M0VINA
AMERICAN IN SPIRIT FOREIGN IN LANGUAGE ONLY
AMERICAN HOME
SLOVENIAN MORNING DAILY NEWSPAPER
NO. 70
CLEVELAND, OHIO, SATURDAY MORNING, MARCH 25TH, 1933
LETO XXXV.—VOL. XXXV.
Ostra kritika proti viso- Ogromno protestno zboro-kim plačani uradnikov vanje v New Yorku proti dobrodelnih družb fašistom v Nemčiji
Cleveland. — John W. Barkley ! New York, 24. marca. V pon-je na seji dobrodelnih družb j deljek, 27. marca, se vrši v New dvignil včeraj ostro kritiko pro- Yorku, v Madison Square Gar-ti visokim plačam, ki jih dobi- ;den, ogromno protestno zborova-vajo oni ljudje, ki vodijo dobro- nje, sklicano po židovskem kon-delne družbe v Clevelandu. Do- gresu, kateremu so podrejene čim povprečni človek misli', dalskoro vse ameriške židovske or-
delajo ti ljudje zastonj pri dobrodelnih družbah, pa je resnica, da vlečejo visoke plače. V normalnih časih se nihče na to oziral ni, toda v današnjih časih, ko so zahteve od strani brezposelnih tako visoke in izredne, je treba hraniti. Govori se, da dobiva direktor dobrodelnih družb $10,000 plače na leto, in nekaj uradnikov je pri dobrodelnih družbah, katerih plače znašajo od $6,000 do $8,000 na leto. To so na vsak način pretirane plače. Barkley je predlagal, da se sprejme točka, da ne sme dobiti noben vodja ali ravnatelj dobrodelnih družb več kot $5,000 na leto, kar je dovolj v teh časih, zlasti ker poslovni fondi dobrodelnih družb niso posebno dobro založeni. Toda njegov predlog ni uspel. S tremi glasovi proti enemu je bilo odglasovano, da se predlog "položi na mizo" in se o njem razpravlja ob prihodnji priliki. To so tiste dobrodelne družbe, proti katerim jd župan Miller že pred meseci naperil oster boj, češ, da se preveč zapravlja in je bolje, da ljudje dobivajo delo kot pa podporo.
-o—'-
Odličen gost v naselbini
Danes pride v Cleveland ravnatelj Columbia univerze, dr. Clarence Manning. On je znan kot velik prijatelj Slovanov in na njegovo prizadevanje se je upeljal pouk slovanskih jezikov na- Columbia univerzi. Profesor Manning pride nalašč v našo slovenska naselbino, da si jo nekoliko ogleda, kot največjo slovensko naselbino v Ameriki. Spremljal in razkazoval mu bo vse dr. J. W. Mally, ki bo tega velikeg^a prijatelja slovanstva predstavil rojakom, kolikor bo Pač mogoče danes in jutri, ker v pondeljek zjutraj se dr. Manning odpelje nazaj.
Pouk v angleščini
V Wilson šoli na 1625 E. 55th St. se vrši redni pouk angleščine ob večerih. Mi zelo priporočamo našim ljudem, da se učijo angleščine, in večina izmed vas 'ma tudi čas, da se uči. V kratkem jo boste vsi potrebovali, ko se ponovno odpre delo. Mrs. Fisher, učiteljica angleščine na omenjeni šoli, prijazno vabi Slovenke in Slovence.
Ne plačujte
Clevelandski odbor za brezposelno zavarovalnino svari vse državljane, da ne plačajo ničesar, ako podpišejo svoje ime na listine, ki jih nosijo okoli razni Pobiralci podpisov. Nihče ni pooblaščen računati 10 centov za Podpis, kot se je to zadnje dni razširilo po mestu. Ne plačajte Ničesar in dobro pazite prej, kaj Podpišete.
Vesela zabava v SND
Danes večer se vrši vesela zabava društva Složne Sestre št. 120 SSPZ, ob priliki 20 letnice °bstanka društva. Red Brancelj njegov orkester bo ubiral le-P^ melodije, članice so pa poskrbele vse potrebno, da bodo cenjenim gostom postregle kar Najboljše v vseh ozirih. Kdor bi lftd imel vesel večer, naj gre k kožnim Sestram.
ganizacije v Ameriki, židje bodo protestirali proti nemški fa-šistovski vladi, ki preganja Žide, odkar je prišla na krmilo. Najboljši govorniki vseh narodov in verskih prepričanj bodo govorili na tem shodu, katerega se namerava udeležiti najmanj 50,-000 oseb. Policija računa, da enako število ljudi pa sploh v dvorano ne bo mogla. Med drugimi znamenitimi govorniki bo tudi Al Smith. Govorili bodo znameniti židovski rabinci, katoliški in protestantovski škofi, ki bodo vsi dvignili glas protesta proti obstoječi nemški fašistov-ski vladi. Za katoličane bo govoril škof Rt. Rev. Francis O'Connell, za protestante škof Manning in za Žide rabinec Stephen Wise, židovski rabinci v Ameriki so razpisali dan 27. marca kot dan posta za vse Žide v Ameriki, kot v znak protesta proti početju nemške fašistovske vlade. Iz Washingtona ,se pa poroča, da je nameravalo več kon-gresmanov v poslanski zbornici kongresa zanesti v uradni zapisnik kongresa ostre napade na obstoječo nemško vlado, toda kongresman McFadden, republikanec iz Pennsylvanije, je to preprečil. Nemški poslanik je medtem priobčil v javnosti, da je nastop ameriških Židov le strankarska propaganda proti nemški vladi. Nemška vlada zanika vsako mučenje Židov, ki bivajo v Nemčiji.
Filmska gledališča
Mogoče je, da bodo filmska gle dališča že v nedeljo, odprta, kot javlja poseben odbor, ki skuša narediti sporazum med uslužbenci in med lastniki gledališč Puroča se, da bodo uslužbenci vzeli 25 odstotno znižanje plač. Splošna zahteva občinstva .je, zlasti od strani mladine, da se odprejo gledališča s premikajočimi slikami. V slučaju, da gledališča še ne bodo odprta v nedeljo, namerava mestna vlada kazati premikajoče slike v mestnem avditoriju za znižano vstopnino.
Ko pride pivo
Ko so včeraj vprašali novega direktorja javne varnosti, če je resnica, da potem ko bo dovoljeno prodajati dobro pivo, bo policija pregnala vse takozvane "spikize," direktno ni hotel dati odgovora. Pripoveduje se, da bodo pivovarne pritiskale na mestno vlado, da zapre vse druge točilnice opojne pijače, da ne bodo tekmovale s prodajalnami pive. Novi direktor je le toliko izjavil, da mu dosedaj o tem še ni nič znanega.
Pobiranje asesmenta
Ker bo veselica v spodnji dvorani SND na St. Clair Ave. se bo vsled tega asesment pobiral v dvoranah št. 1 in 2, to je danes zvečer, 25. marca. Prosi se vse tajnike društev, da to upoštevajo. — John Tavčar, tajnik SND.
Konvencija 21. maja
21. maja se začne v Clevelandu konvencija Slovenske Ženske Zveze, edine ženske organizacije v Ameriki. Konvencija se bo vršila v Slovenskem Domu na Holmes Ave.
Delavska tajnica Miss Perkins kliče delavske voditelje na zborovanje
Washington, 24. marca. Delavska tajnica Zedinjenih držav, Miss Perkins, je na poziv predsednika Roosevelta poklicala v Washington vse bolj vplivne delavske voditelje, da razpravlja z njimi glede brezposelnosti in kako bi se moglo uničiti depresijo. Konferenca med delavskimi zastopniki in med vlado se bo vršila v Washingtonu 31. marca. Med povabljenimi je tudi William Green, predsednik American Federation of Labor ,ki nikakor ni zadovoljen, ker je predsednik Roosevelt imenoval Miss Perkins za delavsko tajnico, da-si je posvetila vse svoje življenje delavskim vprašanjem. Green je danes izjavil, da še ni dobil tozadevnega povabila, toda če ga dobi, se bo brez dvoma udeležil konference. Miss Perkins je izjavila, da če je bil kdaj čas, da se zberejo delavski voditelji in podajo svoje nasvete za odpravo brezposelnosti, da je ta čas danes. Na omenjeni konferenci se bo razpravljalo o dveh vprašanjih : takojšna odpomoč in stalna odpomoč proti brezposelnosti. -o-
Znamenit koncert
Pevsko društvo "Slovenija" v Newburgu bo imelo v nedeljo, 26. marca v cerkvi sv. Lovrenca na 80. cesti izvanreden cerkveni koncert, ki so jako redki med nami. Proizvajala se bo slovenska sv. maša v koncertnih točkah pod vodstvoin g. Ivan Zormana. Poleg mašni h spevov, ko.t se pojejo pri mašah v latinskem jeziku, in ki bodo proizvajam tekom nedeljskega koncerta v slovenskem jeziku, je vpletenih še mnogo drugih briljantnih pevskih točk, kot "O naša Gospa" od g. Ivan Zormana, in zlasti znamenita pesem "Glejte, kako umira!" od Jakolb Gallusa (Petelin). Zaključek prvega dela koncerta tvori. "Angeljsko češče-nje." Potem sledi odmor in med odmorom je govor župnika Father Omana. Govoru sledi koncertna točka "Slovesni oferto-rij za orgle," potem "Pod oljkami," in poleg drugih točk tudi nekaj delov slovenske sv. maše, kot "Sveti," "Povzdigovanje" in "Blagoslov," kar poje zbor Slovenija. Končno bo Zahvalna pesem in blagoslov z Najsvetejšim. Zbor Slovenija je dal v tisk krasen program, da bo sleherni lahko sledil koncertu z besedami. Začetek je ob pol osmih zvečer. Ker je ta cerkveni koncert nekaj vzvišenega in nenavadnega je občinstvo vabljeno k obilni udeležbi.
-o-
Zanimive vesti iz življenja naših ljudi po ameriških naselbinah
Peter in Frances Verhovnik, oba doma iz Vranjskega pri Celju, in bivajoča v Enumclaw, Wash., sta obhajala 4. marca zlato poroko istotam.
Okraden je bil rojak John Smrekar v Pittsburgu. Neki uz-movič mu je odnesel železno o, v kateri je imel Smrekar
Škof McFadden in drugi pomagajo pri reorganizaciji velike Guardian banke
Cleveland, 24. marca. Harold Burton, novi predsednik Guardian Trust Co., je naznanil včeraj, da je novi bančni odbor pridobil pomožnega škofa v Cleve-
Državna postavodaja od- Anglija zatrjuje, da se ma
godena drugi teden. Važni predlogi so sprejeti
lim narodom v Evropi ni bati zveze velesil
Columbus, O., 24. marca. Dr- London/ ,24' m/rc/\, ^f1^1 lavna postavodaja države Ohio!"11"18 ® predsed^ MacD°-ee bo odgodila prihodnji teden, "ald -ie danes lzjavi' da se ma" potem ko je sprejela mnogo važ- jgmevroprfa.m narodom m reba
nih predlogov in novih postav, ibatl nacrta Mussohmja, da se
landu, McFaddena, in George W. Predno odidejo poslanci in sena- namreč Francija, Anglija, Nem
Gill, pomožnega načelnika šol v j tor ji domov, morajo legalizirati Lakewoodu, da pomagata pri re-|še sledeče zadeve: Narediti po-
či ja in Italija združijo, da garantirajo mir v Evropi. Ome-
razne važne papirje, kot držav- Eden kot drugi bosta zastopala
organizaciji Guardian banke.; stavo, ki dovoli prodajati 3.2 od-
n j ene štiri velesile bi se morale
ljanski papir, zavarovalninske police, bančno knjižico in ček za $24.00.
koristi vložnikov banke. Prva seja pomožnega odseka se je vršila sinoči. Ob istem času je
Dobrodelni Klub Jugoslovan-i prišlo sporočilo iz Washingtona, skill žena v Chicagi se priprav-!ki naznanja, da je kongres v Ija, da priredi sedanjim časom!obeh zbornicah sprejel postavo, primerno igro "Dekla božja." j katero je predložil kongresman Prireditev se vrši 2. aprila v šol- ISteagall in senator Bulkley, in ski dvorani sv. Štefana na Čer-| ki dovoljuje ugodne pogoje za
mak Roacl in Lincoln St.
j reorganizacijo državnih bank.
organizirati nemudoma v okvirju Lige narodov, in naredila se bo določba, da se vpraša za na-jsvet tudi manjše države, kadar gre za njih interese. Mac-
stotno pivo v državi Ohio in narediti določbe, pod katerimi boj; mogoče enako pivo prodajati in izdelovati Drugič, narejena mo-!
ra biti postava, ki legalizira ., . , , , konjske in druge dirke in določa,1 ,Dof kl 'le r(*el.:.. Nekater* ma-koliko davka pobira država od le države se bojijo posledic zve-
takih prireditev. Tretjič, avto- ze ve'esiL Jf uvas .f za^to:
mobilski oddelek se mora izloči- ™ dase n\ treba mkomur kaj
bati. Mussohnijev načrt je od-
ti izpod uprave državnega tajnika in ga priklopiti uradu ko-
Več sto naših ljudi je pristo- Novi bančni odbor Guardian i misarja za javne ceste. Glede
pilo v novoustanovljeni demo-1 banke ima sedaj večino zastop-kratski klub v Jolietu, Illinois, j nikov vložnikov denarja na ban-
kjer so imeli doslej vedno republikanci prvo besedo. Prvo prireditev ima demokratski klub 28. marca v Slovenia dvorani.
V El Verano, California, je umrla rojakinja Mary Nemanič.
Poznani rojak Matija Pogorele piše, da je nameraval z rojakom Mr. Frank Troha razstaviti nekaj slovenskih predmetov na chicaški razstavi, toda bolezen je Mr. Pogorelcu prekrižala načrte.
Dramski klub v Barbertonu namerava prirediti na velikonočno nedeljo krasno Finžgar-jevo dramo "Divji lovec."
Iz Sao Paulo', Brazilija, se mim poroča, da so Slovenci, ki so bili tam naseljeni, se popolnoma razkropili iz tega mesta. Največ jih je odšlo pod vodst-"om g. černigoja v glavno mesto Brazilije, Rio de Janeiro, ostali so se pa razkropili po drugih delih države. Nekdaj lepa slovenska naselbina v Sao Paulo je uničena. Nahaja se pa tam še nekaj bratov Hrvatov.
-o-
Ogorčeni farmerji ustavili prodajo farme
Pennsburg, Penna., 24. marca. Trije pomožni šerifi, ki so hoteli uprizoriti nasilno prodajo neke farme v tem mestu, so bili napadeni od množice, ki je štela nekako 500 mož. Pomožni šerifi so bili pretepeni, potem pa so jih ljudje držali zaprte več kot eno uro in šele potem so jih spustili. Prodana bi imela biti farma farmerja John Lilko. Ko so pomožni šerifi prišli na lice mesta, so bili sprejeti od sovražne množice. Ljudje so ponujali po pet in deset centov za farmo,
Na WJAY radio postaji
Poznani kvartet "Five-Foot Four," ki je pel pri mnogih slovenskih prireditvah, je sedaj nastavljen na WJAY radio postaji, kjer je prvič pel pretekli četrtek in žel obilo priznanja. Na harmoniko spremlja pevce Mr. Joe Kalister.
Predavanje o Vodniku
Dne 31. marca bo predaval naš pisatelj in pesnik, Mr. Ivan Zor-man, v Slovenski Narodni čitalnici o "Vodniku in njegovih delih." Predavanje se vrši ob priliki 175. obletnice rojstva slovitega slovenskega pesnika Vodnika.
Osem roparjev
Iz državnih zaporov v Day-tonu, Ohio, je včeraj pobegnilo osem nevarnih roparjev.
in ko je deputy šerif Grubb povedal, da ima za farmo ponude-nih $1200, so padli ljudje njem.
-o-
ki, dočim so prej imeli večino zastopniki direktorjev in delničarjev.
--o-
Dvoboj po radio
Detroit, Mich., 24. marca. Vlada Zedinjenih držav je včeraj dovolila odpreti novi banki v Detroitu, ki se imenuje New Na-: lional Bank of Detroit. Ta banka,se je stvorila iz dveh prejšnjih bank in je dobila 100 pro-centno dovoljenje za poslovanje. Policijski komisar v Detroitu pa, neki Watkins, je napadel banko, češ, da nova banka nima detroit-skih interesov pri srcu, pač pa je ustvarjena iz "tujih interesov." Ko je vlada v'Washingto-nu o tem zvedela, je pozvala poznanega radio pridigarja, katoliškega duhovna Father Cough-lina, da govori na radio glede nove banke in zasigura ljudi, da je vse v redu. Ob istem času je pa govoril tudi policijski komisar Watkins. Njemu je odgovoril Father Coughlin, in posledica je bila, da je nova banka dobila prvi dan otvoritve za osem milijonov dolarjev novih vlog. Wat-jkins odide danes v Washington, j da vidi zakladniškega tajnika Woodina. Predsednik Roosevelt in Father Coughlin sta osebno velika prijatelja- Nova banka v Detroitu izvrstno posluje.
-o-
Časi se spreminjajo
Včasih so bili obtoženci na zvezni sodniji glede kršenja pro-hibicije v ogromni večini. Danes so se časi spremenili. Zvezni agenti ne aretirajo več malih kršilcev prohibicijske postave, pač pa se je pojavilo zadnje čase nenavadno visoko število ponare-
dobre pive bi bila postava že narejena, toda senator Ackerman, ki je vložil tozadevni predlog, je naredil toliko postavnih napak v svojem predlogu, da je bilo nemogoče predlog sprejeti. Vzelo bo nekaj dni, predno bo predlog pripravljen za predložitev zbornici. štirikrat so že spremenili Ackermanov predlog, in potrebno ga bo še enkrat spremeniti.
st raniti vzroke vojne. Radite-ga pričakuje Anglija, da manjše države se pridružijo skupni akciji." Mac Donald u je odgo volil znani angleški državnik Churchill, ki je strupeno napadal načrt Mussolinija in izjavil, da Anglija ne sme iskati nobene zveze z Italijo. Primerjal je ministerskega predsednika MacDonalda glede njegovega obiska v Rimu, don Ki šot u. Ako bo Anglija zaupala Mussolini ju,
Glasom tega predloga bo abso- tcfa;' Prejemalo do vojne, je lutno prepovedana vsaka "bara" ]
i rekel Churchill.
bo i
v vsakem prostoru, kjer se
prodajalo pivo. Pijača se bo;
morala prinesti na mizo in ser-; , ... ,
_ j,so ustavili tiskarske stroje, ki
Dovolj denarja
Iz Washingtona se poroča, da
ISo zadnje čase tiskali nov denar.
virati kot v hotelu. Večje važ- j:.
nosti je predlog glede odpustit-: ®c.	.	. v
ve obresti in kazni na zaostale ^ so Pnnfh zadnJeu cfe davke. Glasom te postave ne bpVohko skr"e«f dena^a v ban'<e-treba nikomur plačati obresti ali!da ->e nepotrebno tiskati nov de-kazni radi zaostalih davkov, ako nar" f tnarca je vladna tiskar-plača vse zaostale davke takoj ?* v Washingtonudobila pove-ali pa če podpiše pogodbo, da; bo, da natiska za $2,000,000,000 jih bo plačal tekom prihodnjih novega denarja. V resnici so ga šestih let. Jako važna je posta- Pa natiskali le za deset milijonov va glede starostne pokojnine, dolarjev. 567 tiskarjev je bilo Zbornica poslancev jo je že spre- j odpuščenih od dela. jela, in najbrž jo bo odobrila tu-	Preste
di senatna zbornica, s to razli-; Izdelovalci prest v Clevelandu
ko, da so podporo znižali od $50
pričakujejo slabe čase, če se vr-
njenega.
