Revija za ljubitelje gora že od leta 1895 IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 114. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 90, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), mag. Marjan Bradeško, Marta Krejan, dr. Andrej Mašera, Zdenka Mihelič, dr. Irena Mušič Habjan, dr. Mateja Pate, Dušan Škodič, Tina Leskošek, Mire Steinbuch ZUNANJI SODELAVEC: Peter Šilak LEKTORIRANJE: Mojca Volkar Trobevšek, Marta Krejan, Katarina Marin Hribar, Mira Hladnik GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. NAKLADA: 6000 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan). Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 34 EUR, 58 EUR za tujino, posamezna številka 3,40 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS in Javna agencija za knjigo RS. FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Mišelj vrh s Tosca Foto: Peter Strgar Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje po gorah po navodilih iz te revije. Sile narave – spreminjajo zemljoin nas Večkrat po televiziji ali v kinu gledamo filme, ki prikazujejo premikanje tektonskih plošč in nastanek velikih razpok v zemeljski površini, v katere zgrmijo milijonska ameriška mesta, saj so filmi večinoma ameriške produkcije. Spet drugi prikazujejo grožnjo v obliki velikanskih kometov iz vesolja, ki bodo zdaj zdaj padli na zemljo in spremenili njeno obličje … Še in še je takih prizorov na filmskem platnu ali televizijskem zaslonu. Dobra plat tega je, da se večinoma vedno najde kakšen junak ali junakinja, ki s svojim neizmernim pogumom ali znanjem reši svet in ljudi pred strašno pogubo. Povsem nekaj drugega je resnični potek sprememb zemljine površine, ki ima s filmsko domišljijo kaj malo skupnega. Takšna ali drugačna preobrazba je potekala milijone let, v času, ki si ga težko zamislimo. Dokaze za delovanje strašanskih sil pa vendarle lahko najdemo, le pogledati in videti jih je treba: naj bodo to brezna, jame, značilni skladi, ki sestavljajo naše gore, ledeniške doline, soteske, usedline, balvani … ali pa so to majhni fosili, ki jih komaj opazimo, skratka, naravna dediščina. O varovanju in interpretaciji geoloških in geomorfoloških posebnosti pišemo v tokratni temi meseca. O tem ne pišemo prvič, verjetno tudi zadnjič ne. V času začetkov Planinskega vestnika sta o geoloških spremembah naših gora pisala Ferdinand Seidl v članku Zgradba in geološka zgodovina Savinjskih ali Kamniških planin (Planinski vestnik, 1906, št. 6) in Janez Žurga o Pohorju – Nekaj malega o geologiji Pohorja (Planinski vestnik, 1935, št. 7), pred dobrimi desetimi leti pa smo objavili članek Bogomirja Celarca Geologija slovenskih sten (Planinski vestnik, 2002, št. 4). To pa še zdaleč niso edini pisci, ki so osvetlili nepoznane plati nastanka in zgradbe našega "povzpetega" sveta. Anton Melik s knjigama Planine v Julijskih Alpah in Bovec in Bovško, če tu omenim samo ti dve, ter Anton Ramovš sta slovensko planinstvo obogatila z več izjemnimi knjigami o geološki zgradbi alpskega sveta. Res je, da v zadnjem času člankov z omenjeno tematiko bralci niste mogli prebirati. Zato nas je razveselila pobuda geologinje z Geološkega zavoda Slovenije, da bi nekaj prostora v reviji ponovno namenili geologiji. Kot uvod v boljše poznavanje z geološkimi in geomorfološkimi posebnostmi alpskega sveta v bližini označenih planinskih poti nam je več različnih strokovnjakov pripravilo dva članka, prvi govori o geoparkih in varovanju naravne dediščine, drugi pa o nastanku Julijskih Alp. V naslednjih številkah vam bomo skupaj s sodelavci geografi predstavili nekatere bolj ali manj znane planinske poti z geološkimi posebnostmi, ki ste jih med hojo mogoče že videli, ne pa tudi prepoznali. Pustite, da vam skale, usedline, balvani, skladi, jame … ob poti šepetaje povedo svojo zgodbo! Naj bo ta uvodnik hkrati povabilo vsem, da si na svojih bolj ali manj zahtevnih poteh v gorah svet okoli sebe ogledate še z drugačnimi očmi, hkrati pa si v uredništvu želimo in vas vabimo, da nam nove ideje, o katerih bi po vašem mnenju spet kazalo pisati ali o katerih smo morda pisali premalo, tudi sporočite. Irena Mušič Habjan Nad planotamiAsiaga Vid Pogačnik Opisi tur Becco di Filadonna Špik Cima Dodici Mala Martuljška Ponca Cima Vezzena/Pizzo di Levico Velika Martuljška Ponca Monte Fior Frdamane police Mire Steinbuch STROKOVNO MNENJE Intervju14 Pogovor z Michaelom Kennedyjem UVODNIK 1 Irena mušič Habjan TEMA MESECA Kamnine Julijskih Alp 7 Boštjan Rožič, Petra Žvab Rožič, Nina Rman RAZMIŠLJANJE Komercialne odprave 13 Viki Grošelj NEZNANA SAHARA HribovjaZahodne Sahare 22 Damjan Vrenčur OBLETNICE Dom dr. KlementaJuga vLepenipraznuje60let 26 Vasja Leban PLANINSKI PORTRET PogovorzMarico Okršlar 41 Dušan Škodič Tudi letošnjozimo plazovi niso prizanesli koči na Doliču Miha Pavšek 44 DOLOMITSKE LEPOTICE VDolomitena "dopust" po dopustu Albin Simonič 46 ŠPORTNO PLEZANJE Opogledu nazaj in željah za naprej Sara Femec 49 TRIGLAVSKI NARODNI PARK Drobtinice spredavanj na alpinističnih odsekih Jože Mihelič 52 NARAVOVARSTVO Zaraščanjenaših planin Domen Cajnko 58 RAZMIŠLJANJE Plezanjenileigra 59 Aljaž Anderle VOJSKARSKA OBROBJA ZOblakovegavrhanaVojsko 62 Rafael Terpin PEŠ ALI S KOLESOM Doživetje Logarskedoline 63 Dušan Prašnikar VARSTVO NARAVE Gad je, gada ni … 64 Dušan Klenovšek ZELIŠČA NAŠIH GORA Navadnirman 65 Lovro Vehovar NOVICE IZ VERTIKALE 66 ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 67 LITERATURA 68 PLANINSKA ORGANIZACIJA 69 TNP 71 V SPOMIN 71 TEMA MESECA Varovanje geoloških in geomorfoloških posebnosti GEO-bonton Lenka Rojs,1 Mojca Bedjanič,1 Nina Rman2 Pogosto spregledana neživa narava nam pomaga razumeti pokrajino in procese v njej, je pa tudi glavna opora vsakega planinskega čevlja in predmet občudovanja ob osvajanju gorskih vrhov. Njeno poznavanje in razumevanje lahko razkrijeta marsikatero skrivnost, tudi o nas samih. G eologija je zelo zanimiva, ker z njeno pomočjo spoznavamo preteklost, ki je ključ za razumevanje prihodnosti. Že bežen pogled na pokrajino z vsemi reliefnimi oblikami kaže na burno do­gajanje v geološki zgodovini. Kamnine gradijo svet, kakršnega poznamo, in zaradi raznolikih barv in oblik že dolgo burijo človeško domišljijo. V njih opazujemo zanimivosti, kakršne so gube, prelomi, zaporedja plasti, sledi raztapljanja in preperevanja, ter si na njih gradimo hiše ali pohodne poti. S proučevanjem mineralov in njihovega nastanka, tako draguljev kakor tistih malo bolj "navadnih", izvemo marsikaj o nahajališčih in rudiščih, tudi tistih, ki so zanimiva z ekonomskega vidika. S fosili dobimo vpogled v razvoj življe­nja v daljni preteklosti in procese, ki so vplivali nanj, ter spoznavamo evolucijo. Z opazovanjem geoloških procesov bolje razumemo delovanje planeta Zemlje ter laže predvidimo in sprejmemo velike katastrofe, kakršne so poplave, izbruhi vulkanov ali potresi. 1 Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (ZRSVN). 2 Geološki zavod Slovenije. Tektonski tip geoloških naravnih pojavov vključuje veliko tektonskih elementov in pojavnih oblik, hkrati pa je tektonika eden bistvenih procesov pri oblikovanju geomorfoloških in hidroloških naravnih pojavov. Slikovit primer so gube v Ključu pri Modreju, ki so izjemne zaradi večkratne ponovitve in velike frekvence pojavljanja. Foto: Martina Stupar, arhiv ZRSVN Na območju Slovenije lahko govorimo o izjemni pestrosti nežive narave ali geodiverziteti. Tu se namreč stikajo tri geotektonske enote in rezultat tega so izjemno raznoliki kamnine, minerali in fosili. Geološka zgradba ozemlja je bistveno vplivala na današnjo pokrajin­sko podobo Slovenije z izjemnimi geo­morfološkimi oblikami in pojavi ter s tem tudi na poselitev in način življenja ljudi v posameznih pokrajinah. Naravne vrednote Izstopajoči deli narave, lepi, slikoviti ali kako drugače posebni, so bili v preteklosti poimenovani kot naravne lepote, naravne znamenitosti, naravne redkosti ali naravna dediščina. Izrazi so se spreminjali, narava pa je ostajala (bolj ali manj) ista. Število izjemnih pojavov se je sčasoma večalo, predvsem zaradi širjenja znanja o različnih vejah geoznanosti (geologija, geografija, biologija itd.) in izpopolnje­vanja meril vrednotenja narave zaradi vse večjih antropogenih pritiskov in s tem njenega ogrožanja. Poleg naravnih vrednot so opredeljeni tudi drugi vredni pojavi, sestavine oziroma deli žive ali nežive narave, naravna območja ali deli naravnih območij, ekosistemi, krajina ali oblikovana narava, ki vsebujejo posebne vredno­stne lastnosti. Merila za vrednotenje naravnih vrednot so: izjemnost, tipičnost, redkost, ohranjenost, kom­pleksna povezanost ter ekosistemska, znanstveno-raziskovalna ali pričevalna pomembnost naravnega pojava. Na videz neznaten fosil lahko v sebi skriva ključni namig za razumevanje preteklega evolucijskega dogajanja. Da sta način beleženja in spremljanje lažja, naravne vrednote razvrščamo po zvrsteh na: površinske geomorfološke, podzemeljske geomorfološke, geološke, Površinska geomorfološka naravna hidrološke, ekosistemske, botanične, vrednota je z vidika zemeljskega zoološke, drevesne, oblikovane in površja izjemen del narave, ki se poja­krajinske. vlja kot kraška površinska, ledeniška, Geološke naravne vrednote predsta-rečno-denudacijska, poligenetska in vljajo izjemne dele narave glede sestave obalna reliefna oblika. in oblike zemeljske skorje ter procesov Podzemeljska geomorfološka naravna v njeni notranjosti in na njenem vrednota je izjemen podzemni del površju ter z vidika zgodovine Zemlje narave, ki se pojavlja kot podzemna in evolucije. V naravi se pojavljajo kot jama – podzemni rov, votlina, razpoka, nahajališča fosilov ali mineralov, tekton-brezno … ska, stratigrafska, ledeniška, petrološka, paleontološka, pedološka, hidrogeološka Varstvo narave ali sedimentološka naravna oblika. Varstvo izjemne geološke in geomor-Geomorfološke naravne vrednote fološke naravne dediščine in ohranitev pojmujemo kot pokrajine ali njene dele, naravnih procesov v Sloveniji je formal­ki jim lahko določimo vrednost in geo-nopravno urejeno s posebnimi ukrepi morfološke vire, ki jih lahko uporablja sistema varstva narave, opredeljenimi v družba. Zakonu o ohranjanju narave. Z dobrim zgledom lahko največ naredimo kar posamezniki sami. Z nepremišljenim ravnanjem lahko geološke zaklade izgubimo za vedno, zato upoštevajmo naslednja priporočila: – Posebnosti, lepe kristale, minerale, fosile in kamnine le fotografirajmo. – Površin kamnin ne označujmo z živobarvnimi oznakami, ne razbijajmo in ne zasipavajmo. – Geološko kladivo je pripomoček za strokovnjaka geologa. – Če se preizkušamo kot "geologi", moramo biti primerno terensko obuti in oblečeni – nikar ne pozabimo na čelado in očala. – Na terenu ne ogrožajmo sebe, prav tako ne ogrožajmo in ne vznemirjajmo drugih ljudi, rastlin in živali. – O najdbah izjemnega geološkega materiala obvestimo ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave (www.arso.gov.si/narava), Prirodoslovni muzej Slovenije (www.pms-lj.si), Geološki zavod Slovenije (www.geo-zs.si) ali Oddelek za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete (www.ntf.uni-lj.si). – O ohranjanju geoloških nahajališč se posvetujmo s strokovnjaki Zavoda RS za varstvo narave (www.zrsvn.si/sl/). – V naravi bodimo dobri opazovalci, domov odnesimo le fotografije in spomine. Ti so: pogodbeno varstvo, začasno zava­rovanje, obnovitev, med najbolj znane pa spada zavarovanje naravnih vrednot. Naloge varovanja, ohranjanja in spre­mljanja stanja naravnih vrednot opra­vlja Zavod RS za varstvo narave. Poleg zakonodajnega varstva in upravljanja z vrednotami pa je izjemno pomembno tudi stalno ozaveščanje, izobraževanje dejavnosti v parkih, poleg njih pa so seveda predstavljene tudi vse druge zvrsti naravnih vrednot in kulturne dediščine. Pri nas sta razglašena dva geoparka: Geopark Karavanke (www.geopark.si) kot prvi slovenski geopark in eden izmed treh čez­mejnih na svetu ter Geopark Idrija (www.geopark-idrija.si), ki pod okriljem in interpretacija omenjenih pojavov čim širšemu krogu ljudi. Zavedamo se, da bodo le posamezniki, ki bodo razumeli svojo preteklost in preteklost Zemlje, znali ceniti in ohranjati našo dediščino tako zase kakor za prihajajoče rodove. Na območjih z veliko naravnimi vre­dnotami, kjer so se odločili, da razvoj gradijo na geodediščini, so razglašeni geoparki. Geološke in geomorfološke znamenitosti so prevladujoča osnova za razvoj spremljajočih izobraževalnih, turističnih in drugih gospodarskih Unesca opravljata svoje poslanstvo in ponujata številna geodoživetja. Na območju Julijskih Alp sicer ni geo­parka, a je večji del gorovja vključen v Triglavski narodni park, ki je z zakonom razglašeno širše zavarovano območje. Je edini narodni park v Sloveniji in med najstarejšimi parki v Evropi, saj prvo za­varovanje izvira iz leta 1924. Varovanje ureja Zakon o Triglavskem narodnem parku, ki prepoveduje odnašanje mineralov ali fosilov, razen v znan­stveno-raziskovalne in izobraževalne namene, pa še to le s soglasjem upra­vljavca parka. Planinci imamo že od nekdaj visoke naravovarstvene cilje. Častni kodeks slovenskih planincev že v 2. členu govori o spoštovanju varstva narave in okolja, saj predstavlja temeljno prizorišče planinskega udejstvovanja. Poudarjeno je zgledno delovanje vsakega posa­meznika, saj imajo vsi zanamci in obiskovalci gora pravico do pristnega in čistega gorskega okolja. Da bi dosegli ta cilj, PZS izvaja dve vrsti strokovnega usposabljanja: izobraževanje za gorske­ga stražarja in izobraževanje za varuha gorske narave. Ti ljubitelji narave na podlagi poglobljenega poznavanja osnov geologije, nastanka gora, vrst kamnin, procesov erozije, vpliva vode idr. s svojim zgledom skrbijo za informiranje in širjenje ideje o spoštovanju in varstvu narave ter nepremične geološke in geomorfološke dediščine. m Si v Afriki ali v Evropi? – interpretacija Periadriatske prelomne cone v Topli Foto: Mojca Bedjanič, arhiv Geoparka Karavanke Mineral wulfenit uvrščamo med najlepše minerale na Slovenskem, nahajališče v mežiškem rudniku v Geoparku Karavanke pa predstavlja eno redkih nahajališč v Sloveniji. Velja za najbogatejše v Evropi in eno najbolj znanih na svetu. Foto: Miha Jeršek, Prirodoslovni muzej Slovenije Bonton na obisku pri kamninah Ilustracija: Samo Jenčič, izdal ZRSVN TEMA MESECA Tihe priče burne preteklosti Kamnine Julijskih Alp Boštjan Rožič,1 Petra Žvab Rožič,2 Nina Rman3 Pri razumevanju geološke zgodovine ozemlja je ključno dojemanje razsežnosti časa, ki je zapisan v kamninah. Čeprav so geološki procesi večinoma zelo počasni, pa jim milijoni let, ki so jim na razpolago, omogočajo, da vztrajno spreminjajo Zemljino obličje. Tako območja, kjer so bila nekoč morja, tvorijo danes najvišja gorstva sveta. Takšen je tudi nastanek Alp in s tem naših Julijcev. D a bi prav razumeli, kako izredno dolga je njihova geološka zgodovina, lahko upo­rabimo naslednjo primerjavo. Geologi vemo, da je Zgornjo Soško dolino še pred šest tisoč leti krasila ojezeritev, primerljiva z današnjim Bohinjskim jezerom. Danes je ni več, vendar o njenem obstoju pričajo laminirane gline, ki jih najlepše vidimo v glinokopu pri Srpenici severno od Kobarida, sledimo pa jih tudi gorvodno vse do Bovca. Najstarejše kamnine, ki izdanjajo v Julijskih Alpah, so stare kar 300 Ma. Če je v Soški dolini v nekaj tisoč letih popolnoma izginilo jezero, si torej lahko predstavljamo, kako pretresljivo se je območje Julijskih Alp spreminjalo v preo­stalem, 50.000-krat daljšem obdobju. Če povzamemo: kamnine govorijo svojo zgodbo o nastanku čisto pravega oceana, ki je od Evropske plošče odtrgal Jadransko-Apulijski mikrokontinent, katerega del je tudi ozemlje današnje Slovenije. Pozneje, med nastankom Alp, se je ocean zaprl in mikrokontinent se je ponovno privaril na veliko Evrazijsko kontinentalno ploščo. S tem prispevkom vas vabimo, da natančneje spoznate burno geološko zgodovino Julijcev, ki jo je omogočilo nepredstavljivo razkošje geološkega časa. 1 Naravoslovnotehniška fakulteta (NTF), Katedra za regionalno in sedimentno geologijo. 2 NTF, Oddelek za geologijo. 3 Geološki zavod Slovenije. Ene najstarejših kamnin v Julijcih so stare okoli 265 Ma in izdanjajo v stenah nad Bohinjsko Belo. Foto: Matevž Novak Slika v sliki: O njihovi starosti pričajo fosili že dolgo izumrlih luknjičark iz skupine fuzulinid. Te enocelične živali so tukaj vidne s prostim očesom, a svojo lepoto zares razkrijejo šele pod mikroskopom: največji primerek doseže velikost kar 7,5 mm. Foto: Anton Ramovš Geološka časovna lestvica z osnovno razdelitvijo geološkega časa v enote in podenote (okrajšave: sp – spodnji; sr – srednji; zg – zgornji; neo – neogen; Q – kvartar; pal – paleogene; eoc – eocen; ol – oligocen; mio – miocen; p – pliocen), sedimentacijska okolja (rjava – kontinentalni, večinoma rečni sedimenti, svetlo modra – plitvomorsko, temno modra – globokomorsko) in poglavitni globalni tektonski dogodki. Z zvezdicami so označeni časi največjih izumrtij. Poplavljenje Najstarejše kamnine Julijskih Alp se po­javljajo na majhnem področju v okolici Kranjske Gore in so stare okoli 300 Ma (obdobje konca karbona). Podoba takratnega sveta v primerjavi z današnjo je bila popolnoma drugačna, saj so bile vse celine združene v enoten superkontinent Pangejo. Ta je bila raz­deljena na dva dela, severno Lavrazijo in južno Gondvano. Prvo sta sestavljali predvsem današnja Severna Amerika in Evrazija, slednjo pa vse ostale celine, vključno z Indijo. Med njiju se je z vzhoda v obliki klina zajedal ocean Tetida, katerega ostanke danes najdemo vse od Alp do Himalaje. Na zahodu je bilo med njima zelo dolgo gorstvo, pri­merljivo z današnjo alpsko-himalajsko verigo. V Evropi to gorstvo imenujemo Variskidi, od tu pa se danes njegovi ostanki nadaljujejo v Severno Ameriko preko Apalačev do Mehiškega zaliva. Ozemlje današnje Slovenije, in s tem tudi Julijcev, se je v tem času nahajalo na južnem zelo izravnanem predgorju Variskidov. O tem nam pričajo klastične sedi­mentne kamnine, ki jih najdemo v okolici Kranjske Gore. Sestavljajo jih drobci kamnin, ki so jih z območja Rekonstrukcija ozemlja današnje Slovenije izpred 165 Ma (sredina srednje jure): na jugu so plitvomorska okolja in severneje globokomorski prostor, območje osrednjih Julijcev se je potopilo in nastala je podmorska planota. gora na območje današnjih Julijcev prinesle reke. Sediment se je usedal v obsežnih, običajno zamočvirjenih poplavnih ravnicah in rečnih kanalih. Razmere so bili primerljive tistim, ki jih danes opazujemo v spodnjem toku reke Ganges v Indiji. Hkrati je bilo to območje zelo blizu oceana Tetida in ozemlje je bilo vsaj občasno poplavljeno s plitvimi morji, o čemer pričajo vmesni sloji apnencev s številnimi morskimi fosili. Podobne razmere so vladale še naslednjih 40 Ma. O tem nam pričajo kamnine v okolici Bleda, saj najdemo na vzhodnem delu grajskega hriba ali pa v ostenjih nad Bohinjsko Belo okoli 265 Ma (srednji perm) stare masivne apnence s številnimi hišicami velikih, enoceličnih luknjičark, ki pripadajo fuzulidinam (slika na str. 7). Zanimivo je, da so Julijci v primerjavi s preostalim slovenskim ozemljem v tem času precejšna izjema, saj so drugod po Sloveniji za ta čas značilni rečni sedimenti, katerih močna rdeča barva razkriva zelo sušno (puščavsko) podnebje. Kmalu zatem, že v zgornjem permu, je morje preplavilo celotno ozemlje Slovenije in v naslednjih 20 Ma so povsod nastajali predvsem apnenci, ki so bili pozneje pogosto spremenjeni v dolomite. Takoj po največjem izumrtju v Zemljini zgodovini, ki se je zgodilo pred 251 Ma in označuje mejo med starim zemeljskim vekom (paleozoik) in srednjim zemelj­skim vekom (mezozoik), so se nekaj milijonov let (spodnji trias) odlagali s fosili redki morski sedimenti. Ti poleg karbonatov pogosto vsebujejo tudi drob­nozrnate klastične kamnine, predvsem muljevce, peščenjake in laporovce. Na območju Julijskih Alp so te kamnine redke in jih dobimo v okolici Kranjske Gore in pri Viševniku. Naslednjih 5 Ma (začetek srednjega triasa) so ponovno nastajale čiste karbonatne kamnine. Razpad Pred približno 240 Ma (sredina srednjega triasa) se je ocean Tetida, v svoji mlajši različici, imenovani Neotetida, zelo intenzivno širil proti zahodu, kar se je neposredno in zelo dramatično odrazilo tudi na območju Julijcev, ki so bili v tem času na njegovem robu. Ozemlje se je z nastankom številnih prelomov razkosalo na kamninske bloke, ki so se pogrezali z različno hitrostjo in se pri tem pogosto tudi nagibali. V splošnem so se bloki v severnem, danes osrednjem delu Julijcev, pogreznili manj in so ostali v veliki meri plitvomorski. Nastalo je obširno, od kontinenta odrezano plitvomorsko sedi­mentacijsko okolje, znano pod imenom Julijska karbonatna platforma. Kamnine, ki so nastajale v teh plitvinah, danes sestavljajo osrednji del Julijskih Alp. Medtem so se južni predeli veliko bolj pogreznili in nastal je globokomorski sedimentacijski prostor. Imenujemo ga Slovenski bazen, katerega kamnine danes najdemo v južnem predgorju Julijcev. Posledično so se od tega časa naprej na teh dveh območjih odlagali zelo različni sedimenti. Tudi preostali južni del Slovenije se je šibko pogreznil in ostal večinoma plitvomorski vse 1 Debela zaporedja plitvomorskih karbonatov v ostenjih Prisojnika, med katerimi se pojavljajo približno 240 Ma stare rdečkaste lave (označene z rdečimi črtami) in nad njimi nekaj 10 metrov debelo zaporedje globljevodnih tankoplastnatih kamnin. Foto: Bogomir Celarc 2 Delno spremenjena satelitska slika današnjih Bahamov, ki ponazarja sedimentacijske razmere današnje Slovenije pred 200 Ma (zgornji trias): na severu in jugu so bile plitvine tropskih morij, med njimi pa globokomorska zajeda, ki se je proti vzhodu najverjetneje odpirala proti odprtemu oceanu. 3 Plitvomorski belkasti apnenci zgornjega triasa z značilnimi zelo debelimi plastmi in srčastimi školjkami, ki tvorijo vsa poglavitna ostenja Julijcev. Foto: Jajo do konca mezozoika pred 65 Ma, deloma pa tudi pozneje. Znan je pod imenom Dinarska karbonatna platfor­ma (skica na str. 8). Na Julijski karbonatni platformi se pogreznitev odraža v obliki nekaj deset metrov debelih paketov tankoplastnatih, globokomorskih apnencev z gomolji roženca, ki se ponekod pojavljajo znotraj debeloplastnatih ali masivnih zaporedij karbonatnih kamnin. Le na Pokljuki so debeline globljemorskih apnencev nekoliko večje, saj so se odlagali več časa. Sam razpad je spremljal tudi vulkanizem in ponekod so se ohranile vulkanske kamnine, predvsem v obliki rdečkasto obarvanih lav. Najlepše so vidne na Vršiču v severozahodnih ostenjih Prisojnika, in sicer levo nad Ajdovsko deklico (slika 1). Najdemo jih tudi v severnih pobočjih Vitranca, najlaže pa si jih ogledamo v obliki nanesenih rdečih balvanov v spodnjem toku reke Ziljice, ko se vanjo priključi Mrzla reka. Predornine in tufe iz tega časa najdemo tudi na Jelovici in njenih vzhodnih pobočjih vse do reke Save. Sočasno je na območju Slovenskega bazena nastala več sto metrov debela in zelo raznolika skladovnica kamnin. Ker je bilo globokovodno okolje zelo mirno, na teh območjih prevladujejo predvsem drobnozrnati sedimenti, kakršni so muljevci, temni in ploščasti apnenci ter raznobarvni roženci. Občasno so bili v obliki podvodnih masnih tokov v to okolje naplavljeni tudi bolj debelozrnati sedimenti, katerih izvor so bili erodirani tufi, ali material iz obdajajočih karbo­natnih platform. Te sedimente najlepše sledimo od Hudajužne v Baški grapi preko južnih vznožij Porezna in naprej na vzhod po južnih in vzhodnih vznožjih Jelovice. Karbonatna tovarna Po umiritvi tektonskih procesov se je območje Julijske karbonatne platforme spremenilo v izredno produktivno "kar­bonatno tovarno" in ozemlje Slovenije je v tem času zelo spominjalo na današnje Bahame, kjer se je med dve plitvovodni karbonatni platformi zajedal globoko­morski bazen (slika 2 na str. 9). V naslednjih 50 Ma (zgornji trias in spodnja jura) se je na Julijski karbonatni platformi odložila preko dva kilometra debela skladovnica apnencev in v manjši meri dolomitov. Te masivne in debelo plastnate apnence, ki tvorijo osnovno kamninsko maso Julijskih Alp, opazu­jemo v vseh večjih ostenjih Julijcev. S svojo belkasto oziroma svetlo sivo barvo dajejo tipično svetlo podobo gorstva. V njih zelo pogosto najdemo fosile, med katerimi so zelo značilne velike srčaste školjke (slika 3 na str. 9). Na robnih delih platforme, ki jih danes opazujemo ob smučišču Kobla ali pod Rdečim robom, so se ohranili ostanki pravih koralnih grebenov s številnimi fosili koral, morskih spužev, polžev, lu­knjičark in drugih prebivalcev grebenov. To debelo zaporedje prekinjata dva zapisa o pomembnih dogodkih. Prvi je povezan s povečanim vnosom gline v takratno morje, kar je najverjetneje povezano s spremembo klime pred približno 230 Ma (začetek zgornjega triasa), ko sta se z nastopom bolj vlažnih razmer povečala preperevanje in erozija kontinentov. Nastali so tankoplastnati apnenci z vmesnimi polami laporja. Te plasti so zelo dovzetne za plazenje in so povzročile nastanek drobirskega toka, ki je leta 2000 zasul del Loga pod Mangartom. Približno v istem času, kot se je zgodila klimatska sprememba, je prišlo tudi do poglobitve platforme, ki je bila še posebej dolgotrajna na njenih severnih obronkih. Nastala je nekaj deset metrov debela skladovnica tankoplastnatih apnencev, ki so zelo lepo vidni ob vznožju severozahodnega ostenja Škrlatice in v severnih ostenjih Martuljkove skupine. Druga velika sprememba je povezana z velikim izumrtjem organizmov pred 200 Ma, ki je posledica začetka odpiranja današnjega Atlantika in določa mejo med triasom in juro. Tako kakor drugod po svetu je tudi pri nas to izumrtje preki­nilo rast grebenov. Na platformi so se začele tvoriti ogromne količine drobnih, po navadi do enega milimetra velikih okroglih apnenčastih zrnc, ki jim rečemo ooidi. V Julijcih ti tvorijo tudi več deset metrov debelo plast, ki jo više prekrivajo spet nekoliko tanjše plasti. Najlepše je vidna na Batognici in v severnih ostenjih Kanjavca. Nastajanje velikih debelin karbonatov se je odrazilo tudi v Slovenskem bazenu, kjer so namesto klastičnih kamnin začele prevladovati tanke karbonatne plasti, ki vsebujejo gomolje rožencev. Skupna debelina teh plasti je po navadi do 500 metrov. Najstarejše plasti so apnenčaste, sledijo dolomitne in na vrhu ponovno apnenčaste. Slednje so pogosto sestavljene iz prej omenjenih ooidov, naplavljenih iz severneje ležečih plitvin Julijske karbonatne platforme. Najlepše jih opazujemo vzdolž spodnjega dela južnih ostenj Bohinjskega grebena/Peči v kamninskem amfiteatru Mačjega potoka. Spektakularno pa so razgaljene tudi v soteski potoka Zadlaščica pri partizanski tiskarni Krn (slika 1). Potopitev platforme Med 190 in 180 Ma (proti koncu spodnje jure) je za območje današnjih Alp značil­no zelo močno odpiranje novega oceana, katerega ostanke dobimo predvsem na severnih, zahodnih in osrednjih delih gorstva. Ta ocean, ki je predstavljal vzhodno nadaljevanje odpirajočega se Atlantika, imenujemo Piemont-Ligurijski ocean ali kar Alpska Tetida. Pri nas se je odpiranje izražalo kot druga pomembna faza pogrezanja ozemlja današnjih Julijcev. Karbonatna platforma je popol­noma razpadla. Nekateri deli so se po­greznili globlje in v njih so nastale zelo podobne kamnine kakor na območju Slovenskega bazena. Te kamnine danes najdemo na Mangartskem sedlu in v dolini reke Ribnice v Bohinju. Osrednji del Julijske karbonatne platforme se je postopoma pogreznil pod globino, do katere je lahko prodirala svetloba. To je sprva močno zavrlo, nato pa popolnoma ustavilo karbonatno produkcijo in platforma se je spremenila v podmorsko planoto, znano pod imenom Julijski prag. Na tej planoti so močni pritalni tokovi sproti odnašali sediment in v nadaljnjih 30 Ma (srednja in zgornja jura) se je odlo­žilo le 10 metrov gomoljastih apnencev. Te plasti so značilno rdeče ali sive barve in vsebujejo številne fosilne ostanke amonitov. Najlepše so vidne ob planinski poti v dolini Triglavskih jezer. Prekinitev velike karbonatne produkcije na platformi se je dramatično odrazila tudi v Slovenskemu bazenu, kjer so karbonatne kamnine z ostro mejo nadomestili laporovci, na njih pa so se odložili tankoplastnati roženci. Za slednje so značilne zelo raznolike barve, vendar običajno velja, da so sprva črni, nato ze­lenkasti, v vrhnjem delu pa rdečkasti. Te kamnine, ki tvorijo do 150 metrov debelo zaporedje, najdemo na več mestih vzdolž Baške grape. Lepa lokacija je tudi na Tolminskem, nekaj sto metrov naprej ob poti od planine Kuk proti planini Razor. Velika sprememba Pred približno 150 Ma (konec jure) se je ozemlje Julijcev popolnoma izravnalo in na celotnem območju so se začeli odlagati globokomorski, tankoplastnati apnenci z roženci, katerih zelo svetla barva in školjkast lom zelo spominjata na porcelan. Najdemo jih v Dolini Triglavskih jezer, na Mangartskem sedlu, v dolini 1 Izjemen izdanek okoli 190 Ma (spodnja jura) starih globokomorskih apnencev v soteski Zadlaščice pri partizanski tiskarni Krn, za katere so značilni tanka plastnatost in gomolji roženca. Foto: Boštjan Rožič 2 Danes kamnine Julijske karbonatne platforme (zgornja ostenja Črne prsti) ležijo na kamninah Slovenskega bazena (vznožje) in ne ene ob drugi, kakor v času njihovega nastanka, kar je posledica dvigov ob zelo položni prelomni ploskvi, katere potek je označen z rdečo črto. Foto: Boštjan Rožič 3 Pod Rdečim robom so se ohranili ostanki koralnih grebenov s številnimi fosili. Sam vrh gore gradijo zgornjekredni rdečkasti