Maribor, 42580 Posamezna številka stane Din 1.50. Izhaja vsako sredo. Cenei Letno Din 32.—, polletno Din 16.—, četrt-Utno Din 9.—, inozemstvo Din 64.—. — Pcštno-čekovni račun 10.603. LIST LJUDSTVU V POUK IN ZABAVO Uredništvo in upravništvo: Maribor, Koroška cesta 5 Teleion interurban 113. Cena inseratomi cela stran Skn 2000.—, pol stra* ni Dki 1000.—, Četrt strani Din 500.., '/. strani Din 250«, '/m str. Din 125-, Mali oglu •i vsaka beseda Dis 1.20. Čas hiti naprej. Neudržno hiti dalje. Ne postoji, če bi tudi kdo to želel radi lepote trenutka. Gre svojo pot vedno z isto hitrostjo. Kaj pa je čas? Na to vprašanje odgovarja velik škof in cerkveni učenik sv. Avguštin, ki bomo letos obhajali 1500 letnico njegove smrti, s temi besedami: »Če me kdo vpraša, vem čisto dobro, če bi pa to moral povedati, ne vem. Samo to vem: če ne bi nič prešlo, bi ne bilo preteklosti; če se ne bi nič dodalo, ne bi bilo prihodnjosti; če sploh ne bi ničesar bilo, bi tudi časa ne bilo.« Čas je mera za spremembe stvari, ki so podvržene menjavi. Postavi se na vogel obljudene ulice ali na križišče cest, ki po njih hodi množica ljudi, in poglej si te ljudi. Za nekaj hipov se ti pojavijo pred očmi, potem pa jadrno hitijo mimo ter izginejo tvojemu pogledu. To je podoba časa: kratek trenutek je sedanjost, preteklost je nepreklicno prenehala, neudržno sili bodočnost v sedanjost. Modrost življenja je v tem, da prav porabiš čas. Čas ti je to, kar iz njega storiš. Prihodnjost je negotova, z njo ne moreč računati. Preteklost je nepo-vračljivo pretekla. Kratek je trenutek sedanjosti in vsled tega nadvse dragocen. Vse je odvisno od tega, kako ti ta dragoceni trenutek sedanjosti uporabiš Kako ljudje uporabljajo čas? Rimski modrijan Seneka, ki je živel za časa krutega rimskega cesarja Nero-na ter je bil njegov učitelj, piše o tem: »Če opazuješ dejanje in nehanje lju di, boš spoznal to-le: velik del življenja poteče s tem, da ljudje slabo delajo; večji del s tem, da nič ne delajo; skoro ves del pa s tem, da delajo kaj drugega, ne pa to, kar bi morali delati.« Globokoumna pripomba tega poganskega modrijana, vredna, da jo upošte vaš. Odpri knjigo svojega življenja in skrbno preglej list za listom. Koliko je v njej listov, ki so napolnjeni s slabimi dejanji? Koliko je listov, ki so prazni, ker si dragoceni čas zapravil in nisi ničesar storil? Ali ni večina listov napolnjena z dejanji, ki so drugačna, nego bi morala biti? Seneka je svoj opo min o zlorabi in potrati časa naslovil na pogane. Koliko bolj se moramo tega varovati mi, ki smo o tem podučeni z nadnaravnim božjim razodetjem! Rimski cesar Tit je imel težko vest. ako je cakšen dan slabo uporabil, ter je ob koncu takšnega dneva bolestno vzkliknil: »Zgubil sem dan.« Ali naj v slič-nem slučaju vest kristjana molči, ko vendar ve, da bo vsevedni Sodnik od njega terjal odgovor o uporabi življenjskega časa! Navedene besede veljajo ne samo za nadnaravno življenje, marveč tudi za naravni življenjski red. Da boš mogel dobro izvrševati svoje stanovske dolžnosti, da ne boš delal slabo ali pa nič ne delal ali delal kaj drugega, samo tega ne, kar bi moral delati, moraš biti v svojem stanovskem delu dobro podkovan. Strokovnega znanja je treba vsakomur: kmetu, delavcu, obrtniku, trgovcu in takozvanem urazumniku. — Zato je vsakomur treba izobrazbe. Klic po izobrazbi ne sme nikdar one-meti, marveč se mora kot opomin pojaviti ob vsaki priliki, zlasti ob začetku novega leta. Ko ob koncu leta pregledaš knjigo življenja, da bi napravil bilanco, skrbno in brižljivo poglej v oni oddelek o izobrazbi — stanovski in splošni. Kako je v tem oddelku? Je-li bilo kaj napredovanja ali morda samo na zadovanje? To naj preudari vsak, katerekoli ptarosti je in kateregakoli stanu, in če se je preteklo leto v tem velevažnem oddelku končalo s primanj« kljajem, naj v novem letu ta nedosta« tek spremeni v napredek in presežek« Predvsem opominjamo ob nastopu novega leta mladino na važnost in dol« žnost pouka, vzgoje in napredka v iz« obrazbi in omiki. Novo leto mora biti novo obdobje izobraževalnega dela. naši ožji domovini ni z mladinsko vzgojo in izobrazbo, pa tudi ne s samovzgo-jo mladine tako, kakor bi moralo biti. Besede, ki jih je zapisal modri Rimljan Seneka, veljajo tudi za mladinsko sa-moizobrazbo in za izobraževalno delo med mladino: mnogi delajo slabo, š« več pa jih je, ki nič ne delajo ali pa delajo drugo, nego bi morali delati. Naj ne bo naš tozadevni novoletni opomin zopet glas vpijočega v puščavi! Dajmo naši mladini priliko stanovske in splošne izobrazbe ter prave krščanske vzgoje, da bo mogla čas svojega življenj* uporabiti sebi v prid, domovini in državi v korist, Bogu in Cerkvi v čast. V tem smislu sporočamo svojim čita-teljem in prijateljem prisrčne novoletne čestitke z iskreno željo, naj bi novo leto bilo vsem srečno in od Boga blagoslovljeno. Da bi se naše novoletno voščilo tem bolj uresničilo, ga podkrepimo z opominom sv. Pavla v pismu Efe-žanom: »Glejte, da previdno živite, ns kot nespametni, marveč kot modri, in da skrbno rabite čas, ker dnevi so hudi« (Ef. 5, 15. 16). V NAŠI DRŽAVI. Poga$anja med našo državo in Bolgarijo obnovljena. Pogajanja med Jugoslavijo in Bolgarijo radi raznih obmejnih vprašanj, ki so se vršila v Sofiji, so bila prekinjena radi nenadne smrti predstojnika našega odposlanstva Šaponjiča. Po smrti prekinjena pogajanja so se zopet pričela 19. decembra in bodo tudi ugodno končala. Kot znak spravljivega razpoloženja na obeh straneh se smatra naklonjeno stališče Jugoslavije glede bolgarskih vojnih odškodnin kakor tudi izredno počaščenje, ki ga je izkazala bolgarska vlada pokojnemu Šaponjiču, posebno pa obisk bolgarskega ministrskega predsednika Ljapčeva pri jvgoslovan-skem poslaniku Nešiču M CA < a ČL "a ta o o. CD M ft O* 2 2 & 8g H £ g ► ► S P < B* Ormož. Po polletnem, mučnem bolehanju je »mrl v starosti 83 let dr. Alojzij Heiss, tukaj-Inl mestni ln okrožni zdravnik, od leta 1897 io 1919 tudi ordinarij bolnice križniškega reda. Pokojni je bil daleč okrog priznan in iskan Idravnik, ki je pod navidezno hrapavo skor- io skrival dobro in usmiljeno srce do bolni-lov. Koliko dobrega je storil in koliko reve-lev je zastonj ali le ca neznatno plačilo zdra-»11, ve samo Bog. Saj Je bil dr. Heiss nad 50 let zdravnik in še le nekaj tednov pred smrt-fo je moral popolnoma pustiti toli priljubljen Bdravniški posel. Ce se je v bolezni le količkaj pjegovo stanje zboljšalo, Je vstal in vršil svojo dolžnost. Kot veren, prepričan in praktičen stjan se je skrbno pripravljal na smrt. — revod je ob asistenci 5 duhovnikov vodil eč. g. p. prfor in deželni komtur Učak iz Jubljane. Pogreba se je udeležilo izredno veliko ljudstva iz mesta in okolice. Ob odprtem |robu sta se poslovila od pokojnika g. prior, ki je povdarjal njegovo vzgledno versko življenje in g. okrožni zdravnik in vodja bolnice dr. Hrovat, ki je opisal pokojnikovo vestnost in požrtvovalnost v zdravniški službi. LaSko. V nedeljo, dne 15. decembra po poznem svetem opravilu je priredil g. gozdni referent inž. Cerjak iz Krškega v hotelu Savinja predavanje o gozdarstvu. V dvorani se je zbralo precejšnje število kmetskih posestnikov, ki so pazljivo sledili govoru. Gozdarstvo je važna kmetijska panoga v našem okraju, kjer so velikanski kompleksi zemlje, ki so nesposobni za vsako drugo rastlinstvo. Zato je gotovo potrebno, da se naš kmet tudi bolj briga za svoje gozdove s pravilnim zasajanjem in čiščenjem, in ne samo s sekiro in prekomernim iz-sekavanjem. Ljubezen, ki so jo gojili naši očetje in pradedje do gozdov, gojimo tudi mi. Saj so gozdovi kras kmetskih posestev, kakor tudi panoga, ki je rešela marsikaterega kmeta propada. I Pogrebni oMiml pri ncftaferili narotfifi. Kar se tiče navad pokopavanja mrličev, narodi med seboj najbolj razlikujejo. V ¡vropi se ne razločuje bistvo pokopa. Sko-ro povsod vlada tihota, globoka žalost, *bo mrlič leži na okinčanem odru in ga opremlja k grobu množica ljudi v slavnostnem sprevodu; ali pa, če neso navadnega delavca v naglo izgotovljeni rakvi brez Vsakršnega slavja. Tako n. pr, na Portu-Iskem, ako umre malo dete, se uprizar-jo različne veselosti in se navzoči zahva-ijejo Bogu, da je dete vzel k sebi, dočim ni Imelo na sebi madeža greha. Na kem, če umre član nižjih slojev, se po-fcovejo prijatelji in znanci k pogrebnim javnostim. V največji sobi se položi mrlič Nepokrit na klop, okrog prižgejo sveče. V josednih izbah in po stopnicah posedejo talujoči po tleh, se razveseljujejo, pijejo, Žlobudrajo, kadijo, in iz tega šundra je čuti tuintam objokovanje najetih žen. Njih govori so čimdalje, tembolj glasni, naposled •ličijo skoro kričanju, a polagoma zopet Umolknejo. Toda ozrimo se v oddaljenejše kraje. Ako zboli severni Eskimo ali pa, če vsled •tarosti opeša, se snidejo v njegovi sobi vsi •orodniki. Sprevidevši, da ni upati več na okrevanje, izvolijo Izmed skupine odposlanstvo z nalogo, da revežu sporoči nje- govo usodo. Tu ne pomaga noben ugovor. Sorodniki ne kažejo niti žalosti, niti sočutja in bolnik mirno zre v svojo usodo. Boinika odneso na prosto, mu porinejo v roko lok in puščico, katero mora s poslednjo močjo izstreliti. Kamor pade puščica, ondi mu izkopljejo še živemu grob, da zašijejo v kožo severnega jelena ter položijo v grob z lokom in puščico vred. Hindustanci (v Aziji) na obrežjih Hoogle-ja donašajo bolnike, o katerih so mnenja, da morajo umreti, na obalo reke, in sicer tako blizu vode, da jih ob času narastla reka odplavi. Verujejo, da reka odnese to bitje naravnost v boljše življenje. Svoj čas so v Indiji, ako je umrl mož, njegovo ženo živo ž njim vred sežgali, kar pa je danes po zakonih strogo prepovedano. Nedaleč od Bombaja (mesto s pristaniščem v Prednji Indiji), stoje takozvani »stolpi molka«, kjer so Parzi (potomci starih Perzijancev) svoje mrliče pokopavali. Na teh stolpih je znatno število železnih kaveljčkov in mrež, na ko-ja obešajo trupla svojih sorodnikov, katera naposled služijo krokarjem v hrano. Kakor ti v življenju časte solnce kot najvišjega Boga, tako si tudi po smrti izvolijo, da bi jih solnce obsevalo in radi tega obešajo mrliče na te stolpe. Prebivalci Nubije (v Afriki) posedejo okoli mrliča. Oni, ki so se namenili udele* žiti pogrebne slavnosti, toda so dospeli »na kraj žalosti« le bolj po naključju, zavzamejo prostor bolj oddaljen, odkoder izražajo so-žalja. Eden izmed sorodnikov vzame za tem nekako godalo, »tam-tam« imenovano ter s slabim glasom opeva vrline pokojnika. Pri vsakem prestanku pridejo na vrsto govori sorodnikov in ostalih pričujočih. Po govorih prične pevec peti glasneje ter udarjati s palicami urneje na godalo. Za tem začnejo sorodniki mrliča čimdalje bolj postajati veseli, dokler naposled ne vstanejo ter prično okoli mrliča plesati. Čimdalje tem bolj divje se vrte, kot ponoreli plešejo, dokler vsled utrujenosti ne počepajo po tleh. Strah prešinja človeka, mo-trečega te črne postave, kako z izbuljenimi očmi in s tleskaojčimi zobmi skačejo okrog mrliča pri zavijanju divje godbe, katere ni moči popisati. Najbolj zanimivi so pogrebi pri Kitajcih. Na čelu koraka nekoliko godcev. Oblečeni so v dolge svilnate halje, pokriti s klobuki, ki so podobni našim krožnikom. Godala so lesene trompete, cimbale in bobni, «s katerimi muzicirajo, česar nihče na svetu ne razume. Za njimi koraka nekoliko revnih Kitajcev, nesoč motike in lopate; običajno se na Kitajskem grob ne pripravi vnaprej, ampak šele pri pogrebu, Vsakteri ima tudi par raket, katere od časa do časa prižigajo z namenom, pregnati s tem hudega duha. Za njimi se vrste najete žene v platnenih oblekah, ki mrliča objokujejo. Tem sledijo trije ali štirje duhovni v oblačilih, ki so prepredena z zlatom in srebrom. Ti trosijo med potjo drobne rdeče papirčke, popisane z različnimi nauki vere. Verujejo namreč, da je sleherni duh zelo radoveden, in ko bo pobiral in čital za njimi te listke, bodo oni lahko že daleč. Papirčki imajo izpopolniti, česar se raketam ni posrečilo, Za duhovni neso krsto z mrličem. Rakev je slična navadnemu zaboju. Za trugo stopajo prijatelji in sorodniki, neposredno za njimi pa vdova umrlega s povešeno glavo in sklenjenimi rokami. Med potjo si odtrga kos bele tkanine, s katero ima glavo povito, kar znači, da za njo nima svet ni-kakoršne cene več. Sprevod se potoma parkrat ustavi, ob v t nesli nazadnje krščanskim četam sijajno zmago, katero so izvojevali 1. avgusta 1664. pri Šent Got-hardu v Prekmurju. A avstrijske čete so bile tako izmučene, da se poveljnik Montecucculi ni upal dalje zasledovati Turkov, ki so imeli še dosti svežih rezerv. Vsled tega se ta zmaga ni mogla tako izkoristiti, kakor bi bilo za končni odločilni uspeh potrebno. Avstrija je sklenila v Železnem gradu — Va-sodr — s Turčijo mir, ki je povzročil nepopisno ogorčenje, kajti upanje otresti se turških pohodov je bilo s tem uničeno. Posebno nevoljo je vzbudilo dejstvo, da se je sklenil mir, ne da bi se posvetovala vlada s prizadetimi stanovi. Osobito je bolelo Ogre in Hrvate, da je pošiljal cesar brez dovoljenja deželnih zborov med nje nemške čete, ki so plenile, ropale ter mučile prebivalce. To postopanje je bilo očividno kršenje ustave. Med Hrvati in Ogri na eni ter dunajsko vlado na drugi strani se je ustalila nezaupnost; kaj čuda, da so začeli misliti nato, da se otresejo nemškega gospodstva. Najsposobnejši in najodločnejši, Nemcem to-raj najnevarnejši mož, poln domoljubja, je bil hrvaški ban Nikolaj Zriniski. Niemu ob strani je stal brat Peter, pogumen mož, bogat in časti-željen. Ker je imel Peter Zrinjski za soprogo Ano Katarino Frankopan, je stopil z obema v zvezo tudi Fran Krištof Frankopan, lep mladenič, krepak, bojevit. Zveste zaveznike so dobili na