-o-
Ne trpijo ovadnikov
Naselniški oddelek vlade v bo- j
Zopet bitka med gangeži
Ko je hotel sinoči stopiti Joseph Orsino v svoj avtomobil na 7527 Kinsman Ave., sta naenkrat počila dva strela iz nekega drugega avtomobila in Orsino se je mrtev zgrudil v svoj avtomobil. žena ubitega je izjavila, da je njen mož prodajal žganje, toda ne ve, če ga je prodajal za leak sindikat ali na svojo roko. Dva mlada fanta sta bila priča •k t r e 1 j a n j a, toda sta se tako ustrašila, da sta pobegnila takoj, ko sta padla strela.
*	Avstrija je posodila bankam $20,000,000. Denar je dobila od Francije.
*	Hennen Morris bo imenovan za ameriškega poslanika v Belgiji.
jeValcev denarja, tako da je slednjih sedaj več kot prohibični-P°jkov . Tekom meseca marca so zvezne oblasti v Clevelandu aretirale 27 ponarejevalcev denarja.
Policijske plače
Načelnik ognjegascev in policistov v Clevelandu sta dobivala dosedaj $6,440.00 plače na leto. župan predlaga, da se ta plača zniža na $4,496 na leto, in enako da se zniža plača vseh višjih in nižjih policijskih uradnikov.
Prosekutor Prince
Državni pravdnik Cullitan je odredil, da zanaprej vodi preiskavo o tatvini davčnega denarja v znesku pol milijona dolarjev, naš slovenski pomožni prosekutor Mr. John J. Prince, skupaj z Gerald Millerjem, brat župana Millerja in tudi pomožni prosekutor. Vlada še vedno upa, da pride tatovom na sled.
* Policija v Madridu je včeraj ubila tri izgrednike.
na $40 in od $25 na $20 na me-|nc dobro Pivo" Iz'avili so- da ni" sec. Glede brezposelne zavaro- j30 nikdar prodali toliko prest kot valnine tekom zasedanja držav- jv času p™hibicije. Prodajalci ne zbornice ne bo ničesar ukre-|Pive> ki 80 računali za kozarec 25
centov, so oddajali preste za-jstonj svojim odjemalcem, sedaj I pa, če se vrne postavno pivo, ki se bo prodajalo po 5c kozarec, ne
bo prodajalcem več mogoče zra-doče ne bo več trpel ovaduhov |yen dajati ge preste zagtonj To_
in denuncijantov, ki so tožili po-|rej vsak veter nekomu ugodno>
samezne osebe vladi, češ, da so|drugemu pa slabo piha nasproti.
prišli sem nepostavnim potom.:
Vlada bo sama skrbela, da se! _ , Odvetnik Viran
.... • i Scdmk Terrell od Common postava spolnuje m bo prezirala
,,	.1 vi • i • ! 1 Icdfc BUU'IllJ". , c UUIcUU, tlel Act-
vse ovaduae, katerih, zal, je bi-	. , , ..
. .	, ' . i• j govarjata odvetnika Frank T.
lo nekai tudi med našimi ljud- * \ _
i Jones in Leo B. Virant znanega
Ray T. Turk-a, lastnika brivni-Prodajalne pijače i ce v Ellington poslopju, ki ie Kot se čuje namerava mestna | lana£0 ]eto pogorelo in je naš!o
vlada potem, ko bo dovoljena po-: v ognju siprt 13 oseb Država stavna prodaja pive zapreti vse |trdi> da je Ray T Turk> ,astnik
brivnice nalašč zažgal poslopje, da bi dobil zavarovalnino.
ženske policajke
Vsi ženski klubi v Clevelandu so protestirali proti povelju, da se odpravijo ženske policajke iz Clevelahda, kot je ukazal župan Miller. Posebna deputacija žensk je prišla v županov urad in je znala tako prepričevalno govoriti. da je župan odredil, da se bo-
ostale točilnice opojne pijače v mestu. Dočim je dosedaj policija trpela enake prostore, jih baje v bodoče ne bo več.
Prvi kandidat
Paul Brock, republikanec, odvetnik, je prvi kandidat, ki se je letos pojavil <za councilmanski urad. Prihaja iz II. okraja.
ženske policistinje
Policijski načelnik Mattowitz je odpustil vse ženske policisti- C.o stavile gotove konkretne prednje iz službe. Vzroki: pomanj- loge. Miller pravi, da nima me-kanje denarja.	denarja in ne more več pla-
Profit verižnikov čevati ženskih Policajk-
General Foods Corporation, Društvo Ložka Dolina naznanja, da je naredila lansko | Izredno važno sejo ima v so-leto čistega dobička v svoti $10,-|boto V€Čer- lle Pa v nedeljo, kot 800,000. Leto prej pa $18,725.00. le b>l° poročano. Društvo prosi vse člane, da se radi velike * 10,000 Židov je včeraj pro- važnosti gotovo udeležijo seje. testiralo v New Yorku proti * 126 kladiv je že dobil pod-'nemški vladi.	predsednik Garner.
"AMERIŠKA DOMOVINA"
(AMERICAN HOME)
SLOVENIAN DAILY NEWSPAPER
Published dally except Sundays and Holiday*
NAROČNINA:
Za Ameriko in Kanado na leto »5.50. Za Cleveland, po poŠti, celo leto $7.00 Za Ameriko ln Kanado, pol leta »3.00. Za Cleveland, po pofitl, pol leta 13.50 Za Cleveland po raznažalcih: celo leto 15.50 ;pol leta $3.00; četrt $1.75 Za Evropo, celo leto $8.00; pol leta $4.00; za četrt leta $2.50 Posamezna Številka 3 cente.
Vsa pisma, dopise in denarne pošiljatve naslovite: Ameriška Domovina, 6117 St. Clair Ave., Cleveland, O. Tel. HEnderson 0638
JAMES DEBEVEO and LOUIS J. PIRC, Editors and Publishers.
Entered as second class matter January 5th, 1909, at the Post Office at Cleveland, Ohio, under the Act of March 3d. 1879.
No. 70, Sat., Mar. 25th, 1933
DiktatorfRoosevelt
Vriskači javnega mnenja v Zedinjenih državah, baran-tači v politiki, komunisti, socialisti, demokrati, republikanci, suhači in mokri, demagogi in profesorji, lastniki bank in zadnji delavec v Ameriki — vse je posluhnilo zadnje tri tedne, odkar se nahaja v Washingtonu mož, ki prihaja kot nov Mesija med ameriški narod, da — pred stanovalce vsega sveta, katerim pridiga novo zaupanje, novo prepričanje in kliče obenem: narod, vstani!
Tisoče in tisoče dnevnih malenkostnih in večjih kritikov, katerih naloga je dnevno lajati na vse, kar se godi v naši deželi ali pa po širnem svetu, je umolknilo, ko je Roosevelt* novi predsednik Zedinjenih držav, spregovoril. Na široko in dolgo so prej razkladali ti gromeči kritiki zdravstveni položaj ameriškega naroda. Vsak je po svoje pripovedoval, kakšne rane ima ameriški narod, in kako jih je treba zaceliti.
Socialisti kot republikanci, v družbi s komunisti so pred volitvami enoglasno hozanirali, da v slučaju, da bo Roosevelt izvoljen, da bo poznan kot — najslabši predsednik Zedinjenih držav. Pred volitvami! In vse to vriskanje se je danes spremenilo v komaj slišno bevskanje od strani. Ogromna večina ameriškega naroda gleda danes na Roosevelta kot na odrešenika, na modernega Mojzesa, ki pripelje svoj narod iz mnogih let depresijske sužnjosti v deželo, kjer pada mana, v obliki dela, zaslužka ,udobnosti in razkošja!
Tekom štirih let gospodarstva republikanca Hooverja je ameriški narod tako žalostno globoko padel, kot se tega ne pomni še v ameriški zgodovini. Molčečemu Coolidgu je sledil klepetavi Hoover s široko-ustnimi obljubami, ki so pa končno pogreznile ameriški narod v močvirje mizerije.
Ameriški narod ima nov dokaz, da klepetavdst in govoričenje človeka nikamor ne pripelje. Treba je delati, veliko delati, pa manj kritizirati, manj govoričiti. Hoover je bil simbol klepetave stare ženske, ki zna slehernega obrati do kosti, v resnici pa nikomur ničesar he more koristiti.
Res pa je tudi, da tudi Roosevelt ni super-človek, ki bi odrešil ameriški narod ali pa celo ves ostali svet. Kdor to misli, samega sebe ne pozna, kajti dobrote in slabosti človeške narave so v slehernem smrtniku, več ali manj jasno izražene. Kdor se v življenju poslužuje dobrih strani svoje narave, bo koristil sebi in svojemu bližnjemu, kdor pa sledi slabostim in pokvarjenosti, ki jo nudi narava slehernega človeka, ta ne uniči samo samega sebe pač pa tudi svojega bližnjega.
Tudi Roosevelt ima svoje dobre in slabe strani. Trenutno novi predsednik Zedinjenih držav toliko zaupa v dobrine, katere, mu je podelila mati narava, da je zahteval od kongresa, da mu podeli diktatorsko "moč. ln s tem je prevzel Roosevelt na svoja ramena silno odgovornost.
Mi imenujemo diktatorja Mussolinija, glavarja laških fašistov. Kako on vlada Italiji, kjer je zginila sleherna trohica osebnega svobodnega mišljenja in dejanja, to nam je znano, ne da bi pri tem še posebej omenjali peklensko življenje 800,000 naših bratov Primorcev in Kraševcev, katerih nihče po smrti ne bi smel priti v peklo, ker ga je doživel na tem svetu pod Mussolinijem v polni meri.
Diktatorja imajo danes v Rusiji, in sicer žezadnjih 15let, kjer ne smete ne svobodno govoriti, niti pisati, niti zborovati, ne jesti, ne družiti se, da niti dihati ne. Ruski diktator Stalin je prvi in zadnji v Rusiji, tisoče jih vsako leto pošilja v smrt, ker so se drznili nastopiti proti njemu, ker mislijo drugače kot on.
Diktatorja imamo nadalje danes v Nemčiji, v osebi fašista Hitlerja, ki je nastopil svojo vlado s tem, da je dal zapreti več tisoč komunistov, da je zatrl nasprotno časopisje, prepovedal zborovanja naroda in ki je vklenil nemški narod v verige fašizma.
To so diktatorji dvajsetega stoletja. In diktator je postal pred dvema tednoma* tudi predsednik Zedinjenih držav
Franklin Roosevelt, kateremu je kongres podelil tako ogromno moč, ki presega moči diktatorjev Italije in Nemčije, razven Rusije, kjer je beseda diktatorja končno veljavna, dočim ima zadnjo besedo v Ameriki še vedno — ameriški narod, ki lahko vsak čas pahne diktatorja v politično smrt. Kako misli Roosevelt o svojem diktatorstvu, bomo slišali v prihodnjem članku.
—.—........—..... ........ .......
DOPISI
poidejo dolarji, moraš s svojo lastno zmožnostjo pokazat, kdo da si. Vse to je razočaralo že marsikaterega evropskega gospoda ,ki si sicer še nikdar prej ni služil kruha s svojimi lastnimi rokami. Slovanska skromnost in prevelika dobrodušnost so Slovanom največje napake. Radi tega nismo prišli do enakomerne veljave v Ameriki, šele po svetovni vojni so nas začeli spoznavati in to le iz potrebe, še danes imajo učeni gospodje časnikarji o nas svoje znanje povito v meglo.
Iz množic teh milijonskih mas se je dvignilo le nekaj mož pod zvezdnato zastavo, zato smo bili pa toliko bolj ponosni nanje. Ravno je po deželi potihnila velika ogorčenost, ko je s življenjem plačal svoj nečloveški čin sovražni Italijan, ki je hotel ustreliti predsednika Zed. držav. In kakor bi bilo dano, da mora krogla tega ostudneža vzeti življenje moža, življenje Slovana, chicaškega župana čer mak a. čer mak si je hotel prvič, kar je prevzel županski stolček v Chi-cagu, počiti, duševno in telesno. Koruptno gospodarstvo republikanskega Thompsona je pripeljalo mesto na boben, čermak je v dobi nekaj mesecev pridobil za 3eboj zaupnost meščanov, prepodil in zaprl raketirje, eden med temi je bil zloglasni Capone, ter upeljal vsaj zasilni red v mestni administraciji, šel je celo v Evropo, da si je ogledal tamošnje sisteme vlade in jih upeljal tudi doma, kakoršni so se mu zdeli najboljši. Bil je tudi v svoji rojstni domovini ter prišel v sti-ko z najmodrejšim evropskim mislecem, s predsednikom Čeho-slovaške- republike, Tomažem Masfirykom. Prišedši nazaj v Ameriko, je gledal v svet z novo vednostjo in iskal je prilike, da razvije svojo moč ter vzdigne teptano, že izumirajočo maso slovansko. Gledal je že v duhu, ko jo kot župan svetovnega mesta, pozdravil stotisoče narbda svoje '<rvi na svetovni razstavi, že je stremel za tem, da bo strnil to maso v ligo cele Amerike. V Olevelandu je bila že pripravljena akcija Čehov, ki so imeli nalogo sklicati prvi sestanek. Tiso-:e Sokolov slovanske krvi, ki predstavljajo svoje disciplinarne proste vaje! Iz tisoč grl bi lonela slovanska pesem! Vse to ne zato, da bi Slovani nekaj pokazali, česar drugi ne znajo, ampak zato, da kar drugi znajo, znajo tudi oni. V samozavesti, la tudi oni praznujejo z milijonskim mestom siavlje, saj so žulji Slovanov zidali ta ogromna mesta in podjetja.
Kje smo danes? Vse je tiho . . . 2. julija bo jugoslovanski dan la chicaški razstavi. To beremo 7 časopisih in — pika.
V Miami, Florida, je počil strel ... "srečen sem, gospod predsednik, da je zadel mene mesto Vas," je rekel Čermak. Z vsemi slavnostmi je bil pokopan na ehicaškem pokopališču. Mesto Chicago je izgubilo dobrega župana, Mi, Slovani v Ameriki pa vodnika demokrata. Atentat na Roosevelta se je ponesrečil. Milijone ljudstva danes pozna čer-maka kot žrtev atentata. Njegova smrt je utisnila nepozabljiv pečat, katerega vsebino čutijo vsi napredni ljudje sveta. Njegovi ideali so danes prikriti, plamen, ki bo vzplamtel in nam kazal pot, katero je njemu krogla presekala.
Na čast temu možu bom citiral neumrljivo skladbo našega goriškega slavca slovenske pe smi, Simon Gregoriča:
kako krasan, kako glasan . . . Kako vzbudljivo nam doni: Vstanite polmrliei vi, odprite se vi živi g.robi, naš rod vrnite boljši dobi, naj rod slovanski vek živi!
Slovanski rod: na dan! Na dan! Teptani narod velikan—na dan!
M. I. L. -o-
Skupni nastop pevskih zborov
venskem društvenem domu na Recher Ave. S pozdravom,
Frank Rupert, tajnik. -o-
Tridnevno kazanje slik v fari sv. Vida
Drugi sestanek zastopnikov pevskih zborov se je vršil v soboto 18. marca v Slovenski narodni čitalnici. Zastopani so bili zbori: Adrija, Cvet, Ilirija, Jadran, Naš Dom, Soča, Samostojna Zarja in Zvon.
Določilo se je datum za prvi skupni nastop nedeljo 9. julija. "Soča" nam je iz prijaznosti odstopila to nedeljo. Prosi se vsa društva in organizacije, ne prirejajte ta dan piknikov.
Za gori omenjeni nastop naj si posamezni zbori nabavijo sledeče pesmi: za mešan zbor: Naše gore (A. Foerster), Nazaj 1 planinski raj (Anton Nedved) Spet ptice pojo (Oscar Dew).
Za ženski zbor: Pogled v ne dolžno oko (Vodopivec).
Za moški zbor: Jadransko morje (A. Hajdrih) in Slovenec Srb, Hrvat.
Prihodnji sestanek zastopni kov ter pevovodij se vrši v sobo to 8. aprila ob sedmih zvečer. Za druge informacije se obrnite na tajnika, naslov: 955 Addison Rd., telefon ENdicott 3094.
Josip Birk, tajnik. -o-
Klub Ljubljana se zahvaljuje
Prehlad vodi do pljučnice
Varujte se prehlada z rednim čiSčenjem drobovja. Imejte črevesje v redu in odstranite strupene pline. Vzemite
Trinerjevo grenko vino
ŽUPAN ANTON ČERMAK
Temu možu gotovo ni. bila posuta pot s cvetlicami v njegovem življenju. Nasprotno, brali smo, da se je boril za obstanek že )irav iz nežne mladosti.
NA DAN! Mi v grobi smo: mi v njem po tuji zlobi smo, po tuji smo hudobi in svoji krivdi v grobi.
