo je usposobilo ne samo za obrambo lastne osebe s herojsko čistostjo, ampak tudi za to, daje odpustila svojemu morilcu. Njeno mučeništvo spominja, da se človek ne realizira s tem, da se predaja impulzom uživanja, ampak, da živi lastno življenje v ljubezni in odgovornosti". „Vem, dragi mladi, da ste dojemljivi za te ideale. V upanju, da se dobimo čez dva tedna v Torontu, bi danes rad ponovil: Ne pustite, da kultura imetja in uživaštva omami vašo vest! Bodite budni čuvarji in pripravljeni, da boste avtentični voditelji novega človeštva." Janez Pavel II. je končal s prošnjo k Materi Božji, kije,,najčistejša med ustvarjenimi, da bi pomagala možem in ženam našega časa, posebno mladim, znova odkriti vrednoto čistosti in živeti osebne odnose v medsebojnem spoštovanju in iskreni ljubezni". g dujejo tisti, ki jim je ime Avguštin, Avgust, Gustelj, Gusti oziroma Avguština, Avgusta. Kot zavetnika ga častijo bogoslovci, tiskarji in pivovarji. (Prirejeno po Silvester Čuk — Novi glas/2001 in Janko Zerzer —' Nedelja/2001) MATI TEREZIJA IZ KALKUTE (6) Prevaja Metka MIZERIT Ubogi so vredni ljubezni Zavedati se moramo, da so ubogi vredni ljubezni. To nas bo nagnilo k ljubezni in služenju. Nekoč sem izpod ruševin pobrala ženo, kije imela visoko vročino. Bilaje na koncu svojega življenja in neprenehoma je ponavljala: ,,To je storil moj sin.“ Dvignila sem jo in na rokah odnesla do naše hiše za umirajoče. Večkrat sem ji rekla, naj sinu odpusti. Končno sem zaslišala: „Da, odpustim mu.“ Bila je na tem, da bo izdihnila, vendar je izrekla besede s pristnim čustvom odpuščanja. Nise zavedala, da umira; v svoji veliki materinski ljubezni je odpustila. Mislim, da se moramo predvsem zavedati, da se ljubezen začne v domači hiši. Trpljenje ima največkrat izvor v družini. Nimamo časa, da bi si pogledali v obraz, da bi se pozdravili, da bi delili trenutke veselja. Vemo, kaj pričakujejo od nas naši otroci; mož od žene, kaj Pričakuje žena od moža? Nikoli se ne bom naveličala ponavljati, da se ljubezen začne v domači družini. Naše sestre so zaposlene z aajubožnejšimi med ubogimi. V Kalkuti smo v petindvajsetih letih pobrale okrog 36.000 bolnikov; okrog 16.000jih jo Pri nas umrlo. Mislim, da so že vsi pri Bogu. Morda niso bili ljubljeni na zemlji, vendar so najljubši božji otroci. Molim 'n se zahvaljujem Bogu za vse, kar so naše sestre storile za umirajoče. Pri nas ubogi umirajo spravljeni z Bogom. Prav Presenečeni bi bili, če bi videli, kako nurno zaspijo v Gospodu. Nekoč so sestre pobrale na cesti umirajočega moža. Bil je umazan in zapuščen. Rekel je: „Živel sem na cesti, kakor žival; umrl bom kot angel. Obdaja me ljubezen." Nočem, da mi daste to, kar vam ostaja, hočem, da mi podarite z odpovedjo Sestre smo si zavestno izbrale uboštvo. Živimo samo od božje Previdnosti, ki očetovsko skrbi za nas. Nikoli se nam še ni zgodilo, da bi naši varovanci in me ostali brez hrane. V Kalkuti imamo na skrbi 7000 oseb. Če en dan ne kuhamo, ne jedo. Nekoč mi je sestra oskrbnica rekla: „Za petek in soboto nimamo riža. Morali bi ljudem povedati." V petek zjutraj so se pred hišo ustavili tovornjaki, ki so nam pripeljali kruh. Nihče v Kalkuti ni vedel, zakaj je vlada tisti dan zaprla šole. In kruh, pripravljen za otroke, so pripeljali k nam. Dva dni so naši varovanci jedli tisti kruh. Razumela sem božje sporočilo. Tisti, ki skrbi za ptice na nebu in lilije na polju, je poskrbel, da so se naši varovanci zavedali, da jih Bog ljubi in skrbi za njih. Današe sestre lahko opravljajo svoje delo, vsaka izmed njih posveti svoje življenje Evharistiji in molitvi. Presenečeni bi bili, če bi vedeli koliko mladih poklicev imamo. Ko nas mladenke prosijo za vstop, nam pišejo čudovite stvari: „Hočem življepje uboštva, molitve in žrtve, ki naj me spremlja v službi ubogim." Take so naše mladenke, polne ljubezni in darovanja. V vsakem trenutku jih lahko pošljemo kamorkoli; ob katerikoli uri, da opravijo najnižja dela. Naš red je usmerjen v to; dati jesti Kristusu, ki je lačen; obleči Kristusa, kije nag; streči Kristusu — bolniku; ponuditi streho Kristusu, ki je na cesti. Navdušujoče je opazovati naše mlade, ki so popolnoma predane delu, prekipevajoče ljubezni do ubogih v Kristusu. V našem redu naredimo tri obljube: ljubiti Kristusa z nedeljivo ljubeznijo čistosti; obljubo uboštva in popolne pokorščine. Še četrto obljubo izrečemo in ta nas zavezuje, da ponudimo svoje srce popolni službi najubožnejšim; to se pravi Kristusu, ki se predstavi v preprosti podobi reveža. Seveda moramo moliti, da tem boljše izvršimo to božje delo. Molite za nas, da bo ta služba, ki jo vršimo, res božje delo in da Mu bomo vsak trenutek popolnoma na razpolago. Sestre misijonarke božje ljubezni imamo posebno nalogo popolne predanosti božji volji. Ideal naše posvetitve je, pogasiti Kristusovo žejo na križu, ki je ljubezen do duš. Duh našega reda j e popolna predanost Bogu, popolno zaupanje predstojnicam in ljubeča predanost delu. Brez ljubezni ni veselja in ljubezen brez veselja ni pristna in iskrena. Prav zaradi tega moramo svetu prinašati ljubezen in veselje. Me ne potrebujemo orožja, da prinašamo svetu mir; potrebujemo samo ljubezen in dobroto. Potrebujemo pa tudi globoko združepje z Bogom v molitvi. Skupaj molimo: Gospod, naj bomo vredni služiti bratom vsega sveta, ki živijo in umirajo v revščini in lačni. Daj jim danes, po naših rokah, vsakdanji kruh. Po naši ljubezni in razumevanju jim nakloni veselje in mir. Amen SV. PATER PIJ Jure VOMBERGAR f*^ apež Janez Pavel II. je 16. junija letos razglasil za svetnika italijanskega kapucina, mistika in čudodelnika, blaženega patra Pija. To je bila domnevno največja svetniška razglasitev v Rimu, vsaj po številu udeležencev, katerih je bilo več kot 300.000. Poznejši pater Pij se je rodil 25. maja 1887 v mestecu Pietrelcina pri Beneventu kot Francesco Forgione, kot osmi otrok zelo siromašnih staršev. Leta 1903 je vstopil v kapucinski red in si privzel ime Pio (Pij). Leta 1910 je bil posvečen kot duhovnik. V bližini Pietrelcine je kraj, kjer je leta 1915 p. Pij prejel Kristusovim podobne rane (stigme). Sprva so bile nevidne, po treh letih pa so postale vidne kot krvaveče rane in napravile mladega kapucina znanega po vsej Italiji. Od leta 1916 do svoje smrti leta 1968 je p. Pij živel v kapucinskem samostanu v kraju San Gio-vanni Rotondo (Foggia) na polotoku Gar-gano v južnoitalijanski Apuliji. Tu so se po njegovi molitvi zgodila nekatera izpričana čudežna ozdravljenja, še več pa je bilo nevidnih dušnih ozdravljenj. Stigmatizirani redovnikje bil,,velik apostol zakramenta pokore, “kar je pri postopku za kanonizacijo igralo glavno vlogo. Sv. patra Pija je odlikovala vrsta nenavadnih karizem: bilokacija (hkratno bivanje na dveh krajih), spreobračanje, ozdravljanje, branje src, znanje jezikov, bedenje in posti nad mejo človeške zdržljivosti. Stotisoči so pri njem iskali dušnega miru, dobre spovedi in nasveta v večjih in manjših življenjskih težavah; med njimi so bili tudi predstavniki slovenskih beguncev pred komunizmom, ki so živeli po taboriščih v Italiji in Avstriji ter so se morali odločiti, kam naj se zatečejo. V prejšnji številki DŽ smo objavili pričevanje Alojzija Boha, po katerem je dr. Miha Krek obiskal p. Pija, ki da mu je svetoval, „naj se begunci čimprej odpravijo čez morje". (Tokrat objavljamo fotografijo, ki dokumentira ta obisk). Krakovski duhovnik in poznejši papež Karol VVojtila je imel več stikov s p. Pijem. Leta 1947 je pri njem opravil spoved, leta 1962 gaje pismeno prosil za priprošnjo za neko Poljakinjo, obolelo za rakom, ki je bila kmalu zatem ozdravljena. To je bila VVanda Poltavvska, zdravnica, ki je še danes zelo povezana z Janezom Pavlom II. Pater Pij je nekoč rekel VVojtili: „Postal boš papež in vidim kri". Tudi papežu Janezu XXIII. je prerokoval papeški naslov in ko je umrl papež Pij XII., je pater Pij ravno maševal, prekinil mašo in rekel: „Pravkar je umrl Pij XII. in je v nebesih". V mestecu San Giovanni Rotondo, kjer je grob sv. p. Pija, zidajo romarsko baziliko, ki bo imela največjo kupolo na svetu. Velikansko svetišče financirajo izključno z darovi, zato še vedno ni končano. Vsako leto obišče baziliko kakih šest milijonov vernikov, torej je druga najbolj obiskana katoliška cerkev na svetu. (Prvo mesto ima Nuestra Sehora de Guadalupe v Mehiki). V istem kraju je tudi bolnišnica Hiša tolažbe trpečih, ki jo je p. Pij ustanovil leta 1940 in je ena največjih bolnišnic na jugu Italije. Stigme1 Avgusta 1910 je p. Pij na svojih rokah in nogah začutil nenavadne bolečine: šlo je za Božji dar nevidnih stigem. Od 8.9.1911 do leta 1918 sta rani na rokah postali vidni in se pojavljali vsak teden, a le za nekaj časa. Dne 20.9.1918 pa seje p. Piju zgodilo nekaj nenavadnega: ko je bil potopljen v globoko molitev pred križem, so nenadoma ognjeni svetlobni žarki prebodli njegovo stran, roke in noge, in te rane so ostale na njem do konca življenja. V njem so stalno povzročale telesno slabost (vsak dan je iz ran priteklo za kozarec krvi!). Glede te milosti seje čutil pater globoko nevrednega, hkrati pa je bil srečen, da je postal na zunaj podoben Kristusu. S tem je postal v zgodovini Cerkve prvi duhovnik, ki je dobil stigme. Vest o njegovih ranah se je razširila kot požar. K njemu so začele zahajati množice ljudi in predstojniki so začeli k njemu pošiljati najrazličnejše zdravniške komisije, da bi razkrinkali morebitno prevarantstvo. Letos, 9. in 10. aprila, so na papeškem ateneju Regina Aposto-lorumv Rimu organizirali mednarodni kongres, ki se je ukvarjal s patrovimi ranami. Med največjimi vrstami fizičnega trpljenja p. Pija so bile njegove stigme. Dr. Nicola Silvestri je na kongresu kot velik specialist za to področje opozoril, da so njegove stigme v primerjavi s torinskim prtom natančna reprodukcija Kristusovih ran, celo na njihov položaj na telesu. „Poleg tega pa", tako dr. Silvestri, „rane ne nastopajo na istih mestih kakor na križu, pred katerim se moli—in to je pomembno, da se zavrne teorija o samoprevari. Kajti dejansko je bila do 17. stol. na križih Kristusova rana na prsih na desni strani, medtem ko se stigma vedno pojavlja na levi strani." Cerkev je glede priznanja pristnosti stigem izredno stroga. Pa vendar je do danes priznala že pri kakih 80 svetnikih in blaženih, da so bile njihove stigme pristne. Zakaj Bog komu podeli milost ran, podobnih Kristusovim? „Stigme", tako je zapisal kardinal Journet, „imajo namen, da nas na pretresljiv način spominjajo na trpljenje do smrti mučenega Boga in na potrebo, da celotna Cerkev trpi in umre, preden lahko stopi v poveličanje... Stigme so krvava, tragična in hkrati sijajna pridiga. Pomagajo nam, da ne pozabimo, kaj so prava znamenja iskrene ljubezni." Evharistija Kljub bolečinam zaradi stigem je p. PU veliko molil — pravijo, da vsak dan štiri ure. Rad je molil zdihljaje, še posebej rad pa rožni venec. Pogosto je govoril ljudem: a „ Pojdite k Mariji, ljubite jo! Vedno molHe " V v \/ \/ \? v <!“ Vodstvo ni več pomišljalo, sklenili so: Gremo v Argentino! Danes vidimo, daje to bila najboljša rešitev. Tako so ti Slovenci mogli živeti vsi skupaj, kar je zelo koristilo ohranitvi narodnosti in vernosti. Za ta previdnostni nasvet smo Slovenci hvaležni p. Piju! Iz begunskega dnevnika pisatelja Jožeta Vombergarja: 1.9.1946 — 3.9.1946: Ta mesec bi moral iti v Trst, pa me kar nekaj vleče nazaj (...). So neki zadržki, predvsem strah pred vojno, pred nenadnim napadom Titovcev in Rusov. (...) Sicer pa bom videl, kakšen bo odgovor p. Pija in sporočilo iz Trsta. J. H. mi sporoča, da gre sama osebno k p. Piju in bo tudi za mene opravila po moji želji. 10.12.1946 —20.12.1946: Tudi H. mi je zdaj pisala odgovor od p. Pija. Po njenem je p. Pij odgovoril, naj ne hodim iz taborišča, ker je sicer nevarnost zame. Torej sem prav storil, da nisem šel v Trst. (...) 14.5.1947 — 16.5.1947: (...) G. Urbanč je bil pri č. p. Piju. Na vprašanje, ali naj počaka v Italiji ali naj gre v Argentino, mu je odgovoril, naj gre v Argentino. Iz tega sklepam, da bo v Italiji zavrelo in bo nevarno. O, da bi čim prej prišel dan našega odhoda, ki ga že vsi težko pričakujemo! Potem pa nas bo pripeljala od tam pot domov! Prosimo bralce, ki še kaj vedo o p. Piju v zvezi z usodo naše emigracije, da sporočijo uredništvu. ' Glasnik Kraljice miru, 5-6. 2002, str. 12-15 2 Cristohoy, 13-19. 6. 2002 3 Pater Pij, Ognji+ee, Koper 1998, str. 143-144. Angel tišine Anselm GRUN Od leve: P. Oto Kocjan, č. g. Jože Godina in dr. Miha Krek ▲ ngeli so nežna bitja. Ne moreš jih prijeti. Angeli pridejo nepričako--4- V.vano. Biti moraš odprt, da jih lahko srečaš. Angeli pridejo potihem. Potrebuješ veliko tihote, da jih zaznaš. In je angel, ki bi te rad uvedel v umetnost molčanja, v zdravilno ozračje tihote. Prav v našem hrupnem svetu potrebujemo veliko tihote, da bi notranje ozdraveli. Od Kierkegaarda izvira slavna beseda, da bi on, če bi bil zdravnik, ljudem svetoval: ,,Ustvarite molk!