ogrsti strani v osebah ostrogonskega nadškofa Jurija Sippay, palatina Frana Wesselenya in grofa Frana Na-dasdya. Velik vpliv je imela v tej zvezi soproga Petra Zrinjskega, Ana Katarina. Od narave krasne, velike postave, ognjevitega pogleda, je bila nad vse ponosna, odločna ter pogumna. Iskreno je ljubila svojo domovino in zato je z vsemi sredstvi želela, pripomagati k temu, da se domovina otrese tujega jarma. Kadar je drugim upadel pogum in so bili ozkosrčni in omahljivi, je bila ona, ki je zopet vžgala v srcu omahljivcev pogum. Reči moramo, da je bila Ana Katarina Zrinjska duša cele zarote in je imela vse niti v rokah. Ona je bila tudi tista, ki je pridobila častihlepnega, a omahljivega grofa Ivana Erazma Ta-tenbaha za to zavezo, ta pa je pridobil svojega prijatelja goriškega deželnega glavarja grofa Ka-rola Thurna» teh prestankih napne baje hudi duh vse sile, da bi pogubil mrliča. Da se to prepreči, pihajo godci z vso silo v instrumente in listki kar dežijo. K jami si hudi duh ne upa. V grob se mrlič položi brez posebnih obredov. Po preteku nekoliko časa kosti lopct izkopljejo ter jih shranijo v ilovnate posode. Naposled se vsi ostanki umrlega zberejo v mali grobček (kripta), ki ima podobo podkove. Na vratih se napravi napis. Takoj ali predno se položijo ostanki k večnemu počitku, prižgejo sorodniki pri grobu dve baklji. Iz preteklosti viajarla sovfefske Roslfr Mož, ki strahuje tačas sovjetsko Rusijo, Stalin, je človek posebnega kova. Novodobni ruski pisatelj A. M. Aldanov, ki vsekakor živi v Parizu, ne v domovini, piše o njem: Stalin je najpomembnejši, nesporno daleč najpomembnejši cele Ljeninove garde. Stalinova vest je obtežena s krvjo kakor nobenega drugega sodobnega človeka, iz-vzemši Zinovjeva. Za Stalina ni samo tuje življenje nevredno enega samega vinarja, marveč ne ceni više niti svojega lastnega življenja — v tem se ostro razlikuje od mnogih drugih boljševikov. Kakor večina današnjih diktatorjev, je 5talin revnega pokolenja. V svoji mladosti e prestal težko šolo revščine in pomanj-canja. Odrastel je med tifliško (mesto Tif-is v Kavkaziji) sodrgo in se navzel njene surovosti. Svojo politično pot je začel Stalin v tif-liškem semenišču, kamor ga je bil dal oče, da bi se pripravil na duhovski poklic. 19-letnega so izključili iz semenišča kot nezanesljivega. Kot lomunist je bil šestkrat izgnan v Sibirijo, a je vselej po kratkem času zopet ušel. Značilno je, zaradi kakšnih »zločinov« je policija izganjala Stalina. Enkrat so mu očitali, da je sodeloval pri majski proslavi, drugič se je udeležil kakih pouličnih demonstracij, trejič je izdajal prepovedane knjige, četrtič je uprizoril štrajk ▼ Rotschildovih tovarnah v Batumu in podobno. V tem pa je imel Stalin vse druge stvari na vesti, o katerih se policiji niti sanjalo fti. Bil ni nič manj in nič več nego vrhovni poglavar kavkaških političnih roparjev. Največje njegovo podjetje je bilo naslednje: Dne 13. junija 1907 ob pol 11. dopoldne »ta prejela blagajnik tifliške podružnice Ruske državne banke, Kurdjunov in prvi knjigovodja Golovjev iz Moskve četrt milijona rubljev. Denar sta osebno prevzela na pošti in sedla z njim v kočijo. Njunemu vozu je sledil drug voz z oboroženimi stražami. Oba voza je spremljala četa vojakov na konjih. Ko je prvi voz dospel v notranje mesto in so prvi kozaki zavili z Erivan-skega trga na Sololaško cesto, je s strehe Sumbatove palače padla bomba in se razletela, da so na kilometer daleč popokale sve šipe v oknih. Istočasno je bilo proti kozakom vrženih več bomb z obojestranskih hodnikov. Nastala je strašna zmeda; Kurdjunova in Golovjeva je vrglo z voza, nad 50 drugih oseb je bilo ubitih in ranje-nik. Kaj se je v tej zmedi zgodilo z denarjem, nihče ni vedel in'policija ni v tej stvari nikogar aretirala. Danes pa je znano, da je ta drzni roparski napad organiziral Stalin ter da je denar uropal njegov pomočnik Kamo. Denar so za prvi hip skrili v stanovanju — ravnatelja kavkaškega vremensko opazovalnega urada. Stalin ni nikak »sijajen« govornik niti pisatelj in si tega po vsej priliki tudi ne domišlja. Toda diktatorskega rokodelstva je nad vse vešč. Tista smer, ki se je od začetka drži, da bi se polastil gospodstva nad stranko, je bila očividno prava. Seveda pa tudi mesto vrhovnega poglavarja komunistične stranke ne utegne biti vselej dosmrtno. A če ima človek srečo, tudi vloga opozicijskega poglavarja ni preslaba. »Samo mrtvi se ne vračajo . . .« Vendar je v današnji Rusiji vreme le preveč nezanesljivo in izpremenljivo in Stalin se nedvomno zaveda, da bi njegovi pristaši ob prvi priliki z razvitimi zastavami prešli v Trockijev tabor; strahovalec Rusije si svojega lastnega konca ni svest. Ženska ¥ vohunski slom »Najnevarnejša žena v Evropi. Poslužuje se različnih imen. Mednarodnega pokolenja, 28 let stara, privlačna, izredno umna; obvlada več Jezikov. Velik talent za spletke. Iz revščine in gorja j« postala komunlstinja. Sovjetski poglavarji jo izredno cenijo. V zvezi Je z vsemi znanimi komunisti v Evropi. Pospe-šuje revolucijonarno gibanje v mnogih' deželah. Vohuni za Moskvo. Obenem Je v službi neke druge države. Na Angleškem je bila zaradi potvorbe potnega lista obsojena na dva meseca ječe lr potem Izgnana.« To je kratek posnetek poročila bivšega uradnika na Scotland Yardu ▼ Londonu o Katarini Gussfeld. Iz poročila samega nekaj značilnih podrobnosti: To je najbolj zvita in najbolj preka-njena oseba, ki sem jo srečal v dolgih" letih moje službe; skrivnostna žena in eden največjih sovražnikov človešk« družbe. Prvič In zadnjič sem Jo videl pred kazenskim sodiščem Old Bailjr meseca maja 1927. Večina v javnosti znanih ženskih zločincev je bila obdarovana z veliko osebno privlačnostjo. Ali so bile lepe ali pa je njih osebnost izžarevala čuden, tuj čar, ki je deloval na njihove žrtve kakor strup. Na vsak način so bili ženskj čari njihova glavna moč. Pri Katarin) Gussfeld je to drugače. Ta žena ni lepa in o ženskih čarih s« pri njej ne da govoriti. Dasi ne ravno nelepa in še manj naravnost grda, vendar odbija. Tedaj je bila 28 let stara, srednje postave, odločilnih, zelo Izrazitih potez v obrazu. Kar je posebno bodlo v oči, je bil izraz zagrenjenosti in neizprosnega sovražnega zaničeva-vanja, kar je dajalo celi osebnosti nekaj temnega, groznega. V poteku razprave je kazala ves čas največjo mirnost ln ravnodušnost in ni trenila z očesom tudi tedaj, ko je sod« nik proglasil razsodbo: dva meseca ječe in nato izgon iz dežele. Še nikoli nl- Ko so leta 1665. slovesno kronali cesarja Leopolda I. za ogrskega kralja, je ta slovesno prisegel, da bo upravljal Ogrsko in Hrvatsko v smislu določil, ki velé, da se mora držati kralj pri Izvrševanju ogrskih poslov samo Ogrov, pri hrvatskih pa samo Hrvatov. Te prisege pa cesar ni držal; ne samo da ni branil Ogrske in Hrvatske, onemogočil je celo njeno samoobrano. Ker avstrijski dvor ni izpolnjeval obljube, se tudi Ogri in Hrvatje niso smatrali za obvezane, držati se obljub. Tako sta bila nezadovoljna oba naroda; iz nezadovoljstva je nastalo ter vedno bolj naraščalo stremljenje, da se odpravijo te neznosne razmere. Smele načrte so zasnovali zarotniki, hoteli so spraviti ljudstvo tostran in onstran Donave na noge, vpasti v Moravsko, se združiti s Poljsko, tudi Štajerska, Koroška in Kranjska naj bi se dvignile; pogajali so se tudi s Francijo ln Turčijo. Toda kmalu so zarotniki morali uvideti, da so osamljeni, kajti na Poljskem je bil izvoljen za kralja Mihael Wisnavicky namesto princa Conti, ki se je zavzemal za stvar zarotnikov; a tudi francoski krali Ludovik XIV. se ie začel umikati Og- rom in Hrvatom, ker nI Imel od njih pričakovati toliko, kolikor si je želel. Nesreča je tudi bila, da sta pred izbruhom zarote nagloma umrla palatin grof Franc Wesse-leny, ki je bil zastrupljen in grof Nikolaj Zrinjski, katerega je raztrgal obstreljeni merjasec. , Prvotni namen, da se podajo Ogri in Hrvatje pod pokroviteljstvo francoskega kralja, se je moral opustiti. Ako bi kralj to ponudbo sprejel, vzbudili bi ustajo in s kraljevo pomočjo bi začeli osvobodilno vojno. Na mesto Nikolaja Zrinjskega je stopil Peter Zrinjski, katerega se Je, ko je videl, da je osamljen, polotila obupna misel, da bi dvignil Hrvatsko v samostojno kraljestvo, v Sloveniji pa bi se vpostavila prejšnja celjska grofija v obliki voj-vodine. A ni bilo usojeno, da bi zarotniki tudi izvedli svoj načrt. Bili so med seboj drug na drugega ljubosumni ter samoljubni; namesto da bi delali, so odlašali, veliko govorili. Tako ni čuda, da se je o tej zaroti zvedelo na dunajskem dvoru. Avstroogrski nadškof Sze-lepesenyi je pripovedoval, da so se zvezali Na-dasdy, Zrinjski in drugi ter skovali načrt, da vja-mejo cesarja, ga umore ter izsoveio velik upor SfU| sem videl ženske, ki bi bila s toliko gotovostjo in neomajnim samopremago-vanjem stala pred sodiščem. Opazoval em jo ves čas z napetim zanimanjem. dočakal sem, da se je vendar izdala. o so jo po razsodbi oddali paznicam, da jo odvedejo iz dvorane, se je nenadoma ozrla nazaj na sodnika. — Njen obraz je bil spačen od srda in iz oči Ji je sijala peklenska zloba in sovraštvo. Katarina.Gussfeld je anarkistinja neupogljive, brezčutne vrste, zagrizena do kraja, prostovoljna mučenica za stv^r, ki je po njenem mnenju pravična. To |je ženska, ki ima tak vpliv na vodstvo fcoljševiške Rusije in posebno na strašno Čeko (tajna sovjetska policija), da Do spoštujejo in se je boje bolj nego katerekoli druge ženske v komunistični Rusiji Njen značaj je bolj moški nego fcenski. Njena duševnost sliči duševno-sti moškega, ki je izgubil vsak človeški čut. Popolnoma brez srca je in služi le ■tvari z neomejenim pogumom in brez ozira na kakoršenkoli drug interes. O tem, kje se mudi in s čim se prizadeva sedaj, imajo oblasti jako malo zanesljivih podatkov.. Toliko pa je znano, da z neutrudlijvo vnemo nadaljuje delo razdejanja, upora in revolucije v tujih deželah. Vrhu tega je rojena organizatorka. Najbrže ji v tem nihče v osrednjem vodstvu sovjetov ni kos. Od vseh vodilnih duhov se razlikuje -tudi po tem, da ne kaže najmanjše želje po {•riljubljenosti pri narodu.Vsekakor ima udi najtehtnejše razloge, da se v javnosti kaže čim najmanj. Na Angleško je skušala priti Guss-feldtova po izgonu še enkrat, vendar Je pa na prvi pogled vzbudila pozornost uradnikov, radi česar so njeno prtljago natančno preiskali. Našli so z nevidnim črnilom pisana pisma in beležke in več nerazvitih fotografskih plošč. — Preiskava je odkrila, da je delala Guss-feldtova po proslulih načinih sovjetov in bila v zvezi z najnevarnejšimi komunisti. Komisar posebnega političnega oddledka se je dalje prepričal, da Guss-feldtova ne dela in ne vohuni samo za Moskvo, marveč tudi za neko drugo državo, ki je z Anglijo v prijateljskih odnošajih. Podani so bili dokazi, da je bila za vohunjenje plačana od dveh držav. Topot sicer potni list ni bil potvor-jen, pač pa so bile vse navedbe ▼ njem popolnoma zlagane. Pri zaslišanju J« Gussfeldtova trdovratno molčala in le z največjim naporom je biio mogoče tudi brez njenih poizvedb odkriti resnico. Tako je uspelo razkrinkati najnevarnejšega sovražnika Anglije in Gussfeldtova je morala tretjič in slednjič zapu stiti Anglijo. Hočko Pohorje. Sodniški izpit pri višjem deželnem sodišču v Ljubljani je napravil tukajšnji rojak g. doktor Dobrošek Josip, av skultant pri deželnem sodišču v Ljubljani. Eapela-RadencL Naša čebelarska podrui-nica bo imela na novega leta dan ob štirib popoldne v gostilni Horvat pri Kapeli svoj občni zbor h kateremu se vsi člani in drugi prijatelji čebel vljudno vabijo. Tajnik. Negova. Dne 15. decembra 1929 smo spre-miil k zadnjemu počitku poštenega može, dobrega očeta Petra Sernec, posestnika iz Ku-nove, ki je umrl v starosti 70 let. Rajnega j« zadela kap dne 12. decembra ob 6. uri tako močno, da je bil v par minutah zdrav, vesel in mrlič. Rajni je bil daleč na okoli zelo priljubljen. To je najlepše dokazala zelo velika udeležba pri pogrebu. Za njim žalujejo ne samo žena, sinovi in hčere ter sorodniki, ampak tudi sosedi. Maribor. Ena izmed najstarejših Mariborčank bo gotovo Rojko Marija. 