-----   94   -----
Besedica o srenjskih volitvah.
Dragi odborniki, bratje moji! Xe zamerite mi, da opomnim naše dolžnosti, na ktere so nas sosedje naši zavezali, ko 80 nas za odbornike odbrali. Premišijevaje te dolžnosti se mi pred oci postavijo dolg^e rajde opominov za pravi red naseg^a življenja. Naj pa tukaj omenim le nektere.
Pervič opomnim, da to ni nobena nova naredba, da se v srejnah možje postavljajo za vižarje domačih manjših opravil. Kar jez vem, je ta naredba že stara blezo 3348 let, kar se vidi v 2. Mojzesovih bukvah, v 18. poglavji. Ko je namreč Mojzes izraeljsko ljudstvo iz egiptovske sužnosti izpeljal in je prišel ž njimi v puščavo, in ko je madjanski duhoven Jetro, Mojzesov tast, to slišal, je prišel Mojzesa obiskat v puščavo. Enega jutra pa, ko se Mojzes vsede, da bi ljudstvo sodil, ktero je stalo od jutra do večera okoli njega, in ko je njegov tast Jetro vse to vidil, kar je imel opraviti, mu je rekel: „Kaj je to, kar delaš z ljudmi? zakaj sodiš sam, in vse ljudstvo čaka od jutra do večera?" In Mojzes je odgovoril. ^Ljudstvo pride prašat po božjem sklepu". Jetro pa odgovori: ,,To ni dobro, kar delaš; odberi izmed vsega ljudstva zmožnih mož, kteri se Boga boje in v kterih je resnica in ki sovražijo lakomnost". In postavil je ene izmed njih čez 1000, ene čez 100, ene čez 50, ene čez 10; ti naj sodijo ljudstvo vsaki čas, in ako bo ktera reč više, naj jo pred-te prinesejo; sami naj manje reči razsodijo. Tako bo tebi polajšano, ker bo breme med druge razdeljeno, in Bog bo s teboj". In Mojzes je tako naredil. 8e enkrat: Kaj je rekel duhoven Jetro? „Odberi si zmožnih mož", namreč, kteri bodo mogli svoje dolžnosti opravljati. Zdaj pa je zadosti, da le nektere može imenuješ, če tudi niso zmožni.
Nadalje je rekel: „Kteri se Boga boje, v kterih je resnica, in ki sovražijo lakomnost^^ Takih je celo težko kje najti; vendar je pa naša dolžnost, kar je mogoče, tako ravnati. Skusimo najpred sami sebe popraviti, potlej bomo znali tudi druge.
Bratje moji! nikar pa ne mislimo, da so med nami le samo trije možje prisegli za pravico se potegovati, ampak nas vseh je ta dolžnost. Bratje moji! hodimo mirni, ponižni po poti resnice, da se bomo vredni storili zaupnosti, ktero nam je ljudstvo skazalo. Mi imamo s ponižnim poterpljenjem med ljudstvom dobrega imena in veljave iskati. Mož se spozna, kdor več zopernost med ljudmi poterpeti zna. Bratje moji! tudi to se ne spodobi za može, da kadar skupaj pridemo, le eden čez druzega vpijemo brez poterpljenja, in mu besedo pregriznemo, da še izgovoriti ne more. To navado pustimo ženskam, kterim ni mar, če se tudi sprejo, da ie veliko šklepetajo.    Bratje moji!  opominjam  vas^  kar
piše modri v sv. pismu, rekoč, kadar je prevzeten jiespa-metDik za višjega postavljen, takrat ljudstvo od žalosti svoje glave pobeša; ono žaluje, ker ve, da bo tepeno. Blagor pa jim, kjer imajo mirne in  ponižne vižarje.
Tako bratje moji! Mir, edinost, poterpijenje, ljubezen naj bo nase vodilo! Z Bogom!"''^*)
Na Jesenicah.                                        Anton Pazler.
-----    95    -----
*) Kakor slišimo, je mogel naš častiti dopisnik zavoljo popisa srenjskih volitev na Jesenicah prav nedolžno že marsiktero grenjko požreti za svoj dober namen, da je srenjo pohvalil, ker je dobro volila, nasproti mnogim drugim srenjam^ ktere — kakor so ^Novice^' že dosti takih izgledov iz različnih dežel dale — delajo z volitvami kakor svinja z mehom. Kaj Vam, Jeseničarji, ni všeč, da Vas kdo očitno hvali in še za izgled stavi drugim slovenskim krajem? Saj ste umni možje, znate brati in pravo ločiti od hudobne zvijače.            Vred.