A čuj! Ko zdaj buči, gromi,
je žalostna resnica. Izobrazba vzdigne človeka, ter ga stori, ako ne materijalno, vsaj mentalno svobodnega. Med tem ko glupi Slo- ali nenaobraženi ljudje, ne samo vani smo se, kot nepotrebna raa-!da sami sebe ne morejo obvlada- premrle stresa nam kosti, sa, izseljevali iz rodne grude v j ti, ampak so velikokrat v nadle- dne sodnega to tromba ni: Ameriko. Neuki, kakor smo bi- go drugim, časi, kakor so danes, Buditelj angel naš nam trobi li, smo tvorili ameriškim pod- so v tem pač izjema. Amerika je'
jetnikom zaželjeno fizično moč, j dežela "self made" mase. Vsi na dan Slovan, Slovan na dan! obenem pa, kakor reče Adamič naslovi in plemenska žlahtnost j
"gnoj obljubljeni deželi." Vse to'malo ali nič ne pomagajo. Ko ti'kako je t rombe glas krasan,
Kakor vsako leto, tako je tudi letos priredil Ljubljanski klub svojo veselo zabavo v počast Jo-žetom in Pepcam. Dolžnost me veže, da se moram zahvaliti meščanom in meščankam in njih prijateljem. V prvi vrsti se moram zahvaliti našim vrlim kuharicam, ki so bile prve na odločenem mestu. Napravile so nam jako izvrstno večerjo. Drugi so bili na mestu naši natakarji, ki so nam postregli z jako dobrim ohajčanom. Lesketal se je, kakor v starem kraju dolenjski cviček. Stregli so nam jako marljivo do ranega jutra. Tretji so bili na prostoru naši godbeniki, ki so nam omehčali naše ude s harmoniko, gosli in tronbonom. In kaj so si še poleg tega izmislili : vse je udarilo v smeh, ko smo zagledali prihajati na oder bogato vdovo Ferlinko. Ljudje so se samega smeha držali za trebuhe; bilo je res za poč't. Igra je bila kratka, a toliko bolj komična. Vse priznanje našim godbenikom.
Potem so nastopile naše natakarice, ki so nam prav* marljivo ggle in nosile našim gostom večerjo v gornjo dvorano. Zahvaliti se moramo tucli našemu vratarju, ki je tako marljivo pazil na došle goste, da je bilo pri vratih vse v redu/ Ne smemo pa pozabiti naših prodajalk pivskih tiketov. Vedno ti je donel na uho glas: tikets!
Velika zahvala gre našemu predsedniku August Svetku, ki je v kratkih in lepih besedah pozdravil vse navzoče. Ne smemo pozabiti naših zunanjih gostov in prijateljev, ki so nas, obiskali Lepa hvala gre Mr. John Dolči-ču, ki je spravil nekaj svojih prijateljev skupaj in se udeležil naše veselice. Opazili smo, tudi naše prijatelje iz Loraina, O. Bil je dobro poznani pevovodja Mr. Louis Seme in njegovi prijatelji. Ko hodim po dvorani, me zagledajo moji prijatelji iz Newburga. Bil sem zelo vesel, ko sem jih za gledal, da se tako oddaljeni pri jatelji zanimajo za nas.
Zatorej 'še enkrat v imenu ljubljanskega kluba prav lepa hvala vsem za tako veliko udeležbo. če katerega nisem omenil, naj mi, prosim, oprosti.
Klub ima svoje seje vsak zadnji torek v mesecu in sicer v Slo-
* V novih spodnjih prostorih cerkve sv. Vida se bo vršil tridnevni, oziroma večerni program kazanja premikajočih slik in sicer: v nedeljo 26. marca in potem še v torek in sredo večer, 28. in 29. marca. V pondeljek bo pa posebej za otroke popoldne. Kazalo se bo zanimive in izbrane slike iz stare domovine in pa tudi zanimive ameriške slike, ki so aile nalašč za to naročene. Za vsak večer bodo čisto druge slike pokazane. Za v nedeljo večer pride na vrsto slika otvoritve ali blagoslovljenje naše nove cerkve, potem nekaj novih maš, dalje nekaj ameriških in nekaj domovinskih slik. Slike bodo vzele dve uri in pol časa. Začetek točno četrt pred osmo uro in zaključek četrt čez deseto.
Pred in med slikami bo tudi primerna glasba cerkvenih in narodnih pesmi. Vse bo tako oskrbljeno, da bo vsak večer dovolj zanimiv za gledalce, da ne bo nikomur žal za čas in tistih par desetič. Z vstopnino bo pa še pomagal cerkvi, ker ves čisti dobiček od vstopnine gre cerkvi. Vstopnina za odrasle je 25 centov, za otroke 10 centov.
Da bo slednji vedel glede pokrajinskih slik iz domovine, kdaj se bodo kazale ene in druge, naj bo tu povedaiio, da se bo kazalo po sledečem redu:
V nedeljo: otvoritev nove cerkve, potem slike treh novih maš in parad. Zatem ameriške slike iz vojske in vežbanje ameriške konjenice. Nadalje slike iz severne Minnesote in za zaključek zanimiva vinska trgatev na Štajerskem, ki je bila posneta minulo jesen v Ljutomeru. Ako to ne bo zadostovalo, se bo dodalo še več slik iz dompvine.
Za torek večer bodo zopet druge zanimive ameriške slike in zatem vsa naša lepa Gorenjska stran, ki se v slikah tako lepo odlikuje s pokrajinami in ljudstvom, ki dela na polju, prizori z Brezij, raznih shodi in parade. K temu bo še dodejana slika iz Ljubljane ob priliki slav-nosti 60 letnice Glasbene Matice in parada narodnih noš v Ljubljani in Vidmu pri Krškem.
Za sredo večer pa pride naša Dolenjska stran z Ambrusom, Žužemberkom, Novim mestom, Št. Jernejem, Kostanjevico, Osterc in kar je še drugega. K temu še nekaj drugih domačih in ameriških slik, da bo program še podaljšan in da bo v zadovoljstvo vseh. Ker se bodo slike kazale tukaj prvič, in ker je namen pomagati cerkvi in ker bo gotovo vsak zadovoljen s slikami, je vabljen vsak rojak, cla se udeleži vse tri večere, otroci pa v pondeljek po šoli.
A. G.
-o-
Ce verjamete al' pa ne.
V čast si lahko šteje Ljubljanski klub, da jih ima v svoji sredi. Uprizorili so nam zopet enode-janko pod imenom "Vdova Fr-linka." Glavno vlogo je imel naš čevljar Andrew Ogrin v vlogi Frlinka, Leo Križman kot "Janez Pepček Brus" in drugi so bili : Mike Poklar kot "Peter," Jim Rottar kot "Gobezdač in mirovni sodnik," Sophie Ogrin je bila pa Micka hišina."
Izvršili so svoje vloge prvovrstno. Kdor jih je videl, se je nasmejal iz dna srca. Zato se moram vsem igralcem zahvaliti v imenu kluba, ker ste nam pripravili veselje, da smo popolnoma pozabili na brezposelnost. To je bilo razvidno s tem, da se je po igri vse smejalo in vrtilo. Priznati in zahvaliti se jim pa moramo s tem, da ako ima kdo strgane podplate, ne smemo pozabiti na tega čevljarja, Andrew O g r i n a, vogal 185. cesta in Shawnee Ave. in tudi Mike Poklar, ki stanuje na 19401 Tyron Ave., ki ima popravljalnico avtomobilov in ga priporočamo. Naš maršal F. Svetek je tudi mož na mestu. Pokazal je s tem, da je v tako slabem vremenu privažal in odvažal ljudi in to vso noč, tako da ni bilo nič čudnega, ko se mu je proti jutru že megla naredila pred očmi. Torej vidite, postrežba je bik prvovrstna postrežba. Hvala maršalu!
Naš predsednik August F. Svetek se je tudi s kratkim in jedrnatim govorom lepo zahvalil vsem navzočim za veliko udeležbo in voščil god Jožetom in Pepcam. S tem razvidite, da ,kadar klub priredi kako zabavo, da je prvovrstna in da marsikateri izmed navzočih ne bo nikdar pozabil te prireditve.
Meščan.
—:—0-
Kako smo se imeli v Ljubljani
Priznati moram, da je dan Jo-žetov in Pepc res v časti, posebno pri nas v beli Ljubljani. Predstavljal sem si ga ravno tako, kot ustoličen je predsednika Roosevelta. Zjutraj, ko se zbudim, vidim, da pada "žegen" z neba in to je bil res pravi "žegen" za nas. V soboto večer smo se dobro imeli v Slovenskem društvenem domu, ko smo imeli banket v počast Jožetom in Pepcam. Kuharice so nam pripravile večerjo, kakršne pač ni vsak dan. V goste k nam so prišli prijatelji od blizu in daleč: iz Gir-arda, Loraina in Newburga, ki nas vedno radi obiščejo, saj vedo, da imajo lep užitek, kadar pridejo k nam. Hvala vsem! Vam jpovrnemo ob prvi priliki.
Kapljico smo imeli izvrstno. Kako pa tudi ne, saj nam jo je stisnil naš župan in mlekar Mr. Louis Starman. Naj omenim tudi naše godbenike in komike.
IVAN ZUPAN:
PRI MIZARJU
Dragi mojster, kaj pa danes meriš, oblaš ves vesel? žaga krepko se oglaša, kaj si delati začel?
"Hčerka moja se edina kmalu poročila bo; v dar ji hočem narediti lepo, novo posteljo."
Leto je zatem minulo, pri mizarju bil sem spet; žagal, oblal je veselo, da objel bi celi svet.
"Kaj pa delaš mojster dragi?" radoveden vprašam ga. "Lepo zibko, — določena je za vnuka mojega."
In čez čas grem spet k mizarju,
bil je žalosten potrt.--
V stolpu zvon turobno bije in naznanja dvojno smrt.--
Bela žena ugrabila poročeno hčer mu je; rakev zanjo in za vnuka dela, — briše si solze.
-o-
Naselniški uradniki so marljivo zapravljali
Washington, 24. marca. Delavska tajnica Miss Perkins je izjavila, da je 17 naselniških uradnikov, ki so lovili po deželi osebe, ki so dospele sem nepo-stavnim potom, potrošilo v sedmih mesecih $62,000 samo za vo-žne stroške. Dela ti ljudje sko-ro nobenega niso izvršili. Kot znano, so bili sedaj vsi odslov-ljeni.
V takih depresijskih časih, kot jih imamo danes, ko imajo ljudje mnogo prostega časa, jim pride v glavo marsikatera ideja, ki bi jim drugače ne. Marsikaj zanimivega se pogrunta in svet postaja z vsakim dnem bogatejši na iznajdbah.
Tako se bere o nekem živino-zdravniku iz Washingtona, D. C., ki si je utepel v glavo, da bo študiral materinski jezik mačk in ' proučeval njih govorico, da jih bo vsaj razumel in se ravnal po njih iskrenih željah. Do sedaj mu je uspelo, da je pogruntal enajst besed njegove mačke. Na to krasno in prepotrebno idejo je prišel na dan prve obletnice rojstva njegove mačice. Ko ji je namreč dal za njen rojstni dan posebno sladko smetano, mu je mačica nekaj zagodr.njala v uho. Enako mu je rekla pri neki drugi priliki, koji je zopet dal slad- » kari jo, zatorej je možakar sklepal iz tega, da se hoče mačica zahvaliti za izkazano dobroto. Tako je torej pogruntal njeno prvo besedo, ki se je glasila: urrg, kar naj pomeni: hvala lepa !
Potem je začel paziti na njene druge "besedne" izraze in tako dobil iz mačje zverine na-daljne besede, ki pometijo:
'Ppprrff" — pomeni: lačna sem.
"Rrffp" — pomeni — žejna sem.
'Guruff" — pomeni: rada bi šla ven.
"Pff-pff" — pomeni: spustite me v hišo, prosim.
'Rrru" — pomeni: tale jed ni zanič.
'Mmmmu" — pomeni: nikar me ne drži v naročju, pusti me.
"Mrrju" — pomeni: požuri se.
"Grrurg" — pomeni: nikar me ne drži za rep.
"Brrju" — pomeni: rada bi šla spat.
"Grmuma" — pomeni: umiti si moram brke.
Teh enajst besed menda zadostuje v življenju mačke za njene vsakdanje potrebe. Ampak jaz bi temu gospodu učenjaku rad povedal, kaj so znale naše mačke v starem kraju. Tako je naša mačka, kadar se je med njo in sosedovim sultanom prekinilo diplomatsko razmerje, skrivila hrbet, si popravila mustače i» puhnila sultana v ksiht: phhhh, pššph! Po mojem mnenju je s tem rekla: Aufbiks!
Mož z orožjem aretiran pri hiši Hooverja
Palo Alto, Gal., 24. marca. — Policija je aretirala nekega William Compogiant, ki je skušal priti v hišo bivšega predsednika Hooverja. V njegovem žepu so dobili nabasan revolver. Pozneje so ga izpustili, ko so dognali, da se možu nekaj meša, vendar ga nadzorujejo.
A
Trgovec iz mesta je kupil pri nekem farmerju tri vozove krompirja. Ko so bili vozovi naloženi, je trgovec vprašal, koliko je dolžan za krompir.
"To bova takoj napravila," rekel farmer. "En voz krompirja stane dvajset dolarjev, tri vozove krompirja stane . . . čakajte, če stane en voz krompirja dvajset dolarjev, znese trikrat po dvajset . . ." Tedaj se pa obrne in zavpije v hišo: "Stara, pri" nesi mi svinčnik in kos papirja-kaj si bom ubijal glavo s številkami na pamet !"
A
"Tako, tako, pet let ste bili n» enem in istem prostoru," reče podjetnik človeku, ki ga je prišel vprašat za delo. "In vedno ste pridno delali? In zadovolji so bili z vami? Ja, zakaj pa n1* ste ostali tam?"
v v	''
"Zato ker sem bil pomiloscen.
A
"Le pomisli, kakšno presenečenje sem doživel sinoči, ko sen1 prišel domov. Moja žena mi .1° tako prijazno voščila dober ve' čer, da se mi je kar srce topil0-Na mizo mi je postavila moJ° najljubšo jed. Po večerji mi J sezula čevlje, mi nataknila copa" te in mi lastnoročno prižgala c1' garo. . ."
"Aha, že razumem," ga Pr®" kine prijatelj, "koliko pa je d"1'1 za novo obleko?"
ase
TEDENSKA PRILOGA "AMERIŠKE DOMOVINE"
Gospodarsko političen tedenski pregled
RAZVOJ DOGODKOV V WASHINGTON!!
V zadnjih dveh tednih so se odigravali v Washingtonu važni dogodki s čudovito naglico. Pri tem, živčevje in zdravje ubijajočem d e 1 u, je pokazal Predsednik Roosevelt čudovito odporno moč in življenjsko silo. Malo je mož, ki bi mogli tako prenašati telesne in duševne napore, kakor jih prenaša predsednik Roosevelt na svojem odgovornem položaju.
Kot p o s 1 e d i ca njegovega "new deala," katerih posledic smo že toliko videli tekom zadnjih dveh tednov, bo prišlo sedaj najbrže tudi vkratkem priznanje sovjetske Rusije od strani vlade Zedinjenih držav.
Izza 4. marca, ko je nastopil P r e d s e d nik Roosevelt svojo službo kot prvi in najvišji ek-sekutivni uradnik dežele, je enostavno pometel že z neštetimi zastarelimi pravili in precedent!, in vodstvo naroda je Prevzel z gesto voditelja, čigar osebnost izvaja magnetizem.
Danes se še ne more z gotovostjo prerokovati, katero kongresno zasedanje bo vzelo v Pretres priznanje Rusije. Ako se zgodi, da Zedinjene države Priznajo sovjetsko Rusijo, se bo morala slednja zavezati, da bo pospeševala ameriško trgovino in da se bo vzdržala vsake Politične propagande v tej deželi.
Že davno se ni zgodilo, da bi imel kak predsednik kongres tako v svoji oblasti, kakor ima Roosevelt sedanji kongres. On drži, takorekoč v roki obroč, skozi katerega morajo skakati kongresniki. Res je, da skočijo nekateri s protestom, pa vendar skočijo, dočim je onim maloštevilnim, ki se upirajo, obrnilo ljudstvo hrbet.
Izza 9. marca je bilo izvršeno v Washingtonu sledeče rekordno delo:
ZASILNI BANČNI AKT, ki je pasiral v senatu s 73 proti 7 klasovom.
EKONOMSKA PREDLOGA, ki je, šla skozi senat z 62' proti 13 glasovom, skozi kongresno zbornico pa z 266 p r o t i 138 glasovom.
PREDLOGA O PIVU, ki je Pasirala senat s 43 proti 30 glasovom ; v kongresni zbornici pa je zmagala s 316 proti 97 glasovom.
V	prvih dveh določbah je dobil predsednik moč, kakršne
imel pred njim še noben president v mirnem času. V pr-vem tednu svoje eksistence, je Proglasil kongres predsednika Roosevelta za pravcatega dik tatorja, v kolikor se tiče njego vih določb glede narodnih financ.
V	prihodnjih tednih pride P^ed kongres še nešteto predlog, o katerih se pričakuje, da k°do promptno rešene. Še nikoli izza leta 1871 ni bil noben kongres tako hitro po inavgu Raciji pozvan k zasedanju, ka
kor je bil pozvan ta.
* * *
Iz Washingtona se poroča, je znašala kolekcija dohodninskega davka dne 16. marca 000000, dan prej pa $13,-^9,901. Do 16. marca je zna sala skupna kolekcija dohod-ni*skega davka $69,667,920.
Dne 31. marca bodo mogli ^Madniški uradniki ugotoviti povišanja dohodninske-davka, katerega je zvišal
Male antante — Jugoslavije, češkoslovaške in Romunije — so bile ojačene; v Nemčiji se širi pod Hitlerjem fašizem z vsemi svojimi grozotami in po-gromi, v Jugoslaviji in Franciji pa se še vedno slišijo protesti zaradi nedavne pošiljatve orožja, ki ga je poslala Italija preko Avstrije Ogrski.
V	italijanskem proračunu je določenih 580 . milijonov lir za javna dela, ki se bodo izvajala samo v to svrho, da se omili brezposelnost. Za nova dela se bo porabilo 550 milijonov lir, 130 milijonov pa za nadaljevanje že pričetih del. S tem denarjem upa Italija zaposliti 50,000 brezposelnih delavcev.
V	Milanu so določili za javna dela 150 milijonov, v Turinu pa 165 milijonov lir.
'Bližajoči se Konec za.pa.dne civilizacije
NEMČIJA
Nemši predsednik Hinden-burg je prisegel zvestobo Ho-henzollerncem, vendar je dovolil, da so ga izvolili za predsed- vil° v svojo propast
Evropa je danes bolj kakor leta 1914 podobna kotlu, v katerem vre in grozi, da bo iz njega vsak čas prekipelo. Povojna doba svetovne vojne, o kateri je bilo rečeno, da se bije za svobodo in demokracijo narodov, je dala istim le neizprosne samodržce in diktatorje, ki vladajo narodom z železno pestjo, ne oziraje se na njihove, ustavno jim zajamčene svoboščine; strasti medsebojnega narodnega sovraštva je razbičala do sadističnih izbruhov ter rodila povsod naciona-lisični šovinizem, ki čaka samo ugodne prilike, da zavije svet ponovno v vojni plamen ter ga prepoji spet s krvjo izmučenih, obupanih in izmozganih narodov.	*	,
Kam plove civilizacija belega človeka?