3. januarja 1930 bo praznovala 92 rojstni dan. Rojena je bila 3. januarja 1839 pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju. Biia je dvakrat poročena, a je vdova žs nad 35 let. Sedaj biva pri svoji najmlajši hčeri, ki pa ima za seboj tudi že pet križev. Ker se je v svoji mladosti naučila pisati in brati, pazno zasleduje današnje razmere. Ljuba prijateljica ji je dobra knjiga in pa molek. Navzlic visoki starosti ne rabi očal, pa tudi ne palice. Dobro se še spominja tudi Slomšeka, kateri jo je bil birmal in kar iz spomina ji ne morejo lepi Slomšekovi nauki in pridige. V ugodnih razmerah ni nikdar živela, skrb in teža življenja sta ¡o vedno spremljali. A še sedaj je polna brige in skrbi za svoje in vsi jo radi imajo. Ljubezniva starka je pravi vzgled skromnosti, zadovoljnosti in hvaležnosti. Naj ji bo usojeno dočakati v zdravju in veselju še 100 rojstni dan! Srečno noro leto Zeli vsem cenj. odjemalcem in se prlporoC« numufahturna trgovina iPIC mmMir, §ml%M tit it. i Upravitelj (majsr) za srednje kmetsko posestvo se išče z nastopom od 1. februarja 1936 naprej. Ponudbe na oglasni oddelek tega lista. Bučnice, olušcne in neolušene zamenjam • pravim bučnim oljem, lepe suhe slive kupim. Jos. Jagodič, trgovina špecerije in ia-lsznine, Glavni trg 15, Celje. Išče se za posestvo izven mesta pristavnik« (majerje). Vpraša se pri g. Krajnc, gostilna Straschil, Breg pri Ptuju. Rešllcem božičnih ugank. Rešitev ugank smo danes priobčili. Zbiranje rešitev s tem preneha. Imena onih, ki so dobro rešili ia onih, ki so dobili nagrado, pa objavimo prihodnjič. Uredništva. na Ogrskem. Turški tolmač Italijan Panagiotti je opozoril cesarskega poslanika na nevarni položaj, ker je slišal, kaj je govoril sedmograški knez Apaffy, ki je posredoval med Ogri in Turčijo; Apaffy sam je pretrgal zvezo z zarotniki, ker je verjel vezirju Koprilliju, da stremi Zrinjski po ogrski kroni. Tudi vdova bivšega palatina Wesse-lenya se je zbala, da je stvar izgubljena ter je obvestila vlado o zarotniških razgovorih, da bi se ognila kazni. Smrtni sovražnik Petra Zrinj-skega, grof Nikolaj Erdody, je v svoji zavisti, da ne bi postal Zrinjski premočen, izdal njegove načrte; Peter Zrinjski pa je sam razkril Nadasdy-jevo namero, vzeti kralju krono z glave, kar je ta tudi potrdil, se vrgel pred cesarjem na kolena ter prosil milosti. Neki Ladislav Fekete je hlinil nezadovoljstvo samo zaradi tega, da se je mogel udeleževati razgovorov. Vse to, kar je zvedel, je izdal dunajskemu dvoru meseca septembra 1668. Dunajska vlada je bila dobro podučena o celi zaroti ter je uvidela nevarnost za obstoj Avstrije. Zato se je, četudi še le po daljšem obotavljanju, odločila, da nastopi zoper zarotnike. Tako je moralo priti do žaloigre, ki je bila usodepolna za slovenski in hrvatski naroči. Častihlepni, a obenem lahkomiselni in omahljivi Erazem Tatenbah je bil tudi vpleten v to zaroto. Na eni strani se je kazal vdanega cesarju in vladi, na drugi pa je hrepenel po uživanju in slavi. Danes nežen družinski oče, je v trenutku pozabil na vse in se omamljen od drugih čustev podal na pot, ki ga je nazadnje dovedla v propast. Da si Je prizadeva Peter Zrinjski, pridobiti grofa Tatenbaha za zaveznika, kar se mu je tudi posrečilo, je razumljivo, kajti Tatenbalii so bili starega plemenitaškega rodu in tedaj najbolj mogočni na Štajerskem. Tatenbahi so prišli iz Bavarskega kot fevdni-ki krškega škofa. Že leta 1290. beremo ime Otona, leta 1310. Otokarja, leta 1336. Artiba in poznej« Ivana, ki je imel od škofa v lasti gradove Olimije, Bizeljsko ter Podčetrtek ter posodil leta 1550. denar deželnemu knezu za turško vojno; padel j« kot cesarski svetovalec leta 1557. v boju proti Turkom na Hrvatskem. _______ (Dalje prihodnjič.) Knjiga kakor kino m Mori Hag-evl spisi ki so do zdaj izšli 8 zrezki po Din 13'— t TISKARNI 8V. CIRILA V MARIBORU. EHB&!3g9SSIBIiBBäBHBillliBaeaHBSBlSIHESilBBiEaB»niBBiaBIIHHIIHBIIBRBaiSBBa!EI i ■ I SrcCiio in veselo no?o Seto leüfo sfofim cenfcniiii odiemokem frrSkc: ¡ -i vaisHEaaesasanaHagisaaiaBGBHai IBglBBRBBBBBBflBBBBBBaBBBBaB Mira Penič trgovka z mešanim blagom Maribor, Vetrinjska ul. 9 1607 I. mariborska mlekarna Adoif Bernhard Maribor Aleksandrova c. 51, Koroška c. 10 1598 Anton Brenčič trgovina z železnino Ptuj 1603 Franjo Vrabl trgovina z železnino Ptuj, Srbski trg 1593 Na drobno! Na debelol A, Senca; in sin trgovina s špecerijskim blagom, deželnimi pridelki in delikatesami. Nakup in eksport jajc. Monopolska velikoprodaja soli. Zamenjava bučnega olja. Zastopstvo Vacuum Oil Comp. Ptuj 1595 Valentin Hladin manufakturna trgovina Celje 1574 Frane Ehrlich in sinovi paromlin in žaga Pesnica Zaloga manufakturnega blaga, pletenine, otročjih in drugih narejenih oblek F. Stross, Ptuj parna barvarna in kemična čistilnica oblek. 1591 Klajnšek Franjo trgovec z mešanim blagom Maribor, Glavni trg (nova hiša) 1605 Modni salon F. Zidarič Maribor, Stolna ulica 5 1570 Gostilna »Mesto Trst« Maribor, Tržaška cesta št. 11 A. M. Beranič 1571 Josip Šinigoj trgovina z delikatesami Maribor, Aleksandrova c. 18 1599 Jcsip Sulic čevljarski mojster, trgovina z lastnimi izdelki 1596 Maribor, Aleksandrova c. 30 Ivan Sojš kipar in pozlatar Maribor, Razlagova ul. 22 1600 Ernst Gert steklo in porcelan Maribor, Gosposka 13 1597 Srečko Pihlar manufakturna trgovina Maribor, Gosposka ul. 5 1601 Maks Weiss bakreno kotlarstvo Maribor, Slovenska ul. 28 Franjo Duhek Maribor, Vetrinjska ulica 26 1604 Jos. Jagodic trgovina z železjem in špecerijo Celje Marko čutič kotlarstvo Maribor, Slovenska ulica 18 1605 Franc Plazotta klobučar Ptuj, Krempljeva ulica 5 TISKARNA SV. CIRILA MARIBOR KOROŠKA CESTA 6 Martin Vrabl manufakturna in modna trgovina Ptuj, Srbski trg 9 1593 Bi m b ■ s B B m B a i ü m m IS B ■ B B S B B B ■ B B 3 S a m o ñ m s ■ a s B B B Pohištvo - ¿Preproge d, zastori, posteljne odeje, po- Maria ¿Preis steljnina, vložki, modraci, zastori, posteljne odeje, po-ištvena tkanina i. t. d. najboljše in najceneje 1277 pri Brezplačni ceniki! Mrtriftor, Gosposka ul. 20 Svinjske kože kupuje 1606 Klanjšek Maribor, C Franjo ayni trg Istotam se tudi zmenja za olje: bučno seme, lu-Sčeno in neluščeno, nadalje solnčnice, mak in rips. ■MMMMMMMMBBHaMaK^žS^ Izvanredna ponudba. Za dež *vni letni čas priporočamo,da si nabavite kožno pelerino za M C. o. V. tehta samo 110 gramov, imitacija ribje kože Imm. Odlično se je ta pelerina Izkazala, ker ne prepušča mokrote, je komodno zložljiva, kakor majhna žepna beležnlca, ki se jo nosi vedno lahko s «eboj, ter je nadvse trpežna. Zelo priporočljiva za dame in gospode (tudi za otroke i v dežju in snegu, za izlete in sport. Reklamna cena s posebno kapuco In etuijem samo 70 Din franko, zacarinfena, poslana po poitnem povzetju, 2 kosa 138 Din. Razpošilja A M A MRU. export, PRAHA XVII. Londynslta 57. (Če ne bi ugajala, jamčimo zameno.) Naslov natančno napisati. 1481 KlSlliEPM ¡pspasa CERKVENE SVEČE V tem mesecu se oskrbijo cerkve s svečami. Prosimo prečastite žup-ne urade, da čim preje dopošljejo naročila, da jih moremo pravočasno izvršiti. Velika večina cerkev v lavantinski škofiji kupuje sveče pri nas in to na splošno za-dovoljnost. Na to opozarjamo tudi cerkvene ključarje in druge gospode, ki po nekaterih krajih sami oskrbijo nakup cerkvenih sveč. Tudi te prosimo, naj nam na dopisnici prijavijo, po koliko sveč bodo prišli, da bomo-imell zalogo pripravljeno. — Se priporoča Tiskarna sv. Cirila, Maribor, Kereška c. 5. Čas za agitacijo podaljšan do 1. februarja iS38. Precej naših prijateljev-agi- tatorjev nas je prosilo, da naj podaljšamo rok za agitacijo še en mesec. Radi jim to uatrežemo. Posebno prikladen teden bi biT od 12. do 19. januarja. Ortani-zirajte ta teden kot agitaciiski teden za »Slov. Gospodar«, »Nas dom«, »Nedeljo«. Nagrade se bodo dajalo do 1. febr. 1930. ! Zapirajte vrata! Ubog« ženel Venomer revne, venomer zaposlene, na prepihu . . . Ako vkljub prepihu in slabemu vremenu želite ostati odporni proti prehlajenju, iniluenci, brenčanju ▼ ušesih, zobobolu, naduhi, kačlju, sluza-vosii — tedaj uporabljajte dnevno Fellerjev prijetno dišeči Elsailuid. »Elsailuid« z zakonom zavarovani Že 33 let služi to dobro narodno sredstvo in kosmetikum za drgnenfe in obkladek pri revmatizmu, gihtu in oteklinah. Tudi za želodec, pri krčih in slabostih: nekoliko kapljic Elsa-iluida na sladkorju! To pomaga! Jabolčne divjake za drevesnice, češpljeve divjake, drevesca češpelj in sliv, krasno vinsko trsje v več sortah na najbolj ih podlagah dobiste pri Drevesnici Dolinšek, Kamnica pri Mariboru. 1550 Trgovski učenec — se sprejme v trgovino z meSanim blagom. Mora biti zdrav, Iz poštene hiše, — imeti potrebno šolsko izobrazbo. Vstop 15. januarja. Slavko Ge-ratič, Sv. Lovrenc na Pohorju. 1564 Posestvo, 17 oralov, proda Franc Pirstner, Sv. Jurij ob Pesnici, Zgornja Sv. Kungota. 1566 1467 V lekarnah in vseh podobnih trgovinah: poizkusna stekleni-čjca 6 Din, dvojne steklenice 9 Din, specijalne steklenice 26 Din. Po pošti najmanj 1 zavoj z 9 poizkusnimi ali 6 dvojnatimi ali 2 specijalnima steklenicama stane 62 Din. Štirje taki zavoji že s poštn. in zavojem samo 173 Din. Naročila na naslov:: IEUGEN V. FELLER, lekarnar, Stubica Donja, Elsatrg 341. A I Ako pa potrebujete dobro odvajalno sredstvo, ki krepi želodec, tedaj zahtevajte Fellerjeve Elsa-krogljice, 6 škat-ljic 12 Din. Mizarskega pomočnika sprejme Ivan Zavernik, mizar, Partinje, — Sv. Marjeta ob Pesnici. 1568 Simphonela Lepi najboljši muzika-lični instrument za dame in gospode nadomesti chromatično harmoniko, harmonij in glasovir. Naslov uprava Slov. Gospodarja pod „Simpho-n o ta" da se pošlje popis in šola. 1508 Za kmete in delavce zelo dobra postrežba, nizha cena pri losip Gorenjak, Celje Kralta Petra c. 3T gostilna pri Jelena lastna mesarija, klobasama, velika zalogaj Izdeluje vse vrstne mesne izdelke, sva» že goveje meso, klobase in prekaljeno svinjsko meso; cena suhega mesa šunk itd. 1 kg Din 26.—; klobase 1 kg od Din 15.— do Din 36.—; specijaliteta blaga zajamčena. Se najuljudjene priporoča 1586 los. Oorenlab, celfe. Majerja, izvežbanega v vseh panogah gospodarstva sprejmem s takojšnjim nastopom. V lesni stroki izurjeni imajo prednost. — A. Lelar, kurilnica, Maribor. 1547 Hotel „Črni ©rel" v Mariboru olvorien. Nad 200 let obstoječi hotel z gostilno »Črni Orel« je popolnoma obnovljen in zopet v popolnem obratu. Spoštovanim gostom, znancem in prijateljem nudimo najboljša vi« na in jedi, tujcem moderna prenočišča, vozom varno streho in konjem prostoren topel hlev. Vsakemu po njegovi želji dobro, udobno in poceni je naše geslo. fmm Zeeilffi. 1587 Tat v cerkvi. Kmetu Staufen je bilo ukradenih več koz. Šel je k župniku po svet, kako priti tatu na sled. Župnik, ki je bil prebrisan, je rekel, da prisili tata, da se pokaže. Drugi dan je bila nedelja. Ko je bila maša končana in preden so začeli verniki vstajati s svojih mest, se je župnik pred oltarjem Obrnil in namignil, da ima še nekaj povedati. Vsi so ubogali. Kljub temu je župnik zavpil: »Čemu ne sedite vsi, kot sem vam rekel?« »Sedimo, sedimo,« so šepetali po cerkvi. »Zdi se mi, da ne,« odgovori župnik, »oni, ki je ukradel koze Staufenu, še ne sedi!« — »Da, da,« se je oglasil kmet v zadnji klopi, »tudi jaz že sedim!« Nima vzroka. Žena prileti iz gostilne na cesto in začne vpiti k sosedu: »V gostilni tepejo mojega moža, prosim vas, hitite pomagat!« Sosed: »Jaz naj grem Se pomagat? Meni vaš mož ni naredil nič hudega!« Reklama nekaj velja. Nek kmetič je poslušal predavanje, da je dandanes reklama velikega pomena, a ni hotel verjeti. Zato je predavatelj vprašal: — »Katera jajca mi raje jemo: kurja ali purja?« Kmet je odgovoril, da kurja. On ga je dalje vprašal: »Ali so ta jajca kaj različna med seboj?« — Priznati je moral, da ne. »Torej vidiš,« ga je poučil,» mi samo zato najraje jemo kurja iaioa. ker kokoš tedaj, ko jajce znese, dela s svojim kokodakanjem reklamo, pura pa ne, ker je čisto tiho! Sedaj poznaš torej veliko moč reklame!« »Uživajte mnogo sadja,« — je dejal zdravnik pri nekem predavanju. »Uživanje sadja še ni nikomur škodilo.« — Poslušalec svojemu prijatelju: »Ti, tale pa še ni ničesar bral o Adamu in Evi.« Učitelj: »Kje si bil tako dolgo?« — Učenec: »Oče so me rabili.« — »Pa bi lahko drugega rabili.« — »Ni bilo mogoče, ker so me tepli!« Gospa: »Mina, zvedela sem, da ste mojo plesno obleko oblekli ter šli v njej na ples. Nesramnost! Ali vas ni bilo nič sram?« — Kuharica: »Seveda sem se sramovala. Moj Tine je rekel, če še enkrat pridem tako našemljena, me nikdar več ne pogleda!« Otroška usta. Oboževalec: »Gospodična Fanika, to je pa zelo škoda, da ste tako lepe dolge lase dali ostriči!« — Njen bratec: »Čemu škoda, saj tako niso bili njeni!« Katehet: »Kaj moramo storiti, da pridemo v nebesa?« — Solarček: Umreti moramo!« Dobra metoda. Sodnik: »Ali ste izvršili tatvino tako kot sem bral iz protokola?« Tat: »Ne tako praktično, gospod sodnik. Prihodnjič uporabim vašo metodo!« V Rusiji je raj. Pravijo, da je v Rusiji raj. Pa je edin odgovoril: »Pa je res! Brez obleke hodiio okrocr in Jabolka jedo!« Sreino novo lefo želi vsem cenjenim odjemalcem, prijateljem in znancem ter se priporoča za nadaljno naklonjenost F, Senčar, trgovina mešanega blaga, nakup jajc, kuhanega in susovega masla, suhih gob, vinskega kamna, svinjskih kož in vseh poljskih pridelkov. Zamenjava buč-nic in solnčnic za bučno olje. Zamenjava pšenice za moko. — Mala Nedelja in Ljutomer. 1581 Na prodaj malo posestvo, dve njivi, gospodarsko poslopje, dve sobi, kuhinja, shramba, živinski hlev, s opeko krito, deset minut od železniške postaje Račje, št. 28. Štefan Ko-vačič. 1508 Sprejme se učenec z dobrimi šolskimi spričevali takoj. Anton Lah, umetni valjčni mlin, Zgornja Polskava pri Pragerskem. 1583 Naznanilo. Vinogradnikom naznanjam, da mam cepljeno trsje na prodaj vrste Burgun-der, črni in beli. V rizling Pošip Silvanec iz izabela. Vse cepljeno v Rip P. in Gothe št. 9 in več tisoč korenjakov. I. Verbnjak, Pobrež, p. Sv. Vid niže Ptuja. 1588 Pletilje sprejme pletarna M. Vezjak, Maribor, Vetrinjska ulica 17. __1538 Podpisana izjavljam, da nisem plačnica za dolgove, katere bi napravil moj mož Andrej Notar. Jelenče, dne 23. decembra 1929. — Julijana Notar.______1590 Lepa solnčna hiša z vrtom na prodaj v Bu-dini št. 72, 10 minut niže Ptuja. Cena se izve pri gosp. Franc Brmež, gostilnčar in posestnik v Budini niže Ptuja. 1589 Vlničarja, dobrega sprejme Jakob Bračko m Pernica, Sv. Marjeta ob Pesnici. 18flt SLOVENSKI GOSPODAH g. Januarja 1930. Stran IS. Ali bi mogel na svojem posestvu uporabljati traktor in ali bi bil to dobičkanosno naložen kapital? Odgovorite takoj Vsalcčttiu pazljivemu in naprednemu poljedelcu pride enkrat to vprašanj'e na misel. Je pa to važno vprašanje, ki ga moramo resno preudariti, kajti od njega «avisi bodočnost posestva-družine. Ali bo dobiček tolikšen, da se izplača naložiti ta kapital? Tisoči gospodaijev so odgovorili na to vprašanje soglasno e: „Da". Fordsonova pomoč je celo mnogim gospodarjem pomenila rešitev posestva. Ce jim je iz tega ali onega vzroka pretil Cena traktorja S blatnjjki Ford motor co na to vprašanje! ^ polom, na primer vsled pdvlfMja delavnih mezd, ali pa vsled obubožanja zemlja jim je Fordson pomagal iz obupnega položaja. Z manjšimi izdatki so obdelali zemljo in boljša ter bogatejša žetev je bila prvi uspeh. In leto za letom se je večala blagostanje posestnika Fordsona. Kar je opravil Fordson Vašemu sosedu, lahko tudi Vam opravil Bližnji Fordov zastopnik Vam bo to dejstvo potrdil s predvajanjem na Vašem jjosestvu. Pogo-. vorite se z njim! Din. 53.000'—3 in carino. 