Zapiski in gradivo wie e. gn. (t. j. deželni oskrbnik Jošt Gallenberški in dva odbornika) nicht anheiin, aber täglich von Wien gewärtig, und daneben angezeigt, wie unser gnädigster landsfiirst die gedruckte windische kirchenordnung einzustellen den herren verordneten ernstlich auferlegt, und den herrn Jorgen Jursehiezs, pre- diger zu Stein wegzuschaffen dem herrn vicedom zum andern mal befohlen. Und solches zeig ihrer gn. (t. j. Ungnadu) an in der geheim und vertrauen, welches niemand allein unserin gnädigsten fürsten von Wurtemberg soll offen- baren« (Th. Elze, Primus Trubers Briefe, 433). S pismom 8. oktobra je Trubar odgovoril na Ungnadov dopis z dne 20. septembra (prav tam, 423), iz katerega je izvedel, da je vojvoda črtal njegov predgovor zu Slovensko cerkovno ordningo. Nuš odlomek bi ne potreboval posebnega komentar ja , ko ne bi miselna zveza med prvini stavkom in nasled- njimi izvajanj i bila tako nejasna. Trubar namreč pravi nekako takole: »Kar zadeva naslov in nemški predgovor k cerkvenemu redu, nuj vušu milost (Un- gnad) zaupno in t a jno razodene suino našemu milostnemu knezu (Krištofu), da je nuš premilostljivi deželni knez Karel zduj že drugič pisal našemu gospodu vicedomu in mu resno ukazal, na j gospoda Jur i j a Juričiču spravi iz mesta Kumuiku . . .« Kukšna zveza n a j bi bila med predgovorom v Slovenski cerkovni ordningi in pregunjanjem Juri ju Juričiču? Menim, du ohrunjeifi odlomek ni pokvarjen in da se dâ razložiti. Trubar jev predgovor Slovenske cerkovne ordninge je vojvoda Krištof od- klonil prvič, češ du je preoster (prav tam, 403), drugič pa z utemeljitvijo, du se je trebu ozirati na deželnega kneza, t. j. na nadvojvodo Karla, ki edini bi smel predpisati cerkveni red; prišel da bo še čas, ko ga bo mogoče objaviti v nje- govem (nudvojvodovem) imenu (pruv tam, 421). T ruba r j a je moralo močno boleti, kur so počenjali na Nemškem zaradi Slovenske cerkovne ordninge, po- sebej še z njegovim predgovorom. Upiral se mu je zlasti ozir na katoliškega nadvojvodo, zato je hotel povedati nekako takole: »Moj predgovor je črtal vojvoda Krištof zaradi nadvojvode Karla, pa le povjte Krištofu, kuj počenja Karel: iz Kamnika hoče pregnati našega pridigarju Juričiču. ukazal je zaple- niti naš cerkveni red. Mur je potemtakem predgovor preoster? Mar je prav, da se črtaj?« Trubar je pokazal prav v tistem času precej odločnosti in celo boje- V i tost i (prim, njegov dopis deželnemu oskrbniku in odbornikom kranjskim 29. oktobra 1364, Th. Elze, Primus Trubers Briefe, 433 si.), našel pu je pri svojih gospodarjih, deželnih stanovih, premalo podpore; moral je kloniti in celo za- pustiti domovino. Mirko Rupel HISTORIČNI INFINITIV V SLOVENSCIN1 Dosedanji raziskovalci slovenske sintakse so prezrli zanimivo stavčno kon- strukcijo, ki jo je, kolikor je doslej znano, v knjižni slovenščini uporabl ja l samo Valentin Vodnik. Med primeri v Vodnikovi slovnici »Pismenost uli Gramat ika za perve šole« iz leta 1811, str. 140. najdemo stavek: Jes priti. mati mene oidit. in oji Jamakneni me objeti; je bilo oje па enkrat. Podoben primer je tudi v pesmi Na brumbovce: Saklizat' foetli Zefnr naj: Na noge! — Polki o bran! She pod baiulero meft' in naj se oder e jo na plan. (Rokopis Vodnikovih Pesmi zu brumbovce 1809.) Takšne konstrukcije, ki jih novejši sintaktiki imenujejo historični infinitiv, so v slovenščini na prvi pogled doka j nenuvadne. Zato se je treba na jp re j vpra- šati, od kod jih je Vodnik dobil. Malo verjetno je, da bi Vodnik v svojih zrelih letih, ko se njegov jezik vedno bolj približuje ljudski dikciji, začel posnemati latinske klasike. Knjižna nemščina ne pozna historičnega infinitiva, pojavlja se doka j redko v dialektih, predvsem severnih.1 Če pa so takšne konstrukcije v slovenščini