Kam? —Svojemu razsulu in debaklu naproti! Iz zgodovinskega razvoja človeštva je razvidno, da so dnevi civilizacije belega plemena šteti, toda življenje naše civilizacije bi se dalo še dokaj podaljšati, ako ne bi belo pleme samo in hote dr-
nika republike. Ko je prisegel na republiko, je tudi prisegel, da bo branil in čuval tudi republikansko ustavo, katere 3. člen se glasi: Nemška republikanska zastava je črno-rdeče-zlnta. — In danes plapolajo vsepovsod po N e m č i .ji zopet stare cesarske zastave. . .
Odkar je na krmilu v Nemčiji Hitlerjev režim, se vrše po vsej deželi nasilnosti, poboji in pogromi proti Židom. Zdaj so zatrli v Nemčiji tudi znano gibanje, ki se je tam pričelo, namreč razne klube in društva nag-cev. Hermann Goering, Hitlerjev minister brez listnice, je nedavno ožigosal ta takozvani "kult nagote," ki je "največja nevarnost nemški morali in kulturi." (To je bila dozdaj edina pametna odredba Hitlerjevega režima).
"V ženskah," je rekel Goering, "ubija nagota čut sramežljivosti, v moških pa ruši spoštovanje do ženstva."
Nemška vlada je zaplenila hišo ubitega komunista dr. K. Liebknechta, ki je bila vredna $12,000. Bronasto oprsje Karla Marxa, ki je stalo v veži omenjene hiše, bo pretopljeno in prelito v oprsje Adolfa Hitlerja.
Neizprosni i n nerazumljivi zakoni narave določajo, da propade in pogine vse, kar je doseglo svoj višek in kjer je obtičal razvoj rasti življenjskega in moralnega razmaha. Ta neizprosni zakon velja tako za bilko na -polju, iz katere se razvije žitni klas, kakor za semensko kal, ki vzklije in se razbohoti v orjaški gozdni hrast; to velja za vsako rastlino in živo organsko snov; za človeka, ki mora umreti, ko je dopolnjena njegova življenjska naloga, pa i za same narode, ki padajo nazaj na nizko stopnjo svoje degeneracije in poznejše popolne izumrlosti, ko enkrat dosežejo svoj moralni in intelektualni vrhunec.
Evo dokazov: Prva znana in visoko razvita civilizacija, je bila civilizacija starih Egipčanov in njihovih faraonov, toda vse, kar nam je danes še ostalo od njihovega plemena in njihove visoke civilizacije, so samo še njihove čudovite grobnice ter njihove veličastne piramide. Po rodovitni in od neba blagoslovljeni zemlji, kjer je nekdaj cvetela trgovina, blagostanje in umetnost starih Egipčanov, se potikajo danes dege-
AVSTRI J A
Na Dunaju in po ostalih krajih Avstrije se je zopet ojačilo gibanje za združitev z Nem-
nerirana in inferiorna plemena, — potomci nekdanjih velikih Egipčanov ter dediči njihove nekdanje stare slave, o kateri živi danes samo še spomin. . .
Za Egipčani so prišli na površje stari Grki, narod klasikov, filozofov in učenjakov. Njihova kultura in civilizacija se je razvila do viška ter dala svetu enega največjih — če ne celo največjega?,! — vseh klasikov, Homerja, ki je spesnil v prozi svojo nesmrtno Ilijado: slavnega oratorja Demostena, n i č manj slavnega filozofa Dioge-na in nešteto drugih veleumov. In kje so vsi ti danes in kje je njihova civilizacija? Spomin na njeno veličino, je ohranjen samo še v atenskih Akropolah in pa — v degeneriranih potomcih svojih Velikih prednikov: v grških kramarjih z zelenjavo in snažilcih čevljev, ko-jih nekdanja zdrava in sočna življenjska sila se izživlja danes še v raznih ekscesih in blodnjah propadajočih narodnosti...
Za Atenami Rim in Bizanc! Umotvor bizantinskega stav-binstva, veličastno cerkev sv. Sofije, proizvod zapadnjaške-ga uma, je pretvorilo divje azi-jatsko pleme Osmanov v Alla-hovo mošejo Hagijo Sofijo, potomci starih Rimljanov, gospodarjev tedanjega znanega sveta in prvih modernih zakono-dajcev, pa so danes — posebno v Južni Italiji — neuki in nepismeni Kalabrezi in Sicilijan-ci, temnopolt, volnolas mešan zarod afriško - alžirskih piratov:: Mavrov, divjih Berberov in Nigrov afriških pustinj, ki so prihajali na svojih gusarskih .jadrenjačah preko Otrantske morske ožine iz Alžerije v Italijo, mešat z Italijani svojo barbarsko, divjo afriško kri. . . Mussolini se sicer bombastično sklicuje na rimljansko potomstvo Italijanov, toda sedanji Italijani so samo še žalostna karikatura svojih slavnih prednikov !
Isto velja o germanskih narodih, ki so živeli, se razvijali ter se i z p o p o 1 n o v a 1 i, sicer ne v onem blagodejnem zmislu kakor stari Grki, pač pa-z ognjem in mečem, in dosegli svoj višek, končno pa so morali tudi oni plačati neizprosnemu naravnemu zakonu svoj tribut!
In Maja civilizacija v Ame-
riki? Civilizacija slavnih Aztekov, kojih piramide so starejše, lepše ter veličastnejše od egipčanskih? Oni so izginili, njihovi potomci pa so zdaj žalostni in razcapani peoni belega naseljenca. . .
Torej, kaj sledi iz vsega tega? To, da je zdaj na svojem zmagovitem pohodu proti soncu Slovanstvo, kateremu kažejo Rusi pot! Starokopitneži majejo sicer pomilovalno in neverno z glavo, ko gledajo, kako Rusi na glavo postavljajo gnil družabni red, ki je bil človeštvu od pamtiveka svet in nedotakljiv. Oni ne morejo doumeti in dodojmiti nove dobe, kateri otvarjajo Rusi vrata na ste-žaj. Oni iie morejo zapopasti načina njihovega zdravljenja človeštva in človeškega družabnega reda! Rusi niso padarji, marveč kirurgi: oni ne lečijo ran, — oni jih izžigajo! Oni ne ovijajo in ne maličijo hi-omih udov, — oni jih odžagajo in amputirajo! Toda ljudje, ki zaostajajo za svojo dobo, ki je ne umejo ali nočejo umeti, niso še nikoli razumevali velikih stvari in velikih ljudi,!
Bodočnost je ruska, bodočnost je slovanska!
In kaj potem?
Odgovor leži na dlani. Ne samo Orijent, marveč ves svet bo preplavilo s svojo kulturo in civilizacijo neštevilno, nad osemsto milijonsko žolto azijat-sko pleme, ki ima svojega uče-nika in mojstra v Japoncih, ki bodo krojili usodo ne samo žol-tega, marveč usodo vseh plemen na svetu! Masa štirih sto milijonov Kitajcev., treh sto milijonov Indcev, nadaljnih milijonov Malajcev in Siamcev bo nalik povodnji poplavila ostali civilizirani svet ter mu, — pod ženijalnim vodstvom ter železno voljo Japoncev, vsilila svojo civilizacijo in kulturo! O tem ne more biti dvoma, ako se še enkrat poglobimo v zgodovinski razmah in razvoj narodov in v njihovo končno propast. V harmoniji in medsebojni slogi združena zapadna civilizacija bi mogla sicer to katastrofo za
Iz našega kulturnega in socialnega življenja
SKUPNI NASTOP SLOVENSKIH PEVSKIH DRUŠTEV
Kakor smo v tej koloni že pretekli teden na kratko poročali, se je pričela v Clevelan-du, na pobudo g. Semeta, pevo-vodje pevskega društva "Naš Dom" v Lorainu, O., snovati Slovenska pevska zveza, ki naj bi vključila kolikor mogoče slovenskih pevskih društev v Cle-velandu in okolici. Prvi sestanek zastopnikov pevskih društev se je vršil v soboto, dne 11. marca v čitalniških prostorih Slovenskega narodnega doma v Clevelandu. Na tem sestanku so bila zastopana po svojih pevcih in predstavnikih sledeča pevska društva, oziroma zbori: Samostojna Zarja, Soča, Zvon, Ilirija, Cvet, Naš Dom, Jadran in Adrija.
Začasnim predsednikom za ta večer je bil imenovan znani pevec in pevovodja, g. Primož Kogoj,,ki je s primernim nagovorom informativnega značaja otvoril diskusijo in posvetovanje. Med drugim je naglašal predvsem to: "Zavedati se moramo, da smo, kar se tiče našega sestanka, samo pevci; ne bomo se ogrevali za katerekoli stranke, marveč za n a r o d v splošnem kot tak. Pesem je vzvišena in stoji nad strankami. Pevci se radi in povsod žrtvujemo za narodov blagor; žrtev je dovolj, toda vedno smo na mestu. Skupni nastopi zborov, so potrebni tako pevcem, kakor narodu v splošnem. Pevci potrebujejo medsebojnega sodelovanja, bodisi glede not, bilo glede česa drugega, sicer so žrtve brez uspeha."
Zatem je bil pozvan k besedi g. Seme, iniciator sestanka, ki je pričel razvijati svoje misli in ideje. Po njegovem mnenju, bi bili skupni nastopi zborov nekaj veličastnega; kvarteti in okteti ne pridejo vedno do veljave, dobri zbori pa zmerom. Delo naj pevcev ne straši, prav tako ne financ.
Za g. Semetom je povzel be nekaj stoletij odgoditi in zavle- sedo S- Michael Lah, član pev-
či, dasi je ne bi mogla preprečiti, toda razdvojeni, medsebojno zagrizeni in iz 1 a s t n i h ran krvaveči zapadni narodi, bodo samo pospešili svoj neizogibni propad. — A. Š.
KjaKo daleč sega naša Kultura
človek je one vrste bitje, ki se rado potrka na prsi, češ, da je kulturen in izobražen, omikan in uglajen, in kot dokaz
čijo, odkar je prišel v Nemčiji !vam bo vrgel v obraz par fraz,
na krmilo Avstrijec Hitler. Zdaj se čuje zopet vsepovsod klic: —"EIN VOLK — EIN REICH,! (Eno ljudstvo — ena država!). Pred vladno palačo na Dunaju se je zbralo okoli 20,000 avstrijskih fašistov, ki so kričali: "Ni Engel. Doll-fuss tisti, ki je naš kancelar, marveč Adolf Hitler!"
RUSIJA
ki jih sliši — od sebi enakih — dan za dnem. Toda, kako daleč sega v resnici omika povprečnega človeka?
Vzemimo za primer Puškina? Kdo pa je Puškin? Ali ni on velik ruski pesnik in pisatelj ? Seveda! Ali Čehov, Ar-cibašev, Leonid Andrejev, itd. Vemo, da so bili. to veliki ruski pisatelji, toda ali so nam znana tudi njih dela? Ali moremo navesti en sam odstavek njihovih del, en sam verz njihovih pesnitev? Največkrat ne. Ču-
k
°ngreslansko leto.
JEZ NAPRAM ITALIJI Sovraštvo med Italijo in Ju-®°slavijo ter njenimi zavezni-1 državami, narašča. Vezi
Rusija je zadnji teden vpoklicala "zlate bonde," ki jih je izdal sovjetski Torgsin. Vpoklicala jih je, ker so jih pričeli,11 smo Pač nvJih ™ena, katera ponarejati.	jv družbi od časa do časa izgo-
Dalje je vlada v Moskvi dala jvarjamo, da se prikažemo na na trg v svoje prodajalne ve-jvidez učene in omikane, like množine belega in črnega' Kdo je bil Kopernik? Kdo kruha, ki se je nahajal dozdaj in čigav prijatelj je bil Matija v državnih skladiščih, kjer so Čop? In mi, kot Jugosloveni, ga hoteli imeti pripravljenega' ali na primer vemo, kdo sta bi-za vojaštvo, v slučaju spopada la L j u d e v i t G a j in Stanko z Japonsko. Kruh je dobilo v i Vraz?
prodajo 50 trgovin v Moskvi, I Kar velja glede našega po-pred katerimi so se takoj for- \ znavanja velikih mož, pesni-mirale krušne vrste. (Kakor kov in pisateljev, to velja v poroča neki poročevalec, je bi- mnogih slučajih tudi glede polo v neki taki vrsti 1,100 oseb), znavanja našega lastnega jezi-
ka, v katerem streljamo včasih gorostasne kozle. Tako nas je med nami še mnogo, ki ne morejo ločiti ogromnega pomena med očaranjem in razočaranjem, med razočaranjem in presenečenjem, itd. Razlika med besedama "upravičen" in "opravičen" je nekaterim španska vas in obe mečejo v en koš, dasi je ta razlika najdalekosež-inejšega pomena. Biti upravičen (angleško: "to be entitled for," nemško "berechtigt"), se pravi, imeti pravico do te ali one stvari, dočim znači beseda opravičiti, opravičbo radi prestopka, zamude itd. (angleško: "to excuse," nemško: "sich rechtfertigen" ali "entschuldi-gen"). Takih izrazov, katerim ne vemo pravega pomena, pa imamo na stotine, in uporabljajo jih tudi ljudje, ki pišejo za javnost.
Dalje čutimo veliko nagne-nje za rabo tujk in raznih fraz, ker hočemo s tem pokazati svoje znanje, toda ne vemo, da pokažemo ž njimi baš obratno, ker jim ne vemo pravega pomena ter jih rabimo v napačnem zmislu.
Vidimo torej, da nam k pra-
kako naj to S premišlje-čitanjem do-
kaj manjka. In dvoje dosežemo? nim in zbranim brih časopisov in knjig, če nam pride v roke dobra knjiga, jo prečitajmo enkrat radi njene vsebine, da nam bo znana tva-rina, ali povest, ki je v knjigi obdelana, zatem pa še enkrat radi njega jezika in jezikovnega blagoglasja.
Med sodobnimi slovenskimi pisatelji smatra pisec teh vrst za najboljšega v pripovedovanju in najmočnejšega v slogu Ivana Preglja, v čigar jeziku je sicer dih sončne tolminščine, v kateri pa je toliko sočnosti, moči in zvočnosti, da na vseh koncih in krajih prekipeva in iz-zveneva. Njegova dela "Ple-banus Joanes," "Zgodbe zdravnika Muznika" in "Tolminske matere sveta noč," so pravi biseri sloven ske književnosti, n j e g o vi razposajeno - ljubki "Otrojci solnca" pa so krona slovenskega pripovednega leposlovja. —
-o-
Ena četrtina delavcev v Zedinjenih državah je zaposlena v panogah industrije, ki še ni bi-vi omiki in izobrazbi še marši- la poznana pred tridesetimi leti.
skega zbora "Soče." ki je apeliral na navzoče za osnovanje pevske zveze, za kar je — po njegovem mnenju — zdaj zelo ugoden čas. T r e b a je nekaj ukreniti, ne samo radi nas samih, marveč tudi radi slovenske in jugoslovanske mladine, na katero bi taka kulturna pevska zveza gotovo izvajala ugoden in blažilen vpliv. Poleg tega se dogaja, da se slovenska pesem včasih neusmiljeno mr-cvari. Slovenska pevska zveza bi temu prav gotovo odpomogla in združeni pevci bi lahko nastopali v impozantnem številu ob raznih slovesnostih in na: rodovih manifestacijah.
Na vprašanje g. Kogoja, ali so pevci za ustanovitev Slovenske pevske zveze, se je oglasil k besedi g. Plut, tenor samostojne Zarje, ki je sprožil idejo za skupni nastop, ki naj bi bil nekak poizkus in ki naj bi pokazal možnosti poznejšega na-daljnega ukrepanja. G. Seme se je s tem strijal in izjavil, da je z vsem zadovoljen, kar pevci ukrenejo in odločijo.
G. Birk je poudarjal, da je tudi on najprej za skupni koncert, ki naj bi se vršil tam enkrat v juniju ali juliju, in priporočal je, naj se stvar nikar ne zavlačuje.
G. Lah<je priporočal, n$j se izvoli, odnosno imenuje, provi-zoren odbor, prihodnjič pa naj se ta odbor imenuje zopet po potrebi. V odbor so bili imenovani sledeči pevci: Michael Lah, predsednik; Louis Seme, pevovodja; Jos. Birk, tajnik.
Na seji preteklo soboto se je določilo, da bodo pevci omenjenih društev najprej skupno nastopili, in sicer bržkone na koncertu v Euclidu ali "Ljub-.jani," dne 9. julija. Omenjenega dne se ima sicer vršiti piknik pevskega društva "Soče," toda ako bi se tega dne vršil res koncert skupnih društev, bi Soča svoj piknik preložila.
Za predvajanje skupnih pevskih zborov so določene sledeče pesmi:
Moški z b or:. "Jadransko morje," "Slovenec, Srb, Hrvat."
Ženski zbor (en sam) : "Pogled v nedolžno oko."
Mešan zbor: "Nazaj v planinski raj," "Naše gore" in ena narodna od skladatelja Deva.
O tem je torej dozdaj defi-nitivno sklenjeno, glede ostalega in glede nadaljnih ukrepanj pa se bo videlo pozneje, kako bo izpadel — v gmotnem in moralnem oziru — ta prvi javen koncert skupnih društev.
Dne 8. aprila se vrši v prostorih čitalnice zopet sestanek p e v o v o d ij in predstavnikov pevskih zborov, kjer se bo razlagalo in posvetovalo o tehnični strani in učenju pesmi.
G. Primož Kogoj je mnenja, da če ne bi imela Slovenska pevska zveza ali pa skupni nastopi slovenskih pevskih zborov drugih koristi, bi bila velika korist in pridobitev že ta, ker bi se pevci medsebojno moralno podpirali. Že Prešeren je rekel, da je "revež, kdor se s petjem vkvarja," in to najbolje vedo naši slovenski pevci. Pri takem medsebojnem sodelovanju in prijateljskem tekmovanju, pa bi se pevci medsebojno podpirali ter se v pevskem oziru dvigali. Pa ne samo to! V tem slučaju bi bilo tudi pričakovati, da bi prireditev vsakega posameznega zbora obiskalo več pevcev vključenih zborov, s svojci in svojimi prijatelji, kar bi biloj gotovo tako v gmotno kakor moralno korist pevcev.
Slovenski pevski zvezi j*e bil torej v soboto položen njen temeljni kamen; želeti je, da bi se prvega skupnega nastopa pevskih zborov udeležilo kar največ slovenskega občinstva, da bi bil ta dan pravi praznik in manifestacija lepe slovenske pesmi, da slovensko občinstvo pevcem dokaže, da zna ceniti njihovo plemenito in nesebično kulturno delo.