4 f M P AN Y, TRIESTE A A AAA A A A A A. A Celjska posojilnica d. d < (ustanovljena leta 1882) podruiniea Maribor, Aleksandrova eesta štev, 11 obrestuje od 1. januarja 1930 naprej do preklica hranit vloge na knjižice in vloge v tekočem računu x bre* odpovedi K1/ °/ proti trimesečni ^J1! °j po O /f j o odpoved! po š, /2 Jo Daje vsakovrstna posojila in trgovske kredite pod najugodnejšimi pogoji. f ► > Stanje lastne glavnice in rezerv nad 8,500.000*— dinarjev. sifsi r w ^r Moihi, ženshB, stari, mladi 1 Vam vsem je naša znana PLKTARNA za io Bimo pripravila veliko Izbiro toplih pletenih ! se ia Ciste volne in tako po ceni, kakor Se doseda} ■obeno leto. Zato pa predno, te refii kupite, si oglejte to ii pletarni M. VE Z 391 Maribor, Vetrinjska ulica 17 veliko zalogo BC BBIBE 3 a 2 ^ 9 f» m EKSPORTNA MISA, MARIBOR Aleksandrova cesta 19 Dobroznana, najboljša in najcenejfta ivrdka za nakup galanterije, pletenine, kratkega blaga ier igrač na drobno in debelo. 677 diaionične-kroma-lične In umetniški - ¿Maaai harmonike svetov- no znane in prilfu- Mmmšmšt&čmmm&Sfji bljene po lovarnl-------žkih cenah v trgovini z muzlkalifaml C rtpsfso zb ifiaplfiap m okolico, Bosposka ulica št. S? NajvcCtc bogastvo |e fai vid! V vsakem oziru se obrnite na . R. BIZJAK-A, izprašanoga koncesijoniranega optika t Mariboru, Gosposka ulica 16 ki Vanj edini garantira za strokovnjaško ter solidno postreSbo. Dobavitelj železniUd, trgovski bolniški blagajni, splošni botntei i. t. d. 1885 Delazmožnost v starosti »i zagotovite s tem, da preprečite poapnenje žilja. Preizkušeno sredstvo za to je „PLAN1NKA" zdravilni čaj, ki pospešuje obtok krvi po žilah, redči kri, daje žilam prožnost in odvrača poapnenje in s tem vse znako oskarclosti, oziroma osveži in ohranja zmožnost za duševno in telesno delo. 1340 Zahtevajte v lekarnah samo pravi „PLANiNKA" Saj BAKO VEC, v plombiranih paketih po Din 20— in z napisom proizvajalca: LEKARNA Mr, BAHOVEC, LJUBLJANA Kupel Rontehcijslia in maniifaiifra tip™ loan Mastnah,^ ■ ......cesta 15 Lastna izdelava perila in oblek ter nudi ugodno priliko, da si nakupi vsakdo po najugod-nejši ceni ii prvovrstnega blaga narejena oblačila. Velika Izbira usnjalih sukenj. Velika zaloga najlepših Stolov, hlačevine, blaga za perilo, krojaške potrebščine in razne vrste drugega blaga. 1405 Pozor ^pDnonmnnnnnnnnnnnnncnDnnnnnnnnnnannnnnnnnnnnr^ Predno si nabavite zimsko blago obiščite «Hlrgovski dom v Mariboru. Največja modna trgovina v Sloveniji meri 981/, mtr z 36 velikimi izložbami. Velikanska izbira vsakovrstnega blaga nudi čudovito nizke cene. KONFEKCIJI plašče od 300 Din naprej kakor tudi vse blago ceneje kot drugod. R Medne knjige zastonj. 1399 Modne knjige zastonj. hnr inmnnnnrnnr HnnnnnnnrTTTnn^^ ■ » » »nnmj : t.Tjff'lfrtfftV .¿-„..--iiVlg^- r-.r- t,j*,£ CXÎèfc V-^rî Hočete se relit! Vašega Trganje in bodenje v udih in sklepih, otekli udi, skrivljene roke in noge, trganje in bodenje v raznih delih telesa, celo slabost oči so večkrat posledice revmatizma in ko-stobolja, ki se mora odstraniti, ker drugače bolezen vedno bolj napreduje. Jaz Vam Rndtm zdravilno pitje, ki razkroji sečno kislino, pospešuje izmenjavo snovi in izločevanje, torej ne kako univerzalno ali tajno zdravilo, ampak en produkt, ki ga proizvaja narava i&ma za odrešenje bolehUvega človeitva. Vsakemu dam brezplačno za poskusi Pišite mi takoj in Vi dobite od mojih po celem svetu nahajajočih se skladišč popolnoma brezplačno in franko en poskus obenem t podučljivo razpravo. Vi se boste sami prepričati o neškodljivosti tega sredstva in o njegovem hitrem delovanju. 831 AUGUST MiiRZKE, BERLIN-WILMERSDORF, Bruchsalerstrassa No. 5. Abt.: 24. 1672 zelen 1577 Večji vzorci se naj poSlJeio na ivrdko : g o 2 ® • J* s. S tr-< ff M s c < g.0 SI? I? tvojim eifcmaletm, yijaU(jtm ln nanctm i*(im szeino VH -novo ^^o ! S van <Üayni êfllaiiéet, SIU&tan&ttva t. V8 Obenem priporočam svojo bogato zalogo prvovrstnih poljdolskih strojev kot slamoreznlo, reporeznla, vitlev, mlatil-aio Itd., posebno tudi bencinskih motor-Jav ter vsa ostale potrebščine po zmor-nih cenah. 1569 Spedalifeta : ~ Otroške nogavice § Ženske nogavice Moške nogavice LPliTAM, Cene Ustanovljeno leta 1898 SaBBčž&ailKSiaBBBBgBBHBBBBBBBBBBBB Zahvala. Vsem, ki so nam ob prebridki izgubi našega preblagega soproga, oziroma očeta gospoda Valentina PečovnfH, posestnika v Rdečem bregu, izkazali sočustvovanje ter nas v žalosti tolažili, se najiskrenej» zahvaljujemo. Prav posebno pa se zahvaljujemo domačemu preč. g. župniku Oblaku za tolažbo rajnemu med boleznijo, za spremstvo pri pogrebu in za v srce segajoči talni govor ob grobu, g. bogoslovcu Rupertu Pušnjak za spremstvo pri pogrebu ln za vodstvo petja, g. zdravniku dr. Faschingu za obiske med boleznijo rajnega, domačemu pevskemu zboru za lepi žalostinki, vsem darovalcem cvetja, sorodnikom, sosedom in znancem ter vsem, ki so spremljali blagega pokojnika na sad-nji poti. Obenem prosimo, da ohranite rajnega v blagem spominu. Pri Sv. Lovrencu na Pohorju, dne 17 .decembra 1929. 1567 Rodbina Pečovnik. Kuhinjsko posodo vse vrste dobite v trgovini Fr. Senčar, Mala Nedelja. 1501 NajboljSi in najcenejši rum si sami naredital če si kupite Rumov cvet v drogeriji WOLFRAM (Kane), Maribor, Slovenska ulica. 130» Kmetovalci I Kdor hoče svoje pridelke dobro prodati, naj se obrne na trgovsko agenturo F. Jarh, Maribor, Koroščeva 20. Informacija vsak čas na razpolago. Pri pismenih vprašanjih ja priložiti znamke za 3 Din. 1519 Hmcffe najboljše zameljete seme za bučno olje in prežate v to-varni bučnega olja ]. Hochmiiller v Mariboru, južna »tran državnega mosta. lSJK) ¡MlîiE5 najboljše to najvarnejše prt pÈpîijePÉi Ijudshi posojilnici v Mariboru Gosposka ulica r. z. z n. z. Ulica 10. oktobra Hranilne vloge se obrestujejo po najugodnejši obrestni meri. Stanje hranilnih vlog nad 53,000.000 dinarjev. -Tjsfl ea?oaocd'"bresti nobenega rentnega davka ter dobijo obresti izplačane v celoti brez kakega odtegljaja. V Oblastna Hranilnica mariborske oblasti Centrala: NARIBOi!, Irsl Svobode 3. Podralnlca: CELIC, Cankarjeva 11, nasproti poŠte. (Preje: JuZnoStajerska hranilnica, Celje). Dovoljuje vsakovrstna komunalna, melijoraeijska in hipotekama posojila, daje posojila na vrednostne papirje in v tekočem računu, eskontira in reeskontira menice, izvršuje žirovne in kontokorentne posle in vso drugo y denarno stroko spadajoče transakcije. Sprejema Vloge na vložne knjižice in tekoči račun od zasebnikov, ustanov in drugih denarnih zavodov ter jih ODrCSillJe najHgOCine |š€. Za vse obveze Oblastne hranilnice mariborske oblasti (amCl «IraVSMa bOHOVina z vsem svojim premoženjem in z vso svojo davčno močjo. —--—-- Zalo so naložbe * zavodu puptlarno varne. Vlagateljem izven Maribora in Celja pošlje na zahtevo položnice. €69 Prvovrstna glazbila direktno iz T O V A.IŽ N E oziroma tovarniškega skladišča. CINIK Veliki ilustrovani dobite zastonj 1 Naročite ga od največje odpremne tvrdke glazbil v Jugoslaviji: M 13 I N S3 £, I HEROLD tovarna glazbil, gramofonov In harmonik Violine Tamburice Mandoline Trube Gramofoni Roč. harmonike od Din 83.— napr. br. 106-B 1159 od Din 95.— napr. od Din 98.— napr. od Din 138.— napr. od Din 505.— napr. od Din 345.— napr. Rozine, cvebe, kavo, čaj, riž, banaške mlevske izdelke vseh vrst, žito itd. najceneje pri 1539 ANION Zamenjujemo žilo za moko. ; .v;. S-., :.,- ■ iS if :.>tv: fijsf VA- Suite gobe fižol 1841 in druge pridelke plačuje najbolje SeuerSHamp., Ljubljana Svinjsko koža kupuje vedno trgovina F. Sen-čar, Mala Nedelja in Ljutomer. 1562 Proda se posestvo z gospodarskim poslopjem, lepi travniki, gozd, sadovnjak in vinograd — skupaj 20 oralov. Več se izve pri Anton Mag-dič, Drakovci, p. Mala Nedelja. 1561 Domače dežnike dobite v novi trgovini, Slovenska ulica 12, Maribor, pri tvrdki M. Faval— Vidmar. 1563 prvi pgcfl pri kupovanju ure naj bode posvečen zaščitni znamki. Staroznane znambe „IKO", „OMIKO" in „AXO" i« Švicarske tovarne ur tvrdke H. Suttner Vam nudijo jamstvo, da kupujete solidno odporno uro. — Uro za celo življenje 1 Ker se vporablja samo izbrani materija! velike finese in trajnosti. Že yQ H Din dobite pravo Švicarsko Anker-za i'T? Remontoir žepno uro St. 120 in samo 58 Din stane prava Švicarska Remontoir-Roskopf ura St. 121 g la strojem, s svetečim se radium številkami,in ka- Din dobite zapestno uro zalcimi. Že za št. 8720 s kožnatim jermenom, dobrim strojem in dobre kakovosti. A prava poniklana Anker-budilka /C Din. št. 126 stane samo TT^T Vsaka Suttner ura je točno pregledana, zapira se proti prahu sigurno in poSilja se jo po povzetju, z večletnim jamstvom. Rizika ni, ker to kar ne ugaja se zamenja, ali pa se vrne denar. Tudi Vi dobita brezplačno novo veliko ilustrirano domačo knjigo ženskih in moških ur, verižic, prstanov, uhanov, okrasnih predmetov ter zlatih, srebrnih darov itd., če jo zahtevate. Pišite še danes svetovni razpošiljalni tvrdki H. SUTTNER, LJUBLJANA ST. 992. Posestvo vzamem v najem ali kupim, srednje velikosti. Jožef Stajner, Gradiška 39, pri Mesa-rec, pošta Pesnica. 1565 Sobo- in črkoslikanje izvršuje po ceni in o-kusno Franc Ambro-žič, Maribor, Grajska ulica 2. 1276 yiHiOTW I !•'-•::;'!:.!!'.:• iw( Itat&SifiiwiiiM i : Nin lih ¡i i! ! Najvarnejše in najboljše naložite denar pri udshi posojilnici v Celju regislrovani zadrugi z neomejeno zavezo 1-1 1 11 v novi lastni palači na vogalu Kralja Petra ceste in Vodnikove ulice Stanje hranilnih vlog zna-Sa nad Din 75,000.000-—. Posojila na vknjižbo, poroštvo ter zastavo pod najugodnejšimi pogoji. Za hranilne vloge jamči poleg rezerv in hiš nad 3000 članov-posestnlkov z vsem svojim premoženjem, Retilni in invalidni davek plačuje posojilnica iz svojega in ga ne odteguje vlagateljem. 'HiiiiiiiiiiiniiiiiiniiiiuiiiiiiiiiiiiimininiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHT' Tiskar: Tiskarna »v. Cirila v Mariboru, predstavnik Albin Hrovatin v Mariboru. — Urednik: Januš Goleč, novinar * Maribor«, Izdajatelj: Konzorcij »Slovenskega Gospodarja«, predstavnik: Januš Goleč v Mariboru. Veselo, srečno in blagoslovljeno ]\ovo leto želita cenj. naročnikom, prijateljem, Čitateljem in ayitaiorjem uredništvo in uprava Hlor. Gospodarja" / Iv. Vesenjak: Ob novem letu! Ob novem letu si ljudje želijo za bo iločnost vse dobro in lepo ter sklepajo račune o svojem preteklem delu in pre-motrijo svoje uspehe in neuspehe. Tudi kmetovalci morajo ravnati tako: trdno stoječ v sedanjosti pregledati preteklost in si biti na jasnem s svo jimi nameni za bodočnost. Živini in ljudem, ki nimajo ne ponosa ne željo biti ali postati svoji lastni gospodarji, pač ni potrebno misliti, presojati in delati načrte, toda naprednemu in neodvisnemu kmetovalcu je to v današnji dobi brezpogojno potrebno. Kdor ne napreduje, ta zaostane, kdor obtiči tam, kjer trenotno je, tega prehitijo drugi ter gredo mimo njega in preko njega. Nova doba brez milosti in brez sočutja stare vse, kar ji je napoti in Kar ni na višku sposobnosti v dnevni borbi za obstanek. Gledati dejstvom v obraz, spoznavati resnično stanje ter po tem uravnati svoje delo, to je vsa modrost. Ko je sv. Janez od starosti že tako obnemogel, da so ga nosili med njegove vernike, jim je še vedno zamogel svetovati najvišjo krščansko čednost: »Otroci, ljubite se med seboj!« Ravno tako zamore vsak resničen prijatelj naših kmetovalcev reči: kot krščanski možje in kot kmetovalci uprite svoj pogled v Boga, med seboj pa gojite pravo vzajemnost! To je osnova, na kateri zidate in držite svoj stan, svoj dom in družino. Poleg vzajemnosti pa stalno nagla-šamo: izobrazbo in sicer splošno in strokovno. Posebno strokovno izobrazbo je treba pri nas zelo poglobiti. Kdor zna s kravami voziti še ni sposoben za strojevodjo pri brzovlakovem stroju. Ravno tako: Kdov. zna priprosto orati; kopati in sejati, še ni novodoben kmetovalec, sposoben za svetovno gospodarstvo in konkurenco. Torej več izobrazbe, posebej še v svoji stroki! Mislimo tudi na mladino in njeno bodočnost! Slepa ljubezen ali pa v nemarnost povzročata, da našega bodo čega rodu primerno ne usposobimo za poznejše življenje. Ne to, ali boš dal otrokom za doto par dinarjev več ali manj, temveč to, kako ga boš usposobil za borbo in obstanek v njegovem življenju, ko ti doraste, to bo njegova največja dota! ¡Zato tudi naši dobri kmetski mladini več strokovne izobrazbe in več pametne stanovske samozavesti, toda ne puhloglave ošabnosti! Sedaj v zimskih dnevih bo čas, da se o vsem tem pogovorimo, da se tudi marsikaj naučimo ter spcpolnimo svoje znanje. Prirejala se bodo strokovna predavanja, poučevalo v eno- ali večdnevnih tečajih. Ne zamujajte priložnosti! Nikdo vsega ne ve, vedno se še nekaj naučimo. Povrh pa je naša krščanska dolžnost, da z besedo in dejanjem učimo in dvignemo tudi svojega sobrata, ako sami precej znamo. O stanju našega gospodarstva, o napredku v tujini in doma, o potrebah in težavah, o potih in sredstvih, kako si hočemo pomagati v bodočnosti, vse to se bomo pogovorili v »Slovenskem Gospodarju« ob raznih prilikah. Za danes k novemu letu samo zgornja splošna razmotrivanja in pa prijateljsko iskreno: Bog nam podeli blagoslovljeno novo leto! Prevaljški: Novoletna bajka. •i) i ■ Lepa in velika je fara. Vi- soko pod Uršljo goro sega, na Tolsti vrh in pod Strojno, prekcrT;eš tja blizu Mežice. Šest cerkev ima in sedme pol na Brinjevi gori. Dvajset gostiln še in tudi kavarno. Novoletno bajko prevaljške fare vam bom povedal; prav taka kakor povsod, kjer to noč prešerno nazdravljajo novemu letu; prav taka kakor povsod, kjer vstajajo to noč gospodarji in s pobožno grozo molijo angeljsko češčenje; prav taka kakor povsod, kjer begajo to noč nemirne duše in prihajajo k svojcem, trkajo narahlo trikrat na okna: za spomin — in tavajo in ječijo po hiši in hlevu, po polju in gozdu, kjer so nekdaj domovali. Prav taka je ta bajka kakor povsod, kjer se to noč zbirajo patroni podruž-nih v farni cerkvi in pišejo knjigo življenja ter beležijo tiste, ki se bodo v novem letu rodili in ki bodo — umrli. Komaj se je zmračil Silvestrov večer, je stopil sv. Lenart z oltarja in se podal iz cerkve. Dolgo pot je imel do fare, dve uri gotovo, ker je pot s Plata prav slaba. Zavil se je v plašč in stopil iz gozda, kjer skrito čepi cerkev, opasana z rjavo verigo. Šel je mimo Kajžra, grede še pogledal skozi okence v izbo, kjer je družina pravkar molila rožni venec, in se zadovoljno nasmehnil. Dober čuvar so oče Kajžer za šentle-narško cerkev. Mimo Predovnika in Daneva je hitel, mimo Najevnika po razgrapani poti skozi gozd na Papeža. »Ali bosta že čakala onadva?