“ In Rabindranath Tagore nas vabi: ,,Kopaj svojo dušo v molku." Tihota je zdravilo za naše duše, ki so pogosto natrpane s hrupom sveta, ki ne morejo več dihati, ker so od vsepovsod vdrle vanje hrupne misli in slike. Vse veliko potrebuje tihoto, da se lahko rodi v človeku. Molk nas pripravlja, da prav poslušamo, da poslušamo odtenke, če kak človek govori z nami. In molk je pogoj, da v svojem srcu slišimo Božji glas. Danes mnogi tarnajo, da Boga ne doživljajo, da jim je Bog postal tuj. Toda ti ljudje so tako polni hrupa, da tihe impulze, po katerih govori Bog v njihovem srcu, preslišijo. Vedno imamo kaj opraviti. Kakor hitro se v naši notranjosti pojavi takšen nežen impulz, ga že odrinemo in se posvetimo otipljivemu. Tako ne bomo nikoli slišali Božjega glasu. Angel tihote hoče naše glasne misli, naše hrupne želje in potrebe utišati, da v sebi odkrijemo prostor tihote. Mistiki so prepričani, daje v vsakem od nas prostor tihote, do katerega misli in čustva, želje in potrebe nimajo dostopa. To je tudi prostor, do katerega ljudje s svojimi pričakovanji in zahtevami, s svojimi sodbami in obsodbami ne morejo prodreti. To je prostor molka, v katerem Bog sam prebiva v meni. Tam sem resnično svoboden. Tam nihče nima oblasti nad menoj.Tam me nihče ne more raniti. Tam sem zdrav in neokrnjen. Ravno če imaš veliko opraviti z drugimi ljudmi, če mnogi kaj hočejo od tebe, če se jim posvečaš v intenzivnih pogovorih, potrebuješ angela tihote, ki bo v tebi utišal mnoge besede, ki jih vsak dan slišiš. V molku si lahko spet oddahneš. Tu se lahko vsega otreseš, kar so ti drugi zaupali. Angel tihote bi te rad popeljal v notranji prostor, do katerega nimajo dostopa tudi ne tisti ljudje, za katere si tukaj. Samo če si v stiku s tem notranjim prostorom tihote, se lahko brez strahu posvečaš ljudem. Potem se ti ni treba bati, da bi te določali in preobremenjevali problemi drugih. Angel tihote naj te spremlja in te vedno znova spominja na to, da je ta prostor tihote že v tebi. Ni ti ga treba ustvariti. Priti moraš samo v stik s tihoto, kijev tebi in te more ozdraviti. Tam, v prostoru molka, si lahko odpočiješ. Tam si zdrav in neokrnjen. Tam je nekaj čistega in odkritega v tebi, ki ga hrup sveta ne more skaliti. ■ CERKVE V BUENOS AIRESU Bazilika svetega Jožefa na Floresn v Nazaretu in na drugi strani njegovo smrt. 20. oktobra 1956je sveti oče Pij XII. blagoslovil zlato krono in z veliko slovesnostjo so potem kronali kip sv. Jožefa, zavetnika Floresa. Metka MIZERIT Današnja bazilika Kratka zgodovina Okraj Floresje bil predmestje Buenos Airesa; danes j e del glavnega mesta. Prvotni lastnik te zemlje je bil Juan Diego Flores. Njegov posinovljenec in Antonio Millan sta koncem XVII. stol. razdelila zemljo in ustanovila vas, ki sta jo imenovala Sveti Jožef na Floresu (San Jose de Flores). Majhna cerkvica sredi vasi j e bila namreč posvečena sv. Jožefu. Tod mimo je peljala Kraljeva pot (El Camino Real), sedanja avenija Rivada-via in je bila obvezna smer za vse karavane, ki so potovale v Čile ali Peru. Ob tej cesti seje razvilo prvotno naselje in od tu so se razprostirale kmetije v notranjost proti pampi. Leta 1807jebilo okrog cerkvice pokopališče, ki so ga kasneje prestavili na današnji prostor. Okraj seje začel močno razvijati in napredovati, ko je leta 1857 do sem Prišla prva železnica. Tu so si bogati meščani zgradili svoje počitniške vile in kasneje aristokratske bivanjske hiše z lepo urejenimi vrtovi. Prvotna cerkvica je postala premajhna in tudi je ni bilo več mogoče širiti in popravljati. Razen tega, revna in majhna, se ni skladala z bogatim naseljem. Leta 1878je bil imenovan za župnika duhovnik Feliciano de Vita, Napolita-uec, ki sije postavil cilj: sezidati okraju Primemo cerkev. Naprosil je bogate družine v okraju, da bi darovale denar za zidavo novega templja in ljudje so se odzvali. 4. maja 1879 je nadškof msgr. Federico Aneiros blagoslovil temeljni kamen. Načrte za cerkev sta naredila italijanska arhitekta Benito Panunzi in Emilio Lombardo. Gradnjo pa sta nadzorovala mojstra Andres Simonazzi in Tomas Alegrini. Delo je bilo končano v štirih letih in 18. februarja 1883 je bila cerkev slovesno blagoslovljena. Posvetil jo je nadškof msgr. Federico Aneiros. Botrovala sta guverner province Dardo Kocha in gospa Felisa Dorrego de Miro. Cerkev je bila bogato okrašena in ves okraj je praznoval. Popoldne so imeli ua bližnjem travniku igre in tekmovanja, zvečer pa bengalične ognje. Leta 1912 je sveti oče Pij X. proglasil cerkev za baziliko. Kasneje so predelali pročelje in postavili ob zvoniku kipe, ki predstavljajo sv. Petra in sv. Pavla ter štiri evangeliste. Nad glavnimi vrati so naredili nišo, kjer je kip sv. Jožefa. Nad obema stranskima vhodoma pa sta reliefa, ki prikazujeta sv. Jožefa v delavnici Popoldan seje nagibal v večer; mraz je bilo, ko sem izstopila na trgu, da bi si ogledala baziliko. Iz parka, nasproti cerkve, sem občudovala pročelje in stolp nad njim. Tedaj sem se spomnila na nek neprijeten dogodek iz mladih let. Večkrat sem bila v tej cerkvi pri sveti maši, ko sem se vračala iz nočne službe. Nekoč, ko sem pristopila k svetemu obhajilu, mi je duhovnik glasno povedal, da me drugič ne bo obhajal, če ne bom imela pokrite glave. Moje čipkasto pokrivalo je ostalo doma, ko sem zvečer hitela v službo. Postalo mi je vroče, sram me je bilo in mislim, da sem bila škrlatno rdeča. Danes je to samo še anekdota iz mladih let. Ko sem prečkala Rivada-vio in hitela po stopnicah v cerkev, sem se smehljala tem mladostnim spominom. Cerkev je veličastna stavba, zidana v novoromanskem slogu. Dolga je 65 metrov in široka 22. Pročelje podpirajo jonsko-korintski stebri. Na njem se nahajajo že prej omenjeni kipi in reliefi. Notranjost je triladijski prostor, ki ga delijo mogočni korintski granitni ste- Le ena minuta © da bi počastil Boga vsaj s kratko molitvijo; ® da bi se nebeškemu Očetu zahvalil za tolike prejete dobrote; ® da bi ga poprosil v svojih težavah in stiskah, ki me popolnoma prevzamejo; ® da bi pomislil na smisel in dolžnost svojega življenja; © da bi Bogu daroval svoje poklicno delo; © da bi se z vsem srcem posvetil svojemu življenjskemu tovarišu, ki sem mu nekoč prisegel ljubezen in zvestobo do smrti; © da bi prisluhnil,,otročarijam", s katerimi prihajajo k meni moji otroci; © da bi svoje odrasle mlade ljudi vzel resno z njihovimi ,,prismojenimi" idejami vred; © da bi mirno poslušal mnenje drugače mislečih ljudi; © da bi bral dobro knjigo; © da bi potolažil žalostnega; © da bi spregovoril prijazno besedo z ,,malimi ljudmi": snažilko, cestnim pometačem, vajencem, revežem... © da bi vsakega prosilca potrpežljivo poslušal; © da bi bil obziren do ljudi svojega okolja; © da bi se zanimal za težave bližnjih; © da bi drugim storil majhno uslugo; © da bi se za službo ljudi, kijih moram tako in tako plačati, tudi zahvalil; © da bi včasih sprejel kako dobro misel; © da bi mislil tudi na potrebe in skrbi drugih; © da bi molil za trpeče na svetu; © da bi molil za spreobrnjenje tistih, ki so oddaljeni od Boga; © da bi mislil na tiste, ki so osamljeni; © da bi se zavedal, da se življenje na tem svetu brez usmiljenja konča: © in da bom zato svoje življenje moral nekoč rad ali nerad odgovarjati. DA, DNEVNO Ml MANJKA SAMO 1 MINUTA Ali ne bi mogel z 1 minuto na dan pomagati, da bi postale napetosti med mladimi in starimi, med otroki in starši, med ljudmi vsaj malo bolj znosne? (Ave Marija ) bri. Ogromna kupola je pobarvana z freskami in ima okna z lepimi vitraji. V prekrasnem glavnem oltarju je kip sv. Jožefa z Detetom Jezusom v naročju. Na desni starani je Devica Marija, na levi pa kip presvetega Srca Jezusovega. Stranski oltarji so narejeni v baročnem slogu. Prvi ob vhodu v levi stranski ladji je posvečen Marijinemu brez-madežnamu spočetju. Ob strani sta sv. Roza iz Lime in sv. Rajmond Nonato. V naslednjem oltarju je Karmelska Mati božja, ki jo obdajata sv. Lazar in sv. Rok. Mimo prezbiterijaprideš v kapelo sv. Jožefa, kjerje tudi Naj svetejše. Sem hodijo verniki molit in častit presveti Zakrament. Na stenah so lepe freske iz življenja zavetnika. V desni stranski ladji so sledeči oltarji: v prvem je Kristus na križu. Poleg sta kipa sv. Petra in sv. Pavla. Na drugem oltarju je Terezija Avilska, ob njej je sv. Neža in sv. Alojzij Gonzaga. V naslednjem je sv. Anton Padovan-ski; tu sta še sv. Bonaventura in sv. Frančišek Ksaverij. V zadnjem stranskem oltarju pa je sv. Terezija Deteta Jezusa, sveti Vincencij Pavelski in sv. Cecilija, zavetnica glasbenikov in pevcev. Med stranskimi oltarji so štiri velike stenske slike, ki predstavljajo naslednje prizore iz življenja svete Družine: Jezusovo rojstvo, beg v Egipt, dvanajstletni Jezus v templju in smrt sv. Jožefa. Končala sem z ogledom cerkve. Še enkrat sem se obrnila k svetniku, kije varuh družin, s preprosto pesmico, ki jo znam še iz otroških let: Sveti Jožef, ti modri krmar, družinam še našim bod' gospodar! Reši nas bede, morečih skrbi, sveto veselje nam v srcih prižgi. kratke novice Ob 1700-letnici milanskega edikta BEOGRAD — ..Vzhodna Evropa želi, da se ne pozabi njenih posebnih krščanskih značilnosti", je izjavil mons. Stanislav Hočevar, salezijanec nadškof v Beogradu. Ko seje spominjal sv. Ambrozija, kije del svojega življenja, pred-no je postal milanski škof, preživel na Balkanu, je opozoril na korenine, ki vežejo Balkan s krščanskimi deželami v zahodni Evropi, in napovedal, da se pripravlja skupna proslava—zahodne in vzhodne Evrope — 1700-letnice milanskega edikta, ki je dal svobodo krščanstvu v družbi. (AICA) VATIKAN — Ob stoletnici smrti Marije Goretti je dal papež Janez Pavel II. za zgled primer te mučenke in nagovarjal mlade, naj posnemajo njen zgled, ..odkrivajo vrednoto čistosti ter živijo osebne odnose v medsebojnem spoštovanju in v iskreni ljubezni". (AICA) ZAGREB — Upokojeni zagrebški nadškof kardinal Franjo Kuharic je v starosti 83 let umrl 11. marca 2002 in bil pokopan v zagrebški katedrali 14. marca. Pogrebne slovesnosti je kot papežev zastopnik vodil kardinal Josef Tomko. Iz Slovenije so se pogreba udeležili nadškof Rode in škofa Pirih ter Bizjak. (Ave Maria) Dvigni svetilko vere k Nebesom Vladimir KOS Mi smo osebe z dušo, telesom — sreča je naša v srcu doma. Dvigni svetilko vere k Nebesom: koga med srečnimi najdeva? Njo, ki s telesom večnost uživa. Kakor od mrtvih vstali njen Sin. V halji iz zvezd, iz snežnega tkiva, s čeveljčkov sveti živ se rubin. Krasna v Nebo si vzeta Marija! Mamica božja, Mama nas vseh — polne ljubezni večnega sija Tvoje oči obljub so nasmeh. Ciceron: O starosti ter dobrem in slabem uživanju veselja /z izvirnika prevedel Božidar FINK M. TULLI CICERONIS CATO MAIOR DE SENECTUTE II. del 51. Prehajam zdaj k uživanju pri kmečkih opravilih, ki me tako izredno veselijo in me starost pri njih ne ovira, ampak čutim, dami celo močno pomaga živeti po pameti. To delo je namreč povezano z zemljo, ki se nič ne upira in ne samo vedno n ('zmanjšano vrača vse, kar prejema, ampak od tega tudi daje včasih manjše, navadno pa večje obresti. Sicer pa z zemljo ne uživam samo zaradi njenih sadov, ampak že zaradi njenih naravnih lastnosti. Ko razrahljana in podorana sprejme vase vrženo seme, ga po brana-n.ju najprej zakrije, potem mu da s svojo toploto, da nabrekne, ter ga prebudi, da vzkali in ozeleni, nato neopazno zraste v nežno stebelce, ki se kot skoraj dorasla pokončna bilka obda s ščitnim ovojem. Ko potem prodre iz njega, izoblikuje v obliki klasa plod, ki ga zavaruje z resami, da ga ne pozobljejo ptiči. 52. Kaj naj povem o izvoru, sajenju in rasti trt? Presrečen sem, da lahko od mene izvesta, kaj me v starosti umirja in razveseljuje. Nebom govoril o vsem, kar rodi zemlja: kako iz smokvinega se-menčka, iz grozdne peške ali iz drobnih semen drugih sadežev in plodov zrastej o tako mogočna debla in veje. Ali nas ne spravljajo vveselo občudovanje že samo sadike, cepiči, odganjki, živice in mladike? Trta, kije po naravi šibkejša in pade na tla, če ni podprta, pa se oprijema s svojimi viticami kot z rokami vsega, kar doseže. Vešči poljedelci naravnavajo raste z uvijanjem in občasnim obrezovanjem, da ne podivja in se povsod preveč ne razbohoti. 53. Ko potem pride pomlad, se pojavijo na tistem, kar je ostalo, izrastki, ki jim pravimo brstiči, nato se pokažejo že tudi nastavki grozdov. Ti se debelijo z zemeljskimi sokovi in v sončni toploti ter so v začetku kisli, a ko zorijo, postajajo vedno bolj sladki. Ker so obdani z Ustjem, jim sicer ne manjka prijetne toplote, zavarovani pa so pred prehudo sončno pripeko. Kčy more biti tedaj še bolj osrečujočega po sadovih in lepšega na pogled? Vendar—kot sem prej povedal — nisem vesel samo zaradi koristi, ampak me razveseljuje že samo obdelovanje zemlje, postavljanje opornikov v vrste, vezanje trtinih vrhov, privezovanje in naravnavanje odrastkov ter izbiranje odganjkov za obrezovanje. Kaj naj rečem potem o namakanju, prekopavanju in okopavanju, po čemer postane zemlja še vse bolj rodovitna? 54. In kaj naj rečem potem o gnojenju? O tem sem pisal v knjigi o kmetovanju. Učeni Hesiodus v svojem spisu o poljedelstvu nima glede tega niti besede. Honerus pa, ki je sicer živel več stoletij prej, je pomagal sinu Laetenu, pri katerem je videl nagnjenje do kmetovanja, tako, da gaje pri obdelovanju polja učil tudi gnojenja. Sicer pa kmetovanje ni v užitek samo na žitnih poljih, travnikih, v vinogradih in drevesnih nasadih, ampak tudi na vrtovih in v sadovnjakih, pri paši živine, rojenju čebel in gojenju raznovrstnih cvetlic. Ne navdaja te z veseljem samo sajenje, ampak tudi cepljenje, kije pri kmetovanju pač nekaj najbolj umetelnega. 55. O prijetnosti kmečkega dela bi lahko povedal še zelo veliko, a mislim, da sem že do zdaj kar predolgo govoril. Pa mi oprostita! Dolgo časa sem se pač ukvarjal s kmetovanjem, starost pa je že tako po naravi bolj blebetava. Sicer pa ne mislita, da jo hočem opravičevati za vse napake. Ko je Manlius Curius premagal Samnite, Sabince in Pyrrha, je zadnji del svojega življenja preživel na kmetih. Kadar sem opazoval njegovo pristavo, ki je prav blizu mene, nisem vedel, kaj naj bolj občudujem, njegovo trdoživost ali prilagodljivost razmeram. Ko je Curius sedel ob ognju, so mu Samniti prinesli velik kup zlata, on pa jih je zavrnil, rekoč, da mu ni za to, da bi bil veljaven po kupih zlata, ampak da mu je za tako veljavo, da ima v oblasti tiste, ki zlato imajo. 56. Ali seje človek takega duha mogel počutiti v starosti drugače kot srečnega? A da ne prezrem samega sebe, naj se povrnem k poljedelstvu. S kmečkimi opravili so se ukvarjali senatorji, torej stari ljudje, na primer L. Quinctius Cin-cinnatus, kije pri oranju dobil sporočilo, da je izvoljen za diktatorja (izrednega oblastnika). Na povelje tega diktatorja je konjeniški general C. Servilius Ahala ubil Sp. Maeliusa, ki seje hotel polastiti oblasti. Curiusain druge priletne ljudi so sli klicali v senat od njihovih kmetij, zaradi česar so jim tisti, ki so pošiljali sporočila, rekli hodci (viatores). Ali so ti imeli svojo starost za pomilovanja vredno, ko so se vendar tako dobro počutili pri kmečkem delu? Po mojem mnenju ni drugega opravila, ki bi bilo bolj osrečujoče, kot je to, ne samo, ker je poljedelstvo koristno človeštvu nasploh, ampak, kot sem povedal, ker j e človeku v užitek in mu daje dovolj vsega, kar je njemu potrebno za življenje, hkrati j e pa tudi v čast bogovom, in je tako žrtev, ki jo oni terjajo od nas, povezana z užitkom. Dober in marljiv gospodar ima vedno polno zalogo vina, olja in tudi žita, njegova kmetija je bogata, ima obilo prašičev, kozlov, jagnjet, kokoši, pa mleka, sira in medu. Kmetje sami rečejo vrtu druga kašča. Dodatno veselje prinaša tudi razvedrilo s ptičarstvom in lovom. 