res ljudske ali so vsaj kda j bile, bi morali zanje najt i sled v dia- lektičnih tekstih. In res je izpričan v zapisanem govoru iz vasi Palčje na No- tranjskem, 11. pr. mačka nân, alo mi)n bližat, pbsa za n&m, ya tbryat, roçsu b'àrcat, petçlan •. • petehn čb.fat..., in prâoi, pa ale špuatat, %mSl se têpst.. Po zatr jevanju prof. A. Bajca in 'Г. Logarja so takšne stavčne konstrukcije mo- goče tudi v njunih domačih narečjih, v gorenjščini in horjulskem govoru, po- sebno v živahnem in neposrednem pripovedovanju. To bi se ujemalo s stanjem v srbohrvaščini, kot so ga ugotovili sintaktiki pred nekaj leti.3Tam je historični infinitiv izpričan v narodni pesmi in pri neka- terih starejših avtorjih. Po V. Babicu pa je pogost tudi v današnjem pogovornem jeziku ne samo pri preprostih ljudeh, ampak tudi pri inteligenci. Baje je v srbohrvaščini celo bolj razširjen, kakor je bil v klasičnih jezikih ali v ruščini. Vendar je za knjižni jezikovni čut nekaj nepravilnega in nedovoljenega, zato se ga v pisavi izogibajo. Historični infinitiv ima v zgodovini lingvistike precej nenavadno usodo. Že dolgo ga poznajo iz klasične latinščine, kjer so ga uporabljali pisatelji in zgo- dovinarji. Posebno pri komediografu Plautu je pri l jubljena sintaktična kon- strukcija. Pogosto ga je rabil tudi Cicero v svojih prvih delih, pozneje pa se ga je izogibal, iz česar so filologi sklepali, da je v tistem času začel odmirati. Ker pa je velik del latinskih stavkov s historičnim infinitivom mogoče po smislu dopolniti s coepit »je začel«, so ga jezikoslovni teoretiki razlagali kot primer elipse, in to doka j racionalistično mnenje se še danes vzdržuje v mnogih delih 0 sintaksi. Tako 11. pr. Peškovskij4 še v najnovejši izdaji S dela Russkij sintaksis trdi, da so taki primeri infinitivnih konstrukcij iz Cogolja, Puškinu in Ostrov- skega navadne elipse. Primere, kukor so n. pr. znani Puškinovi verzi: I carica çhochotatb, i plečami poiimatb, i podmigioatb glazami, i priščelkivatъ perstarni 1 oertetbsja podobočast, gordo o zerkahce gljadjasb je res mogoče dopolniti z načala, vendar to ni bistveno zu historični infinitiv, najsi bo že latinski ali slovanski. V latinščini so namreč našli stuvke, ki jih ni mogoče razložiti z elipso.5 Tudi Vodnikove primere morumo prišteti v to kategorijo historičnih infinitivov. Osnovna lastnost te stavčne konstrukcije je živahna neposrednost pripovedo- vanja, skoraj bi rekli dramatičnost, in trditi smemo, da so imeli umetniki, kot Puškin uli pri nas Vodnik, tanjši posluh za stilistično vrednost historičnega infinitiva kakor jezikoslovci 19. stoletja s svojim logicizinom. Tako ga Beliagel sploh 11e omenja za nemščino, pravi le, da je izolirani infinitiv ostanek primi- tivne rabe in ga je mogoče najti v pogovornem jeziku.0 Šele sorazmerno redki primeri, ki jih ni mogoče razložiti z elipso, so pripomogli do tegu, du se je teoretično jezikoslovje polagoma prikopalo do točnejše unulize. I H. Hirt, Indogermanische Grummatik VI. Syntux, str. 190. « T. Logui, Razprave SAZU V (1959), str. 56. 8 V. Babic, Upotrelm istoriskog infinitiva u govornom jeziku, in S. 2ivkovič Primer historiskog infinitiva u srpskohrvatskom jeziku. J F XIX (1951—1952). str. 215—224 in 225—228. * A. M. Peškovskij, Russkij sintaksis v naučnom osveščenii7 (1956), str. 40t. II H. Hirt, Indogermanische Grammatik V L* Syntux, str. 189. « O. Beliagel, Deutsche Syntax, str. 565. Brez dvoma je historični infinitiv v slovanskih jezikih prastara jezikovna dediščina. Vondrâk7 nava ja ruske l judske tekste in tudi en primer za staro češemo. Historični infinitiv poznajo tudi baltski jeziki, a ga v litavskih ljudskih tekstih ruzlagajo z elipso.8 V cerkveni slovenščini niso znani primeri te zanimive rabe infinitiva, kaj t i v prevodni