« je pomislil na leška patrona. »Jaz ju ne bom.« Po vsej poti ni srečal nikogar in prijetno mu je bilo pri srcu. »Kar je mojih na Platu, se zvečer doma držijo,« se je pohvalil. Ko je prišel na cesto v leškem grabnu, je pri prvi hiši zagledal leška pa-trona. Sv. Volben je imel škofovsko kapo na glavi in palico v roki, sv. Ana pa je ponižno stala za njim. »Dober večer!« je pozdravil sv. Lenart. »Mislil sem, da se bosta izognila grabna in hiš in šla čez hrib na Lad-rata.« »Preveč polzko je tam dol,« je odvrnil sv. Volbenk. »No, saj je prav, da prideta včasih s samotnega hriba tudi dol v graben med svoje knape,« ju je podražil sv. Lenart, ko so šli mimo rudniških hiš. — »Škoda! Tam gor imata dve cerkvi kar na kupu, tu spodaj pa nobene ni.« Sv. Ana se je žalostno ozirala po ubogih kočah, kamor ni posijalo solnce ne poleti ne pozimi. Nasproti njim so prišli mrki možje s karbitovkami; obrazi so jim bili rumeni in trudni. »Glej, Jezusovi bratje,« je šepetala sv. Ana in molila zanje. »Čujem, da jih je mnogo odšlo na Francosko in Holandsko za kruhom. — Kaj res ni več premoga tu?« Sv. Volbenk je zamahni ls palico in ni rekel nič. Molče so korakali dalje. Pust in mračen je bil graben, stiskal se je vedno bolj, tako da je vsem odleglo, ko so prišli čez Mežo. Pri Rebernikovi kovačni-ci so obstali »Ceste so pa res slabe,« je menil sv. Volbenk in si pogledal po blatnih čevljih. »Slabe, slabe,« se je oglasil sv. Janez, ki je pravkar prišel s Poljane. »No, ti si imel najlepšo! Če bi bil k Hrastu stopil, te bi bil gotovo z avtom pripeljal,« je pozdravil sv. Bolfenk pa-trona s Poljane. »Najbližji si, pa si zadnji,« ga je po-dregnil sv. Lenart. Iz sosednjih gostiln je zadonela sil-vestrovska razposajenost. Sv. Janez Krstnik je hudo pogledal in bi bil najrajši šel nad veseljake s kako spokorniško pridigo. »Vse novo, vse novo!« se je čudil sv. Lenart, ki je med letom malo kaj izvedel, kaj se godi po dolini. Kar nagle-dati se ni mogel ličnih in čednih hiš. »Prevalje bodo kmalu mesto, če pojde tako naprej. Glej, glej! Celo kavarno že imajo!« Sv. Janez je gledal strogo pred se in se ni zmenil za posvetno lepoto. Strumno je koraki na čelu in le včasih je ošvignil sv. Lenarta s karajočim pogledom, češ, bolj ko cveti posvetnost. bolj hirajo duše. Sv. Lenart pa je bil dobre volje, še zažvižgal bi bil in dejal: »Nikar, sv. Janez, tako strogo ne glej! Saj je lep božji svet! Gorjanec sem in Gorjanci smo veseli.« Mimo farovškega polja so prišli, kjer ima »Korotan« veliko žago in ogromne kupe lesa. »Kaj bo, kaj bo,« je zmajal sv. Volbenk, ki se je ustrašil za lepe gozdove, ki so vsako leto bolj redki. Deset je bila ura, ko so prišli pred farno cerkev. Pred župniščem je čaka la sv. Barbara, ki je prišla sama z bližnjega griča nad Brančurnikom. Poleg nje sta stala ponižna sv. Kozma in Damijan z Brinjeve gore. »No, ali sta še vedno sama v leseni kapelici?« je pozdravil sv. Lenart tovariša z Brinjeve gore. »Kamenje je že pripravljeno za cerkev,« je potrdil sv. Kozma. »Oh, saj to je že dvajset let pripravljeno,« je odvrnil sv. Lenart. »Kdor od nas svetnikov doslej ni prišel pod streho, odslej bo težko. Ljudje so danes drugačni.« Sv. Kozma in sv. Damijan sta žalostno prikimala. »Pojdimo,« jih je pozval sv, Volbenk. Spoštljivo so si otrcali sneg in blato ter stopili v stransko kapelo farne cerkve. Tedaj se je razlila rajska svetloba po svetišču, z velikega oltarja je stopila Marija in prišla med svetnike. Pokleknili so pred njo, poljubili ji rob plašča in šepetali: »Zdrava, Kraljica!« »Zdrava, Mati božja!« Neskončno milo se jim je smehljala, krona se ji je bleščala na glavi, dva angela sta jo spremljala. Nato so odšli vsi po vrsti pred glavni oltar, kjer se je odprl tabernakel in zableščala monštranca, v njej pa Jag-nje božje. Do tal so se priklonili in v zboru častili Svetega, Mogočnega, Dobrega: »Svet, svet, svet ...« »Svet, svet, svet .. .« Potem so molili drug za drugim: »Za uboge ... Za lačne ... Za tiste, ki se jočejo ... Za tiste, ki jih ljudje sovražijo . . .« »Za vse tiste, ki se naši priprošnji priporočajo . . .« »Za vse tiste, ki se naši priprošnji priporočajo . . .« Molili so, ko je odbila enajsta ura; molili, ko je bila dvanajsta. Tedaj je zašumelo krog cerkve, mrtvi so vstajali, begali in hiteli na svoje nekdanje domove, trkali in nemo pro- sili; trkali narahlo trikrat in opominjali . .. Še bolj goreče so molili svetniki. Ko je odbila dvanajsto uro, je bilo zopet vse tiho. Svetniki so vstali in odšli z Marijo, farno patrono, v kapelo. Angeli so jim prinesli klopi, da so se usedli. Pred njimi je bila velika knjiga faranov, rajnih in živih in tistih, ki se še niso rodili. Listali so po nji in pisali novo življenje, ki bo vzrastlo v novem letu, in pisali smrt . . . Komu so jo zapisali? Nekoč se je baje neka radovedna ženska skrila za krstni kamen in prisluškovala seji svetnikov. Neumnica je menila, da je svetniki ne bodo opazili. Ti se niso brigali zanjo, ker jih itak ni mogla razumeti; le na koncu je stopil eden k nji: »Ženska! Za plačilo tvoji predrzni radovednosti naj ti bo dano, da boš videla vse tiste, ki smo jih nocoj zapisali smrti, z mrtvaško glavo!« Zjutraj je našel organist nesrečno radovednico v nezavesti. Ko je prišla k sebi, je z groznim krikom zagledala pred seboj moža — z mrtvaško glavo. Pri maši na novega leta dan je videla med verniki kakih šestdeset otrok, fantov, deklet, žen in mož — z mrtvaškimi glavami. Ko je pol blazna prišla domov, je zazijala pred ogledalom; kajti tudi iz njega se ji je režala — mrtvaška glava . .. Teden dni potem so jo pokopali. — Da, v novoletni noči pišejo farni pa-troni v knjigo življenja in smrti. Bog ve, koga! Morda očeta? Mater? Brat? Sestro? Nevesto? Ženina? Moža? Ženo? Otroka? — Zahvaljen Bog, da ne vemo ...-- Ko je odbila ura ena, so prihajali svetniki zopet iz cerkve, h gospodu dekanu so še šli in ga v sanjah pozdravili ter mu želeli veselo novo leto — zanj in za vso faro . . . Iv. Vesenjak: |z raZg0VOra z visokim vojaškim dostojanstvenikom. Višji vojaški dostojanstvenik, ki biva že več let v Sloveniji in ima za naše ljudstvo veliko razumevanja in ljubezni, mi je na moja vprašanja v razgovoru dal zanimiva pojasnila. Dobro je, da bistveno izve naša mladina, naši starši in vzgojitelji. Zdravje. »Vsako leto vidite velik del naše od-rastle mladine. Ali mi hočete povedati kaj splošnega o zdravstvenem stanju?« »Moška mladina na severni meji naše države, mislim predvsem na slovensko kmetsko mladino, je povprečno zelo zdrava in razmeroma krepka. Telesnih hib in nedostatkov od rojstva je malo, vendar je pri nekaterih opaziti zde-lanost in pri nekaterih posledice sla-bejše hrane. »Ste opazili kakšne posebne bolezni?« »Niti stalnih posledic kakšnih na- lezljivih bolezni niti bolezni samih ni veliko. Posebno pohvalno in razveseljivo za vsakega ljubitelja naroda in države pa je, da ni niti desetinke odstotka najgnusnejših spolnih bolezni, posebej pa prav nič med kmetsko mladino. Lahko rečem: v tem oziru je ljudstvo zdravo in neokuženo; le nekaj tra-homa je med ljudmi v Prekmurju.« (Trahom je nalezljiva bolezen na očeh.) Obnašanje in alkohol. »Srčno me veselijo vaša opazovanja o zdravstvenem stanju naše mladine. Ali bi mi hoteli povedati, kaj ste opazili, kasnega obnašanja je naša mladina in ali je prišla pred vas pijana?« »Obnašanje mladine je pretežno lepo in dostojno. Vidi se to tudi iz odgovorov na vprašanja, ki jih često stavimo. Odgovori so večinoma točni, jasni in stvarni, vendar ne povsod. Tukaj opa- zujem, da nekateri'kraji zaostajajo za drugimi. Tudi v krajih, ki so pretežno dobri, se najdejo redki posamezni, ki so nerodni, neokretni in malo neotesani. Ti so navadno tudi pijani ali vsaj močno vinjeni. Opazujem pa, da je leto za letom več popolnoma treznih mla-deničev. Zelo čudno pa se mi zdi, da pri vas Slovencih ženske razmeroma veliko pijejo in sem že videl tekom let precejšnje število pijanih. To je velika škoda in nevarnost za bodočnost naroda in tega pojava drugod po svetu nisem opazil v toliki meri.« Skušal sem mu k tej žalostni točki dokazati, da vidi malo preveč temno, da posebej pri ženskem svetu ni tako hudo in da drugi narodi tudi pijejo, toda on sam je videl in jaz sem žalibog na tihem moral priznati, da ima v jedru vendar prav. Vprašal sem ga hitro dalje: »Kaj ste sicer opazili med nami?« »Videl sem, da so mladeniči in ves narod povprečno zelo snažno in večinoma okusno oblečeni. Opazil sem, da so kmctske hiše in hišice lične, snažne, imajo večinoma lesena tla in skromno, toda praktično pohištvo. Narod razmeroma veliko čita in je pobožen. Sploh se mi zdi, da imajo vaši duhovniki med ljudstvom veliko veljavo; mnogo bolj, kakor sem to opazil drugod. Meni je to Po maturi me je uprašal oče: »Kaj in kam se boš odločil sedaj?« »Za slikarja umetnika se bom izučil na visoki šoli,« sem odgovoril pohlevno. Oče je nagu-bančil čelo v jezne gube in me podučil s trdimi besedami: »Kaj — za malarja boš? Mar bi te bil dat v uk k Lenkinem Tonetu na Buče. V štirih letih bi že iz-rezaval in malal svetnike na lastno roko in brez posebnih stroškov iz mojega žepa. Le pazi, da ne boš pri višji slikariji stradal kruha in se potepal raztrganih hlač po tujini!« Podučne besede iz očetovih ust so mi segle globoko v srce. Nisem šel gledat umetno izdelanih svetcev kam v Gradec ali na Dunaj, ampak sem začel pro-učavati življenje mož božjih za stenami mariborske bogoslovnice. Težnje po risanju ter slikanju nisem mogel zatre ti in sem se vežbal ob prostem času sam v stroki, ki mi je bila pozneje tolikokrat v uteho ter razvedrilo. Dobro se mi je godilo v predvojni kaplanski službi, ker sem znal potegniti s svinčnikom po papirju in s čopičem po platnu ter lesu. Nisem se povspel do umetnika, pač pa radevolje izvrševal priprosta slikarska naročila. Kolikim župnikom sem preslikal župnišča za dobro postrežbo in večerno originalno zabavo v pogovoru. Gospodinje po fa-rovžih so me nosile na rokah, ker sem jim napleskal na stene vse mogoče kuhinjsko orodje, perutnino in dober tek vzbujajoče živali v surovem in pečenem stanju. Kar na lastno pest sva zamenjala s kakim tovarišem prijateljem planin za nekaj dni kaplanski mesti. Jaz sem se razumljivo, saj so šolani in inteligentni in se poleg poklica bavijo ali z gospodarstvom ali s prosveto ali s socijalnim delom. Posebej še moram naglašati, da se mladeniči z dežele brez izjeme, v okolici mest in iz mest pa po ogromni večini odzovejo redno pozivom k naborom in v vojaško službo ter k orožnim vajam.