Naj bo ob; tej priliki še omenjeno, da priredi pevsko društvo "Zvon" dne 23. aprila, v Narodnem domu na 80. cesti v Newburgu koncert s krasnim programom, ki bo vse posetni-ke zadovoljil. Po koncertu se bo vršila prosta zabava in gostom se bo serviralo tudi malo prigrizka. Na t e m koncertu bo nastopil moški, ženski in mešan zbor, kakor tudi solisti. Največ pozornosti bodo posvetili "Zvonaši"' ob tej priliki pomladnim pesmim, kakor "Pomlad" in drugim. Izvajali bodo tudi dvoje modernih, zelo težkih skladb, in sicer Foerster-jevo "Z glasnim šumom s ko-ra," in dr. švabovo "Dobro jutro." Omenjeni dve skladbi se bosta peli s spremljevanjem orkestra. Poleg teh pa bo na programu, seve, tudi več narodnih pesmi.
Naši pevci, združeni v slovenskih pevskih zborih, so najmočnejši stebri stavbe slovenske kulture in omike, zato je želeti, da bi bilo njihovo stremljenje k višku in popolnosti, z uspehom kronano. —
" Vionirji99 med ameriškimi zločinci
V NAN JI LJUDJE 7 ZAKONSKEM ŽIVLJENJU
Ako zavlada nesporazum med možem in ženo, naj ta nesporazum izravnata sama, brez pomoči nepoklicanih ljudi. Nikar ne iščite nasveta in pomoči pri drugih ljudeh, ker boste to prav gotovo pozneje obžalovali. Naziranje vnanjega človeka ni dovolj fino in delikatno v tem pogledu, niti ni njegovo razumevanje dovolj globoko, da bi vam mogel dati pravi nasvet. Ko se boste s svojim možem zopet spravili in ko bo med vama spet zavladala prava zakonska harmonija, boste obžalovali svoj korak in sram vas bo, pogledati v obraz osebi, kateri ste potožili o svojih križih in težavah.
Vnanji ljudje se ne bi smeli nikoli vmešavati v notranje zadeve med možem in ženo. Vnanji človek pri najboljši volji ne more vedeti, kje tiči prav za prav vzrok spora in kdo je v resnici kriv. Oba, rpož in žena, imata morda prav; oba sta dobra in prijazna človeka. In k temu pride mnogokrat na-dalnje dejstvo: včasih bo videl tujec na tem ali onem zakoncu angelski obraz, pa je morda baš zakonec s tem obrazom, v resnici pravi vrag. Saj je znano dejstvo, da so nekateri zakonci, ki so vnanje podoba vzornih zakoncev, doma pravi satani.
Vnanjemu človeku je skoraj nemogoče, da bi pravično razsodil domače zakonske spore. Tako so na primer slučaji, ko je ta ali oni mož vzor zakonske zvestobe in dobrote in vsak bi bil pripravljen, obsoditi njegovo ženo. Toda pozneje se izkaže, da je bil prav isti mož prav malo prida. In tako je seveda res tudi obratno. So zopet slučaji, kjer bi vnanji človek smatral to ali ono ženo za angela in najslajše bitje na svetu, dočim dela prav ta žena doma svojemu možu pekel iz življenja.
še enkrat poudarjamo: domači spori in nesporazumi, naj se izravnajo doma, brez pomoči in nasvetov vnanjih ljudi. Nikar v takih slučajih ne kličite vnanjih ljudi — sorodnikov, prijateljev in znancev — na pomoč, kajti v takem slučaju se utegne zgoditi, da bodo slednji'stvar še bolj zamotali, kakor je že zamotana, in še več: oni utegnejo zvaliti krivdo baš na nedolžnega zakonca.
SOL V GOSPODINJSTVU
Sol je gospodinji velika do-brotnica, če se je zna pravilno posluževati. V sledečih vrstah podajamo nekaj navodil:
Da se v peči ne prižge potica ali drugo pecivo, potrosite pod testo nekoliko soli. — Ako hočete sgreti mesnino, vrzite na dno koze ščepec soli, s čemer se prepreči, da bi mast "pokala" in škropila čez rob. — Če dodenete beljaku nekaj zrn soli, se vam bo pri stepanju raje strdil v sneg.
So|l je tudi dobro snažilno sredstvo, železne ponve in drugo kuhinjsko posodo odrgnite s soljo. — Preproge ohranijo svojo barvo, ako jih najprej posipi j ete s soljo, nato skrtačite in nazadnje zbrišete s čisto, vlažno brisalko. — Okna, zrcala in vsako drugo steklo se posebno lepo umije s slano vodo. Rob, ki se napravi od vode v kopalni banji in drugih posodah, se odpravi, ako nasujete na vlažno krpo soli in ž njo odrgnete robove. — Špirit, v katerem raztopite sol, je izvrstno sredstvo za odpravo madežev, uporabno pa je tudi za najobčutljivejše svilene tkanine. — Na sveže madeže črnila brž potresite sol, kar prepreči, da se madež ne razširi.
Da vam oprano perilo pozimi ne zmrzne, pridenite pri izpla-kovanju zadnji vodi par pesti soli.
Sol pa je v mnogih slučajih tudi izvrstno zdravilno sredstvo. Mlačna slana voda je iz-borno sredstvo za grgranje. Če imate nahod, potegnite vsaki dve uri mlačno slano vodo skozi nos. — če vam poide zobno čistilo, si lahko pomagate s soljo. Trajno pa zob ne smete drgniti s soljo, ker so njena zrna pretrda. — Vidimo torej, da je sol res v veliko korist v hiši.
MODA ZA PRIHODNJO POMLAD
Moda živi od večne izpre-membe. Tudi bodoča spomlad-na moda prinese precej novosti, toda nobenih radikalnih iz-prememb, kakor javljajo iz Pariza.
Kar se tiče barv, prevladuje siva v vseh mogočih malih razlikah; nekatere so posebno nežne ter se prelivajo v rožnato-sinjo, druge pa so skoraj bele.
Obleke bodo letošnjo pomlad nekoliko krajše, za sport pa celo kratke. Vendar za enkrat je izključeno, da bi moda predpisala zopet prav kratke obleke, kajti popoldanske in večerne obleke ostanejo še nadalje dolge.
Rokavi ne bodo več tako obsežni in mehurjasti, marveč se bodo bolj prilegali roki, kar na pravi j a vtis mladostnosti. — Sploh pa bo moda letošnjo pomlad v vsem zopet korakala v znamenju mladostnosti. Kroji se bodo tesno prilegali, z blagom se bo varčevalo, krila se bodo zapenjala tako, da bo segla gornja pola daleč čez spodnjo.
Stas ali život se-polagoma, toda vztrajno daljša. Vzorca-šte tkanine bodo prevladovale gladke, enobarvne, vzorci pa ne bodo imeli cvetlic, marveč križajte in valovite črte.
OKUS GLEDE STANOVANJA
če stopimo v tujo hišo, se zdi, kakor da smo na prvi pogled spoznali značaj njenega stanovalca. In mi čutimo: Tu stanuje suhoparen in neprijazen čovek, ali pa: tu živi nekdo, ki je prijazen in dobrotljiv, ki ima zmisel za lepoto, svetlobo in veselje. Tak vtis napravijo navadno sobe, V katerih ravnajo ženske roke in se udejstvuje ženska duša v ljubezni in dobroti.
če se potem natančneje ogledamo po sobi, doženemo, da daje prostoru mnogokrat tisto posebno obeležje kaka neznatna stvar: mizica ob oknu, vaza s cvetjem, svetli, prozorni za-stori ali okusne blazine, izbra-nost kake priprave ali orodja. En sam stol ali naslonjač, postavljen neprisiljeno v kak prazen kot, ob prazno steno, more izpremeniti lice sobe. Tudi v odstranitvi vsega nepotrebnega se kaže okus. Vse to ne stane nič, razen malo okusa. Naravnost čuda more ustvariti čedna preproga — ozka ali široka, novi zastori ali tudi samo moderna vaza s cvetjem in cvetlicami. Pravi čar pa daje vsemu vonj po snagi in redu, ki je odlika vsake gospodinje. Ta čar se more v modernem stanovanju uveljaviti tem laže, ker moderni slog izključuje vsako prenatrpanost in vso nepotrebno navlako.
NEMŠKA MATI
(Nadaljevanje)
Hughes je odšel nazaj v svojo krčmo in prodajalno ter zopet odprl prostor, ki je bil začasno zaprt, čim je odprl zopet svojo krčmo, je takoj prispela tja skupina takozvanih "Regulatorjev," to je poze državljanov, ki je skrbela v okraju za mir in red. Ti so podrli kočo, Hughesa samega pa neusmiljeno pretepli ter izgnali iz kraja.
Bratov Harpe pa niso mogli najti, niti zaslediti njiju sledu, dokler se ni pojavil za njima strašen in krvav.
Nekako mesec dni za pravkar opisanimi dogodki — bilo je v prvi polovici decembra —-je prispel i'z Virginije mlad potnik Stephen Langford, ki se je ustavil v krčmi Johna Phar-risa ob Wilderness Roadu.
Tamkaj so se navadno ustavljali potniki, ki so potovali tam skozi. Krčma je stala v bližini Little Rock C a s 11 a; sosednji kraj1 se je imenoval Crab Orchard, ki je bil oddaljen nekako trideset milj od krčme in do katerega je vodila polt skozi divjino, po kateri so se potikali Indijanci.
Noben mož ni šel rad sam po tej poti, ako ni bila skrajna potreba. Oni, ki so jo morali pi-ehoditi, so navadno čakali, da so prišli še drugi potniki, nakar so odhajali skupaj naprej .
Ko je prispel mladi Langford v krčmo, je takoj videl, da ni tam nobenih potnikov, ki bi nameravali potovati skozi divjino. Da bi šel sam naprej, na to ni bilo misliti, kakor mu je zagotovil krčmar. Bolje je torej, da še malo počaka, ker se utegne pojaviti še kak nadaljni potnik. Langford je torej sklenil, da prenoči v krčmi.
Naslednje jutro je Langford stal na vratih krčme in čakal, da mu pripravijo zajtrk, tedaj-ci pa je nenadoma ugledal malo skupino ljudi, ki je prihajala po poti. Bila sta dva moža in tri ženske; vsi so bili dokaj razcapani in prihajali so proti krčmi po indijanskem običaju: hodili so drug za drugim. Pred seboj so gonili dvoje konj, ženske pa so nosile na svojih plečih vreče, v katerih, so bile njihove stvari: nekaj kuhinjske posode in dvoje ali troje pušk.
Družba ni bila kaj prida obetajoča, toda v njej sta bila dva moža, ki sta bila oborožena, in to je, kar je štelo: boljša je slaba družba kakor pa nobena! Langford jih je prijazno pozdravil ter prosil, naj počakajo, da bo zajtrkoval, nakar se jim bo pridružil, da bodo skupaj potovali.
Tujci so privezali konja ter stopili molče v krčmo. Kmalu se je pojavil krčmar z zajtrkom ter jih povabil, naj prise-dejo.
Toda tujci se niso odzvali njegovemu vabilu, češ, da nimajo denarja. "Nič zato," je rekel krčmar. "čeprav nimate denarja, vendar ne boste hodili lačni odtod. Kar prisedite!"
Družba je torej prisedla ter pričela jesti. Ko so pozajtrko-vali, je Langford poklical \krč-marja ter zahteval račun. Ob tej priliki je potegnil iz žepa debelo listnico z denarjem. —■ Tujci so ga molče opazovali, nato pa vsi skupaj odšli.
Teden dni zatem so našli Langfordovo truplo: skupina naseljencev, ki je iskala izgubljeno živino, ga je našla pod nekim grmičjem. Bil je slečen, izropan in glavo je imel prekla-
,ger in njegovi možje našli brata Harpe ter njiju tri žene v bližini nekega naselja, sedeče na podrtem deblu.
Zločinska brata tudi to pot nista izvajala nikakega odpora, ker sta bila menda preveč zmedena in presenečena; pustila sta se zvezati in odpeljati nazaj v Stanford, kjer se je pričela deset dni zatem proti njima obravnava.
Pred sodiščem je bila dokazana njijuj krivda, toda sodišče v Stanfordu ju ni obsodilo, temveč samo pridržalo v zaporu, dokler se ju ne prepelje v Danville, k okrajnemu sodišču.
Toda cela zadeva je postala zdaj nekoliko Jkočljiva. Vse tri ženske so se namreč nahajale v blagoslovljenem stanju in pričakovale poroda. Ko so torej to čedno družbo pripeljali v Danville, je moral opravl'jati ondotni ječar takorekoč dvojno dolžnost: ječarja in babice. Medtem se je splošno izvedelo za njihovo zajetje in v mestece so prihajale trume naseljencev, da vsaj za hip ugledajo obraze "teh s t r a š n ih mož — bratov Harpe."
Samoljubna vsled svoje noto-ričnosti, sta postala brata zdaj tudi napuhnjena. Veliki Harpe se je neprestano bahal zaradi svoje moči. Izjavil je, da se spopade s pestmi z dvojico katerihkoli mož hkrati, ako se mu zagotovi, da bo oproščen, če ju premaga. Mnogi so bili mnenja, da je to poštena športna ponudba, toda ječar Biegler ni hotel ničesar slišati o tem, marveč je poskrbel za nove okove in zapahe.
Ječa je bila — kakor je bilo ukazano s sodnim ukazom leta 1784 — zelo trdno zgrajena iz debelih brun, tako da se ni bilo bati, da bi mogel pobegniti iz nje navaden zločinec. Toda takoj po prihodu bratov Harpe, je zaznamoval ječar v svoji uradni knjigi nakup sledečih predmetov: dvoje ključavnic z verigami, da se priklenejo k tlem noge razbojnikov, 12 šilingov; en zapah, tri penije. Istočasno je zaznamoval v svojo knjigo tudi nakup ene osminke funta čaja, ki je bil za njiju tri "žene."
Toda ječarjeva skrb za jetnike ni dolgo trajala, kajti že dne 16. marca je zapisal v svojo knjigo: "Za popravo stene v ječi, katero sta jetnika razdrla, ko sta pobegnila, plačal 12 šilingov." Vsi njegovi zapahi, ključavnice in verige niso preprečile njiju bega. Brata sta izginila, v ječi pa pustila svoje tri ženske, vsako z enim detetom. . .
Toda zdaj je vstal ves okraj proti njima. Mqžem se je zahotelo lova na človeško divjačino ; zgrabili so puške ter planili v goščavo. Udejstvila se je spet postava "starega sodnika Lincha:" oboroženi možje so se brali v poze ter pričeli preis-kavati gozdove, noseč s sabo vrvi, da jih zadrgnejo lopovoma okoli vratu.
Ena taka skupina oboroženih mož je končno res naletela na zločinska brata. Nenadoma, ko je skupina baš korakala skozi gozd, sta vstala pred njo dva moža ter pričela na vse prete-ge teči pred zasledovalci.
Med ljudmi v pozi je bil tudi Henry Scaggs, slavni lovec iz Kentuckyja ter pionir polkovnika Knoxa iz leta 1770. Ta je pričel podžigati može, naj nadaljujejo z zasledovanjem, toda zadnji niso hoteli ničesar več slišati o tem, kakor hitro so
Scaggs je brez pomišljanja planil mednje s svojo novico. Ženske so ga, kriče in vrišče, obstopile, možje pa, ki so bili že polpijani, so zgrabili puške ter vdrli v gozd.
Toda ko so se znašli kmalu zatem v somraku globokega gozda, se je njihovo navdušenje ohladilo in glave so se jim iz-kadile. Kdo pa sta prav za prav ta dva brata Harpe? In zopet je moral Scaggs gledati svoje tovariše, kako so se obrnili in se mu izneverili, in zopet je šef sam naprej.
Njegova pot ga je pripeljala do koče Colonela Trabue-a, ki je bil tudi star indijanski bojevnik kakor on sam. Trabue je bil takoj pri volji, da se udeleži zasledovanja, rekel je samo, da bi počakala, dokler ne pride domov njegov sin, ki je odšel po gozdni poti k najbližjemu sosedu, da si izposodi malo moke in fižola. Moža sta prinesla pred kočo stole, sedla in kadila ter se razgovarjala o zadnjih dogodkih, ko je nenadoma pritekel domov ves krvav sinov pes.
Zvesta žival je zdaj odvedla oba moža v gozd, kjer je ležalo truplo mladega gozdarja. Mladi Trabue je bil ustreljen, z noži razmesarjen in t u d i on je imel preklano glavo. Plen lopovov, ki sta izvršila ta nečloveški zločin, pa je obstojal iz peščice moke in fižola. . . Trabue in Scaggs sta več dni pre-iskavala gozd za morilci, toda za njima nista našla nobenega sledu.
Medtem pa se je pričela v Danville obravnava proti njiju trem ženskam. Njihovi sramežljivi pogledi, njihove trde okoliščine življenja in usmiljenja vredno stanje njihovega žalostnega materinstva, vse to je obrnilo javno mnenje v njihov prid, in bile so oproščene. Prisegle so, da je njihova edina želja, da bi se mogle vrniti zopet v Knoxville ter pričeti življenje iznova. Naseljenci so takoj pričeli nabirati med seboj zanje živila in obleko, nekdo pa jim je podaril še staro kobilo. In tako so — s svojimi otročiči v culah, ki so bile obešene kobili preko hrbta — odšle iz mesteca. Zvesti in dobri ječar Biegler jih je še spremil do mestne meje, od tam pa še dolgo gleldal za njimi, kako so, stopaje druga za drugo, izginile v goščavi.
Vohuni, ki so bili poslani za njimi, so jim sledili do Green Riverja, tamkaj pa ugotovili, da so ženske zamenjale kobilo za indijanski čoln, takozvani kanu, nato pa izginile. Nihče ne ve, kakšen motiv jih je napotil: ali ljubezen ali dolgočasje ali morda neutešena želja po divjini, ki je pr epa j al a srca njihovih dveh ljumimcev in gospodarjev — vse, kar vemo, je to. da so položile v čoln svoje otročiče in živila, prijele v roke vesla ter odveslale nizdol po
MALI RADIO-APARAT1 V
SLUŽBI POLICIJE Policisti v San Franciseu, ki opravljajo svojo službo na motornih kolesih, bodo v kratkem dobili male radio - aparate, s katerimi bodo opremljena njihova motorna kolesa.
Zabojček, v katerem se bo nahajal tak radio-aparat, bo šest palcev visok, osem širok in deset palcev dolg. Aparat bo nameščen na motornem kolesu tik za policistom. Zvočnik ali takozvani "loudspeaker" bo nameščen pred policistom in bo imel velikost malega lijaka.