57. Kaj bi še rekel o zelenih travnikih, o vrstah dreves ali o lepih vinogradih in oljčnih nasadih? Končam kratko: nič ne more biti bogatejšega in lepšega, kot je dobro obdelano zemljišče. Starost ne ovira, da ga uživamo, nasprotno, k temu celo privablja in priteguje. Kje se more starček lepše pogreti kot na soncu ali ob ognju, kje se spet bolj zdravo ohladiti, kot v senci ali v vodi? 58. Kar naj imajo drugi bojevanje, jahanje, metanje kopja in kladiva, igre z žogo, plavanje in tek. Mi stari se lahko zabavamo samo še s kegljanjem in kockanjem, vendar pa smo lahko srečni tudi tedaj, če niti tega nimamo. ■ Belo jagnje Lojze KOZAR, ml. T aro, študent medicine, je planil iz I nemirnega sna. Kar vrglo ga je pokonci, čeprav je zmeraj mimo spal. Z rokama se je oprl na posteljo in strmel v temo. Čeprav je bil povsem buden, so pred njegovimi očmi še zmeraj lebdele žive podobe, ki sojih pričarale sanje. Pravzaprav čudovite lepe sapje. A vendar so ga tako nenadoma vrgle iz spanja. Kajti telo seje še nekoliko upiralo duhu. Jarov duh je bil jasen in čist, zazrt v Ljubezen in zato je bil osvobojen strahu in žalosti. Telo pa še ni bilo povsem zdmženo z duhom. Jaro je povsem prebpjen še zmeraj videl žive sapjske podobe. Pred svojimi očmi je prepoznaval lepote slovenske pokrajine, ki jih je doslej tolikokrat prepotoval. A te v sapjah se po lepoti, po popolnosti s tistimi pravimi sploh niso mogle primerjati. Kakor začaran je strmel v deželo od morja prek hribov in gora do zadnjih ravnin. Kaj je bila lepota spomladanskih cvetočih travnikov proti lepoti te obnovljene Slovenije! Kaj je bila barvitost jesenskih gozdov proti temu čudežu! Jaro je vedel, da te lepote nikoli nihče ne bi mogel izraziti ne z besedo, ne s sliko, niti misel ne more ustvariti take popolnosti. V to lepoto je priskakljalo jagnje. Belo, povsem čisto, kakor da bi ga kdo umil z naj čistejšo vodo in najboljšim čistilom. Skakljanje je lahkotno, kakor da bi bilo iz misli, ne iz mesa in kosti. Veselo je blejalo in odhitelo na obširen travnik, ki se je izgubljal v neskončnost. Temu je sledilo drugo pa tretje in v kr atkih presledkih še nekaj. Jaro je videl, da za skalami, v temnih breznih, v gozdovih, na vseh krajih od morja do zadpje ravnine čakajo tropi belih jagnjet. A tedaj je na travnik priskakljalo jagpje, ki gaje vrglo iz spanja. To je bilo lepo jagpje, polno mladostnih moči, polno živtiepja. Obstalo je sredi poti. Iz oči mu je sijalo veselje. V kotičkih pa je čepela žalost. Jagnje je spregovorilo: „Zlo zmaguje, sovraštvo dviga roko v smrtnonosni zamah. A jaz vendar grem v življepje.“ Jaro je v sapjah slišal te besede, prav jasno jih je slišal, kakor da bi ob njem stal živ človek in bi mu govoril. Videl je to jagpje, prav zares gaje videl. Ko je Jaro že nekaj minut sedel na postelji, se mu je še zmeraj zdelo, da ni sanjal, temveč v resnici videl belo jagpje. In kaj gaje tako pognalo iz spanca? To niso bile izrečene besede, tudi ne prizor, kije sledil, ko seje nevidna roka spustila in jagnjetu zadala smrtni udarec. Jagpje je dvignilo glavo kvišku, iztegnilo vrat, kakor da prostovoljno sprejema smrtno rano, ker gleda v luč, ker vidi več kakor roka, ki ubija. Jagpje je kljub smrtnemu udarcu hotelo obstati, hrepeneče je gledalo v luč, v življenje, a noge so klecnile, teža telesa j e pritiskala in prednje noge so še komaj zadrževale padec celega telesa. Preden je telo omahnilo na tla, seje Jaro prebudil. Padajoče jagpje je namreč nenadoma spremenilo svojo podobo. Jaro je videl, da dobiva njegov obraz. In ta sprememba na jagpjetu ga je vrgla iz spanca. „No, no, Jaro", sije končno rekel in se nasmehnil. „Saj si rekel, da si kandidat medicine in smrti! Kaj se torej vznemirjaš? Lezi in spi!" Zakopal seje v blazine in zaspal. In sapje so se nadaljevale natanko tam, kjer so se prej končale. Jaro je zagledal jagpje, ki se je mrtvo zgrudilo na tla. A ni obležalo. V hipu je spet oživelo in prerojeno, lahkotno odhitelo na pro- strani travnik tiste poveličane Slovenije. Zjutraj je Jaro vstal kakor ponavadi. Sapje so se umaknile dnevu in nalogam, ki so ga čakale. Med drugim je šel za pogrebom umorjenega prijatelja in pri tej maši ministriral. Sveta maša je bila zanj zmeraj resnično srečanje z Jezusom, zato j e tudi tako rad pristopal k obhajilu. Po maši se je srečal še s priljubljenim profesorjem, ki ga je | posvaril, naj se varuje, da ga ne bodo umorili. Jaro pa je v mislih na sapje sproščeno odgovoril: „Bom pa šel v nebesa, naravnost v nebesa." Čez dobro uro so se sapje uresničile. Roka, zaslepljena s sovraštvom, se je dvignila nad študenta medicine, in Jaro je omahnil na tla. Več ljudi bi lahko priseglo, da so v tem trenutku videli nekaj nenavadnega. Zagledali so belo jagnje, kije omahnilo v smrt in se takoj na to dvignilo ter izginilo v bleščeči luči, ki gaje obdala. Ta prizor sta videla tudi dva velika J umetnika, arhitekt Jože in kipar Ivan, in kmalu zatem ustvarila dragocen nagrobni spomenik. Belo jagnje, ki pada v smrt, naj bi spominjalo ljudi na študenta Jara Kiklja, na čisto in plemenito dušo, na nedolžno žrtev sovraštva, na jagnje, kije iz smrti vstalo v življenje. In spominjalo naj bi na vsa tista jagnjeta, ki jih je Jaro videl v zadnjih sapjah. ■ kratke novice VATIKAN — V spomenici škofu v mestu Albano (Italija) mons. Agostino Valli-niju spominja papež Janez Pavel II., daje bila Marija Goretti pred 50 leti „brutalno z nožem zabodena", da je umrla naslednjega dne in poudarja, da je „zaradi svojega duhovnega življenja, zaradi svoje močne vere in zaradi moči, da je odpustila svojemu morivcu, ena od najbolj priljubljenih svetnic XX. stoletja." (AICA) BUDIMPEŠTA — Predsednik in tajnik škofovskih konferenc Avstrije, Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske, Slovenije, Hrvaške ter Bosne so na zasedanju 8. januarja na predlog dunajskega nadškofa kardinala Christopha Schonboma odločili, da se bodo srednjeevropski katoliški dnevi za leti 2003 in 2004 začeli spomladi 2003 ob koncu tedna po vnebohodu (11. maja). Skupna prireditev naj bi bila romanje v avstrijski Mariazell spomladi 2004. Iz Slovenije sta se zasedanja udeležila nadškof Rode in tajnik Mlinar. (Avf Maria) CERKEV PO SVETU_________________________________________________ Belgijski zakon O EVTANAZIJI Ostra kritika škofov Belgija, „ena redkih držav, v katerih je dopusten namerni uboj človeka11 (Kap) — Letošpjega 16. maja je tudi Belgija—po Nizozemski — legalizirala „aktivno pomoč“ pri umiranju (evtanazija). Belgijski škofje so z vso odločnostjo zavrnili novi zakon o evtanaziji. V svoji izjavi so škofje zapisali, da je Belgija postala ena redkih držav sveta, v katerih je postal dopusten namerni uboj človeka. Zakon o evtanaziji je sprejela poslanska zbornica z večino vladnih strank. Za zakon je glasovalo 86 Poslancev, 51 jih je glasovalo proti zakonu, 10 se jih je vzdržalo. Krščanski demokrati so napovedali tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Preden zakon lahko začne veljati, ga mora še podpisati kralj Albert II. in biti mora objavljen v uradnem listu. Belgijski senat je zakon sprejel že oktobra. Po novih predpisih naj bi bila evtanazija brez kazni tedaj, če jo želi bolnik, ki trpi za neozdravljivo boleznijo in je Pri zavesti, in to željo izrazi večkrat in Prostovoljno, pisno ali pred pričami. Dementni bolniki ne morejo zaprositi za aktivno pomoč pri umiranju. Če bolnik ne more več izraziti svoje volje, bi zadostovala že prej napisana izjava, ki pa ne sme biti starejša od petih let. Zdravnik ima dolžnost, da s svojim bolnikom večkrat govori in ga seznani z njegovim stanjem. Da bolnik lahko zaprosi za ukrepe za dokončanje življenja, ni npjno, daje v zadrgi fazi bolezni. Med željo po pomoči pri umiranju in ukrepi za dokončanje življenja mora preteči en mesec. Posebna nadzorna komisija naj bi preverila vse primere aktivne pomoči pri umiranju in v primeru dvoma pritegnila državno tožilstvo. Napad na srce človeškega dostojanstva Škofje pišejo glede zakona o evtanaziji, da nikjer ni dovoljeno, da bi jemali življenje tudi ljudem, ki bi lahko še nekaj let živeli. Kajti zakon naj bi veljal tudi za bolnike, ki niso v zadrgi fazi svojega trpljenja. Kristjane škofje pozivajo, da ,,spoštovanje življenja postavijo v središče svoj ega življenj a in delovanjav svetu“. Tudi številni ne-kristjani da zastopajo to mnenje. Novi zakon daje „napad na srce na človeškem dostojanstvu in civilizaciji utemeljene družbe", je rečeno v izjavi škofovske konference. Človeško dostojanstvo se ne meri več po eksistenci življenja samega, temveč po življenjski kvaliteti. S tem belgijska država priznava, da obstaja življenje, kije več vredno kakor drugo življenje. Prepuščeno je subjektivnemu mnenju bolnika in drugih oseb, da odločajo o tej življenjski kvaliteti. Škofje so izrazili bojazen, da bi lahko prišlo do pritiska na bolnike, da izrazijo željo po ukrepih za dokončanje življenja. Hkrati to drastično spreminja podobo zdravniškega poklica. Sicer zakon predvideva, da nihče ne more biti prisiljen k udeležbi pri evtanaziji. Bati pa se je, da se bo izvajal pritisk na bolnišnice, ki zaradi svojega svetovnonazorskega prepričanja odklanjajo aktivno pomoč pri umiranju. Škofje zavračajo očitek, da hočejo ljudi prepustiti odvečnemu trpljenju. Cerkev nasprotuje brezkoristnemu podaljševanju trpljenja in nadaljevanju zdravljenja pri brezupnosti primera. Čeprav lahko določene bolečinske terapije povzročijo predčasno smrt, je vendarle temeljna razlika v primerjavi z ubojem na zahtevo. Škofovska konferenca seje zavzela za izpolnitev medicine v pomoč umirajočim, tako imenovane paliativne medicine. Za to naj bi dali na voljo precej več sredstev. Belgijski parlament je že sprejel osnutek zakona za izpopolnitev paliativne medicine. Začetek nove evtanazije v Evropi je bila Nizozemska. Nizozemski zakon o evtanaziji je začel veljati aprila 2002. Nedelja Blagri našega časa Blagor tistim, ki se znajo veseliti, zakaj vekomaj se bodo radovali. Blagor tistim, ki znajo razlikovati pomembne stvari od nepomembnih, zakaj obvarovali se bodo mnogih skrbi. Blagor tistim, ki se znajo odpočiti, ne da bi se izgovarjali, zakaj postali bodo modri. blagor tistim, ki znajo molčati in poslušati, zakaj sposobni bodo za velike stvari. blagor tistim, ki so pametni in ne jemljejo takoj vsega zares, zakaj pravilno bodo precenili okoliščine in prilike. Blagor tistim, ki so pozorni na klic drugih, vendar ne čutijo, da so neobhodno potrebni, zakaj ti bodo resnično izžarevali veselje. Blagor tistim, ki znajo opaziti male, pa tudi velike stvari, zakaj ti bodo polneje živeli. Blagor tistim, ki se znajo čuditi nasmehu in pozabiti na vsak jezen obraz, zakaj njihova življenjska pot bo osvetljena s soncem. Blagor tistim, ki znajo vedno z dobroto razlagati stališča svojega bližnjega in njegova nasprotovanja, zakaj na ta način bodo pokazali pravo ljubezen. Blagor tistim, ki mislijo, preden delajo in molijo, preden mislijo, zakaj v življenju se bodo izognili neštetim nevšečnostim. Blagor tistim, ki prepoznajo Kristusa v vseh ljudeh, ki jih srečujejo, zakaj našli bodo resnično luč in modrost življenja. Ave Maria a Marko KREMŽAR Izseljenstvo je v Sloveniji zadnje čase tema, o kateri mediji pogosto razpravljajo. Niso pa redki avtorji, ki izseljenske stvarnosti ne poznajo zadosti. Zato bo koristno, če naše bralce opozorimo na razmišljanje dr. Marka Kremžarja iz njegove knjige Izhodišča in smer. olgo ali kratkotrajno izseljevanje in 1 priseljevanje je tesno povezano s I—/ svobodo, tudi s svobodo do dela. Kadar so ljudje utesnjeni glede svojega verovanja, izražanja narodnostne identitete ali zaradi gospodarskih razmer, iščejo večje svobode in blaginje z izselitvijo iz domovine. Naj bo razlog tak ali drugačen, vedno ima za posledico spremembo de- ! lovnih pogojev in družbenih navad. Tudi če bi kulturno-gospodarski razlogi za izselitev povsem izginili ter bi politično ali ideološko begunstvo postalo nepotrebno, bo človek v večji ali manjši meri vedno iskal nove izzive pa tudi priložnosti za j osebno rast v nepoznanih krajih. S tem bo morda zadostil nekaterim svojim potrebam, a bo boleče občutil druge. Gospodarski sistemi ne vzdržijo dolgoročne osamljenosti, ki jo predstavljajo zaprte meje. Odprtost pa ni namenjena le trgovini in kapitalu, marveč predvsem človeku in potemtakem delu. Če pa tržno gospodarstvo zaradi velikih razlik v življenjski ravni pospešuje pritok ali odtok delovne sile, ustvarja v človeku napetosti na drugih področjih. Človek potrebuje obenem svobodo gibanja in zavest ukoreninjene pripadnosti. Lastno naj se oplaja s tujim, vendar tisti hip, ko bi lastno zavrgli, bi kljub vsemu tujemu ne imeli ničesar več, kar bi mogli imenovati svoje. Kaj podobnega se more zgoditi celo na svoji zemlji in v okviru lastne države. Kadar bi neurejena želja po večjem kosu kruha z maslom prezrla, da je vrednota osebne in narodne identitete nenadomestljiva, postane človek lahko tujec, ne da bi se izselil. Nasprotno ostane izseljenec še naprej domačin, kadar ostane zvest sebi in svojemu narodu. (Takrat je dvakrat hudo, če spozna, da so medtem rojaki doma nanj pozabili, ga odpisali in ne cenijo več tega, kar je njemu vrednota.) Vprašanje izseljevanja in zakoreninjenosti, upoštevanja tujega in zvestoba svojemu je še posebno pomembno za narod, ki razpolaga z razmeroma majhnim ozemljem in močno diasporo. Glede izseljenskega vprašanja pravi okrožnica ,,Laborem exercens“, da „ima človek pravico iz različnih vzrokov rodno deželo zapustiti, iskati boljših življenjskih pogojev drugje, pa se vanjo tudi vrniti". Seveda pa z izseljevanjem domovina izgublja ,.subjekt dela, ki bi z naporom svojega mišljenja ali rok mogel pomagati k povečanju skupne blaginje v lastni deželi. Ta napor in pomoč daje izseljenec drugi družbi, ki ima v nekem pomenu do tega manjšo pravico kakor očetnjava." Naj omenim pri tem, da namenoma uporabljam,,arhaično" besedo očetnjava. Njen pomen se namreč ne pokriva povsem z izrazom domovina. Domovina je kraj, kjer si ali si bil doma, očetnjava pa je in ostaja za vse generacije domovina prednikov, zemlja očetov. Za narode z močno izseljensko in priseljensko tradicijo bi jasnost v razlikovanju med domovino in očetnjavo pripomogla k boljšemu razumevanju te problematike. Če se vrnemo spet na prvotno miselno nit, se zdi, da je vredno izluščiti iz navedenega papeževega besedila dve misli, ki ju človek morda globlje občuti, če ju bere v neprostovoljni emigraciji. Prva je, da ima človek pravico odhoda pa tudi pravico vrnitve. Ne gre tedaj za dovoljenje ali za prepoved oblasti ne pri odhodu in ne pri vrnitvi. Tako mišljenje je birokratom, ki so bili vzgajani v šoli totalitarizma, tuje, a bi bilo prav, če bi jih vodniki novih demokracij poučili tudi o tem. Človek je pred državo in njegova pravica pred pravnimi in policijskimi odločbami različnih sistemov. Predvsem pa mora biti človek zavarovan pred sivim nasiljem spolzke birokracije. Druga misel je, da izseljenec, pa najsi bo njegov odhod iz domovine še tako upravičen, odtegne svojemu narodu sadove svojega mišljenja in dela. Vendar je ročno delo mogoče do neke mere nadomestiti, čeprav za ceno dotoka ljudi drugačnih kultur; nemogoče pa je nadomestiti mišljenje razseljenih oseb in njihovih potomcev, ki nosijo v sebi narodne značilnosti in izročila, ob katerih so skozi rodove dozorevali kot člani naroda. Tem je treba pomagati, da ostanejo živi deli narodnega občestva ne glede na kraj bivanja. So del narodnega telesa in od glavnine je v veliki meri odvisno, ali bodo pomenili za celoto izgubo ali obogatitev. Tega mnogi, ki žive na lastni zemlji, pod vplivom nekaterih odtujevalnih ideologij, preprosto ne razumejo. Izseljevanje, pa najsi ga sprožijo gospodarske ali politične razmere, na nek način narod slabi in zmanjša njegovo zmožnost odločanja o svoji usodi. Vsaka ovira pri samoodločanju pa ogroža narodni organizem. Vendar ogroženost take ali drugačne vrste ne pomeni nujno propadanja. Nasprotno. PoToynbeeju,,agresija proti družbi, ki je še sposobna rasti, njene sile navadno pomnoži. In čeprav bi bila ogrožena družba že mimo svojega zenita, je prav ogroženost tisto, kar jo lahko okrepi in ji da novo življenje". Iz nasprotujočih okoliščin je treba znati izluščiti koristno jedro, ki ga drugi narodi morda ne opazijo. Izseljevanje lahko pomeni izgubo narodnih sil ali pa povečanje njegove prisotnosti v svetu. Z majhnim čolnom je treba znati jadrati proti vetrovom. Vihar, ki žene ene v brodolom, lahko pomaga drugim, da dosežejo oddaljene cilje. Družbi, v kateri živi, je priseljenec dolžan vračati gostoljublje z odgovornim delom, s spoštovanjem zakonov in z družbeno vzajemnostjo. S presežkom svojega časa in premoženja pa je prav, da razpolaga vsak po svojem srcu. Pomoči, ki jo izseljenec dolguje očetnjavi, ni mogoče utemeljevati s pozitivno zakonodajo, marveč le z nepisanim zakonom pravičnosti in ljubezni. Prav zato ima očetnjava tudi do svojih sinov in hčera v tujini ter do njihovih potomcev prvo in višjo pravico. Toda kadar se vede do njih, kakor da bi bili drugorazredni člani narodnega občestva, naj se ne čudi, če jih njim in sebi v škodo izgubi.