Čas sinteze
Anton Ocvirk: Liteiarna umetnina med zgodovino in teorijo. Prvi del: Razprave. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1978. 548 str.
Publikacija prinaša večjd izbor iz 45-letrie-ga znanstvenega snovanja Antona Ocvir-
125
ka. Po knjigi Evropski roman, v kateri so objavljene avtorjeve izbrušene tn tehtne uvodne studije k več znamenitim evropskim romanom (iz zbirke 100 romanov), je nova Ocvirkova knjiga drugi sintetični prikaz avtorjevih pogledov, tokrat na slovensko litexatuxo. Seveda pa v skladu z načeli primerjalne literarne vede Ocvirk stalno sooča slovensko literaturo z evropsko in opazuje njuno medsebojno prepletanje, a ne zaradi golega iskanja enostranskih vplivov Evrope na slovenske pisce, ampak zaradi ugotavljanja specifične podobe slovenskih različic splošnoevropskih stilov (v tej knjigi gre pretežno za realizem) .
Ze naslov značilno nakazuje avtorjevo znanstveno prepričanje: gre za povezavo literarnozgodovinskih in literarnoteoret-skih raziskav. V zaključenem pojasnilu h knjigi pravi: »Takšen je v resnici tudi moj znanstveni nazor, saj si ne morem misliti, da bi bile zgodovinske ekspertize res popolne brez idejnih in teoretičnih osnov, in tudi ne nasprotno, da bi nam kaj tehtnega lahko povedalo abstraktno sklepanje, če ni pripeto na resničnost literarnega dogajanja.« V knjigi objavljene Ocvirkove razprave (vseh je 5) izredno razvidno tn dokumentirano govore predvsem o nastajanju in razvijanju realizma v slovenski literaturi druge polovice XIX. stoletja.
Knjigo uvaja avtorjeva disertacija Levstikov duševni obraz, ki je izšla v nepopolni podobi že 1933 v Levstikovem zborniku, avtor pa jo je dopollnil leta 1957 za izdajo, do katere takrat ni prišlo. Razprava temelji na obširnem gradivu in je pisana kot vse Ocvirkove razprave v mikavnem stilu. Ocvirk raziskuje in odkriva Levstikovo podobo največ kar iz Levstikovega lastnega literarnega dela. Spoznavamo pa tudi Levstika v njegovi raznoliki dejavnosti, v odnosih do ljudi, stvari in idej, v nenehnem življenjskem boju, v katerem je bil enkrat kovač, drugič kovani. Drugi vidik na spoznavanje Levstika nam Ocvirk podaja preko izjav Levstikovih sodobnikov in literarnih zgodovinarjev. Osrednja ideja, ki jo v sklopu razprave Ocvirk posebej poudarja, je teza o Levstikovi »paranoidni psihozi, o borbi med čustvenim in intelektualnim deloim njegove osebnosti«.
Medtem ko skozi razpravo Ocvirk bolj zadržano ocenjuje Levstikovo literarno delo, pa prav v zadnjem stavku nenadoma pravi, da sodi le-to po pomenu taikoj za Pre-šemorvo. Tu pa le kaže pripomniti, da se Levstik imietniško sploh ne more kosati
npr. z Zupančičem ali Cankarjem, presega ga pa tudi vrsta njegovih sodobnikov, npr. Jenko v poeziji, Jurčič v prozi ipd. Se pravi, da so Levstikove zasluge bolj časovno kulturnobojne kot nadčasovno literarne. Kot literarni ideolog je Levstik v svojem času pravzaprav slabo podpiral oziroma je celo zaviral realistično usmeritev naše literature. Ce dodamo še Levstikovo jezikovno kvareče umetničenje v poznejših letih, s katerim je kvaril svoja in tuja (Jenko!) dela, pa uvidimo, da je treba Levstikovo sicer prizadevno početje motriti z nekoliko kritičnejšimi očmi. Nasploh pa Ocvirk svojo glavno tezo o Levstikovi osebnosti temeljito podpre in bralcem nazorno približa, celotna razprava pa je še danes zanimiva in sveža.