« Veselil sem se tega odgovora in pojasnil, kako vsi sinovi iz kmetskega doma, predvsem pa naši duhovniki — prav v duhu Slomšekovem delajo za splošno izobrazbo, za gospodarski napredek in za probujo narodne zavesti in vzgojo državljanskega ponosa za našo Jugoslavijo. — Omenjal in pojasnil sem, kako je mogoča ta povprečno iz redno dobra slika, ker se vrši vzgoja po materi, po šoli in posebno v naših mladinskih in prosvetnih ter nabožnih organizacijah v pravem versko-nrav-nem duhu in da smo Slovenci ravno radi te vzgoje takšni, kakor nas je on opazoval. Moje prepričanje je tudi, da v bodoče samo tedaj ostanemo res telesno krepki, ako živimo in delujemo v duhu Slomšekovem. Senčne strani in slabosti skušajmo še bolj odstraniti, kajti tudi to je dolžnost, ki jo imamo kot Slovenci — Jugoslovani in kristjani. čudil po opravljenem dnevnem slikarskem delu lepoti ter bogastvu ravnin; tovariš se je divil razgledu raz planinskega Radia. Leta 1913 je bila za slikanje ugodna zima do Treh Kraljev. Gostoljuben župnik šaljivec in original v vsakem ozi ru me je naprosil, da bi mu oblekel \ barve njegovo pravkar dogotovljenc hišo, katero je pozidal sebi in sorodni-cam za pokoj. Med božičnimi praznik1 in novim letom župnikov kaplan v hri be in jaz v vinorodne nižave na delo in še bolj na nikdar zabne zabavne večere pri gospodu, ki je v življenju marsika videl, doživel in znal tudi povedati, df je bilo zanimivo na resno ali smeha polno plat. Na starega leta dan sem bil gotov. — Silvestrov večer in novo leto bi še na. prebil v lepem kraju in potem nazaj — med siromašni, priprosti — a dobri hri bovški narod. Župnija, kjer sem bil na celotedensk^ šteri, je imela grad s posestjo in seve tudi posebnega oskrbnika. Ta gospod je bil rodom nemški Čeh, vendar že dolgo med Slovenci. Za boljše — na de želi takozvane imenitne ljudi je bil dober, postrežljiv in darežljiv. Reveža ni mogel trpeti in mu je stopal na prste pri vsaki priliki. Bog varuj siromaka ako ga je zalotil pri nabiranju malin, grabljanju listja ali trganju suhih vej po ogromnih grajskih gozdovih! Naravnost strah je bil za lovske tatove in divje lovce. Ni bilo za šalo, ako se je srečal kak nepoklicani % oskrbnikom pri ve- černem čakanju na zajca ali pri zgodnji preži na srnjaka. No, ta-le gospod grajski oskrbnik je zvedel za moje župnikovim novim stenam zaupane slikarske talente. Povabil je gospoda fajmoštra in mene v svoj stan na bolj slovesno praznovanje Sil-vestrovega večera. Sva se odzvala povabilu, ker pričakovanje novega leta je prijetnejše in mikavnejše v — večji družbi. Oskrbnikova soproga nas je gostila, da se je šibila miza od jedi in pijače. Vino in kolobarji cigarnega dima so nas ogreli kmalu v prav živahen pogovor. Besedo je držal za vajeti skraja kajpada zgovorni gospod župnik, ki je služil pred vstopom v bogoslovje cela tri leta vojake v Trstu. Kaj vse je znal povedati v znatno raztegnjeni vsebini, kako je stražil kot prostak na skali na Opčinah nad Trstom. Grozna nevihta se je zbrala nad njim z bliskom in gromom, on pa je stal liki hrast s puško z nasajenim bajonetom v desnici. Naenkrat švigne na dolgo cikcakasti blisk in predno je strašno zagrmelo, je žo smuknila strela v špico bajoneta in po jeklenem delu puške v skalo in med razpršenjem kamenja navzdol proti Trstu. Tak junak je bil, da niti omahnil ni pri tresku v bajonet. Osmodila ali poškodovala ga ni električna sila z neba, ker se je oklepala njegova desnica le lesenega dela orožja. Na uprav hajduško odpornost napram siloviti vremenski nesreči smo trčili ter pili. Za tem so sledili župniko-vi doživljaji iz onih mesecev, ko je že bil »pik zibner« (računski narednik). Oskrbnik je že komaj čakal, da si je poplaknil fajmošter od pripovedovanja suho grlo in zagrabil takoj on za motvoz govora iz njegovega življenja. Kaj ^romska strela v bajonet, njega je — ustrelil presenečeni in do zob oboroženi divji lovec iz pištole naravnost v čelo in od blizu. Svinčenka se je odbila ob njegovi po češko trdi črepinji in zapustila še danes vidno neznatno brazgotino. Lovskega roparja je seve ujel in gnal v pest pravice. Pri krami s takimi res mozeg pretre-sujočimi doživljaji jaz mlado neizkušeni hribovski kaplan se sploh nisem upal v štih z junakoma. Ker se je ogreval oskrbnik vedno bol j in bolj za najostrejše postopanje napram gozdnim prestopkom, ga je za-:el župnik jemati na lepo, naj pokaže v novem letu nekoliko več prizaneslji-vosti revežem, ki vendar morajo imeti steljo in drva za zimo. Enkrat ga je otela trda butica življenjsko nevarne 'uknje skozi možgane, bogznaj, če ga bo še drugič, ako bo tako strog ter neprizanesljiv. Dobrosrčni župnik in grčasti oskrbnik bi se bila skoro sprla pred polnočjo, da ni prinesla gospodinja čaja na mizo in opomnila na slovo od starega leta in na pozdrav novega. Pustili smo lovske tatove, naj čakajo na novo leto, trkali in pili, ker bližala se je polnoč. Po izpraznjenem čaju je moral fajmošter ven iz sobe, oskrbnikova soproga je odbrzela v kuhinjo s prazno posodo, jaz sem s» stisnil k pe- Januš Goleč: Doživljaj ob nastopu novega leta. ei, oskrbnik je pisal na podboje s kredo številke: 1-9-1-4. Ura je bila dvanajst, oskrbnik je sedel za mizo s hrbtom proti oknu. Jedva je dvignil z mize cigaro, da bi mi jo ponudil za novo leto, ko se je zunaj pred oknom nekaj zablisnilo, in skozi dve šipi je buknil v sobo strel. Oskrbnik je telebil pod mizo in kako je bilo tedaj z menoj, sam nisem znal. To je bil prvi strel, kojega svinčeni izstrelki so leteli tik mimo mene, se zakopali na globoko v vrata in ranili v glavo človeka. Junaka s strelo v bajonet ni bilo nazaj v sobo, oskrbnik je ležal pod mizo v omedlevici in jaz se nisem upal iz zapečka. Največ duhaprisotnosti je še pokazala oskrbnica, ki je udrla v sobo in se vrgla na okrvavljenega moža. Močila mu je čelo z vinom in res kmalu je odprl oči in se prestrašeno ozrl Na vsa hipna ženina vprašanja je potrepal z očmi in molče odgovarjal, da razume, le govoriti še ne more. Ker žrtev nočnega napada ni bila mrtva, je bil tudi naš največji strah kmalu pri kraju. — Ranjenca smo položili na posteljo, smo mu sprali glavo in ovijali z obvezami. Gospod župnik kot bivši vojak in pik zibner nama je zagotavljal, da črepinja ni preluknjana, ker sicer bi bil zadeti v najglobokejši nezavesti, če že ne — mrtev. Prva skrb je bila: takoj po zdravnika, ker prevoz je bil preveč tvegan. — Gospa je odpravljala hlapca v trg, z župnikom sva pregledala položaj ob zločinu. Brez dvoma je bil namenjen strel — oskrbniku, ker je porabil prežar baš ono priliko, ko je bil oskrbnik edini na pravem in gotovem cilju. Nekdo nas je moral opazovati že dolgo pri oknu. — Prestreljeni sta bili obe šipi in na nekaterih mestih so se poznale samo luknjice, skozi katere so prodrle šibre v oskrbnikovo glavo, v sobo in v vrata. Sprožen je bil zelo močan naboj, strel je bil oddan od preblizu in se je povrh še odbil ob obeh šipah. Čudno je bilo le to, da se je zaletelelo precej izstrelkov globoko v vrata in da ne bi bili preluknjali veliko bližje oskrbnikove lobanje. Tako glasno s pripovedovanjem najbolj junajških činov smo se poslovili od starega leta in kako burno, krvavo in strašno nas je pozdravilo novo leto 1914. Kljub skrajno pretresljivemu doživljaju smo bili vsi veseli, ko se je pripeljal primeroma kmalu zdravnik in nas zatrdno potolažil, da ni prodrla res prave — češke lobanje niti ena šibra. Lahka omotica se drži zadetega le radi trenutnega sunka in izrednega pretresa živcev. Zločinca so drugo jutro sledili izprbd okna po koruznici do ceste. Do danes ga kljub takrat razpisani nagradi niso izsledili. Tretji dan po krvavem novoletnem činu je prejel oskrbnik, ki je že hodil, grozilno pismo. Neznanec mu je sporočil v lepi pisavi, kar je zgrešil takrat s šibrami, bo pogodil v drugič gotovo z jekleno kroglo. Oskrbnik se je izlizal v primeroma zelo kratkem času brez vsakih posledic. Pač pa je bil ta strel ob vstopu v novo leto 1914 resen opomin, da je pustil siromake obirati maline, pobirati suh-ljad in grabiti listje, ki je gnilo doslej po grajskih gozdovih. Divjim lovcem se je izogibal, ne da bi jih zasledoval ali celo preganjal ter ovajal. Cela glava je postala tudi njemu dragocenejša nego maline, suhe veje, listje, zajci in srnjaki, ki so bili grofovska last! Januš Goleč: Kako je švercal Je služil topničarje Iličev Rok iz Iva-niča. Še do kaprola jo je prikresal v onih časih davno pred vojno. Ko mu je otepala kot šaržu dolga — svetla sablja krog beder, je prišel v domač kraj za velikonočne praznike, da bi se pokazal v lepi uniformi svojemu dekletu. Pred-no so ga utaknili med vojake, sta služila skupaj z Jano pri Brličevem Nikoli, ki je točil neograničeno vino, pivo in rakijo ter trgoval z mešovitom ro bom. Bila sta pač hlapec in dekla in sta si sčasom prisegla zvestobo do groba, ko bo Rok prost vojaščine. Zalibog je moral tudi kaprol Ilič piti iz onega bridkega keliha, — kateremu pravijo razočaranje v ljubezni ali — ženska nezvestoba. Rok izpred oči — iz srca, Jani je obljubljal dosmrtno lju-bav na lastnem bregu pod svojo streho Katičev Pepek, ki je nasledil Iliča pri Brliču. Kaj se mu je prav za prav skuhalo za hrbtom, tega Rok ni znal. Pepek je bil toli nesramen, da je popival s kaprolom, predno bi naj prišlo do svidenja z Jano. Nalila sta se ga bolj pod pod noč po Rokovem prihodu na dopust tako, da je Ilič pozabil, da je kaprol, ampak je bil še samo Janin Rokič Na vsak način je hotel videti še nocoi svojega dekleta in mu pokazati, da ima zvezde pod vratom in sabljo ob boku. Znorala sta ga še naprej iz litra in Pe pek je lagal vinjenemu tovarišu, da spi Jana tam zadaj za senom v ahkerju z drugo žensko družino. Ponudil se je za spremljevalca preko shrambe za seno, ker Rok se je že odvadil vsem mogočim kotom in ovinkom zagorske živinske staje. Kaprol se je opotekal, ko je kolovratil na sestanek. Pepek mu je svetoval, naj odpaše sabljo in jo pusti na tleh, ker z orožjem krog pasu ne bo šlo po lestvi. Rok je posluhnil nasvet, in se vlekel klin za klinom — komaj in komaj za tovarišem, ki je bil bolj nagel in znatno manj vinjen. Na koncu lestve je še bodril Rokica, le s korajžo za njim, ker dekle že gotovo čaka nanj z največjim hrepenejem. Pa je bil lopov ta Katičev Pepek, ki je Rokiču speljal ljubo, se napil njegovega vina in ga še zvabil v past. Tema je bila kot v rogu, ko se je potegnil kaprol preko zadnjega klina in stal že precej trdno na podu nad hlevom. Pepek mu je šepetal izza kupa sena in ga svaril, naj stopa prav rahlo ker bo moral preko hlevca za gosi. Ako se te zbudijo, bo gaganje, da bo cela hiša po koncu in Jane nocoj ne bo videl. Rokič si je dobro zaprl v uho prijateljev opomin: »Pazi na gos,« ko je stopil pr vi korak od lojtre naprej na doglo in ga hotel tudi oblažiti s kolikor mogoče rahlim pritiskom desne noge. Korak je bil dolg, v trdo nočno temo in ni končal na podu, ampak v globoki luknji d kaprolom Rokičem vred . . . Nekaj je Iličev Pazigos? še bolestno zastokalo iz takozvanega »trahterja« za krmo in potem je bilo vse tiho. Gosi se niso zbudile, pač pa se je hohotal med senom Pepek, ki je bil vzrok, da se je odpočival pijani kaprol celo noč na dnu trahterja in ne na Janinem srcu! Kako in kaj je bilo z Rokičem v trah-terju, o tem molči ustno izročilo. Še le proti jutru ga je predramil kravar z železnimi vilami. Zasadil je vile v krmo, da bi jo nesel iz trahterja v kravje jasli in prebodel spečemu Roku desno nogo skozi in skozi pri členku. Nena-meravani zabodljaj je bil tako silovit, da je vrnil kaprolu vso zavest, a mu nagnal toliko bolečino, da ni mogel ven iz pasti in v hlev, ampak je le zaupil in obležal v trahterju. Po dolgem času so ga prenesli v hišo in odpremili na vozu k zdravniku. Pijanost in hrepenenje po svidenju z Jano je plačal Rok tako bridko, da so ga po odpustu iz bolnice odslovili predčasno od vojakov, ker je umerjal z desno nogo korak s popolnoma na stran zasukanim stopalom. Nekako čudno je šepal, ko se je vrnil v svoje rojstno sc-lo Ivanič pri Deseniču in so rojaki presodili, da hodi revež, kakor bi racal po cesti kak pitan gosak. Ker je še rad razkladal, kako ga je spravil ob zdravje v nogi Katičev Pepek, ki se je poslovil od njega v oni nesrečni noči s: »Pazi — ?os,« so po obsotelskem Zagorju kmalu pozabili na Iličevega Roka, pač pa je poznalo staro in mlado le — Iličevega Pazi-gosa. Kako je bilo z nevesto Jano in laži-prijateljem Pepekom, znaj Bog, ker sta ?e skrila v slavonske hrastove šume, kjer je tesal Pepek doge in Jana varila koruzno moko ter krompir za tesarje. Iličev Pazigos je že menda pozabil ter odpustil žensko nezvestobo in prijateljevo izdajstvo, ker se je priženil na breg pod tujo streho in skrbel za bolj starikavo žensko in za veliko zagorskega blagoslova — otrok. Za svinjsko in purjo trajbo ni bil, kolje stopal prepočasi. Za mešetarja se je silil, da je vsaj tu in tam lahko pil na trošek kupca ali prodajalca. Sicer pa pa sta bila Pazigosu in njegovi družini revščina ter pomanjkanje večletna — vsakdanja gosta. Malokomu je šlo med svetovno vojno v glavo čudno razmerje med bivšo Avstrijo in Ogrsko. Obe sta imeli skupnega vladarja, se borili pod skupnim poveljstvom; a glede prehrane ter preskrbe vojaštva je vladala med Avstrijci ter Madžari večja razlika nego med svetopisemskim Lazarjem in bogatinom. Madžari so imeli za se in za svoje vojake med celo vojno dovolj belega kruha, mesa ter masti; Avstrijec je stradal doma in na fronti z vsemi raznimi kartami kakor cerkvena miš. Poleg Madžarov se je godilo med vojno dobro tudi Hrvatom, ki so spadali pod krono sv. Štefana. Na Hrvatskem niso doživeli niti ene rekvizicije, medtem, ko je bila Štajerska izmozgana na živini ter prehrani do skrajnosti. Ni Čuda, da se je razvil med Zagorci in Obsotelčani prav živahen šverc z živim in mrtvim blagom. Tihotapsko zalaganje Štajercev z mesom in živili je smrdelo madžarskim oblastem. Zastražile so zagorsko-štajersko mejo s honvedi (ogrskimi domobranci), ki so imeli najstrožje povelje: onemogočiti prav vsako švercarijo. Honvedske straže so bile ob Sotli razpostavljene tako na gosto, da je bil kak prehod meje z blagovnim tovorom na prvi pogled naravnost izključen. Strogo zastraženje meje je razgrelo in razvnelo iznajdljivost švercarjev. Štajerska okrajna glavarstva so naravnost organizirala in podpirala potom orožništva tihotapljenje. Pa zaslužilo se je dobro, ker so imeli Štajerci obilo denarja, a skoro nič za pod zob. Seve, sam Bog z njim, ako je padel kateri že precej opitan zagorski tihotapec zagrizenim in nedostopnim madžarskim gra-ničarjem v pest. Dolgo ni švercal, ker so ga slekli do golega in priklenili s preobilnimi udarci na bolniško postelj. V tej zlati medvojni švercarski dobi se je spomnil siromašni Iličev Pazigos. da je bil tudi on enkrat kaprol pri sol-datih in je že veliko let mešetar. — Za šverc k nogam ni bil, ker je bil po nesreči — fazigos, a to le bo zanimalo kar je pogruntal iz poglavja švercarske premetenosti samo on — Ilič iz Ivaniča tolikanj zapostavljena zagorska reva. Razložil je načrt izvirnega švercanja štajerskim prekupcem svinj. — Dali so mu denar v naprej, ker je to bilo jasno kot beli dan, da bo Pazigos uspel ter okoristil sebe in odjemalce. O sam zagorski zavetnik švercarjev sv. Rok, kako je vse pogledalo, kako je naravnost zašumelo po celem obsotel-skem Zagorju, ko se je pojavil Iličev Pazigos na placu v Deseniču v novi uniformi topničarskega stražmojstra. — Drugi dan po prvem pojavu je že sedel v vsem vojaškem dostojanstvu na kozlu čisto novega voza, kakor ga je uporabljala avstrijska vojska za prevoz provijanta po ravnini. Pazigos je kodiral par konj, poleg njega je sedel v vojaški uniformi s karabinko v roki Šumekov Štefek. Poln zaklenjen voz zaklanih in osnaženih — pitanih svinj sta pripeljala na cesto preko najskrb neje zastraženega mosta preko Sotle na Mijjani v Imeno na Štajersko. Niti enemu Madžaru ni smuknilo na um, da bi se bil drznil vprašati stai'ejšega stražmojstra tako lepi uniformi: Kako, kaj in kam iz Hrvatske na izstradano Štajersko? Tak le dobičkanosni svinjski šverc se Pazigosu ni posrečil enkrat, ampak bogzna kolikokrat. Honvedske patrulje so postale pozorne na pojav vojaških šarž ob meji še le tedaj, ko si je Pazigos prišvercal toliko, da si je kupil celi breg, katerega je imel dosedaj v naje- mu in na vrhu je že pokrival novo — zidano hišo. Že davno ni več sam kočiral švercar-skega voza, ampak je bil nekak poveljnik vseh uniformiranih tihotapcev. — Tudi temu dostojanstvu se je hotel odreči, ko je prišlo liki strela iz jasnega čisto drugače. Necega popoldne je obkolila Iličev novi dom vojaška patrulja z nasajenimi bajoneti. Pred Pazigosa je stopil starejši lajtnant in mu zabrusil v obraz med gromovitim povdarkom, da je švercar in bo dajal odgovor za pritiho-tapljeno blago pred vojnim sodiščem v Zagrebu. Patrulja je zapregla Iličev vojaški voz ter konja in hajdi z njim vklenjenim grešnikom na odgovor pred — gospodo, ki je poznala za pokoro — le kroglo iz puškine cevi. Prehitro je bilo Pazigosovo slovo od doma, da bi bilo lahko prišlo do pretresljivih prizorov med njim in družino. Madžari so kar zdivjali z aretiranim po cesti po hrvaški strani. Še le drdra-nje voza je švercarja toliko predramilo, da se je spomnil: kaj je zagrešil, kam ga tirajo in kako bo z njim pred mad-žarskimi;y- vojaškimi sodniki. Sam sebi se je ¿asmilil, da bi bil zaplakal na glas. 