DIVJINA" V NEW JERSEY..
New Jersey je res še vedno nova" država, kjer je še vedno skoraj dva milijona akrov zemlje, ki je pppolna divjina. To ozemlje pokriva polovico vsega državnega teritorija. Kar pa je najbolj značilno pri tem, je to, da se ta divjina ne krči, marveč se leto za letom širi.
Leto za letom puščajo far-merji kose zemljišč, ki so bili obdelani, da zapadejo spet v svojo prvotno divje stanje. Od tega ozemlja je danes nad en milijon akrov neproduktivnih in zapuščenih.
VOLKOVI V FRANCIJI V Franciji žive še danes volkovi. To zimo jih je mraz pognal iz gozdov v bližino človeških bivališč, kjer si šiloma iščejo hrane. Pred vojno je bil volk v Franciji skoraj popolnoma iztrebljen. Ko pa so med vojno nastopile razne meddržavne sovražnosti, je začelo nenadoma število volkov čudoma rasti. Danes se pojavljajo od časa do časa cele tolpe volkov v Normandiji, v Ardenih, v gozdovih Lotaringije in AJzacije, v Alpah in seveda v gorskih pokrajinah pirenejskih.
DVOGLAVAV KAČA *
V živalskem vrtu v Capstad-tu v Južni Afriki, so imeli živo kačo, ki je imela dve glavi. Vsaka glava je bila približno tri palce dolga. Nekega dne pa sta se obe glavi stepli za žabe, s katerimi so krmili zanimivo kačo. V boju za žabe sta se slednjič kači tako razsrdili, da sta hoteli druga drugo požreti, čeprav sta imeli samo eno telo. Prihiteli so pazniki, ki so izku•■ šali pomiriti kačji glavi, toda kakor hitro so kačo pustili samo, sta se glavi zopet spoprijeli v 1 jutem boju. Začeli sta se obdelovati s strupenimi zobmi in sta nazadnje obe — s telesom vred seveda — poginili zaradi strupa.
FOTOGRAFIRANJE TATICE Neka žena, ki je stanovala v predmestju Strasbourga, je opazila, da ji vsak. dan zmanjkuje premog s podstrešja. Sicer je sumila gotove osebe, toda
namenila se je, da zaloti na li-reki, da se pridružijo spet svo- jcu mesta neznanega tatu. jim krvoločnim gospodarjem. Brata Harpe sta torej spet
| Evo kako : Njen oče, ki je bil mehanik, |e prišel na izborno misel. On je imel izvrsten fotografski aparat, katerega je v kot podstrešja ter
Hitlerjev vzor je Mussolini, zato je po njegovem zgledu objavil Hitler v listih apel na nemški narod, naj pazi na čistost svoje germanske rase ter na mnogoštevilen zarod. Hitler pravi, da narod, ki se zelo množi, ne bo nikoli postal suženj, j jo je vodil kapetan Joseph Bal-On dalje odločno zahteva, da j lenger, ni bilo treba dolgo iska-mora vsaka Nemka pokloniti ti.
narodu najmanj deset otrok! . . ' Končno so kapetan Balleu-
no z indijansko sekiro, tako-j ugledali razbojnika, katerih so zvanim tomahavkom.	ise zbali in obrnili so se zopet
Brata Harpe sta imela torej proti domu.
zdaj že pet umorov v "svoj kredit." Naseljenci so se nemudoma zbrali, formirali pozo ter šli na zasledovanje. Pozi, ki
Scaggs pa je šel neustrašno sam za zločincema. Uro zatem je prišel na izsekano ravnico, kjer je ugledal skupino dvajsetih ali tridesetih naseljencev, ki so pravkar pili in veseljačili, ker so dogradili kočo nekega novodošlegu naseljenca.
pobegnila in vse zasledovanje je bilo zaman. In baš v tem
času, ko se je ves okraj tresel	v.	..
. T t (.„„,„ spojil žico z magnezijo z elek-od negotovosti, je kakor strela /,„J v	t\.Vl m ,
DVOBQJI MED POLARNIMI NARODI
Med polarnimi narodi je dvoboj z orožjem prav za prav nekaj povsem tujega. Prostran« snežne planjave družijo te ljudi v skupna selišča, kjer žive skoro v popolnem živežnem komunizmu in slehernega člove-ka-hranilca bi bilo torej škoda. Zato se vrše tam dvoboji v obliki pesmi-zbadljivk. Kdor da v tako pesem več osti in humorja, ta odide kot zmagovalec z "bojišča." Tak je dvoboj v polarnih krajih. Toda zadnje čase prihajajo Eskimi v stik z Ev-ropci, od katerih pa dobe le slabo stran kulture. Med drugim' tudi evropski dvoboj.
Na otoku Nuniwak, v Severni polarni Ameriki, se je zagledal bogat Eskim (ki ima več ledenih hiš, kajakov ali čolnov in psov), v ženo svojega soseda in jo hotel imeti. Zato je napovedal svojemu sosedu dvoboj v evropskem zmislu: Oba moža sta se pripravila z lokom in puščicami, da orožje odloči, čigava bo žena. Prav v zadnjem trenotku pa je dospel med nasprotnika njihov duhovnik, ki je "v imenu duhov" napovedal kazen nepravičnemu sosedu-tatu tujih žena. Prestrašen' Eskim je javno pred zbranim' sosedi prosil svojega nasprotnika odpuščanja, in dvoboj se je končal v pravem eskimskem zmislu. . -
ČUDNI POJMI O LEPOTI
Res je, da je lepota stvar osebnega okusa, toda prav tako je res, da vlada med zamorskim plemenom Saras-Djinges v Afriki kaj čudno naziranje o lepoti. Lepotice tega plemena v centralni Afriki imajo ogromi'e ustnice, kar je eden najčudovitejših običajev na svetu. K° so te zamorske deklice še male, jim prevrtajo ustnice ter p°* lagajo v odprtine okrogle lese' ne ploščice, katerih premer neprestano večajo, tako da položi končno taka afriška lepotica na svojo ustnico lahko ploščo, ki meri 14 palcev v premeru-Vsled njihovih ogromnih usten je tem ženskam skoraj nemogoče žvečiti hrano, zato so odvisne od skoro same tekoče hrane-Prav tako jim je skoraj nemogoč govor ali vsaj tako težaven, da govore samo najpotrebnejše, in še to le v kratkih zlogi'1.
Ko je dekletce staro štiri le* ta, ji zareže njen bodoči moZ zarezo v sredo njene gornje in spodnje ustne, nakar položi v zareze imenovane okrogle lesene ploščice, katerih velikost P0' tem vedno stopnjuje. Ko Je deklica dosegla ženskost, s° njene ustne že tako ogromne-da ne morejo nikoli več izgub1' ti svoje "lepote."
Tekom spanja ponoči pol«2' taka žena svoje ogromne ust' ne na svojega moža, vsled c°' sar je mož neprestano goto'" da je njegova žena še vedno leg njega, da mu ni bila ukr?1* dena in da ni v temi pobegu'''1 od njega.
nt # #
Lakaste torbice pa odrgmte s čebulo, nakar se bodo spet le po svetile.
iz jasnega udarila v okraj novica o dveh nadaljnifi umorih.
V bližini kraja Edmontona je^ bil umorjen mož, po imenu Dooley. Druga žrtev zverinskih morilcev pa je bil neki Stump, naseljenec ob Barren Riverju.
(Dalje prihodnjič)
-o-
"žabja industrija" v Louisi-ani je v polnem razmahu. V enem letu je bilo prodanih na trgih nad 400,000 velikih žab, ki so tehtale skupaj nad 1,000,-
trično žepno svetilko. Treba je bilo samo, da se neznani tat dotakne žice, nakar bi i s k r a magnezije že opravila ostalo. (Take slike snemajo ponoči afriški lovci in raziskovalci v afriški džungli, kjer se na ta način tudi živali same fotografirajo). In res: nepoznana oseba je prišla na podstrešje ter si je hotela pravkar natrpati v košaro premog, ko se je dotek-nila električne žice, ki je užga-la magnezij. Ko se je zablis-kalo, je soseda — kajti ona je bila — vsa preplašena pobeg-
000 funtov. Cena tem žabam, ki jih smatrajo za pravo delika- nila, toda fotografija njene tat-
ZANIMIVA PARALELA
ROOSEVELTOV Oba, sedanji predsednik *' D. Roosevelt in njegov pred«1 ' predsednik Theodore RooseV<^
sta potomca Klasa Martensem
in oba sta absolvirala Harv&
vseučilišče. Oba sta bila
nika časopisa svoje univer '
dalje sta oba absolvirala Pra
na Columbia vseučilišču in 0
sta bila člana newyorske
lature. Oba sta bila morn»r
t"
O t"1
ška tajnika, in oba sta sam?;
signirala iz tega urada.
teso, je od $3 do $4.50 za ducat, žabe zlože v led ter jih pošilja-
vine je bila že posneta.
Zdaj se bo morala soseda za-
pfe^
jo na različna tržišča, tako tudi j govarjati pred sodiščem za na Japonsko in v Argentino. svoje dejanje.
sta bila governerja države -York, oba kandidata za P0^ predsednika, na oba je stre^0-blazen in duševno omejen ^ vek in oba sta postala predsc nika Zedinjenih držav.!.
St. Clair Rifle and Hunting Club
Piše A. G.
"En šus, en Rus," so rekli Nemci na ruski fronti. Mi pa pravimo: "Ena tekma, ena zmaga." Razume se, da je tekma na naši strani in tudi zadnji torek, ko smo se udarili z Euclid Rifle klubom na našem strelišču, smo zopet zmagali. Nekaj fantov je praznovalo zmago do belega dne in sicer v družbi premagancev, iz česar se lahko sklepa, da ni bilo nobene zamere oziroma žalosti radi izgubljene tekme. (Tone, pomota! Zamera in žalost je bila, kolikor je meni znano. Zamera pri boljših polovicah, ko so fantje prišli ravno prav k zaj-terku, žalost pa pri fantih, ki so se jih nalezli pri slavnostnem sprejemu doma. To jaz prav natančno vem, torej ne trpim nobenega ugovora. To je Jakatova opomba, prosim).
Tekmo je otvoril predsednik Pirnat s svojimi trobentarji (tremi), kar je oči vidno prestrašilo fante od Euclid Rifle kluba, zato so pa tako slabo streljali. O tem mi je pozneje pripovedoval Jaka, ki je rekel, da še ni bilo nič slabega, ko se je oglasil re-gimentshornist v dvorani, toda ko se je oglasil drugi izpod stopnic pri vhodu v dvorano in zatem tretji izza vrat stranskega vhoda, torej se je trobilo in plo-zalo od vseh strani, kot tiste dni, ko so hodili okrog mesta Jerihe s trobentami, da se je kar obzidje podiralo. Tukaj se sicer dvorana ni podrla, pač pa se je stisnilo srce našim tekmecem, da jim je puška delala v roki, kot bi jo imeli na vagi.
Zaključek tekme je bil naznanjen na isti način, ali kakor se i reče: da so bili manevri odplo-1 zani. Tudi k večerji se je zatrobilo in konec večerje naznanilo na isti način. (Edino, kjer je Pirnat napravil napako je bilo to, da ni dal trobiti tudi k počit-, k.u, da (b.i bili šU o p.r.aycm č&su domovi Op. Jak.).
Večerjo so nam pripravile žene naših hrabrih lovcev in sicer: Mrs. Pirnat, Mrs. Malovašič, Mrs. A. Novak in Mr. J. Novak. Ker so bile štiri po številu, zato so naprosile še Mrs. Rijavec, da jim je pomagala, oziroma da v slučaju kakega nesporazuma določi, kdo ima prav. Svojo nalogo so izvršile izvrstno, za kar naj jim bo izrečena najlepša hvala. (Počakaj no, Tone, kaj Pa Gorjanc, ki je polento mešal? Saj sem ga videl na lastne oči in se mu je kuhavnica jako podala. Op. Jakata). Po večerji se je predsednik Euclid Rifle kluba
zahvalil za prijazno in izvrstno postrežbo ter nam čestital k zmagi. Pripomnil je, da se že kje drugje še vidimo. Naši fantje so bili prepričani, da jih bo nasprotna stranka počakala na cesti. Toda nič kaj takega se ni zgodilo, ker najbrže Mr. Bruss v resnici ni mislil na kako "ročno delo."
Naš predsednik Pirnat je pre-čital razsodbo porotnega odbora v slučaju Toneta Baraga, katera bo enkrat v celoti priobčena v tem listu.
Potem je raztegnil svoj meh naš Gorjanc, ki je dobil častni sedež sredi dvorane in spremljal Svojo harmoniko s raznimi komičnimi popevkami. Bučar je tožil nad slabimi časi, oziroma nad bančnim položajem, ker da ima na neki banki v varnostni shrambi cel sod viške, pa ne more do nje in viška ne do njega. Tolažil ga je nekdo drug, ki je rekel, da ima spravljen cel sod ohajčana v neki banki in je nevarnost da se ne spridi.
V nedeljo 26. marca pa gre naš klub v Newburg, na tekmo Rainbow Hunting kluba, ki se bo vršila v SND na 80. cesti. Začetek tekmeje točno ob treh popoldne. K isti tekmi je vabljen tudi Euclid Rifle klub. Rainbow Hunting klub bo imel priliko, da bo v enem dnevu dve tekmi izgubil.
Izid zadnje tekme je sledeč:
Euclid Rifle klub:
Mandel............ 61
Gole..............50
Lesjak.............. 47
Debevec............ 54
Dolenc S...........84
Knaus R............60
Sober..............' 67
Sepic..............67
Baraga............ 48
Bruss .. .. .. ... ......52
Bavetz .. ........... 61
Prince i- ............ 50
692
St. Clair Rifle klub:
Novak A. ........
Papesh............
Turšič..........
Penosa L.........
Susel..............
Glažar ............
Sietz ............
Malovašič........
Penosa V.........
Urankar A......
Urankar J. .....
Kaučnik........
68 71 80 58 83 74 47 62 57 68 67 65
800
BOJ VELIKE KNEGINJE ZA VSAKDANJI
KRUH
trgovskih zadevah niti najmanjšega pojma, je kmalu bankrotirala in morala zapret vrata. Ko je prenehala trgovino, je bilo vse, kar ji je ostalo, njen pisalni stroj in gitara. Zopet se je z muko prebijala skozi življenje, dokler ni končno dobila zaposle-nja v neki prikrojevalnici in iz-delovalnici oblek v New Yorku. Res je minljiva slava sveta . . .
VESTTIZ^ DOMOVINE
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinii
MILO URBAN:
ŽIVI BIČ
Roman
imiiHiiiiiimiiHuiimnmimmimiiiiiiiii
Ruska velika kneginja Marija je pravkar izdala knjigo, v kateri je objavila svoj dnevnik, v katerem slika tragično usodo, kateri so izpostavljeni mnogi člani ruske visoke aristokracije, ki so po razpadu carstva pobegnili iz domovine, število onih ruskih aristokratov, ki so bili prisiljeni bežati iz domovine in ki se morajo zdaj v inozemstvu prebijati skozi življenje, znaša poldrugi milijon. Večina teh je izgubila vse, razen onega, kar so odnesli na svoji osebi s seboj, in v najboljšem «lučaju se je zgodilo, da so odnesli iz domovine nekaj draguljev, s prodajo katerih so se vsaj za nekaj časa ubranili gladu. Gasi ne znajo ti ljudje nikake-£a poklica in nimajo niti najmanjšega pojma o praktičnih Življenskih stvareh, so prisiljeni, da si služijo svoj kruh v tujini, ki jih smatra kot nadležne tujce.
Za težje kakor za vse ostale, Pa je življenje pregnanih članov ruske vladarske rodbine, pridnim delom se ji je nato po-W Romanovičev je izgubilo nasrečilo, je Zaslužila frčasih dvojem čaru. Kadarkoli se zdaj do 100 mark na teden. Ko je dokažejo ti aristokratje v deže-j njeno delo izzvalo pozornost in 'ah, ki so bile z Rusijo v zvezi, j pohvalo neke pariške modistke, iih povsod sprejmejo z nazira-j je kmalu potem odprla v Parizu njem in očitki, da so bili člani j svojo lastno malo trgovino z ve-
prišlo do razpada Rusije.
Ruska velika kneginja piše v svojih spominih, da sta imela ona in njen mož nekaj časa to srečo, da se jima ni bilo bati pomanjkanja, ker sta bila v posesti vseh svojih draguljev. S prodajo teh draguljev, katere sta počasi prodajala, kos za kosom, sta živela več let, dokler ni bil zadnji teh draguljev prodan.
Velika kneginja pravi, da sta bila pri prodaji draguljev nesramno osleparjena. Ko ni bilo več draguljev, je morala velika kneginja pričeti gledati sama za svoj obstanek, kar je bilo tem težje, ker ni bila vajena nikoli delati, ker so prej vse njene račune plačevali njeni tajniki in kateri ni bilo treba prej nikoli napisati niti čeka.
Ker je znala lepo plesati in vezti, se je lotila tega posla, s katerim se je svoječasno kratkočasila, da se ž njim preživi. Toda zelo je bila začudena in presenečena, ko so .ji plačali za lepo pleteno jopico samo 20 mark. S
—V Ljubljani je umrla gospa Zofija Petretič.
—Na Brezovici je umrla gospa Marija Petrič.
—Visoko odlikovanje za hrabrost. Kovaškemu mojstru gospodu Francu Zoriču v žadov-niku pri Krškem je Nj. Vel. kralj podelil visoko odlikovanje za hrabrost: srebrno Karagjor-gjevo zvezdo z meči. G. Zorič si je to visoko odlikovanje pridobil leta 1919. kot rezervni konjenik na koroški fronti. Vojake je služil že od začetka svetovne vojne, in sicer najprej pri 17. pehotnem polku, pozneje pa pri konjenici. Do prevrata je bil na vseh frontah, pomladi leta 1919. pa se je takoj odzval pozivu na orožno vajo in odšel k bivšemu mariborskemu dragon-skemu polku, ki je postal sestavni del konjeniškega polka "Obi-ič." Ko je Franc Zorič z eska-dronom odrinil na koroško fron-10, se je v nekaj dneh izkazal z velikim junaštvom in požrtvovalnostjo. Ko je bil z nekim tovarišem odposlan kot izvidnik, le iz neke od Nemcev zasedene vasi z veliko težavo rešil našega vojaka, ki je bil ranjen in ujet. Sovražniki so opazili njegovo akcijo in začeli streljati. V ognju se .je hrabremu Zoriču rešitev posrečila. Ko pa je na umiku zagledal poleg šolske stavbe strojnico, je brez pomisleka skočil k njej, da bi jo zaplenil. Ker kot konjenik ni znal razklopiti trojne puške, jo je natovoril na konja, kar so .sovražniki opazili in začeli na vso moč streljati. Konj se je splašil in odvrgel strojnico, katero pa je Zorič v hudem ognju spravil za zid pokopališča in potem na voz, na katerega je že poprej spravil rešenega ujetnika. Ves čas, dokler se ni z rešencem in.plenom priključil močnejši patrulji, je hrabri Zorič sam zadrževal sovražnika. G. Zorič je sodeloval še v drugih bojih, po 12 tednih pa se je zdrav vrnil na svoj dom, kjer pridno izvršuje svojo obrt in skromno preživlja svojo clru-žinico.