Druga razprava ima naslov Prijateljeva li-terarnozgodovinska miselnost In generacijsko načelo. Nastala je v zvezi z urejanjem najobsežnejšega Prijateljevega dela: Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgodovine 1848-1895. Ocvirk najprej očrta Prijateljevo literarnozgodovinsko miselnost, ki je temeljila na pozitivizmu, a se približala tudi intuitivizmu, zatem pa stopi s svojim sicer cenjenim profesorjem v polemiko o periodizaciji obdobja 1848—1895 (Prijatelj razdeli obdobje takole: 1848— 1868 je staroslovensko, ločeno v dva enaka dela: 1848—^1858 je obdobje tvornega konservatizma, 1858—1868 pa obdobje okorelega konservatizma — obdobje 1868— 1895 pa je mladoslovensko, ločeno še na 1868—^1881 kot obdobje romantičnega realizma in 1881—1895 kot obdobje poetičnega realizma). Priznati je treba, da so navsezadnje vse perodizacije dokaj negotova reč, vzeti jih je treba pač s pridržki, kot pripomoček, ne pa kot prinašanje dokončnih resnic. Vse predalčkanje se izkaže kot nasilno konstruiranje, tako tudi Prijateljeva generacijska razdelitev staroslovencev in mladoslovencev.
Razprava Slovenci in realizem je enako kot prejšnja povezana s Prijateljevo Slovensko kulturnopolitično in slovestveno zgodovino 1848—^1895. Avtor spretno prepleta podatke o razvoju in značilnostih evropskega realizma z vprašanjem nastopa realizem pri nas. Z dokajšnjimi utemeljitvami zavrača postavljanje slovenskega realizma že v 50. ali 60. leta, saj ga ne more najti ne teoretično ne praktično niti pri Levstiku in njegovem Taasvetljensko-psev-doklaaicističnem literarnem nazoiu niti pri Stritarjevem sentimentalizmu. O Levstiku pravi Ocvirk takole (str. 363): »Kar se tiče
126
proze, je priporočal isvojim sodobnikoim v Popotovanju od Litije do Čateža domače ljudsko izročilo in snovi iz slovenske preteklosti, se ogreval za davno mrtve gold-smithiade in šele v šestdesetih letih polagoma prišel do Gotithelfa.« O Stritarju pa na naslednji strani tole: »Stritar je odslej [po eseju o Prešernu v Klaslju 1866] dalje gnal svojo misel [sentimentalno romantiič-no] neutrudno dalje in jo iz leta v leto celo stopnjeval: od Pesmi leta 1869, Zorina 1870 in vseh svojih teoretičnih sestavkov do poloma s svojo goldsmithiado Gospodom Mirolodskim leta 1876. Zato je bil huda ovira našemu literarnemu razvoju v realizem.«
Ocvirk je ob sklepu razprave zapisal Kersnikovo izjavo iz leta 1878 (»Naš čas ni več idealističen ... na idealizem je prišel realizem«) in ji pridal nenavadno pomembnost. S to izjavo naj hi se namreč pričel realizem v slovenski literaturi. Mislim pa, da ena sama izjava ali tudi kak manifest le še ne zadostujeta za pričetek neke smeri. Potrebna je tudi utemeljitev v praksi, se pravi: pojaviti se morajo stvarni literarni teksti, ki jih upravičeno lahko uvrstimo v novo smer. In zdaj — kje sio teksti, s katerimi naj začenjamo slovenski realizem: ali naj gremo še k vajevcem (npr. Jenko: Jeprški učitelj — 1858, Erjavec: Avguštin Ocepek — 1860) ali je treba upoštevati vsaj del Jurčiča (Ocvirk meni, da ne, saj utemeljno pravi, da se Jurčič tudi v Sosedovem sinu iz leta 1868 »ni mogel znebiti nasilne idealizacije sveta po načelih moralnega aprioriama, ki deli ljudi na dobre in slabe ...«) ali pa počakati na Kersnika, a še tu, do kdaj. Tudi Kersnik se je dolgo ali kar vseskozi ogrinjal v »tančico idealizma«.