'Po svoji vesti ni preskočil nič posebnega, ker je nasičeval le lačne in pomagal sebi in svoji družini iz največje bede do lastne grude in strehe. Pa ravno ta pomoč potrebnim na Štajerskem in po Hrvatskem je bila strogo prepovedana in seve brezsrčno kazniva. V upravičenem obupu se je zatekel reva uklenjena k pribežališču vseh zagorskih sirot — k svojemu patronu sv. Roku. Temu je obljubil dolge sveče, ako ga bo otel vsaj smrti, da ne bo ostala družina brez očeta. Proti Kumrovacu pred Ivlanjcem so brzeli, ko se je pogovarjal Pazigos s sv. Rokom in glihal z njim za rešitev iz največje — smrtne nevarnosti. Oh, ka ko blaženo čustvo se mu je razlilo po stisnjenem srcu, ko je zagledal z voza na gričku nad Kumrovacom cerkvico sv. Roka. Še enkrat je vzdihnil kar najbolj goreče pri pogledu na hram božji: »Ti moj sveti Rok, sedaj pomagaj, sedaj je sila!« In že so bili v vasi, iz katere se je zagnalo v zastraženi voz vse polno psov z gromovitim lajanjem ter bev- Pri bogatih Pohorcih med Rušami in Limbušem je delal fureže celo dobo dobro znani Robnik. Čislan in iskan mesar je bil, ker so se držale za njim klobase ter meso in je znal katero povedati, da je zalegla za resno in se zavrtela na smeh. Po naravi je bil Robnikov Aleš na veselo stran in je bil fu-režev večer za deco praznik, ko se je nasmejala, a so se jej dvignili tudi lasi po konci, ako so poslušali, kako je strašilo Aleša pri tej debeli smreki, pri onem križu ter grabi itd. Pri vseh je bil priljubljen pohorski mesar, tudi on je imel rad svoje hribovske rojake. Nekak strah ga je spre-letel in vidna nevolja se ga je polastila, skanjem, kakor bi hrupno ugovarjali, ker peljejo v smrt nedolžno žrtev. In ravno ta protest kumarovačkih kužkov je bil oni žarek rešilne milosti, s katero so posinila nebesa Pazigosa na priproš-njo sv. Roka. Psi so se zaganjali v voz od vseh strani, jetnik je začel klonsati z zobmi na levo in desno, kakor bi hotel koga ugrizniti. Lajtnant ga je vprašal, kaj mu je za božjo voljo! Pazigos je še klonsnil parkrat in rekel: »Pred sedmimi leti me je ugriznil stekel pes in pravkar se mi je vrnila strašna steklina.« Joj, je pogledal oficir plaho in nekaj zajavkal v madžarščini spremstvu. — Uklenjeni sicer ni razumel opozorila, a toliko je znal, da je pogodil pravo in da je baš sedaj zanj za celo življenje odločilen trenutek. Z bliskavico je zasadil zobe v lajtnantovo lice, ga ugriznil do krvi ter zategnjeno zalajal. Mislite, da je pograbil častnik za revolver ali puško, da bi ukrotil stekla-ka? Z voza je skočil in še nekaj prestrašeno riknil med vojaštvo! Moštvo je spustilo puške iz rok, za poveljnikom in beži po cesti pred jato psov, da se je vse kadilo. Pazigos je ostal sam na vozu in lajal za pobeglimi, da je bilo celo strah Kumrovčane, ki si niso mogli razzložiti pobega oborožene sile pred enim vklenjenim grešnikom. Madžarov ni bilo več nazaj v vas, kjer je obračal že zopet zdravi Pazigos voz v smeri proti Ivaniču. Sicer Rok Ilič ni več tihotapil, a tudi nobeden Madžar ni nikdar uprašal po nenadoma steklem Zagorcu, ki je ugriznil do krvi vojaško sodnijskega lajt-nanta. Pazigos pa še najbrž danes trdi po obsotelskih krčmah, da je edini pravi zaščitnik vseh po nedolžnem preganjanih sirot — kumrovački svetec sv. Rok. Le sveti Rok je užgal v njem misel na besno steklino, katere edino se boji Madžar, če tudi je oborožen z revolverjem, puško in bajonetom! Povest o rešitvi iz najbolj resne švercarske zadeve zaključuje Pazigos vsi-kdar z besedami: »Bodi zahvaljen sv Rok nad Kumrovacom, ker si oplazil Madžare s strahom pred steklino in otel Iličevi družini očeta!« -—-—- ako je čul katero o ciganih, od katerih so še danes doma v Ribnici na Pohorju nekatere družine. Sam je pripovedoval večkrat, kako je bil nekoč na sejmu v Ribnici. Sejmarji so se kar tiščali krog stare ciganke, katera jim je čitala srečo ali nesrečo z dlani desne roke. -Gnetli so se med radovedneže resni možje, radi tega je pognal tudi on ku-štravi babnici groš, da bi čul, kako in kaj bo z njim v bodoče. Prerokinja je komaj vrgla pogled na njegovo dlan, že je izpustila roko in mu zažugala prav resno: »Vi mož, vam ne rečem za v naprej nič druzega kakor: Varujte se psa!« Ne babjevernega Robnika je ta napoved oplašila. Zdela se mu je skriv- Januš Goleč: Cigansko prerokovanje. nostna in si jo je razlagal ob raznih spominih drugače. Vsa tolmačenja "s"0 se stekala krog enega sklepa: Bi te znal ugrizniti radi nepazljivosti kak stekel pes in sam bi pobesnel v strašni si: klini. Misli grozne smrti se ni mogel znebiti, pa naj se je še tako trudil da bi zatrl v sebi prepričanje, da je ciganska prerokba le par praznih besed za nagrado enega groša. Z leti je rastla Aleševa bojazen in tolikokrat so ga zasledovale zle misli po cele dneve in mu kradle še nočni počitek. Vsacega je resno svaril pred ciganskim vedeževanjem, ki rodi na ta ali oni način zlo in neprijetno zasledovanje po nekako prirojeni plašljivosti. Naravnost strah pred pasjo zalego se je v Robniku ukoreninil tako globoko in sigurno, da si je izprosil pri znancu mladega psa velike mesarske pasme. Odgojil ga je tako, da mu je bil zvest ter ga spremljal povsod, kamor je šel. Žival ni pustila, da bi se bil kak kužek le samo obregnil ob gospodarja, kaj še le, da bi ga bil povohal ali celo ugriznil. Veliki »bundaš« je bil Robniku vse in edina tolažba, da je ribniška ciganka lagala, ko ga je za celo življenje posvarila pred psom, ki bi naj bil njegova predčasna poguba. V že povojnem času je bil Aleš bolj v letih, a je še kolinil po Pohorju, ker mu je bilo opravilo v zabavo in mu je kratilo zimske dneve in dolge večere. K Hojnikovim nad Limbušem je pri šel na furež vedno popoldne. Pred njegovim prihodom so opravili domači vse priprave, da je bila svinja do noči zaklana, oharana, iztrebljena in obešena. Pustili so jo na klinih v zidani pivnici, da sta se meso in špeh preko noči zvisela in je bilo drugo predpoldne lažje z mesenimi klobasami. Opoldne druzega dne je že bil mesar pri Hojni-kovih na obilnem obedu in jo je rezal po kosilu še višje k Praterju, kjer je opravil koline po istem časovnem redu kakor pri spodnjem prijatelju. Hojnik in Prater sta bila imovita gruntarja, sta zredila vsako zimo več prav debelih furežev in pri boljših ljudeh je treba več pazljivosti nego pri kakem nemaniču. Pred tremi leti je kolinil Robnik pred božičnimi prazniki pri Hojniku prašiča, da mu ni pomnil para, odkar je me-saril. So pa tudi priredili svinjski smr ti na čast celo gostijo, ko je visel ogromni prašič v kleti poleg hiše v napol razdelanem stanju. Alešev bundaš je še opravljal to nalogo, da je stražil obešene koline z vso zanesljivo čuječnostjo celo noč do ranega jutra pred mačkami in drugimi vsiljivimi radovedneži. Sam se ne bi bil dotaknil nepozvan svinjskega mesa, rajši bi bil poginil od lakote. 2e omenjenega dne je bil skrbni bundaš stražar Hojnikovemu prašiču ko so se gostili povabljeni v zakurjeni izbi in se odpravili bolj pozno k počitku. Drugo jutro je oznanila dekla, ki je vstala zgodaj in krmila svinje, da visi prašič v kleti, pač pa ni psa nikjer. Mesarja je oplazila skrb. Skočil je v hlače ter škornje in se odpravil z nožem v roki, da razreže v jutrajni pol temi meso za klobase ter za v dim. Res — psa čuvaja ni bilo pred kletjo. V pivnici ni bilo na prvi pogled nič sumljivega. In vendar — Aleš je tipal in tipal po prašiču od zgoraj navzdol in narobe ... S fureža je bil izginil špeh in je viselo le še meso s kostmi . . . Zasadil je oko v meglenem svitu v svinčeta, ki je bilo dokaj prekratko in preozko za sinočnejši furež. Stopil je nekoliko proč in potegnil z roko navzdol po nečem, kar je viselo na dolgo s tretjega klina, Kakor bi nehote prijel za kačo, je odskočil se prestrašil, da se je stresel . . . Iz rok mu je padel dolgi mesarski nož in se mu zapičil v stopalo skoz in skoz! Nožnega zabodljaja trenutno niti ni čutil, ker je bil otipal kosmato kožo, ki vendar ni bila prašičja, ker so furež oharali s kropom, ne pa odrli. Predno si je potegnil nož iz noge, je že znal, pri čem da je. Ona stara, copr- niško razkuštrana ciganka mu je stopila pred oči in mu zapretila ponovno: »Vi mož, vam ne rečem za v naprej nič druzega kakor: Varujte se psa!« Preroško pred leti in leti čitano z njegove dlani se je uresničilo to popolnoč. Neznani lopovi so na nepojasnjen način ubili čuvaja bundaša, ga deli iz kože, obesili njegove posmrtne ostanke v klet in odšli bogzna kam z največjim furežem na Pohorju od Limbuša do Ruš. Ženske so jokale na glas, ko so zvedele novico o izginulih kolinah, gospodar je klel, Aleša je začela mrcvariti vročica, ker se je razpletal vozel ciganske prerokbe. Do danes je ostalo prikrito, kdo je bil ponočni ubijalec Robnikovega bundaša in tat ogromnega Hojnikovega prašiča. In kako je bilo z nesrečnim Alešem? Z lastnim nožem prebodeno stopalo mu je oteklo še predpoldne po nesreči, da so ga morali odnesti s hriba na dom in poklicati ruškega zdravnika. Ta je ugotovil z vso silo napredujoče zastrup-ljenje krvi in prevoz v bolnico. — Vsi zdravniški ukrepi, da bi oteli priljubljenemu Pohorcu življenje, so bili zaman! Umrl je v zavesti, da so bila brezuspešna njegova dolgoletna prizadevanja, da bi izbegnil uresničenju ciganskega prerokovanja. Za„Naš dom" in „Nedeljo"! Fantje in dekleta: Na delo za »Naš dom«. »Naš dom« postaja vodilno glasilo slovenske kmečke mladine. Da se bo pa mogel list izpostavljati ter še v večji meri kakor doslej posvečati pažnjo izobrazbi in vzgoji naše kmečke mladine, je potrebno, da požrtvovalni naročniki, sotrudniki in čitatelji razširjate ta mladinski list med svojimi tovariši in tovarišicami. Nadalje: Kdor še ni poravnal naročnine za nazaj, naj to Kogar sreča išče Po sklepu miru ob končani svetovni vojni se je toliko in toliko Nemcev zavedalo prav dobro, kako težko bo izpolniti mirovne pogoje. V skladnico vojnih odškodnin ne bo plačevala le država kot taka, ampak vsak količkaj delazmo-žen posameznik. Baš radi bojazni pred plačevanjem vojne odškodnine je zapustilo zelo veliko mladih Nemcev iz vseh slojev domovino in se razkropilo s trebuhom za kruhom po ljubem — širnem svetu. Mnogo nemških izseljencev je ubralo pot preko Oceana v Mehiko kljub vedni revoluciji in nemirom, ki so strašili leta in leta po vojni po mehikanskih mestih in podeželskih pokrajinah. Nemška motorna ladja »Rio Bravo« je prevažala potnike med nemško luko Hamburg in Mehiko. Na omenjeno ladjo se je ukrcalo necega dne v delavski razred več Berlinčanov in med temi je bil tudi ključavničar in mehanik Paul Ehm- ke. Pripovedoval je študiranim in priprostim izseljencem, da se ne boji nič razburkane Mehike. Kot izučen ključavničar bo delal pri strojih v ru-dokopih, ali pri vrtanju za petrolejem, na kavi-nih plantažah, pri avtomobilih itd. Ker se pa Mehikanci koljejo ter med seboj streljajo, jim bo lahko na razpolago pri popravljanju pušk ter strojnic, ker je bil zaposlen nekaj časa v službi pomočnika pri prodajalcu strelnega orožja. Kadar je imel podjetni mehanik količkaj po drugih nemotenega časa, je vzel v roke slovnico in se pridno učil španščine. Radi razgrebanja po španskih samostalnikih ter glagolih so mu dali sopotniki na ladji ime »Don Pablo«. Na takozvanem solnčnem krovu so moški potniki dnevno telovadili in občo pozornost je vzbujal mladi Berlinčan. Bil je izredno lepo vitkega telesa, močan in eden najbolj spretnih telovadcev. Na mlade moške so radovedno luka-le izpred kabin I. razreda bogatašinje. Necega popoldne zapusti hodnik I. razreda krasno oblečena dama, se približa od vseh obču-dovanemu Berlinčanu in mu seže v roko kot staremu znancu. Zapletla sta se v daljši pogovor in zvečer je pripovedoval Paul tovarišem, da je elegantna in lepa Elza čisto navadno berlinsko da- cr » >3 c o d 2. Hr" 0< cd >-; G" 2 p «_. O cd £2. C O (t <—'2 v-° p c cc< . Op« ■G — p ~ I o o ir. K" o K 3 tr p I» 0< t-j CO o o B .,0 ¡73 •o 2 v Ž "S cd <-5< ¡3 5 » "2 o< < w rti „ CD _ 3 P «2; a c* I i' S r* Zv 22 ■ - H O h-' p (d r*- _ & 2. < --M*. G 3 g. cx cd 1 I s 2. < 3. d o (t> CD — C« S) S fc* o. o o G 3 p C -m p" cd O P S i—" < šl cd k 3 P. »s " 3 O p !