lapornati apnenci z roženci. Foto: Miljko Lesjak Rečice v Bohinju in na številnih mestih od Tolmina do Železnikov. V tem času je prišlo tudi do velikih sprememb na globalni ravni. Atlantik se je začel odpirati proti severu in jugu, kmalu pa je z nastajanjem Indijskega ocena začela razpadati tudi Gondvana. Odpiranje novih oceanskih območij je povzročilo zapiranje oceanov, ki so ob­stajali v širši okolici Julijcev. Posledično je začela nastajati za takšne razmere zna­čilna globokovodna združba kamnin, ki Slovarček nekaterih izrazov Apnenec – karbonatna kamnina, ki jo sestavlja predvsem mineral kalcit. Večinoma nastaja v toplih morjih iz drobirja skeletov morskih orga­nizmov ali se obarja iz vodnih raztopin. Če se skeleti ohranijo, jih prepoznamo kot fosile. Amonit – izumrla skupina morskih mehkužcev, živeča med devonom in kredo, ki so sorodniki današnjih lignjev in hobotnic. Bazen – globokomorsko sedimentacijsko okolje, v širšem smislu pa so to vsa obširnejša območja, kjer se vrši sedimentacija. Breča – klastična kamnina z ostrorobimi zrni, večjimi od dveh milimetrov. Nastane s strjevanjem grušča. Dolomit – po navadi nastane iz apnenca, ko se skozenj pretakajo z magnezijem bogate vode in se kalcit spremeni v dolomit (mineral ima isto ime kakor kamnina). Fosili se le redko ohranijo. Fliš – globokovodna združba kamnin, v kateri se menjavajo muljevci, laporovci, peščenjaki in breče. Globokomorsko okolje – morje, globlje od približno 200 metrov, do koder svetloba ne prodira več, ima stalno temperaturo vode in minimalne podmorske tokove. To je okolje zelo mirnega in počasnega usedanja sedimentov. jo imenujemo fliš in jo sestavlja material, katerega vir je erozija nastajajočih novih gorstev. Takšno menjavanje laporjev, peščenjakov in breč je na območju osrednjih Julijcev redko. Pojavljajo se predvsem na južnih obronkih pogorja, kjer tvorijo nekaj sto metrov debelo za­poredje. Zanj je značilno, da so peščene in brečaste plasti predvsem apnenčaste sestave, saj je bila vir sedimenta južneje ležeča Dinarska karbonatna platforma. Fliš lahko opazujemo v Baški grapi Karbonatna kamnina/karbonat – kemična in/ali biokemična sedimentna kamnina. Karbonatna platforma – plitvomorsko sedimen­tacijsko okolje, v katerem nastajajo predvsem apnenci in dolomiti. Klastične kamnine – mehanske sedimentne kamnine, ki jih sestavljajo drobci starejših, erodiranih kamnin. Konglomerat – klastična kamnina z zaobljenimi zrni, večjimi od dveh milimetrov. Nastane s strjeva­njem proda. Laporovec – klastična kamnina, ki nastane s strje­vanjem laporja. Je mešanica gline in zelo drob­nozrnatih karbonatov, po navadi zrn apnenca. Luknjičarke ali foraminifere – večinoma morski planktonski enocelični organizmi s trdno lupino in mehkim tkivom, nekakšno mrežo, s katero lovijo hrano. Ma (megaanum) – okrajšava za milijon let. Muljevec – klastična kamnina, kjer zrn ne vidimo s prostim očesom, saj so po definiciji manjša od 63 mikrometrov. Kamnina z zrni v velikosti nad dva mikrometra je meljevec, z drobnejšimi pa glinavec. Peščenjak – klastična kamnina, kjer se zrna vidijo s prostim očesom in so velika do dva milimetra. Nastane s strjevanjem peskov. ter v cestnih usekih med Podbrdom in Petrovim Brdom. Laporje v teh sedi­mentih so med 95 in 75 Ma (osrednji del zgornje krede) nadomestili tankoplastna­ti apnenci z roženci, ki so sprva značilno rdečkasti, kar je posledica razbohotenja luknjičark. Te so tako velike, da so vidne z običajno lupo. V osrednjih Julijcih omenjene plasti najlepše opazujemo na Rdečem robu, sestavljajo pa tudi najvišje vrhove predgorja (Mrzli vrh, Kobilja glava in Porezen). Plast – ločnica med dvema dogodkoma, ki nastane zaradi neenakomernega odlaganja sedi­mentov. Plasti, tanjše od enega centimetra, imenujemo lamine. Pri debelini do deset centi­metrov so plastovite kamnine tankoplastnate, do trideset centimetrov srednje in nad tem de­beloplastnate. Kamnine z neizraženimi plastmi imenujemo masivne. Plitvomorsko okolje – morje v globini do približno 200 metrov, kjer prevladujejo močni morski tokovi in se voda segreva. Značilne so lagune, koralni grebeni in plitvine. Predornina – magmatska kamnina, ki je nastala z ohlajanjem in strjevanjem lave na površju. Roženec – kemična sedimentna kamnina, sesta­vljena iz zelo drobnih zrn minerala kremena. Pojavlja se v obliki gomoljev v karbonatih ali pa tvori plasti. Po navadi kaže na globokomor­sko okolje. Školjkast lom – ukrivljen lom kamnine, ki je podoben koncentričnim grebenom školjčne lupine in je značilen za zelo drobnozrnate snovi. Tuf – piroklastična kamnina, sestavljena iz vulkan­skih drobcev in pepela, ki so nastali ob eksplo­zivnem izbruhu vulkana. Dvig Najmlajši fliš na območju Julijcev je star okoli 70 Ma (konec zgornje krede). Odlaganju je sledilo zelo dolgo obdobje, iz katerega nimamo skoraj nobenih ohranjenih kamnin, zato o geoloških dogodkih ne vemo dosti. Območje je bilo najverjetneje vsaj deloma dvignjeno nad morsko gladino in posledično podvrženo eroziji. Do sedimentacije je ponovno prišlo pred 30 Ma (pozni paleogen), ko so se začeli odlagati predvsem rečni sedimenti. Med njimi so sprva prevladovali konglome­rati, pozneje peščenjaki, mulji in laporji, mestoma pa so nastajali tudi premogi in celo morski sedimenti v obliki glin in apnencev. Te kamnine najdemo predvsem južno od Bohinjske Bistrice, znano pa je tudi nahajališče fosilov pri Podnartu ob vzhodnem vznožju Jelovice. To kratkotrajno epizodo sedimentacije je prekinil najpomembnejši dvig Julijcev, katerega višek se je predvidoma zgodil med 15 in 5 Ma (miocen), dogaja pa se še danes. Tektonski pritiski s severa so ob zelo položnih prelomih oziroma narivih doslej opisane kamninske mase potisnili eno na drugo daleč proti jugu. Zato kamnine nekdanje Julijske karbonatne platforme danes ležijo preko kamnin Slovenskega bazena, te pa na kamninah Dinarske karbonatne platforme, čeprav so bila v času nastajanja kamnin ta območja eno ob drugem (slika 2 na str. 10) Po glavnemu dvigu Julijcev se je način tektonskega delovanja spremenil in v zadnjih milijonih let opazujemo pred­vsem premikanje kamninskih blokov ob navpičnih prelomnicah. Te praviloma sekajo starejše položnejše prelome in so tudi vzrok današnjih potresov. Večina alpskih dolin je izoblikovana ob teh prelomnicah, saj so pretrte kamnine bolj podvržene eroziji. V zadnjem poltretjem milijonu let so predhodni relief intenzivno preobliko­vali ledeniki, ki so se večkrat pojavili in izginili. To je bil čas t. i. pleistocenskih po­ledenitev oziroma ledenih in medledenih Več deset metrov debelo plast ooidov najdemo na Batognici. Sliki v sliki: Makro in mikroskopska fotografija ooidov. Foto: Boštjan Rožič 2 Megalodontidne školjke ali srčanke v velikosti do 20 cm so pogoste v zgornjetriasnih apnencih. Lupine so običajno bele barve, a pri Jezeru v Lužnici je kalcit nadomeščen z rdečim jurskim sedimentom. Foto: Stanko Buser dob. Njihovo delovanje prepoznamo po geomorfoloških oblikah, kakršne so krnice in ledeniško preoblikovane doline, neposredno pa jih dokazujejo ledeniški sedimenti v alpskih dolinah in več nivojev rečnih teras v predalpskem svetu. m Komercialne odprave Komercializirati -am (glej komercialen) dati trgovski značaj; postaviti na trgovsko osnovo; spremeniti v trgovsko blago (Verbinc, Slovar tujk, 1987) Gneča v bazi pod Everestom Foto: Viki Grošelj V se človeške dejavnosti, aktiv­nosti in gibanja se od nastanka naprej razvijajo, preoblikujejo in dopolnjujejo z novimi idejami, razmi­šljanji in pristopi. Nekatere od teh lahko dejavnost dodatno oplemenitijo, druge ne. Tudi gorništvo in s tem vse, kar se dogaja v gorah, ni pri tem nobena izjema. Med relativno nove pristope na tem področju lahko štejemo komer­cialne odprave na himalajske osemti­sočake ali t. i. visokogorski ekstremni turizem. Začele so se v prvi polovici devetdese­tih let. Zamisel se je porodila izkušenim himalajskim plezalcem in gorskim vodnikom, ki so začutili svojo poslovno priložnost. Ideja je bila, da ob dobri or­ganizaciji in ključni pomoči višinskih nosačev – šerp kar najbolje opremijo najmanj težavno pot na vrh. Po njej naj bi v njihovem spremstvu in spet ob pomoči šerp poskušali do najvišje točke gore spraviti svoje goste. To so praviloma ljudje, ki niso dovolj vešči plezanja v Himalaji in nimajo zadosti alpinističnih izkušenj, imajo pa dovolj denarja, da si udeležbo na komercialni odpravi lahko privoščijo. Zamisel se je vse bolj uveljavljala, in to kljub tragedi­jam, v katerih so zaradi objektivnih ne­varnosti, nepredvidljivega vremena pa tudi človeških napak umirali tako gostje kakor njihovi vodniki. Dejstvo je, da so organizatorji kljub zavedanju tveganja ali podcenili nevarnosti, ki so pri takem početju vselej navzoče, ali pa preprosto upali na srečo, da se to ne bo zgodilo ravno njim. Seveda je plezanje na himalajske velikane tudi nevarna dejavnost in so nesreče tako rekoč neizogibne. A nekaj popolnoma drugega je, če v odpravah sodelujejo plezalci z dovolj znanja in iz­kušnjami, da se sami odločajo za cilje in načine plezanja ter tudi sami odgo­varjajo za posledice svojih odločitev in dejanj. Na komercialnih odpravah pa so gostje popolnoma odvisni od odločitev vodnikov in pomoči šerp. Če se v velikih višinah kaj zalomi ali gre narobe, zaradi pomanjkanja kisika in ekstremno nizkih temperatur ne vodniki ne šerpe gostu praktično ne morejo pomagati. Željo, stopiti na vrh visoke gore, še kako razumem. Do nje ima pravico vsak, ki ga gore zanimajo, in tako je tudi prav. A bližnjica preko komerci­alnih odprav mi je povsem tuja in ne­sprejemljiva. Človek, ki ga mika, da bi se povzpel na katerega od štirinaj­stih najvišjih vrhov našega planeta, naj se včlani v alpinistični odsek ali klub, v katerem bo v nekaj letih resnega ukvarjanja z alpinizmom pridobil dovolj potrebnega znanja in izkušenj. Če je nadarjen in bo dovolj predan in potr­pežljiv, se bo na Everest ali kak drug osemtisočak skušal povzpeti sam s svojimi alpinističnimi kolegi. In če mu bo tak vzpon uspel, bo tudi zadoščenje neprimerno večje. Slovenci smo že dolga leta v vrhu sve­tovnega himalajizma. Z organizacijo komercialnih odprav v Himalajo pa se do sedaj skoraj nismo ukvarjali. Upam, da bo tako tudi v prihodnosti. Na alpi­nističnih odpravah, na katerih smo so­delovali s šerpami, pa smo tako rekoč vselej nase prevzemali najzahtevnejše in najnevarnejše dele smeri, ki smo jih izbrali za vzpon, jih zavarovali in šele potem, če je bilo treba, uporabili šerpe kot pomočnike pri transportu. Kljub nesrečam vodnikov, gostov in predvsem višinskih nosačev na ko­mercialnih odpravah (ob zadnji nesreči na Everestu maja letos jih je umrlo kar šestnajst) zanimanje zanje v svetu ne usiha, ampak se po pripovedovanju or­ganizatorjev celo povečuje. Kljub vrto­glavim vsotam od 40.000 do 65.000 dolarjev in celo več na osebo, ki jih morajo za udeležbo plačati petični gosti. Nedvomno bodo komercialne odprave kot "prestižna ponudba" ekstremnega turizma obstajale, dokler bo zanje zanimanje in bo na svetu dovolj premožnih gostov, ki si bodo z denarjem skušali kupiti bližnjice do instant visokogorskih doživetij. Na zadovoljstvo vlad držav, v katerih stojijo osemtisočaki, saj samo z do­voljenji za vzpone zaslužijo milijone dolarjev, posredno pa pride v državo še nekajkrat toliko denarja. Na zadovolj­stvo organizatorjev, ki se jim dobiček iz leta v leto povečuje. In celo na za­dovoljstvo višinskih nosačev – šerp, ki opravljajo za njihove razmere dobro plačano, a izjemno nevarno delo. Brez njih in njihovega dela komerci­alne odprave sploh ne bi bile izvedlji­ve. Njihovi protesti ob zadnji nesreči na Everestu niso bili uperjeni proti ko­mercialnim odpravam, ampak proti dejstvu, da na njih delajo in tvegajo daleč največ. V primerjavi z državo, or­ganizatorji in tujimi vodniki pa zaslužijo daleč najmanj. Koliko imajo komercialne odprave še skupnega z alpinizmom, pa ponazorijo razmišljanja in ideje ob zadnji nesreči na Everestu. Goste naj bi preko nevarnega Ledenega slapu vozili kar s helikop­terji. Ne vem, zakaj jih v izogib vsem nevarnostim, ki jih prinaša plezanje v Himalaji, ne bi vozili kar na vrh!? m Plezalce povezuje notranje izkustvo Pogovor z Michaelom Kennedyjem Mire Steinbuch Ne ustreza stereotipu samozavestnega Američana, polnega samega sebe. Prijazen, umirjeno sproščen sogovornik s prefinjenim smislom za humor. Eden od začetnikov lednega plezanja v Koloradu. Reviji Alpinist je pomagal, da se je rešila bankrota. Član žirije 8. mednarodnega festivala gorniškega filma Domžale. Od njegovih odmevnih vzponov je najbolj znan poskus na Latoku I, 7145 m, v Karakorumu, s katerim se je z bratrancema Georgeom in Jeffom Loweom ter Jimom Doninijem zapisal v zgodovino alpinizma. Michael Kennedy Osebni arhiv Deset let ste bili lastnik in Alpinist? Sta dovolj priljubljeni, nedokončano smer je Alpinist ocenil glavni urednik revije Climbing. da se dobro prodajata? kot "enega največjih alpinističnih Zakaj ste jo prodali? Climbing smo delali v zelo ugodnem poskusov v zgodovini alpinizma". Pred nakupom revije sem delal za času, še pred svetovnim spletom. Imeli Kaj je glavna težava tam zgoraj? časopis Aspen Times. Ko sva z ženo smo imenitno priložnost posredovati To je klasična težavna visokogorska Julie kupila Climbing, je izhajal v 15.000 vrednote, mnenja in novice. Priskrbeli plezarija s težkimi tehničnimi mesti in izvodih. V desetih letih se je naklada smo prostor, kjer so ljudje lahko skoraj vodoravnim grebenom, ovešenim dvignila na 50.000. Seveda sem se izmenjavali svoje misli. Na neki način z opastmi. V smeri smo bili 26 dni, imeli moral o tem poslu še marsikaj naučiti. smo imeli srečo, da smo se umaknili še smo daljša obdobja lepega vremena Potem je prišel nekdo in rekel, da bi pred razmahom spleta, kajti z njim se je z dvema nevihtama. Tisto leto je bilo kupil revijo. Izkoristila sva ponudbo veliko spremenilo. Obe reviji sta v ZDA še relativno suho. Opasti so bile sicer in jo prodala, saj je bila to priložnost, vedno priljubljeni, vendar se ne prodajata nevarne, vendar ne tako kakor v drugih da začnem delati kaj drugega. Več časa več tako dobro. Zdaj je veliko več virov letih. S tehničnega stališča to ni noro sem lahko posvetil sinu, ki je imel informacij, komuniciranja, priložnosti težka smer, potrebna pa je primerna takrat sedem let, potovanjem in pro-za izmenjavo idej. Po eni strani smo bolj kombinacija vremena in razmer. S tem stovoljnemu delu v dobrodelnem skladu povezani kakor nekoč, po drugi manj. drugi niso imeli sreče. nekaterih lokalnih šol. Lahko sem počel zanimive stvari, vendar mi ni bilo več Na Latoku I leta 1978 ste bili okoli Je iskanje ravnotežja na konicah treba delati po 60 ali 80 ur na teden 250 metrov pod vrhom, ko je prišla prstov enako pomembno kakor kakor prej, ko sem vodil revijo. huda nevihta, obenem pa je Jeff ravnovesje med plezanjem in Lowe resno zbolel, zato ste sestopili. družinskim življenjem? Kaj lahko rečete o odnosu ameriških To je na severnem grebenu še vedno Seveda, absolutno. Mislim, da je to eden plezalcev do revij Climbing in najvišja dosežena točka. Vašo največjih izzivov za plezalce. Plezanje te lahko zasvoji, je zelo lepo in pomembno, z njim dobiš nekaj, česar ne moreš v normalnem vsakdanjem življenju. Vendar je treba na to gledati iz prave perspektive – saj je samo plezanje. Lahko je zelo sebično, plezalec je pri­zanesljiv do samega sebe. Če hočeš biti srečen, moraš delati kompromise, ko gre za družino, skupnost in službo. Tega se lahko sčasoma naučiš. Na srečo sem o tem začel premišljevati, ko sem bil še razmeroma mlad. Ko sem bil mlajši, sem bil tak kakor vsi drugi – sebičen, zanemarjal sem dekle in mislil samo na plezanje. Menim, da je mogoče doseči ravnotežje in kljub temu biti zelo dober plezalec. Mogoče ne tako dober, kakor če bi bil popoln egoist, ampak dolgoroč­no bolje shajaš. Zdi se, da pobliže poznate zlati cepin. Vaš sin Hayden ga je skupaj s Kylom Dempsterjem dobil leta 2013 za vzpon v južni steni Ogreja, 7285 m, v Karakorumu. Bili ste član žirije leta 2012. Kako ocenjujete zlati cepin, zlasti lansko odločitev žirije, da ga podeli vsem nominirancem? Vedno sem imel protisloven odnos do nagrad. Kako lahko nagradiš alpinistič­ni vzpon? Mislim, da je to v nasprotju z načeli alpinizma, toda o tem si še nisem docela na jasnem. Kot član žirije sem skušal sam pri sebi razrešiti to dvou­mnost. Mislim, da bi bilo bolj pozitivno, če bi zlati cepin postal praznik določene vrste alpinizma, določenih vrednot, pre­danosti, drznosti, vizije, plezanja novih smeri, moštvenega duha in podobno. Lahko slavite in promovirate te vredno­te kot festival idej, vendar se morate na koncu odločiti, kakšne vzpone boste slavili. Nekateri ljudje bi ugovarjali, češ, kakšno tekmovanje je to, če ni zmago­valca. Nazadnje se bo treba odločiti, ali bo tekmovanje ali praznovanje. Michael Kennedy pod vrhom prvenstvene smeri Infinite Spur na Mt. Forakerju, 1977 Osebni arhiv Kaj sicer mislite o tekmovalnosti v alpinizmu? Tekmovalnost je v človeški naravi. Ko si z vso strastjo vpet v neko dejavnost, v kateri želiš biti tako dober, kolikor je mogoče, je vsaj deloma že navzoča tekmovalnost. Mislim, da je v alpinizmu prevelika tekmovalnost nevarna. Bolj zdravo bi bilo, če bi plezalci tekmovali sami s seboj, ampak to je idealistično. Toda če bi me vprašali, ali naj bi v alpi­nizmu obstajalo organizirano tekmo­vanje, bi rekel, da ne. S tem ne mislim tekmovanj v športnem plezanju. To je stranska veja, dolgočasna za gledanje, čeprav je atletsko sijajna. Alpinizem je preveč oseben, tvegan in nevaren, da bi bil tekmovalen. Mislite, da sponzorstvo spodbuja tekmovalnost? To je veliko vprašanje. V mojih časih ni bilo sponzorjev. Morda si kdaj dobil majhno denarno podporo ali kakšen kos opreme. Da bi bil plačan za ple­zanje, je bilo takrat v ZDA nemogoče. Danes več ljudi služi s plezanjem in to vključuje tekmovalnost, kajti ljudje se morajo prodati, za podjetja morajo predstavljati določeno vrednost. Je tekmovalno v smislu samopromocije, morajo se čim več pojavljati na videih, predavati, govoriti o svoji dejavnosti. Je to zdravo? Jaz tega ne bi počel, raje bi zaslužil z delom in nato šel plezat. Ko sem bil mlajši in plezal v težkih smereh, sem želel, da bi ljudje vedeli, kaj smo naredili, želel sem priznanje, vendar bolj od kolegov kakor na splošno, od kogarkoli. To je ena od pasti. Iščemo zunanje priznanje, namesto notranje, v samem sebi. Z leti mi zunanje priznanje postaja vedno manj pomembno. Skušam biti bolj zadovoljen samo s tem, da sem nekaj naredil po svojih najboljših močeh. Ampak to je že človeški problem, ne plezalski. Ali uspešen vzpon v celoti upraviči tveganje? To je zelo osebno vprašanje, na katere­ga si mora odgovoriti vsak sam. Mislim, da se spreminja s časom. Nekdaj sem bil pripravljen več tvegati, čeprav se mi je zdelo, da ostajam v razumnih mejah. Vendar, kar je razumno za enega, je lahko popolnoma nerazumno za drugega. Na primer, veliko ljudi govori o Alexu Honnoldu, kako dober plezalec in solist je – nekoliko ga poznam, ker smo nekaj časa preživeli skupaj – moj vtis je, da lahko solira, recimo, do ocene 8a, vendar pleza do 8c. Za njega je smer z oceno 7c verjetno skoraj lahka. Torej so njegovi solo vzponi precej pod dejansko mejo njegovih zmožnosti. Dolgo časa sem mislil, da lahko popolnoma obvladaš tveganje, če vse dobro premisliš in si razumen, usklajen s seboj, s soplezalcem, z vremenom in podobno, vendar se sčasoma zgodijo različne stvari, umre prijatelj … Zato sem spremenil mišlje­nje. Ne samo pri plezanju, tudi sicer. Lahko nadziraš veliko stvari, vendar je v nekem trenutku vse odvisno od sreče. Ne glede na vse odloča sreča. Odločiti se moraš, kaj želiš, in oceniti tveganje. Ali je vredno? Da, mislim, da je, seveda. Menim, da moraš tvegati, kajti če je tvoj glavni cilj varnost pri plezanju ali pri čemerkoli, ne moreš dosti narediti; vedno si pod svojimi zmožnostmi. Torej moraš tvegati. Koliko, pa je odvisno od tebe. "Ne zanimajo nas številke – kako težko, kako visoko, kako hitro –, temveč notranje izkušnje, strah, dvom, veselje, včasih celo norost," ste zapisali v intervjuju na Facebooku. Ali ste se med plezanjem kdaj znašli v situaciji, Michael Kennedy na ledeniku Choktoi po sestopu z Latoka I, 1978 Osebni arhiv ko vas je bilo na težkem mestu zares strah, vendar ste se zavedali, da ga morate preplezati – strah gor ali dol –, in nenadoma se niste več bali in vam je bilo vseeno, če padete? Med velikimi vzponi me je bilo vedno malo strah, zmeraj pa sem bil tudi precej previden. Ne maram situacij, v katerih bi lahko padel in se ubil, čeprav sem se nekajkrat znašel v njih. Pri plezanju v gorah se temu enostavno ne moreš izogniti. Vendar se ne morem spomniti, da bi se kdaj znašel v položa­ju, ko bi pomislil: "Mojbog, če tu padem, bom najebal." Nekajkrat sem pa doživel zunajtelesno izkušnjo – razumete, kaj mislim? Da. V Mount Forakerju sva plezala 22 ur, prišla sva pod strmo zajedo. George (Lowe, op. M. S.) je bil utrujen, pravza­prav sva bila oba precej utrujena; razmi­šljala sva, ali naj izsekava polico in biva­kirava ali vsaj malo počijeva in potem nadaljujeva. Zelo jasno se spominjam, da sem nenadoma v mislih videl, kako plezam čez ta odsek, in rekel: "Okej, grem naprej." Ne spomnim se, kako sem preplezal zajedo. Spomnim se samo, da sem z vrha zajede gledal navzdol. Imel sem še nekaj podobnih izkušenj. Veš, da moraš nekaj narediti, in to storiš kot … žival, tako nekako. Ne zavedaš se strahu, ničesar, razen tistega, kar je pred teboj. To so zelo močne izkušnje, zame zelo dragocene. Legendarni pokojni alpinist Stane Belak - Šrauf je imel navado reči: "Fantje, zgodba je važna." Koliko prostora za zgodbo je še ostalo pri današnjih "lahkih in hitrih" vzponih, pri katerih je najpomembnejši cilj hitrostni rekord? Pri nekaterih plezalcih morda res gre za hitrostni rekord. Vendar mislim, da je celo pri ljudeh, ki plezajo zelo hitro, rekord samo del zadeve, večina ljudi išče določeno vrsto notranjega izkustva, za to gre pri plezanju. Lahko ste na primer Alex Honnold s približno takimi izkušnjami kakor on ali nekdo, ki je bolj običajen, normalen plezalec, a vajine notranje izkušnje in občutki so si zelo podobni. Morda bom šel na Ama Dablam čez steno, nekdo drug, ki ni alpinist, pa po normalni smeri. Za oba je izbrana smer velik izziv. Čeprav gre za različne težavnosti, se lahko pogovarja­va o notranjih občutkih in izkušnjah ter občutiva sorodnost. In to je tisto, kar povezuje plezalce kot skupnost po vsem svetu. Mislim, da je to tisto, kar iščejo ljudje. Ampak, morda gledam preveč idealistično. Sklad Mugs Stump1 vsako leto finančno podpre nekaj vzponov posameznikov ali navez, ki predstavljajo izjemen izziv bodisi kot prvenstveni vzpon, kot pomembno ponovitev ali kot prvi vzpon v alpskem stilu s posebnim poudarkom, da plezalci ne pustijo sledov za seboj. Bili ste eden od ustanoviteljev sklada. Kdo so bili drugi? Kakšna je vaša sedanja vloga pri skladu? Bil sem med ustanovitelji, ko sem bil še lastnik Climbinga. Drugi so bili Black Diamond, Patagonia, W. L. Gore in revija Alpinist. Zraven je še nekaj ljudi, ki pridejo in gredo. Ker nisem več povezan s temi podjetji, je moja vloga kot enega od ustanoviteljev v tem, da še z neka- V letu 2014 je dobilo sedem prejemnikov2 36.000 dolarjev. Ali vsaka naveza dobi enak delež? Ne. Znesek je odvisen od cilja. Če gredo npr. trije na Aljasko, to pri nas ni tako drago, kakor če bi šli v Himalajo. Denar razdelimo glede na projekte. Nikoli ne pokrijemo odprave v celoti, ker nimamo dovolj denarja. Ljudje dobijo finančno pomoč tudi od podjetij. S filozofskega stališča, ko pregledujem prošnje, se vedno vprašam, ali bodo plezalci šli na pot ne glede na vse. Če si to močno želijo, bodo našli še eno službo, opravljali gradbena ali druga dela. Vedno si mislim, da morajo ljudje imeti nekaj lastnega denarja. Če je cilj zanje tako pomemben, bodo nekaj vložili vanj. Sklad ni komercialen, pod­jetja v zameno neposredno dobijo nekaj reklame, vendar ne veliko. Plezalci jim nič ne dolgujejo. Ko se vrnejo, morajo predložiti poročilo in fotografije. Drugih obveznosti nimajo. Mislim, da je to zelo pomembno. terimi, ki so že dolgo poleg, skrbim, da ostane osnovna ideja taka, kakor je bila prvotno zamišljena. Torej pomagati plezalcem pri lepih vzponih v alpskem stilu, pustolovskih, tehničnih smereh v oddaljenih krajih. 1 Terrence "Mugs" Stump (28. 8. 1949–21. 5. 1992) je bil eden najbolj vidnih in vizionarskih ameriških plezalcev z vrsto prvenstvenih vzponov na Aljaski in v kanadskem Skalnem gorovju. Med sestopom po Južnem stebru Denalija je padel v razpoko in umrl (op. M. S.). Ko se je Jason Kruk decembra lani vrnil v El Chaltén, je videl plakat, na katerem je pisalo, da sta on in Hayden Kennedy personae non gratae, ker sta odstranila okoli 150 svedrovcev iz Maestrijeve smeri na Cerro Torre. Kako komentirate to? To je eno od stališč. Ne mislim, da je univerzalno, niti v Argentini. Tam je nekaj ljudi, ki so zelo soglasni, vendar 2 Med prejemniki donacije za leto 2014 je tudi Urban Novak, član odprave v zahodno steno Gašerbruma IV (7925 m) v Pakistanu; druga dva člana sta Kyle Dempster in Hayden Kennedy. ne predstavljajo večine. Bil sem nekoliko presenečen, da sta bila tako drzna. Mislim pa, da sta naredila prav. Način prvenstvenega vzpona je bil sporen, po­lemičen že ob nastanku. Kot mlad ple­zalec sem o njem bral v reviji Mountain in mislil, da je bil precej neumen. Sedaj je opravljeno. Ne verjamem, da jih bo kdo privil nazaj. Sicer pa ne vem, kaj bi lahko še vprašali glede tega. Pravzaprav me vznemirja samo eno vprašanje. Ali lahko z današnjo etiko ocenjujemo oziroma sodimo dejanja, storjena v zgodnjih sedemdesetih prejšnjega stoletja, ko je veljala drugačna etika? Tudi takrat se mnogim ni zdel opravljen na pravi način. Drugič, Maestri tedaj ni prišel na vrh. Pravi, da se je ustavil pod vrhom glavne stene, pod snežno gobo. Ko je Jim Bridwell s Stevom Brewerjem leta 1976 ponovil smer do vrha, je bilo snega sicer manj, vendar so se svedrovci končali daleč pod vrhom. Tudi jaz bi lahko rekel, da smo prišli na konec težav v Latoku I, vendar smo bili še daleč od vrha, najmanj dan plezanja. O tem bi se lahko pregovarjala cel dan. Danes se pogosto zgodi, da ljudje pravijo, tam smo preplezali smer, do tiste točke v grebenu – ki pa je še daleč pod vrhom. In to je smer. Lahko jih še nekako razumem, vendar se z njimi ne strinjam. Ali pa pravijo: priplezali smo do te točke. Ampak tam sploh ni nobene točke, tam so se le ustavili, nehali plezati. Sredi ničesar. Sredi ničesar so končali, plezali ali abzajlali nazaj dol in rekli: imamo novo George Lowe, Michael Kennedy in Jeff Lowe v Talkeetni pred odhodom na Mt. Hunter, 4257 m, in Mt. Foraker, 5304 m, oba na Aljaski, 1977 Osebni arhiv smer. Ne vem, s tem imam težavo. To je podobno športnemu plezanju, kjer se smeri končajo sredi stene. V alpinizmu je drugače. Morda ne greš na vrh, če je prenevarno, vendar moraš to povedati. Zame je bil Latok I uspeh v smislu iz­kušenj in neuspeh v smislu vrha. Glede zadnjega je bil poskus. Srečen sem, da sem to izkusil. Cerro Torre je pomemben, ker je ikona. Druga gora ne bi bila tako pomembna. Po drugi strani pa … saj je samo gora, ena od mnogih, in priložnost za disku­sijo. m Lepotica v senci prvaka Karnijcev Monte Capolago/Wolayer Seekopf, 2554 m Vladimir Habjan Zdaj bo šlo pa zares, si rečem sam pri sebi. Stojim pod strmim in krušljivim žlebom ob veliki skali z napisom "Seekopf". Tu se začenja resna plezarija druge težavnostne stopnje, ki naj se je prosto lotijo le res izkušeni alpinisti, ki vedo, kaj zmorejo. Zahtevnega dela je kar 500 višinskih metrov. Vzpona brez varovanja 2 uri, z varovanjem 4–4.30, sestopa brez varovanja 2–2.30, z varovanjem pa 4.30–5. Koliko vsega skupaj gor in dol? Kar seštejte in videli boste, da ne malo. Vse to so podatki iz vodnika. Ni kaj, lep zalogaj, še posebej, če pomislim, da je prvi november in da dan ni več prav dolg. D an pa je prav lep, jesenski, pravšnji za pohajkovanje po visokih gorah. Kakor se je pozneje izkazalo, tudi eden zadnjih v letu, saj je bil naslednji konec tedna že pobeljen … S hojo v gore med prazniki nimam posebnih težav, recimo s prvim januarjem, ko se redno odpra­ vim v gore, niti z dnevom spomina na mrtve. Saj lahko obiščem grobove tudi kak drug dan. V osrčju Karnijskih Alp Monte Capolago ali Wolayer Seekopf (po naše Jezerska glava) je bližnji sosed precej bolj znanega Monte Cogliansa/ Hohe Warte, najvišjega vrha v Karnijcih, 2780 m. Seekopf se dviga zahodno od Cogliansa, tik nad gorskim jezerom Wolayer See/Lago Volaia v kotlini med obema vrhovoma. Gora se pokončno pne nad jezerom, na zahodni strani vrha pa se nadaljuje v zaokrožen venec gora, imenovan Monti di Volaia/Obere Wolayer Alpe, ki se malo naprej obrne proti severu. V tej grebenski paleti je več gora: M. Canale, 2540 m, Sasso Nero, 2468 m, M. Volaia/Wolayerköpf, 2470 m, in Biegenköpfe, 2263 m. Po teh grebenih in čez Monte Coglians poteka meja med Italijo in Avstrijo. V kotlinici med Seekopfom in Cogliansom sta dve planinski koči: avstrijska Pichl travnati vrh. To je Rauchkofel, na severni strani Cogliansa, s katerega je prijetna turna smuka. Rdeče pike vodijo v desno pod grebenom. Plezanje postaja vedno zahtevnejše, treba je preplezati krajše in daljše pragove in prečiti po ozkih policah. Seekopf se zdaj kaže kot kopasta razčlenjena kupola. Pot v zadnji, vršni del gore se začne z izpostavljenim razom. Do zdaj se ni bilo treba varovati. Kako bo naprej? Izkaže se, da kar gre. Skala je čvrsta, plezanje v mejah dopustne varnosti, torej