Nadaljnja Ocvirkova razprava v knjigi — Kersnikova pot v realizem — izhaja iz vprašanj prejšnje. Razprava je nastajala v zvezi z urejanjem Kersnikovega zbranega dela in bila objavljena v okviru oipomb k prvi, drugi in tretji knjigi. Treba je reči, da je razvoj Kersnikovega pisanja od romantike v realizem v Ocvirkovi razpravi oipisan podrobno in jasno: od romantike Rokovnjačev (zaključek Jurčičevega romana), romana Na Zerinjah, povesti Lutrski ljudje in Gospod Janez do prehoda v realizem pri Ciklamnu, nadaljnjega učvrščanja realizma pri Agitatorju pa do obeh zaključnih bsedil: romana Rošlin in Vrjanko ter realistično najizrazitejšega dela Jara gospoda. S tem zadnjim romanom je Kersnik, pwripominja Ocvirk na zaključku, vplival
kasneje na naš porajajoči se naturalizem. Pri usmerjanju Kersnika v realizem je primerno poudarjena vloga Franca Celestina in njegovega programskega spisa Naše obzorje (LZ 1883). Glede razvoja realizma pri Kersniku bi bila stvar tako dovolj razvidna: realizem se je pri našem avtorju torej izrazito oblikoval v obdobju Ciklamna in Agitatorja, se pravi v letih 1883—1885. Datacija Prijatelja in drugih, ki upoštevajo predvsem letnico 1881 (začetek izhaja-janja LZ) kot mejnik za nastop poetičnega realizma je tako blizu tej, ki smo jo dobili pri Kersniku. Vendar se vprašamo, ali pomeni nastop realizma ¦— pri posameznem avtorju že merilo za zamejevanje slovenskega realizma. Vzemimo, da imamo zelo določna merila za opredeljevanje količine romantičnega in realističnega v literarnih delih te dobe. Premik ,od romantike k realizmu bi lahko proglasili šele takrat, ko bi v delih dobe prevladale značilnosti realizma nad značilnostmi romantike, oziroma enostavneje, ko bi si razjasnili in dokazali, od (kdaj je nastajalo več realističnih kot romantičnih del. Za to pa bi bilo potrebno temeljito, kar statistično šarjenje po obsežnem gradivu. In slednjič — ali bi bilo to vredno truda? Končno bi ugotovili, da so konec stoletja v slovenski literaturi nastajali dokaj pomešano drug ob drugem ali tudi drug v drugem — romantika in realizem, pa nato še naturalizem in nova romantika. In — ali ni bilo tako tudi v Evropi? V drugi polovici stoletja npr. v Franciji na področju proze gotovo prevladujeta realizem z naturalizmom, v poeziji pa delno še stara, predvsem pa nova romantika. Kako datirati zdaj stilna obdobja, ko pa smeri obstajajo sočasno?
Pa opustimo to razmišljanje, ki ne vodi v jasnost, in se ozrimo še k zadnji Ocvirkovi razpravi v knjigi: Slovenska moderna in evropski naturalizem. Tudi ta nas prijetno osvoji in obsežno pouči. Moram pa dodati, da nas naslov sprva spravlja v dvom in nejasnost: ali gre za to, kako je obdobje slovenske moderne sprejemalo evropski naturalizem, ali pa morda, kakšen odnos so imeli predstavniki slovenske moderne do evropskega naturalizima, ali še kaj drugega. No, ko preberemo, se vse pojasni. Gre predvsem za to, kako je naša publicistika v 80. in 90. letih posredovala v slovenskem tisku vesti o evropskem naturalizmu. Večina glasov je bila negativnih, nekateri kar pretirano, vzemimo npr. Stritarja. Rahlo uvidevnejši je bil Svetič, zakleto sovražen pa, razumljivo, A. Mah-nič. Estesko idejne blokade so bile pri ve-
127
čini poročaj očih talco močne, da so povzročile popolno odklanjanje in nerazumevanje naturalizma. Slovenska literarna srenja je bila torej obveščena o naturalizmu enostransko zavračajoče. Za šibek nastop domačega naturailizma v 90. letih (Govekar, Meško, Murnik) pa najbrž niso tako odločilni ti prestrašujoči glasovi o naturalistični Sodomi, kakor enostavno pomanjkanje ustreznih (velikomestnih) razmer, ki jih je naturalizem predvsem prikazo-val. Ocvirk sklepa študijo z mislijo o sočasnem prodiranju vplivov naturalizma in nove romantike v času nastopanja naše moderne v 90. letih.
Veljalo bi pohvalno omeniti tudi kompozicijo knjige, saj vsiaka naslednja razprava temelji na prejšnji, jo dopolnjuje in razvija dalje. Knjiga je pravzaprav svojevrstna slovenska literarna   zgodovina druge
polovice XIX. stoletja, osvetljena iz nekaterih problemsküi zornih kotov.
Knjiga Literarna umetnina med zgodovino in teorijo je dragocena pridobitev za našo slavistično vedo in zasluži pozornost tako študentov slavistike in primerjalne književnosti kot vseh zanimajočih se za slovensko literarno in kulturno preteklost. Ocvirkova knjiga se nam kaže po problemski strani kot nova izpopolnjena stopnja v literarnozgodovinskem raziskovanju po Prijatelju. Po izrazni strani pa nas spominja na vešče in očarljivo pisanje drugega Ocvirkovega znanstvenega učitelja Paula Hazarda. V njej naj.demo ne le splet dejstev in dognanj, marveč tudi številne pobude za nadaljnje dinamično delovanje domače literarne vede.
A n d r i j an Lah Ljubljana
128