-- V našem primeru naj majhnost narodnega ozemlja dopolni širša kulturno gospodarska razgledanost. Sem spada tudi močna, zavedna in z glavnino tesno povezana diaspora. Njeni člani naj bodo usposobljeni tako za gospodarsko tekmo kakor za samostojno kulturno rast ter naj postavljajo občestvene vezi nad sicer potrebne kratkoročne koristi. Iščejo naj svoje mesto pod soncem in del svetovnega tržišča v skladu z lastnimi potrebami in možnostmi. Narodna glavnina pa naj prepozna v diaspori svoje postojanke v svetu in naj ne gleda nanjo pasivno kot na neizogibno izgubljanje skupne življenjske sile. ■ Odslej hoja po vrvi Harjet DORNIK TV isatelj Zorko Simčič je imel preda-B—^ vanje za Skupnost družin Sončni-A ca v Trstu. Podal je nekaj misli „o narodu in religiji ob prelomnici časov“. Izpostavil je nekaj zaskrbljujočih dejstev, ki jih ugotavlja, odkar seje po nekaj letih bivanja v zamejstvu in Rimu ter po petinštiridesetih letih izseljeništva v Argentini leta 1993 vrnil v domovino. Svet se izgublja v eno samo miselno in barvno sivino, je dejal, in ta je preplavila tudi Slovenijo. Kar polovica slovenskih intelektualcev ne prizna narodnosti kot vrednoto, prizna pa sicer državo. Tako nizke stopnje narodne zavesti ni bilo od leta 1848. Toda „nemo dat, quod non habet“,je s starimi Latinci pritrdil Simčič. Svetovljanstvo ni mogoče, če nimaš nekje svojih korenin. Imeti korenine pomeni ljubiti samega sebe. Kdor pa sebe ne ljubi, ne more ljubiti niti sveta in ljudi okrog sebe. Biti nič ni duševno zdravo ne pametno, to je zmota, neresnica, laž. Glede narodnosti enostavno ni nevtralnosti. „Bojmo se ljudi, ki se proslavljajo za svetovljane, jaz sem nekaj takih že izkusil", je poudaril pisatelj. Oče edinega univerzalizma na svetu, Jezus, se je zjokal nad svojim mestom, čeprav je dobro poznal izprijenost Rima in Aten. V Sloveniji Pa se danes slišijo fraze, kot je tale: „Se vedno obstajajo nekateri bedaki, ki iščejo slovensko identiteto". Pojem asimilacije je v preteklosti označeval kraje izven matičnih robov, danes pa je to rak, ki razžira samo srce slovenske države, Ljubljano. Slovenski politiki niso preboleli intemacionalizma in hegelizma, k takemu stanju pa prispeva tudi napačno pojmovani katolicizem, ki se omejuje na mistiko, in napačno poudarjena ljubezen. „Če se plaziš po tleh kot črv, ne razburjaj se, če te drugi ljudje 'pohodijo’". Kristjani nimajo jasnih pojmov ne linije. Med sicer številnimi verskimi skupnostmi ni povezanosti, v preteklih desetletjih so se verniki odvadili se združevati in ta habi-tus se jih še vedno drži, še jih pogojuje preplašenost zaradi izkušenj prejšnjih rodov. Slovenci smo bolni individualisti in ni pravilne vzgoje „proti toku". Tako je kot z nekadilcem, ki dolgo živi v zakajenem okolju, da v določenem trenutku tudi sam dobi zadimljena pljuča. Kljub vsemu je pisatelj optimist in ima glede bodočnosti svojega naroda veliko vero. Veliko se srečuje z ljudmi, rad jim prisluhne in ta soočanja mu narekujejo veder pogled na prihodnost. Pri njegovih gledanjih na slovenske razmere so mu v veliko pomoč tudi vse pretekle izkušnje in stiki z drugimi narodi, ki so ga bogatili skozi njegovo pestro življenje. Modrost teh narodov, ki jo je pisatelj mimogrede vsrkal, je kar stresal med nas, ki smo prišli na srečanje. S portugalskim izrekom je potrdil, da „Bog piše po ovinkih naravnost" in upošteva za ohranjanje narodne zavesti tudi nogometne tekme. In da „šele, ko pride noč, lahko zagledaš zvezde". Z besedami iz Svetega pisma je pritrdil, da „kjer so otroci, tam je življenje, upanje; Bog je z malimi, tudi z malimi narodi". Teh besed smo bili v naši skupnosti še posebej veseli. Pisatelj veruje, čeprav je slovenski človek (navidezno) izgubil gon po samoohranitvi in se v matični državi že dvigajo glasne zahteve, naj bo „vse“ v angleščini. Slovenija se bo obdržala, čeprav Slovenci nismo vredni svoje države, tega ,,evropskega čudeža", ki seje zgodil po skrivnostnih zakonih zgodovine. Posebnosti slovenskega naroda znajo na primer veliko bolj ceniti in poudariti tuji možje. V preteklosti je Jefferson osnoval ameriško demokracijo na obredu ustoličenja karantanskih knezov. Ne znamo primerno ceniti Trubarja, ki je odigral prav tako veliko vlogo kot Luter, in niti vizionarja Slomška. Angleži so v „Eco-nomistu" izpostavili Kocbekov svojevrstni poskus povezovanja vere in komunizma. Prav tako poseben je bil naš narod po hitro izvedeni revoluciji in prav tako hitrem uporu proti njej. Te slovenske prvine bolje vidijo drugi narodi, ki znajo hkrati primerno poudariti tudi svoje narodne pomembnosti. Slovenska država med drugim ni še sposobna sprejeti nazaj svojih ljudi, ki so se pred časom izselili in so pripravljeni se vrniti. V izseljeništvu je veliko izvrstnih ljudi, ki globoko čutijo slovensko, so bogati z izkušnjami, imajo po več otrok in so visoko izobraženi in delavni. Medtem ko druge države z ugodnimi ponudbami privabljajo nazaj svoje izseljence, Slovenija svojih ljudi zaenkrat še ne mara. Novi glas kratke novice LJUBLJANA — Zadnje čase je vedno več očitkov in sumov o grobih kršitvah, ki naj bi se dogajale v organizaciji Rdečega križa, kjer naj bi uporabljali denar človekoljubnih organizacij za ozke zasebne namene. Stranka Nova Slovenija je zahtevala takojšnjo preiskavo in odstop generalnega sekretarja ter vseh, ki so vpleteni v te zlorabe. (Ave Maria) MOSKVA — Katoliški škof Tadeusz Kondrusiewicy je poslal pismo Svetemu sinodu ruske pravoslavne Cerkve, kopijo pa organizaciji Fides s prošnjo, naj jo da v javnost. V pismu je moskovskemu patriarhatu očital vmešavanje v notranje zadeve katoliške Cerkve. Patriarhat je namreč prekinil vse stike iz protesta, ker je Sveti sedež dosedanje apostolske administracije v Rusiji povzdignil v redne škofije in ustanovil cerkveno pokrajino s sedežem metropolita v Moskvi. (Ave Maria) MUNCHEN — Raziskava javnega mnenja, ki jo je med 16.000 državljani Evropske zveze izvedla Evropska komisija, je pokazala, da vsak četrti Evropejec še vedno verjame, da se sonce vrti okoli zemlje. Znanje Evropejcev seje v primerjavi z letom 1992 izboljšalo le za spoznanje, pa še to zgolj na redkih področjih. (Ave Maria) TIRANA — Albanija in Sveti sedež sta 25. marca 2002 v Tirani podpisala sporazum o ureditvi medsebojnih odnosov. Podpisnika sta bila albanski premier Pandeli Majko in apostolski nuncij Giovanni Bulaitis. Podrobnosti sporazuma niso znane. V obdobju komunizma med 1945 in 1991 Albanija in Sveti sedež nista imela diplomatskih odnosov. Uničene so bile številne cerkve, katoličani pa preganjani, zato seje njihovo število bistveno znižalo. (Ave Maria) ODKRITJE_____________________________________________________________ FRANC PAVŠIČ (Francisco Pausich) — prvi slovenski duhovnik v Argentini Jure VOMBERGAR ■ ■% odil se je leta 1876 v Oseku v Vipavski dolini kot najstarejši A ^.otrok v družini, ki stajo ustanovila leto prej oče Pavel in mati Terezija Hrovatin. Ko je imel 12 let, seje družina (starši in štirje otroci) preselila v Argentino in se naselila v bližini mesta Parana, Entre Rlos. V Argentini sta se rodili še dve sestri, ki sta postali kasneje redovnici. Kar vem doslej o Francu Pavšiču, je to, da je s 24. leti bil posvečen kot duhovnik v Santa Fe (22.12.1900) , imel novo mašo v Parana (25.12.1900) , bil župnik v Goža (1900-03), v Villa Libertad (1905-10), v Rosario Tala (1911-16) ter nato stolni kanonik v Parana do svoje smrti, v starosti 51 let (4.5.1927). Zanimivo je, kako sem prišel do teh podatkov. Ob 150-letnici Mohorjeve družbe v Celovcu je zgodovinar Andrej Vovko objavil študijo o udih omenjene družbe v Južni Ameriki do leta 1918. Pozornost mi je vzbudila omemba župnika Franca Pavšiča v Parana, Entre Rlos, ki je bil dosmrtni član Družbe in pa kraji, kjer je bil župnik in kamor je dobival knjige Mohorjeve od leta 1902 naprej. (Njegov oče, Pavel Pavšič, je bil naročnik že od prihoda v Argentino leta 1888!). Kmalu zatem se mi je oglasil neki Hector Chapino, ki je iskal potomce svojih prednikov, med katerimi so bili prvi slovenski naseljenci v Entre Rlos, družine Pavšič, Hrovatin in Remec. V telefonskih imenikih je namreč poiskal omenjene priimke in vsem pisal, naj mu sporeče, če so kaj v sorodu. Tako je pisal tudi Vladimiri Remec. Namesto nje sem mu odgovoril jaz in mu povedal, da kranjski Remci niso nič v sorodu z primorskimi Remci. Od tedaj naprej sva v rednem stiku po e-pošti. Ker sem se zanimal za Franca Pavšiča, je pričel bolj intenzivno raziskovati svoje korenine v tisti smeri. Odkril je zanimive podatke in mi jih posredoval: med drugim njegovo fotografijo ob posvetitvi leta 1900, njegovo pismo sestri, en mesec pred posvetitvijo ter podatke nadškofije v Parana o Francu Pavšiču. Ker se mi zdijo vsi pomembni za zgodovino Slovencev v Argentini, jih objavljam, kot so zapisani. Naslednje pismo je najbrž, do sedaj poznano, naj starejše slovensko pisanje v Argentini. Draga sestra! Jest ne vem kedaj primes to moje pismo. Jutri (nedelja) bo drugi dan. Sem teu reči da bo tvojapatrona sv. Elizabeta,paj bo komaj v ***torek in tako pride gvišno še v cajti to pismo za te pozdravit in ti voščit eno srečno leto. Jest vže dougo ti nisem pisal in sem se bil napravil za ti danes na vsako vižo pisat in ker sem prijel tvoje danes (na 16.) ti vhkratu obej ustrežem. Jest nimam dosti cajta: Včeraj smo imeli en eksamen no na 30 imamo drugega in na 6 tega zadnjega, lahko vidiš da nimam dosti cajta, ker so ti zadni eksa- meni in v tih zadnjih sedem dni sem pisal enih šest ali sedem pisem. Povej tatu, da sem prijel tistih trideset pesov in da se mu priserčno zahvalim. Enih trinajst (13) sem jih vže ponuca!. Zaradi maše povej mami da jest nisem dosti porajtal kar mi je tata pisal in na obeno vižo nisem jezen prav nič. Maša ne bo kakor mi je rekel škof in kako bo jest ne vem . Sem vže tatu odpisal da kaj in kako je. To so me hodali kakor mi pravite, zato ker mi niso pustili dati prej eksamene in so škofu pisali da nismo pripravljeni. Bog vže ve kaj dela, tako je vže prav. Munje s šole pri katedrali so mi pisale da če bom res imel prvo mašo na 8. Jest sem si res tako mislil, paj za zde j ni moč. One bi bile vse pripravile in še poslale po pridigarja v B. Aires. Zdej ne bom mašnik do 22 Decembra, naj brž in bom videl ali bom imel sv. mašo na sveto rojstvo na 25 December paj še neč ne vem, morem prej vedet kje jo bom imel. Vam bom vže pisal drugi krat. Za kosilo ni ti treba mislit dosti, se vže kje napravi če ne drugje pri teti. Jest pred 20 Decembra težko da pridem v Parana. Cijanovim ne obenem nične rejč. Bojo vže v svojem cajti vedeli. Če imaš kakšen soud utakni gaglo-boko v žep (aržet) ker ga boš potrebovala. Doma vsih pozdraviš in jim poveč de jim ne bom ta teden (težko) pisal ker nimam cajta. Če ni tata prijel mojega pisma povej mu kar mu tiče, in se mu zahvališ za soude. Pozdraviš teto in vsih tvojih in Bog naj zmerom bode stabo in še posebno Juana pozdravi. Vse prav prisrčno pozdravi in čestita za tvoj god tvoj ljubi brat Franc Santa Fe 17-11-1900 ***ne v torek ampak v pondeljek in tako ne pride v cajti Iz tega pisma se more napraviti več zanimivih analiz in zaključkov. N. pr. to, da so se Pavšiči po 12 letih prihoda v Argentino še dopisovali v slovenščini. Franc piše svoji tri leta mlajši sestri Elizabeti, ki je že dve leti poročena z italijanskim emigrantom, po imenu Giovanni Chiappino (v Argentini: Juan Chapino). Najbrž sta oba v svoji otroški dobi hodila v slovensko šolo (rojstni kraj je tedaj | spadal pod avstroogrsko monarhijo), Rozmanova povojna leta Jure RODE (4) Rožmanova pošta Še več dela in skrbi kot pisanje člankov, govorov in raznih drugih prispevkov je škofu Rožmanu povzročala pošta. Nobene stvari ni tolikokrat zapisal v dnevnik kakor dopisovanje (,,Reševal pošto", ,,Napisal nekaj pisem" ipd.) V odsotnosti, ko je hodil na misijone, se mu je nabralo do 150 pisem. Tožil je, da se mu noben dan ne posreči, da bi napisal več kot 20 pisem. Ni pisal za zabavo in kratek čas. Dopisoval si je z begunskimi duhovniki v zadevah njihove nastavitve in s škofi, katere je prosil, da bi jih sprejeli v njihove škofije. Največ si je dopisoval z msgr. Jagodicem in dr. Odarjem, ravnateljem slovenskega semenišča v izseljenstvu. Rožmanova dobrodelnost Po 5. maju 1945 je škof Rožman gmotno podpiral svoje duhovnike, ki so takrat zapustili domovino, in tudi duhovnike, ki so ostali doma, čeprav niso vedeli, odkod je pomoč prihajala. V prvem poročilu na Sveti sedež 1. avgusta 1945 je škof Rožman Piju XII. omenil pomanjkanje hrane in obleke med begunci; Vatikan je pomagal. Dokler je škof bil v Evropi, zlasti v času svojega bivanja v Švici, je iskal stike z mednarodnimi organizacijami, ki so podpirale begunce. Ko Pa je 2. junija 1948 prišel v ZDA, je tudi preko svojih moči storil vse, s čimer je mogel lajšati težki položaj beguncev. Posebej je bilo njegove dobrote in oče- tovske skrbi deležno slovensko semenišče v Argentini. Njegovih telesnih in duhovnih del krščanskega usmiljenja niso bili deležni samo begunci in posamezni Slovenci v zdomstvu in v domovini, ampak ves slovenski narod in večje skupine v neposrednem zamejstvu (npr. za Katoliški dom v Gorici je podaril 2000 dolarjev