425
Pisma slovenskega turista.
VIL
Marsikaj je dandanašnji mogoče, na kar bi kdo pred 3 leti nikdar ne bil misliti mogel; mogoče je tudi, da se dr, Toman-ove besede, ki jih je v deržavnem zboru govoril, spolnejo, da postanemo Slovenci zagojzda med laško in nemško silo, ako bi kadaj belo-rudeče-zeleno bandero do Soče privihralo. Pri tacih okolišinah bi italianissirai gotovo kmali hotli voliti; kam da bi se nagnili, mi ni treba praviti. — Ali če ima kdo še tako velike simpatije za napredek laškega naroda, bi se mogel kakor Slovenec z vso močjo takemu počenjanju protiviti. Na tako vižo bi bili mi avstri-janski Jugoslovani popolnoma od morja ločeni in kupčijski razvitek našega naroda vničen. Zakaj s Terstom bi se začelo, z Reko nadaljevalo in morebiti še ne z Dubrovnikom nehalo — T appetit vient en mangeant —, kar bi bila grozna nesreča za naš narod. Pa bo marsikter neverno z glavo majal in rekel: kaka bedarija so misli Terst posloveniti! Res, odgovorim na to, ako bi se to v dveh ali treh letih zgoditi moralo. To gre pri nas počasi, zlo počasi, ali kadar kam enkrat peto zastavimo, se ne damo več odmakniti; če bi se ne moglo v 15 letih zgoditi, se pa lahko v tridesetih uči ni. Poglejmo enmalo nazaj, kdo se je pri nas pred 20 leti tdovana zavedel, še pisatelji ne vsi, akoravno jih je majhen šopek bil. V tistih časih se je gledišni igravec prederznil enkrat eno javno „kranjskoa zapeti, al že se je šeptalo o panslavismu! Z zaprekami, ki jih nobenemu narodu ne privoščimo, imamo vendar zdaj v treh slovenskih mestih narodne središča za omikani svet, kterih bi si naš rodoljub pred 30 leti še vošiti ne bil prederznil; take reči bi bile takrat v njegovih očeh kar bi bilo na priliko nam dandanašnje vseučilišče ua „vižmarski gmajni".
V Terstu naloga ni ravno tako velikanska, ker je okolica in spodnja podlaga mestnjanov čisto slovenska; le na tem je ležeče, da bogat „Lesiacia ali ./Fomasini" zmiraj pošten „Le8Jaku ali „Tomaž" ostane, čigar se smemo pri sedanjem mladem zarodu brez dvombe nadjati, ker ta je skoraj v vseh stanovih z dušo in s telesom naroden.
Bilo je prekrasno jutro septembra, ko sem se po železnici iz Tersta čez Kras na Notranjsko derdral. Kamen pri kamnu se je lesketal kakor dalječ so oči peljale, in pust je vtis, ki ga ta kos Slovenije stori na domačega in na ptujca. Spominjal sem se, kako nerad in prisiljen sem kakor mal deček pozimi zvečer mogel očetu iz „Novic" brati, kako bi se Kras spet pogojzdil in tega v resnici brezštevilnega kamna osnažil.    Pa Kras je le — Kras ostal.    Po
pravici bi smeli v sv. pismu starega testamenta obljubo, ki jo je Bog Abrahamu dal, tako-le prevoditi: „In tvoj zarod se bo pomnožil, kakor zvezde na nebu in kamnje na Krasu (namesti: pesek v morju). — Po sila dolgih štacijah sem dospel na Rakek, kjer je velika zaloga lesa, ki ga Notranjsko čez Terst v daljne kraje pošilja. Čez eno uro v stran prideš v Cerknico, ki sam veš, bravec, zakaj po vsem svetu slovi. Bilo je jezero popolnoma suho, kakor malokdaj; pa ne vstraši se, bravec, da bi ti ga hotel popisovati, ker sem prepričan, da ti je dobro znan iz izverstnih popisov, ki si jih bral že v wNovicahu.