—V Kranju je v 65. letu starosti umrla gospa Marijana Po-drekar rojena Kokalj.
--o-
Ladja se je potopila ^ pristanišču
Seattle, Wash. 24. marca. — Ameriški poštni parnik Presi dent Madison se je danes popoldne prevrnil in se potopil. 140 delavcev je popravljalo ta čas parnik, v katerega je prihajala voda, ker so odstranili tri jeklene oklopne plošče, kar je obteži-lo parnik na eni strani, da se je prevrnil. Razen treh so se vsi delavci rešili na pomol. -o-
V Frankfurtu, Nemčija, živi neka Gretel Meyer, ki ima dva jezika, toda ne more govoriti.
«:mmtw«u:8mmm»«:mmm»m:$»:
Kadar se selite
že večkrat smo povdar-jali v časopisu, da naročniki, kadar se selijo, morajo svojo selitev direktno naznaniti v naš urad, in sicer osebno, ali potom pošte ali pa po telefonu. V nobenem slučaju ne smete povedati našim raznašalcem, da ste se preselili, ker je raznašalcem prepovedano sprejemati enaka naročila. Ako boste točno v naš urad naznanili spremembo naslova, boste tudi točno dobili list na novi naslov. Prosimo, da to upoštevate!
Radarske hiše sami krivi, da je I zeninami, toda ker ni imela 0j ummamttmmtmmmmtma
"Za v mesto," se je navduševal Lanyi. "Zate niso kmečka, oblačila; ti bi morala hoditi v svili."
Krista je vzdihnila in Lanyi je videl, da dobro govori.
"Res," je nadaljeval, "ti bi morala iti v mesto. Tu na vasi nihče ne opazi tvoje lepote. Omožiš se s kakim zabitim kmetom in kmalu napravita delo in deca iz tebe staro babo. Saj ne živimo zato, da bi se zakopali, ampak da bi užili svet."
Te besede so padle prav na dno Kristinega srca in vzbudile tam stara hrepenenja. Krista se je zresnila in se zamislila.
"Kaj pa naj začnem," je rekla čez nekaj časa, "ko sem pa revna in nešolana."
Lanyi se je zasmejal. S smehom je hotel ugnati njene dvome.
"Taka lepota, kakor si ti, ne potrebuje šol," je rekel laskajoč se Kristi. "A?"
"življenje je treba znati prijeti pri pravem koncu, treba je nekoliko poznati ljudi. Jaz na primer bi ti sam pomagal. Imam bogate starše in mnogo vplivnih znanstev, tako da bi to ne bilo preveč težko."
"Radi mene," je rekla Krista po kratkem premisleku. "Saj že tako dolgo razmišljam, kako bi prišla v svet."
Tako se ji je splazila kača v rokav. Ko ,je prišel Grunberg, ju je našel že prijateljsko sedeti skupaj in si pomembno izmenjavati poglede. Ko je Krista govorila z Lanyijem, se ni več smejala s tistim drobnim, nepristop-nim smehom; v modrih očeh ji je ždela neka pasja hvaležnost, naivno veselje otroka, ki so mu obljubili odpustek.
"Zdi se mi, da si jo začaral," je dejal z zavistnim glasom Grunberg, lro sta se vračala zvečer domov.
Da, bolj z razumom kot s silo," se je zasmejal Lanyi.
In Grunberg ni vedel, ali se norčuje iz njega, ali iz starega pregovora.
XI.
Proti koncu februarja je na stopilo deževje, ki je trajalo sko raj do srede marca; sneg se je spremenil v pol tekočo lavo, ki je obdajala vasi in se valila vanje. Ceste so se smešno razmeh-čale, s hribov so se stekale kalne vode, polne ledenega hladu; pro-dirna mokrina je zalivala pred mete in delala iz njih neme spomenike izginjajočega elementa Tu in tam so se pokazovale tudi bojazljive kopnine, toda pečat zime je še trdno ležal nad njimi Pred poplavo snežene kaše so se ljudje plašni kakor psi umi kali v hiše, ki so se spremenile 1 grobove, polne zatohlosti, brez up nega dolgočasja in dolgih po gledov skozi okno v razmočeni svet. Ljudje so zlezli sami vase, v neko strašno, tesno luknjo, kjer ni bilo niti toliko prostora, da bi se obrnili. Ležali so sami v sebi kakor še ne rojena deca, poskušali prve nezavestne gibe in brskali po malenkostih, po edinem, kar jim je zaprti, tesni svet mogel nuditi. Videli so prazne jutrišnje dni, gnojišča dolgih dni, iz katerih so se v gostih strugah odtekale majhne, umazane skrbi. Veliki, drzni lok življenja se je v tem mokrem okviru razdrobil v črepinje težkih ur, ki so bolestno padale na hrbte, in razpadel v groznem močvirju nemožnosti. Obiskovali so se samo najbližji (sosedje, ki so mogli cele ure govoriti o najne pomembnejših stvareh; sipah so iz sebe besede kakor iz rokava, da bi utrujeni od govorjenja mogli doma tem dlje molčati, prisluškovati neprestanemu plju skanju vode, edinemu zvoku, ki se je izločil iz razmočenega življenja in zrastel v ogromen od-
pev slehernega pojava. V presledkih, ki so sledili besedam o pomanjkanju, o bedi, o nesrečah, je dolgo zvenel, kakor bi se bile te drobne kaplje spremenile v težke skale in padale s streh naravnost v trpeče duše. Bil je, udarjal, povzročal bol, toda ni ga bilo mogoče zajeziti, iztrgati iz prostorja.
Brezdelje in dnevi zaliti z motno svetlobo so odprli Ilčički-no staro rano, ki je začela kazati znake težke, dolge bolezni. Strašno sovraštvo se je spreminjalo v topo obupanost, ki je trajala pogosto po cele dni. Vse delo Ilčičke .je bilo takrat v tem, da je vila roke in zateglo vpila: "Sin moj edini, sin moj zlati!" Glas ji je bil suh, brez solz, toda nasičen s tako bolestjo, da so tistim, ki so ga slišali, goma-zeli mravljinci po hrbtu. Podoben strašni žagi je rezal v dušo in brnel v njej z nečim tako pro-dirnim, tako elementarnim, da je povzročal kar telesno bolečino, če si ga čul. Tolažili so jo, pogovarjali, kazali ji zglede, toda Ilčička se ni dala potolažiti. Na vse je zamahovala z roko in bruhala iz sebe strašno bolest:
"Kdo mi vrne mojega sina, kdo mi ga da?"
Gledala je predse s suhimi očmi. Blede ustne so se stisnile in se bolestno, žalostno tresle cakor dvoje ostriženih ovčic.
Nato jo je brez kakšnega pre-loda pograbila jeza. Stisnila je pest in s shujšano roko, podobno suhi veji, žagala po zraku.
Prišel bo," je govorila s suhim, trdim glasom, "prišel bo dan. Naš dan, ker sedaj je nji-ov dan. In mi jim povrnemo, i j, povrnemo . . ." Vnete, bolne oči so zablodile v daljave in v sivem, hladnem prostorju begale za prikaznimi. Izzivale so strašen, krvav sen, ki 5i izmil z duš to žgočo bolest, ki oi jih do čistega okopal, prerodih V zraku so bile dvignjene neusmiljene pesti, jezno se po-resajoče glave, s krvjo podplute oči in Ilčički se je zdelo, da je vsa :a krvava groza zrastla iz telesa njenega sina. Bil je kakor rda črta pod strašnim stavkom, bil je kakor glava strašne pošasti, ki z enim samim zamahom rok odstrani na tisoče težkih krivic.
Včasih je cele dneve begala od soseda do soseda. Na obrazu je imela zbadljiv, hud nasmeh, v glasu pa zlovešč zvok. Besede, podobne strupenim bodalom, je zabadala komurkoli v prsa.
"No, sedaj nas že čisto požro," je nekoč govorila. "Ne samo, da so nam vse pobrali, še vojake so nam obesili na vrat."
Vojaki so začeli Raztočanom zares presedati. Zahtevali so od njih hrane, drv, voženj, in če jim tega niso dali prostovoljno, so jim s silo vzeli. Zastonj so se Raztočanje branili; pomagale niso grožnje ne prošnje: smejali so se jim v obraz in če je bilo treba, so uporabljali tudi zaušnice. Iz šole so napravili navadno žrebčarno. Lepi, novi plot so podrli in ga kos za kosom po-kurili. Raztočanje so morali gledati, kako gine delo njihovih rok v nezmiselnem počenjanju samo-pašnosti.
"Požro . . ." je vzdihnil ogo-vorjeni.
"Pa zakaj? Povejte, zakaj? je uprla vanj Ilčička vnete oči.
Starec je skomizgnil z ramo. S pogledom je zablodil na tla, odgovoriti pa ni znal.
'Notar nam jih je privlekel," je odgovorila Ilčička zanj, "da bi stražili njegov polni trebuh. Komu na ljubo pa so tu? Nam? Nam vojakov ni treba, mi smo jih dogrla siti, gospod notar pa se boji. Zato so nam šolo spremenili v stranišče."
Starec ni nič odgovoril in je šel dalje; žive besede pa so že odmevale v njem. Če je prišel govor na vojake, je že posnemal Ilčički no kretnjo in z enakim zagrizenim glasom rekel:
"Notar nam jih je privlekel. Njegov polni trebuh straži j o."' Toda Ilčički to ni bilo zadosti, šla je še dalje.
"Ali vidite, kakšna je ta naša
pravica? Eden je zapeljal Hla-vajevo ženo in ko smo se oglasili proti temu, nam jih je privlekel deset, da bi pokvarili vso vas. Pa pravijo, da bo ljudi zmanjkalo. Kje neki ? Počakajte samo, čez leto dni bomo imeli tu otrok kakor plev."
In če je kdo rekel, da bo ljudi zmanjkalo, so mu isti, ki so poprej slišali Ilčičko, takoj odgovarjali :
"Ne bo jih zmanjkalo ne! Samo leto dni počakajte, pa jih bomo imeli kakor plev."
Ilčička ni nehala. Hodila je po Raztokah kakor požigalec. Tu je podteknila iskro, tam baklo, tu sunila z ostro besedo, tam švrknila z bičem svojega sovraštva po brezbrižnikih, da so se kar skrivili. Zmerjala jih je, če so jokali, zasmehovala jih, če so grozili, ščuvala jih je, podžigala z vsem ognjem razdraženega srca, z gnevom okradene matere. Če je kdo dobil vest, da mu je padel sin ali mož, je takoj prihitela — njene pepelnate ustne so bile tedaj podobne eni sami rani — in izlile povodenj besed, grenkih kakor pelin.
"Ali vidite? Tu imate vojsko. Lahko si jo zataknete za klobuk. Pa če bi bila to vojska ... To ni vojska. To je gospoda! Toda prav vam je, če se bojite odpreti usta, če ne znate brcniti z nogo."
"Zakaj pa vi niste brcnili ? Saj so tudi vam požrli sina," so se branili napadeni.
"Tudi jaz sem bila neumna," je ošvrknila Ilčička samo sebe, "toda danes že vidim. Videli boste, jaz jim svojega sina ne odpustim, iz hrbta jim ga izpraskam."
Grozne besede so padale v ušesa in odmevale v njih kakor težek pohod. Kdor se je v noči prebudil, jih je videl, kako so se zvijale v temi; bile so podobne rokam brez kosti, ki se spletajo v strašen vozel mišic: prsti na njih so se raztegnili, se skrivili in imeli samo eno težnjo: zasaditi se nekam.
Edini kraj, kjer je Ilčička molčala* kjer je sedela skoraj brez besede, je bil pri Koreno-vih. Korenka je tiste dni težko zbolela in je morala leči v posteljo.
Beda, ki je padla na to družino, jo je kar oglušila. Stari ohromel, Andrej brez roke, brez govora. Korenka težko bolna na postelji, na pragu pa tudi glad. Vse je pošlo: v čumnati je zijala praznota, v hlevu je žalostno stala suha kravica, upanja v bodočnost pa ni bilo nobenega. Korenka bi bila potrebovala zdravil, boljše hrane, toda kje naj jih vzamejo, ko pa doma ni bilo niti
pare:
Kadar je Ilčička prišla sem, je samo vzdihnila. Zmajala je z glavo in rekla: "Revščina!"
Stari je sedel pri peči in gledal v strop, Andrej si je pri mizi z roko podpiral glavo, Korenka pa je stokala v postelji. Mali Adam je za mizo brskal po starem koledarju. Nihče ni govoril. Beseda, ki jo je Ilčička izrekla, ni našla odgovora; umaknila se je v kot ter plakala.
Ko je Ilčička videla to okame-nelo, mrtvo družino in v kotu svojo osirotelo jokajočo besedo, je naenkrat vstala. Potem je s poudarkom, kakor bi koga klicala,rekla : "Revščina!"
In zares. Kakor pes, če ga pokličeš, je prihitela beseda iz kota, zacvilila in pomahala z. repom. Stari Koren je uprl vanjo svoje hladne oči in pritrdil: "Res."
To je bilo vse. Ilčička je odšla in kar po cel dan nobeden Korenovih ni črhnil besede.
Korenkino stanje se je slabšalo iz dneva v dan. Bil je pri njej tudi dekan Mrva. Ko je videl to grozno revščino, je sam poslal po zdravnika, toda ta je samo še z roko zamahnil.
Andrej je razumel. Vzel je malega Adama za roko in ga odpeljal k Ilčički. Bilo je, kakor bi bil ž njim odšel od Korenovih zadnji košček življenja. V sobi se je zgostila strašna tišina, ki
jo je le včasih pretrgal materin stok. Pogled starega Korena je postal še bolj nepremičen, težji: zdelo se je, da sega v neskončnost. Andrej je gledal vse to, premišljeval in bilo mu je, kot bi mu rezali z duše krvave jermene.
Nekega takega dne je proti poldnevu Korenka s trudom za-šepetala:
•"Kako bi jedla rezance s sirom. . ."
Duša je bila na njenih ustnah, duša, ki je preživela marsikako razočaranje, videla marsikako ubito veselje in imela toliko neizpolnjenih žčlja . . . Odhajajoč iz telesa je preplašena kakor nevesta zadnjikrat pokleknila na pragu domače hiše^ razprostrla roke in zaprosila:
"Kako bi jedla rezance s sirom. . ."
Bil je to majhen, smešen obračun celega življenja. Andrej bi se bil najrajši strašno zasmejal, toda prav ta malenkost, ta sme-šnost ga je zadela v srce. Nič več si ni želela ta žena, ki je skoraj šestdeset let pregarala v življenju, nič več, samo malo rezancev s sirom in vendar — tudi te zadnje, smešne želje ji ni mogoče izpolniti. Kje je moka in kje je sir?
Neusmiljena resničnost je Andreja pretresla. Pogledal je na očeta in videl, kako sta se mu dve debeli solzi potočili po licu.
Naenkrat je vstal in dejal kučmo na glavo. In odšel je kakor pijan naravnost k Aronu.
Stopil je v trgovino. Aron je vedel, da je nem. Dal mu je svinčnik in papir in Andrej fcoren je s težko, nerodno pisavo napisal nanj:
'Pol kile moke in sira.'
Aron je prebral, ga zasmehlji-vo pogledal in mu s samozavestnim glasom bogataša rekel:
"Kaj pa si mislite, človek božji? Pa menda niste znoreli?"
Potem pa se je premislil in udaril od druge strani:
"Ali imate nakaznico?"
Andrej je zanikal z glavo.
"Brez nakaznice vam ne morem ničesar dati," se je našopiril Aron.
Toda Andrej Koren ga je pogledal s takimi strašnimi očmi, da se je zdel vsak odpor, vsak izgovor zastonj. Položil je na papir prst kot silen živ klicaj, ki se lahko vsak trenotek spremeni v smrtonosno orožje, in se nagnil nad pult kakor padajoče deblo: te ni bil več človek, ampak utelešena zapoved, zadnji krik tistega, ki visi nad prepadom, volja, pred katero ni bilo nobene ovire, nobenega zakona več. Ali — ali. Aron je odrevenel kakor žaba pred kačjim pogledom. Po-t repi j al je Andreja po rami in pomirjajoč ga, dejal:
"Ne bojte se, za vas bom še dobil. Kar se nakaznice tiče, pa človek mora, radi predpisa."
čez trenotek je Andrej Koren imel moko in sir. Prišla je Ilčička, nakuhala rezancev s sirom, jih položila v skledo in jih dala Korenki.
(Dalje prihodnjič.)
MALI OGLASI
V najem
se dasti dve sobi, kuhinja in spalnica. Vprašajte na 1.135 Addison Road.	(71)
Dvoje stanovanj
se da v najem, eno tri sobe, eno dve sobi. Jako pripravno za malo družino. Dobi se lahko tudi garaža. Vprašajte na 6124 Glass Ave.	(71)
PRIPOROČILO
Se priporočam Slovencem in Hrvatom za papira-nje sob. Jako dobro delo po najnižjih cenah. Se toplo priporočam.
JOHN MAR0LT 1096 E. 77th St.
(7D;
II I»UI||»|'
ii^iii miii na
«l*<lltMllfll It MI lil iti ill IliUlt 1141II lllllltftIIMII t llltll )iliHl(lUII IIH Clll Itlll IIMI lllll liti t HIH t IIUUIIII IUia> I llllll IH lltulllllll I tltlltll U<tttllllllll>4lillll)lllllllllltHltllllilllllltlllilllfllMMIMIIIIHtlll1lllltllltOllt»s
Mlinarjevi
Za "AmeriSko Domovino" prestavil M. U.
Agata je veselo pristala, baš, kakor bi ji prišla nepričakovana pomoč. Sedla je. "Da, A polonija, to bove storile, Zakaj se ni to že zdavna zgodilo? . . . Morebiti bi mi bile prišle tam zadaj boljše misli! O, kako lahko človeka zmede! In ves čas sem bila tak kanarček, 1?ak sladkor-ček!"