in pomoč z mašnimi intencijami). Molitvena zveza za slovensko domovino Leta 1957 je slovenski salezijanec Janez Zupan v Boliviji ustanovil Molitveno zvezo za slovensko domovino. Cerkveno odobrenje ji je dal škof Rožman, ki je 4. decembra 1957 ustanovitelju pisal: ,,Z vsem srcem in veseljem dajem k temu svoj blagoslov in bom Molitveno zvezo sprejel v vsakdanji memento pri maši." Še pred odhodom v bolnišnico, oktobra 1959, od koder se ni več vrnil, je dajal zadnja navodila za organiziranje Molitvene zveze med Slovenci po svetu. To je bilo njegovo zadnje veliko delo ljubezni in krščanskega usmiljenja, ki gaje svojemu narodu izkazal nekaj tednov pred svojo smrtjo. Smrt škofa Rožmana Posebej po letu 1945 škof Rožman ni imel nikdar časa zase. Vedno seje žrtvoval samo za druge. Tudi njegove tako imenovane počitnice niso bile zanj pravi počitek, ker jih je navadno porabil za to, da je odgovarjal na zaostalo pošto. Celo na misijonih prostega časa ni izrabil za oddih, ampak za molitev in pisanje. Tudi ko je šel v bolnišnico, iz katere se ni več vrnil, ni šel počivat. S seboj je vzel papir, knjige, pošto, ki jo je prejel in še ne odgovoril. Bral je do operacije. Ni samo bral, ampak si je delal izpiske in osnutke za nove govore, predvsem za pridige o Mariji, o duhovništvu, o duhovnem življenju in o ljubezni. Na vrhu lista, kjer je enajst naslovov za vrsto pridig o duhovnem življenju, je zapisal: ,,Ljubezen do bližnjega je najvišja oblika življenjskih sil, ki napolnjuje človeško srce." Ljubezen do bližnjega je tudi v Rožma-novem srcu bila največja življenjska sila, ki ga je gnala, da je do zadnjega mislil, delal in snoval samo za druge. O Rožmanov! veliki ljubezni govori njegovo zadnje božično voščilo, ki ga je sestavil še pred odhodom v bolnišnico in sam dal tiskati v domači tiskarni nasproti domačega župnišča, nato pa v bolnišnici še precejšnje število voščil tudi podpisal, čeprav že z veliko težavo. S hvaležno ljubeznijo je sprejemal obiske, ki so prihajali k njemu v bolnišnico. Obiskovali so ga duhovniki in laiki. Ljubezen do bližnjega je resnično bila najvišja oblika življenjske sile, ki je napolnjevala srce škofa Rožmana. Njen vir pa je bila ljubezen do Boga. Molitev in premišljevanje sta tudi v bolnišnici vsak dan prilivala olja njenim plamenom. Na sebe je škof Rožman tiste dni še bolj pozabil, kakor je pozabljal kdajkoli prej. V njegovem dnevniku ni nobene besede, ki bi govorila o njegovem trpljenju ali tudi samo od daleč merila nanj. Nobene tož-be ni bilo iz njegovih ust, ko so prihajali | obiski, nobenega znaka, da se boji ope- zato je Francov jezik relativno bogat v besedah in izrazih, za tisto dobo pravilen v slovnici in pisanju. Moremo pa tudi ugotoviti, da je ,,slovežanščina“ stara že v$aj sto dve leti... Moremo razbrati, da so Pavšiči imeli stik z drugimi Slovenci v okraju. Pismo omenja priimek Cijan (Cian, Cigan?). Zgodovinar Vovko omenja poleg že imeno-yanih še naslednje priimke udov Mohoriče družbe v Parana: Černič, Pahor, De-vetak, Furlan, Košta, Mokorič, Markočič, Prinčič, Jakončič, Stekar, Pernaučič, Podberščik, Benedetič, Tinta, Jakin, Re-ruic. Koliko je bilo Slovencev v Parana, ki uiso bili udi Mohorjeve? Nadškofija v Parana pa je poslala naslednje podatke: Vicecanciller Francisco Pausich: Estudio 42 ano de Bachillerato en el Colegio San Jose de Parana y sus estudios eclesiasticos en el Seminario de la Dioce-sis establecida en Santa Fe. Tonsura y 4 ordenes menores 19-9-1896 de manos de Mons. Gelabert en la iglesia parroquial de Santo Tome. Las siguientes por Mons. de la Lastra en la Catedral. Subdiaconado 27-3-1899. Diaconado 7-3-1900. Presbi-terado 22-12-1900; primera misa en la Capilla San Antonio el 25 de Diciembre de 1900. Fallecio el 4 de mayo de 1927. „E1 acto de sepelio realizado el 5 a las 16 hs. dio lugar al homenaje postumo que alcanzo proporciones considerables po-niendo de mani fiesto el general senti-miento que su desaparicion produjera en nuestra sociedad. Previo el canto solemne del responso ejecutado por el coro del Seminario y la Bendicion del Tumulo impartida por el Ilmo. Sr. Provicario Monsenor Nicolas De Carlo procediose a la inhumacion de los venerables despojos. El dia 6 oficiose un solemne funeral en la Iglesia Catedral en sufragio de su alma, al que asistieron los deudos, el Venerable Cabildo Ecco., el clero y numerosos fie-les. El coro del seminario ejecuto la misa funebre de Perosi." (Boletrn Eclesiastico de la Diocesis de Parana. Ano 1927, folio 68-69) . racije ali smrti. Ko ga je zdravnik vprašal ali pristane na operacije in da naj podpiše izjavo, če se strinja z njegovim predlogom, je škof Rožman takoj na kratko odgovoril:,.Zaupam v Boga in zaupam Vam, Vašim in Božjim rokam se izročam. Deo gratias!" To so zadnje besede, ki jih je škof Rožman s tresočo roko zapisal tudi v dnevnik. Bilo je 3. novembra 1959 popoldne. Te besede pričajo, daje bil škof Rožman popolnoma vdan v Božjo voljo in na vse pripravljen. Potem je podpisal in znova dejal:,.Zaupam v Boga in doktorja!" Škofu Rožmanu sta vlivala tolikšen mir ljubezen do Boga in zaupanje v Božjo previdnost. Mir mu je dajala tudi zavest, da je svojo nalogo na svetu dovršil. Še preden je zvedel za izid laboratorijske preiskave, je v ožjem krogu dejal: ,,Ne branim se še živeti, lahko molite zame in za moje zdravje. A jaz imam občutek, da sem storil vse, kar sem mogel storiti. Zdaj res ne vem, zakaj naj še živim." Zdravniki so določili dan operacije za 11. november. Ko je škof Rožman čakal na operacijo, se je v njegovem srcu naselil še večji mir. Dan pred operacijo je prosil kaplana Julija Slapšaka, da bi pri njem opravil dolgo spoved in tako z nje- govo pomočjo sklenil svoj življenjski obračun. Kaplan Slapšak, ki ga škof uradno ni nikdar imenoval za svojega tajnika, pa mu je vendarle vseh 11 let v Ameriki tako zvesto služil, kot bi mu mogel samo najboljši tajnik, je svojemu škofu izpolnil to prošnjo. Ko je škof po odvezi vstal, je vzkliknil poln nebeškega miru: ,.Gospod Julij, sedaj sem pa tako srečen, kot nisem bil še nikoli v svojem življenju." Isti dan je škof Rožman povabil k sebi tudi bolniškega kurata in ga prosil, naj mu pravočasno podeli zakrament bolniškega maziljenja:,,Hočem umreti kot kristjan z vsemi pripomočki svete vere ob zadnji uri. Prosim, da poskrbite in ne odlašate! Bog Vas blagoslovi in Vam plačaj vse." Notranje tako pripravljen je škof naslednjega dne, v sredo, 11. novembra 1959, šel na operacijsko mizo. Škofovo stanje po operaciji je bilo vsak dan slabše. Zato mu je bolniški duhovnik v petek, 13. novembra 1959 podelil zakrament bolniškega maziljenja, kakor je škof želel pred operacijo. Po operaciji ga je obiskal župnik pri Sv. Vidu Alojzij Baznik. Škof je takrat še mogel govoriti, a je vedel, da zanj ni več pomoči. V popolni vdanosti v Božjo voljo je obiskovalcu dejal: ,,Bog nam daje zelo močno željo po življenju. Toda ko pride naš čas, nam on milo odstrani to željo in smrt pride kot blagoslov ... Samo v smrti dobi življenje svoj smisel in pomen in... pripravljen sem. Silno žal mi je človeka, ki ne veruje. Obžaluje ga, ko pride njegova zadnja ura." Dan pred smrtjo, 15. novembra 1959, je škofa Rožmana obiskal tedaj zlatomašnik Anton Merkun. Škof Rožman mu je s tresočim glasom med drugim dejal: ,,Jaz strašno trpim, strašno trpim." Nato je počasi s poudarkom nadaljeval: ,,Molite, molite, molite." Potem je nakazal, v kateri namen naj molijo: ,,Molite zame in molite za moje preganjalce, zaradi katerih moram toliko trpeti. Molite žalostni del sv. rožnega venca." Te zadnje ali skoraj zadnje Rožmanove besede, ki jih je izgovoril pred smrtjo, kažejo, da je tudi na smrtni postelji za svoje preganjalce imel samo molitev in svoje veliko trpljenje. Odpustil pa je v svojem plemenitem srcu vsem že davno prej. To srce nikdar ni poznalo sovraštva. Te zadnje Rožmanove bese-| de spominjajo na njegovo zgodovinsko | pridigo o komunizmu 12. decembra 1943 j v ljubljanski stolnici, ki jo je sklenil z besedami: ,,ln ko že več govoriti ne bom j mogel, se mi bo iz umirajočega srca še J dvignila poslednja prošnja, tista, ki jo za svoj narod vsak dan ponavljam: Razsvetli, Gospod, zaslepljene, da spoznajo časno in večno nesrečo, v katero jih peha brezbožni komunizem, da se obrnejo in | spreobrnejo. Privedi jih, Gospod, nazaj k resnici in v Božje kraljestvo." V tem istem smislu je škof Rožman, j 16. oktobra 1949, ko je prvič obiskal ! Slovence v Argentini, na slavnostni akademiji v Buenos Airesu dejal: ,,Za tiste pa, ki so povzročili, da smo morali oditi po svetu, za vse, ki so nas preganjali, za vse, ki so pozabili na svojega Boga, j prosimo, da najdejo pot resnice. Jaz sam nisem noben večer pozabil dati blagoslo-j va tudi vsem svojim sovražnikom v do-| movini. Če imamo mi resnico in nas ona j dviga, potem naj ta odpre pot tudi tistim, ki so v zmoti." V smrtnem boju je škof Rožman v eni roki stiskal rožni venec in poljubljal križ na njem, z drugo roko pa je polzavesten še kar naprej blagoslavljal na vse strani sveta in med molitvijo bolniškega duhovnika mirno zaspal v Bogu. Kurat Rosztas mu je zatisnil oči in rekel: ,,Umrl je svetnik!" Redovna sestra v bolnišnici sv. Aleša pa je potem dejala: ,,Škof Rožman je umrl prelepe in svete smrti." V knjižici Vidim nebesa odprta, ki jo je dr. Rožman kot mlad duhovnik napisal za časa prve svetovne vojne vsem trpinom tistih let, je zapisal tudi stavek: ,,Smrt ti vzame tudi trpljenje, tedaj se boš odpočil, a tega počitka ne bo konca, nihče j več ti ga ne bo motil." Smrt je tudi njega rešila trpljenja. V zgodnjem jutru 16. novembra 1959 je prišel do zadnje postaje svojega križevega pota. Odložil je težo svojega križa in odšel po ,,križa plačilo". Sklep — Poraz in zmaga Škofje, ki so vodili Ljubljansko škofijo, niso bili samo ordinariji svoje škofije-{ Prestolnica Slovenije Ljubljana jim je dajala, da so bili knezi, na katere se je ves narod obračal v urah velike stiske-Prva polovica 20. stoletja je zajela nas narod bolj usodno kot vsa stoletja poprej-To dobo sta oblikovala dva škofa: Jeglič in Rožman. V tej razmeroma tako kratki dobi sta morala voditi slovenski narod skozi trpljenje dveh največjih katastrof PROTEST Škof Rožman 1.1949 s prvoob.janci v takratnem „slovenskem središču", na cesti Victor Martinez v Buenos Airesu. - Foto: Lojze Erjavec svetovne zgodovine, skozi prvo in drugo svetovno vojno. Nadškof Jeglič ga je popeljal skozi dobo, ki je vodila v zmago, njegov naslednik dr. Gregorij Rožman je vodil dobo, ki je njemu in vsem prinesla enega najstrašnejših porazov in pretresov. Konec druge svetovne vojne in začetek komunistične diktature v Sloveniji nas je prizadel v naših osnovah. Ni šlo samo za tisoče in tisoče, ki so padli med revolucijo ali bili vrnjeni po končani vojni nazaj v roke Titu in bili pomorjeni v Kočevskem rogu, v Teharjah in po drugih grobiščih po vsej Sloveniji. Na Slovenijo je tedaj legla megla, ki je začela dušiti yse, kar so v prejšnji stoletjih gradili tolike ri narodni, verski in kulturni vodniki. Škof Rožman je moral v begunstvo po Poteh največjega ponižanja ter duhovnega in dušnega trpljenja. Moral je začeti v okolju, kjer je bil sam, neizmerno sam. Toda nase ni gledal, zrl je samo na tiste, ki so morali z njim na pota begunstva, ki s° jih raztepla po vsem svetu. V begunstvu je škof Rožman postal več kot so bili knezo-škofi v slovenski zgodovini. Svojim ljudem je postal to, kar so bili preroki v stari zavezi: spodbujali so k zvestobi Bogu, ohranjali vero in zau-Panje v Božjo previdnost, oznajali so Pokoro, ljubezen in ustvarjali edinost med ljudstvom. Vodili so svoje narode skozi morja trpljenja in nesreč in vse to je bilo mogoče le zato, ker je na koncu poti, na koncu poraza stala obljuba zmage, ob-ijuba odrešenja, zajeta v največje povišanje trpljenja — zmaga se je morala roditi iz smrti na Križu! Kolikšna pot od škofa Jegličado škofa Rožmana! Kolikšna sreča, da nam je Bog naklonil škofa Rožmana, ki se je v urah največje nesreče vtoliki meri posvetil samo nam in izmeril moči našega naroda za veličino trpljenja! Vse to je znal trdno nositi na svojih ramenih in je bil do konca med nami glasnik vere, upanja, neuklon-Ijivosti. Postavil se je v vrste tistih, ki so ohranjali emigraciji znanstvene, kulturne in prosvetne ustanove. Pri revijah in listih je bil eden najplodovitejših sodelavcev in v Argentini smo imeli bogoslovje, ki je bilo do njegove smrti najvišji slovenski znanstveni zavod v izseljenstvu, ki je bil ves njegov. Do smrti je budno spremljal dogodke in sledil razvijanje idej tistega časa. Videl je, kako se je le polagoma in preveč počasi zmaga tistih, ki so v letu 1945 zmagali, začela spreminjati v poraz in kako je znova in dokončno postajala pravi zmagovalec tista ideja, ki je bila maja 1945 na našem ozemlju poražena. Bil je preskromen, prepoln ljubezni, da bi dal tej misli kdaj poseben izraz in pomen. Iz trpljenja, ki ga je moral v toliki meri prestati, je rasti a velika misel narodne edinosti, ki naj nas ohranja, naše delo plemeniti in ob koncu povrne v tisto, kar mora biti slovenski narod, ki ga niti zmage niti porazi ne morejo streti. KONEC Nadia RONČELU ogostokrat smo na žalost priča prizorom, ki bi jih raje ne videli. Žalostni prizori — bede, nasilja, nepravičnosti -, ki nas globoko prizadenejo. Naša reakcija je ponavadi neodobravanje in nerazumevanje teh grozot. Pogosto pa tudi jeza, zakaj se je nekaj takega sploh zgodilo, jeza pa se kmalu sprevrže v protest, v katerem prideta na dan ves naš srd in naša ogorčenost, vse skupaj pa nas ne pripelje nikamor, je samo sebi namen — izražanje našega nezadovoljstva. Začetni gnev, ki nas vznemirja in nam pusti grenak priokus v ustih, ostane sterilen, ker se protest prelije v nemi protest. Vendar imam pravico ostati le pri tem? Se lahko zadovoljim s tem, da izrazim samo svoje nasprotovanje? To je prvi korak, in dobro je, da je bil storjen. Kot človek in kristjan pa nosim odgovornost do drugih in sem dolžan storiti nekaj več. Ko me navdajajo taki občutki in taka vprašanja, mi misel beži na zgodbo, ki sem jo pred leti prebrala v knjigi Anthonya de Mella in se glasi takole: Neki človek je šel skozi gozd in zagledal lisico, ki je bila brez nog. Čudil se je, kako je mogla preživeti. Takrat pa je opazil tigra, ki se je približeval s plemenom v gobcu. Najprej se je sam nasitil, preostanek mesa pa je pustil lisici. Naslednjega dne je Bog poskrbel za lisico na isti način. Mož se je začel čuditi božji dobroti in si je rekel: „ Tudi jaz bom lepo počival v kakem kotu in popolnoma zaupal v Gospoda in on bo poskrbel zame, da bom imel vsega, kar potrebujem. “ Tako je počel več dni, a nič se ni zgodilo in ubogi človek je bil že na pragu smrti. Tedaj je zaslišal neki glas, ki je rekel: „Hej, ti, ki si na poti zmote, odpri oči za resnico! Zgleduj se po tigru in nehaj že posnemati pohabljeno lisico!