MARJA BORŠNIK OB STOTRIDESETI OBLETNICI TAVČARJEVEGA ROJSTVA V POLJANAH Nad pol stoletja je že od tega, ko nas je — slavistične seminariste — naš nepozabni profesor Prijatelj vodil po Tavčarjevih stopinjah z Loškega hribovja v Poljansko dolino. Ko so zorele češnje, smo prispeli zaprašeni in utrujeni preko bogatih Tavčarjevih polj do Visokega. Bilo je tri leta po njegovi smrti (1923) in najprej smo se namenili k njegovemu grobu. »Ti boš govorila,« mi je velel moj učitelj, ko je za pripravo že zmanjkalo vsakega časa. Tako sem se prvič od Tavčarja poslavljala v Poljanski dolini. — Ne bom govorila o toplem spre jemu vdove Visošce, ki nas je v globoki črnini pričakala pred visokimi vrati portala, tudi ne o prisrčnem obedu in vseh vragolijah. ki jih je naša »mladezen« (pisateljev izraz) ob njeni živahni prisotnosti zganjala do mraka; omenila bi samo Tavčarjevo spominsko sobo z bogato zapuščino, ki jo je vdova skrbno zbrala za »nepozabne dni« po svojem nepozabnem rajniku. — Ko pa sem se kmalu po vojni vrnila v ta tihi raj, so me sprejeli opustošeni zidovi, brez vsa kega sledu po nekdanjem radostnem udobju, brez najneznatnejšega pričevanja, da je pičlega četrt stoletja poprej še tamkaj živel in delal eden naših največjih pisateljev, če ne naših največjih pripovednih klasikov sploh. — Kako se je do godilo, da je komaj pred tremi desetletji še tako privlačna pristava na Viso kem, po svojem parku, poljih in gozdovih bližja graščini kot kmečkemu gruntu, s svojim podrtim mostom in razvalinami hleva napravlja kar grozeč vtis, o tem naj sodijo bolj poklicani. Mi se bomo toplo spominjali le Poljancev in »Kosmulje«, ki prizadeto zbirajo in grade, kjer je bilo nekoč opustošeno. Revne, s slamo krite »Kosmove« bajte, kjer je tekla zibka našemu kasnej šemu veljaku in umetniku, ni več. Tudi ta je sam prispeval k njenemu izbolj šanju in predelavi, dokler ni končno dobila podobnega obraza, kakršnega ima še danes. Živi pa v njej še pisateljev rod in upajmo, da bo ta rod ohranjal tradicijo, ki so jo neposredni potomci žal morali opustiti. Dr. Branko Berčič je v svoji prodorni disertaciji ugotovil, kako daleč nazaj sega v Poljanski dolini in v Loškem hribovju rod Tavčarjevih prednikov in prednikov njegove ma tere, rojene Perko. Lahko si predstavljamo, kako se je ta rod težaško v potu svojega obraza boril z neradodarno zemljo, a kljub temu vztrajal. — Močan les črpa pičlo hrano iz visokega skalovja, če hoče vzdržati viharje in se jim upirati. Dolinski les iz lahke zemlje je neodporen in tem hitreje propade. Mi danes to vemo, ko nam nenadne spremembe v udobno življenje prehitro omo gočajo rast brez ovir in težav. (Prim. presunljive Tavčarjeve Slike iz Loškega pogorja!) Te pa tudi pisatelju vsaj v prvi polovici življenja niso bile prihra njene; od tod njegov kremeniti odpor. — Takšni kmečki potomci, zlasti Go renjci, so žilavi in samozavestni in tak je bil tudi naš pisatelj. Ze v svojem prvem fragmentu (Poldne na deželi, 1863), ko je v gimnazij skem glasilu 1863 komaj nastopil, se navdušuje nad kmetom-garačem, čigar 15* 227 pičlo kosilo (»Malo repe pa ječmena, košček kruha pa čutaro vode«) nadome šča kosilo gospode, pri katerem se ta kar »po dve uri mudi«. Pa ni, da bi o tem govoril. Z dobrimi sanjami je kmet potolažen za trud. Zato zaključuje: »Res boljše je tu, kakor pri cesarski mizi.