čez nekaj časa, ko je ostal grom v višini in se je vlekel v dolgo valenje, je prijela nje roko. "Pri tebi je človeku dobro, svakinja! Ti znaš vse voditi, ti bi morala imeti mlin. Ob onih drugih me je le vedno nekoliko strah, čeravno sem neumna in nora. To sem imela pri Lovrencu in to . . . Oh, ta strah! Tasti ah je moja velika nadloga. Tako šibka sem! O, Margareta, kako mater imaš . . . tudi jaz sem bila nekdaj tak angelček !"
Utrudila se je. Nevihta se je bila razblinila kakor otroško strašilo, ki se najprej veseli prestrašenih oči, ter je izlivala sedaj nad žejno zemljo blagodejen dež. Le oddaljeni, rdeči odsev je še težil, ker je pripovedoval o ljudeh, katere je doletela nesreča.
Potem ko je Agata zaspala, je sililo Apoloni j o, pogledati k Ivanki. Otrok se je bil skril v najslajše skrivališče, ki ga ima človek, v mehko varstvo globokega spanja.
Drugi dan je Apolonija najprej hitela v mlin, poskrbela za kuhinjo ter pripravila vse za kosilo, nato pa je stekla nazaj k Ivanki da jo skopa in pripravi vse za pranje. Porazdelila je dekle, ter se pogovorila s prvim mlinarjem o nasekanju kamenov in nadomestitvijo enega, ki se je bil docela pokvaril. Še kasno predpoldne ste Agata in Margareta spali. Končno si je Apolonija našla časa, da je pogledala k njima. Tedaj pa ni bilo Agate več v hiši. "šla je v pro-f-to naravo," se je rogal Aleš. Apolonija je pomislila: Ali jo bom morala zakleniti? Sedaj ko lahko vsako uro pride nje čas! In po taki noči!
Zopet je skočila v pralnico. Vreme, ki je bilo še zjutraj kislo in je grozilo z novimi nevihtami, se je zjasnilo. Bilo je tedaj treba perilo hitro oprati, da ga spravijo na solnce.
Prišli so vozniki in se posvetovali. Zopet je bil nekdanji drenj in Apolonija je pri tem pozabila Agate in nadlog. Najprej je bila vesela, da je nje nadloga bila v kraju. Vendar pa sta zopet zlezla iz kota strah in skrb in končno ji vendarle ni dalo ve'"' miru, pustila je dekle, kadeče se kotle in voznike ter dejala: V svojo hišico mora pogledati. Da ne bi lagala, je res šla v svojo izbico, a takoj zopet stekla ven v vrt, skozi luknjo v plotu in ven k grmičevju. Kakor oka-menela je obstala. Visoko gori v bregu, med jelkami, je zeval presledek. Tamkaj je stala ma-ti-jelka . . . sicer! Tedaj jo je viliar, strela vrgla! Tedaj ji je stopil naproti Miha. Osupla sta .•-.j stala trenutek nasproti. Apolonija bi bila najraje planila in ga udarila v lice. Ampak, ali je to resnično Miha — ali le njegov duh? Bil je prepaden, bled, oči so gorele, mokri lasje so mu viseli v čelo. In sedaj je dejal hripavo:
"K vam -sem hotel! Pridite vendar! Pridite! Ampak vzemite s seboj platna — krvavi!
— Presenetilo jo je! — O, Apolonija, nikar ne psujte, pomagajte, ona leži v svoji krvi in vpije tako strašno kakor žival. In jaz ne vem pomoči!"
Apolonija je mislila, da ji mora srce zastati. Le stati je mogla in strmeti. Kar je 011 govoril, je bilo strašno,, grozno, a le kot v snu. Ni mogla se ganiti.
Končno je tudi ona zavpija, solze so ji planile v oči in zdir-jala je v svojo kamro, strgala nekaj platna in otroških stvari. In potem nazaj k Mihi, ki je medtem sedel na kamen in jokal. Ko jo je ugledal, je skočil pokoncu ter tekel pred njo. Ona se je ozrla, mislila, da bo našla Agato v grmovju, 011 pa je skočil v čoln in pokazal tja preko: "Tam v koči, tam sva!"
In tako se je morala tudi ona zaupati temni, strašni vodi. "Ali še živi, ali živi otrok?"
"Ona živi, a otrok ni še prišel. Kričala je, da se mi je srce v telesu obrnilo."
Apoloniji je bilo tako težko pri srcu, da je mislila, da se mora čoln pod tem pritiskom potopiti. Ponovila je obljubo zadnje noči, da bo postavila križ ob bajerju, znamenje, ob katerem naj bi se hudobna sila končno vendarle razbila.
"Kako je le prišlo?" se je ona okrenila k Mihi, ki je potegnil veslo. Pot mu je lil preko zalepljenih las po čelu.
"Ne prestrašite se," je Zastokal ter si z jezikom omočil izsušene, razpokane ustne. A tudi grlo mu je bilo očividno izsušeno. "Ne poglejte tja — ona se je do smrti prestrašila. Jaz ga nisem mogel prej videti, a ona je sedela tako, kakor vi. In tedaj —• naenkrat poskoči, zavpije, krči jo primejo in pade preko deske kakor mrtva. Tudi jaz sem videl tedaj tisto grozo, ki jo je ona videla. Mislil sem da stoji tam preko sam peklenšček, a je bilo nekaj še hujšega ... nikar ne poglejte tjakaj, sicer bo tudi vam tako. K njej morate . . . ali slišite, kako kriči?"
Dvignil je veslo. Od njega je kapala voda, a sem preko bajer-ja je prihajalo stokanje in vzdihovanje,. ki je oznanjalo smrtno stisko. Glasilo se je mukepol-110, trudno, ponehavajoče. In tedaj je zopet vzrastlo v divji krik.
"Veslaj, veslaj vendar — in da sva vendar koga poslala po zdravnika, ti moraš—"
Naenkrat se je zgrozila in se prekrižala. Vsa kri ji je stekla if srcu, v ušesih ji je brnelo in čutila je, kako ji je postalo na smrt slabo. Omotica je grozila, da jo vrže v vodo in kakor se je zavrtela hiša zadnjo noč, ko je listikrat strela udarila, tako se je vrtel sedaj pod njo čoln. Zaprla je oči in zopet čula stokanje. Tedaj je stisnila zobe in skrčila pesti. "Moram stati .. . Mati Božja, moramo ob križu stati!"
In nič več ne sme pogledati tja! Zadostoval je samo en pogled, da je spoznala. Najprej se ji je srce zgrozilo: čarovnica! Nato je spoznala brezmeso, po vodni travi obraščeno okostje, vrv še okoli vratu. In potem je morala v bliskoviti vrtinec misli: Tedaj je vendar iskal smrt v bajerju . . . Martin . . . Ivankin oče!
Peljala se je naprej zaprtih oči in tako, kakor bi njo samo baš bila smrt dotaknila. Uboga
a — sedaj je razumela vse.
Miha je ječal: " Nocojšnja nevihta, strela ki je treščila v bajer, ga je dvignila iz dna. In jaz slepi norec ga nisem videl! Apolonija, ako se ji kaj pripeti . . . tedaj skočim tudi jaz za njim!"
Te besede so storile, da se je zopet zbrala. Sunila je proti njemu: "Kaj? . . . Kaj si dejal? Ali ste možje! Ali ste si vsi podobni? Najprej se delate norca iz vsega, se igrate hudiče . . . potem pa zbežite! Bajer je preči.si zate!"
Sama je stopila v napol razpadlo kočo, v kateri je stokala Agata. Miha je sedel na bregu pri čolnu, se vlegel in se zvalil na obraz, ker ni hotel videti, a venomer mu je vleklo tilnik kvišku, vedno tja proti oni strani in vsakokrat je okostje še vedno ležalo tam, napol v vodi, napol v bičevju. In bal se je tako, da bi laglje skočil v vodo, kakor pa to vzdržal. Zdelo se mu je, da postaja vzdihovanje v koči vedno šibkeje ali pa da se pomirja. Apolonija pa je govorila glasno, najbrže moli. Tiščal si je ušesa, a vendar prisluškoval od časa do časa, dali ga ne pokliče. Vse v njem pa se je upiralo, da bi šel notri. "Pomirila se je, spi!" se je skušal prepričati. Zdelo se mu je cela večnost.
Tedaj je prišla Apolonija iz koče, pokleknila na breg in si umila roke. "Mislim, da spi sedaj. Otrok tudi in fant je. Ti pa —" dvignila se je, "hitro vzemi vej in mahu in pokrij je. Kako le moreš gledati in nič storiti ! Poslala bom Aleša, da ti pomaga spraviti je stran." On se je zgrozil in zmajal z glavo. "Da, Aleša," je pristavila odločno, "kajti edino nanj se lahko zanesem in vidva ga bosta spravila na pokopališče, k počitku. Jaz poj dem še enkrat v kočo in potem, če je vse v redu, me prepelješ. Ljudi pripeljem. In da se mi pred nikomer ne pokažeš, kakor Je Alešu!"
Delal je nejevoljno, a vendar strahoma in hitro, kakor bi mo-j|io prikritje okostnjaka odvrniti nesrečo, ki mu je bila pisana. Sredi dela se je okrenil. Cul je jok, vpitje, čul svoje ime. Ko se je opotekal v kočo, je našel Agato belo kakor sneženo cvetko, z rokama prekrižan ima na prsih, otrplo. Izkrvavela je. Apolonija je jokala in molila. Nato se je brez besed dvignila in pobrala sveženjček, iz katerega ste štrleli dve rdeči ročici in se gibali, šla je h čolnu in sedla vanj. On je veslal, ne da bi vedel, kaj dela. Apolonija se je sklanjala nad otroka in ga s svojo sapo grela, močila ga s svojimi solzami.
"Čuvati moraš!" je dejala na bregu.
"Tu počakam!" je zajecal.
"Tja preko greš in boš čuval. Toliko ti je že bila in ti mora še biti, da jo boš varoval pred lisicami. In . . . potem se boš skrival, dokler ne pride Aleš in mu pomoreš!"
Nato je šla, sklonjena nad otroka, hitro in previdno doli v mlin. Ker je otročiček odprl usta, mu je ponudila prst in mala, uboga usteca so sesala.
"Pri tebi ostanem, ostanem pri tebi, Albert, ne poj dem stran," tako je šepetala, kakor pač govorimo otrokom, nežno in pomirjevalno, ljubeče. Nato jo je zopet prijela žalost in bol, divje ihtenje jo je stresalo.
"Pot v Obljubljeno deželo je dolga, vem, Albert, a sedaj te ne bom zapustila!---"
Kasno v noč, ko je ležala Agata že na parah v izbi, se je vrnil Aleš, ki je bil odšel s praznim zabojem, s pokopališča.
"Sam sem moral opraviti, seveda, sam. Miha' je zbežal, naravno, ker je svojo gosposko igro izigral. Požirek žganja bi mi bil dobro del. Kajti moč ne zaleže,
kjer se vrte nočni duhovi. Sto- gled neprestano uhajal proti go-j bom morebiti nekdaj sama sebi, ril sem — a samo radi vas, a za reči lučki. Nato se je zakroho- to priznavam. O, da, saj sem si nobeno ceno ne bi hotel nazaj! tal in zasmehoval s kretnjo, ki že dovolj, ker sem se dala od vas
Upam, da ne bo sedla sedaj meni čarovnica za vrat!"
Apolonija mu je dala, kar si je želel v pokrepitev svoje koraj-že in dejala: "Prepodili jo bomo. Postavila, bom ob bajer križ!"
Svak in Tekla sta se pripeljala zgodaj zjutraj. Tekla je jokala običajne solze pri mrtvaškem odru, nato je pogledala k novorojenčku. Sklonila se je nad zibelko, opazovala pozorno rdeči, zgrbačeni obrazček in stisnjeno, modrikasto ročico, katero je dete dudlalo. Nato je dejala tiho pred se: "Gotovo poj de v nebesa! Uboga sirotica, tvoja mati bo že imela usmiljenje s teboj in pride pote."
Apolonija je izpustila šivan-ko in nit, kakor bi bil malček zavpil. Sklonila se je od druge strani nadenj. "Ne, ne, Tekla, tako ne smeš govoriti. Albert,! jo! Tedaj! Sedaj pa naj bi ti ti že ostaneš pri svojem mlinu. | verjel, da se hočeš vsesti v to
naj bi bila smešna: "Ti najbrže čakaš ženina, kakor se mi zdi? Pa menda vendar ne bo nebeški oni, kateremu svetiš!"
Apolonija je skočila ter upih-nila lučko.
Janez je skušal neslano šalo zopet popraviti. "Nu, svakinja, šalo na stran, ti si se. vendar dala zapirati vsa ta leta nejevoljno v tisto kletko tam gori. Grozila si, da si že preskrbljena, potem pa si sedela kakor lastavica za Marijino Rojstvo—širni svet v glavi. Saj tebi vendar ni bil svet nikdar dovolj prostran. Ti si . . . kaj se jaz razumem o posebnih stvareh . . . nekaj docela romarskega si hotela napraviti iz sebe, tako kakor pripovedujejo pobožne pravljice . . . Pri zibanju otrok — saj se še spominjam — si mislila na lad-
vpreči in zadrevati. Te namere pa mi ne bo nihče razgovorih mrtvi ne govore, mali Albert pa tudi še ničesar ne razume. Tedaj vzamem vse na svoja ramena. In če bi se bila še obotavljala, dokler nisi govoril o prodaji— tvoje besede so me pre-sunile!"
Sedaj se je vmešala Tekla: "Nehajta vendar to prerekanje! Saj niti ne vemo, če bo črviček brez materinega mleka rastel."
Ta tolažba je 'Apolonijo še bolj mučila, nego svakove zajedljive besede. Vzkliknila je, ko-
maj zadržujoč'se: "že zopet se sklicuješ, Tekla, na ono, na kar se ne bi smela! Materino mleko .. . saj mu bomo preskrbeli materinega mleka. Vsega bo imel. In uspeval bo. I11 pravim vam, da že vidim v njem mlinarja!" v
Svak je stal pri oknu in bob-nal po šipah. Godrnjal je: "Tako podjetje, gosposko premoženje ... a za njim le . . . tvoj mlinar!" Nenadoma se je okrenil: "Moje mnenje je, da ne gre brez moškega. V moško pest morajo vajeti takega podjetja!"
(Dalje prihodnjič.)
čuješ, Albert, mlin te čaka!"
Janez je baš stopil s težkim škornjem v kamro, čul je Apo-lonijine besede in je dejal z glasom, ki naj bi odmeval skrbi: "Da—ko bi mlin lahko tako dolgo čakal? Ko bi šlo z otrokom tako hitro kakor z žrebetom! To kaj kmalu skoči na noge in nosi sedlo. Nu, za sedaj, kaj naj storimo?"
Apolonija mu je odgovorila, ne da bi ga pogledala, kakor da sploh ni nje vprašal: "Trenutno, mislim, je mlin lahko zadovoljen z menoj!"
Pokašljal je, da premisli nje odgovor, sedel in bobnaks prsti po mizi. Nato pa je dejal s po-vdarkom: "In kakor jaz mislim
—	verjemita mi, najbolje bi bilo, da vse Skup prodamo!"
Apolonija je skočila, kakor ne bi zaupala svojim ušesom, kakor bi bil dejal nekaj nespodobnega: "Prodati? Naš mlin v tuje roke? Prodati — to svetuje varuh otrok? Mislila bi, da;—" Nenadoma je prenehala in nadaljevala miroljubno: "Vendar ne smemo misliti drugega, nego le, kako bi otrokoma obdržali mlin. Vprašujem ranjkega očeta, in vprašujem ranjkega Lovrenca
—	nič drugega nista ona dva nameravala. Svak — prodati, otrokom vzeti dom? Saj sta dva otroka sedaj ! Ako že ne zaupate temu plamenčku — Marga-retka je tudi še tu in se krepko postavlja na tla!"
Janez je medtem nestrpno vstal in je kakor Človek, katerega trpinči klepetanje, korakal po kamri. Pri tem je njegov po-
I DR. J. V. ŽUPNIK I
i
3
zanesljiv zobozdravnik
Mnogo let na Istem mestu. St. Clair vog. 62. ceste. Vhod samo iz 62. ceste. Kiutusovo poslopje.
GOVORI SLOVENSKO
Uradne ure od 9. asj. do 8. •/.».

DOBER PREMOG!
Točna postrežba
The Hill Coal Co.
1261 MARQUETTE RD. IIEnderson 5798
Zastopnika:
IGNAC ZIVODER
1168 Norwood Rd.
JOHN CENTA
1175 Addison Rd.

luknjo, dokler ne bo dobil tale dečko brk? Apolonija, da mi ne zameriš, do tedaj — nak, nočem povedati. Ampak stara ženica boš tedaj. Ski sala se boš, tvoje vino se bo spremenilo v ocet. Saj vemo, kako to pride! Kesa-nje, nadloge, nehvaležnost, da, in še v najnevarnejšem času kak, ki bi ti ugajal — a vse je zafu-šano. Svakinja, ti vendar nisi nič drugače ustvarjena, kakor pa smo mi. In potem se prične tožarenje in predbacivanja . . ."
Apolonija si je dala opraviti z otrokom, samo da prikrije svoj obraz. Svak je govoril razumno, kot izkušen mož, in vendar se ji je dozdevalo nepošteno. Ni pa mogla najti zasede, katero je slutila. Končno ga je premišljeno prekinila: "Očitala
Dni do
JUGOSLAVIJE
Ž NAJHITREJŠIMI PARNIKI NA SVETU
BREMEN »EUItOPA
POSEBNI VLAK ob parniku v Bremerhavenu jamči najbolj udobno potovanje v LJUBLJANO. Izborne železniške zveze tudi iz Cherbourga.
NAJHITREJŠA POT DO STAKE DOMOVINE
Za podrobnosti vprašajte kateregakoli lokalnega agenta ali
NORTH GERMAN LLOYD
1119 Euclid Ave., Cleveland, Ohio -v_^_
■H
NAROČITE SI
xasBi
DNEVNIK

AMERIŠKO DOMOVINO
NAJVEČJI

Leopold Kushlan
SLOVENSKI OpVETNIK
641 1 St. Clair Ave.
Soba št. 7
Tel. HEnderson 5195
SLOVENSKI

DNEVNIK

NAROČAJTE
TISKOVINE PRI
VABILO NA
PLESNO VESELICO
ki jo priredi društvo Složne Sestre št. 120 SSPZ V SOBOTO 25. MARCA 1933

V S. N. DOMU NA ST. CLAIR AVE. ZAČETEK OB OSMIH ZVEČER Vstopnina je 25 centov Godba Red Brancel do ene ure zjutraj