“ Na cesti sem videl majhno deklico, ki jo je zeblo v pretanki obleki, da je trepetala od mraza; vedel sem, da nedvomno tudi jesti nima dovolj. Uje- DRUŽINA ___________ Pogovarjati se pomeni biti poročen Vanja KRŽAN - Intervju: Zvone Štrubelj Kaj pomeni biti poročen? Kako lahko na kratko odgovorite nanj? Prav gotovo pomeni to mnogo stvari. V sak poročeni bi lahko za svoj zakon naštel, kaj pomeni zanj biti poročen. Na kratko bi lahko takole odgovorila. Biti poročen pomeni prizadevati si za ve'dno lepši in boljši zakon. Pomeni vedno bolj ljubiti drug drugega. Ob tem pa si lahko spet zastavimo vprašanje: Kaj pa v zakonu pomeni ljubiti? Na kratko bi odgovorila, da pomeni: nenehno ponikati v notranji svet moža, odnosno žene; imeti željo po dopolnjevanju in os-rečevanju drug drugega; podpirati in gojiti enkratnost zakonca ter spoštovati različnosti; prihajati si naproti; imeti čas drug za drugega; globoko zaupati ljubljenemu — vedno in ob vsaki priliki; drug drugemu biti pred vsemi drugimi, tudi pred otroki, prvi; drug drugemu biti pred vsemi stvarmi, tudi pred poklicem, prvi! Za krščanske zakonce pa pomeni biti poročen v Gospodu. Nisva z možem edina, ki gradiva svoj zakon, ampak nama pri tem pomaga Jezus Kristus, ki sva ga ob poroki z zakramentom zakona povabila medse. Ta božja navzočnost med nama skrbi, da najina ljubezen ne pojenja, da popravlja to, kar midva porušiva, da naju zbližuje, kadar sva daleč drug od drugega, da naju vzpodbuja k žilo me je in očital sem Bogu:,,Zakaj to dopuščaš? Zakaj ničesar ne ukreneš?“ Nekaj časa je Bog molčal. Ponoči pa mi je nenadoma odgovoril: ,,Saj sem vendar že nekaj ukrenil. Ustvaril sem tebe. “ (Anthony de Mello, Ptičja pesem, Ljubljana 1990) Ustvarjen sem bil ne samo zase, ampak tudi za druge, za to, da se moj začetni protest lahko razrase v nekaj sončnega in konstruktivnega; predvsem pa nimam pravice tarnati in jokati in se hudovati nad neugodnimi razmerami in nepravičnostjo drugih, če prej nisem naredil vse, kar bi lahko, da bi pomagal sebi, bližnjemu in svoji skupnosti. dobremu, kadar v srcih namesto ljubezni čutiva hlad in mržnjo. Hvala Bogu za to blagodejno navzočnost. Čim starejša sem, tem bolj mi postaja jasno, da brez božjega gosta najin zakon ne bi bil to, kar je, in bi se morda že zdavnaj nehala truditi za cilj, ki sva si ga postavila ob poroki, namreč, da se bova imela vsak dan rajši. Še vedno hodiva proti temu cilju in še vedno verujeva in upava, da naju spremlja Bog. V svojih razmišljanjih poudarjate, da je pomemben odnos med zakoncema. Če je jedro zakona (žena-mož; mož-žena) dobro in trdno, bo tudi zgradba zakona in družine dobra in trdna. Odnos med možem in ženo je bistvenega pomena za vse družinsko življenje. Če je ta odnos lep, globok in pristen, je običajno lepo vse družinsko življenje. Če pa šepa odnos med možem in ženo, bo šepalo tudi družinsko življenje. Otroci za zdrav in normalen čustven razvoj potrebujejo toplino, občutek varnosti in sprejetosti. To jim je potrebno kot vsakdanja hrana. Tega jim ne more nadomestiti nihče drug in nobena druga ustanova. Otroci imajo neverjetno dober čut za to, ali vlada med materjo in očetom toplina ali ne. Starši jim lahko nudijo še toliko nese- bične ljubezni in pozornosti, če otroci čutijo, da take ljubezni ni med očetom in materjo, ne morejo biti v celoti potešeni v svoji želji po ljubezni. Bolj kot lepega darila je otrok vesel I lepega sožitja med materjo in očetom. Njuna ljubezen je najbogatejša dota, ki jo lahko starši damo svojim otrokom za življenje. In največ, kar lahko otroci prejmejo od svojih staršev, je prav to. Ne bremenimo se s tem, katere materialne dobrine bomo nudili otrokom, česa še nimajo, pa bi morali po našem mnenju imeti, bodimo najprej njim luč in toplina. Skrbi in težave, ki jih prinašajo otroci, niso razlog, da bi se ohlajali odnosi med zakoncema, čeprav vsi vemo, da se velikokrat spremo zaradi otrok. Tudi večje skrbi z odraščajočimi otroki in mladostniki, ki ubirajo v življenje svoja pota, ne morejo biti razlog za prepire med zakoncema, če sta sicer usklajen par. Tudi za mladostnika, ki ga premetavajo viharji, morata biti topel zakon staršev in domača družina tisti vami in mirni pristan, kamor se bo spet in spet vračal in iskal v njem zavetje. Sebičnost je strup za zakon. Gotovo je tudi eden od glavnih razlogov za krize v zakonu; izključuje namreč odkrivanje različnosti med moškim in žensko, ki je vedno naloga in nikoli že dosežen cilj. Je tako? Sebičnost ni stmp za zakon predvsem zato, ker izključuje odkrivanje različnosti med moškim in žensko. Sebičnost otežkoča ali včasih celo onemogoči vse to, kar pomeni v zakonu ljubiti, onemogoča prihajanje naproti, onemogoča spoštovanje različnosti in podpiranje enkratnosti sozakonca. Na vse stvari v zakonu je treba gledati ne le s svojimi očmi, ampak tudi z očmi sozakonca. Ali še drugače povedano: v zakonu nikoli nimam v vseh stvareh samo jaz prav, ampak ima svoj prav tudi sozakonec. Sebičen zakonec pa je rad zagledan le vase in v svoj prav. In najbolj žalostno je, da se tega običajno niti ne zaveda. Vsakemu človeku sta sebičnost in zaprtost vase prirojena; zato je prav, da smo zakonci vedno na preži. Pogovor je v zakonu pomemben. Zanj se je potrebno potruditi. Večkrat ste že rekli ali zapisali, da pogovarjati se pometli biti poročen. Zakaj? Če imaš koga rad, se mu daješ spoznavati, spoznavati se mu daješ v pogovoru. In obratno: če imam koga rada, se mu dajem I spoznavati tudi v pogovoru. S pogovorom se drug drugemu razodevamo. Ali se nam ni sam Bog razodel kot Božja beseda? Kdor pravi, da pozna sozakonca, je lažnivec. Saj še sami sebe ne poznamo, kako šele dmgega, tudi sozakonca. Za vsakega od nas bi lahko rekli, da je neraziskano vesolje. Poleg tega vsak dan name in na mojega sozakonca vpliva toliko stvari, ki me tudi do neke mere spreminjajo. V sa taka doživetja moramo povedati v pogovoru sozakon-cu in jih tudi od njega sprejemati. Ali nismo mnogokrat presenečeni nad tem, kar nam pove sozakonec, v dobrem in slabem pomenu besede? In tudi sami s čim dobrim ali manj dobrim presenetimo sozakonca. Če se hočemo sozakonci vedno bolj imeti radi, se moramo v pogovoru spoznavati. Najbolj bogato se obrestuje čas, ki ga vložimo v pogovor s sozakoncem. Le čas si je treba vzeti. Za to, kar si želimo, ga imamo vedno dovolj. Čas, ki si ga moramo vzeti za pogovor, ni nikoli zavržen čas. Zakon v določenem obdobju zapolnijo otroci, vsaj v večini zakonov. Zgodi se, da se zakonca lahko dolgo časa skrivata za otroki. In ko otroci odrastejo? Ostaneta sama in zgodi se, da se ne najdeta več. Ali je prvi zakon ali pa so prvi otroci? Rekla sem že, da morata zakonca biti Prva drug drugemu, tudi pred otroki. Zakonska ljubezen in starševska ljubezen sta dve različni stvari. Poročene žene ne more izpolniti materina ljubezen, čeprav jo bogati in izpolni kot mater. Isto bi lahko rekla za moža in očetovsko ljubezen. Ljubezen, ki združuje in s poroko posvečuje zakonca, je zakonska, ne starševska. Vsakemu od staršev je jasno spoznanje: za otroka vse! Ni Pa tako jasno, kar bi moralo biti še prej: tudi za moža, za ženo vse! Zakon je živ organizem. Treba ga je ohranjati, ga braniti. Za hrano si vsak dan vzamemo dovolj časa. Si ga danes zakonci vzamejo dovolj drug za drugega? Ali pa je kronično pomanjkanje časa izgovor in beg °d zakona in družine? Zakonci si ne jemljejo dovolj časa drug Za drugega, ker ne pomislijo, da je treba Zakonske odnose neprestano graditi in daje za to potreben čas, kot za vsako drugo stvar. Zaradi službe zakonci velik del dneva Preživljamo ločeni drug od drugega. Pa tudi Potem je zaradi različnih dejavnosti doma m izven doma sožitje med zakoncema hudo ogroženo. Zato naj bi se vsak poročen vprašal, komu ali čemu daje prednost v Prostem času. Alije to moj sozakonec, moja družina? Lahko pa je pomanjkanje časa tudi izgovor in beg od bistva, ko imamo za vse druge stvari več časa kot pa za težaven, zapleten in zahteven medsebojni odnos v zakonu. Ali vera v zakonu pomaga pri graditvi partnerskih odnosov? Kako lahko vera pomaga pri vzgoji otrok? Zakrament zakona je za krščanska zakonca jamstvo, da Bog nikoli ne zapušča zakona. Ni prisoten v zakonu kot sodnik, ki preži na napake, grehe in slabosti zakoncev, ampak nasprotno: pomaga jima v prizadevanju, da postajata boljša zakonca, moli namesto njiju k nebeškemu Očetu, prosi zanju milosti in za vse, kar potrebujeta, pa zakonca niti ne vesta. Kdor jemlje vero zares, ta ve, da vera sama po sebi ni nekakšno čudežno sredstvo, ki bi že samo po sebi pomagalo, daje lahko človek boljši, ampak nas evangelij, božje in cerkvene zapovedi usmerjajo in obvezujejo k zahtevi našega Učenika: „Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.“ Alije to za zakonca le lepa fraza ali pa vzpodbuda, ki me stane sicer dosti truda, pa me osvobaja slabega človeka v meni in vzpodbuja tudi k večji ljubezni, najprej do sozakonca, kije moj prvi bližnji. Kar pa se tiče vzgoje otrok, lahko verni starši verujemo in upamo, da nobeden od naših otrok ni le „produkt“ narave, bioloških funkcij, ampak je vsak od njih od vekomaj prebival v zamisli božje ljubezni, ki si je izbrala za vsakega otroka točno določen trenutek spočetja in izbrala naju s sozakoncem za posredovalca novega človeškega življenja. Vsak od naših otrok je tak, kot je, in nič drugačen zato, ker si je takega zamislila in želela božja previdnost in mod- kratke novice WASHINGTON - Predsednik ameriške komisije za mednarodno versko svobodo Michael Young je opozoril ameriški kongres na okrepljeno preganjanje verskih skupin v Vietnamu. Omenil je tudi priprtje številnih verskih voditeljev, med njimi tudi duhovnika Tadeusa Nguyen Van Lyja, ki je bil lani oktobra zaradi ogrožanja narodne edinosti obsojen na 15 let zapora. (Ave Maria) BEOGRAD — Po dogovoru med srbsko in črnogorsko vlado je 14. marca 2002 prenehala obstajati Zvezna republika Jugoslavija, ki stajo po razpadu komunistične Jugoslavije sestavljali Srbija in Črna gora. Nova balkanska država se imenuje Srbija in Črna gora. (Ave Maria) rost. Ali ni za nas starše tako spoznanje velika odgovornost pred Bogom, pa tudi olajšanje? Saj vemo, da nismo edini, ki skrbimo za svoje otroke. Božja previdnost ima z vsakim od njih svoje načrte, vsak od otrok ima svoje poslanstvo in svojo pot, kakor ga božja milost oblikuje. Zato si ne domišljamo, da sami vzgajamo svoje otroke, ampak jih v molitvi zanje vodimo pred Boga in vzgajamo v veri, da ga tudi otroci spoznavajo kot svojega Stvarnika, ljubečega Očeta in že tukaj na zemlji, posebno pa ob smrti, kot svojega Odrešenika. Kakšen je po vašem apostolat krščanskih zakoncev danes? Pater Vital Vider, voditelj mnogih zakonskih občestev po Sloveniji, nam je na duhovnih vajah večkrat dejal, da je danes apostolat zakoncev v tem, da pričujejo svojo zakonsko ljubezen tako, da jo bomo opazili tudi drugi in o njih dejali:,,Poglejte, kako se ljubijo med seboj", kot v Apostolskih delih beremo za prve kristjane. Seveda gre za pristno, nezlagano ljubezen, ker je lahko le taka prepričljiva in privlačna za druge. Tudi ne nasedajmo zakonci javnemu mnenju, češ da danes ni več srečnih in zadovoljnih zakoncev. Res jih ni veliko, a so. Tudi sama jih poznam. Biti zadovoljen in srečen zakonec ne pomeni živeti brez težav, problemov in številnih preizkušenj, ampak jih v medsebojni povezanosti s sozakoncem in Bogom premagovati in vedno in povsod neomajno zaupati božji ljubezni in previdnosti, ki naju je pripeljala v zakon in nad nama bedi. Novi glas 215 Strah pred novim Hubert POŽARNIK A li ste človek, ki gre vsemu nezna-/ \ nemu s poti? Veliko ljudi je takih. JL jL. Nekateri zato, ker v marsikateri družini otroke bolj spodbujajo k previdnosti in nezaupanju kot k radovednosti, podjetnosti, iskanju prigod in zaupanju vase ter v druge ljudi. Drugi zato, ker imajo izjemno slabe življenjske izkušnje oziroma zato, ker neupravičeno posplošujejo nekaj svojih slabih izkušenj na vse svoje početje, vse ljudi in celotno življenje. V obeh primerih sta posledici plahost in okostenelost. Resje, da se ljudje ločimo po tem, koliko pestrosti in sprememb v življenju potrebujemo, vendar — kar je premalo, je premalo. V tem primeru lahko resno upadeta naše veselje do življenja in naša sposobnost osebnostno in socialno rasti. Kdor preveč pogosto enači novo in neznano z nevarnim, je namreč nujno nespontan, prisiljen živeti enolično in zato dolgočasno življenje, povrh pa je še manj kos neizbežnim spremembam v življenju. Poleg tega zapravi tudi marsikatero življenjsko možnost in priložnost. In nenazadnje obsodi na pusto življenje tudi zakonca in druge družinske člane. Če bi bila od tega vsaj kakšna korist! In vendar je ni. Življenje je neizbežno povezano s tveganjem tako, da popolne varnosti ni, zaradi česar je tudi ne kaže iskati. To ne pomeni, da se smemo odločati ali početi stvari lahkomiselno in neodgovorno, vendar tudi ni razloga, da nepretrgano živimo polni dvomov, sumov, strahov in pričakovanj najhujšega. Če želite preveriti, ali ste „ziheraš“, odgovorite: DA ali NE na naslednja vprašanja: 1. Ali preživljate nedelje navadno na isti način? 2. Ali imate v zadnjih letih v glavnem isti krog znancev? 3. Ali jeste navadno iste reči? 4. Ali nosite v glavnem isto barvo, vrsto in stil oblačil? 5. Berete navadno iste časopise, revije in isto vrsto knjig? 6. Ali se izogibate neznanim ljudem, posebno še, če so „čudni“ in „drugačni“? 7. Ali preživljate poletne počitnice navadno na istem kraju? 8. Ali vsako odločitev prej natančno pretehtate? 9. Ali počnete navadno le stvari, ki jih dobro obvladate? 10. Ali se bojite neuspeha? Če ste odgovorili štiri do petkrat z DA, potem se resno nagibate k temu, da postanete suženj svojih navad. Kdor je odgovoril več kot šestkrat z DA, pa mora resno premisliti, ali je zadovoljen s svojim življenjem in kako bi ga nekoliko začinil. Naslednji nasveti ne morejo nikomur škoditi: Poskušajmo postopoma sprejeti nase razna tveganja, ki nas bodo rešila utečenosti. Če vodi na vrh hriba več poti, izberimo tisto, po kateri še nismo šli. Odločimo se preživeti prihodnji dopust in nekaj naslednjih nedelj v povsem novem kraju in na nov način. Skočimo kdaj iz kože in naredimo nekaj čisto „norega“, imejmo vedno v ognju več želez. Poskusimo se rešiti prisile, daje treba imeti za prav vsako početje trdne razumske razloge in delati vse po natančnem načrtu. Če vnesemo novosti v svoje življenje in nas ljudje začudeno vprašajo: „Zakaj?“, mirno odgovorimo: „In zakaj ne?