cerkvenoslovanski književnosti ne moremo pričakovati stilističnih fines živega jezika. Prav tako v cerkveni slovanščini ne bomo našli historičnega prezenta; ta se tudi v nemščini pojavi šele v delili Martina Lutra ; vendar danes noben sintaktik ne dvomi več, da takšne konstruk- cije ne bi bile žive. Ni pa mogoče, da bi se odmrla gramutičnu kategori ja ali njena funkci ja rodila znova v isti obliki. Klasični latinski historični infinitiv ima še svoje posebne probleme, ki jim v slovanščini ne moremo slediti. Ker se v tej funkci j i rabi vedno samo infinitiv prezenta, razen pri preterito prezentih tipa memini, sodi Hirt, da je pras tar relikt iz časov, ko v indoevropščini še ni bil razvit temporalni sistem.0 Vendar to ne spada več v območje našega razpravl janja . S stališča sloven- ske sintakse je zanimivo, da se je pojavil historični infinitiv v knjižni sloven- ščini v dobi narodnega preroda, ko se začne podedovana jezikovna s t ruktura pr i lagajat i novim potrebam in neprimerno širši praksi, kot je bila v starejših obdobjih. Teksti za l judstvo in umetniška pr izadevanja so potrebovali bolj ži- vahen in gibek izraz. Ne more pa biti slučaj, da so najpomembnejši avtorji tistega časa uporabl ja l i infinitiv še nifilodane v vseh funkci jah, kar jih poznamo iz pr imer ja lne slovanske sintakse. Pri Vodniku, Ruvnikarju ali J ap l ju jc še živ infinitiv v funkci j i imperativa, s prav takšnim pomenskim odtenkom brez- pogojne nujnost i in splošne veljavnosti, kakor ga poznamo 11. pr. v ruščini. Kasneje so ga v knjižnem jeziku puristi zatrli kot germanizem. Pri istih avtorj ih je popolnoma običajen finalni infinitiv t ipa: Stor se vredna v meni zažgati želje, pesem pet kranjsko (Vodnik, Izbrane pesmi, str. 7); z nevesto danes spati, sto milj moram dirjati (Prešeren, Poezije dr. F. Prešerna, str. 62). Ta konstrukci ja jc slovenska posebnost, ki je drugi indoevropski jeziki ne poznajo, ki jc pa tudi pri slovenskih avtorj ih v drugi polovici 19. stoletja ne bomo več srečali. Ista usoda je doletela slovensko posebnost, temporalni infinitiv, ki ga je pogosto rabil Ravnikar, na jdemo ga pa tudi pri Prešernu. 11. pr. To vidif, mladenič se Urški približa; To viditi. drugi so vsi ostrmeli (Prešeren, Poezije dr. Fr. Prešerna, str. 69; 70). Drugi slovanski jeziki uporabl ja jo v tej funkci j i purtieip perfekta. Zdi se, da je ta stavčna konstrukcija sorodna historičnemu infinit ivu; verjetno se je razvila paralelno z njim kot izraz neposrednosti. Prav tako so naglo iz- ginile zveze infinitiva z glagoli biti in imeti, ki jih še vedno srečujemo v sloven- skih narečjih. Zdi se, du je k naglemu izginjanju infinit iva v knjižni slovenščini pri- pomogel Fr. Levstik, ki jc v Napakah slovenskega pisanja pavšalno obsodil infinitivne konstrukcije kar oil kraja.10 Vendar Levstikovega vpliva ne smemo 7 W. Vondrâk. Vergleichende slavisehe Grammat ik 1 11, str. 415. 8 Schleicher, Litauische Grammatik, str. "12. 0 II. Tlirt, Indogermanische Grammatik VI. Syntax, str. 189. 10 Tre t ja navada grdega nemškovanju pu je, du ločimo .mule stavke', devaje dopovedovnlui glagol v »nedoločnik« (infinitiv). Tako pišemo Vfci: bodisi Peter, bodisi Pavel. Zlasti le ta germanizem nam je v obili časti; rekel bi, da najboljši naših pisateljev še skora j ne vedo, da je to neslovenski. Ne mislim, du n a j se nedoločnika ogibljemo kakor Srbi ali celo Bolgari, ki gu danes že več n imajo ; gotovo je pa vendar, du pri nas nikoli ne sme in ne more sluti namesto celega stavka po nemški navadi. Kmeta sem dobro poslušni pret i ravat i , s a j tudi v srbohrvaščini lahko sledimo o d m i r a n j a inf ini t iva v istem obdobju . Mladi slovanski kn j ižn i jeziki, ki niso imeli dovol j žive zveze z jezi- kovno preteklost jo, se niso mogli tako žilavo