613
KUPIDOVA POMOTA
Trilussa
Pogreznil sem se bil že v sen globok, ko šum ob postelji me prebudi. Užgem^ luč — in glej: tam angelček stoji, bil prav Kupido je, ljubezni bog.
»Kaj hočeš?« vprašam ga, in vragec ta,
ki že puščico v me je naravnal,
se na vse grlo mi je zasm^ejal,
s smehom, ki vrel mu je iz dna srca.
»Kupido moj«, dejal sem. mu, »povej, morda te Mara sem pošilja, kaj? Le če se vmislim v prejšnji čas nazaj, tvoj smeh oživlja me, kot me je prej.«
»Ne, dragec stari, motiš se zelo«, de pobalin mi, »zgrešil dver sem le, ker moram dvajsetletnice srce preibosti, smejem se zato samo.
Mlada je, a ne pozna še bolečin, verjame vse, kar v sanjali doživi.. A v tvojih letili, kaj še upaš ti? Dovolj naj bo spontin ti zarastlin.«
NA  STOPNICAH
T r i 1 u s s a
Ko' sikoizii hišna vrata je stopila, sem ji v uho na tihem nekaj zinil: v odgovor ona v smeh! A v mezaninu se je že roka roke dotaknila.
Pogum! V nadstropju prvem sem že lice in usta ji poljulbljal na vse viže, v drugem sem se ji že pritisnil 'bliže, a veter mi je ugasil žvepleiiice.
Presneta reč! Ko kar naprej sva šla, nisem zdržal: otbjel sem. jo čez pas. Kaj bi napravil ti? Prav to, kar jaz.
V tretjem nadstropju je kar še molčala, v četrteim pa: »Ah! Ah!« je zaječala. Kaj bo, ko na (podstrešje prideva?
GOLOBICA
Tr ilu s sa
Iz gole radovednosti samo
ise v cestno blato spusti golobica
in bele perutnice vse zamaže.
Krastača reče ji: »Tovarišiica,
ti tudi padaš v lužo, kot vse kaže.
»A ne ostanem v nji,«
odvrne ptica ji in odleti.
614
VEHAVlKRALJ
T r i 1 u s s a
Kralj Pipin je tako močno meokav,
da sili v Ugibavca, ko se kasno
zbudi:  »Grem ven? Ne? Zlo storim naj? Prav?
Kaik veter piha? Je oblačno? Jasno?
Kakšen kožuh izibira sobarica?
Naj danes volk bom v njem ali ovčica?«
»Nasvet je moj,« Ugibavec mu veli,
»da še počaikamo na smer oblalka,
ki zdaj je lev, zdaj je ko kunca spaka.
Če pa izbere !k morju si poti
in se krog stolpa mestnega ovija,'
znak je, da delajte kar Vam pač prija.«
Kralj Pipin pa zamišljen zazija, ker iznenada kosem je oblaka privzel obliko silnega vojščaka. »Naj grem? Ostaiiem rajši naj doma?« vzdihuje kralj. Potem izide smelo, potegne meč in si odpre marelo.
RAZOROŽITEV
Tr i 1 u s s a
»Razorožitev? Bom navadna glista,« mrmrala kača je, »kaj brez strupa ostane mi: samo korak olbupa, da v uredništvo grem Ikakega lista.«
Jež pa je rekel: »Res prečudne čase doživljamo, če m,eni kdo bodice izpulil bo dn iznakazil lice, ostal bom. tudi jaiz navadno prase.«
Prevedel Alojz  Gradnik 615