varovanje ni potrebno. To je ravno tisto, v čemer lahko uživaš. Vrv bi to uživancijo samo pokvarila. Tega pa ne maram, če ni nujno potrebno. In tukaj ni. Za razom je spet skrotje, potem pa vstopiva v strm žleb. Pripelje naju v razčlenjen svet, kjer si sledijo lažji in težji odstavki poti. Hoje je vse manj, plezanja vse več. Očitno je pomenil izpostavljeni raz vstop v vršni del gore. Greben, kjer sva plezala, se že lepo vidi niže spodaj. Razgledi se širijo. Na najtežjem pragu naju preseneti kratka jeklenica. Tu bi bilo sicer potrebno varovanje. Sestop z gladkega sedem­metrskega stolpiča je prav zanimiv, saj z razprtima rokama tesno objemaš skalo, kakor da bi ti bila najbolj draga. Še par pragov in začne se odkrivati najvišja točka! Juhej. Na severu ni nič več. Na vrhu sva. Objame naju močan veter in hitiva se oblačiti. Okoliški razgled zakriva le mogočna gmota Cogliansa, na vse druge strani pa se vidi vse. No, ne za dolgo, ker se iz doline z juga naenkrat pripodijo megle in nama zakrijejo pogled na venec gora Monti di Volaia. Res škoda. A pred meglo sva videla 1 Uživaško poplezavanje po ostrem razu Foto: Vladimir Habjan 2 Wolayer See z vrha Seekopfa Foto: Vladimir Habjan 3 Monte Coglians/Hohe Warte, najvišji v Karnijskih Alpah Foto: Irena Mušič Habjan vse tja do Sekstenskih Dolomitov z Dreischusterspitze pa Pelmo, Antelao in druge dolomitske lepotce. Na severu dominirajo Lienški Dolomiti, v daljavi se vidita tudi Viš in Montaž. Vse okrog same gore … Globoko spodaj se pokaže idilično zeleno jezerce Wolayer See. Pogledam na uro: dve uri in pol. Prav uživaški vzpon na prestižno goro, ni kaj. Za priporočiti kolegom! In kako je šlo navzdol? Brez problemov in brez varovanja. V uri in pol. Saj ko pot ali pristop že poznaš, je vse laže. Opreme nisva potrebovala, a s seboj jo bom vzel tudi drugič. Ker je bilo časa na pretek, sva se vzpela še do jezerca. Če je bil zjutraj še popoln mir, je bilo nazaj grede precej več obiskovalcev. Vendar niso bili prav nič moteči. Ko naju je objel zlatorumeni gozd macesnov, je vzpon na Seekopf že romal med prijetne spomine … m Počitek in sprostitev na robu ene izmed mnogih sebh, slanih ravnic v puščavi. Foto: Damjan Vrenčur Pohodništvo, priznava, ni bilo v prvem planu, ko sva načrtovala to pot. Takrat nama je šlo bolj za to, da se za par tednov umakneva iz vrveža vsakodnevnega življenja in se potopiva v spokojnost in mir puščave. V samotna tavanja po pusti, peščeni pokrajini sva bila že dodobra zaljubljena, saj sva leto dni prej v Sirijski in Jordanski puščavi izkusila, kaj pomeni raziskovati takšne kraje na lastno pest; v tišini, samoti, brez vnaprej začrtanega urnika, brez turističnih vodičev, brez po sili razmer sestavljene družbe sopotnikov. S spomini na čudovit hriboviti svet Wadi Ruma v Jordaniji sva se spraševala: "So morda v Zahodni Sahari tudi kakšni podobni hribi, se splača s seboj vzeti pohodne čevlje, morda tudi plezalke, vrv ter ostalo alpinistično opremo?" P o kratkem posvetu z Google v prtljagi in načrtom, da osvojiva kakšen Earthom sva vedela: hribi so. ne preveč zahteven vršac z dobrim Dosti več od tega pa ni bilo razgledom. možno izvedeti, saj Zahodna Sahara ni ravno pogosto obiskovan cilj Ausard puščavskih avanturistov. Dežela ima Majhna vasica z okoli sto prebivalci je svoje probleme, ki skupaj z intenzivno naravna izbira za izhodišče hribolazenja in načrtno antireklamo vladajočega v Zahodni Sahari. Po tem, ko sva opravila Maroka, ki okupira deželo, skrbijo za z obvezno prijavo in naznanitvijo najine to, da se turisti izogibajo raziskovanja prisotnosti ter namenov na sedežu notranjih predelov. Kako torej glede žandarmerije, sva najela hiško in začela hribov, sten? Ob prvem obisku sva se poizvedovati glede možnosti za plani­ odločila zadovoljiti se s pohodnimi čevlji narjenje. Glavna ideja, obhoditi celoten prstan hribov in osvojiti najvišji vrh, se je takoj izkazala kot neizvedljiva. Na sredi je namreč pomembna baza maroške vojske in poveljujoči general ni bil navdušen nad mislijo, da bi dva tujca s ptičje perspek­tive in iz vseh možnih kotov pregledala njihovo, sicer skrbno varovano državno skrivnost. Zadovoljiti sva se morala z izletom na nekaj nižjih vršacev, kar naju je najprej malo vznejevoljilo, a se je hitro izkazalo, da so tudi na videz nezanimivi sprehodi lahko zelo zabavni. Na prvem izletu so se nama pridružile Ajša, Mariam in Hajat, tri sestre, ki so bile odločene, da kot poznavalke terena po­skrbijo za varnost podviga. Samooklicane vodičke so bile zavite v mlfhe, tradicio­nalne saharske ženske obleke, in obute v natikače, v katerih si sam ne bi upal niti iz hiše, kaj šele, da bi se z njimi lotil strmih brezpotij. Vzpetina pred nami je obljubljala plezanje po granitnih ploščah, težavnosti prve, morda druge stopnje, s spoštljivo količino zraka pod zadnjo platjo. Najine vodičke so se samozavestno spopadle s strmim brezpotjem, a so po par deset metrih ugotovile, da so zagrizle v kolač, ki mu ne bodo kos. Nadaljevanje vzpona je potekalo ob spremljavi mešanice krikov groze in presenečenja, ko sva sama prevzela pobudo, poiskala najvarnejše prehode in pomagala pre­strašenim puncam pri vzponu. Na vrhu salve smeha in veselje, bilo je več kot očitno, da domačinke prvič stojijo tako visoko in opazujejo rojstno vas s ptičje perspektive. Midva sva se le muzala, saj sva vedela, da je priti na vrh marsikdaj manj težko, kot vrniti se nazaj – sploh, če nisi vajen martinčkastega plazenja po gladkih ploščah s pogledom na praznino pod seboj … Po prvem skupnem hribolazenju so se vodičke odločile, da bo najbolje, če vsak dela tisto, kar mu gre najbolje od rok. V hribe sva od takrat naprej zahajala sama, punce pa so poskrbele, da naju je ob prihodu domov čakala dobra večerja. Sicer pa sva se bila prisiljena začeti ozirati po ostalih, bolj oddaljenih vzpetinah. V Ausardu sva namreč hitro obdelala vse legalno dostopne vršace in še kakšnega več. V pomanjkanju kakr­šnihkoli pisnih informacij o tem delu Sahare sva spraševala domačine in si zapisovala ugotovitve o hribovjih, vidnih na obzorju. Leglet, Daraman, Lahuejda, Ahbari, Želua, Tedardurd … V nekaj dnevih sva poznala imena vseh hribov na Ausardskem obzorju. Najprivlačnejša med njimi je bila gladka vzpetina na vzhodnem obzorju. Vsak večer je obsijana z zahajajočim soncem zažarela kot brušen dragulj. Bilo je očitno, da gre za goro, ki je nekaj po­sebnega, goro, strukturno drugačno od ostalih. Monolit? "Ležuad", je nostalgično zavzdihnil dedek Mohamed, ko sva ga povprašala, kako se imenuje zanimivi hrib. "Do tja ne moremo priti. Leži na osvobojenem ozemlju Polisaria, na drugi strani razmejitvenega nasipa in minskih polj, ki so jih posejali Maročani." V Mohamedovem pogledu sem začutil žalost in grenkobo, odsev krivic, ki so bile Saharcem storjene v zadnjih štiride­setih letih, in spominov na sorodnike, ki že desetletja živijo v begunskih tabori­ščih onkraj maroškega nasipa. Jih bo še kdaj videl? Leta tečejo in upanje, ki sicer nikoli ne umre, počasi usiha … Leglet Po priporočilih najinih ausardskih gostiteljev sva za naslednji pohodniški cilj izbrala to skupino hribov, ki v Razgledi nad pustimi ravnicami so pogosto dih jemajoči. Območje Darramana, Zahodna Sahara. Foto: Damjan Vrenču obliki podkve objema slikovito oazo, v kateri tudi ob najbolj vročih poletjih ne zmanjka sveže studenčnice. Zaradi naravno zaščitene lege in stalnega izvira je Leglet že v tridesetih letih dvaj­setega stoletja služil kot baza domačih upornikov, ki so se bojevali proti takra­tni španski kolonizacijski nadoblasti. Po odhodu Špancev so leta 1975 to ozemlje zasedli Mavretanci in nato konec se­demdesetih Maročani. Leglet in Ausard sta bili od nekdaj dve strateško najpo­membnejši točki daleč naokoli; kdor je imel v rokah ta dva kraja, je kontroliral celotno območje zahodnosaharskega Tirsa. Tipično je Ausard ostajal utrjeno oporišče okupatorskih sil, Leglet pa so obvladovali uporniki, kar je botrovalo mnogim ofenzivam in težkim bojem na tem območju. Danes o tem pričajo spominski grobovi upornikov, ki so jih pokopavali v Legletu. Trenutna maroška oblast seveda ni preveč zainteresirana za ohranjanje spomina na ta del zahodnosaharske zgodovine, zato so spominska obeležja, ki so izpostavljena sončni pripeki in meteornim vodam, v zelo slabem stanju. Prespati sva se odločila na prostem, v oazici, obkroženi z vršaci. Navsezgodaj, še pred zoro, sva se odpravila na pohod, saj sva hotela z vrha Legleta opazovati sončni vzhod. Poti po Legletu, podobno kot drugod po zahodnosaharskih hribih, niso urejene, treba je najti najlažje prehode, kar pa v temi ni ravno enostavna naloga. Malo sva obžalovala, da si nisva že prejšnji popoldan dobro ogledala terena in načrtovala pot vzpona, saj nama je ob zori postalo jasno, da bova sončni vzhod zamudila. Tako sva obredla kar nekaj nižjih vrhov in se nemalokrat morala vračati, saj nama je pot zaprla skalna prepreka, ki je brez opreme nisva mogla preplezati. Končno sva kakšne pol ure prepozno prisopihala na vrh Legleta in se prepu­stila božanju žarkov jutranjega sonca, ki je že sijalo nad Ausardom. Vrh obeležuje tudi kiparska mojstrovina puščavskih vetrov, veliko naravno okno, skozi kate­rega se odpira veličasten razgled preko previsne vzhodne stene. Jutranji sončni žarki so puščavsko ravnico osvetljevali na način, ki je poudaril sicer skoraj neopazne brazde v pokrajini. Pogled je bil enkraten in vsi pomisleki, ki so naju skoraj zadržali v toplem objemu spalnih vreč, so bili v trenutku pozabljeni. Pot nazaj je bila bolj spokojna. Spustila sva se v majhen kanjon, ki povezuje krnico pod vrhom z dolino v osrčju Legleta, in na najino veliko presenečenje odkrila tri jezerca, ki so kar vabila k pikniku s kopanjem. Pozno popoldne je bilo, ko sva se vrnila do oaze. Ahbari in Želua Iz Legleta sva se odpravila proti jugu, v smeri, za katero so nama domačini pokazali, da vodi do drugih hribovitih predelov. Prvi cilj je bil obisk Ahbarija in Želue, dveh gričevnatih območij, ki sicer ne nudita omembe vrednih pohodniških ciljev, skrivata pa ostanke starodavnih saharskih civilizacij, nomadskih ljudstev, ki so tukaj prebivala pred par tisoč leti. Z arheološkega vidika je območje še popol­noma neraziskano. Domačini so nama povedali, da so tamkajšnje skale polne risb in da lahko z malo brskanja najdeš kamnite puščice, sekire in ostanke ostalega orodja. Z nemalo sreče sva po opisih, ki so nama jih dali v Ausardu, in ob pomoči starih ruskih specialk, edinih, vsaj malo bolj natančnih kart tega območja, res prispela do kraja, kjer so se iz rumenega peska dvigali griči iz temno Jezerca Legleta predstavljajo osvežujoče presenečenje v sicer suhi puščavski pokrajini. Foto: Damjan Vrenčur rjave metamorfne kamenine. Vzpon na prvega izmed njih je pregnal vse dvome. Našla sva Ahbari. Zglajene površine večjih balvanov so bile polne risb čred žiraf, govedi, antilop in ostalih živali, ki jih zadnje tisoče let v teh krajih ni opaziti. Najbolj zanimive in ugank polne pa so bile abstraktne risbe krogov in povezav med njimi. Je šlo za primitivne zvezdne karte, pomoč pri orientaciji ali kaj čisto tretjega? Morda pa je bil tisti, ki je klesal te risbe, zgolj prešernega razpoloženja in je zanalašč izdelal nekaj, za kar je vedel, da bo stoletja kasneje begalo ljudi, ki se bodo spraševali o smislu in namenu teh risb. Ena izmed upodobitev sumljivo spominja na kolesarja. Kasneje sva fotografijo te risbe kazala domačinom in jih spraše­vala, kaj bi to lahko pomenilo. Nihče ni vedel nič določnega, edina stvar, s katero so se vsi strinjali, je bila, da gre za delo starodavnih ljudstev, ki so te kraje na­seljevala davno pred časom, ki ga beleži njihov zgodovinski spomin. V ilegalo, med partizane Maroško Zahodno Saharo sva zapustila na njenem skrajnem jugu, saj naju je pot vodila preko Mavretanske puščave naprej v črno Afriko. Eden od prvih nadaljnjih ciljev je bila Ben Amira, mono­litna gora, ki po velikosti zaseda drugo mesto na svetu, takoj za avstralskim Ulurujem. A bolj, ko sva se bližala izbranemu cilju, manj sva bila navdušena nad njim. Ko danes s časovne razdalje razmišljam o najinih takratnih občutkih, priznavam, da ni bilo zgolj izjemno slabo vreme z nezaslišano gosto meglo tisto, zaradi katerega se nama obisk Ben Amire ni tako kot večini drugim popotnikom vtisnil v spomin kot nekaj izjemnega. Svoje je naredil tudi kanček ne ravno zgleda vrednega ponosa, sko­rajda snobizma, ki nama je navdihoval misel, da takšni masovno obiskovani cilji nekako ne sodijo v itinerarij puščavskih zanesenjakov najinega kova. Poleg tega pa sva vedela, da leži nedaleč stran, na dosegu roke pravzaprav, kos puščave, ki je še mnogo manj poznan od maroškega dela Zahodne Sahare: osvobojeno ozemlje Polisarija. Tisti del dežele, ki je z 2300 kilometrov dolgim obrambnim nasipom prava moderna oblika Kitajskega zidu, tako rekoč odrezan od sveta. Spomnila sva se, da je tam tudi tista zanimiva gora Ležuad, ki sva jo ob sončnih zahodih opazovala iz Ausarda. Spogledala sva se in brez besed nama je bilo jasno, da preprosto morava poskusiti obiskati tudi ta predel, pa čeprav nimava uradnih dovoljenj za vstop na to območje. Med vožnjo preko sipin do prve kontrol­ne točke Polisaria v vasi Zoug sva bila polna negotovosti. Kako se bodo parti­zani odzvali na najin obisk? Naju bodo odslovili, naju bodo zadržali, jim bova sumljiva kot morebitna maroška ogledu­ha? Kako bomo sploh komunicirali? Oni govorijo arabsko in špansko, midva pa v teh dveh jezikih ne spraviva skupaj dosti več od pozdravov in osnovnih vljudno­stnih fraz. Dvomov v smotrnost najinega podviga torej ni manjkalo, a že prvo srečanje s patruljo Polisaria nama je dalo vedeti, da sva prišla v deželo odprtih in razgledanih ljudi, ki niso obremenjeni s predsodki in strahom pred še neznanim. Napotena sva bila do generalštaba v Dougju, kjer nama je poveljnik po prisrč­ni dobrodošlici brez pomislekov odobril prehod proti mavretanskemu Zoueratu. S tem sva sicer dobila uradno dovoljenje za prečenje Polisarijevega ozemlja, a obisk hribovja Ležuad, najinega glavnega cilja te poti, v poveljnikovem dovoljenju ni bil omenjen. Ležuad namreč leži dobrih petdeset kilometrov zahodneje, le streljaj daleč od razvpitega maroškega obrambnega nasipa, ki deli deželo, daleč od tranzitnih pist, za katere je poveljnik mislil, da jih bova uporabila. Midva sva se odločila dovoljenje interpretirati malo po svoje in zavila na zahod. Pozno popoldne je bilo, ko so se na obzorju pokazali obrisi veličastnih monolitov Ležuada, in malo pred mrakom sva si uredila kamp med balvani ob vznožju najvišje vzpeti­ne. Zavedala sva se neuradnosti najinega odklona od odobrene poti in dejstva, da naju bo prva patrulja, s katero se bova srečala, pospremila nazaj do pist na vzhodu dežele. Navsezgodaj sva zato krenila na ogledni pohod po ravnicah okoli monolitnih gora, da bi ocenila možnosti za vzpon na vsaj kakšno izmed njih. Hribi Ležuada so strmi, z gladkimi, ponekod tudi previsnimi granitnimi stenami. Prehodi, ki omogočajo vzpon brez alpinističnega znanja in opreme, so redki. Najvišji vrh je ponujal prehod, za katerega nisva bila prepričana, da ga zmoreva brez varovanja, zato sva se odločila, da po­skusiva osvojiti nekoliko nižjo vzpetino na zahodu. Vzpon ni bil lahek. Strmo granitno pobočje brez razčlemb, kjer je treba popolnoma zaupati trenju in ohranjati mirno kri ob pogledu na vedno večjo praznino pod seboj. Vsakih nekaj deset metrov postanek in razmislek, ali ne plezava morda v vertikalno mišnico, ali bova te plošče lahko preplezala tudi navzdol? Višje se strmina unese in skala razčleni, vrh je posejan z balvani. Sedla sva v senco največjega med njimi in se zazrla proti zahodnemu obzorju, proti vrhovom Ausarda, kjer sva začela z najinim raziskovanjem hribov Zahodne Sahare. Le slabih petdeset kilometrov zračne razdalje nas loči, a če hoče popo­tnik obiskati oba kraja, mora narediti ogromen ovinek in prepotovati dobrih tisoč kilometrov zahtevne puščave. Nesmisli mednarodne politike, ki bodo, tako upamo saharci, kmalu stvar preteklosti. Morebitni prehod na najvišji vrh Ležuada, ki sva ga odkrila zjutraj, mi ni dal miru in popoldne sem se odločil, da splezam visoko, kolikor se bo dalo, in si pobližje ogledam ter ocenim zahtevnost vzpona in potrebno opremo, ki jo moram ob naslednjem obisku imeti s seboj. Balvanski svet v vznožju se je končal, takoj ko je pobočje postalo malce bolj strmo. Prehod sta tvorili dve plitki razčlembi, od katerih je desna obljubljala nekoliko lažje plezanje. Počasi in previ­dno sem se vzpenjal meter za metrom in ugotavljal, da je težavnost manjša, kot je bilo videti iz daljave. Sisteme razčlemb, bogate z oprimki, so prekinjali nekajmetrski gladki prehodi, ki se jih je dalo premagati na trenje, težavnost morda dobre III. stopnje, več gotovo ne. Vsakih nekaj deset metrov je bila struktura stene prekinjena s policami, kjer sem si lahko odpočil, na novo ocenil situacijo in se odločil, ali je še smiselno nadaljevati. Tako je šlo približno do dveh tretjin višine stene, kjer se je vodilna razčlemba zlila v gladek granitni trebuh. Nadaljevati bi bilo možno s tveganim dvajsetmetrskim prečenjem v levo Ena izmed mnogih manjših monolitnih vzpetin na osvobojenem ozemlju Polisaria Foto: Damjan Vrenčur razčlembo, za katero je kazalo, da se višje poglobi v razbito grapo s sistemom kaminov, ki vodijo do položnega sveta na vrhu monolita. Odločil sem se, da ne bom tvegal. Ura je bila že pozna in četudi bi se ogledan prehod izkazal za relativno enostavno preplezljivega, tako kot metri granita, ki so bili pod menoj, bi me nazaj grede gotovo ujela tema, kar bi še otežilo že tako ne preveč enostavno plezanje navzdol. Sedel sem na gruščnato polico in se prepustil uživanju v razgledih. Monolitne strukture Ležuada so žarele v poznopopoldanskem soncu. Predstavljal sem si, kako v Ausardu prav isti trenutek dedek Mohamed gleda proti vzhodu in se nostalgično spominja mladosti, ko je s karavano kamel vsak mesec prečil peščeno ravnico, da je družino, ki je bivala v šotorih pod Ležuadom, oskrbel s potrebnimi zalogami. Takoj po sončnem zahodu sem začel s spustom in ob mraku dosegel balvane v vznožju. Še slaba ura sprehoda me je ločila od najinega kampa, kjer me je čakala Janja s skodelico saharskega čaja. Ležuad je tonil v temo, obrisi veličastnih monolitov so se iz minute v minuto težje razločili. Srkala sva topel napitek in v mislih že razmišljala o dnevih, ki so pred nama, o izzivih, s katerimi se bova soočala v puščavi Mavretanije. Zgodbo o zahodnosaharskih hribih sva uspešno zaokrožila, pred nama so se odpirala nova obzorja, nove poti, novi izzivi. m Kako je iz vojašnice nastal planinski dom Dom dr. Klementa Juga v Lepeni praznuje 60 let Vasja Leban "D olina Lepena tvori naravni in najbližji prehod iz Zgornje Soške doline v Bohinjsko dolino, in sicer preko planine Duplje, Bogatinskega sedla in Komne, kakor tudi čez Prehodavce za Tolmin. Dolga je 6 km in se začenja 2 km pred vasjo Soča. Zaradi te naravne pove­ zave so planinci in turisti že dolgo pogre­ šali v tem predelu planinsko postojanko, ki bi jim omogočila lažji prehod iz Komne ali Krna v gornjo posoško dolino, posebno Trento. Tej želji je sedaj ustreglo PD Nova Gorica, ki je dne 19. 7. 1953 otvorilo na koncu te doline, ko se pot začne vzpenjati proti planini Duplje in Krnskemu jezeru, novo lepo planinsko postojanko in jo posvetilo spominu znanega alpinista dr. Klementa Juga. Da je bila ta postojanka res nujno potrebna, je pokazal dosedanji obisk, čeprav je društvu še ni uspelo popolnoma opremiti …"1 S temi besedami je bila v Planinskem vestniku leta 1953 pozdravljena nova pla­ ninska koča v Lepeni. Seznamu v povojnih letih odprtih ali obnovljenih planinskih koč se je pridružila nova, ki je nato skoraj 30 let veljala za najpomembnejše izhodi­ šče v tem delu Julijskih Alp. Za povojno obdobje sta značilna prost razvoj planin­ stva na Slovenskem ter vlaganje v obnovo in gradnjo koč. O veliki zagnanosti priča podatek, da je bilo v zgolj treh letih (od 1949 do 1951) v izgradnjo in obnovo 73 koč in 6 bivakov vloženih več kakor pol milijona prostovoljnih delovnih ur.2 Leta povojne obnove V tem obdobju so okrog Triglavske skupine predvsem obnavljali koče, veliko so jih zgradili na novo, v Posočju pa je bila večina postojank obnovljenih ali dograje­nih na odsluženih vojaških stavbah. Tako je temelj Gomiščkovega zavetišča na Krnu nekdanji italijanski spomenik in zavetišče Alberto Picco, Koča pod Bogatinom je 1 Planinski vestnik, 1953, št. 12, str. 752. 2 P. Mikša, K. Ajlec: Slovensko planinstvo, 2011, str. 188. Planini Razor ter Dom dr. Klementa Juga pa so bili prvotno namenjeni pripadni­kom fašistične obmejne milice. V prispevku se bom posvetil Domu dr. Klementa Juga v Lepeni, ki letos praznuje 60. obletnico kot planinski dom. Minuciozno zgrajen, sicer pa tipična italijanska stavba predvojnega obdobja, ki odraža robustnost, estetskost, mogoč­nost in popredmetenje trajnosti. Stavba je bila zgrajena pred natanko 80 leti za varovanje meje med obema kraljevinama. Lepena v italijanskih rokah Italijanska vojska je mejo dejansko zasedla že takoj po koncu vojne, vendar se je vojaško utrjevanje začelo šele po desetletju z gradnjo utrjenih vojašnic finančne straže G. d. F. in obmejne straže G. a. F., nadaljevalo pa z vojaškimi objekti fašistične obmejne milice M. V. S. N. (Milizia Volontaria per la Sicurezza Nazionale, slovensko Prostovoljna milica Zadnja različica načrta vojašnice iz leta 1932 Vir: Archivio di Stato di Gorizia državne varnosti, v nadaljevanju milica). Zaradi uniforme se je njenih pripadnikov prijel vzdevek črnosrajčniki. Glavna zadolžitev dobro plačanih in zagrizenih prostovoljcev je bila zagotavljanje javnega reda in miru ter skrb za "pravo držo" novih italijanskih državljanov. Dolina Lepena je zaradi neposredne bližine meje spadala v prvo črto utrdb, imenovano varnostno območje (Zona di Sicurezza). Kakor po drugih dolinah in pogostejših prehodih so tudi v Lepeni zgradili vojašnico, v kateri bi oficirji in vojaki živeli in nadzorovali mejo ter od tam imeli dober pogled na okolico. Pred prihodom fašistične stranke na oblast je imela pristojnosti za nadzor meje še kraljeva finančna straža v okviru Ministrstva za finance, da bi preprečevala tihotapstvo. Tudi sedež brigade finančne straže je bil leta 1923 zgrajen v Lepeni. Gradnja nove vojašnice obmejne milice Gradnja vojašnice je bila v domeni Urada za gradnjo inženirskih objektov, posebna komisija v Tolminu pa je izbrala lokacijo "V Koncu", torej v zatrepu Lepene. Dela so se začela poleti 1932. Gradnja je potekala hitro, tako da je bil objekt kljub težavam z vremenom in večkratnim spremembam načrtov dokončan v enem letu. Iz poročila s konca leta 1934 je razvidno, da je bilo v vojašnici nastanjenih 20 pripadnikov milice, od tega 1 oficir, 3 podoficirji in 16 črnosrajčnikov.3 V letih 1942 in 1943 sta bila zgrajena še vodno zajetje in vodovod, ki še danes opravljata svojo funkcijo. Objekt je svojemu namenu služil do konca druge svetovne vojne, ko je Italija izgubila nadzor nad našim ozemljem. Vojašnica postane planinska postojanka Po priključitvi k Jugoslaviji so nekatere italijanske stavbe dobile status družbene lastnine, večina vojaških objektov pa je prešla v upravljanje Jugoslovanske ljudske armade. Veliko stavb je bilo opustošenih in v slabem stanju, zato se za njihovo obnovo in uporabo niso posebno zanimali, predvsem tistih na težko dostopnih in odmaknjenih mestih. Na željo zagnanih članov novoustanovljenega 3 Podatki in načrt objavljeni z dovoljenjem Državnega arhiva v Gorici, protokol št. 2629/ 28.34.01.10 z dne 13. 11. 2013. PD Nova Gorica je okrajni ljudski odbor Bovec kmalu dosegel dogovor z JLA glede objekta v Lepeni. Ta je prešel v upravljanje PD Nova Gorica, s čimer je bila želja novogoriških planincev o izhodiščni točki za Krnsko pogorje ter povezavi na bohinjsko in tolminsko stran korak bliže k uresničitvi.4 Stavbo je društvo začelo obnavljati leta 1952. Z danes nepredstavljivim številom ur prostovoljnega dela in dodatno podporo PZS je društvu uspelo dela končati julija naslednje leto in dom 19. julija 1953 predati namenu. Člani so se odločili, da bo nova planinska postojanka nosila ime dr. Klementa Juga, uglednega in prezgodaj umrlega alpinista in filozofa iz Solkana. Društvo je v naslednjih letih veliko sredstev namenilo dodatni obnovi in vzdrževanju. V celoti so obnovili notranjost, leta 1960 pa v bližnji stavbi uredili depandanso, s čimer so podvojili število prenočišč. Dom je postajal prilju­bljen in je predstavljal idealno izhodišče za izlete v hribe in tudi za večdnevno bivanje. Pozneje so uredili električno napeljavo (leta 1967), zbiralnik vode in vodovod (leta 1971) ter zgradili prizidek s sanitarijami in kletjo (leta 1973). Deset let pozneje je dom dobil novo streho. Leta 1984 je vrata odprl planinski dom pri Krnskih jezerih, s čimer pa se je obisk v Lepeni začel opazno zmanjševati. 4 Zbornik ob 35-letnici PD Nova Gorica in odprtju doma pri Krnskih jezerih, 1984, str. 102. Dom živi in bo živel tudi v prihodnje Čeprav so po tem vlagali predvsem v no­vozgrajeni dom pri Krnskih jezerih, je bil dom v Lepeni redno vzdrževan, vsa dela pa temeljito izvedena. Obnovljen je bil leta 2008, ko je društvo poleg notranjih del obnovilo del fasade in verande pred vhodom, sanitarije v bližnjem seniku ter zgradilo čistilno napravo.5 V letu 2013 je dom praznoval 60. obletni­co preureditve v planinsko postojanko. Ob tem je dobil novo preobleko, ki si jo, glede na starost, tudi zasluži. Veliko srečo imamo, da je stavba v odličnem stanju in je ohranila skoraj vse prvotne elemente, od katerih izstopajo predvsem zunanji gabariti, jeklena polkna in vrata. Zgodovina je zrcalo preteklega dela in do­gajanja. Lahko nam pomaga doseči boljše stanje in utreti pot v boljši jutri. Za obiske v postojankah bo vse bolj pomembna kakovost ponujenih storitev in medčlo­veških odnosov. Dom dr. Klementa Juga v Lepeni je odličen primer ohranjanja kulturne dediščine, za katero so v prete­klosti poskrbeli planinci. In če so si ti v petdesetih letih prejšnjega stoletja želeli svojo postojanko postaviti prav tu, je šest desetletij pozneje želja po nadaljevanju dela predhodnikov in ohranjanju dedišči­ne ostala. Verjamem, da se za prihodnost tako stavbe kakor tudi planinskega (so)delovanja ni bati. m 5 Zbornik ob 60. obletnici PD Nova Gorica, 2009, str. 214. V rhovi nad njimi sežejo čez 2000 metrov in so v vseh letnih časih privlačni gorniški cilji. Ob prvih obiskih imamo seveda najprej v mislih te. Kasneje pa nas s svojimi lepotami in zgodovinskimi za­nimivostmi pritegnejo tudi nižji vrhovi. In tako se boste čez razcvete poljane in skozi nenavadne skalne tvorbe sprehodili na Monte Fior, šli po policah, izsekanih v živo skalo na Monte Cengio, kolesarili po utrjenih cestah, s katerimi so vojaki prepredli pokrajino, ali skozi širne gozdove in zasnežene griče na te­kaških smučeh osvojili Monte Ortigaro. Koliko raznovrstnih doživetij! Kraji z žlahtno patino Na planotah okrog Asiaga se nam bo v zavest živo vrezalo spoznanje, da smo tam le bežni obiskovalci. Tudi Cimbri, germansko ljudstvo, ki se je z danskih 100 kilometrov dei Forti Okrog Val d'Astico, torej po polovici skupine Monte Pasubio in po polovici planot nad Trentinom, je speljana gorskokolesarska tura, ki na 100 kilometrih poveže številne gigantske trdnjave iz prve svetovne vojne. Na turi se vseh vzponov in spustov nabere za 2700 metrov. ravnic tja priselilo pred skoraj tisoč leti, so prišleki. Že tisočletja pred njimi so na svojih treh mističnih oltarjih na robu planote staroselci izvajali obrede, menda celo žrtvovanje ljudi, v skale ob poteh so vrezovali skrivnostne simbole, na sončnih terasah, kakršna je tista pri Bostelu, so osnovali večje naselbine. A kraji so ostali odmaknjeni od civili­zirane Evrope. Celo mogočni Benečani so ljudstvom v tistih gozdovih pustili neodvisnost, zato danes svojo deželo ponosno imenujejo "Beneška Švica". Najkrajša pot na planoto je bila danes znamenita Cala del Sasso – 4444 stopnic pripelje iz Valstagne ob reki Brenti na 800 metrov višjo planoto. Šele med veliko morijo prve svetovne vojne so se oči svetovne zgodovine usmerile v te odmaknjene kraje. O, da se ne bi! Potem danes ne bi na vsakem hribu v nas bolščale kaverne, se čez pobočja zvijale 1 Planota Lavarone Foto: Vid Pogačnik 2 Pogled z vrha Cime Dodici proti zahodu Foto: Vid Pogačnik 3 Becco di Filadonna – pogled na Vigolano, Trento v dolini in skupino Brente v ozadju Foto: Vid Pogačnik neskončne kače strelskih jarkov, s strateških vzpetin gledale monstruozne1 1 Strašljive. Trava na razsežnih planinah je spet slastna in ni ga boljšega sira, kot je asiago. Na visokih vrhovih Najvišje gore so torej na severnih obrobjih planot, na zahodu pa je lepa in dokaj samostojna skupina Vigolana. Ta je že tik nad dolino reke Adige, zato je z njenih vrhov fantastičen pogled na visoke gore, še zlasti izstopajo ojstrice Brente. Na severnem obrobju Cime Vigolane, 2148 m, je vrsta vitkih, slikovitih stolpov, ki so pravi mali plezalski paradiž, zato pod njimi na izpostavljeni polici stoji priljubljen bivak. Najvišji vrh skupine je Becco di Filadonna, 2150 m, ki je predvsem cilj pohodnikov, nazadnje pa omenimo še tik nad Folgario stoječi Cornetto, 2060 m, ki je priljubljen tudi pozimi, in sicer v času turne smuke. 