“ V večini primerov tisti, ki nas je vprašal, ne ve za en sam pameten razlog, zakaj tega ne bi storili. Zadnje čase se je zelo razpasel strah pred neuspehom. Posledica je, da se mnogih stvari ne lotimo. V resnici neuspeha samega po sebi sploh ni, nastane pa iz pričakovanj, torej iz tega, kar sami mislimo ali kar ljudje okoli nas mislijo, da bi morali doseči. Zato pazimo, da ne postanemo žrtve prevelikega pritiska storilnosti. Namesto, da skušamo zagotoviti svojo varnost s kopičenjem denarja in premoženja ali z večanjem svoje družbene moči, se raje odločimo za varnost, ki jo prinašajo dobri odnosi s soljudmi in zanje. Tudi številni lepi spomini so na stara leta zaklad, ki nam ga nihče ne more vzeti. Zunanjo varnost skušajmo zamenjati z notranjo varnostjo. To je z občutkom varnosti, ki izvira iz samozaupanja in samospoštovanja. V zares kritičnih časih se namreč skoraj vedno najbolje znajdejo ljudje, ki so notranje močni in optimistični. In če prav pomislimo, tudi mi nismo tako krhki in nebogljeni, da ne bi bili kos morebitnim težavam. _ NESREČNI ODVEČNI KILOGRAMI ■ X olgi zimski večeri, običajno I ob televizorju, kar zapelju-A S jejo k uživanju te ali one slaščice, čokolade, bonbončkov ali različnih slastnih čipsov. Rezultat pašo, žal, čezmerni kilogrami. Kako se jih znebiti? Pa je to sploh potrebno? Menim, da je odgovor le eden: absolutno da. Vemo, da čezmerna telesna teža pomeni hudo povišano verjetnost obolevanja za raznimi boleznimi in zgodnejšo smrt. Pa tudi estetski, modni izzivi (ko mislimo na bližajoče se poletje in kopanje) odvečnim kilogramom niso naklonjeni. Poznamo različne shujševalne diete in prav njihovo veliko število govori o tem, da nobena ni res uspešna. Nekatere sicer povzroče hiter padec telesne teže, toda po znanem jo-jo učinku začne ta takoj, ko dieto končamo, zopet naraščati. Zato velja spoznati, da bomo trajno skujšali le, če bomo manj jedli. To seveda pomeni, da moramo spremeniti prehranjevalne navade, da moramo spremeniti način življenja. Oglejmo si najprej hrano. Največ energije dajejo maščobe in teh pri nas zaužijemo mnogo preveč. Živalske maščobe (svinjsko mast, zaseko, mastno meso) moramo popolnoma pozabiti in tudi z oljem velja biti varčen. Žlička olivnega olja in morda še kakšnega kvalitetnega rastlinskega je dovolj. Sodobne posode za kuho, prevlečene s snovmi, ki preprečujejo prijemanje hrane, omogočajo, daje takšno kuhanje uspešno. Vse uporabljeno meso naj bo pusto, prav brez maščob. Čim-več naj bo sadja in zelenjave, po najnovejših spoznanjih celo po petkrat na dan! Mleko je lahko posneto, mlečni izdelki le iz posnetega mleka (sir, jogurt, skuta). Smetane in surovega masla raje ne uporabljajmo. Tudi sladkor nikakor ni potrebno hranilo, mimo ga nadomestimo z umetnim sladilom ali opustimo-Slaščic se pa sploh izogibajmo, prav tako bonbonov, čokolade, različnih | oreškov. Čmi kruh je primernejši od Pisanice so bile spomin na domovino Marko Bajuk, rojen leta 1915 v Ljubljani, ki se je leta 1945 z ženo umaknil na Koroško in se pozneje izselil v Argentino, je podaril muzeju 81 enkratnih pisanic. hčerko in sina, eno gospo in štiri dekleta, da so nadaljevali s pisanjem belokranjskih pisanic. Ta naš slovenski, belokranjski običaj ne sme zamreti, kakor tudi ne naša narodna umetnost (narodni ornamenti), čeprav smo daleč od domovine. Koliko deklet je že izvezlo prte z našimi ornamenti! Bog daj, da bi se to ohranilo še za prihodnost. “ V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani na Metelkovi ulici so v sredo pred začetkom velikonočnih praznikov predstavili javnosti donacijo 81 pisanic, ki jih je muzeju januarja letos podaril Marko Bajuk iz Mendoze v Argentini. To je bila prva donacija iz tujine od slovenskega darovalca. Ko bo uredil muzej stalni razstavni prostor, bodo pisanice stalno razstavljene. Za Marka Bajuka, ki se je leta 1915 rodil v Ljubljani in je leta 1942 diplomiral kot gradbeni inženir, leta 1945 pa se je z ženo umaknil na Koroško, od koder je 1. oktobra leta 1948 odšel v Argentino, kjer je začel novo življenje, so bile pisanice vez z domovino. Marko Bajuk, ki je stopil v 88. leto življenja in je bil junija lani na obisku v rodni Sloveniji, je zaljubljen v slovensko belega, priljubljeno prežgapje raje Pozabimo. Tudi po teh načelih sestavljena prehrana bo lahko okusna. Soli uporabljamo čim manj, začimbe naj ne bodo premočne, raje domače kot uvožene. Tudi pri poskusu hujšanja velja, da je treba vsak dan spiti precej tekočine. Dva litra je za odraslega kar pravilna količina. Zelo primerna je mineralna voda, nesladkan čaj in sok. Mleko je hranilo, zato ga ne uživamo kot tekočino. Alkoholne Pijače ne sodijo v načrt hujšanja. Pivo celo redi, žgane pijače odklanjamo, vino morda rdeče, ne sladko, kozarček ob kosilu in drugega ob večerji. Več pa ne. Tudi na gibapje ne smemo pozabiti. Sodoben način življenja je vse bolj lagoden, cele dneve presedimo iupoležavamo, gibamo se bore malo. Vsaj dve uri na dan posvetimo teles-ui dejavnosti. Ta naj bo kajpak letom in zdravju primerna. Kot vidimo, lahko kar precej naredimo za svoje telo, za zdravje ter v*dez. Potrudimo se — mnogo bolje se bomo počutili. Prim. Kurt Kancler, dr. med. spec. v Naši družini ljudsko umetnost. O svojem delu je povedal: „Že kot mladenič sem se zanimal za našo narodno umetnost, za naše narodne ornamente, zato sem si kmalu nabavil Sivčevo izdajo naših narodnih ornamentov, vezenin in belokranjskih pisanic. Moja teta Katarina nam je vsako leto pošiljala iz Metlike belokranjske pisanice. Očeta Marka Bajuka, doma iz Drašič, sem vprašal, kako se delajo pisanice. No, pa sem si še jaz naredil iz tanke pločevine majhen lij, v katerem sem potem ob sveči topil vosek in pisal po jajcih. To so bili prvi, zelo primitivni začetki. Z leti so prišla boljša, posebna peresa, majhni lijčki, kamor smo nalili tuš in risali. Jaz sem te lijčke uporabil, v njih topil vosek in pisal pirhe. No, danes je pa stvar še boljša, saj mi je prijatelj (Marko Milač) naredi! tak lijček, ki se električno greje. Velik napredek! Pisanice sem vsako leto naredil, v zadnjem času tudi več kot sto. Vedno sem uporabljal ideje Sivčevih pisanic in njegove narodne ornamente. Vse to sem prinesel s seboj v begunstvo, tudi v Argentino. Izdelovanja pisanic sem naučil Na sredini ob predstavitvi pisanic Marka Bajuka iz Mendoze je bil njegov sin Marcos, ki je v začetku letošnjega leta v kovčku prinesel v Ljubljano dragoceni tovor, ki sedaj bogati Slovenski etnografski muzej. Marcosa je oče naučil izdelovanja pisanic. „Star sem bil pet ali šest let, ko sem se pred Veliko nočjo lotil očetove mojstrovine. Sprva mi nikakor ni šlo, potem pa sem bil vedno boljši in vedno uspešnejši in me je tudi oče moral pohvaliti za dobro narejen izdelek. Spominjam se, da sem bil z dvanajstimi leti že pravi mojster in da nas je vsako leto pred Veliko nočjo prevzela posebna strast. Delali smo ponoči in podnevi, pili čaj, sem in tja kaj pojedli, in se grozno zabavali “, je povedal Marcos Bajuk, bratranec predsednika nove Slovenije in nekdanjega predsednika slovenske vlade dr. Andreja Bajuka. Njuna očeta sta bila brata. Še vedno ima doma orodje. Lani je izdelal okrog 50 pisanic, vendar je vse podaril. Da je Marcos mojster tega dela, je pokazal otrokom v posebni delavnici, ki jo je organiziral Slovenski etnografski muzej. Jože Košnjek Znani in neznani navijači nogometne ekipe Zedinjene Slovenije na I. turnirju izseljencev Slovenija 2002 na Stadionu v Ljubljani. —Foto: Saša Zupan Omahna Leto sv. Marije Goretti V Latini in Nettunu pri Rimu so se 6. junjja začele velike slovesnosti ob 100. obletnici mučeniške smrti sv. Marije Goretti, vaške deklice, ki je 6. julija 1902 dala življenje za čistost iz ljubezni do Boga, stara manj kot dvanajst let. Pri tem je oprostila napadalcu Aleksandru Serenelliju, kije pozneje obžaloval svoje nasilno dejanje ter se spreobrnil. Njena borba za čistost ter odpuščanje morilcu sta Marijo Goretti naredila za vzor krščanskega življenja in svetosti mladim ljudem; zaradi odlik jo je papež Pij XII. 25. junija 1959 razglasil za svetnico. V jubilejnem letu bodo svetničine posmrtne ostanke prepeljali v rojstni kraj Corinaldo, na Antonianumu v Rimu pa je predviden kongres o težavah mladih. Leto sv. Marjje Goretti je 6. junija začel s slovesno mašo v njej posvečeni cerkvi škof v Latini Giuseppe Perocchi. Po maši so navzoči romali do predmestja Ferriere, kjer je umrla mučeniške smrti. Svetničino cerkev in kraj mučeniške smrti je papež Janez Pavel II. obiskal v letih 1971 (še ni bil papež) in 1991, vsako leto pa ju obišče okrog milijon ljudi. Življenje sv. Marije Goretti je popisal redovnik pasionist p. Giovanni Alberti, ki je nedavno izjavil za vatikanski radio, da je odkril nove poteze v njenem življenjskem liku. Njena veličina je predvsem v odpuščanju morilcu v uri pjene smrti ter želja, da bi bil z njo v raju. Zaradi tega dostojanstvenega gledanja na življenje in stalnega iskanja božje bližine je lahko sv. Marija Goretti tudi danes vzornica svojim vrstnikom, poudarja p. Alberti. (Družina) »Preganjanje11 Cerkve v ZDA Mehiški kardinal Norberto Rivera Carrera je v pogovoru za italijansko revijo 30 Giomi izjavil, da ameriška javna občila s svojim načinom poročanja v zvezi s pedofilijo pri duhovnikih »preganjajo11 katoliško Cerkev v ZDA. S tem je tudi podprl podobno ugotovitev, ki jo je za isti katoliški mesečnik izrekel honduraški kardinal Oscar Rodriguez Maradiaga: katoliška Cerkev v Ameriki Duhovno življenje je objavilo [PRED 60 LETI (1942) AVGUST NA PATERNALU IN NA AVELLANEDI Izseljenski duhovnik Janez Hladnik: »Udeležba pri sveti maši na Patemalu in na Avellanedi je včasih tako majhna, daje žalostno. Pevci, organist in kaplan se trudijo z vso dobro voljo, verniki pa tako malo razumevanja za to delo pokažete. Tudi zavod, kjer je kapela, nam da velikodušno na razpolago božji hram. Ljudje pa ne pridete! Prihajajte, dragi rojaki! Nikar ne pozabite, da imate vsak svojo dušo, katero morate rešiti. Nikar ne izgubite časa in večnosti! Prav zato se vrši naša služba božja, da bi Vas pritegnila in J k Bogu vodila! Obenem pa opozarjamo tudi, da so s službo božjo nekateri stroški. Prispevajte kaj, dragi rojaki, za sveče, katere požgemo pri naši službi božji. Vsak veren Slovenec naj bi si vzel za postavo, vsaj enkrat na mesec priti k slovenski službi božji, kamor mu je bliže!11 PRVI VSESLOVANSKI KONGRES ,,Prvi vseslovanski kongres je imel namen vzporediti delovanje vseh slovanskih skupin v Argentini. Najprej ustvariti tesno sodelovanje, nato pa določiti smer- nice, ki morajo biti enotne, ker imamo vsi Slovani enotne cilje in skupne sovražnike. Tudi pred tukajšnjo javnostjo je treba naše sile bolj smotrno organizirati in poskrbeti, da bomo dosegli v tukajšnjem javnem življenju položaj in ugled, ki nam pristoja po številu, po delu in po zmožnosti. Vseslovanski kongres je imel postati dogodek prvega reda za vse Slovane in posebno še za Slovence, ki smo pokazali za dogodek več zanimanja kot noben drug slovanski narod tukaj. Napovedani kongres se pa ni mogel vršiti, kljub temu daje prišlo mnogo delegatov z vseh strani. Tako smo videli rojake iz krajev kot so Rio Negro, Chubut, Chaco, Mendoza... Z ozirom na vojno stanje je tukajšnja oblast zavzela povsem nevtralno stališče in zato takega shoda, ki je zunanjepolitičnega značaja, ni dovolila, prav tako, kot je odrekla tudi dovoljenje gibanju Italia Libre. Vršila seje pa veličastna manifestacija slovanske ideje v dvorani Parque Romano, kjer je bilo 15. avgusta zbranih 6000 Slovanov. Na tej veselici so bili med vsemi točkami najlepši ravno nastopi slovenskih društev. Posebno seje odlikoval moški zbor Slovenskega doma s pesmijo Slovan na dan in V boj.“ je zaradi odklanjanja splava, zagovarjanja pravic Palestincev v Sveti deželi, nasprotovanja oboroževanju in nekaterih drugih perečih vprašanj v ameriški družbi trn v peti določenim gospodarskim, etničnim in političnim krogom. Gre za to, da skušajo sovražniki katoliške Cerkve pod pretvezo grešnih dej anj nekaterih duhovnikov oblatiti vso Cerkev. To pa ni nič novega, saj seje to že zgodilo v prvih krščanskih stoletjih pri rimskem cesarju Neronu, v prejšnjem stoletju v Mehiki, Španiji, nacistični Nemčiji in v komunističnih državah. Ob negativnem pisanju časnikarjev o cerkvenih dostojanstvenikih v ZDA, na primer o bostonskem nadškofu kardinalu Bernardu Lawu, je kardinal Rivera izjavil, da so še zlasti dolžni protestirati proti takšnemu načinu pisanja „tis- ■ ti od nas, ki smo še posebej tesno povezani z ZDA11. (Družina) TIRANA — V glavnem albanskem mestu bodo letališče poimenovali po Materi Tereziji, kije bila albans- 1 kega rodu. (Ave Maria) DEKLIŠKI KONGRES ,,Dekliški kongres je bil dogodek, ki je razmajal v Buenos Airesu žensko mladino, kakor doslej noben dogodek. Z veliko vnemo so dobre mladenke pripravljale ta kongres in napravile popis mladenk skoraj po vsem mestu in dekleta osebno vabile na predavanja, ki so se vršila v raznih dvoranah mesta. Od 120.000 popisanih mladenk seje odzvalo 50.000, ki so se udeležile predavanj in zaključne slovesnosti na trgu pred glavno pošto in v Luna Parku 23. avgusta, kjer je bilo vse očarano nad nepričakovanim uspehom. Verski mlačneži in bogotajci so kar strmeli, ko so videli 25.000 mladenk pristopiti k mizi božji. Tudi mnogo Slovenk je bilo v množici mladenk, ki so potegnile prve brazde za graditev boljšega rodu, ki bo bolj božji pa zato tudi človeško bolj plemenit; ki bo mogel osrečiti naslednje rodove z versko obnovo. Saj prav zato je sedanji rod tako globoko padel, ker j e začel zapuščati pota božja. Gotovo je tudi med nami veliko mladenk, ki bodo velikodušno stopile v vrste nove mladine in storile, kar je v njihovi moči, da tudi med Slovenci zraste lep dekliški odsek, ki bo zastavil svoje delo za obnovo poštenja in dostojnosti med našimi rojaki in za graditev srečnih slovenskih domov v tujini. V kratkem bomo začeli z delom za ustanovitev slovenskega dekliškega krožka, v katerega že sedaj vabimo vse naše mladenke." društvo triglav v rosario Društvo Triglav je 23. avgusta slavilo 12. obletnico svoje ustanovitve, katero je Praznovalo v lepo urejenem lastnem domu. PRED 50 LETI (1952) AVGUST 3: Zborovanje odseka za misijone 'n zedinjenje SKS je bilo v dvorani župnišča v Ramos Mejiji. V cerkvi je bila najprej molitvena ura, ki jo je vodil dr. Prane Jaklič, z uporabo njegove nove knjige molitvenih ur Pred Bogom pokleknimo. V dvorani je zborovanje začel Darjan Loboda, tajnik Slovenske misijon-ske zveze in predsednik nje argentinske Podzveze. Predlagal je naslednjo sestavo predsedstva zborovanja, ki je bilo nato sprejeto: predsednik Rudolf Smersu, odborniki Valentin Malavašič, Maks Osojnik, ravn. Ivan Prijatelj, Jože Mehle, gospe Čopova in Slemčeva, Lojze Lavrič in Marjan Loboda kot zapisnikar. Na tem zborovanju, kije imelo trojni cilj: misijone, zedinjenje in beatifikacijo Barage in Slomška, so zadevna vprašanja obravnavali sledeči: dr. Alojzij Odar o primernosti, da se na SKS razpravlja tudi o vseh teh vprašanjih; prof. Lojze Geržinič o misijonih in misijonskem sodelovanju; dr. Franc Jaklič o problemu zedinjenja in Marjan Loboda o beatifikaciji Barage in Slomška kot naši verski in narodni zadevi. 