Cerknica je velik, lep terg in včasih se je o binkoštih prav turistično oživil. Viditi so povsod bili dolgi pa suhi možje z bledimi obrazi, ktere je belkasta ali rudeča lična brada kinčala. Nekteri so imeli zelene očale, vsi pa pri najlepšem vremenu marele pod pazdiho in čez rame in persa navskriž pisane „plaide"; govorili so malo; šeptanja se je pa dosti slišalo „yestt in „nou. Tudi tovaršic so pripeljali saboj z belkastimi ali rudečimi lasmi, ki so večidel kinčali snegobeli nježno izrezani obraz z velikimi modrimi očmi nepopisljive lepote, ki jih je radovednim vkljub skoraj vedno zeleni tanj pokrival. — Celo kerdelo sinov britanskih otokov z veliko Lahov in Francozov vred je romalo iz postojnske jame v Cerknico si drugi naravni čudež naše domovine ogledovat. Bilo jih je nek včasih toliko, da so mogli sred terga pod milim nebom okoli košate lipe na otepih prenočiti. Al zdaj z železnico, namesti da bi njih množica vsako leto rastla, se grozno pomanjšuje. Ali so okoljščine časa tega krive in pomanjkanje denarjev sploh, ali pa so go-stinčarji hotli na vrat na nos obogateti in so popotne preveč oderali, da so celo Angleže s strahom in grozo pred Jamo napolnili, ne bom za gotovo rekel; mogoče je oboje. Pri-prostim našim kerčmarjem se še dalječ ne sanja ne, da Anglež take odertije do pičice v svoj ndyaryft (= dnevnik) zapiše in potem domii pridši v „Times", wDaily news", „Laturday Revevv" itd. plat zvona bije, da se prihodnjič angležki turisti, ki po Evropi največ dnarja strosijo, tacih krajev ogibljejo. Ravno taka se v Bohinji na Goreuskem v neki glasoviti gostivnici godi, kjer nek, kakor sem cul, za Angleža škatlica klinčkov en goldinar velja! Naj bodo naši kraji še lepši kakor raj, naj nekdanji predsednik an-gležkega družtva znanosti, slavni naravoslovec Sir Humphry Daviš tisuč in tisučkrat svetu oznanuje, da ga čez Bled ni lepšega kraja na svetu, bomo le vendar v primeri s Švajco in Italijo v tamoti ostali, če bodo naši gostinčarji tako kratkovidni in malo špekulativni.
Iz Cerknice pelje nova cesta, ravna kakor železnica, deloma v skale sekana v Mnišijo, dolino, ktere središče je lepa vas Begnje. Bili so Mnišovci nekdaj podložni mnihom v Bistri, zatoraj se še dandanašnje tako nazivajo. — Kakor sem rekel, je res lepa cesta, ki ni samica, ampak ima še celi rep sestric na vse kraje v okrajno Planine in Loža, resultat truda in prizadevanja tamošnje politične gosposke še veči del iz zlate Bachove dobe. Ko bi kakor turist za feuilleton v „Oesterr. Zeitg." pisal, bi kar klical: „Ah serce mi od take kulture veselja igra! To je lepo! To je krasno! Povsod kultura! Le kultura!4' Ali če te krasne ceste skoz naravne, slovenske očala ogleduješ, boš drugače vidil in tudi drugače o teh napravah čul; zvedil boš, da korist takih velikanskih cest dostikrat v nobeni primeri ni s stroški, ki so jih prizadjale. In koliko se jih je napravilo vošilom sosesk diametralno nasproti samo po lastni termi ene glave, zoper ktero ni bilo apelacije. Pa ne bom popisa val teh jeremijad na dalje, saj bi več reči in bolj temeljito dokazati ne mogel, kakor je dokazal pervi deželni zbor to od več strani, ter enoglasno sklenil, da po taki poti, kakor dosihmal, se ne smejo več kantonske ceste delati, pa tudi ne morejo, ako nočemo, da marsikter soseščan ne bi potreboval ceste več za voz svoj, ker ni mogel peš iti tr z beraško palico.    Dobre ceste so velike dobrote, —
426
to je res in nihče ne more tajiti; pa tudi to je res, da naši predniki so ceste delali, skor bi rekel, včasih brez glave. Ai „cst modus in rebus, sunt certi denique fines, ultra citraque nequit connistere rectuin" — ali po nase 53sila nikjer ni dobra". Ako se gospodar, kterega premoženje s hišico in živino vred je le 560 gld. vredno, mora z delom in blagom cesti darovati 200 gold., je to vendar od sile! Ceste kantonske morajo biti v rokah samostojne občine (srenje) in nihče drug ne sme kakor paša na Turškem zapovedovati o njih. Od občin pa nasproti tudi pričakujemo, kadar bojo na lastnih nogah stale, da ne bojo zanemarile cest, ki so žile, po kterih se zliva življenje za obertnijo in kupčijo in sto drugih potreb. Nekdaj so naši stari očetje to vo ril i, — to je bilo za tadanje čase dosti, — pozneje so naprav-Ijali kolovoze in vozarili po njih, da je živina terpela in so se kola razdirale, da je bilo joj! — sedaj so potrebe dru-gačue, iu z umnim prevdarkom jim bo treba zadostiti, se ve da tako, da ne bojo soseske pri izdelovanji novih cest obo-žale. Kaj dobra cesta pomaga ljudem, ako nimajo ničesa po nji voziti?                                                     Valt. Zarnik.