« Takšno počutje ob kmečkem garanju ga tudi po pol stoletju ne zapusti (prim. Cvetje v jeseni!). Medtem pa je temeljito preskusil tudi gospodo in se globoko razočaral nad njo. Vsiljuje se primerjava med usodo in življenjsko potjo pisatelja Tavčarja in pesnika Prešerna. Oba sta iz očarljivih kotov Gorenjske, ki jima je vcepila navezanost na domačo zemljo in silno hrepenenje po njej. Tesno, skoraj neloč ljivo povezana s tem je ljubezen, duhovna in čutna, kakor da jo opajajo sokovi zemlje in nima korenin brez nje. Lepota, dobrota, ljubezen pomeni troedini življenjski smisel. Poslednja kot sonce ožarja prirodo in pripomore do poganj kov vsega dragocenega na svetu. »Njih sonce ti si ... luč ti ljubezniva!« poje Prešeren v Sonetnem vencu svojemu ljubezenskemu idealu Juliji. Le žarki iz njenih oči lahko spet okrepe veneče rožce iz zapuščenega slovenskega Parnasa, osrčijo njegovega pevca, da bo premagal razprtije in spet zedinil »rod slovenščne cele«. Z Podobno občuti tudi Tavčar svetlobo sončne luči pri Emiliji, edini, ki mu svet brez nje še po naddesetletni izgubi pomeni samo puščavo (Gazela, 1878). Za vse življenje pa se mora ta nadpovprečno bistri gimnazijček odreči svo jemu ljubezenskemu idealu že v srednji šoli, ko mladoletnico kot nezakonsko pohčerjenko njen kruti oče, bogataš Fidelis Terpinc prisili k poroki (1867). Tako postane to očarljivo dekletce kot žena bodočega bogataša in aristokrata Baum- gartnerja revnemu hribovcu povsem nedostopna in nič drugega bi se ne dalo pričakovati, kot da obupanec po želji staršev in dveh stricev, ki sta ga dotlej kot duhovnika podpirala, stopi v lemenat. Toda proti vsem dotedanjim običajem poljanski samorastnik tega ni storil. Rajši je sprejel nase zamero domačega doma, staršev in stricev in preljube Poljanske doline ter se sam samcat napotil v svet. — So ljudje, ki jih izguba najdražjega pahne v obup, v smrt. Tavčar ni bil takšnega kova. Zravnal se je, pripravljen na vse muke, vedoč. da ga nikoli ne bo čakalo kaj hujšega, kot je zgubljena ljubezen. Brez odlašanja se je kakor svojčas Prešeren odločil za študij prava na Dunaju, ko je svoj smoter koj z nastopom drugega ustvarjalnega obdobja (1869), že v letu pred maturo, zagledal pred seboj. Posvetil se bo politiki, v dobro svojemu zanemarjenemu narodu, z odporom proti krivično objestnim napadal cem Nemcem. Prvo spodbudo mu je dal njihov spopad med kmečkimi fanti in pcnemčevalnimi turnarji na Janjčjem, ki je slovenskemu življu povzročil take drakonske posledice. Tavčar je sprožil v našem obrobnem časopisju vrsto ujed- ljivo-satiričnih verzov na rovaš sovražnika, seveda strogo psevdonimnih, da si je s tem na nemškutarski gimnaziji lahko zaščitil hrbet. S takšno kamuflažo je pokazal svojo spretnost že v vsem prvem ustvarjalnem obdobju, ko je skri val svoje prve verze pa tudi prozo v raznem časopisju pred radoznalo javnostjo. Tej se je dokaj pozno — šele od 1875 v tretjem obdobju — razkril s pravim imenom, pa tudi s stalnim psevdonimom Emil Leon, ki je z njim ob misli na Emilijo blagoglasno zaščitil svojo novelistiko. — Svojega odnosa do oboževane Emilije najbrž nikoli nikomur povsem ni zaupal, celo v starosti ne. Zmeraj se je znal vsakomur izogniti, da so ga narobe tolmačili. Največ je še povedal naj starejšemu sinu Ivotu, a še temu le kratko, da ga ni marala. Treba je bilo 228 ogromne in