Odnos literatura-film na slovenskem
(Stanko Šimenc: Slovensko klasično slovstvo v filmu - Ljubljana 1979: Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega 80, 174 strani.)
Jubilejni 80. zvezek prikupne in koristne knjižnice Mestnega gledališča ljubljanskega prinaša Šimenčevo razpravo o slovenskem klasičnem slovstvu v filmu, avtorjevo magistrsko nalogo na ljubljanski filozofski fakulteti. Šimenc - po izhodiščnem študijo slavist - se že dolgo posveča filmski publicistiki in med redkimi je utirjal tudi gazi filmske vzgoje na Slovenskem (Pibernik-Ši-menc: Filmski ABC - poskus učbenika, Kranj 1963; Šimenc: Pot v filmski svet, Ljubljana 1968).
V pričujoči razpravi je Šimenc raziskal odnose med domačo »staro« književnostjo (dela, objavljena do 1941) in »novim« filmom (filmi od 1953). Literatura, iz katere so izhajali filmski scenariji, je po nastanku (dobi) ali stilni označenosti troja: a) (stari) realizem: Kersnik, Tavčar, Finžgar; b) moderna: Iv. Cankar, Iz. Cankar; c) socialnokri-tični realizem: Prežihov Voranc, Kranjec, Ingolič, Kosmač.
Avtorja zanimajo »razlogi, ki so narekovali prenos teh literarnih del v film« in »katere lastnosti te literature so spodbudile transpozicijo: morda t i. mimetični teksti, ki (psevdo) vizualno že realizirajo življenje v literaturi;
- morda besedila, ki so po svojem sporočilu (ali nekaterih sestavinah tega sporočila) blizu našemu času;
- morda popularnost hterarnih del;
- morda pa kaka lastnost literarnega dela, do katere je filmski avtor čutil posebno afiniteto.«
Razprava je razdeljena takole: po ravno pravšnjem informativnem uvodu, ki se dotika tako teoretičnih (primerjalno estetskih ipd.) kot zgodovinsko razvojnih vprašanj tujega in domačega filma, se loti Šimenc slovenske scenaristike. Avtorje scenarijev deli takole: a) pisatelji, ki so predelovali svoja dela (npr. C. Kosmarč, I. Potrč, B. Zupančič, T. Partljič), b) pisatelji, ki so predelovali dela drugih avtorjev (npr. I. Potrč, I. Ribičič, A. Hieng, V. Zupan), c) filmski in drugi publicisti (H. Grün, M. Brezovar, V. Koch, M. Slodnjak), č) režiserji, ki so sodelovali s scenaristi ali pisah scenarije ali pisah scenarije za filme, ki so jih
kasneje režirah sami (npr. J. Gale, B. Stupica, J. Kavčič, 1. Pretnar, F. Kosmač, B. Hladnik, F. Štig-hc, A. Hieng, V. Duleuč, M. Klopčič). Avtor navaja vse scenarije, dosegljive v knjižni ali revialni obliki, ter tudi nahajališča scenarijev v rokopisni (tipkopisni) obliki.
Iz naslednjega poglavja Načrt za raziskavo smo že navedli vodilne misli (razlogi, ki so narekovali prenos literarnih del v film itd.).
Središče razprave zavzema poglavje Slovenska klasična literarna dela v filmu. Avtor obravnava naslednja literarno filmska dela: Jara gospoda, Omnibus Tri zgodbe (Slovo Andreja Vitužnika, Na valovih Mure, Kopiji pod brezo). Tistega lepega dne, Samorastniki, Lucija, Amandus, Na klancu. Ljubezen na odoru. Cvetje v jeseni. Povest o dobrih ljudeh. Idealist, Iskanja. Metodološko se drži Šimenc naslednje primerne linije: oznaka h-terarne osnove, oznaka scenarija po Uterarni osnovi, primerjava med zvrstema oz. medijema, poskus ocenive izdelka (omemba kritike, odziv gledalcev, lastna ocena). Pri filmih najdemo celotni »kolofon«, tj. izčrpne podatke o filmskih ustvarjalcih in tehničnih posameznostih. Mimogrede se nam tako razkriva tudi zgodovina slovenskega filma od začetka (v uvodu omenja avtor tudi prva slovenska filma (predvojna): V kraljestvu Zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932) pa do ekranizacije potopisno esejističnega romana Iz. Cankarja S poti (Iskanja, 1979).
V krajšem poglavju Zaključki avtor povzema nekatere svoje misli in ocene.
Moremo se strinjati s Šimenčevo oceno, da sta se književni podlagi najbolj »približala s svojo izvirno in suvereno podobo v filmskem mediju filma Cvetje v jeseni in Idealist, in sicer v poteku epske zgodbe, dialogu, osredotočenju na človeško pretresljive sestavine izvirnika kakor tudi v visoki kulturi filmskega izraza, ki se kaže še posebej v čutu za shkanje atmosfere in posluhu za ustvarjanje hrskih razpoloženj.«
Posebej dragocen s stališča informacije je tudi Dodatek. Tu navaja Šimenc seznam gledaliških (odrskih) dram, prirejenih po klasičnih slovenskih hterarnih dehh (do 1941), zatem seznam slovenskih oper, katerih libreti so napisani po slovenskih literarnih delih, sledi seznam radijskih (slušnih) iger, prirejenih po slovenskih literarnih delih (do 1941), serijo pa zaključi še seznam slovenskih TV dram, prirejenih po slovenskih lite-
83
rarnih delih (do 1941). Kot dopolnilo najdemo še seznam vseh slovenskih filmov, posnetih po slovenskih hterarnih dehh (skupno 31). Knjižico zaključujejo potrebne opombe in pa bibUografija (izbor literature o predmetu in ocene o fllmih).
Šimenčeva razprava so odhkuje z nazornostjo in zgoščenostjo. Trenutno predstavlja pravzaprav edini tako razsežni vir za obravnavano področje, kot taka pa je tudi temeljno izhodišče za nadaljnje raziskave.
A n d r i j a n  Lah Ljubljana
84)