13: Zborovanje duhovniškega odseka, na katerem seje zbralo 45 slovenskih duhovnikov od blizu in daleč, celo iz krajev kot so San Luis, Bahia Blanca in Čile, seje vršilo v hiši duhovnih vaj Car-denal Copello v Buenos Airesu. Vodil je zborovanje dr. Mirko Gogala, predsednik odseka. Govorili so pa: dr. Franc Gnidovec o duhovnikovem poslanstvu; Alojzij Košmerlj o položaju slovenskega katolicizma od zadnjega katoliškega shoda do našega prihoda v Argentino-, Anton Ore- Dijaki II. letnika Srednješolskega tečaja na srečanju na „Naši domačiji", z dušnim pastirjem Francem Cukjatijem. - Foto: Lučka Oblak har o sedanjem versko-moralnem položaju slovenskih izseljencev, dr. Alojzij Odar o naših organizacijah in našem tisku in dekan Ciril Milavec o organizaciji in delovanju slovenskega dušnega pastirstva v Argentini. Nazadnje so bile sprejete resolucije. 15: Zborovanje mladinskega odseka je bilo v prostorih župnije v mestu Ramos Mejfa; namenjeno je bilo našim otrokom in staršem. Začelo seje v cerkvi z litanijami in blagoslovom, nato pa seje nadaljevalo v dvorani. V prvem delu so nastopili otroci, predvsem fantki-gojenci slovenskih šolskih sester na Patemalu in pa otroški pevski zbor, ki ga vodi Anica Šemrov. Drugi del (brez otrok, ki so medtem imeli svoj sestanek s petjem in prizori) je bilo vzgojno zborovanje s starši. V predsedstvo so bili izvoljeni: kot častni predsednik ravn. Marko Bajuk, kot dejanski pa dr. Vinko Brumen; podpredsednika dr. Julija Pajman in Janez Kalan, zastopnik katehetov; tajnik Aleksander Majhen ter zastopnica staršev gospa Tomazinova. Sledili sta dve predavanji učiteljev o vprašanju naše mladine', prvo je imel Martin Mizerit, drugo pa Mija Markež. Na koncu so bile brane in sprejete resolucije tega odseka. 15: Zborovanja dekliškega odseka na sedežu ženske argentinske Katoliške akcije v središču Buenos Airesa na Montevideo 850, se je udeležilo kakih 200 deklet. Zborovanje je začela predsednica SDO Katica Kovač, nakar so bile povabljene v predsedstvo zborovanja gospodične Lada Remec kot predsednica, Pavla Lovše kot podpredsednica in Pavla Hribovšek kot tajnica. Referate so imeli dr. Ignacij Lenček: Versko-nravni položaj slovenskega dekleta v izseljenstvu, Marjan Marolt: Dekletova kulturna in narodna dolžnost in Zdenka Gornik: Slovensko dekle v slovenski izseljenski skupnosti. 15: Zborovanje fantovskega odse- ka je bilo v cerkvi v Ciudadeli. Vodil je zborovanje predsednik SFZ Janez Langus. Govorniki so bili dr. Franc Gnidovec: Vera in Slovenci, prof. Alojzij Geržinič: Slovenskifantin kultura in Rudol fSmer-su: Pomembnost slovenske skupnosti v izseljenstvu. 15: Zvečer je bila skupna verska kinopredstava s predavanjem dr. Ignacija Lenčka: Katoličani in film, nato pa sta bila predvajana dva katoliška filma: Vrata nebeška in Gospod Vincencij. 15: V Mendozi je bila molitvena ura za uspeh SKS v Buenos Airesu, kar dokazuje povezanost s središčem. Nato je bila ustanovljena dobrodelna organizacija Karitas, ki jo vodi ženski odbor. 16: Cerkveni koncert v sklopu prireditev SKS je priredil pevski zbor Gallus v središču Buenos Airesa v jezuitski cerkvi El Salvador. Dirigiral je dr. Julij Savelli, pri orglah je bil prof. Jože Osana, solo točko je zapela Marija Fink Geržinič, uvodno besedo pa je imel Božidar Fink. 17: Glavno zborovanje Slovenskega katoliškega shoda (SKS) seje vršilo v prostorih salezijanskega zavoda Don Bo-sco v Ramos Mejfa. Začelo se je zjutraj s sv. mašo, ki jo je daroval Anton Orehar. Po maši je napovedovalec Ladislav Lenček CM oznanil, da se na prostranem vrtu zavoda pobirajo podpisi na zahvalno spomenico marquettskemu škofu mons. Noa za začetek Baragove beatifikacije. Ta ini- iz naše kronike Metka MIZERIT ciativa Slovenske misijonske zveze je zbrala v teku dneva 908 podpisov. Tudi ostali del prireditve je bil nato v zunanjih prostorih zavoda. Predsednik Pripravljalnega odbora SKS France Kremžar je začel glavno zborovanje s pozdravom vseh katoliških shodov: Hvaljen Jezus! in proglasil zborovanje za začeto. Za predsednika zborovanja je bil izvoljen ravnatelj Bogumil Remec, ki je že pred 52 leti sodeloval kot govornik na drugem slovenskem katoliškem shodu v Ljubljani. Izvoljeni so bili še podpredsednika ravnatelj Ivan Prijatelj in Rudolf Smersu ter tajnik Pavle Fajdiga. Ravn. Remec je po uvodnih besedah predstavil prvega govornika, ki je bil prelat dr. A. Odar s predavanjem: Versko-nravni temelj katoliške reforme. Prebrani sta bili pozdravni pismi dr. Mihe Kreka in slovenskih akademikov v Španiji. Drugi govor je imel Avgust Horvat o naši mladini v izseljenstvu. Napovedovalec je nato razložil zborovalcem, da je poleg pripravljalnega odbora predlagalo resolucije še devet odsekov SKS. Vse resolucije, ki so bile že prebrane na predzborovanjih, so bile tiskane v posebni brošuri, ki seje delila med udeležence. Po tem pojasnilu je prebral resolucije glavnega pripravljalnega odbora. Te predvidevajo, da se ustanovi Slovenski katoliški kulturni svet (SKKS), ki naj bi ga sestavljali v Argentini naslednji: dr. Ivan Ahčin, Marko Bajuk, dr. Vinko Brumen, dr. Tine Debeljak, Božidar Fink, Alojzij Geržinič, dr. Rudolf Hanželič, Janez Hladnik, Lovre Jan, dr. Milan Komar, France Kremžar, dr. Ignacij Lenček, Ladislav Lenček CM, Marijan Marolt, Martin Mizerit, dr. Alojzij Odar, Anton Orehar, Ivan Prijatelj, Bogumil Remec, Rudolf Smersu, Miloš Stare, Karel Škulj, Pavle Verbič in France Žužek. Zborovalci so predlog sprejeli in s tem je bil zaključen dopoldanski del zborovanja. Popoldne je imel RudolfSmersu referat o našem medsebojnem življenju. Nato je Ladislav Lenček CM prebral resolucije odsekov za izobražence, za ljudsko vzgojo in izobrazbo, mladinskega in organizacijskega odseka in končno še statut o Slovenskem katoliškem organizacijskem Svetu (SKOS) v Argentini. Predlagani in izvoljeni v ta svet so bili: Božidar Fink, Lovro Jan, Jože Jonke, Jože Lesar in Pavie Verbič. Predlagan in izvoljen za Predsednika Slovenskega katoliškega kul-kirnega sveta je bil prelat dr. A. Odar. Zadnje predavanje je imel France Kremžar Slovenski dom v San Martinu je v nedeljo, 19. maja, praznoval obletnico svoje ustanovitve, pod geslom: Družina smo. Že zjutraj so se rojaki zbrali pri spomeniku Republiki Sloveniji. Predsednik Doma Andrej Rezelj je pozdravil vse navzoče. Predsednik krovne organizacije Zedinjene Slovenije Tone Mizerit pa je položil slovenski šopek pred spomenik. V kapeli Srca Jezusovega so imeli sv. mašo, ki jo je daroval delegat dr. Jure Rode ob somaševanju krajevnega župnika g. Franca Šenka. Slovesnost je povzdignil pevski zbor pod vodstvom gospe Lučke Kastelic, ki je zapel več Marijinih pesmi. Na dvorišču Doma je bil nato skupen zajtrk za vse rojake. V dvorani je sledil kulturni program. Dobrodošlico je izrekla gospa Magda Zupanc Petkovšek. Nato so vsi navzoči sprejeli argentinsko in slovensko zastavo in zapeli obe himni. Predsednik Doma Andrej Rezelj je prisrčno pozdravil vse, ki so prihiteli na to praznovanje. Pozdravil je tudi Tone Mizerit, predsednik Zedinjene Slovenije. Slavnostni govornik je bil arh. Jure Vombergar, ki je povedal lepe misli ob geslu: ..Družina smo, druži o temi: Izseljenci in domovina. Zborovanje je zaključil Bogumil Remec z geslom: Srce domovini, dušo pa Bogu. Udeleženci, katerih je bilo blizu 1000, v veliki večini možje in fantje, so se uvrstili v sprevod v cerkev. Pri vhodu je vsak dobil brošuro s tiskanimi resolucijami, nakar je bil v cerkvi blagoslov z Najsvetejšim. 24: Jubilejno zborovanje ob 60- letnici slovenskega katoliškega narodnega gibanja je bilo v cerkveni dvorani župnije v Ciudadeli. Po sv. maši, ki jo je imel Anton Orehar, je v imenu Pripravljalnega odbora za jubilejno zborovanje bivši narodni poslanec Miloš Stare zaprosil občinstvo, naj predlaga in izvoli predsedstvo zborovanj a. Na predlog bivšega narodnega poslanca Rudolfa Smersuja je bil za predsednika predlagan in s soglasnim odobravanjem izvoljen starosta slovenskih javnih delavcev ravnatelj Bogumil Remec. Za podpredsednike so bili izvoljeni nekateri bivši župani in sicer Ivan nas ista kri, družijo nas iste skrivnostne vezi,“ pesem Toneta Kuntnerja. Nato je na odru zaživela slovenska družina. Najprej so recitirali Kuntnerjovo pesem Družina. Nastopili so dedek, babica, njuni otroci in vnuki. Vrstili so se razni prizori; družina pri obedu, pri branju slovenskih časopisov, revij in knjig. Videli smo družino ob začetku šole, ob praznovanju godov in rojstnega dne. Potem je družina skupno pela. Pri nastopih je sodeloval tudi Slovenski pevski zbor, pod vodstvom Lučke Marinček Kastelic, šolski otroci s svojimi učiteljicami Rožmanove šole. Iznajdljivo sije vse zamislila Vera Podržaj. Za zvok je poskrbel Pavle Verbič. Sceno so pripravili trije Antoni: Pavlič, Kastelic, Podržaj. Režiral je Lojze Rezelj. Po kulturnem programu so si vsi navzoči lahko ogledali razstavo o družini, ki jo je pripravila Rožmanova šola. Sledilo je skupno kosilo, ki so ga mladi hitro in spretno postregli. Po kosilu se je deset šahistov pomerilo v tej kraljevski igri; vodil je Rafael Lucio Vidmar. Pozno popoldne so se gostje začeli razhajati na svoje domove. Ašič, Ludvik Kržič, Ignacij Lavrič in Valentin Markež, v tajništvo pa emigranti iz mlajših vrst javnih delavcev in sicer Avgust Horvat, Janez Kralj in Pavle Rant. V okviru programa so bila nato predavanja, ki so v zgoščeni obliki prikazala 60 let slov. katoliškega gibanja; urednik France Kremžar je v svojem predavanju zajel dobo od 1.1848 do majske deklaracije; dr. Ivan Ahčin je podal dobo za časa Jugoslavije, predvsem v zvezi z delovanjem dr. Korošca, Miloš Stare pa je prikazal delo SLS od Koroščeve smrti dalje do današnjih dni. Na koncu soudeleženci sprejeli pozdravni pismi predsedniku Slovenske ljudske stranke in Narodnega odbora za Slovenijo dr. Mihi Kreku in škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Na tem zborovanju je prvič v prisotnosti somišljenikov SLS bilo javno izraženo upanje, „da bo nekega dne prišlo do Združenih evropskih držav, v katere bomo Slovenci z veseljem vstopili“. Gregor Batagelj, slavnostni govornik na spominski domobranski proslavi v Slovenski hiši V okviru Vincencijeve konference in Zveze slovenskih mater in žena so naši solisti 24. majapripravili dobrodelni koncert. Nabrane prispevke so namenili pomoči potrebnim rojakom. Nastopili so sledeči: Cvetka Kopač, Florencia Ottaviano, Ani Rode, Andrejka Zupanc, Luka Debevec, Matija Debevec in Luka Somoza Osterc. Na orglah jih je spremljal Gustavo Andres. Vodil je Luka Debevec. Zapeli so: S. Premrl - Pozdravljena Mati; J.Costamagna - Venid y vamos to- Metka Mizerit, slavnostna govornica na spominski domobranski proslavi v Našem domu v San Justu dos; A. Dvorak - O Sanctissima; A. Vavken - Spet kliče nas; J. S. Bach - Ch. Gounod - Ave Maria; F. Engelhart - Dajte mi zlatih strun; C. Franck - Ave Maria; G. Rihar — Kov jasnem jutru; F. P. Schubert - Ave Marija; F. Gruber - O Mati čistega srca; C. Saint-Saens - Ave Maria; F. A. Lambruschini - El mirar de Maria; J. B. Miller - O Deu s; G. F. Handel - How beautiful are the feet; C. Saint-Saens -Benedictus; G. Faure - Sanctus, F. Schoepf - Lepa si Marija. Za luči je poskrbel Damijan Ahlin. Lepe programe pa so pripravili v tiskarni Editorial Baraga in jih, po posredovanju Srečka Urbanija, podarili. V okviru Slovenske kulturne akcije je v soboto, 1. junija, razstavljala svoja dela slikarka Tilka Močnik. Zelo zanimiva zbirka reliefov in olj je bila pripravljena v mali dvorani Slovenske hiše. Slikarko in njeno delo je predstavila občinstvu predsednica SKA dr. Katica Cukjati. Slike smo si lahko ogledali še v nedeljo, 2. junija. Na državni praznik, v soboto 15. maja, je Društvo upokojencev organiziralo romanje v San Nicolas. To je novejša božja pot. Romanja se je udeležilo lepo število starejših, pa tudi mlajših rojakov. Spominska proslava v Slovenski hiši. Vsako leto se Slovenci v Argentini, v mesecu juniju, spominjamo vseh protikomunističnih in vojnih žrtev ter pobitih domobrancev. Leto za letom oživljamo spomin na tiste, ki so darovali svoje življenje za narod, domovino in Boga. Letos smo se zbrali v cerkvi Marije Pomagaj v nedeljo, 2. junija. Sveto mašo je daroval delegat dr. Jure Rode; somaševala pa sta pater dr. Alojzij Kukoviča ing. Franci Cukjati. Predstavnice organizacije Zveze slovenskih mater in žena so pred spominsko steno postavile svečke, žrtvam v spomin. Med sveto mašo je pel Mešani pevski zbor iz San Justa, pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar. Po sveti maši smo se zbrali na dvorišču pred spomenikom žrtvam. Dr. Jure Rode je zmolil molitve za rajne. Predstavniki domobrancev: Slavko Urbančič, Franc Oblak, polkovnik Slovenske narodne vojske Emil Cof ter predsednik Zedinjene Slovenije Tone Mizerit so položili pred spomenik slovenski šopek. Žalostno je donela trobenta; padlim v spomin je zatrobil Franci Žnidar. Vsi skupaj smo zapeli: Domobranci, legijonarji... Pietetna slovesnost se je nadaljevala v dvorani škofa Rožmana. Gregor Batagelj seje v svojem govoru spomnil vseh padlih in poudaril, da moramo ta spomin prenašati na mlajše rodove, ki včasih ne vedo, kaj se je godilo med komunistično revolucijo in ob koncu vojne. Za odrski prikaz, „Lux perpetua,“ je napisal besedilo licenciat Martin Sušnik. Doživeto so ga recitirali: Sonja Avguštin, Nežka Štefe, Jože Oblak in Marko Štru-belj. Skupina mož in fantov pa je vmes zapela domobranske pesmi. Vodil jih je dirigent Jože Omahna. Vsi skupaj pa smo na koncu zapeli: Oče, mati... Pri petju so še sodelovali Lučka Marinček Kastelic in Andrej Selan. Sceno sta si zamislila in pripravila Dani Čop in Aleksander Zamik. Za luči in zvok staposkrbe-la Damijan Ahlin in Aleksander Suc. Spominsko svečanost si je zamislil in režiral kulturni referent Zedinjene Slovenije inženir Bogdan Magister. V sredo, 5. junija, je imela Zveza slovenskih mater in žena svoj redni sestanek. Bil je posvečen spominu naših žrtev revolucije. Gospa Mirjanka in gospod Vladko Voršič sta nam opisala dogodke, katere sta doživljala med dmgo svetovno vojno v Prekmurju in na Štajerskem. Nato pa smo se žene udeležila svete maše za pokojno odbornico gospo Marto Bedenčič Jeloč-nik. Zveza je tudi pripravila šestdeset živilskih paketov, ki jih bodo odbornice razdelile med rojake. Vsem dobrotnikom se Poljubljanje relikvije s. sv. Faustine Kowalske na srečanju članov Živega rožnega venca * s? V/ 'v?