1 Na tekaških progah Foto: Jasmina Pogačnik 2 Cornetto (na levi) in Becco di Filadonna Foto: Vid Pogačnik 3 Slikovite skalne tvorbe na poti okrog Monte Fior Foto: Vid Pogačnik 4 Južne police Monte Cengia Foto: Vid Pogačnik trdnjave in v kraških kotanjah, kjer je tisto nekaj mehke zelene trave, svoj meménto2 tulilo več kot petdeset voja­ških pokopališč! Danes je na planotah spet mirno – če ni kakšne tekme svetovnega pokala v nordijskih disciplinah ali poletne prire­ditve. Turizem je razvit, a ne pretirano. Pohodniki in gorski kolesarji se na tistih prostranstvih porazgubijo, prav tako smučarski tekači, saj je izvrstno urejenih prog vsaj dvesto kilometrov. 2 Svarilo. S tekaškimi smučmi na Monte Ortigaro Smučarski tekaški center Centro Fondo Gallio poskrbi za to, da se pozimi skoraj celoten severovzhodni del planot spremeni v mrežo tekaških prog. Kar za 150 kilometrov jih je. Najtežje sežejo do višine 2106 metrov, prav na vrh legendarne Monte Ortigare. Te pri vrhu sicer niso več strojno urejene, vseeno pa gre še vedno za tekaško turo in ne za turni smuk. Vzhodno od tega gorskega sveta je planota Lavarone, nad katero ni izrazito visokih vrhov. Iz Folgarie in s te planote proti severu v Val Sugano peljeta dve slikoviti cesti. Še zlasti znamenita je vzhodna, strma, ozka in vijugasta Kaiserjägerweg, katere zgornjih 800 metrov je prava kolesarska poslastica. Še imenitnejša je tura, na kateri se na planoto po ferati povzpnemo po nekoli­ko vzhodneje ležeči divji Val Scura, dol pa švignemo s kolesi, ki smo si jih nalašč zato pripravili na planoti. Še vzhodneje od Lavarone je planota Vezzena. Čez istoimensko sedlo gre na višini 1400 metrov cesta naprej v Asiago. Na severu se tu začne greben visokih gora, ki se nato vleče še daleč proti vzhodu. Na sever, v Val Sugano, prepadajo številne krajše stene, na jugu pa so pobočja dokaj položna. Sprva se spuščajo proti rečici Assa, onkraj grebena Cime Portule pa na visoko kraško planoto. Prvi vrhovi v grebenu so lahki pohodni in smučarski cilji. Pizzo di Levico/Cima Vezzena s svojo znamenito trdnjavo, Cima Manderiolo, še vzhodneje Cima Larici. Nato pa se začne najvišji del gorstva. Cima Portule pošilja proti jugu dolg greben, ki obrne tok Asse. V glavnem grebenu je naslednji Monte Trentin, nato pa najvišji vrh gorstva, Cima Dodici, 2336 m. Gore, ki sledijo, so le malo nižje, njihov značaj pa je enak. Greben se kmalu začne v dolgem loku ovijati nad planotami. Omenimo samo še iz vojne znamenito Monte Ortigaro. V vzhodnem delu se vrhovi dvigujejo nad lepo, ravno planoto Marcesino, so pa že precej porasli z gozdovi. Po samem glavnem grebenu ali pa tik ob njem vseskozi peljejo markirane poti. Večina jih izvira iz vojnih časov. Tako je vse te gore mogoče obiskati na pohodni turi, ki lahko traja tudi več dni. Na južnem obrobju planot Niso pa nad Asiagom lepe samo najvišje gore. Tudi na vrhove, ki se le malo dvigajo nad planoto na jugu, se je vredno povzpeti. Lepa narava, prostrani razgledi proti Padski nižini in bogata zgodovina zagotavljajo, da bo obisk nepozaben. V osrčju območja nad svojo okolico go­spoduje Monte Verena. Tudi na njenem vrhu so razbitine velikanske nesrečne trdnjave. Na vzhodu je prelepo območje planin z imenom Melette, najvišji vrh pa je Monte Fior. To je nekakšna kom­binacija raja na zemlji in spominov na eno največjih "krvoprelitij" v zgodovini človeštva. Narava je tam čudovita, saj je vse polno skalnatih tvorb, podobnih čebelnjakom. V jutranji svetlobi je naj­lepše obiskati tiste pod Maletto Davanti, v večerni svetlobi pa nad Malgo Slapeur. Južni rob planote na nekaj mestih prepada proti globoki Val d'Astico, podobno kot naš Trnovski gozd. Zaradi njihovega strateškega pomena so bile tudi te sicer povsem nepomembne vzpetine med vojno močno utrjene. Eno Il Salto del Granatiere Vršna skala Monte Cengia je med vojno dobila vzdevek "Il Salto del Granatiere". Goro je namreč branila peščica grenadirjev s Sardinije. V zadnjem napadu prsi ob prsi se je prenekateri med njimi pognal v prepad in, če je bilo le mogoče, s seboj potegnil še kakšnega avstro-ogrskega napadalca. od območij, ki si jih vsekakor oglejte, je Monte Cengio. Da bo vse skupaj le nekoliko več kot zgolj kratek sprehod s parkirišča na vrh, pojdite po zavarovani poti po prepadnih policah in strelskih jarkih, lahko pa obisk Cengia vključite v daljšo kolesarsko turo, na kateri boste obiskali še mogočno Forte Corbin. Še nekaj predlogov za izlete Poleg štirih tur, opisanih v sredici, opišimo še nekaj možnosti, kako preži­veti dan v gorah nad planotami Asiaga. Val Scura – lahka ferata po slikoviti grapi. Izhodišče je pri gostišču Alla Vedova nad krajem Levico Terme (2.30 h vzpona, 1.30 h sestopa). Če si Cala del Sasso Foto: Vid Pogačnik na vrhu pripravimo kolo, je sestop po Kaiserjägerweg še hitrejši. Cima Manderiolo, 2049 m – lep cilj lahke letne pohodne ture, a nemara še lepšega turnega smuka. Od Osterie del Termine, ob zgornjem toku Asse, gremo proti severu po dolini Sparavieri, nato na planino Manderiolo, na glavni greben in na vrh (2 h vzpona). Cima Portule, 2308 m – poleti cilj lahke, a kar visoke planinske ture, spomladi pa eden klasičnih, srednje zahtevnih turnih smukov nad Asiagom. S ceste Asiago–Lavarone zavijemo na gorsko cesto na planino Larici, a jo zapustimo že na prvem večjem ovinku. Po Val Renzola se vzpnemo pod glavni greben in desno čez vesine na vrh (3 h vzpona). Monte Ortigara, 2106 m – obisk prizo­rišča enega najtežjih in najbolj krvavih bojev med prvo svetovno vojno. Poleg poti čez planoto (od križišča "Italia") poteka tudi izredna (zelo zahtevna!) zimska tekaška tura. Od koče Rifugio Campomulo, 1530 m, (vstop v Centro Fondo Galio stane 9 EUR) gremo po Moline, 1740 m, nato pa po črni progi proti severozahodu na vrh. Monte Chiesa, 2061 m – "Slovenska gora" iz prve svetovne vojne, kjer se je hrabro boril 17. regiment iz Ljubljane. Označene planinske poti na vrh ni, a če gremo poleti od Bivia Italia na Monte Ortigaro, se po vojaških poteh (desno) lahko hitro povzpnemo na vrh. Monte Zebio, 1717 m – razgleden vrh severno tik nad Asiagom. Na istoimen­sko planino pripelje ozka cestica, na bližnjih obronkih je urejen muzej na prostem. Tako lahko naredimo kratek sprehod po položajih iz prve svetovne vojne. Monte Lisser, 1633 m – razgledna gora vzhodno nad planoto Marcesino. Velikansko trdnjavo na vrhu obna­vljajo, ker je cesta zaprta za javni promet, se do tja povzpnemo peš ali s kolesom. Cala del Sasso – starodavnih 4444 stopnic (s konca 14. stoletja) pripelje iznad Valstagne na 800 metrov višjo planoto. Če nas tam čaka kolo, lahko naredimo lepo krožno turo. Monte Cengio, 1354 m – na vrh se je s parkirišča najlepše povzpeti po policah južnega ostenja. Pot je zelo slikovita, Ali smem stopiti na večno pot? Prastara Cala del Sasso te s svojim ritmom neštetih stopnic prestavi v brezčasje. Pretiraval bi, če bi rekel, da je pot še prav taka, kot je bila pred 700 leti, da niti en kamen ne manjka. Kaj pa je večno? Opaziš pa ne, da tudi na tej poti čas teče. Danes na planoto prihajamo z močnimi stroji in z znanjem stoletij. Vse nam je dosegljivo in poznano. Ko pa stopaš po teh stopnicah, te prestavijo stoletja v preteklost. V sedanjost se bom vrnil zgoraj, ko pridem do svojega kolesa, sedaj pa v duhu srečujem domačine, ki svoje uborne pridelke nosijo menjat v dolino, gozdarje, ki po strmi poti, nemara zasneženi, spravljajo les do Brente, da, pojavita se celo Loretta in Nicolo, ki jima je pot vrnila zdravje in večno ljubezen. Potem pa stopnice izginejo, časovni stroj se vedno hitreje vrti nazaj, daleč v prazgodovino. Pot pa je še vedno tu. Pot na planoto. široka, dobro zavarovana in primerna za vsakogar. Monte Verena, 2015 m – strateški vrh (spet z veliko trdnjavo) so sicer zavzele žičnice, a z njega lahko opravimo lep turni smuk. Najlepša je krožna tura – po zahodni strani gor in po vzhodnem grebenu (mimo baterije Rossapoan) dol (1.30 h vzpona). m To je lepa, a dolga tura z enakovredni­ma deležema gorskega kolesarjenja in hoje. Povzpeli se bomo na najvišji vrh nad planoto Asiaga, pri tem pa nas bodo poti vodile od krajev, znanih iz bojev med prvo svetovno vojno, do tistih z neokrnjeno visokogor­sko naravo. Glede na kondicijo lahko obseg ture nekoliko prilagajamo, a dan bo dolg in nekaj časa prihranimo tudi za ogled vojnih znamenitosti. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot. Pohodni del je lahek, poti so dobro markirane, le pod vrhom je nekaj strmin. V pogledu kolesarje­nja je tura kar zahtevna, saj so ceste ponekod strme in zelo razdrapane. Oprema: Dobri čevlji, gorsko kolo. Nadmorska višina: 2336 m Višina izhodišča: 1625 m Višinska razlika: Pribl. 1800 m (najdaljša pot), pribl. 1500 m (krajši poti) Izhodišče: Planšarija Malga Larici di Sotto, 1625 m. WGS84: N 45,97086032, E 11,41299448 Sem se najlažje pripeljemo po avtocesti Ljubljana–Nova Gorica–Videm–Vicenza, kjer izberemo izvoz Est in zavijemo na drugo avtocesto, ki pelje proti severu do izvoza Piovene–Rocch. Nadaljuje­mo po krajevni cesti, zavijemo desno (oznaka) in po sprva zelo ovinkasti cesti pripeljemo do Asiaga. Od tam zapeljemo na severozahod v dolino Val d' Assa, kjer višje zavijemo desno (oznaka) in se po ovinkasti cesti pripe­ljemo na izhodišče. Koča in bivak: Planšarija Malga Larici di Sotto, 1625 m, telefon 0039 0424 69 22 24; bivak Busa delle Dodese, 2050 m. Časi: Izhodišče–Bocchetta Portule 1.30 h Bocchetta Portule–sedlo, 2055 m, 1–1.30 h Sedlo 2055 m–odcep pešpoti 30 min Odcep pešpoti– Cima Dodici 1–1.30 h Cima Dodici–Monte Ortigara 1.30–2 h Monte Ortigara–odcep pešpoti 1 h Odcep pešpoti–Malga Galmarara 45 min Malga Galmarara–izhodišče 2–2.30 h Skupaj 10–11 h Kolesarskega dela je pribl. 34 km. Planinski vestnik | JUniJ 2014 |33| poletju je vzpon lahko zelo vroč, od koče naprej ob poti ni vode. Vodnik: V slovenščini ga ni, je pa veliko opisov v tujih revijah in na spletu. Zemljevid: Altipiani di Folgaria Lavarone e Luserna, Kompass 631, 1 : 25.000. Vzpon: Z izhodišča gremo po dobri označeni poti v breg proti zahodu. Kmalu prečkamo potok in nadaljujemo v številnih zavojih skozi gozd. Po pribl. 45 min. pridemo na škrbinico, s katere se odpre pogled na Vallon del Torrente Centa. Od tam gremo desno na razgledno teraso s planinsko kočo, Rif. Casarota, 1572 m. Od koče gremo najprej čez pobočja v desno, a sledi več razcepov. Na vseh se držimo leve. Vzpenjamo se čez pobočje (leta 2011 pokrito s stotinami številnih zavojih in izstopi na približno metrov suhih vej ruševja, ki so ostale 2030 metrih (Bus de le Zaole). Onkraj po velikem požaru) številnih slikovi-grebena se odpre pogled na jugo­tih stolpov, tako da je pot prav pestra. zahodno pobočje gore, ki je prav-Zgoraj pobočje zapirajo kratke strme zaprav visoka, nagnjena kraška stene. planota. Obrnemo se proti severu k Z nekaj dolgimi zavoji se vzpnemo skalnatemu vršnemu grebenu. Prve pod stene, od tam pa prečkamo navpične skale obidemo po levi, nato levo v visoko dolino, ki vodi na vršni pa kmalu ujamemo široko polico, ki greben. Pot premaga strmo pobočje v se vztrajno vzpenja po zahodni strani Planinski vestnik | JUniJ 2014 • kmalu nato je razcep na pribl. 2180 metrih (desno bivak), mi pa zavijemo levo navzgor, čez strmine in v vzhodno sedelce pod Cimo Undici. Z njega se pobočje. Šele tam se obrnemo strmo lahko spustimo proti jugu (h kolesom), levo navzgor (desno pot od bivaka). Čez lepše pa je slediti oznakam, ki prečkajo zadnjo strmino nato do vrha ni več daleč. pobočje pod grebenom. Pod Cimo Sestopimo čez vzhodno pobočje, nato del Pra pot še zadnjič pride na greben pa naravnost dol in okrog zatrepa viso-(slikovita grapa na sever), nato pa kogorske doline na planotast svet in po zavijemo na vzhod ter čez razsežno njem do bivaka. Nadaljujemo desno v planoto in navzgor na kopo Monte breg (oznake "Ortigara") in na travnato Ortigare, 2106 m. |34| Planinski vestnik | JUniJ 2014 pod grebenom. Lahko ji sledimo do velikega križa na severni rami in od tam splezamo na vrh (nekaj mest I. stopnje zahtevnosti) ali pa že prej zavijemo desno po stezici, označeni z modrimi markacijami. Sestop: Sestopimo po poti vzpona ali pa nadaljujemo po južnem grebenu proti Cornettu, 2060 m. Pot je označena z modrimi markacijami in Vračamo se po dobri označeni poti proti jugozahodu, se spustimo na planoto, gremo okrog Monte Campigoletti, nato pa kmalu pridemo na cestico, ki nas južno pripelje do koles. Spust: Najhitrejša vrnitev s kolesi je po smeri pristopa. Lepše pa je, da se s križišča "Italia" spustimo proti jugu na Malgo Galmararo, od tam ni težka. Po prečkanju dveh greben­skih vzpetin se s sedla pod Cornettom lahko spustimo levo in po strmi, markirani poti dosežemo cesto na prelazu Passo della Fricca. Lahko pa se povzpnemo še na razgledni Cornetto in nato sestopimo v Folgario ali na Passo del Sommo. Vid Pogačnik pa kolesarimo spet desno gor in okrog dolgega grebena (prevoj na 1800 metrih) na križišče Monumenti, Bocchetto Portule in k avtu. Skrajšani varianti: Lahko izpustimo Monte Ortigaro ali pa se s kolesom s križišča "Italia" vrnemo po smeri pristopa. Vid Pogačnik Na vrh, ki ga kot ostro prepadno špico tako lepo vidimo iz Valsugane, na primer od jezera Caldonazzo, se bomo povzpeli z njegove blage plati, z visoke planote Vezzena. Obiskali bomo dve veliki trdnjavi in se na vrhu dodobra naužili širnega razgleda. Zaradi izjemne strateške lege so med vojno vrhu rekli kar "l'occhio degli altipiani" (oko visokih planot). Zanimivo je, da je videti kot naravna ostrica v grebenu, ko se mu približujemo, ko pa pridemo nanj, se nenadoma spremeni v ruševine trdnjave. Odsekan zid na levi (na sliki) ni del naravne stene, ki pada pod njim, ampak je zid trdnjave. Tura je opisana kot pohodna, vendar vrh doseže tudi nekdanja vojaška cestica, ki je primerna za gorsko kolo. Naklon ni skrajen, je pa cesta spodaj precej neprijetna zaradi grušča. Monte Fior, 1824 m Opisana tura je en sam čudovit sprehod skozi kraje, ki so danes lepi kot nebesa, med vojno pa so bili hujši od pekla. Krožno turo lahko poljubno podaljšamo. Vzponov je malo, a če tvorbe, se bo lepih prizorov kar obiščemo tudi malo bolj oddaljene nabralo. planine in se pri tem večinoma držimo Druga znamenitost je muzej na višine, na kateri so slikovite skalnate prostem. Ob poteh so številne table planota Asiago z opisi objektov in dogodkov iz prve svetovne vojne, na Monte Castelgom­berto pa celoten vzpon poteka po sli­kovitem strelskem jarku. Zahtevnost: Nezahtevna označena pot. Večina poti je označenih kot del muzeja na prostem. Oprema: Lahka pohodna oprema. Nadmorska višina: 1824 m Višina izhodišča: Pribl. 1600 m Višinska razlika: Pribl. 300 m Dostop: Parkirišče pod plan­šarijo Malga Slapeur. WGS84: N 45,9211951, E 11,58645244 Doseže jo gorska cesta, ki se v dolini Campomulo odcepi proti jugovzhodu. Iz Asiaga torej peljemo v Gallio, nato pa proti severu do velikega parkirišča Campomulo in od tam po gorski cesti na planino Melette. Časi: Izhodišče–Seletta Stringa 30 min Seletta Stringa–Monte Castelgomber­to–Seletta Stringa 30 min Seletta Stringa–Monte Fior 20 min Monte Fior–Mionte Spil–izhodišče 1 h Skupaj 3.30 h Planinski vestnik | JUniJ 2014 |35| Zahtevnost: Nezahtevna označena pot. Kolesarski vzpon je zahteven, zlasti zadnjih 300 metrov. Višinska razlika kolesarske ture prav iz Valsugane je zelo velika, bolje je ko­lesarski krog razširiti po planoti. V zimskih razmerah je na pešpoti nekaj strmih odsekov, v globokem snegu pa je lahko pot zelo naporna, zato je pri­poročljivo imeti krplje ali pa iti okrog po cesti s smučmi. Oprema: Dobri čevlji in pohodne palice. Nadmorska višina: 1908 m Višina izhodišča: 1402 m Višinska razlika: Pribl. 500 m Izhodišče: Prelaz Passo Vezzena (neizrazito sedlo na istoimenski planoti). WGS84: N 45,95742411, E 11,32802807 Zemljevid: Altipiani di Folgaria Nanj se lahko pripeljemo po dobri Lavarone e Luserna, Kompass 631, cesti iz Asiaga (po dolini Val d'Assa) ali 1 : 25.000. pa od jugozahoda iz kraja Lavarone Vzpon: S sedla gremo najprej po oziroma po slikoviti vojaški cesti Kai-cesti proti severu. Po nekaj ovinkih serjägerweg iz Valsugane. in rahlem vzponu nas ta pripelje h Časi: Passo Vezzena–vrh 1.45 h griču nad planoto. Na njem so ostanki Sestop 1.15 h trdnjave Busa Verle, pokaže pa se tudi Skupaj 3 h že naš cilj. Po cesti se usmerimo proti Sezona: Vsi letni časi. severu. Ko po rahlem spustu pridemo Planinski vestnik | JUniJ 2014 • neizraziti dolini desno navzgor, na koncu doline pa se malo bolj strmo povzpnemo na sedlo Seletta Stringa, prav zabaven in slikovit, na vrhu pa 1731 m. Tu bomo verjetno kar nekaj nas čaka ogled prave majhne trdnjave. časa porabili za ogled strelskih jarkov, Na sedlo se vrnemo po označeni stezi ki so jih v že tako razgibano ravnico ob jarku. skopali italijanski vojaki. S sedla nadaljujemo po dobri poti proti S sedla gremo levo (proti severu) na jugu, sprva po širokem travnatem vsega 40 metrov višji Monte Castel-grebenu, nato pa pod njim. Gremo gomberto, 1771 m. Če izberemo mimo številnih kavern. Nekatere si je najbolj izrazit strelski jarek, bo vzpon še mogoče ogledati, številne med njimi |36| Planinski vestnik | JUniJ 2014 do vznožja gore, zavijemo s ceste levo (oznake za planinsko pot) naravnost navzgor. Pot je sprva prav dolgoča­sna – gre kar naravnost skozi gozd. Kasneje pobočje postane bolj strmo, a vsaj višino hitro dobimo. Pridemo iz gozda in prvič se odpre pogled nazaj na planoto. V nadaljevanju kmalu pridemo pod ju­gozahodni greben, kjer že vidimo sledi pa imajo izhode na drugi strani hriba. Tako po 20 minutah hoje pridemo na veliko vršno ploščad (štiri table z razlago razsežne panorame). Nadaljevanje poti nas vodi po travnatem grebenu proti jugovzho­du na bližnji Mionte Spil, 1808 m, in še naprej. Seveda turo lahko kadar koli prekinemo in se desno spustimo strelskih jarkov. Zavijemo desno pod greben, stopimo na cesto, ki pride z desne, gremo kakih 100 metrov po njej, potem pa jo spet zapustimo in zavijemo levo na planinsko pot. Ko naslednjič pridemo na cesto, smo že skoraj na vrhu. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Vid Pogačnik na pot, ki povezuje planine. Lahko pa nadaljujemo do katere od razglednih planin na velikih travnatih pomolih, nato pa se spustimo na pot, ki se čez južna pobočja Monte Fiora vrača na Malgo Slapeur. Vid Pogačnik • Špik poleg Jalovca in Triglava zagotovo sodi med tri najbolj prepo­znavne gore v Sloveniji, še posebej je veličasten pogled na mogočno piramido s severne strani. Vsak gornik si želi povzpeti se na Špik. V njegovi severni steni se je kovala zgodovina slovenskega alpinizma in še danes predstavlja vzpon po njej častivredno alpinistično dejanje. Povprečen gornik pa vzpon na Špik opravi po markirani poti, ki se Mala Martuljška Ponca, 2501 m Mala Martuljška Ponca leži v glavnem grebenu ob Špiku, in čeprav je od njega višja, ji njegova mogočna severna stena odvzame mnoge poglede. Njena druga soseda je večja sestra, Velika Martuljška Ponca. Na škrbino med Veliko in Malo Martuljško Ponco lahko pridemo iz Gozda - Martuljka in iz doline Krnica. Vzpon z obeh strani je kar komple­ksna tura, ki bo od gornika zahtevala cel dan, našel pa bo lažje plezanje, strma gruščnata pobočja, lahko pa tudi zasneženo grapo. Razgled z ostre konice pričara resnično divjino gora nad Martuljkom. Zahtevnost: Zelo zahtevno brezpotje. Tura je zelo dolga in naporna ter zahteva ustrezno fizično in zaradi strmega terena in plezalnih mest tudi dobro pne po zahodni in jugozahodni strani njegovih dolgih pobočij in sten. Na vrh sta speljani dve poti, v opisu pa imamo krožno turo. Zahtevnost: Zahtevna označena pot. Tura je dolga in naporna in zaradi strmega terena ter plezalnih mest zahteva ustrezno fizično in psihično pripravo. Oprema: Običajna gorniška oprema, čelada in samovarovalni komplet. V zgodnjem poletju tudi cepin in dereze zaradi morebitnih snežišč. Nadmorska višina: 2472 m Višina izhodišča: Pribl. 850 m Višinska razlika: Pribl. 1700 m Izhodišče: Tretja serpentina vršiške ceste. WGS84: N 46,44424886, E 13,77456981 Sem se pripeljemo iz Zgornjesavske doline iz Kranjske Gore ali s primorske strani iz Trente. Koča: Koča v Krnici, 1113 m, mobilni telefon 031 301 773. Časi: Izhodišče–Koča v Krnici 45 min Koča v Krnici–Špik 4 h Sestop 3–4 h Skupaj 8–9 h Sezona: Kopna sezona. Planinski vestnik | JUniJ 2014 Julijske Alpe psihično pripravo. V vršnem delu je plezanje do II. težavnostne stopnje. Oprema: Običajna gorniška oprema ter čelada in po potrebi tudi plezalna vrv. V večini sezone so zaradi snega v grapi pod škrbino potrebni tudi cepin in dereze. Za manj izkušene priporočamo spremstvo gorskega vodnika. Nadmorska višina: 2501 m Višina izhodišča: Pribl. 850 m Višinska razlika: Pribl. 1750 m Izhodišče: Tretja serpentina vršiške ceste. WGS84: N 46,44424886, E 13,77456981 Sem se pripeljemo iz Zgornjesavske doline iz Kranjske Gore ali s primorske strani iz Trente. Koča in bivak: Koča v Krnici, 1113 m, mobilni telefon 031 301 773; Bivak I, 2180 m. Časi: Izhodišče–Koča v Krnici 45 min Koča v Krnici–pod Bivakom I 3 h Pod Bivak I–Mala Martuljška Ponca 2 h Sestop 3–4 h Skupaj 9–10 h Sezona: Kopna sezona. Vodniki: Tine Mihelič: Julijske Alpe. PZS, 2009; Vladimir Habjan: Planinski vestnik | JUniJ 2014 |37| Vodnika: Tine Mihelič: Julijske Alpe. PZS, 2009; Tine Mihelič: Julijske Alpe, severni pristopi, Sidarta, 1998. Zemljevidi: Kranjska Gora z okolico, PZS, 1 : 25.000; Triglav, Kranjska Gora – Martuljkova skupina – Bohinj, Sidarta, 1 : 25.000; Kranjska Gora, LTO Kranjska Gora, 1 : 30.000; Tri­glavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, Vzhodni in zahodni del, TNP, Sidarta, 1 : 50.000. Vzpon: Z izhodišča se na začetku spustimo po cesti, prečimo Suho Pišnico in čez travnik ter v rahlem vzponu skozi gozd pridemo do Koče v Krnici, 1113 m. Od koče nadaljujemo njem lepo vijuga do strmega gozda. Tik preden stopimo v gruščnato grapo, že skoraj v dolini, nas presenetijo varovala in v strmem terenu previdno prepleza­mo nekaj lažjih skalnih stopenj. Nato sledi še nekaj minut sestopa do doline po gozdu. Do avtomobila se vrnemo, najbolje z avtostopom, po vršiški cesti. Bor Šumrada in izkušnjami predstavlja lažjo alterna­tivo vzpona. Nato dosežemo škrbino v glavnem grebenu, ki predstavlja hkrati tudi konec grape. Od razglednega vrha nas loči še nekaj višinskih metrov razbitega in izpostavljenega grebena. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Bor Šumrada Velika Martuljška Ponca sodi med naše najvišje, a tudi najzahtevnejše dostopne gore. Nanjo ne pripelje nobena označena pot, ampak se mora povprečni gornik kar potruditi za vrh. Leži v središču Martulj­kove skupine in je najvišja, če gledamo iz Gozda - Martuljka. Velja za "podrto" goro in vzpon nanjo ni lahek. Normalni pristop vodi iz široke krnice Velika Dnina pod Škrlatico, Rokavi, Oltarji in Ponco. Zahtevnost: Zelo zahtevno brezpotje. Tura je zelo dolga in naporna ter zahteva ustrezno fizično in zaradi strmega terena in plezalnih mest tudi dobro psihično pripravo. Vmesni in najtežji del predstavlja plezanje do III. težavnostne stopnje. Oprema: Običajna gorniška oprema ter čelada, plezalni pas, plezalna oprema in vrv. V zgodnjem poletju tudi cepin in dereze zaradi morebitnih snežišč. Za manj izkušene priporočamo spremstvo gorskega vodnika. Nadmorska višina: 2602 m Višina izhodišča: Pribl. 850 m Višinska razlika: Pribl. 1800 m Izhodišče: Tretja serpentina vršiške ceste. WGS84: N 46,44424886, E 13,77456981 Planinski vestnik | JUniJ 2014 Julijske Alpe je vidno, da tudi težko prehodna. Ju­gozahodna stran s strmimi in trav­natimi pobočji prav tako ni primerna za vzpon. Dokaj normalen in soraz­merno enostaven vzpon je mogoč s škrbine med Frdamanimi policami in Špikom. Zahtevnost: Zelo zahtevno brezpotje. Tura je dolga in naporna ter zahteva ustrezno fizično in zaradi strmega terena in plezalnih mest tudi dobro psihično pripravo. Oprema: Običajna gorniška oprema ter čelada. V zgodnjem poletju tudi cepin in dereze zaradi morebitnih snežišč. Za manj izkušene priporoča­mo varovanje z vrvjo v vršnem delu oz. spremstvo gorskega vodnika. Nadmorska višina: 2284 m Višina izhodišča: Pribl. 850 m Višinska razlika: Pribl. 1800 m Izhodišče: Parkirišče pri mostu čez potok Veliko Pišnico na začetku ceste v dolino Velika Pišnica. WGS84: N 46,46721863, E 13,7830201 Sem se pripeljemo iz Zgornjesavske doline iz Kranjske Gore (v bližini) ali Planinski vestnik | JUniJ 2014 |39| Sem se pripeljemo iz Zgornjesavske doline iz Kranjske Gore ali s primorske strani iz Trente. Koča in bivak: Koča v Krnici, 1113 m, mobilni telefon 031 301 773; Bivak I, 2180 m. Časi: Izhodišče–Koča v Krnici 45 min Koča v Krnici–Bivak I 3 h Bivak I–Velika Martuljška Ponca 2–3 h Sestop 3–4 h Skupaj 9–11 h Sezona: Kopna sezona. Vodnika: Tine Mihelič: Julijske Alpe. PZS, 2009; Tine Mihelič: Julijske Alpe, severni pristopi. Sidarta, 1998. Zemljevidi: Kranjska Gora z okolico, PZS, 1 : 25.000; Triglav, Kranjska Gora – Martuljkova skupina – Bohinj, Sidarta, 1 : 25.000; Kranjska Gora, LTO Kranjska Gora, 1 : 30.000; Tri­glavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, Vzhodni in zahodni del, TNP, Sidarta, 1 : 50.000. Vzpon: Z izhodišča se na začetku spustimo po cesti, prečimo Suho Pišnico in čez travnik ter v rahlem vzponu skozi gozd pridemo do Koče v Krnici, 1113 m. Od koče nadaljujemo Planinski vestnik | JUniJ 2014 • s primorske strani čez prelaz Vršič iz Trente. Časi: Izhodišče–odcep poti v Kačji graben 30 min. Odcep poti v Kačji graben–Frdamane police 3–4 h Sestop 3 h Skupaj 6.30–7.30 h Sezona: Kopna sezona. Vodnika: Tine Mihelič: Julijske Alpe. PZS, 2009; Tine Mihelič: Julijske Alpe, severni pristopi. Sidarta, 1998. Zemljevidi: Kranjska Gora z okolico, PZS, 1 : 25.000; Triglav, Kranjska Gora – Martuljkova skupina – Bohinj, Sidarta, 1 : 25.000; Kranjska Gora, LTO Kranjska Gora, 1 : 30.000; Tri­glavski narodni park, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, vzhodni del, PZS, 1 : 50.000; Julijske Alpe, Vzhodni in zahodni del, TNP, Sidarta, 1 : 50.000. Vzpon: Z izhodišča sledimo cesti za Krnico po dolini Velike Pišnice do odcepa (znaka) označene poti za Špik po Kačjem grabnu. Markirana pot se vzpenja sprva po strmem gozdu, kjer nam ponekod čez lažje skalne skoke |40| Planinski vestnik | MaJ 2014 skozi gozd proti Špiku in kmalu pridemo do ruševja, ki obrašča globoko hudour­niško grapo. Tej sledimo najprej po desni strani, višje pa po levi vse do ostrega ovinka v levo (levo Špik). Nadaljujemo po shojeni stezici v smeri globoke grape proti severu. Malce višje se spustimo v strugo grape in jo prečimo na drugo stran, kjer se po strmem travnatem in kasneje gruščnatem pobočju ter lažjih pomagajo varovala, višje pa skozi redek gozd in ruševje pridemo na prostrano pobočje pod zahodno stran Špika, 2474 m. Frdamane police, 2284 m, so ves čas vzpona na naši levi strani. Markirani poti sledimo čez grušč vse do vznožja vršne Špikove glave, kjer zapustimo označeno pot skalnih žlebovih dvignemo na začetek prostranih melišč pod Škrlatico v spodnji del Velike Dnine. Po shojeni stezici gremo proti stenam Velike Martuljške Ponce, 2602 m, kjer se spustijo najnižje (levo Bivak I). Od tu zavijemo desno v značilno krnico, vzpon po grušču pa je dolg in naporen. Malo pred zatrepom krnice zavijemo levo po shojeni stezici proti skalnati pregradi v južnem pobočju in zavijemo levo proti očitni škrbini na grebenu med Frdamanimi policami in Špikom. S škrbine se vzpnemo na značilen travnati trikotnik ter se nato ob grebenu čez plošče po njegovi jugoza­hodni strani vzpenjamo proti predvrhu. Od tukaj nas do glavnega vrha čaka še nekaj izpostavljenega lažjega Velike Martuljške Ponce. Na vrh se povzpnemo po kaminu, težavnost pa se spogleduje s III. stopnjo. Skala je za razmere naokoli za čuda dobra. Od kamina do prostranega nas vrha loči še nekaj minut lažje hoje. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Skozi kamin se spustimo po vrvi. Bor Šumrada Planinski vestnik | MaReC 2014 poplezavanja. Vrh je dvojni. Do deset metrov nižjega vrha lahko sestopimo po strmem žlebu ter se nato po lažjem svetu povzpnemo še nanj. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Bor Šumrada PLANINSKI PORTRET Če gre za planinstvo, je treba spustiti tudi žlico iz rok! A vgusta 1991 smo z mladinci v okviru tabora, ki ga je organi­zirala Mladinska komisija PZS, čistili poti nad dolino Trento. Med potmi je bila tudi čudovita itali­janska mulatjera iz Zadnjice na Dolič, ki smo jo očistili predvsem debelejšega kamenja. Tako je bila naslednjih nekaj let spet takšna kot v svojih boljših časih. Po opravljenem celodnevnem delu smo sedli za mizo v koči, kjer so nam postregli s čajem. In tedaj se je na vrhu stopnic, ki pripeljejo iz kleti, prikazala gospa Marica. Močna ženska, oblečena v delovni kombinezon z zavi­hanimi rokami, zašmirana do komolcev in s ključem v roki nas je v enem stavku pozdravila, nam ponudila ričet in povedala, da se je v kleti celo popoldne zafrkavala z agregatom, ki ni hotel vžgati. Kar debelo smo jo gledali, prija­telju pa sem tedaj rekel: "Ti, tukajle pa očitno komot shajajo tudi brez dedca, če jim ženska šraufa agregat"! No in tako je naneslo, da sem se po dolgih letih znašel prav pri tej gospe doma ter z njo opravil tale pogovor. Vsaj delu planinske javnosti je gospa Marica Okršlar iz okolice Bleda, ki je letos praznovala svojo 70-letnico, glede na dolgoletno in zavzeto delo v planinstvu, dobro znana. A zasluži si, da jo spoznamo še malo bolj … Znani ste kot gonilna sila, ki je sodelovala na vseh povojnih delovnih akcijah, pri katerih se je vzdrževalo, oskrbovalo, popravljalo in gradilo naši dve nepogrešljivi visokogorski koči, Kočo na Doliču in dom Planiko pod Triglavom. Kako ste pravzaprav zašli v to delo? To se je naredilo kar samo od sebe. Izhajam iz prave planinske družine. Moj oče Matija Klinar je izšel še iz Skalašev, kjer je spoznal Miho Potočnika, ki ga je oče vedno klical Mihec. Menila sta se za plezarije, vendar pa ga je navdušenje za plezanje zapustilo kmalu po tistem, ko sta se v Triglavski severni steni ubila Vladimir Topolovec in dr. Klement Jug. Raje se je posvetil planinstvu, ki mu je ostal zvest vse življenje. Velike zasluge Pogovor z Marico Okršlar Ni ravno običajno, da se pogovor s kakšnim človekom začne s spominsko sliko iz preteklosti. A prav ta je bila povod za ta pogovor. Od njega sem si obetal zanimivo pripoved in vsekakor se glede tega nisem zmotil. Dušan Škodič ima, da sta bili po 2. svetovni vojni obnovljeni obe omenjeni koči, bil pa je tudi dolgoletni odbornik, dobri dve desetletji predsednik in kasneje tudi častni predsednik našega planinskega društva PD Gorje. Ob očetu smo bili v planinsko delo vključeni pravzaprav vsi člani naše družine, tudi oba moja brata in sestra. Oče je bil tedaj zaposlen kot lesni manipulant pri zasebniku, ki mu je zaupal tudi odgovornejše posle, zato je znal dobro delati z ljudmi in s financami, kar mu je kasneje prišlo prav tudi kot društvenemu gospodarju. Res cela družina je bila predana planin­stvu, tudi mama, ki se je včasih znala pošaliti: "Če gre za planinstvo, je treba magari spustiti žlico iz rok in takoj iti v akcijo." Gospa Marica, koliko let pa ste bili v akciji po tistem, ko ste prvič spustili žlico iz rok? Haha, ja, če računam, se je nabralo do danes že dobrih 45 let, se pravi že zdavnaj dovolj za v penzijo. Po sili razmer sem gospodarski odbor v društvu prevzela že leta 1968 (tedaj je imela 24 let, op. D. Š.), ker je prejšnji gospodar zaradi nekega spora z osebjem na domu Planika nenadoma odstopil. Oče mi je tedaj rekel, naj grem kar lepo gor in se tam pomenim in uredim vse potrebno za nemoteno delovanje koče, saj je skrb za planince najpomembnejša. In sem šla. Predvsem zaradi prepričanja, da gre le za začasno rešitev, a izpadlo je tako, da se tega nikoli več nisem rešila. (smeh) Ni pa bilo vedno enostavno. Več desetletij, ko še ni bilo telefonskih zvez, med sezono skoraj ni bilo nedelje, ko se ne bi peš podala do obeh koč in preverjala potreb za nemoteno oskrbo in delo. Vendar, kot sem že rekla, to se nam je vedno zdelo nekaj povsem običajnega. Planinstvo je bilo pri nas vedno prioriteta. Prve aktivnosti je od PD Gorje zahteval Dolič, mar ne? Kočo na Doliču, ki so jo pred vojno zgra­dili Italijani, je prevzelo v upravljanje naše društvo že kmalu po vojni, leta 1948, in jo skupaj s SPD iz Trsta tudi obnovilo. Mudilo se je, saj je bil prisoten strah, da bi bila koča opustošena, kakor se je po vojni dogajalo opuščenim objek­tom. Zato ni bilo dosti premišljevanja, kar se je moralo, se je pač naredilo … Bila je kar velika slovesnost tistega 15. avgusta 1948 in takrat me je oče kot svojo najmlajšo hčer prvič vzel za nekaj dni v hribe. Stara sem bila štiri leta in še danes se čudim, da se mi niso tedaj hribi zamerili za vse življenje. Se pa še tako živo spomnim, da so na slavnostni dogodek prišle čudovito oblečene gospe iz Trsta, ki so nam otrokom delile čokoladne bonbone, zavite v zlate papirčke. To se nam je zdelo v tistih prvih povojnih letih skoraj pravljično. Ampak kasneje na Doliču ni bilo vedno pravljično. Ta prva koča res ni imela sreče. Italijanska je še stala tik pod steno, kjer se odcepi mulatjera proti kasarni Morbegni. Že tri leta po prevzemu jo je hudo poškodoval visok sneg, od teže se je enostavno sesedla. Naši so morali kar takoj v akcijo in tudi precej je bilo treba improvizirati. Kar je bilo še uporabnega lesa, so ga znosili nekoliko višje, kjer je bilo edino kopno mesto, in se nato odlo­čili, da bodo novo kočo postavili kar na tisto mesto, kjer stoji še danes. Na mestu stare koče so tedaj za potrebe delavcev zbili manjšo barako, v kateri je bila zasilna kuhinja z dvema pogradoma. V njej je prenočevala tudi ženska, ki je kuhala delavcem. Kako pa izbrati pravo osebje za delo v koči, sem se lahko že tedaj učila od očeta. Ko je bila namreč baraka dokončana, sva se odpravila v nedeljo zjutraj dol v Trento in počakala na konec maše. Oče je ljudi, ki so prišli iz cerkve, nagovoril, če je med njimi kakšno dekle, ki se ne bi ustrašilo dela v planinski koči. Tam je zvedel za neko Mimo, dekle iz družine, ki ji je nekaj pred tem pogorela hiša, zato je bilo izredno veselo vsake ponu­jene službe. Tistega poletja sem bila sicer v glavnem nastanjena na Planiki. Zalog hrane na Doliču ni bilo, zato mi je oče, tedaj osemletnici, zaupal za današnje raz­mišljanje kar neverjetno nalogo. Vsak dan sem sama v nahrbtniku prinesla s Planike na Dolič hrano, ki jo je nato Mima skuhala za delavce, obenem pa sem mu služila kot kurirka, saj telefo­nov ali radijskih zvez takrat še ni bilo. Bilo je prav luštno, čeprav sva včasih z Mimo zgubili kar nekaj časa, da sva se zmenili. Ona s svojo primorsko, jaz pa s svojo pravo gorjansko govorico … Danes si tega res ne predstavljamo, da bi otroci kar sami hodili po gorah. Lahko bi se vam zgodilo marsikaj, saj se celo odraslim, ki že imajo izkušnje. Poslušajte tole: Nekega dne, ko sem že hotela nazaj na Planiko, me je Mima kar na silo ustavila, ker se je ravno bližala nevihta. Na pragu me je zadržala z besedami: "Ma nastoj hodit' otrok božji, zdaj bo nevihta, moraš počakat, da mine!" In me je poslala za tisti čas gor na pograd, medve pa sva se nato malo pogovarjali, da nama je prej minil čas. Kosilo je bilo kuhano ravno v trenutku, ko je na Dolič prišla nevihta in Mima je tedaj hitro stopila na prag barake, da bi poklicala delavce z bližnjega gradbišča. V tistem pa se je zabliskalo in treščilo naravnost vanjo, da jo je kar vrglo nazaj v barako, kjer je negibno obležala. Tako sem bila prestrašena, da sem nekaj minut ostala skrita z deko čez glavo, preden sem si sploh upala pogledati ven. Mima je ležala na tleh barake in ni dihala. Tedaj sem se na srečo ojunačila in stekla po pomoč do delavcev, ki so vedrili pod konstrukcijo in niso imeli pojma, da se je malo stran zgodila nesreča. Po naključju je bil tedaj tam neki zdrav­nik, ki je prišel mimo kot planinec in je pri njih vedril. Uspelo mu je, da jo je z masažo srca oživil. To je bila Mima Zorč, kasneje poročena Kašca, ki je nato kot oskrbnica naše koče na Doliču delala celih 32 let. Torej ste kot otrok prisostvovali tudi gradnji nove koče na Doliču. V tistih povojnih letih, ko še ni bilo helikopterjev, je to moral biti zelo zahteven podvig. Takrat so pri gradnji sodelovali Trentarji. Material za kočo so jim zvozili čez Vršič in ljudje, ki so se prišli ponudit za nosače, so si tovore predhodno razdelili med seboj, odvisno od svojih sposobnosti. Plačano je bilo seveda po teži tovora. Vse so si razde­lili, razen enega kosa. Na tleh je ostal glavni slemenski tram, ki je bil dolg sedem metrov in je tehtal 78 kg. Nihče ga ni hotel, ker je bil tako dolg in zato neroden za prenašanje. Ko je že kazalo, da ne bo kandidata, se je pojavil neki mož, ki je bil nem. Pripravil se je in si naredil nekakšen s slamo podložen nosilec z ročaji. Z njim je nato sam nosil in vlekel tram naslednjih deset dni čez vse ovinke tiste mulatjere iz Zadnjice. Nositi pa je začel šele ob luninem prvem krajcu, da je imel razsvetljavo, kajti nosil je samo ponoči. Bilo je poleti in zato mu ponoči ni bilo vroče, čez dan pa je lahko dremal na toplem soncu, saj je vseh deset dni prebil kar pod milim nebom. Ovinki v najstrmejšem delu čez Skok so mu delali neznanske preglavice, saj dolgega trama ni mogel obračati. Trajalo je tudi po nekaj ur, preden ga je lahko spodnesel in zvlekel na naslednjo serpentino. Mima, ki je kuhala za delavce in ga je kot Trentarka seveda poznala, mi je vsak dan dala v kanglico kakšen ričet ali enolončnico in sem mu nato nesla navzdol, da se je lahko najedel. In vsak dan sem zgoraj z roba štela, do kate­rega ovinka se je že prebil neverjetno trmasti nosač. A ko mu je uspelo, je bil poplačan, ker je bilo za poseben tovor namenjeno tudi posebno plačilo. Menda sta si lahko po tem oba s sestro, s katero je živel, kupila nova oblačila in čevlje in še jima je veliko ostalo za hrano in kavo, da sta lahko naslednjo zimo preživela, za takratne čase, prav po gosposko. Na Doliču so največjo grožnjo predstavljali sneg in seveda plazovi. Res je, Planika ni bila toliko ogrožena, zato smo prenove na njej opravljali predvsem v letih, ko jo je Dolič odnesel brez posledic. Ko je pred dobrim desetletjem sneg poškodoval streho, smo veliko truda in naporov vložili v obnovo ostrešja, strehe in obenem opravili še generalno obnovo vseh sob ter opreme. Vedno se je dalo narediti marsikaj, ker je imelo društvo vseskozi zelo močan gospodarski odsek, v katerega so bili vključeni ljudje raznih poklicev in znanj. Ob pravi organizaciji in zavzetosti smo dejansko brez večjih težav vzdrževali in prenavljali obe postojanki. Moram pa povedati, da je bil Dolič že od začetka nekaj posebnega. Ne samo zaradi vzdrževanja in nevarnosti plazov, ampak je bil zahtevnejši tudi glede oskrbovanja. Ko koč še nismo oskrbovali s helikopterji, se je nosilo s konji. Kljub temu da sta si obe koči dokaj blizu, smo ju oskrbovali vsako z druge doline. Ves material za kočo na Doliču smo morali najprej pripeljati s tovornjakom čez Vršič v Trento, nato pa s konji iz Zadnjice po mulatjeri na Dolič. Za dom Planiko pa je bilo treba le do Krme, od koder so sicer oskrbovali tudi Staničevo kočo in dom na Kredarici. Najhuje nas je v zadnjih letih na Doliču prizadelo spomladi leta 2009, ko je plaz s Kanjavca porušil večji, novejši del stavbe in hudo poškodoval še stari del, ki ga je premaknilo za 160 cm. Vendar smo si tudi tedaj kmalu opomogli od šoka in pristopili k sanaciji. Neverjetno, a stari del koče je bil že sredi sezone ponovno na svojem mestu, zaprt in zasilno oskrbovan. Vse to smo zmogli predvsem s skupnimi močmi in na bazi pravega požrtvovalnega prostovoljstva, saj so nekateri v službi vzeli tudi več kot mesec dni neplačanega dopusta, da so lahko planincem že par mesecev po katastrofi omogočili varno zavetje. Sliši se skoraj neverjetno. Saj je tudi bilo, vendar nikoli ne smeš pomisliti, da se ne da. Obnovitvena dela so potekala v težkih vremenskih razmerah. Prijeli smo za vsako delo in sproti reševali probleme, ki jih ni bilo malo. Treba je biti življenjski in ne popustiti že ob prvi oviri! Sama sem aktivna tudi v našem turističnem društvu, kjer nam je letošnji žled v soteski Vintgar naredil veliko škode in poškodoval turistično pot skoznjo. Dela nikoli ne zmanjka, a treba se je le vsega lotevati preudarno, s premislekom in odgovornostjo, pa gre. Vse delo v gospodarskem odboru sem opravljala mimogrede ob domačem gospodinjskem delu in skrbi za hčer, obenem pa se vsa leta vozila še z avtobusom v službo v Ljubljano, kjer sem bila do upokojitve zaposlena kot računovodkinja pri Zvezi ribiških družin Ljubljana. Tudi tam so me na srečo vedno razumeli in če sem pove­dala, da bomo imeli, recimo, odpiranje koče ali kakšno pomembnejše delo, so mi šli na roko. Polovičarstvo nikjer ne pride v poštev pa tudi posluh za sodelavce je treba imeti in biti do njih pozoren. Najbolj je seveda na koncu po­membno zadovoljstvo in dobro počutje planincev. Spomin na mlajša leta – z mladino na doliški mulatjeri Arhiv Marice Okršlar Kako aktivni ste še danes, po petinštiridesetih letih dela v planinstvu? Zadnja leta obiščem obe koči "le" še po petkrat ali šestkrat letno. Zna biti pa še sedaj napeto kot včasih. Veste, po skoraj šestdesetih letih od dogodka iz otroštva sem imela tudi sama bližnje srečanje s strelo. Zajela me je nepričakovana nevihta in bila sem mokra kot miš, ko sem hitela s Planike proti Doliču. Po tistem, ko sem stopila na neko večjo skalo na poti, sem se nenadoma znašla na melišču, nekaj metrov nižje. Pravzaprav ni bilo nič posebnega, le da sem postala nenavadno zmedena, a v glavi sem imela ves čas misel, da se moram čim prej podvizati do Doliča. Ko sem tja prispela po kakšni uri hoje, se me je oskrbnica na vratih prestra­šila, sama pa se sploh nisem zavedala, da bi bilo lahko kaj narobe. Gojzar sem imela poln krvi, ker mi je strela izstopila na peti in mi tam preluknjala čevelj in ožgala podplat. Kot so mi zatrdili zdravniki, sem imela res neverjetno srečo, čeprav udara nisem niti slišala niti se ga ne spomnim. Tudi posledic kasneje zaradi tega skorajda nisem imela. Gospa Marica, strela in 45 let požrtvovalnega planinskega dela ob službi in družini … Mar lahko rečeva, da spadate med skoraj neuničljive ženske? (smeh) Oh, dajte no, saj je verjetno vse le v glavi. Nečemu moraš v življenju dati pred­nost, ostalo pa postoriš kar sproti. Pri nas pa je bilo od nekdaj tako, kot je rekla že moja mama: "Če gre za planinstvo …" m Tudi letošnjo zimo plazovi nisoprizanesli koči na Doliču V aprilski številki revije smo pisali Koča na Doliču, 2151 m, stoji na planinski poti proti Luknji in Triglavu. Porušeni del koče so znižali za eno o letošnji s snegom nadpovpreč-križišču več markiranih planinskih poti Novo kočo so postavili malo više na nadstropje, namesto zidanih sten pa no obdarjeni zimi v visokogor-jugozahodno od Triglava in zahodno od domnevno varnejšem kraju. Ker stoji na napravili kovinsko ogrodje s stebri in ju in posledicah snežnih plazov. Takrat istoimenskega prevala med Kanjavcem pomembnem križišču planinskih poti, je montažne zunanje stene. Deloma so še nismo vedeli, da je bila vnovič na in Šmarjetno glavo. Poleti je prilju-kmalu postala premajhna. V letih 1972 uporabili ostanke porušenega dela "snežnem prepihu" tudi koča na Doliču. bljeno izhodišče za vzpon na Triglav in 1973 so zgradili prizidek oziroma koče ter za to opravili veliko število ur, Prvi spomladanski mimoidoči niso s primorske strani. Prvo leseno kočo južni del in ga funkcionalno povezali dni in tednov prostovoljnega dela. opazili kaj posebnega, saj je bila koča na Doliču so odprli italijanski planinci s staro kočo. Leta 1993 so pripeljali Na prošnjo PD Gorje, natančneje do velikonočnih praznikov do prvega 14. septembra 1930, po drugi svetovni signal mobilne telefonije, oktobra 2008 njegove "deklice za vse", gospe Marice nadstropja obdana s snegom. Ko pa jo vojni pa jo je prevzelo Planinsko društvo pa zamenjali strešno kritino. Okršlar, sva v začetku maja 2014 je med prvomajskimi prazniki obiskalo Gorje, ki jo je obnovilo skupaj s SPD V zimi 2008/09 so snežni plazovi podrli sodelavca Geografskega inštituta nekaj članov domačega PD Gorje in Trst. Kočo je že pozimi 1950/51 južni del koče nad pritlično betonsko Antona Melika ZRC SAZU, ki se je naposled izpod visokega snega (najbolj snežna zima v visokogorju v ploščo in zimsko sobo (bivak) v ne-ukvarjava s snežnimi plazovi, opravila pogledal južni del koče, so opazili, da zadnjih stotih letih) porušila snežna posredni bližini. Ta del koče so člani ogled koče. S kolegico Manco Volk ni vse tako, kakor so pustili za seboj ob obtežba obilnega snega. Ta koča planinskega društva do poletja 2010 sva potrdila domnevo, da so snežni jesenskem odhodu. je stala v pobočju, ki ga prečkata obnovili, ostala pa je brez zimske sobe. plazovi poškodovali kočo tudi v snežni Močno poškodovana koča na Doliču po katastrofalnih plazovih v zimi 2008/09 Foto: Miha Pavšek Morebitna nadomestna lokacija v bližini sedanje koče (spodaj levo) je varna pred snežnimi plazovi. S kote 2241 metrov se vidi tudi vrh Triglava. Foto: Miha Pavšek sezoni 2013/14. Ugotovila sva, da je najverjetneje le en obsežnejši pršni plaz dosegel južni vogal koče, pri čemer je njegov piš potisnil iz leg kletno in pritlično okno. V kletnih prostorih je bilo še nekaj ostankov plazovine, na tem delu koče je plaz poškodoval tudi žleb in uničil najmanj eno od fotovoltaičnih celic na zahodni strani ostrešja. Zaradi velikih sil je odstopil del lesenega opaža. Na tleh v kletnih prostorih je bila poleg neznatnih ostankov snega tudi voda, premaknilo in nagnilo pa se je še nekaj drugih premičnin. V pri­tličnem delu sta bila poškodovana montažno ostenje in notranja obloga južnega vogala koče. V vseh prizade­tih prostorih so bili razmetani, razbiti in polomljeni deli notranje opreme in napeljav. Deloma že zakrita odlomna napoka pod ostenjem Kanjavca, natančne­je na osojnih strminah pod vzhodnim grebenom, je razkrila, od kod je naj­verjetneje prišel tudi letošnji plaz. Kakor pred leti je bil tudi to pot pršni; za tovrstne plazove je značilen udarni val. Ta nastane, ko se v zrak zvrtinčen suh sneg premika z veliko hitrostjo. Val nastane na sprednjem delu plazu in potuje pred plazovino. Ko se ta zaustavi, piš nadaljuje svojo pot še daleč naprej. Za posledice je bolj kakor sam sneg pomembna potisna sila. Ta je odvisna od prostornine plazovine, njene hitrosti in višinske razlike, ki jo opravi do mesta zaustavitve. Oce­njujemo, da je bila sila plazovine ob letošnjem plazu do 3 t/m2. Za primer­javo: leta 2009, ko je podrlo južni del koče in zimsko sobo, smo jo ocenili na več kakor 10 t/m2. Tudi pri nas so znani primeri, ko plazovina sploh ne doseže objekta, pač pa nastane škoda zaradi močnega udarnega vala pršnega plazu (Tičarjev dom aprila 1975). Kakor smo zapisali v reviji Ujma (http://www.sos112.si/slo/tdocs/ ujma/2010/120.pdf) že ob analizi rušilnih plazov v sezoni 2008/09, se kot edini ukrep za trajno rešitev kaže prestavitev te koče na bližnjo, pred plazovi varno lokacijo. Zato vse od tedaj pozorno spremljamo snežne in lavinske razmere na tej lokaciji. Na sedanji dolgoročno ni mogoče za­gotoviti popolne varnosti z ukrepi in posegi, ki bi bili sprejemljivi tako v eko­nomskem kakor tudi v naravovarstve­nem smislu. Če bo prišlo do odločitve o postavitvi nadomestne koče na novi lokaciji, bo morala biti ta predmet širše strokovne obravnave, sama koča pa izbrana v okviru javnega arhitekturnega natečaja. Kot taka bi morala predsta­vljati preobrat v razmišljanju o pomenu in namembnosti sodobnih visoko­gorskih postojank. V njej bo morala stopiti v ospredje vizija prihodnje, nove planinske infrastrukture – spreje­mljive za okolje, z osnovno planinsko ponudbo in prilagojeno oskrbo s poudarkom na doma pridelani hrani ter energetsko trajnostnega in ne nazadnje tudi pred snežnimi plazovi varnega zavetja. m Južni vogal koče, kjer so bile poškodbe v začetku letošnjega maja najhujše. Foto: Miha Pavšek (z oceno 3), sledi pa precej bolj strmo plezanje do strehe (6b). V spodnjem delu se mi zdi skala malce čudna. Večinoma je treba plezati po nekakšnih strancih1 in v opornih položajih, kar se mi ne zdi ravno tipično za lepo dolomit­sko plezanje, ki pa se začne nad streho. Raztežaj mimo streh je sicer najtežji (6c). Prehod čez prvo strešico se mi zdi malce neroden (ali pa sem neroden jaz), nadaljevanje po rahlo previsni zajedi pod naslednjo streho je že lepše, krajša prečnica pod drugo streho in previs nad njo pa zelo lepa. Od tu dalje do priključka klasiki Alvera je smer prava lepotica: trije raztežaji po poličkah in luknjicah v kompaktni strmi steni (6a, 6a+, 6b). Res krasno dolomitsko plezanje. Alvera se nadaljuje po solidni dolomitski skali, kjer so tudi štirice fajn pokonci. Da, hladno pa je bilo ta dan. Na varo­vališčih sem se tresel kot mlad mucek. V tej, s soncem obsijani steni res nisva pričakovala tega. Aspettando la vetta je smer znanega kortinskega alpinista Massima da Pozza. Opremljena je s svedrovci, ki so večinoma tako narazen, da njihove linije ne vidiš, zato je treba imeti nos za orientacijo. S sabo sva imela tri manjše metulje in zatiče, ki lahko pridejo zelo prav. Če se ne motim, ni v nobenem raztežaju več kot šest svedrovcev, tako da tudi sistemov vponk ne potrebujemo prav veliko. Sidrišča so vsa opremljena z dvema sve­drovcema. Skica smeri s spletne strani www. planetmountain.com je dobra.2 Skotonata galatika v Cimi Scotoni Ena prvih smeri, ki mi je padla v oči, ko sem pred leti kupil plezalni vodnik Dolomiten vertikal – severni del, je bila Skotonata galatika v Cimi Scotoni. To bi lahko bil ornk cilj. Divja, velika stena, smer ves čas napeta, z najtež­jim raztežajem tik pred vrhom. V prvem vodniku še sicer z oceno 9+, ki se je potem znižala na 9– (7b+). Skotonato so prvi preple­zali B. Tassi, B. Calloni in I. Zanetti leta 1994. Za naju je, seveda, to glavni cilj tridnev­ne dolomitske turneje in vsaj zame eden najbolj želenih ciljev sezone. Tura se začne na parkirišču Capanne alpine. Tu je lepa dolina obkrožena s krasnimi stenami, ki žarijo v večernem soncu. Jutro je hladno. Sonce posije v steno okrog enajstih. Računava, da če v smer vstopiva okrog devetih, bo dovolj časa in še topleje bo. Oblečena sva pošteno, dve majici z dolgimi rokavi, vetrovka in na vsakem varovališču rokavice. Dobra ura dostopa navzgor po lepi dolini mimo planinske koče Scotoni in jezerca je za nama. Stena je videti res divja. Previsi in strehe eden nad drugim. Le na začetku je za točno en raztežaj lažjega plezanja, potem pa se vse skupaj postavi pokonci. Prvi "pravi" raztežaj je bolj slabo opremljen, tako da mi prideta prav manjši metulj in zatič. Sta pa v njem dva svedrovca in za vedno zataknjen metulj. Višje je smer povsem opremljena s svedrovci. V tretjem raztežaju (6c) me kar matra, sem še precej trd. Sledi raztežaj z oceno 7a, tri strehice, ena za drugo. Najtežje je sicer na začetku, sledi pa kar precej vzdržljivostnega plezanja, pri čemer me dobro "navije". Po dveh lažjih raztežajih se spet znajdeva v dobri sedmici. Sledijo trije lepi srednje težki raztežaji v okviru ocene 6b, nato pa še najtežji z omenje­no oceno 7b+, streha in še nekaj metrov previsa. Za najtežji del se izkaže bolderček z malimi oprimki čez streho, nadaljeva­nje pa je spet malce lažje vzdržljivostno plezanje. V prvo je bolderček za oba malce pretežak, ga ni ravno lahko na hitro poštudirati, saj moči na tako malih oprimkih ni ravno za dolgo. Maticu je po kratkem počitku zadeva jasna, spusti se do varovališča in raztežaj uspešno prepleza. Kombinacijo gibov, ki jo vidim pri njem, skušam izvesti tudi sam. Oprimki so majhni, prsti pa hladni, tako da … "Matic, drž'!" obvisim na vrvi. Ko se mi prsti ogrejejo, mi kombinacija gibov uspe in Matic me spusti pod streho, da detajl preplezam v celoti še enkrat. Po športnih pravilih plezanja je to vzpon z rožnato piko. Do krožne police Cime Scotoni, kjer se smer konča, sledita še dva lažja razteža­ja. Ob pol šestih si na vrhu smeri močno stisneva roki. Za nama je krasna smer. Prečenje po divji polici iz stene, lep sestop mimo jezerca in pivo (brezalko­holno iz najstarejše pivovarne na svetu) v koči, pa so le še lep zaključek dneva. Da, smer je, kot že omenjeno, povsem opremljena s svedrovci. V težjih raz­težajih so kar pogosti, v lažjih pa bolj Albin v četrtem, najtežjem raztežaju Francesce (6c) Foto: Matija Jošt redki, a še vedno jih je dovolj. Na vseh varovališčih sta dva svedrovca (razen na prvem, kjer je le en, in zadnjem, kjer je en klin). Skica smeri na spletni strani www.planetmountain.com je solidna, le malce preveč stran od klasike Lacedelli/Ghedina je narisana, saj se na enem mestu celo povsem stikata.3 Francesca v Col dei Bos Po odličnem vzponu v Skotonati nama ostaja še tretji dan turneje. Glede na precej mrzle dni navijam za najbolj "toplo" izbiro, vzhodno steno desnega stolpa Col dei Bos, leve sosede Tofane di Rozes. Steno sem si ogledoval že pred časom in bil sem navdušen nad strmino, nisem pa še vedel, ali je v njej kakšna smer. Potem pa sem jo našel na spletni strani www.planetmountain.com.4 Smer Francesca, ki sta jo prva preplezala Paolo da Pozzo in Giuseppe Ghedina leta 2007. Jutro je precej bolj toplo kot prejšnji dve, vseeno pa je kljub soncu kar sveže. Spiva malce dlje, ker za slabih 250 metrov smeri res ne pričakujeva več kot tri ure plezanja. Stene ni težko najti; od stare gostilne Ra noma, ki ne obratuje več, hodiva po stezici 412 dobrih deset minut do stika z mulatjero. Od tu pa kar naravnost navzgor pod steno in v njen desni del. Vstop je kar visoko pod Primo Spigolo (Tofana di Rozes), Aspettando la vetta, 450 m, 6c obv.; Cima Scotoni, Skotonata galatika, 450 m, 7b+ obv.; Col dei Bos, Francesca, 250 m, 6c obv. linijo črne stene. Malo nad začetkom je dobro viden svedrovec. Smer pa je res "za vriskat"! Fantastično plezanje po zelo strmih črnih ploščah. Res sta avtorja našla fantastične prehode v na videz zelo gladki steni. Težave so nekako zmerne, štirje raz­težaji z oceno 6b, eden 6c, zadnji 6a in prvi, ki je še malce lažji. Smer je povsem opremljena s svedrovci, ki so večkrat kar na spoštljivih razdaljah, tako da je včasih treba kar globoko vdihniti, ko pa se sprostiš, samo še uživaš. m (Se nadaljuje.) 1 Stranski oprimki. 2 http://www.planetmountain.com/english/rock/ routes/itineraries/scheda.php?lang=eng&id_ itinerario=1114&id_tipologia=38 (pridobljeno 20. 2. 2014). 3 http://www.planetmountain.com/english/ rock/routes/itineraries/scheda.php?id_ itinerario=266&lang=eng&id_tipologia=38 (pridobljeno 20. 2. 2014). 4 http://www.planetmountain.com/english/ rock/dolomites/itineraries/scheda. php?lang=eng&id_itinerario=443&id_ tipologia=38 (pridobljeno 20. 2. 2014). Maja Vidmar Foto: Roman Krajnik O pogledu nazaj in željah za naprej L anskoletna sezona športnega ple­zanja je končana. Naši tekmovalci so potovali od Francije preko Avstrije, Belgije in Rusije vse tja do Koreje in Kitajske. S tekem so redno prinašali odličja; za njihovo fizično in mestoma psihično pripravo sta skrbela trener Roman Krajnik in selektor članske reprezentance Simon Margon. Naredili smo pregled pretekle sezone in se osredotočili na dosežke, ki so tek­movalcem Maji Vidmar, Domnu Škoficu, Mini Markovič ter Urbanu Primožiču ostali v spominu; zaradi medalj, vzdušja ali odlične pripravljenosti, ki je sledila daljšemu okrevanju. Slovenska tekma sezone je bil svetovni pokal v Kranju, ki je bil na sporedu tretji vikend v lanskem novembru. Napeta tekma, ki je odločala o visokih namerah Mine (skupna zmaga tako v kombinaciji kakor v težavnosti), je postregla z izvrstnim plezanjem. Fantje so složno reševali ovire na poti, dekleta pa so imela malenkost več težav pri plezanju k vrhu. Maja Vidmar: S tekmami bom morala končati načrtno Maja Vidmar je tekmovalka, ki je redno segala po medaljah, že leta 2007 se je povzpela na mesto vodilne v skupnem seštevku. Visoko se je uvrščala na sve­tovnih prvenstvih, pokalih, svetovnih igrah; posebno uspešna je v paradni disciplini športnega plezanja. Blestela je tudi v Kranju, kjer je zmagala v letih 2006 in 2007, leta 2012 pa se je zavihtela na tretje mesto. Lansko sezono si je priplezala finale in osvojila osmo mesto. Tekme se je veselila zaradi dobrega vzdušja, h kateremu pripomorejo bučni navijači. Zaveda se, kako težka je trema, zaradi katere se je kdaj počutila kot za­četnica; večji je boj s samim seboj kakor s steno. Pogosteje jo spremlja pozitivna trema, ki pred steno izgine. Po letošnji poškodbi prsta je šla na terapijo in z mislimi je bila v Valencu, na naslednji tekmi svetovnega pokala, kjer je osvojila šesto mesto. Odličen rezultat tako hitro po poškodbi; spoznala je, kaj zmoreta Sara Femec volja in cilj. Spomni se tudi poškodbe leta 2008, ko približno tri mesece ni trenirala; tudi takrat si je hitro želela vrnitve na steno, treninge in tekme – zmagala je na prvi za svetovni pokal. Lani si je priborila četrto mesto na evropskem prvenstvu v Chamonixu. Od leta 2009 trenira s fantom Anžetom Štremfljem, veliko tudi z reprezentanco. Ima individualne in skupinske treninge, saj je dobro videti druge, kako plezajo in rešujejo težave. Ne predstavlja si treningov ob redni službi, zaposlena je v Slovenski vojski, saj je laže trenirati spočit. Do pred kratkim je mislila, da bo lahko kar naenkrat nehala tekmovati, a sedaj se zaveda, da bo morala končati načrtno: "Vem, da ne bom še deset let tekmovala, prav je, da pride čas, ko zaključiš neko obdobje." Pomagala bo Anžetu, saj ima veliko izkušenj. Hodila je na Fakulteto za multimedije; ob treningih, tekmah in večji odsotnosti študija ni dokončala, a za šolo ni nikoli prepozno. Domen Škofic: Uspeh je prišel postopoma Najbolj zadovoljen in ponosen je na svetovni pokal v Briançonu, kjer je bil v lanski sezoni četrti. Odličen rezultat je dosegel tudi na tekmovanju Arco Rock Master, kjer se je zavihtel na tretje mesto. Visoke uvrstitve ga motivirajo in potrdijo njegovo sposobnost za doseganje stopničk. A "vsaka sezona ima vzpone in padce – na žalost se je ta spet zgodil v Kranju –, ki jih je treba preživeti in iti naprej," pove, in doda, da v Kranju (še) ni visoko priplezal. Méni, da je uspeh prišel postopoma. Domen Škofic Foto: Roman Krajnik Od začetka, ko je zmagal na državnem prvenstvu, je šlo le navzgor. V plezanju je videl prihodnost, pomagali sta zmagi v avstrijskem Imstu: na evropskem mladinskem pokalu leta 2009 in na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2011; slednja je bila zanj največji mejnik. Plezati je začel pri šestih letih, navdušil ga je prijatelj. Pred tem so ga poskusili, tako kakor brata, usmeriti v smučanje. A plezanje ga je prevzelo, zanj je popoln šport. Začel je s trenerjem Urošem Grilcem, nato sta z očetom ple­zalno steno postavila doma. Treningi štirikrat na teden mu niso zadoščali, zato je treniral še sam. Pozneje, ko je bil v mladinski reprezentanci, je zmeraj več treniral sam in opustil trenerja. Pravi, da se dobro pozna in ve, kaj mu manjka. Notranja motivacija ga žene naprej: "V pripravljalnem obdobju, od januarja do aprila, ko ni tekem, imam poln urnik s treningi; prilagajam jih glede na količino kože na prstih in počutje." Izobrazbo (lansko leto se je vpisal na Fakulteto za šport) poskuša usklajevati s plezanjem. V gimnaziji je, kljub veliko izostankom, dobro shajal, sedaj