natačne potrpežljivosti, da se Emilija končno ni več izmuznila res nici. (Nekaj več o tem v mojem prispevku v Vaščanu, Poljane, VIII, 1981.) Šele ob polstoletnici pisateljeve smrti (simpozij v Škofji Loki, 1973) se mi je posrečilo dokazati, kako krivična je dotlejšnja negativna ocena Tavčar jeve zgodnje novelistike, kot da je to le zlagana papirnata romantika. K temu očitku je veliko pripomogel Tavčarjev literarni učenec in nasprotnik Ivan Can kar, ne le s pismom Franu Govekarju 24. avgusta 1899, marveč vsekakor tudi z njemu lastnim ustnim zabavljanjem čez ljubezensko pisanje svojega dobrot nika. »Kedaj je videl Tavčar tiste s črnilom napudrane kontese?« — se sprašuje v omenjenem pismu. Sam bi se ne »hotel toliko ponižati, da bi se spravil na opisovanje Tavčarjevih Evlalij«, ki ga smatra v vsakem pogledu za neverjetno in nenaravno. Nato zaključuje: Tavčar »ni doživel ničesar, o čemur je pisal... Njemu se vidi prvi hip, da si izmišlja stvari, ki jih je videl kvečjemu v zrcalu tujih romanov«. — Ce je Cankar oporekal Tavčarjevemu začetniškemu nabrek lemu slogu, je pogodil; narobe pa je, da je s tem sklepal na novelistovo celotno dotedanje delo, zlasti pa na njegovo doživljajsko nepristnost. Tavčarjeva prist nost je že od početka preveč prepričljiva, da bi mogla biti od kod prepisana. Res mrgoli v njegovih prvih šestletjih aristokratske in purgarske gospode, to pa največkrat s pisateljevim demokratičnim odklonom. Da pa je tam v osredje postavljeno očarljivo dekle deviških let, ki jo avtor največkrat z vso ljubeznijo oblikuje, je pač pretresljiv odraz mladostne Emilije Garčeve, pohčerjenke boga taša Terpinca. Tej je po zgodnji poroki pripadlo plemstvo grofice, a jo je vse življenje lahko nosil v srcu le kot živahno mladostnico. — Eno najlepših izpovedi ji je posvetil na koncu tretjega ustvarjalnega šestletja, ko se že poslavlja od pristne, zanj edinstvene romantike s šekspirsko humoristično-tragično novelo V Karlovcu (1880). Hkrati izraža to edinstveno delo tudi pristno slovo od glo boke ljubezni, ki jo je pesniška usoda v prekucijskih marčnih dneh naklonila kmečkemu fantu iz tipično karlovškega osrčja. Prepad med to pribeglo kon- teso, ki vsebuje vso dražest nekdanje Emilije, in trpko globeljo izvirne kar- lovške kmečkosti je nepremostljiv in se ta plemenita zveza za Karlovčana nujno mora tragično pretrgati. S tem je »Emil Leon« za šest ustvarjalnih obdobij kot psevdonimni avtor štiri leta po izidu te novele utihnil. — To je bilo 1884., ko je v Tavčarjevem četr tem ustvarjalnem obdobju Emilija umrla. — Isto leto se je usodno povezal s kasnejšo ženo Franico Košeninijevo. Obema je isto leto posvetil prvo pre sunljivo »jesensko pesem« Prepozno. Ta pesem je pretresljiva nagrobnica neiz polnjene mladostne ljubezni do mrtve Emilije, ki jo zdaj oživlja Franja, vendar — prepozno; saj jo, nežno-mlado, od njega z mrtvim srcem, loči že jesenska preutrujenost. Ta notranji preobrat, ki je pravzaprav spojitev bistvene preteklosti s pri hodnostjo, se je izvršil, kot sem rekla, v odločilnem letu 1884, ko se je z njim dogodilo še nekaj važnih vnanjih stvari: v tem središču med četrtim in petim šestletjem (1881—1887) je z opravljenim advokatskim izpitom dosegel samo stojno advokaturo, hkrati pa je v tem letu zaključil svoj izpovedni roman Mrtva srca — dolgoletno problemsko presnavljanje