up i ra t i logicističnim in pur is t ičnim tendencam druge polovice 19. s tolet ja kot n. pr. češčina ali ruščina z nepr imerno bo l j k repko jezikovno t radici jo . Pur izem je bil deloma celo upravičen, k a j t i pod nemškim in i ta l i janskim vplivom so slovenske prepozici je prevzemale vrsto novih funkc i j . Predlog za z inf ini t ivom je v pogovornem jeziku še danes zelo pogost. Pisali so ga tudi Vodnik, J ape l j in Prešeren, n. pr. Inu kar ta Zerku naprej poftavi oeruvati ( Japel j , Ta veliki ka tek izmus 2); Ke bi j ti ft enge na blo, bi mi blo prov hudo jhlo, tako je pa fhc sa prejtati (Prešeren, Prešernova č i tanka VIII). Ravn ika r pa je v tak ih pr imer ih rabil inf ini t iv brez predloga, n. pr. Povej mi, je proftor prenozliiti na domu toojiga Ozheta (Ravnikar, Zgodbe svetega pisma I, str. 39); David jiromak, nizli nima jkorej shiveti v pujhavi (Ravnikar, ib., str . 167). Ver je tno se je Ravnikar že zavedal, da so takšne kon- s t rukc i je kalki in se j im je skušal izogniti na n a j b o l j preprost način, z golim inf ini t ivom, ki pa v pogovornem jeziku n a j b r ž v tem času ni bil več živ v takšni funkci j i . Knj ižn i jezik pa kasne je ni več trpel zveze za + infini t iv, ki še danes povzroča težave. Zanimivo bi bilo preiskati , kakšen je v podrobnost ih bil proces, ki je tako občutno zman j ša l funkc i j sko območje inf ini t iva v današn j i slovenščini. Grama- tični logicizcm se je namreč vz t ra jno boril prot i vsemu, ka r ni bilo dosledno in logično. V drugi polovici 19. s tolet ja bomo našli av tor je , ki si n. pr . niso upal i uporab l j a t i niti elipse, čeprav je nepogrešl j iv stilistični element. Zato ni nič čudnega, da je izginil kot žrtev logicizma ne samo slovenski, a m p a k tudi srbo- hrvaški historični inf ini t iv k l j u b Vukovemu načelu »Piši. kao što govoriš«, ki ga v sintaksi nikoli niso upoštevali . . . . . „ . _ , Milena Hajnsek F R A N C E REBEC IN C E H I Med prvimi preva ja lc i inludoslovenskega pokolenja , ki so začeli našemu odru posredovati češka d r a m a t s k a dela, in med prv imi publicist i , k i so nepo- sredno poročali o češkem ku l tu rnem in sploh družbenem živl jenju v naših listih, je malone neznani , tu in tam k o m a j omenjeni F rance Rebec.1 in videl sem, da imamo veliko nesamostojnih glagolov, ki ga hočejo imeti za sabo. Ti so: hoteti, m o č i . . . Toda pr i mnogih med tcini rabi kmet poleg nedo- ločnika skora j še r a j e vežico »da«. Iz tisoč zgledov, kako n a j se ne piše, izberimo samo kake tri: »Skoraj bi se bil tako daleč spozabil mu kroglo v serce poslati.« Tu je vsa misel malega s tavka čisto nemška. Dobro vem, da bi te kmet t ako govorečega debelo pogledal, ker bi ne vedel, k a j praviš . Imelo bi se reči: »Skoraj bi se bil tuko spozabil , da bi ga bil kmalu v srce ustrelil.« Da l j e : »Olgo vedno veselo videti, tudi Vazil serčnejši postane,«, namesto »Tudi Vazil je bil srčnejši, ker jc Olgo videl vedno veselo.« ' I u k a j bi še Nemec ne deja l : »Die Olga immer f roh zu sehen, w u r d e auch Wasil herzhaf te t .« Se več takega se je pr ikra lo v naše pisanje, kar pa vse s k u p a j nič ne velja, n. pr. : »sestro videti, skočim z voza«, ali: »to novico slišati, ostrmim«. To so skrčeni s tavki nedoločilni (Infinit ivsätze), ki j ih prosti človek ne govori in razen nas tudi ne piše nobeno drugo nurečje. Se en zgled: »Ga utolažit poiščejo kake sladkarije.« Imelo bi se reči: »Da bi ga utolažili, poiščejo kak ih sladkari j ,« ali p a : »da gu utolažijo« itd. — (Levstik, N a p a k e slovenskega p i san ja , ZD Vi, str. 46—47.) 1 Družinski list s podatki za starše, s tarega str ica Jerneja , zanj , b ra te in sestre (prepis oskrbel župni u r a d župni je Povir pri Sežani); izvest ja t ržaške in