mora usvojiti še sistem dela na fakulteti. Na balvanske tekme, ki se jim bo posvetil letos, bo šel brez velikih pričakovanj, a s skrito željo po dobrih rezultatih, ki bodo z večjo verjetnostjo spremljali tekme v težavnosti. Mina Markovič Foto: Roman Krajnik Mina Markovič: Želim si čim dlje ostati v plezanju S celotno sezono je zadovoljna, saj se je po večini ustalila na prvem ali drugem mestu v težavnosti. Pred kranjsko tekmo je imela velike možnosti, da osvoji tretji kristalni globus za skupno zmago v kombinaciji in težavnosti. Iztržila je skupno zmago v kombinaciji, tista v težavnosti se je izmuznila. Poudari, da je zadovoljna predvsem z najvišjim odličjem na svetovnih igrah v Caliju in na Mastru v Arcu. S plezanjem se je začela ukvarjati po naključju. Na Ptuju, od koder prihaja, je bila promocijska plezalna stena. Preizkusila se je in postalo ji je všeč. Treningov še niso imeli, a njej in prijateljem so omogočili plezanje. "Všeč mi je bilo gibanje, sámo dogajanje, nisem se naveličala, zato sem ostala v plezanju," pravi. Z Romanom redno sodelujeta od leta 2008, že pred tem je hodila na treninge v Škofjo Loko. "Želim si čim dlje ostati v športnem plezanju, v tem se najdem, uživam; to je nekaj, za kar živim," pove o svojih željah. Med vsemi tekmami si najbolj zapomni posamezne smeri, kadar začuti, da je dala vse od sebe in tako videla, koliko je pripravljena. Kot štu­dentka psihologije, ki jo od zaključka loči še nekaj kolokvijev, izpitov in diploma, ugotavlja, da se je spoznala prav s plezanjem, saj je to "področje, preko katerega rasteš in se razvijaš kot Urban Primožič Foto: Roman Krajnik osebnost". Marca lani se je zaposlila v Slovenski vojski, kar bo pripomoglo k doseganju in preseganju njenih dozdaj­šnjih lovorik. Urban Primožič: Ko vidiš napredek, trening postane užitek S plezanjem je začel pri desetih letih. Začetek je bil težak, saj ga niso spre­mljali uspehi. Tekem ni maral, saj so bile v času cicibanov in mlajših dečkov povezane z zadnjimi mesti na državnih prvenstvih. Po enem letu je želel prenehati, a sta ga spodbudila starša in plezal je naprej. Trud je obrodil sadove, sledili so rezultati: "Ko vidiš napredek, dobiš motivacijo za trening, ki postane užitek." Na lanski tekmi svetovnega pokala v Kranju je bil deveti, dve leti nazaj je zasedel peto mesto. Kranjska tekma je pomembna predvsem zaradi vzdušja, saj številni domači navijači tekmovalce ponesejo v višave. S kvalifikacijami je zadovoljen, s polfinalom manj, saj ni pokazal vsega, kar zmore. Imel je moč, da bi segel više. Zase pravi, da se s slabšimi rezultati ne obremenjuje dolgo; premisli in pozabi. Plezalsko formo po­vezuje s počutjem, manj se obremenjuje in posledično bolje pleza. Lansko sezono je prekinila poškodba prsta. Sprva je kazalo, da bo hitro nazaj med oprimki. Začel je trenirati in udeležil se je tekme svetovnega pokala v Imstu, kjer se je zavihtel na dvanajsto mesto. Ugotovil je, da mora plezanje še malo počakati. Posvetil se je vzdrževa­nju telesne pripravljenosti in fizioterapi­ji. Imel je občutek, da je sezona minila, motivacija je padla, a je ob spodbudi trenerja Krajnika dobil zagon. Lanskega oktobra je v Koreji na svetovnem prvenstvu dosegel 13. mesto in se čez dober teden na Kitajskem prebil v finale ter končal na odličnem petem mestu. Dobra uvrstitev je pomenila, da je spet v igri za odličja, in to le nekaj mesecev po poškodbi. Sledila je še tekma v Franciji, kjer je bil 14., v Kranju pa 17. Ob plezalskih treningih mu ostane čas tudi za druge dejavnosti in študij. Vpisan je na strojništvo v Ljubljani, obiskuje tretji letnik. V plezalstvu ne vidi kariere: "Če hočeš zaslužiti za pre­živetje, moraš biti na podobnem nivoju kakor Mina, moraš biti najboljši, in to je res težko." Zadovoljen je, da lahko pleza in študira, oboje mu gre dobro od rok. Simon Margon: Želja po dobrih rezultatih prinese uspeh Že več kakor deset let se ukvarja s postavljanjem smeri in treniranjem plezalcev. Treniral je mladinsko reprezentanco, zadnja štiri leta pa je selektor članske. Skupaj z Romanom sta v zadnjih štirih letih izvedla vse reprezentančne treninge. Vzrok medalj je, po njegovih besedah, dobro sistema­tično delo celotnega ustroja športnega plezanja. "Z Romanom sva v Kanadi, med delanjem plana za letos, razmišlja­la in iskala napake, česa je manjkalo, zakaj je tekmovalec na posamezni tekmi dosegel slabši rezultat. Gre za vsakoletno analiziranje, na podlagi katerega poskušamo dodati nove elemente in izboljšati sistem dela," pojasni. Méni, da ima večina plezalcev, ki se uvrščajo v finale, veliko željo po dobrih rezultatih – na treningih dajo vse od sebe in kakovostne priprave laže prinesejo odličja. Kot postavljavec ocenjuje, da so imela dekleta v kranj­skem finalu težjo smer; če bi ta bila malo bolj tekoča, bi jih več priplezalo do vrha. Mina in njena tekmica Kim sta bili pred tekmo živčni in kljub dobri pripravljenosti, po njegovih besedah, nista zmogli plezati sproščeno. Pritisk je ustvaril boj za prvo mesto skupnega seštevka. Finalna smer fantov je bila, kot pravi, ena lažjih zadnjih štirih let, gibi so bili tekoči, brez res težkega dela. "Praktično vseh osem finalistov je pri fantih zmožnih stati na stopničkah, takšne konkurence pri dekletih (še) ni," razloži. Reprezentančne treninge Simon Margon Foto: Roman Krajnik z Romanom vodita dvakrat na teden. Tekmovalci imajo še tedenske priprave, doma ali na tujem, približno štirikrat na leto. "Letos je svetovno prvenstvo in za vsakogar, ki ima visoke cilje, je to tekma leta. Vsak tekmovalec ima predvsem željo izboljšati rezultat pre­tekle sezone, cilji so vsako leto višji in upravičeno je tako," zaključi z željami za letos. Roman Krajnik: Od plezanja lahko živiš le, če si najboljši Za plezanje ga je navdušila sošolka v času srednje šole, leta 1993. Kmalu je začel razmišljati o trenerski poti, saj v njihovem klubu niso imeli trenerja, ki bi se posvetil starejšim tekmovalcem. Čez dve leti je začel poskusno trenirati starejše, izkušene tekmovalce. Leta 1998 je dobil prvo skupino otrok, v kateri sta bili Katja in Maja Vidmar. S treniranjem se profesionalno ukvarja od leta 2000. Način dela pri njegovih osebnih treningih s Simonom veliko uporabljata tudi na reprezentančnih pripravah. Vsakemu varovancu v klubu pripravi program; ko dosežejo višji nivo in so pripravljeni, fizično in psihično, imajo več treningov, ki jih potrebujejo za uspehe v članski konkurenci. Vpliv trenerja na plezalca je po njegovem mnenju velik, posebno pri dekletih, saj nekatere potrebujejo veliko skupnega dela. Trdo delo obrodi sadove: medalje, ki jih je dosegel z Majo Vidmar, zadnja Roman Krajnik Arhiv Romana Krajnika štiri leta pa Mina posega po odličnih, konstantnih uvrstitvah. Pravi, da so dekleta bolj pridna, bolj pripravljena poslušati, slediti programu in navodi­lom. Lansko leto si je postavil številne cilje, enega je izpolnil Domen, saj se je ustalil v finalu svetovnega pokala. Doda, da je bil odlično pripravljen tudi Urban, a si je poškodoval prst. Pomembna je bila še Minina zmaga na svetovnih igrah in na tekmi Arco Rock Master, lovorika, ki je manjkala v njegovi trenerski karieri. Omeni še Krudrovo zmago na tekmi Adidas Rockstars v balvanih. Ve, da od plezanja lahko živiš le, če si najboljši, tako tudi laže dobiš sponzorja, ampak: "Največji cilj v prihodnosti je, da bodo plezalci začutili, da je mogoče, in se laže odločali za pot vrhunskega športnega plezalca." m Etika obiskovanja gorske narave Drobtinice s predavanj na alpinističnih odsekih Zimska privlačnost gora Foto: Jože Mihelič S poročilo, naj prevzamem pre­davanja na temo Etika obisko­vanja gorskega sveta v okviru čezmejnega projekta Julius, me je prijetno vznemirilo. Ker so predavanja namenjena alpinistom, se nisem dolgo obotavljal, saj take pobude ne prihajajo pogosto. Alpinistovo sožitje z naravo je zelo tesno in ponuja možnost navi­deznega izhoda, preseganja meja in začrtanih smeri, ki jih zastavlja življenje, pa kljub temu kar najmočneje razvija občutek odgovornosti. Zato je vznesen odnos do narave, ne samo gorske, neke vrste logična posledica alpinizma kot načina življenja. V knjigi Kjer tišina šepeta je dr. France Avčin zapisal: "Alpinizem je veliko bolj nagnjenje kakor šport, nagnjenje do vznesenih čustev in strasti." Z lepim do lepega Najmanjšega namena nimam, da bi v imenu pozitivnega odnosa do narave, kakor ga sam razumem, ali v imenu varovanja gorske narave terjal ali celo gromoglasno razglašal pravila določe­nega ravnanja. Ko me je nekoč kolega v službi vprašal, zakaj v mojem preda­vanju o TNP ni fotografij divjih smetišč, sledov buldožerjev na cvetnih travnikih ali posledic erozije na preobremenjenih planinskih poteh, sem mu odgovoril, da sem kot mladenič v knjižnici svojega očeta našel filozofsko razpravo Immanuela Kanta o čustvu lepega in vzvišenega. Sprejel sem teorijo, da se lepo in dobro lahko ustvarja le z lepim in dobrim. Spominjam se, kaj je ob nekem pogovoru na televizi­ji nekoč dejal profesor Pavel Kunaver, nedoseženi vzgojitelj mladih skavtov, planincev in astronomov. Novinar, ki takemu pogovoru ni bil dorasel, je precej nerodno vprašal takrat že zelo starega Sivega volka, kako da se po toliko letih obiskovanja, občudovanja, proučevanja ter predstavljanja narave mladim vsega tega nekako ne naveliča. Odgovor je bil zelo kratek in zapomnil sem si ga dobesedno: "Ta svet je vendar tako lep!" Predavanje sem zasnoval na pre­izkušenem modelu, s katerim sem doslej pogosto predstavljal poseb­nosti Julijskih Alp, od Triglava preko grebenov in dolin, belih oblačkov, sivo-belega skalovja in bistrega vodovja, barvitega cvetja, temnih gozdov ter manjših in večjih živali do ljudi, domačinov in obiskovalcev ter značilne kulturne krajine. Slednja je, kot odraz naše alpske kulture, nekaj zelo posebnega, čeprav je že močno izgubila svoj prvinski značaj. Redkokje na svetu se hladni alpski sever, ki se v arhitekturi odraža z obilico lesa v gradnji, s strmimi strehami in velikimi gospodarskimi objekti za spravilo sena tako kontrastno, na razdalji le nekaj ki­lometrov, sreča s kulturo toplega Me­diterana, ki se razkriva s kamnom v gradnji in s "korci" na položnih strehah. Do Triglava, s katerim začnem vsako svoje predavanje, čutim, kakor je nekoč zapisal moj brat Tine, prav re­ligiozno spoštovanje. Opis značilnih grebenov, torej površja Julijcev, kamor pač spada tudi Triglav, sem za to prilo­žnost namenoma nekoliko nostalgično obarval. Zamislil sem si ga kot spomin na nepozabna bratovska doživetja, na najine prvenstvene smeri, tako lepo opisane v Klicu gora v poglavjih Bohinjca v Steni, Sklad na skladu se dviguje in Police nad Trento. Naj bo sedanji rod alpinistov malo zavisten, kajti mnogi značilni prehodi ali kar cele stene so takrat, pred dobrimi štiride­setimi leti, čakale nedotaknjene. Na dosedanjih predavanjih v Domžalah, v Kranju, v Črnučah, v Železničarskem muzeju v Ljubljani in v Ajdovščini sem prav ob teh opisih opazil, kako močno je moj bratec še vedno navzoč med ljudmi, med alpinisti, ki jih je imel tako rad, da jim je namenil skoraj vse svoje pisanje. Etična koeksistenca z naravo Obisk gora povsod po svetu, predvsem pa v Alpah, je od tistih časov enormno narasel. Zaradi tega je etična koeksistenca z naravo, bolj ali manj nedotaknjena nam je ostala le še v gorah, postala nuja. Pravilno odgovoriti na vprašanje, v čem in zakaj je narava vrednota, pa je v sedanjem času težko. Današnji človek vse opredmeti, vsemu natakne neko namišljeno, "kulturno" vrednost. Odgovornost, ki jo močno razvija tudi alpinizem, pa stoji onkraj vrednotenj, na podlagi spoznanja, da je narava kot neskončni zbir živih in neživih reči absolutna, nedoseglji­va antropocentričnemu vrednote­nju (Borut Ošlaj). Zato je v "boomu" gorništva, kot poziv vsem, ki zahajajo Triglavski narodni park je predvsem gorski park. Prav zato velja za najbolj zanimivo območje za letni in zimski alpinizem v Sloveniji. Zanimanje za to dejavnost je čedalje večje. Tečaji v alpinističnih šolah so dobro obiskani in število ljudi, ki zahajajo v gore z namenom alpinističnega udejstvovanja, se povečuje. Ker gre za zavarovano območje in za edini narodni park v Sloveniji, kjer je varstvo narave na prvem mestu, je pomembno, da se vsak zaveda, da smo v tem okolju predvsem na obisku in da moramo sprejeti pravila igre, ki tam veljajo. Načrt upravljanja, ki je že v končnih fazah sprejemanja, bo na osnovi strokovnih podlag urejal tudi območja obiskovanja oziroma krajevnega in časovnega preusmerjanja iz območij, pomembnih za nemoteno življenje živalskih vrst. Za razumevanje določenih ukrepov pa so potrebni jasna predstavi­tev, komunikacija in ozaveščanje vseh uporabnikov tega prostora. V sklopu projekta Julius – Raba in ovrednotenje kulturne dediščine ter skupna uporaba športne in­frastrukture na čezmejnem območju od Julijskih Alp do Jadrana, ki ga izvaja TNP skupaj s šestimi partnerji iz Slovenije in Italije, smo si zadali nalogo, da območje TNP predstavimo alpinistični srenji ne samo kot prostor strmih skalnih sten, zasneženih gorskih pobočij in zaledenelih slapov, ampak tudi kot območje izjemnega naravnega bogastva, prebivališča neštetih živali in rastlin ter določenih pravil vedenja in ravnanja. K sodelovanju smo povabili Jožeta Miheliča, upokojenega sodelavca TNP, fotografa in alpinista. V prispevku predstavljamo njegovo videnje alpinizma v povezavi z naravo in predvsem etiko obiskovanja gora, ki je del izobraževalnih predavanj. Tanja Menegalija v gore, nastala Tirolska deklaraci­ja, poziv, da sprejmemo tveganje, pa tudi odgovornost za svoje ravnanje, da spoštujemo naravo in njeno ne­dotakljivost ter da gojimo odličnost v spoznavanju sebe, za notranjo izpol­nitev, ki se v alpinizmu kaže kot strm vzpon, znotraj sebe bolj strm kakor v steni. Tako prihajamo bliže odgovoru na zapleteno vprašanje, zakaj smo tukaj, kajti v alpinizmu etično-moralni problemi niso omejeni le na medčlove­ške odnose, ker je v njem navzoč zelo kompleksen vidik človekovega odnosa do narave, do celote bivajočega. Prisegam na to, da alpinizem uči ovre­dnotiti življenje in ga s tem obogati, oplemeniti s spoštljivim pogledom na naravo kot celoto. Pristop k reševanju t. i. ekološke krize (ime je slabo izbrano, a se je uvelja­vilo) je možen le s spremembo filozo­fije življenja, kajti temelj omenjene in vseh drugih kriz je človek. Prepričan sem, da alpinizem kar najmočneje stremi k tej spremembi, kajti alpinist ne more brez čistega zraka, brez čiste vode, brez nedotaknjene narave. Kot skromen začetek v etiki obiskova­nja narave dajem vedno preprost, kar banalen primer. Kadar gremo, denimo, na obisk k sosedu, bomo dobrodošli le, če bomo sprejeli splošna pravila, ki veljajo v sosedovi hiši. Če jih sosedje ne povedo, jih je vseeno zelo lahko spoznati. Tudi narava zunaj nas samih je neki dom, ki ima svoja večna pravila, dom, v katerega je treba vstopiti z vso mero spoštovanja, neopazno, le da nam Ona tega ne pove z besedo ali z napisano črko. Treba se je učiti, trdo delati. Zato je velika Narava tako zelo vabljiva, prav zaradi pojma svoje ne­skončnosti, kajti nikoli ji ne bomo prišli do kraja. Od tod izhajata težnja po razi­skovanju in težnja po prvenstvu, ki sta, kakor trdijo ideologi alpinizma, njegova osnova. Ideja o predavanjih na temo etike obiskovanja gorske narave na al­pinističnih odsekih se mi zdi prav zaradi tega dejstva zanimiva. Na posamezna predavanja gledam kot na prijateljski pogovor s somišljeniki, s protagonisti alpinizma, ki ga vselej komaj čakam, ker ni le pogovor z njimi, temveč tudi s samim seboj in – z gorami. m O dkar so očala postala standar­dni pripomoček za korekcijo vida, so videla že veliko zim. Poleg te osnovne naloge pa so nam pred dobrim stoletjem začela oči tudi ščititi. Varujejo nas pred vnosom tujkov v oko, pred močnim bleščanjem, insekti in škodljivim sevanjem, kot so na primer pogledi hudih deklet in ultravijo­lična (UV) svetloba. Nemoten vid je pomemben faktor pri športu, zlasti v zelo dinamič­nih panogah, in očala za naše vidno polje predstavljajo filter, ki nas varuje pred vrsto motečih in nevarnih dejav­nikov. Tempo razvoja je tudi na tem področju v zadnjih desetletjih doživel pospešek, podprt z razvojem trga, športnih panog, umetnih materialov in računalniških sistemov za načrto­vanje in simulacijo. Očala so postala več kot le okvir s temnimi stekli za na nos. Postala so neločljiv del špor­tnikove opreme. Postala so sistem za povečanje učinkovitosti in zaščito oči. Zato so doživela številne prilago­ditve, nekatera so specifično prila­gojena različnim športnim panogam, tako v optičnem kot oblikovnem smislu. Tudi v gorništvu so zaščitna očala prisotna že zelo dolgo, predvsem zaradi varstva pred snežno slepoto pozimi, zaradi česar so naši predhodniki nosili značilne okrogle naočnike s švajsšipca­mi, skozi katere je svet na videz močno potemnel tudi v najhujšem soncu. Adidasov nastavljiv nosnik in pritrdilno mesto za korekcijski adapter Foto (vse): Aljaž Anderle Štirioki vidijo bolje Test sončnih očal Foto: Tina Leskošek Sodobna športna očala Če pogledamo področje gorništva, lahko ugotovimo, da so danes očala lažja, udobnejša, bolj prilagodljiva in učinkovitejša kot včasih. Izdelana so skoraj izključno iz umetnih materialov, za razliko od starih kovinskih okvirov in steklenih leč. Leče so računalniško načrtovane, izdelane iz večplastnega Julbov odstranljiv stranski ščitnik polikarbonata, praviloma ukrivljene za zagotavljanje čim večjega zornega kota in optično perfektne, brez popačenj v vidnem polju. Imajo popolno UV-A-B­-C-zaščito, oziroma zaščito za spekter svetlobe do 400 nm. Okvirji so lahki in trpežni ter se tesno prilegajo glavi, da očala zanesljivo stojijo na mestu ne glede na to, kaj počnemo. V gorništvu lahko izpostavimo nekaj posebej zaželenih lastnosti sončnih očal. Alpinino zračenje Izmenljiva stekla Svetlobne razmere v gorah so zelo spremenljive, vse od izjemno bleščeče zimske svetlobe na neskončnih snežiščih do neprebojne megle in difuzne svetlobe v senci. S posame­znimi pogoji se najbolje spopadajo namenska stekla z ustreznimi filtri, ki nam pričarajo bolj kontrastno, zate­mnjeno, polarizirano ali navidezno po­svetljeno sliko vidnega polja. Embalaže različnih proizvajalcev Povečini so očala opremljena z univerzalnimi lečami, ki se dobro obnesejo v večini pogojev, razen v najbolj skrajnih. Običajno so to leče treh kategorij (glej spodaj), s približno 20-odstotno prepustno­stjo vidne svetlobe. Dražji modeli v kompletu prinašajo še svetlejše leče za slabše svetlobne pogoje, meglo in mrak. Seveda pa je možen tudi nakup celega spektra leč različnih značilnosti in namembnosti. Zaščita proti rosenju Ob intenzivnih fizičnih aktivnostih odvajamo precejšnje količine vode v obliki potu in pare. Če ta konden­zira na notranji strani stekel, nam onemogoči gledanje skoznje. Zato imajo stekla bodisi poseben, t. i. antifog nanos proti rosenju bodisi skrbno načrtovan sistem zračenja, ki skrbi za pretok in s tem sušenje zraka okrog očal. Popolnoma se rosenja ne da preprečiti, lahko se ga pa omili tako, da očal ne nosimo čisto pritisnjenih na obraz, da ne dihamo vanje (npr. pod kapuco) in da poskrbimo za preprečitev kapljanja potu na leče. To najlažje storimo z nošnjo traku okoli čela ali kape. Nekatera očala imajo na zgornjem robu t. i. sweat blocker, peno za zau­stavljanje potu, ki deloma preprečuje polzenje kapelj s čela za okvir očal. Že omenjeno zračenje, ki najučinko­viteje zmanjšuje kondenzacijo, lahko zagotovimo s stalnim premikanjem. Vsak, ki dokaj pogosto nosi očala ob športnih aktivnostih, je verjetno ugotovil, da se očala rada zarosijo v vlažnih pogojih, ko se pregreti ustavimo, medtem ko se med premi­kanjem hitro spet odrosijo. Široko vidno polje Aktivnosti, kot so plezanje, hoja v gore, gorsko kolesarjenje in turno smučanje, zahtevajo dobro vidlji­vost tudi v perifernem vidnem polju. Očala nam s svojimi okvirji zorni kot lahko zožijo, s tem pa poslabša­jo percepcijo okolice in reakcijske možnosti ob nenadnih dogodkih. Zato so mnoga sodobna očala zasnovana tako, da s svojimi ukrivlje­nimi lečami objamejo skoraj celoten vidni kot uporabnika. Okvirji so ozki in minimalizirani, da so čim manj moteči. Zaradi ukrivljenosti morajo seveda leče biti zasnovane tako, da ne prihaja do popačenja slike v nobenem segmentu vidnega polja. Zaščita predodbito svetlobo V gorah se svetloba pogosto odbija od svetlih površin (sneg, led, skala) in odbita prihaja do nas z vseh strani, ne le iz smeri sonca. Tako se lahko izogne zaščitnim lečam očal in doseže oko od strani ali od spodaj. Dobro zasnovana očala imajo zato široko oblikovane in dodatno razšir­jene okvirje ob straneh, ki zmanjšu­jejo stranski vdor nefiltrirane svetlobe v oko. Prilagodljivostobrazu Obrazi ljudi so zelo različnih razmerij, tako da je nemogoče izdelati očala, ki bi ustrezala vsem. Lahko pa se z dolo­čenimi prilagoditvami ta krog možnih uporabnikov precej razširi. Okvirji so zato na voljo v različnih velikostih, nekateri imajo prilagodljive ušesnike, nosne mostičke ter nastavljiv naklon. Trpežnost Očala, ki hočejo preživeti nekaj sezon v gorah, zraven pa lastnika spre­mljati na odpravo ali dve, morajo biti zasnovana tako, da trajajo. To pomeni čim bolj robustne okvirje in leče ter skrbno načrtovane šibke točke, ki se v primeru preobreme­nitev odlomijo ali deformirajo ter s tem zaščitijo okvir. Nekatere imajo v ta namen vgrajene posebne tečaje iz mehke plastike, ki poskrbijo, da se ročke ločijo od okvirja, če so iz­postavljene prehudemu pritisku. Iz prve roke lahko povem zgodbo, ko se je znana alpinistka v plezališču nehote usedla na lepo nastavljen par novih EvilEye očal, ki so se pod silo razstavile na prafaktorje, vključno z lečami, ki so izpadle iz okvirja. Šok in groza nista trajala dolgo, v minuti so bila očala sestavljena nazaj. Seveda pa ne obstaja nobena stvar, ki je "norci" ne bi mogli pokvariti in tako sem tudi avtor tega prispevka nekoč med demonstracijo nezlomljivosti očal le-ta uspešno, zelo nazorno in nepopravljivo – zlomil. Test Za naš preizkus smo izbrali sedem modelov, ki jih je moč dobiti na našem trgu in ki predstavljajo vzorec sicer precej širšega spektra ponudbe na trgu – tako v cenovnem kot v kakovo­stnem in funkcionalnem smislu. Adidas Tycane Ta novi model v sezoni 2014 je dopolnilo v ponudbi univerzalnih očal, namenjenih različnim aktivnostim na prostem. Tycane odlikuje zelo dobro prileganje obrazu, k čemur pripomore okvir s širokim spektrom prilagodljivo­sti: nosnik, naklon, širina v dveh veliko­stih. Široke, ukrivljene leče zagotavljajo zelo širok zorni kot. Polarizacijski filter povečuje kontrast in zmanjšuje moteče odseve z vode, skale in drugih mokrih površin, nima pa kakega posebno ko­ristnega efekta na snegu. Enostaven, lahek okvir dobro pokriva tudi stranski del obraza in se zelo dobro obnese v vetru, pri smučanju ali na kolesu. Hidro­fobični nanos skrbi za čiste leče, nanje se voda in umazanija ne prijemljeta. Če imamo dioptrijo, v okvir lahko vpnemo nosilec korekcijskih leč, možna pa je tudi neposredna vgradnja korekcijskih leč v sam okvir. Verjetno so to najbolj univerzalna očala v našem izboru. Na voljo je tudi dražja različica pro z neka­terimi dodatki in drugim parom stekel v kompletu. Adidas Terrex pro Najdražja očala našega testa stanejo veliko več, kot je večina ljudi pripravlje­nih odšteti za tak kos opreme. Resnici na ljubo obstajajo tudi verzije z manj dodatki in precej prijaznejšo ceno. Okvirji so v vseh variantah enaki, pro verzija pa poleg očal prinaša še notranji penast okvir z notranjo zasteklitvijo in elastičen trak, da očala lahko nosimo kot smučarska. Zaščita za nos ščiti naše štrline pred opeklinami v visokogorju, priložena sta še en par stekel in rezervni nosnik. Za celotni paket so morali kar malo povečati standardno Adidasovo škatlico. Terrex pro je na voljo samo v eni velikosti, ki dobro pokriva obraz in ščiti pred odbito svetlobo. Verjetno pa bo ljudem z majhnim ali ozkim obrazom prevelik. Kljub navidezni masivnosti je okvir lahek in zelo udoben, oprijem glave pa odličen. Vidljivost je periferno malce omejena ravno zaradi potrebe po čim boljši pokritosti vseh lukenj okrog oči. Reže v okviru skrbijo za pretok zraka in dobro zračenje kljub tesnemu prileganju na obraz. Stekla so prevleče­na s hidrofobičnim premazom, ki pre­prečuje nabiranje vode, umazanije in skrbi za čim bolj nemoten razgled tudi v najslabšem vremenu. V okvir lahko vpnemo nosilec za korekcijska stekla, ki je dobavljiv posebej. Tako kot vsa Adidasova očala so tudi ta zgrajena modularno, kar pomeni, da je moč enostavno zamenjati kateri koli del očal, če se izrabi ali poškoduje. Cébé S'Sential S'sential 2 je univerzalno zasnovan predstavnik znanega francoskega proi­zvajalca očal. Dobro zasnovana oblika, udoben in zelo dober oprijem ter kvali­tetne, upognjene leče s širokim zornim kotom so na voljo za najnižjo ceno v našem izboru. Sistem Symbiosis izbolj­šuje prilagajanje ročk obliki glave in s tem zagotavlja udobno nošenje in za­nesljivo lego na njej. Na voljo so v eni velikosti in v petih izvedbah z različnimi lečami. Najbolj bodo ustrezala ljudem s širokim obrazom. Alpine Tri Scray shield Najlažji model na testu je tudi novost v letu 2014. Na voljo je v kompletu s kar tremi lečami po zelo konkurenčni ceni. Ta univerzalna očala imajo širok zorni kot in dober sistem pretoka zraka, ki preprečuje rosenje. Ne glede na nizko težo ali pa prav zaradi tega na glavi ne stojijo najbolje. Oprijem nekoliko ozkih ročk je soliden, zdi pa se, da polovičen okvir ne more zagotavljati zadostne­ga pritiska na glavo. Želeli bi si tudi možnosti spreminjanja naklona okvira. Menjava leč je enostavna, s pomočjo dveh vrtljivih pritrdišč na tečajih okvirja. V kompletu dobite priročen etui, krpico in že omenjena dodatna stekla. Alpina Eye 5 Novi outdoor model nemške Alpine odlikujejo inovativen okvir, ki je na voljo v različnih barvah, kvalitetne leče s keramično obdelavo in zelo dobro prile­ganje obrazu, k čemur pripomorejo tudi nastavljive ročke, ki jih lahko krivimo. Stekla so ob straneh podaljšana z nekaj bočne zaščite, a le v zgornjem delu. So nevtralne sive barve, zunanji sloj pa je barvast in reflektiven ter skrbi za nekaj dodatne filtracije vidne svetlobe. Očala so malce manj kot za hojo primerna za hitrejše športe, kot sta kolesarstvo ali smučanje. Pokritost v spodnjem zunanjem očesnem kotu je namreč slabša, zaradi česar je bolj čutiti veter oziroma hiter pretok zraka okrog očal. Nosnik je nastavljiv, stekla je moč zamenjati ob doplačilu. Zlasti je privlačno razmerje med ceno in kvaliteto, saj Eye 5 dobimo že za manj kot 80 EUR. Julbo Groovy Ta model univerzalnih športnih očal je bil oblikovan za ženske. Geometrija in barve so prilagojeni ženskemu okusu in fiziognomiji. Na voljo sta nosnika različnih širin. Očala so kvalitetna, robustna in dobro pokrivajo predel okrog oči. Zelo dobro se prilegajo glavi, ročki imata zanesljiv oprijem. Širina vidnega polja je povprečna. Izbiramo lahko med tremi različnimi lečami: uni­verzalnimi 3. kategorije, svetlimi foto­kromatskimi in temnimi fotokromat­skimi. Testna očala so bila opremlje­na s standardno nevtralno sivo lečo spectron, 3. kategorije, ki ne vpliva na barvno percepcijo. Julbo Explorer Namenjena aktivnostim v visokogor­ju so popolnoma prilagojena zaščiti oči pred sevanjem. Imajo zelo dobro pokritost in temne zaščitne leče spectron 4 za izjemno močno sonce. Očala imajo snemljive stranske ščitnike za zaščito pred odbito svetlobo. Največji pomanjkljivosti teh očal sta ozko vidno polje, saj so leče relativno majhne, in odsotnost nosnika, zaradi česar morajo pač ustrezati širini našega nosu. Pohvalimo lahko prilagodljivost ušesnih ročk, ki se lahko zvijejo in se s tem prilagodijo obsegu glave, trak pa poskrbi, da očal ne bomo kar tako izgubili z nosu. Ta očala niso zelo uni­verzalna, vendar bodo služila dolgo in dobro, verjetno pa bodo najbolj ustrezala klasičnim gornikom, ki jim sodobni oblikovalski prijemi niso najbopisani na kožo. Polarizirana stekla – kaj zavraga je to? Leče vsebujejo polarizacijski filter, ki svetlobno valovanje, ki sicer prihaja do nas odbito z različnih strani in pod raz­ličnimi koti, prepušča le v eni ravnini. V primeru očal je to navpična ravnina. Na ta način se učinkovito odstranijo lj moteči odsevi, predvsem z vodorav­nih gladkih ali mokrih površin (gladina vode, stekla, mokre skale, ceste itd. …), ter se povečajo kontrasti. Spremembo polarizacije lahko opazimo z nagibanjem glave na stran. Treba se je zavedati, da nam tovrstne leče lahko otežijo ali onemogočijo branje LCD-zaslonov telefonov, lavinskih žoln ali drugih elektronskih naprav, saj tudi te prepuščajo svetlobo le v eni ravnini. Na splošno so polarizirana stekla najbolj priljubljena med ribiči, jadralci in drugimi morskimi volkovi, ki se stalno zadržujejo v okolju z obilico razpršene odbite svetlobe, ki močno bremeni vid. Na snegu so njihove lastnosti manj izrazite, predvsem pa manj koristne, saj se sneg ne blešči tako kot voda, pola­rizirane leče pa na primer lahko pov­zročijo, da spregledamo zaplate ledu na snežni površini, ki bi jih sicer, zaradi drugačnega odboja svetlobe, hitreje opazili. Zato je reklamiranje polarizi­ranih stekel kot nepogrešljivih ali naj­boljših za smučanje ali gorništvo, milo rečeno, zavajajoče. Fotokromatska stekla Fotokromatska stekla imajo nanos posebnih molekul, ki reagirajo na UV­-svetlobo s spreminjanjem svoje oblike in z absorbcijo vidne svetlobe, zaradi česar očala potemnijo na močni svetlobi in se posvetlijo v senci. Stopnja svetlobne absorbcije