in obračunavanje z osebno in družbeno preteklostjo, ki ne more biti zlito zaokrožena, je pa zato tem bolj značilna za pisateljeva snovna in izrazna protislovja. Sledilo je pet šestletnih obdobij (1887—1917), ki bi jih z nekaterimi obsež nimi kulturnozgodovinskimi platni in z najmočnejšimi slikami iz Loškega po- 229 gorja vsaj navidez težko imenovali osebno izpovedne. V tem času je naš pisatelj dosegel višek realističnega pisanja, to je. poglabljanja v družbenopolitično do gajanje preteklosti, pretresljivih domačijskih, vaških tragedij, z groteskno slut njo prihodnosti. Vse to pretežno izrazito problemsko umetniško pisanje ima zdaleč več kot samo dokumentarno vrednost, saj izraža globokega, družbeno čutečega misleca. Kljub temu se tu ne utegnemo ustavljati, kakor se ne uteg nemo zamujati ob istočasnih pisateljevih žgočih političnih bojih, ki so mu pri nesli vrhunske funkcije državnega in deželnega poslanca, desetletnega ljubljan skega župana, številnih predsedništev itd. itd., skratka vodje liberalnega tabora narodnonapredne stranke. Ti boji proti klerikalizmu, kasneje tudi proti mlajši opoziciji v lastnem taboru, so mu vse huje izpodjedali žlahtno notranjo ustvar jalnost, čeprav si je z njimi širil izkušnje in ostril presojo. — Prva svetovna vojna pa je postavila župana osrčja Slovenije pred edinstveno odgovornost. Težko preizkušena usoda drobnega naroda ga je prignala do spoznanja: človeka in narod ohrani samo trdo delo, ki ne razmehkuži njegove nravstvenosti in naj dragocenejših dobrin njegovega duha — ljubezni in lepote. — Na koncu pred zadnjega obdobja mu je privrel na dan sredi najhujših vojnih strahot najčistejši studenec iz našega neoskrunjenega poljanskega hribovja: Cvetje v jeseni (1917). Podtalne kapljice so se zbirale zanj od prvega še neokretnega jecljanja (cit. Foldne na deželi, 1893), preko hrepenenja po izgubljenem dekletu, do njene vse realnejše očarljive predstave v plemenitih graščinskih okoljih, premaknjenih iz prvotnih Fužin na poljansko dolino in bližnje hribovje. Te kapljice se vse nazor neje združujejo v podzemske potoke in tu pa tam privro na dan v sorodnem doživetju ali izrazu. Začno se prepajati na vse širšem ozemlju s poljanskim ljudstvom, ki v svojem Načrtu Poljan v drugi polovici 19. stoletja kot prilogi k I, knjigi TZD lahko najde doživeto pregneteno pisateljevo prapodobo. Tako privre na dan še v pisateljevih klasičnih Slikah iz Loškega pogorja, dokončen obris pa doživi v poetični simbolizaciji Presečnikovine, Metinega poveličanega doma pod Blegošem. Osrednja izpoved Tavčarjevega srca se je tu, v Cvetju v jeseni, osredotočila na bistvene besede: »Kar se mene tiče, naglašam zopet in zopet, da zame Meta ni umrla .... in lahko rečem, da do sedaj še nisem prelomil zvestobe, ki jo dolgujem njenemu spominu.« — To pa je več kot zvestoba do najočarljivejše ženske. Hkrati je prepletena z zvestobo do naše neoskrunjene slovenske zemlje in do slovenskega človeka, da »mora stati kot večno drevo, ki mu korenine nikdar ne usahnejo«. V začetku poslednjega obdobja je Tavčarju privrela na dan še zadnja mo gočna pesnitev Visoška kronika (1919), ki je enako po kapljicah vrela v njem od prvega obdobja, dokler ni kot najčistejša samoizpoved privrela na dan kot veletok dokončnih predsmrtnih spoznanj in očiščenj. Tudi ta roman je več kot trenutna časovna