ZNAMENJE NA NEBU.
FRANCE VODNIK.
V mesečinski noči sem stal na krovu ladje moje samote in se pogovarjal v nemi govorici sam s seboj, ne videč znamenja na nebu. —
Vzdramil pa sem se vsled klica in sem se ozrl.
Angel v belem oblačilu je stal poleg mene in je molče pokazal
znamenje na nebu; a ni bilo znamenje križa,
temveč borbe in zmage: meč in palmova mladika.
Vztrepetal sem ob tem pogledu kakor trst v vetru
in se zbal; a že me je prijel za roko nebeški seraf
in me peljal med prikazovanjem mnogih znamenj
skozi skrivnostno razsvetljeno pokrajino pojočih
rodov na kraj borbe angelov z demoni.
A nisem videl vojščakov, od prvega dne življenja
med seboj se borečih pred obličjem božjim,
in nisem čul glasu žvenketajočega orožja!
Le angel, ki me je vodil, je iznova pristopil k meni
in mi zakril bolne oči z rokami.
In čudovita, razkošna luč se je razlila krog mene;
a ko sem skušal odpreti oči, da bi videl, sem bil slep.
In doumel sem tedaj besedo v Knjigi, da bo le slepim razodeto
pror oko vanje novih dni; a govorjeno bo v znamenjih,
kakor je bilo prorokom od začetka vekov. —
Kraj borbe ni na zemlji, a tudi ne v nebesih. Borba se bije in odloči med nebom in zemljo in bo končana v noči strašnih poročnih skrivnosti, ko se nebo in zemlja poljubita v srcu človekovem.
In kraj zmage ni zemlja, a tudi niso kraj zmage nebesa.
Pisano je namreč v knjigi Janezovih videnj: novo nebo in novo zemljo
bo ustvaril Gospod vojnih trum za prebivališče onim,
ki bodo izvoljeni — svat je na poslednji ženitnini!
MAGDALENA.
DEBELJAK TINE.
V gneči ljudi sem se vila . . .   Sopara težkih teles
mi je razgrevala kri ...   O, kako mi v žilah je bila!
In strašne poglede sem vpičila v tvoje oči. . .   Beli smehljaj nebes
je božal iz njih — (o, bele roke mamice moje nekdaj —)
in v dušo sem svojo kot balzam ga vpila,
kot olje na rano gorečo ...   In spet si potopil se v gnečo ljudi.
O, dragi neznani, zakaj si umaknil oči?
Moja duša je težka, težka ...   In kje je tvoj beli sij-aj!