običajno znaša med 10 in 70 odstotki. V športnih očalih s polikarbonatnimi lečami se za ta namen uporabljajo organske molekule, oksacine. Proces zatemni­tve traja približno 30 sekund, proces posvetlitve pa od dveh do petih minut, torej ne gre za zelo hitre spremembe. Nizke temperature ta proces še dodatno upočasnijo. Efekt je zanimiv in uporaben zlasti za očala, ki jih nosimo neprestano, v nezahtevnih pogojih uporabe. Praviloma te leče ne dosegajo kvalitete in funkcionalnosti special­nih leč, zato niso najbolj primerne za zelo dinamične aktivnosti v zahtevnih pogojih s pogostejšim spreminja­njem jakosti svetlobe (kolesarjenje, smučanje itd.). Ravno tako ne delujejo v notranjosti prostorov ali v avtomo­bilu, saj tam ni prisotne UV-svetlobe. Za tovrstno rabo so sicer razvili leče z drugačnim fotokromatskim reagentom, ki se odzivajo na intenzivnost svetlob­nega toka, ne UV-sevanja. Stopnjazatemnjenosti(kategorija zaščite) Najbolj znana kategoriziranost sončnih očal je stopnja prepuščanja vidne svetlobe, oziroma kako "temna" so posamezna očala. Standard EN 1836 pozna 5 kategorij; od 0 do 4, ki ozna­čujejo, koliko odstotkov vidne svetlobe lahko prepušča leča. Kaj pa otroci? Na trgu ni težko najti tudi manjših modelov očal, s katerimi lahko opremimo naše najmlajše, kar je pri­poročljivo, če se veliko zadržujejo na prostem. Pri tem ne pozabimo, da tudi pri otroku veliko šteje njihovo udobje in popolna zaščita, zato pri nakupu bodimo vsaj tako izbirčni, kot če bi kupovali zase. Za najmlajše je znan in priljubljen ameriški Baby banz, nekoliko večji pa že lahko posežejo po široki izbiri otroških modelov proizvajalcev Cebe, Alpina ali Julbo, ki so prisotni tudi na našem trgu. Za konec Pred nakupom novega para sončnih očal se vprašajte, za kaj vse jih boste potrebovali in kaj pričakujete od njih. Kategorije zaščite (velja za EU) Rezultati testa Proizvajalec/ model Adidas Tycane Adidas Terrex pro Cébé S'sential Alpina Tri Scray shield Alpina Eye 5 CM+ Julbo Groovy Julbo Explorer Teža (g) 30 35 trda škatlica trda škatlica, oranžne leče, elastičen trak, penast okvir z dodatnimi lečami, dodaten nosnik, zaščita za nos na voljo 2 različni leči in varnostni trak, Rx adapter1 na voljo 8 različnih leč, Rx adapter naklon, nosnik naklon, nosnik 9/10 9/10 9/10 10/10 10/10 8/10 9/10 7/10 150 275 odlična univerzalna očala veliko upravičenega hrupa za veliko denarja 31 trda škatlica na voljo 3 različne leče / 8/10 7/10 8/10 7/10 49,90 ugodna vstopnica v svet kvalitete 24 trda škatlica, 3 različne leče nosnik 8/10 7/10 10/10 8/10 79.90 tombola za racionalne 29 vrečka na voljo 3 različne leče ročke, nosnik 8/10 7/10 8/10 7/10 79.90 poseben izgled za dober denar 34 trda škatlica, rezervni nosnik na voljo 3 različne leče nosnik 7/10 7/10 8/10 8/10 79.99 kvalitetna zaščita in modni dodatek za lepšo polovico 42 trda škatlica, varnostni trak na voljo 3 različne leče ročke 8/10 10/10 7/10 6/10 94,99 zakon za klasike Opremljenost Dodatne možnosti Prilagodljivost Udobje Zaščita Vidno polje Spekter uporabnosti Cena (€) Ocena 1 Adapter za vstavljanje stekel z dioptrijo. Razlike med njimi so namreč velike za specifično rabo. Preizkusite in z nakupovanjem na slepo lahko različne okvirje in leče na prostem, dobite vse, od kičastega rekvizita če se le da. Osredotočite se na kaj za maškare preko univerzalnih očal več kot na mnenje svojega prija­ za vsak dan do namenskih modelov telja ali žene o tem, kako vam novi naočniki pristajajo. Ne smejo vas tiščati, hkrati pa se ne smejo prema­kniti, če glavo sunkovito premikate v vse smeri. Očala že dolgo niso le modni dodatek, pač pa nepogrešljiv pripomoček za zaščito našega vida pred kvarnimi vplivi sonca in okolja ter nam omogočajo lažje delo v vsakršnih pogojih. Na investicijo zato poglejte tudi s tega zornega kota. m Zaraščanje naših planin V slovenskih gorah najdemo nad gozdno mejo manjšo vrsto bora, ki mu rečemo rušje. Latinsko po­imenovanje za to vrsto je Pinus mugo. Raste preko celotnih Julijskih Alp in Karavank ter Kamniško-Savinjskih Alp. Najdemo ga pa tudi na Pokljuki, Jelovici in Pohorju, kjer porašča predvsem barja. Redkeje je prisoten na vrhovih dinarske­ga gorstva, npr. na Golakih in Snežniku. Tam je značilen predvsem za mrazišča, kjer najbolje uspeva. Je evropska vrsta, ki je razširjena po skoraj vseh gorstvih stare celine. Poleg celotnih Alp je pogost tudi v Pirenejih, našli pa ga bomo še v Karpatih, Balkanskem gorstvu, Apeninih ter Nemškem sredogorju. Zaman pa ga bomo iskali v Skandinavskem gorovju. Posledica ločenih arealov, ki med seboj niso povezani, je, da se populacije rušja po Evropi med seboj morfološko ločijo. Tako najdemo v Pirenejih in zahodnih Alpah podvrsto, ki raste v obliki drevesa in doseže višino 15–20 m. Pri nas te podvrste na naravnem rastišču ne bomo našli. Edine primerke naj bi se dalo najti le v bližini Snežnika, kjer so ga poskusno sadili pred več kot 70 leti. Podvrsta rušja, ki uspeva v Sloveniji, najpogosteje raste kar v obliki grma, čeprav je možno najti tudi osebke, ki rastejo v obliki drevesa. To je zelo redek primer, na katerega morda naletimo v okolici Jezerskega.1 V zadnjih letih so se površine, ki jih porašča rušje, močno povečale. Vzrok gre iskati predvsem v opuščanju pašnikov in zmanjšanju števila živine, ki se v poletnih mesecih pase po planinah. Zaraščanje se začne z zasaditvijo po­sameznih grmov, ki se širijo in ustvarijo skupine grmov, ti pa se kasneje združijo v matičen kompleks rušja, ki porašča celotne planine in posamezna območja.2 Rušje ima lastnosti pionirske vrste, kamor uvrščamo rastline, ki začnejo prve zaraščati opuščene površine. Podoben Ogromne površine rušja na Dleskovški planoti Foto: Domen Cajnko primer takih vrst so tudi vrbe, breze, rdeči bori itd. Vendar te vrste uspevajo na drugih rastiščih, predvsem v nižinah. Pri omenjenih vrstah je razlika v tem, da npr. rdeči bor, ki je zarasel nižinski travnik, kasneje nadomestijo druge drevesne vrste, ki se začnejo naselje­vati pod krošnjami borov (hrast, jesen, bukev …). Rušje pa površine zaraste ter tam ostane kot edina drevesna vrsta, saj je nad gozdno mejo to ena izmed najbolje prilagojenih vrst ter hitro prevlada nad ostalo vegetacijo. Posledica so ogromne površine, kjer raste le rušje, druge zeliščne vrste pa s takega področja izginejo. Nekatere rastlinske vrste lahko uspevajo pod rušjem. Primer dveh vrst, ki ju pogosto najdemo pod rušjem, sta borovnica in brusnica. Problem zaraščanja ponekod rešujejo z odstranjevanjem. Zaskrbljenost planincev, ki vidijo kupe požaganih vej rušja, je povsem odveč, saj se na ta način ohranjajo kmetijska zemljišča ter flora, ki se je naselila v naših krajih, vse odkar je prisoten človek. Prizor na prvi pogled ni najlepši, vendar se ob ponovni vrnitvi živine na to področje ustvari videz kulturne krajine, kakršen je bil nekoč. Pri večjih površinah rušja je pomembno tudi ohranjanje koridorjev med pašniki, saj se v nasprotnem primeru ti zarastejo in onemogočijo prehod živine na drugo pašno površino, ki je tako še bolj podvržena zaraščanju. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije so se površine naših gozdov od leta 1875 do 2005 povečale s 36,4 % na 59,8 %.3 Med gozdne površine pa uvrščamo tudi površine rušja. Zato s krčenjem rušja na pašnikih, kjer se že stoletja pase živina, ne povzročamo nobene škode. Kljub temu da je rušje predstavljeno kot velika nadloga, pa ni tako. Za zarašča­nje je kriv predvsem človek z opušča­njem pašništva. Rušje je bilo v alpskem prostoru namreč vedno prisotno in ima zato tudi veliko koristnih lastnosti ter pomembno funkcijo v okolju. Naj­pomembnejše je predvsem na strmih terenih, kjer varuje pred erozijo in ščiti Plezanje ni le igra nižjeležeče predele pred poplavami in plazovi. V številnih primerih, ko je bilo rušje povsem odstranjeno, se je pojavila močna erozija. Take primere najdemo predvsem na smučiščih. V primeru, da želimo naše planine ohraniti takšne, kot so bile nekoč, bi bilo dobro, da preprečimo zaraščanje. Ohraniti moramo pašne površine, kjer se že stoletja pase živina, pri tem pa nikakor ne smemo škodovati rušju in ga odstranjevati povsod, kjer ga vidimo. Kjer teren ni primeren za pašo, ga je nesmiselno odstranjevati, na strmih terenih pa moramo razmišljati tudi o eroziji, ki jo lahko ustavi ravno rušje. Tako lahko ob ustreznem gospodarje­nju ustvarimo alpsko krajino, v kateri bo moč kmetovati, planinariti in opazovati rušje v njegovi najlepši podobi, pri tem pa ohraniti zdravo in bogato biodiverzi­teto našega gorstva. m Viri: 1 Robert Brus: Dendrologija za gozdarje, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. Ljubljana, 2005, str. 85. 2 KlemenKlinar: Dinamika zaraščanja pla­ ninskih pašnikov na Belski planini in Rebru, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in ob­novljive gozdne vire, diplomsko delo. Ljubljana, 2010. 3 Zavod za gozdove Slovenije. Z a večino plezalcev so pomladni meseci nekdaj predstavlja­li začetek letne sezone. Dolgi dnevi, topla skala, skopnel sneg in želja po spremembi ritma, ki nas, tako kakor naravo, ohranja žive, razigrane in mo­tivirane. Po prvih obiskih Paklenice, Primorske in južnih alpskih sten smo nadaljevali z zahajanjem v visokogor­je do pozne jeseni, ko sta nas mraz in sneg ponovno premaknila v zimske sfere alpinizma. Redki so v tistih časih plezali v skali preko celega leta. Športno plezanje kot samostojna zvrst je bilo v povojih, po večini so se z njim ukvarjali mlajši alpinisti, med katerimi pa so se nekateri že tudi specializira­li za ta šport, ki smo mu takrat rekli še prosto plezanje. Minilo je nekaj letnih ciklov. Vmes se je zgodila popularizacija, pa tudi splošna feminizacija in salonizacija sta naredili svoje, zato pogled na športnoplezal­no sceno danes ne bi mogel biti bolj drugačen od tistega pred dvema de­setletjema in več. O visoki ravni naj­boljših sicer ni treba izgubljati besed, ravno tako ne o obsežni in kakovo­stni infrastrukturi, ki je na voljo tisočim plezalcem. Ampak – kaj pa znanje in posledično varnost? Plezalnih klubov je vedno več, izobraževalni sistem pa težko kakovostno "prebavi" množice, ki želijo plezati po skalah. Športno plezanje je danes razširje­na rekreativna dejavnost širokega spektra ljudi, prav tako kakor planin­stvo, kolesarstvo, smučanje ali tenis. Le da vključuje malce višje faktorje tveganja, zahteva stalno pozornost in visoko stopnjo odgovornosti. Na prvi pogled lahko potegnemo vzpo­rednico s smučanjem, tradicional­nim športom Slovencev: skoraj vsak smuča, večinoma se naučijo sami ali na "instant" tečajih, raven znanja pa zadošča za počasno spuščanje po steptanih progah urejenih smučišč z osnovnimi zavoji. Pri opremi sta pomembni znamka in barva, teh­ničnega znanja tako rekoč ni in na avtomobilih se smuči prevažajo s krivinami naprej. S plezanjem je zelo podobno. Mase ljudi so začele plezati, ko je športno plezanje dobilo oznako varnega športa, nekakega v vato zavitega alpinizma, kjer je vse varno in se nikomur nič ne more zgoditi. Če daš na glavo še čelado in varujočemu v roko grigri,1 pa sploh ne. Tragikomična dogajanja v plezalnih vrtcih in plezalnih centrih ter raven znanja na organiziranih izpitih za športne plezalce in inštruk­torje športnega plezanja pa kažejo ravno nasprotno podobo, približno takšno, da se ne bi zlahka zaupal varovati naključno izbranemu plezalcu v smeri, kjer bi si obetal kak padec. Pa to dogajanje ni od danes … je že od včeraj, postaja le vedno bolj očitno. Spomnim se mladih vrhunskih plezalcev, kako slabo in nepozorno so se varovali med plezanjem in kakšni "dogodki" so se jim dogajali. Plezalska raven žal hkrati ne odraža tudi znanja in izkušenj. Nekoč, ko je bila moja stopnja zaupanja v soplezalca še brezpriziv­na, sem enemu takšnemu namerno uprizoril padec v smeri, kjer ga ni pri­čakoval. Ustavil sem se dobrih deset metrov niže, kakor bi se moral, mladi 1 Naprava za varovanje soplezalca. "klajmber" pa je skoraj izgubil od pre­senečenja izbuljene oči. Da, in grigri je opravil svoje delo, ker ga refleksi niso. Nesreče se dogajajo redno in večinoma niso posledica naključij ali izjemnih okoliščin, pač pa neznanja, nepozor­nosti in pomanjkanja izkušenj. Vsi ljudje se očitno ne zavedajo, kaj počno, in ne znajo predvidevati razvoja dogodkov in njihovih morebitnih posledic. V ponudbi plezalnih šol in tečajev je pogosto težko razločiti, kdo ponuja kakovostno storitev z dobrimi inštruktorji. Struktura kakovostnih inštruktorjev športnega plezanja v Sloveniji kaže, da je večina od njih starejših od trideset let, da so ti poleg športnih plezalcev tudi alpinisti, nekateri tudi gorski vodniki. Vseeno pa se številni plezalci danes izobražu­jejo kar sami, s pomočjo prijateljev ali lastnih otrok, pa tudi v ad-hoc komerci­alnih tečajih, ki jih včasih vodijo ljudje s šibkim tehničnim znanjem in prekratko plezalsko kilometrino. Ko otipavamo buške na glavi, prešte­vamo vijake v gležnju ali prižigamo svečko na grobu, je malce pozno za ugotavljanje, da se ti tudi na umetni steni lahko kaj zgodi. Tudi če športno plezanje jemljemo kot igro, ta zahteva precej odgovorne igralce. Vse, še posebej pa tiste, ki želijo nastopati v vlogi inštruktorjev. m Planinski vestnik | JUniJ 2014 |59| OGLASNO SPOROČILO Romarska pot Z Oblakovega vrha na Vojsko T akoj povem, da gre le za utrinke sprehajalne poti po vojskarski planoti: Oblakov vrh, 721 m, – Hudournik, 1142 m, –Bendijski vrh, 1038 m, –Sv. Jožef na Vojskem, 1077 m. Preprosto. Ob vsakem času nedopovedljivo lepo. Na tri četrt ure dolgi ozki cesti proti Vojskemu, na kateri se more uporabiti le eno bližnjico, namreč od Zatrepar­ja v gornjo rajdo, se da večkrat ustaviti. Pogledi skozi krošnje ali mimo njih čez Hotenjsko dolino, Utrske Vrše in Planoto zlahka obvisijo na Voglu, Rodici in Črni prsti, tudi na Jalovniku ali Kotlu tik nad Bačo. Iz osoje zevati v novorojeno sončno jutro je še posebej dražljivo. Na Vrhu Hotenje se je spet treba obrniti h goram. Za brezami in macesni ob robu košenice se nad Idrijco skoraj zmeraj potika nekaj megle. Gore so zato še čistejše, še bolj sijejo. Tistega blaženega jutra ob koncu maja so najvišji vrhovi rdeli v pritajenem sončku. Gore so bile skrajno tihe in svečano umirjene. Iz svetlih oblakov je izza sprednjih verig gledal Triglav. Nebo je bilo igrivo prepre­deno z natrganim pregrinjalom mren. Skoznje je skrivoma sililo sonce. Trave so bile vse mokre od nočne rose. Odpirale so se prve pegaste kukavice. Regrat je odcvetel, njegove lučke so se svetlo srebrile v blago hribovsko jutro. Sem se tudi sam umiril? sem se spraševal. Me je pot z Oblakovega vrha dovolj pobožala skozi tečno dušo? Sem se že sprostil v objemu sveže zelenega, ob prepevanju stoterih ptic? Tih vetrc je odpočito plahutal skozi vdane krošnje, kot naoljen se je mehko prelival iz grape v grapo. Mislil sem na gore, živel sem z nebom. Kakšna svetloba! Res se mi ni mudilo. Na Hu­dourniku,1142 m, sem bil šele ob devetih. Ves razcigan, z bolečimi gležnji, sem takoj nastavil moker hrbet soncu. Obmiroval sem na klopci. V gladkih požirkih sem srkal tišino gorske samote. Oblaki so molče drseli čez nebo. Komaj se je dalo razumeti, da so nekam namenjeni. Gore in hribi so bili zataknjeni Velecvetna orlica (Aquilegia­nigricans) Rafael Terpin, akril prav tam kot zadnjič. Slike so bile torej znane, domače, pogledi nanje utečeni in vnaprej pričakovani. A moja sreča je bila nova in sveža. Z Marto sva po mobiju zinila, se ve. Tam, s klopce na robu planote. Boji se medvedov. Naj se jih pazim! mi sporoča. Dvakrat. Seveda, seveda! sem jo miril. Pel bom, žvižgal, godel, škripal, cmokal, jodlal! Vse bom storil, da me bodo gospodje medvedje začutili in se mi pra­vočasno umaknili. Gore so bile kljub razcvetenemu drobižu pod nogami vabljive. Kot bi mi žugale: Le glej, da se junija vidimo! Skoraj na robu stene so letos montirali razgledno tablo. Verjetno so bili Vojskarji. Odlično povečano panoramo je posnel Smodinov Aleksander. Lepa je čez vse. Kakšnemu tujcu bo zanesljivo koristila, a jaz bi shajal tudi brez nje. V Gačniku me je bradati, tudi hudo kosmati možakar povabil v hišo na šilce in kofe. Srknil sem, s kofetom pa ni bilo nič. Oglasil se je namreč najavljeni veterinar. Prišel je pogledat bolno oslico. Pogovor v topli kuhinji je šel po vodi. Kofe imam v dobrem. Se še vidiva! sva si obljubila. Čez Bendijo se je rahlo zagrnilo. Bolj kasno popoldne zna prinesti kakšno ploho! sem si mislil. Drugače je bilo izza hiše čez široke travnike proti brezam in vrhu prijetno spodbudno. Sonca je bilo ravno prav. Šibkejši vetrič se je zbudil. Gore so umirjeno temačno zrle v poležani dan. Senc skoraj ni bilo. Svet je nekako zložno zahajal v terpinovsko poglihana občutja mehkobe in starikave vdanosti. Lepota je kazala tisočere obraze. V govcih so vsi dobri in lepi. Skladal sem enega k drugemu v dolg patnošter bodočih sivih dni. Onkraj Trebuše je za brezami v nebo bodel Poldanovec. Nekje na koncu tol­minskih dolin je vse videno sililo k soncu. Dalje me je neslo po že znanem scenariju: Bendijske jame, Bendijske rupe, Novinške rupe, Novinški rob, Smodinove rupe. Nad lansko Smodinovo krompirjevo njivo sem se vrgel dol. Še prej sem dobro preštudi­ral, kam naj se zložim, da bi čim manj rož pomečkal. Oblaki so se pridno zbirali. Tudi temneti so začeli. Popoldne se bo uscalo. A viš! sem stokal. Triglav je kot daljna prikazen poškilil izza oblakov. Svetlobe mu ni manjkalo. Tudi Rodica spredaj se je tunkala na soncu. Krn je imel kapo. Kanin je bil zadekan. Nad rahlo valujo­čimi kroglastimi krošnjami se je vlekel dolg pas jasnine. Zeleni Aleksandro­vi travniki so bili pokriti z morjem re­gratovih lučk. Od nekod je prineslo prve kaplje. Z neverjetnimi svetlobami ovešeni travniki so mi bežali skozi ne­stanovitno zavest. Se bo kateri od njih kje zaustavil, zataknil? Čez bukovje je zapel močnejši veter. V Smodinovih rupcah nedaleč stran se je na kratko ulilo. Vse okrog mene je osivelo. Neka drugačna tišina je zavela med debla. Tudi zagrmelo je. Koj za tem se je speljalo čez hoste proti Mrzli Rupi. S severa je skozi krošnje pozevala sprana plavina, tudi sonček je v bližino navrgel medlo senco. Pod debelo smreko sem se spet ustavil. Bilo je sredi blagih klancev. Eni so šli gor, eni dol. V pol ure bom pri cerkvi na Vojskem! sem si povedal. Mudilo se mi ni. Penica jih je živahno drobila. Vetra spet ni bilo nobenega. Vse je nekam utihnilo. V objemu zelenega so me obletavale v pušeljc povezane barve, dojemal sem jih skozi tišino vojskarske­ga gozda. Obsedel sem naslonjen na raskavo deblo. Gozdna pot mi je spe­ljevala pogled, pa sem zamižal. Sem poslušal drobne napeve gozdnih bitij od blizu in daleč? Še je pogrmelo daleč zadaj. Le zakaj bi se premaknil kam drugam? m Doživetje Logarske doline G lavna značilnost Logarske doline je njena vizualna krajinska podoba alpske ledeniške doline z visokimi ostenji in prepletom gozda ter travnikov. Za obiskovalce pa je slap Rinka, ki predstavlja začetek reke Savinje, velika privlačnost. Sicer pa je v dolini ogromno naravnih in kulturnih zani­mivosti, do večine katerih so speljane urejene poti; slap Palenk in Rastovški slap, izvir Črne, holcarska bajta, oglarska bajta in kopa, Logarjeva lipa, Plesnikov brest. V dolini in na njenih pobočjih uspeva več vrst zava­rovanih rastlin: lepi čeveljc, kranjska lilija, avrikelj, planika … Do višje ležečih zanimivosti (macesen na Klemenči jami, Okrešelj) in v viso­kogorje vodijo številne markirane planinske poti. Logarska dolina ponuja izjemno naravno okolje in najboljši način doživetja je prav gotovo peš ali s kolesom. Krajinski park Logarska dolina se je poleg naravovarstveni vlogi upravljav­ca parka zavezal tudi trajnostnemu razvoju območja. Urejanje prometa v skladu s trajnostnim načinom je ena od pomembnejših usmeritev parka. Park je tako na področju trajnostne mobilnosti izvedel že številne ureditve in aktivnosti: – ureditev vstopne točke v park; – uvedba vstopnine za motorna vozila, ki je edini sistemski vir za fi­nanciranje upravljanja parka; vstop je plačljiv za vozila, ki obremenjuje okolje, ostale oblike prevozov imajo brezplačen vstop, tj. javni prevoz, kolo, peš, električna vozila; – urejena parkirišča pred parkom in v njem ter druga infrastruktura za obiskovalce; – naravoslovno-etnološka tematska pot, ki je speljana po celotni dolini do slapa Rinka in povezuje Logarska dolina Foto: Tomo Jeseničnik pomembnejše lokacije naravnih in kulturnih zanimivosti; na poti lahko obiskovalec sam ali z lokalnim vodnikom na najboljši način spoznava in doživlja lepoto ter zna­čilnosti parka; pot je dolga 7 kilo­metrov, sprehod pa traja približno 2 uri v eno smer; – odseka poti za osebe na invalid­skih vozičkih do slapa Palenk in pri Domu planincev sta urejena in ustrezno prilagojena, za invalidne osebe so urejene sanitarije v Penzionu Na razpotju; – polnilna postaja za električna vozila pri TIC Logarska dolina; – izposoja gorskih in električnih koles; – dnevi trajnostne mobilnosti; – turistični prevozi po Logarski dolini in Solčavskem v poletnem času. Park bo letos že četrtič organizi­ral Festival trajnostne mobilno­sti. Namen dogodka je doživetje Logarske doline brez avtomobila in je hkrati tudi splošna promocija traj­nostnih oblik mobilnosti. Festival bo potekal v nedeljo, 29. junija 2014. Pripravljenih bo veliko različnih ak­tivnosti, tako da bo vsak lahko našel nekaj zase: – voden sprehod po Poti po Logarski dolini, – voden pohodniški izlet na Klemenčo jamo in na Okrešelj, – testne vožnje z električnimi avto­mobili in skuterji, – preizkus in najem električnih in gorskih koles, – voden izlet za osebe na invalidskih vozičkih, – družinsko vozičkanje v Pravljičnem gozdu s škratom, – nordijska hoja, – testiranje skike nordijskih rolk, – izlet z električnimi kolesi Železna Kapla–Logarska dolina, – poleti s padalom v tandemu, – ogled filma o Logarski dolini, – ogled stalne razstave in filma o Sol­ čavskem v Centru Rinka. Za obiskovalce bosta organizira­na posebna avtobusna prevoza iz Ljubljane in Celja v Logarsko dolino in nazaj, za kar se je treba prijaviti. Med Solčavo in parkiriščem pod slapom Rinka bo potekal stalni avtobusni prevoz. Zato obiskovalce še posebej naprošamo, da parkirajo vozila v Solčavi ali na parkiriščih pred vstopom v park. Tega dne bo seveda možen tudi običajen vstop v park z vozili po rednem ceniku vstopnine. Vse aktivnosti razen poleta s padalom v tandemu bodo na ta dan brezplačne. Podrobnejše in­formacije so na voljo na spletni strani parka www.logarska-dolina.si. Ob koncih tedna v juliju in avgustu bo na relaciji Celje–Logarska dolina–Celje vozil avtobus Izletnika Celje dvakrat dnevno. m Gad je, gada ni … Smokuljo prepoznamo po značilnem vzorcu. Foto: Dušan Klenovšek Med živalmi, ki pri večini ljudi vzbudijo modras, potem je … gad! Ampak, ali največ strahu, so med prvimi zagotovo je res gad? kače. Strah pred ugrizom in njegovimi Prijatelji in znanci so mi že velikokrat posledicami je eden najbolj zakore-sporočali, da so srečali gada, nekajkrat ninjenih v naši zavesti. In ob srečanju so ga zaradi moje nejevere fotografi­z njimi doživimo najbolj nezažele-rali ali celo ujeli, da mi dokažejo mojo ne občutke v naravi. Pa je strah pred zmoto, saj vztrajno trdim, da gada izven srečanji z njimi res upravičen? visokogorja praktično ni. In vedno se Seveda se bojimo predvsem strupe-je izkazalo, da ni šlo za gada. Kaj pa njač. Ampak pri nenadnem srečanju so potem fotografirali ali celo ujeli? v naravi je praviloma vsaka kača Običajno je bila to kobranka, nekajkrat "strupenjača", čeprav so te redkejše smokulja. Obe sta sorodnici belouške, od nestrupenih. Pravzaprav žive pri ki jo običajno kot tako tudi prepozna­nas le tri strupene vrste kač. Modras mo ali pa jo občasno zamenjujemo le je med njimi najbolj razširjen, gad pa z gožem. prebiva praviloma tam, kjer modrasa Smokulja bi morala biti lahko pre­ni (visokogorje, hladna nižinska poznavna zaradi rdečkasto rjavka­mokrišča, kot je Murska šuma). Laški stega vzorca po telesu. Če uspemo gad je vrsta s skrajnega zahoda premagati naš neupravičeni strah in jo Slovenije (Breginjski kot). Modras je opazujemo, lahko spoznamo vso njeno med ljudmi dokaj poznan – cikcak lepoto. In kobranka? Njo običajno vzorec na hrbtni strani ter rožiček na srečamo ob vodah. Še ne povsem glavi sta znaka za pravilno prepozna-odrasle kobranke (brez strahu, niso v vanje. Seveda je lahko tipičen tudi nobeni sorodstveni zvezi s kobrami), kraj najdbe, to so osončena pobočja se pred nami neopazno skrijejo v vodo, s kamenjem, suhimi kamnitimi odrasle pa nas včasih celo skušajo zložbami in podobno. Če pa ni prestrašiti. Naježijo svoje luske in jih Kobranko srečamo običajno ob vodi. Foto: Dušan Klenovšek začnejo med zvijanjem drgniti ter z z ribicami, kompostnik, betonska nastalim zvokom pregnati vsiljivca. korita z rožami in skalnjak so običajni Kot prave vodne kače praviloma lovijo razlogi njihovega prihoda. Poskušaj­predvsem ribe. Enkrat sem doživel, da mo jih ujeti v plastično posodo ali vrečo je pred menoj skušala priti do ulova, ter prenesti vsaj kakšen kilometer ki ga je ribič živega hranil v potoplje-stran. Če tega ne zmoremo, je tu še ni mreži. In kaj loči kobranko od gada? ena opcija – pokličete kačofon. Čisto Če zberemo pogum, da si jo ogledamo resno! Na številko 040 322 449 se pobliže, opazimo njene okrogle zenice, vam ne oglasi kakšen plazilec, temveč medtem ko imajo vse naše strupenja-nekdo iz Društva za preučevanje če ozko pokončno zenico. Če vidimo dvoživk in plazilcev (Societas herpe­le rep umikajoče kače, se ta pri ne-tologica slovenica). Tu dobite nasvete, strupenih vrstah enakomerno zožuje, kako postopati, v nujnih primerih pa pri strupenjačah pa je kratek, prehod opravimo tudi "intervencijo na domu" pa jasno opazen. Vsekakor pa si ter kačo preselimo v primernejše zapomnimo mesto opazovanja, saj bivališče. Nikakor pa kače ne ubijmo! se kobranke rade vračajo na mesta, Ne le zato, ker so zavarovane, ampak kjer se sončijo. Sam poznam napol iz etičnega in moralnega vidika. Saj si potopljen vrbov grm, kjer se gnete tudi tako kot mi tudi one želijo le preživeti preko pet kobrank hkrati. Prav prijetno in imajo za to enako pravico kot mi. je posedeti le dober meter od njih ter In nam nočejo narediti nič slabega. opazovati, kako lezejo ena preko druge Zato naj zaključim zapis s pohvalo v iskanju primerno osončene lokacije. na račun prijateljice Sonje, ki je celo Potem pa zdrsnejo v hladno vodo leto sobivala z modrasom, ki si je za na lov. sončenje izbral stopnice pri njenem In kaj storiti, če imamo kačo na vikendu. In je letos kar malo razočara­domačen vrtu pred hišo? Vrtna mlaka na, ker ga ni. m N arava utripa v ritmih. Rastline in živali sledijo letnim, sezonskim in dnevnim ritmom. Bitje srca, dihanje, klitje semen, selitve živali, petje ptic, vse sledi večnemu ritmu utripa vesolja. Življenje ritme sprejme in se nanje prilagodi. Preden je človek postal gospodar časa (ali pa je ura postala gospodarica človeka), je sledil naravnim ritmom in dogodki v naravi so usmerjali njegovo delovanje. Stare modrosti nam še danes govorijo, v metaforah in prispodobah, o naravnih utripih, ki jim je modro slediti. Eden izmed ljudskih zaznamkov ritmov v naravi nam pove, da je rman cvetica, ki s cvetjem ozaljša travnike v času po prvi košnji. Rman je travniška rastlina, ki jo najdemo od nižin pa vse do alpskega sveta. Rada ima sončna, zmerno suha in dobro odcedna rastišča. Pogosta je tudi na obdelanih tleh. Zaradi pogostosti, lahke prepoznav­nosti in številnih zdravilnih lastnosti so ljudje v mediteranskem in srednje­evropskem prostoru rman nadvse cenili in uporabljali za najrazličnejše namene. Slovensko ime naj bi rman dobil kot spomin na to, kako so o njegovih zdravilnih lastnostih naše prednike poučevali Rimljani. Latinsko Roman (Rimljan) se je spremenilo v rman. Sami Rimljani so poimenovanje rastline prevzeli od Grkov. Rekli so ji Ahilova roža (Achillea). Po legendi je mitološkemu junaku Ahilu z rmanom celil rane kentaver Hiron med bitko pred Trojo. Latinski pridevnik mille­folium v prevodu pomeni tisočlistni in opisuje pernato deljene liste rastline. Navadni rman je zelo variabilna ra­stlinska vrsta. Večina rastlin ima bele cvetove, nekatere pa rožnate. Pri nas raste 12 vrst iz rodu Achillea. Poleg navadnega rmana se v ljudskem zdravilstvu uporablja še pehtranov rman (A. ptarmica). Za čaj nabiramo rman, ko začne cveteti. Naberemo lahko celotno Navadni rman (Achillea millefolium) zel, najboljši pa so mladi cvetovi, ki tudi po sušenju ohranijo lepo belo ali rožnato barvo. Prestari cvetovi se obarvajo rjavkasto. Sušimo ga raz­prostrtega na lesah v senčnem in zračnem prostoru ali povezanega v šope, obešenega s cvetovi navzdol. Uporaba rmana v ljudskem zdravil­stvu je raznolika. Kot čaj se uporablja pri prebavnih težavah, pri pomanjka­nju apetita, pri bolečinah v želodcu in za pospeševanje izločanje žolča. Zelo blagodejno vpliva pri ženskih težavah (boleča menstruacija, težave v menopavzi). Zaradi pro­tivnetnih lastnostih ga dodajamo čajnim mešanicam pri obolenju dihal. Zunanje se sveža rastlina uporablja za zaustavljanje krvavitev. V obliki čaja, kopeli ali mazila se uporablja za zdravljenje hemoroidov in krčnih žil. Sedeče kopeli z rmanom pomagajo pri bolečih krčih v rodilih in prebavi­lih. Ker vsebuje snovi, ki krčijo tkiva, se uporablja za nego mastne kože in dlesni. Iz svežih rmanovih listov in oljčnega olja lahko pripravimo olje za sončenje. Liste damo v olje in segrevamo na vodni kopeli eno uro. Nato precedimo, prefiltriramo in shranimo v stekleničke. Uporabljamo ga kot blago sredstvo za zaščito kože med sončenjem, zaradi vonja pa tudi odganja mrčes. Mlade liste rmana lahko uživamo surove v solati, sesekljane v kašastih sadnih sokovih, lahko jih dodamo zelenjavnim juham ali podušimo in spečemo z jajci. Kadilci posušene liste zaradi lepega vonja dodajajo tobaku za pipe. m Navadni rman Foto: Lovro Vehovar predvrha, ki je pet metrov nižji od glavnega vrha Razorja. Smučala sta po smeri vzpona po naklonini, ki se je konstantno gibala okoli 50°. Smer sta poimenovala Žabji skok (I, 50°, 400 m). Novi in redki spusti Precej redek spust z Velikega Oltarja Verjetno je bil prvič doslej v celoti sta 6. 