-s < m 3 3 C W 03 r* p _ Z. UX ►> 3 H- f° " — o ^ 3 « ~ K C O — D* p O 05? 3 <___ cd O „ <2. p a £ £kk i (d rx tt> • • * O D* P PT. nemudoma stori. Prva letošnja številka »Našega doma« je že izšla ter vsebuje v svojem pestrem obsegu vse, kar služi naši kmečki mladini v pouk in potrebno zabavo. Letos bo prinašal razen tega »Naš dom« krasno povest, ki bo med kmečko mladino gotovo povzročila živahen odmev. Naročnina (12 Din letno) je tako nizka, da si list lahko vsakdo naroči. Da se agitatorjem »Našega doma« pri pridobivanju novih naročnikov uredništvo »Našega doma« oddolži, razpisuje uredništvo sledeče nagrade svojim zvestim zaupnikom: 1. Kdor pridobi tri nove celoletne naročnike, dobi v nagrado Majcenovo »Zgodovina Maribora« in pa veliko Slomškovo sliko, ki stane sicer 25 Din. 2. Kdor pridobi vsaj pet celoletnih naročnikov, ki vplačajo članarino vnaprej, dobi za nagrado en zvezek Kari Mayevih spisov in pa veliko Slomškovo sliko. Zato fantje in dekleta: »Naš dom« v sleherno kmečko hišo! Krščanske hiše, »Nedeljo« v vaše družine. Lansko leto se je osnoval v Cirilovi tiskarni družinski list z imenom »Nedelja«. Namen mu je: Utrditi v krščanskih slovenskih družinah vero, ponavljati od nedelje do nedelje evangeljske dogodke, čudeže in prilike, seznati naše ljudi z dogodki po širnem krščanskem svetu, spodbuditi naše male k dobremu z mičnimi povesticami itd. — »Nedelja« bi naj zanesla in utrdila med vsemi sloji našega dobrega naroda pravi krščanski duh in življenje po večno-veljavnih naukih Kristusovih in njegove svete Cerkve. Eno leto izhaja »Nedelja« in že se je po mestih in deželi tako priljubila, da vse priznava njeno nujno potrebo. Ker je list zadovoljil v minulem letu cenj. naročnike in čitatelje, se obrača do njih s prošnjo, naj agitirajo zanj pri prijateljih ter znancih, da se bodo njegovi naročniki v letu 1930 po številu podvojili. Uprava »Nedelje« se hoče naročnikom in agitatorjem izkazati hvaležno in radi tega je razpisala te-le nagrade: Za naročnike, ki plačajo list celoletno (Din 24) ali polletno (Din 12), bodo v kratkem razpisane in koncem januarja izžrebane posebne nagrade, katere bodo objavljene po novem letu. Vsem ostalim naročnikom in onim, ki kupujejo »Nedeljo« po trafikah in pri cerkvah, bo izplačala »Nedelja« — onemu, ki bo slučajno dobil zaznamovano številko, IGO Din v gotovini. Agitatorji bodo nagrajeni tako-le: 1. Za tri nove naročnike »Nedelje, ki plačajo vsaj za pol leta, dobi vsak agitator lepo vezano knjigo: Zidanšek, Sv. Evangeliji. 2. Za pet novih naročnikov »Nedelje«, ki plačajo vsaj za pol leta, dobi vsak agitator veliko Slomškovo sliko, ki sicer stane Din 25.—. Vsak agitator naj prijavi one, ki jih je pridobil kot nove in čim se izkaže iz tukajšnjih zapiskov, da so plačali, dobi agitator obljubljeno nagrado! „Slovenski Gospodar" ■ ag tatorjem ! 1. Čas agitacije: Čas, v katerem naj agitatorji zastavijo svoje delo in pošljejo nove naročnike, da dobe nagrado, je do 1. januarja 1930. 2. Nagrade: a) Onim agitatorjem, ki pridobe tri celoletne naročnike, podarimo veliko Slomškovo sliko, vredno 25 Din. b) Onim agitatorjem, ki pridobe pet celoletnih naročnikov, dopošljemo en zvezek Kari Mayevih spisov. 3. Prijava: Vsak agitator, da more dobiti nagrado, mora na dopisnici prijaviti naslov tistih, ki jih je pridobil, da pogledamo, če so tudi plačali, ker moremo dati nagrado le, če so prijavljeni naročniki res plačali. 4. Nakazilo nagrade se izvrši takoj, čim se ugotovi, da je dotični agitator pridobil 3, oziroma 5 naročnikov. Rešitev božične uganke. kle. On jo pozna dobro, ker je bila prodajalka v tej in tej trgovini prav neznatne ulice veliko-mestnega Berlina. Spoznal jo je amerikanski milijonar, se zaljubil vanjo in jo prosil za roko. Mlada Elza je seve takoj zahrepenela po ameriškem bogastvu in se oklenila Dona Manuela Mazariegos. Sedaj se vozita kot mož in žena v najbolj razkošni kabini I. razreda v južno-ame-riško državo Chile, kjer poseda Amerikanec nepregledne plantaže in več milijonsko premoženje. Elza se je pač srečala slučajno s srečo, kakor že marsikatera njenih prednic iz najubožnejšega sloja. Novopečena milijonarka si je ogledovala vsaki dan med vožnjo telovadbo in kramljala pogostokrat zaupno in dolgo z dobrim znancem Pavlom. Parkrat je prišel njen mož po njo in jo odvedel nekako vznevoljen iz družbe priprostih med gospodo zlata in brilijantov. V Luki Ilabana je prestopila Elza s svojim soprogom na ladjo družbe Unitet Fruit Line, ki bi ju naj prepeljala skozi Panama kanal v paradiž čilske države. Berlinčani so se izkrcali v luki, kjer je pred 400 leti stopil na srednje-ameriška tla španski raziskovalec Ferdinando Cortez in položil temelje današnjemu mestu Veracruz. Vlak v mehikansko glavno mesto ni vozil, ker so doživljali v Mehiki zopet en del prav krvave revolucije. Uporniki so ovirali železniški promet in povsod so udarjali Nemcem na ušesa klici: »Prostost in cerkev!« Berlinčani so morali čakati v pristanišču, dokler ne bo vpostavljen od vladnih čet redni železniški promet in se bodo lahko odpeljali v notrajnost dežele za srečo. Malokje je igranje loterije tako ukoreninjeno in razširjeno kakor ravno med Mehikanci, kjer kupujeta srečke državne loterije z isto strastjo otrok kakor odrasli in starci. Vse grabi za »Graf Rifa Nacijonal«, kakor se imenuje v Mehiki državna loterija. Necega večera je pripovedoval Paul tovarišem, da mu je podarila Elza pri slovesu za spomin en dolar. Za ta bankovec si je kupil tukaj eno srečko, katero mu je vsilila indijanska raz-pečevalka loterijske sreče. On je trdno prepričan, da bo zadel glavni dobUek in se bo vrnil nazaj v domovino kot bogataš,- predno bo sploh videl notrajnost po celem kulturnem svetu razkričane Mehike. a. tj 2 p p <=r ~ - £> CC< p p p p « S w O-P g ° I N < 3 P p 3 m z. T- a je (D C? t* -o 3 ® P n> P crq -rgs S" ^ «> P P fl> ca a ~ » a o* O " p I O ►3 ' O (t qC g = % r « 2 M 09 M ' S B » > N< "" n -j S» s "s n> S O I i "b 3 O P «■*■ H (S 3 H 3 a p >3 O ž P 3 i» 3°3 •c ®L P p: p O, < O •O C 3 C P-t— B £ o CD p O N< 3 CD 3 o< 52. s- C •s M < C cc 3 P 3 Stran 8. NOVOLETNA PRILOGA 2. januarja 1929. ZANMODECO Novo leto. Novo leto je sinoči k meni splavalo, ljubo, nežno se je nasmihavalo. S cvetjem bisernim me je obsulo, lahno, prav na lahno nadalje je odplulo. — V jutru zažarele so na oknu cvetke, cvetke tako lepe — a ledene. Otrokovo voščilo na novo leto. Predragi mi starši, preteklo je leto in troje Vam danes podam kot voščilo: Najprej naj bo zdravje in dolgo življenje, potem naj Vam Bogec dodeli vse to, za kar ga prosite, če Vam je v korist. In tretje voščilo? Ne veste ga sami? Glasi se: Ostanem naj vedno Vaš otrok, ki v srčni ljubezni ga v molitev vklepate žarko! Dobra ženica. Ob velikem jezeru je bilo mestece, precej samotno, a v prav ugodni legi. Bilo je pozimi in sneg je pokrival vso pokrajino na okoli. Mestni prebivalci so nestrpno čakali, da pokrije jezero ledena skorja, ker so tedaj imeli vsako leto na ledu veliko slavnost. Topovski streli so naznanjali, da je led dosti debel in staro in mlado se je zbralo ob obali. Postavili so tudi šotore, iz katerih se je kmalu razlegala vesela godba. Na jezeru pa je bilo vse polno ljudi, nekateri so se drsali, drugi vozili v saneh in tako je potekel popoldan in mesec je obseval na večer veselo družbo. Zdaj je pravo veselje še le začelo. Prav malo ljudi je bilo ostalo v mestu. Med njimi je bila stara ženica, ki radi bolezni ni mogla iz postelje. Ker pa je stala njena hišica na majhni višini, je videla skozi okno prav lepo na ledeno gladino. Ko je bilo proti večera, je zapazila tam daleč v ozadju jezera majhne oblačke, ki so se polagoma dvigali. Takoj jo je prijela groza; kajti njen rajni mož je bil ribič in mnogokrat jo je opozoril na tiste oblačke, iz katerih se je prav naglo razvil vihar. Ker pa celo jezero radi svoje razsežnosti ni bilo zamrznjeno, je našel v takih trenutkih vihar v vodi toliko opore, da so potem razburkani valovi razdejali ledeno skorjo v ostalem delu jezera. Vse to je stara ženica dobro vedela in s strahom je gledala, kako so se oblaki širili. Izračunala si je, da mora za kake pol ure vihar početi s svojim divjanjem. Klicala in jadikovala je kolikor je mogla, ali nikogar ni bilo v hiši, sosedje pa so bili vsi na ledu. Nihče je ni čul. Čimdalje večji so postajali oblaki. Čim dalje večji so postajal:' oblaki in temnejši. Še malo časa in vihar je bil tu. Tedaj je ženica zbrala svoje slabe moči. Z velikanskim naporom je zlezla iz postelje in od tam do peči. Našla je še nekaj žerjavice in to je vrgla v posteljno slamo. Potem pa je hitela, kolikor je mogla, iz sobe. Hiša je bila kmalu v plamenih in odsev so videli daleč po jezeru. Takoj so prihiteli v divjem begu vsi ljudje z leda proti mestecu. Že je tudi pričel vihar, nebo se je zatemni-lo, ledena skorja je jela pokati in komaj je zadnji stopil na kopno, je vihar-jeva sila pretrgala ledeno ploščo ter jo zdrobila na drobne kosce. Tako je rešila ženica celo mesto in je drage volje žrtvovala svoje imetje za blagor meščanov. Premišljevanje ob novem letu. Včasi je dobro, če se človek ozre nazaj na svoje življenje, da vidi, kaj je storil dobrega in slabega, pa tudi, kaj je dobrega opustil. Letos naj se bavi-mo na novega leta dan nekoliko z množenjem. Nič se v človeškem življenju lažje ne pozabi kakor množenje, čeprav mu je bil človek v šoli morda jako vešč. In vendar se v šoli učimo za življenje in prava modrost ni v znanju, ampak v pametni in modri uporabi pridobljenega znanja. Nekdo na primer izda na dan samo dva dinarja po nepotrebnem. Marsikdo, ki mu tistih dveh dinarjev ni žal, ju izda in meni, da pač to ni dosti. Ali v enem letu je to 700 dinarjev, v 10 letih 7000 in in v 30 letih 21.000 dinarjev zavrženega denarja in to je pač že mno-?o. — Kdo drug si misli, da more na dan rabiti dve uri v brezdelju ter se hrabri lan za dnevom, da za enkrat to lahko opravičuje. To se pomnoži na leto na okoli 700 ur, v 30 letih pa na 21.000 ur ali okoli 900 izgbuljenih dni itak kratkega življenja. To je še več kot 21.000 dinarjev. Zemlja ima v obsegu kakih 40.000 kilometrov ali 10.000 ur hoda. To je dol-?a pot. Če bi pa bilo mogoče hoditi v ravni črti in če bi kdo prehodil vsak dan po eno uro, bi lahko bil v tridesetem letu zopet doma. Iz tega vidimo, kako daleč bi dospel človek, če bi za kak pameten posel porabil vsak dan samo eno uro, in še dalje, če bi porabil vse dni za to, da bi postal boljši in popolnejši ter bi tako storil dobro sebi in svojcem. Kdor pa nikoli ne začne, ta tudi nikoli ne konča, in komu ni malo za enkrat dovolj, ta ne bo nikoli vedel, kako se pride polagoma do mnogega. Te misli naj nam gredo po glavi na novega leta dan in čez leto dni si dajmo račun, koliko so koristile, če smo jih prav izvršili. Rešitev uganke z nagrado. A -12- \v v/ /X /1\ 8-10- V/ Revolucija je zavirala, več dni železniški promet in Nemci so se morali udati v usodo čakanja v pristanišču. Deseti dan po prihodu na me-hikanska tla je bilo žrebanje državne loterije. Paul je zadel sedmi dobitek in z njim 10 tisoč dolarjev. Denar je lepo spravil v žep in se je ukrcal na motorno ladjo, s katero se je bil pripeljal in ki se je vračala zopet nazaj v Hamburg. Ni sedel kot bogataš v kabino I. razreda, ampak je vstopil v službo pomožnega mehanika. Po preteku nekaj let so zapustili še ostali Berlinčani vedno nemirno Mehiko in se vrnili v Nemčijo, ki si je že bila opomogla nekoliko od po vojni ji naloženih odškodninskih bremen. Ko so kot dolarski Mehikanci veseljačili po berlinskih ulicah, so zagledali nad največjim podjetjem napis: Avtomobili — motorna kolesa — popravi j alnica — šoLa za šoferje — Paul Ehmke. Razveselili so se svoječasnega mehikan-skega izseljenca, katerega je objela dolarska sreča, predno se je sploh pognal za njo. Še bolj so bili presenečeni, ko jim je pokazal Paul po ogledu imetja in ogromnega podjetja svojo blago ter ljubko soprogo, v kateri so spoznali znanko — milijonarko Elzo. ¡Zvedeli so tu- di njeno usodo, ki ni bila po ločitvi na morju tako rožnata kakor Pavlova. V mestu Cristobal ob Panama kanalu sta se naselila v najlepšem hotelu z možem, da bi počakala nekaj dni na parnik, ki bi ju naj popeljal v Chile v uživanje milijonskega in milijonskega imetja. Ko sta se necega dne zibala v pogovorih o zlati dobi bodočnosti, so obstcpili ameriški policisti Dona Manuela Mazariegos in ga zaprli z njo vred. Po več dnevih strogega preiskovalnega zapora so jej sporočili, da je njen spremljevalec ter soprog prosluli mednarodni vlomilec in trgovec z dekleti. Tudi njo je zvabil seboj, da bi jo prodal za drag denar kje v Južni Ameriki, kjer je posredovanje roke pravice precej dvomljivo. Nje ne bi bili izpustili tako hitro, da se ni za njo zavzel nemški konzul iz mesta Balboa. Na njegovo posredovanje so jej odprli vrata zapora in jo izgnali iz območja Panama kanala. Slučajno jo je vzela nemška ladja »Teutonija« za pomivalko posode brezplačno na krov in jo pripeljala v Hamburg. Iz Hamburga je krenila v Berlin, kjer je dobila Pavla, ki jo je rad in iz hvaležnosti poročil, ker je pripomogla njemu ter sebi z enim podarjenim dolarjem do danes res milijonskega in z delavnostjo upravljanega premoženja! w < a,' 3 ™ 03 S i o< 5T trs m» £ * * i o o< CL 0 Eft ® < S p 01? o -i •d o S« ■ re 3 7T "S CD M »o9 c 3 »a ' T. I 3 ax S> m. r Nv O A 57 o P a n< r.< ? d "S L o 2, « N «K 3 hJ & 2. te - p 3 « štlt* ; 3p s p p O 5 . C. p g «»Vrl s « P !t T