izpoved, bolje, oporoka svojemu takratnemu rodu. Zajema pisateljevo hrepenenje po gmotni dobrini — Visokem, ki mu pomeni več kakor gmotno razkošje. Točno na polovici svoje ustvarjalne poti (1893) je postal s po lovičnim posojilom ženine tete Ajke in z lastnimi prihranki, predvsem pa s posojilom lastnik tega, že uvodoma omenjenega gosposkega grunta. Svojčas — še našemu spominu dostopno — bi se bil lahko meril z razkošno graščino, sorodno nekdanjim Fužinam, ko so bile še v Terpinčevih ali grofice Emilije Baumgartnerjeve rokah. Tako se je potemtakem z lastnimi žulji — ob podpori žene Franje-Visošce — Tavčar povzpel v prvih treh desetletjih. Saj je hotel doseči ugled nekdanjega veljaka Terpinca, ki ga je bil tako oholo brezsrčno 230 oropal najljubšega bitja. Kakor hitro pa so te sanje po gmotni veljavi dosegle resnico, se je čutil umetnik ogoljufanega za največje duhovno bogastvo. Žrtvo val je politiki in vnanjemu blagostanju svoj veliki pripovedni talent. Srčne dobrote ni omalovaževal — to ve vsak starejši Poljanec — spremenila pa se je oblika njegovega življenja. Podtalno je v njem rastla podoba protireformacij- skega »junaka« Izidox\ja Kalana, ki mu zagrizena omejenost onemogoča pravo srečo. Ta ni v gmotnem bogastvu, ne v vnanjih časteh, ki si jih je neosveščeno prilaščal, marveč v zaupanju, v zvestobi, ki jih je tako slepo izdal. Šele prepozno spoznanje ga očisti vsega vnanjega balasta in na ljubljeni domači zemlji umiri. Kakor Izidor v Visoški kroniki si je končno tudi pisatelj s plemenito od povedjo ničevim dobrinam, ki se je zanje bolj ali manj vse življenje prizadeval, osvobodil svoje največje, neminljivo bogastvo — talent, ki z njim razkošno, a vse preskopo s svojsko domiselnim humorjem razsipa svojo žlahtno ustvar jalno besedo in z njo bogati vse stvari v tem stvarstvu. Zusammenfassung ZUM HUNDERTDREISSIGSTEN JAHRESTAG DER GEBURT IVAN TAVCARS IN POLJANE Tavčars gepflegtes Landhaus Visoko, dem Charakter nach eher eine Gutsherr- schaft als ein Bauerngut, uberdauerte den zweiten Weltkrieg vollends verwahrlost, ohne Spur der einstigen burgerlichen Wohlhabenheit und der Schaffensfreude eines unserer bedeutendsten Belletristen und liberalen Politiker, Dr. Ivan Tavčars. Seine Vorfahren wanderten seit Jahrhunderten aus den umliegenden Bergen und Talern nach Poljane ein, wo er vor hundertdreiGig Jahren unter dem Strohdach eines armen Bauern geboren wurde. An diesem jetzt erneuerten Gebaude bringt das Volk von Poljane heute im Namen aller Slovvenen eine Gedenktafel an den Mann an, der ihnen sein Leben lang redlich gedient hat und ihnen treu geblieben ist. Ebenso treu blieb er der Liebe zu seiner heimatlichen Scholle und ihrer Schonheit, vvelche ihm die Tochter des damals reichsten Slowenen Fidelis Terpinc verkorperte, deren tra- gischer Erinnerung er sein nahezu ganzes dichterisches Schaffen durch sechs Jahr- zehnte widmete. Deshalb irrten seine Gegner, die seine jugendliche Romantik als unecht und verlogen erklarten, blieb doch ihr eigentlicher Kern vollends allen ver- borgen, selbst seinen Allernachsten. Bis ans Ende diente er der Zweiheit seiner Spaltung: der realen Welt der Politik und der Traumwelt der Poesie, mit der er schvvelgerisch und mit einfallsreichem Humor noch heute das ihm eigene Wort aus- strahlt und damit uns und alle Menschen einmalig bereichert. 231