5. opravila tudi Matej Kosem presmučan Žabji krak (V, 700 m) in Miha Lapanja (AO Bovec), Matej z vrha Razorja. Jaka Ortar in Jani kot prvi z desko. Po spustu sta se Skrinjar (Freeapproved) sta 29. 4. povzpela še na Dovški Križ in se z vrha lahko presmučala tudi ozek prehod spustila čez Jugovo grapo koncu ture v spodnjem delu smeri, ki običajno naproti. zahteva kakšnih 10 metrov sestopanja Nekatere zahtevne smeri, takšne, ki peš. Sneg je bil zaradi zgodnje ure vse zahtevajo precejšnje število zanesljivih do konca še zelo trd, tako da sta imela zavojev, preden pridemo do varnega idealne razmere za spust. izteka, so bile presmučane že desetle-Po spustu po Žabjem kraku z Razorja tja nazaj z, za današnje čase, ne ravno se je v torek, 6. 5., na mesto zločina idealno opremo. Ena izmed teh poteka vrnil Jaka Ortar, tokrat z Markom z Mlinarskega sedla v okviru poti na Kernom. Po sosednjih vesinah sta Zgornje Ravni. Prvi spust sta opravila presmučala zanimivo novo smer s Tomaž Jamnik in Nejc Zaplotnik skupnim iztekom. Po prvih sto skupnih davnega 3. 4. 1976. Zadnjo ponovitev metrih in glavnih težavah Žabjega te smeri je 24. 4. letos opravil Davo kraka sta zavila levo iz smeri ter po Karničar. Tudi on v idealnih razmerah, ki prehodih več ali manj naravnost so omogočale smučanje globoko proti navzgor dosegla severni greben. Jezerskemu. Osnovni karakter smeri Na vzhodni strani sta nadaljevala do predstavljajo dobra izpostavljenost, Žabji skok v Razorju Foto: Marko Kern logični prehodi, krajši skok pri Skretu, ponočnjakov (V/IV, 300 m), ki je na kakšnih sto metrov pod Mlinarskim prvo ponovitev čakala 32 let. Oceno sedlom in še en pri izstopu iz stene. sta dvignila na VI/IV. Vrh Jerebice sta Tudi mojster Davovega kova pa se ne dosegla po Vzhodnem razu. more načuditi, kaj vse so že presmučali V stenah Velebita je Iztok Tomazin sam s precej "drugačno" opremo. preplezal kar nekaj smeri, v JZ steni Crljenega Kuka, ki se s svojo oddalje-Kopne stene nostjo uspešno otepa pogledov, pa je V soboto, 10. 5., sta Grega Lačen preplezal novo smer in jo poimenoval in Andrej Gradišnik preplezala novo Leva smer (IV, 250 m). smer v Kordeževi rami. Smer vstopi desno od Vetrnega raza, odlikuje pa jo odlična skala. Smer sta poimenova-Kangčendzenga la Za moje punce (VII+, A1, 170 m). Še novica za konec. V Himalaji so Z izjemo zadnjih petih metrov, čez robni odprave v polnem teku, na vrata previs, je preplezana prosto. V smeri je počasi že trka monsun in vsi hitijo z šest svedrovcev (1 v prvem raztežaju, vzponi na vrhove. Vrh Kangčendzen­2 v drugem in 3 v tretjem) ter trije klini. ge sta dosegla tudi Romano Benet in Stojišča se uredijo s klini in metulji, njegova žena Nives Meroi. Nanj sta razen zadnjih dveh, ki sta skupni z ob-stopila 17. 5. ob 12. uri. To je njun že stoječimi smermi in sta opremljeni s 12. skupni osemtisočak, dolgoletna svedri. želja in po težavah zadnjih let še toliko SV stena Jerebice je doživela zgoden in bolj izjemen dosežek. Gre za verjetno precej netrendovski obisk. Eno izmed enega največjih korakov na poti do tamkajšnjih zaprašenih smeri je v končne osvojitve vseh vrhov, ki segajo soboto, 17. 5., preplezala generacijsko čez 8000 metrov. mešana naveza Ivan Rejc-Rok Kurinčič Novice je pripravil (Soški AO). Preplezala sta Smer Peter Mežnar. Grega Lačen v prvenstveni smeri Za moje punce Foto: Andrej Gradišnik Dvestotica za Gašperja Pintarja Gašper Pintar je s smerjo Kačji pastir (8a+) v Bitnjah preplezal svojo dvestoto smer z oceno 8a ali več. Dvajsetletni Škofjeločan je v svojo statistiko prvo osmico vpisal leta 2008: smer Déversé satanique (8a+) v francoskem plezališču Gorges du Loup. Že istega leta je preplezal svojo prvo smer z oceno 8b, in sicer Mrtvaški ples v Mišji Peči, uspešen pa je bil še v štirih smereh z oceno 8a. Na svojo prvo 8c je čakal le eno leto. V Mišji Peči je leta 2009 preplezal Strelovod, v istem letu pa je bil uspešen kar v treh smereh z oceno 8a na pogled. Leta 2010 je bila njegova najtežja preplezana smer ocenjena z 8b+. Svojo drugo 8c je preplezal leta 2011, in sicer smer Re­volucija v Pajkovi strehi. Tega leta je zvišal tudi mejo plezanja na pogled, saj je bil uspešen kar v treh smereh z oceno 8a+. Največjo količino osmic je preplezal leta 2012, saj jih je na svoj seznam zapisal kar 52. Leta 2013 je preplezal svojo prvo 8c+, opravil je četrti vzpon v smeri Privid v Bohinjski Beli. Tim Unuk do svoje prve 8c+ Tim Unuk je svojo najtežjo smer do zdaj preplezal v svojem najbolj prilju­bljenem plezališču Kotečnik. Smer, ki jo je prvi preplezal Luka Zazvonil, prvo ponovitev pa je opravil Izidor Zupan, se nahaja v sektorju Oboki. Mladinski reprezentant Slovenije je za 30 metrov dolgo smer, ki poteka večinoma v strehi, porabil 10 poskusov. Odlična forma se je napovedovala že nekaj časa, le nekaj dni prej je bil namreč uspešen v dveh smereh z oceno 8c, v smeri The secret (8c) v plezališču in Corrida v Mišji peči. Anej do 8a prienajstih letih Anej Batagelj, član Društva za razvoj plezalne kulture, je za prvo­majske počitnice plezal v španskih plezališčih. Visoka motivacija in naporni treningi, ki jih vodijo Katarina in Klemen Kejžar ter David Debeljak, so pripomogli, da je Anej pri vsega enajstih letih preplezal svojo prvo smer z oceno 8a. Uspešen je bil v smeri El Guardia, za katero je po­treboval 7 poskusov. Tako je postal drugi slovenski plezalec s preplezano smerjo osme stopnje težavnosti pri tej starosti. Poleg tega je bil v drugem poskusu uspešen v smeri Festa forte (7c), na pogled je preplezal smer Pitus i flautes (7b). Prvi Slovenec, ki je smer osme stopnje po francoski lestvici, in to celo z oceno 8a+, preplezal že pri enajstih letih, je Blaž Rant. V plezališču Pod sušo je bil leta 1995 uspešen v smeri Gož (8a+). Blaž je nato pri trinaj­stih letih poskrbel tudi za "najmlajšo" slovensko 8b, Mrtvaški ples v Mišji Peči. Water world (9a) za Škofica Domen Škofic je v Pajkovi strehi v Ospu preplezal megalomansko smer Water world (9a). Smer je na začetku marca (in pred dvema letoma kot prvi) preplezal Klemen Bečan. Za Domna je to že šesta smer z oceno 9a v karieri in druga letos. Pri pet­najstih letih je preplezal smer Martin Krpan v Mišji Peči, natanko pred dvema letoma pa je bil uspešen v smeri Halupca 1979 v Pajkovi strehi. Potem vse do konca lanskega leta ni preplezal tako težke smeri, o nadalj­njih uspehih v Mišji Peči (Sanjski par), Siurani (Estado critico) in Margalefu (Era Vella) pa smo že pisali. Tri balvanske tekme za SP 2014 Konec aprila je v kitajskem Chon­gqingu potekala prva tekma za svetovni pokal v balvanskem plezanju za sezono 2014. Slovenija je imela na tekmovanju dva predstavni­ka. Oba sta tekmovanje, kjer je pri moških slavil Jan Hojer, pri ženskah pa Juliane Wurm, končala v polfinalu, Jernej Kruder s 13., Mina Markovič pa z 18. mestom. Že na drugi tekmi v azerbajdžanskem Bakuju so se Slovenci bolje odrezali, tam je Mina Markovič v finalu pri­plezala na končno 5. mesto, Jernej Kruder pa je svoj nastop zaključil v polfinalu s končnim 16. mestom. USTVARJENO ZA SVOBODO Strmimo k razvoju opreme, ki omogoča večjo svobodo pri gibanju v neokrnjeni naravi. Rezultat je nizka teža in ergonomični dizajn opreme za večji užitek na vsakem koraku. Več na: www.salomon.com Zmage sta se veselila Dmitrii Shara­futdinov in Anna Stöhr. Tretja balvanska tekma za svetovni pokal v sezoni 2014 je potekala v švi­carskem Grindelwaldu. Slovenci smo imeli v finalu enega predstavnika, ki pa tam sploh ni nastopal. V finale se je s prvim rezultatom polfinala uvrstil Jernej Kruder, ki pa je plezanje v finalu zapravil z zamudo v izolacijsko cono. Tako se je moral zadovoljiti s končnim 6. mestom. V ženski konku­renci smo imeli dve polfinalistki. Mina Markovič je končala na 7. mestu, na 17. pa mladinka Katja Kadič. Domen Škofic je svoj nastop končal v kva­lifikacijah in zasedel končno 33. mesto. Že druge zmage letos se je pri moških veselil Jan Hojer, pri ženskah pa prve Shauna Coxey. Prva tekma za DP 2014 v Slovenski Bistrici Državno prvenstvo v sezoni 2014 so v nedeljo, 11. maja, s tekmo v težavno­sti odprle mlajše in srednje kategorije. Cicibani in cicibanke ter mlajši dečki in mlajše deklice so se po novem pravilniku pomerili v dveh smereh. Starejši dečki in deklice ter kadeti in kadetinje so najprej imeli kvalifika­cije, najboljših pet pa se je pomerilo še v finalu. Zmag na prvi tekmi so se veselili Bine Meke in Letija Fajfar/ Betka Debevec (cicibani, cicibanke), Nik Golej in Lučka Rakovec (mlajši dečki in deklice), Luka Drolc in Janja Garnbret (starejši dečki in deklice) ter Tine Rozmanič in Sara Lukič (kadeti in kadetinje). Novice je pripravil Peter Mikša. Tržič – iz mesta do vrhov Marjan Žiberna: Po Tržiču in okolici: turistični vodnik. Tržič, Občina Tržič, 2014. 120 str.; 9,80 EUR. Včasih kar malo pozabimo, da je Tržič eno od pomembnih izhodišč za pot v gore. Tam, na stiku Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp pa je, kot na drugih planinskih izhodiščih, veliko zanimivega. In škoda bi bilo, če bi kar tekli mimo. Obiskovanje gora je vendarle tudi spoznavanje z zgodovino, kulturo, z dediščino, na katero smo lahko ponosni. Namen turističnega vodnika Po Tržiču in okolici je prav tak. Pokazati obiskovalcu, kaj je v mestu in okolici zanimivega, kdo in kdaj je tam pustil sledove … In ker mesto leži med gorami, je športno-planinskemu delu namenjen znaten del vsebine. Marjan Žiberna bralcu najprej predstavi Tržič in pomembnejše kraje tržiške občine, in to z znamenitost­mi, zgodovino in ljudmi. Izvemo vrsto dejstev, ki so malo znana. Denimo, da je feldmaršal Josef Radetzky (prav tisti Radetzky iz Straussove koračnice) nekaj časa živel tudi v Tržiču. Spoznamo tržiške nekdanje in sedanje športnike (Jože Šlibar, svetovni rekorder v poletih, Bojan Križaj, odlični smučar …), družino Born, katere la­stništvo velikega dela gozdov okoli Tržiča je vplivalo tudi na napredek krajev (cesta v Jelendol), pa geološko dediščino Dovžanove soteske, arhi­tekturne posebnosti mesta, industri­jo, po kateri je mesto znano še danes (čevljarstvo, tekstilstvo, kovinarstvo – kose), čeprav ni več tako močna kot v najboljših dneh. Del vodnička je posvečen prireditvam, ki ohranjajo to dediščino (npr. Šuštarska nedelja, Mednarodni dnevi mineralov). Spreho­dimo se do vseh planinskih postojank, ob tem je opisanih nekaj planin­skih poti, gremo na pašne planine, ki jih v tržiškem koncu ni malo, hkrati pa izvemo za številne možnosti športnega udejstvovanja. Na koncu je lepo nanizana še sakralna dediščina – dober ducat cerkva. Zanimiva za planince je informaci­ja, da je znameniti Jakob Aljaž del svoje duhovniške službe preživel tudi v Tržiču, še več, prav on je v slovenščino prevedel znamenito božično pesem Sveto noč in prav v Tržiču so jo leta 1871 prvič zapeli v našem jeziku. In da bralec, ki pohaja po okolici Tržiča, ne ostane brez hrane in preno­čišča, je naveden še seznam turistič­nih kmetij. Kar sem v vodniku edino pogrešal, je seznam gostišč. Vodniku je priložen ličen zemljevid (merilo 1 : 30.000) z nekaterimi označenimi pla­ninskimi in tematskimi potmi skupaj s podrobnim opisom, navedene pa so tudi vse znamenitosti, koče, kmetije in planine. Menim, da so prav dejstva, ki so mnogim nepoznana, odlika območnih vodnikov, in da prav ti vodniki lahko bralcu in obiskovalcu širijo obzorje in obisku dodajo pomembno vrednost. Prijazno povabilo, ki ga je v uvodu napisal tržiški župan Borut Sajovic, odseva vso pestrost, ki čaka obisko­valca. Prav v tej pestrosti je vodnik Po Tržiču in okolici lepo uspel. Marjan Bradeško Kaj cveti vSredozemlju? Peter in Ingird Schönfelder: Kaj cveti v Sredozemlju? Prevedel Milan Lovka. Kranj, Založba Narava, 2014. 320 str.; 19,90 EUR. Čeprav v uvodu piše, da veliko rastlin, ki v Sredozemlju rastejo v gorah, in veliko endemičnih rastlin v knjižici ni omenjenih, pa je vendarle v njej opisanih več kot 500 cvetlic, grmov, dreves. In ne le tistih, ki rastejo kot okrasne rastline pred hoteli. Mnogo je takih, ki jih boste na svojih pohodih po pristnem svetu narave Sredozemlja odkrili šele, ko boste na samotni mivkasti plaži, ko se boste zapletali v makijo ali šarili po garigi. Še več, na mnoge od njih boste naleteli še globoko v notra­njosti obsredozemskih pokrajin, tudi v Sloveniji. Knjiga Kaj cveti v Sredo­zemlju? je priročnik za vsakega lju­bitelja narave, ki ne gre le v gore, ampak svoje pohode usmeri tudi na obalo ali bližnjo, tudi kar bolj daljno okolico. Je knjiga za tiste, ki se raje sprehodijo le po parkih ali po urejeni krajini. In je knjiga, ki jo gledamo, saj je v njej skoraj 900 fotografij, posebej tiste na lihih straneh so pravi užitek, ker so dovolj velike. Avtor je ubral že preizkušeno pot za poljudne rastlinske vodnike in nam na začetku zelo razumljivo pred­stavlja zasnovo knjige ter nas pouči o značilnostih sredozemskega prostora in rastlinstva. Standardni je tudi slikovni del, ki na vsakomur jasen način razloži botanične pojme, ki jih bo potreboval pri določanju rastlin. Zatem pa sledi pregled rastlin: cvetje po barvi cvetov (bela, rumena, rdeča/rjava in modra), z dodatno ureditvijo glede na število venčnih listov, na koncu so rastline, ki so pretežno zelene ali imajo zelene cvetove (praproti, iglavci, listavci, grmi, zelnate rastline). Tako po tej plati sploh ne bi smelo biti težav, ko naletite na sredozemsko rastlino in vas zanima, katera je. Opis posamezne rastline (po dve sta na eni strani) obsega ime, latinsko ime, čas cvetenja, kratko razlago, pregled značilnosti, nahajališč in razlago podobne (sorodne) rastline z njeno fotografijo. Poleg je zemljevid Sredozemlja z označenimi nahaja­lišči (po državah oziroma regijah, od Kanarskih otokov do vzhodnega Sredozemlja). Sosednja stran ponuja veliko fotografijo opisane rastline in manjšo, ki pokaže kakšno značilnost predstavljene rastline. Nasploh so fotografije res kakovostne, so med najboljšimi v podobnih priročnikih. Ko tako listamo po knjižici, se nam zazdi, kot da so sredozem­ske rastline še posebej barvite, polne svetlobe, ki so je tako in tako deležne veliko. Pa ni le lepota tisto, kar nas navduši. V knjigi odkrijemo vrsto stvari, za katere morda še nismo slišali – da so kapre pravzaprav še neodprti cvetni popki kaprovca, da je drevesasta resa dobra za metle in izdelavo pip, da je oleander smrtno strupen in vej nikakor ne smemo uporabiti za raženj, da je osjeliko mačje uho bolj podobno pajkom kot osam … Prava učna ura, kaj še, pravi učni dnevi čakajo navdušenega bralca in razi­skovalca sredozemskih pokrajin. Je kaj, kar mi ni bilo všeč? Predvsem res majhne črke, kar pa je razumljivo, saj je knjižica priročna in vsebuje ogromno informacij. Morda je avtor računal, da je v Sredozemlju veliko sonca in bo za branje dovolj svetlobe. V sklopu številnih priročnikov, ki v prevodih izhajajo pri založbi Narava, je Kaj cveti v Sredozemlju? gotovo med barvitejšimi, vsebinsko polnimi in preprosto – dobrimi! Naj kdaj vašo pot v gore zamenja pot v obmorske pokrajine. S tem priroč­nikom boste spoznali, kaj vse lepša najbolj cvetoče pomladne mesece. In pomlad v Sredozemlje pride zgodaj. Marjan Bradeško DejavnostiPlaninske zveze Slovenije Prva seja novega 23-članskega upravnega odbora (UO) PZS je bila 8. maja na Mengeški koči na Gobavici. Sestavljajo ga predsednik PZS Bojan Rotovnik, podpredsedni­ki PZS Miro Eržen, Tone Jesenko in Roman Ponebšek, na skupščini PZS izvoljeni člani UO PZS Brigita Čeh, Milena Brešan, Slavica Tovšak, Jožef Bobovnik, Marija Štremfelj, Danilo Škerbinek in Štefan Keber ter pred­sedniki meddruštvenih odborov pla­ninskih društev. PZS je objavila prosto delovno mesto poslovnega sekretarja PZS, društva in organe PZS so pozvali k predlaganju športnih potez ter k sode­lovanju v javni obravnavi osnutka Izved­benega načrta Nacionalnega programa športa v RS za obdobje 2014–2023. PZS vabi na dan slovenskih planin­skih doživetij 2014 oz. na dan sloven­skih planincev ob 120-letnici Orožnove koče (prve koče Slovenskega pla­ninskega društva), ki bo v Bohinjski Bistrici 14. junija. 24. maja so skupaj s soorganizatorji pripravili že peti dan Alpske konvencije – po alpskih dolinah s kolesom in peš, na katerem se je zbralo veliko obiskovalcev. PZS je pri­pravila delavnico v Novem mestu o aplikaciji Naveza za planinska društva ter objavila najvišje cene prenočeva­nja in osnovne oskrbe v planinskih kočah 2014. Na spletni strani PZS lahko od maja dalje najdete kontaktne podatke planinskih koč na Balkanu (http://bmu.pzs.si). Predstavniki PZS, s predsednikom PZS Bojanom Rotovnikom na čelu, so se 25. in 26. aprila udeležili letnega sestanka s Planinsko zvezo Hrvaške (HPS) v Ogulinu, kjer so pregledali dosežene cilje in začrtali sodelovanje v prihodnje. Kot gosti HPS so se udeležili tudi praznovanja 140-letnice HPS in vzpona na Klek, kjer se je daljnega leta 1874 porodila ideja za ustanovi­tev HPS. Izšla je knjižnica Vozni redi v Alpah, ki jo je izdala CIPRA Slovenija s partnerji, tudi s PZS. V knjižici je objavljenih 37 voznih redov avtobusov, vlakov, žičnic in ladje po slovenskih Alpah in v Avstriji. Dobite jo na sedežu PZS in v planinskih kočah tega območja, v e-obliki je dostopna na spletni strani PZS. Upravni odbor PZS je na predlog pred­sednika PZS pozval društva in komisije PZS, naj predlagajo člane za odbore PZS za mandatno obdobje 2014–2018 (odbor za usposabljanje in preventi­vo, odbor za članstvo, odbor za pravne zadeve, odbor za založništvo in in­formiranje ter za člane raziskovalne skupine PZS). PZS in Petrol sta združila moči, tako da so na Petrolovih bencinskih servisih to pomlad za vse, ki imate radi pohodni­štvo, pripravili ugodno ponudbo izdelkov za prosti čas Hi-Tec, skupaj s PZS so pripravili nagradno igro za najmlajše planince "v hribih je lepo", v načrtu pa je tudi možnost, da se včlanite v PZS kar na Petrolovih bencinskih servisih. PZS skupaj z gospodarskim razsta­viščem v Ljubljani vabi na razstavo Možgani, ki je na ogled do 24. avgusta. Člani PZS vstopnice dobijo ceneje. PZS je sodelovala v več televizijskih in radijskih oddajah, povabila je plezalce na snemanje TV-oglasa, odzvala pa se je tudi na razna vprašanja in pobude. Mladinska komisija (MK) je objavila razpisa za sofinanciranje planin­skih taborjenj 2014 in za usposablja­nje mladinskih voditeljev. Predstavili so mladinske planinske tabore v letošnjem Obvestilo prejemnikomPlaninskegavestnika Zaradi prenove informacijskega sistema še vedno prihaja do težav pri prejemanju Planinskega vestnika. V naslednjih dneh bomo za naročnike izdali položnice za letno naročnino na revijo za leto 2014. O morebitnih nepravilnostih nas obvestite na telefonsko številko 01 43 45 690 ali na el. pošto hedvika.petkovsek@pzs.si. Za nastalo situacijo se vam opraviču­jem in vas prosim za razumevanje. Strokovna sodelavka za Planinski vestnik Hedvika Petkovšek poletju in novosti na področju varstva pred požarom v naravnem okolju, seveda s planinskega vidika. 17. in 18. maja so skupaj s PD Savinjske orientacijske lige izvedli slovensko planinsko orien­tacijsko tekmovanje, ki je potekalo na Savinjskem; v desetih kategorijah se je pomerilo 83 ekip. Aprila sta se pred­stavnika MK odzvala na vabilo Planinske zveze Bosne in Hercegovine z namenom, da predstavita delo z otroki in mladimi na področju planinstva v Sloveniji. Gospodarska komisija (GK) je poročala z zbora gospodarjev, ki je bil prvi po mnogih letih. Delegati so med drugim potrdili Pravilnik GK ter najvišje cene za prenočevanje in osnovno oskrbo v planinskih kočah. Za načelnika GK je bil izvoljen edini kandidat Janko Rabič, za člane IO GK PZS pa Marjeta Bricl, Zoran Kos, Ivan Likar, Andrej Marušič, Drago Dretnik, Valentin Rezar, Roman Resnik in Jože Rajh. GK PZS je objavila razpise za koriščenje helikop­terskih prevozov opreme in materiala za namene ekološke sanacije planin­skih koč v letu 2014 ter za pridobitev certifikatov "Okolju prijazna planinska koča" in "Družinam prijazna planinska koča". Planinska društva je pozvala k informativnim prijavam za svetovanje, ki ga nudi svetovalna pisarna PZS za planinske koče. Komisija za planinske poti (KPP) je objavila seznam registriranih markaci­stov PZS in markacistov pripravnikov v letu 2014 ter razpisa za sofinancira­nje smernih tabel na planinskih poteh in posebej na Slovenski planinski poti in Razširjeni Slovenski planinski poti. Vodniška komisija (VK) je objavila seznam registriranih vodnikov PZS in pripravnikov vodnikov PZS za leto 2014, poročali so s štirih izpopolnjevanj za vodnike PZS in z usposabljanja za vodnike PZS za snežne razmere. Komisija za turno kolesarstvo (KTK) je predstavila Grosupeljsko planinsko pot, ki je odslej namenjena tudi turnim ko­lesarjem. In prav po tej poti je potekala v začetku junija tudi tradicionalna spo­mladanska tura KTK PZS. Povabili so na že 6. turnokolesarski tabor, ki bo letos ponovno na Pohorju (od 12. do 17. avgusta), vse zainteresirane pa na usposabljanje za turnokolesarske vodnike, ki bo potekalo 7. in 8. junija na Mozirski koči na Golteh ter od 26. do 29. junija na Valvasorjevem domu pod Stolom. S prvega dela že 12. usposabljanja za varuhe gorske narave, ki je potekalo na Boču in v planinski koči Velikonočnica, so poročali v Komisiji za varstvo gorske narave (KVGN). Alpinisti so pospremili na pot kar tri odprave na Aljasko, prvi dve (Blaž Navršnik in Matjaž Dušič ter odprava AO PD Železničar) sta krenili 20. maja, tretja (Ivan Pešl, Matej Balažič, oba AO PD TAM Maribor) pa 24. maja. Objavili so razpis za udeležbo na taboru Trad climbing meeting v Italiji ter za mednarodni festival v Chamonixu. Predstavili so predlog Pravil­nika Komisije za alpinizem PZS in poročali o uspešnih vzponih najuspešnejše alpi­nistke v letu 2013 Nastje Davidove (AP PD Ljubljana-Matica) v Franciji. V športnem plezanju se je nada­ljeval svetovni pokal (SP) v balvan­skem plezanju 2014; na prvi tekmi na Kitajskem sta Mina Markovič in Jernej Kruder dosegla 13. (Jernej) in 18. mesto, na drugi tekmi v Azerbajdžanu se je Mina uvrstila prvič letos v finale in dosegla 5. mesto, Jernej pa je končal v polfinalu na 16. mestu. Na tretji tekmi v Švici so se naši uvrstili takole: Jernej 6., Mina 7., Katja Kadič 17. in Domen Škofic 33. mesto, na četrti tekmi SP pri sosedih v Innsbrucku pa je Jernej zasedel 7. mesto, njegova sestra Julija Kruder 14., Domen 18., Jure Bečan 21., Mina 39. in Katja 43. mesto. Potekala so tudi državna prvenstva v vseh kategorijah, poročali pa so tudi o uspešnih mladih plezalcih v najzahtevnejših plezalnih smereh in z zaključka pokala regij iRCC 2014 v Wolfsbergu. Plezalce so opozorili na gnezdenje postovk v plezališču Bohinjska Bela, povabili pa na odprtje plezalne stence v Komendi. Komisija za gorske športe (KGŠ) je poročala o zaključku letošnje­ga skupnega slovensko-hrvaškega odprtega prvenstva v lednem plezanju. V Paklenici je konec aprila potekala seja komisije za tekmovalno ledno plezanje Mednarodnega združenja planinskih or­ganizacij UIAA, ki se je je udeležil tudi slovenski predstavnik. V sklopu preventivnih dejavnosti so se predstavniki PZS skupaj s predstavni­ki GRZS mudili na delovnem obisku v tovarni Petzl (Francija). Poročali pa so tudi o rezultatih literar­nega natečaja Slovenskega planinske­ga muzeja (SPM) in o dobrodelnem filmskem večeru v SPM, katerega zbrani prostovoljni prispevki so namenjeni družinam šestnajstih Šerp, ki jih aprila letos v južni steni Everesta pod seboj pokopal snežni plaz. V SPM si lahko ogledate tudi predstavitev posoških pla­ninskih društev "Na skrajnem ogranku". Zdenka Mihelič Na skrajnemogranku – Posoškaplaninska društva Na skrajnem ogranku – slovenski tej veji – bedíte, drhtijo vam srčni utripi, stražarji molčeči kot stoični kipi, o, nepremakljive planine ob meji. (Ludvik Zorzut: Planine ob meji) V Mojstrani je bila na ogled razstava, ki jo je o svoji zgodovini skupaj s Slovenskim planinskim muzejem in Planinsko zvezo Slovenije pripravil MDO PD Posočja. Na 19. panojih je v sliki in besedi prikazana planinska dejavnost vse od njenih zametkov dalje, od prve vpisne knjige, prve označene poti, prve koče … do danes. Vse se je resneje začelo pred več kot 150 leti. Po pomladi narodov sredi 19. stoletja so si tudi v Avstro-Ogr­sko zajeti narodi poskušali izboriti svoj prostor. Monarhija jim je krila rezala z različnimi načini kolonizacije, tudi z usta­navljanjem germanskih društev, ki bi prevladala na vseh področjih. Narodi pa so snovali svoje nacionalne programe, ustanavljali društva, borili se za svoj jezik, za volilno pravico. Tudi na Primorskem se je, enako kot med drugimi Slovenci (kot beremo v prejšnji številki Planin­skega vestnika) odvijal boj za nacional­no preživetje. Na narodnostnem robu jih ni ogrožal le germanizem, ampak so se zahodni sosedje – potomci velikega Rima – tipaje spogledovali z nekdanji­mi mejami na vzhodu. Velike nacije so Primorce stiskale med svoja kladiva in nakovala. Enako je bilo s hribi. Na skrajnem ogranku se je bilo treba, da bi "stali inu obstali", še posebej trdo boriti. Po ustanovitvi Slovenskega planinske­ga društva leta 1893 je za kamniško, savinjsko in radovljiško podružnico leta 1896 sledila še soška podružnica. Leta 1903 je bila ustanovljena ajdo­vsko-vipavska, naslednje leto še idrijska in cerkljanska. Člani soške podružnice so pod Krnom leta 1901 postavili Triller­jevo kočo, leta 1907 sta bili odprti koči na Javorniku in Poreznu. Do leta 1906 je soška podružnica nadelala in označila 46 poti v Posočju. Prve so vodile na Matajur in Krn. Organizirali so izlete, shode, skrbeli za kulturne prireditve, osveščali, izobraževali … Rast in razvoj planinske dejavnosti sta bila v teh letih povezana z odkrito borbo proti poseganju tujcev v naše gore. Rodoljubi so se združevali iz na­rodno-obrambne nuje, primorske­mu gorskemu svetu so želeli ohraniti slovensko lice. Čeprav vojna leta društveni dejavnosti niso bila naklo­njena, fašistični oblastniki so delovanja društev celo prepovedali, je takoj, ko se je odložilo orožje, planinska dejavnost nadaljevala začrtano delo. Seme je bilo uspešno posejano že mnogo prej. Sejalci na soškem so bili Stanič, Tuma, Abram, Kugy, Gregorčič, njihovo delo so nadaljevali Jug, Jelinčič, Zorzut in tako iz nove generacije v novo. Vseskozi tesno prepleteni z nacionalno nujo so utrli globoke sledi in leta hrepenenja v okovih jih niso zabrisala. Na teh stebrih trdno stojimo in delujemo še danes. Vso to ljubezen in delo začutimo ob razstavi MDO Posočja. Danes v 16 društvih s te in one strani meje deluje več kot 3500 članov. Planinska dejavnost je živa, razvija in spreminja se glede na čas in prostor, v katerem smo. Odsekom kot so mladinski, izletniški, markacijski, al­pinistični, gospodarski, se pridružu­jejo novi – varstvo gorske narave, turnosmučarski, turnokolesarski, ekstremni športi … Isto streho so si ali pa si ponekod še delimo z jamarji, orientacisti, gorskimi reševalci. Pu­blicistična polica je obsežna in nanjo Direktor muzeja Miro Eržen med nagovorom ob odprtju razstave Foto: Anka Vončina smo še posebej ponosni. Čeprav kot majhen del Slovenije, smo enako kot naša domovina v vsem vseskozi smelo korakali ob ostalih nacijah. Razstava bo v prihodnje zaokrožila po krajih, kjer je doma in kjer bi nas radi spoznali. Prisrčno vabljeni, obiščete jo; v vročih poletnih mesecih v Podbrdu in Cerknem, jeseni v Idriji in Novi Gorici … Anka Vončina Belarjevnaravoslovni dan Triglavski narodni park vsako leto ob evropskem dnevu parkov orga­nizira Belarjev naravoslovni dan za petošolce osnovnih šol iz neposredne okolice narodnega parka. Že 16. Be­larjevih dni se je 22. in 23. maja udeležilo 460 otrok iz trinajstih šol. Slovenskim osnovnošolcem so se pri­družili še njihovi vrstniki iz narodnega parka Risnjak s Hrvaške in narodnega parka Nockberge iz Avstrije. Nara­voslovni dan nosi ime po dr. Albinu Belarju, ki je leta 1906 predlagal za­varovanje Doline Triglavskih jezer, kar se je uresničilo osemnajst let pozneje, pred 90 leti. Sodelavci TNP za Belarjev naravoslov­ni dan vsako leto pripravijo zanimive postaje s skritimi pismi. Njihova pot poteka ob zgornjem delu Soške poti do Informacijskega središča TNP Dom Trenta. Na ta način otroci razgibano in na zanimiv način raziskujejo posebnosti narodnega parka in predvsem Trente. S pomočjo biologov, geologov in nad­zornikov TNP se radovednim očem odkrijejo stvari, ki jih sicer ne opazijo. Učence ob zaključku čaka tudi prava trentarska malica – čompe (krompir) s slano skuto. V informacijskem središču TNP Dom Trenta so učenci sodelujočih šol pri­pravili razstavo z naslovom Družinsko kmetovanje in kmetije v Trigla­vskem narodnem parku. Organizacija Združenih narodov za prehrano in kme­tijstvo je leto 2014 razglasila za med­narodno leto družinskega kmetovanja. Razstava, kako učenci razmišljajo o pridelavi kakovostne hrane in ohranja­nju biotske raznovrstnosti, bo v Domu Trenta na ogled do konca junija 2014. Letošnji Belarjev naravoslovni dan je posvečen tudi evropskemu dnevu očarljivih rastlin. V akcijo je vključen Pri Kugyjevem spomeniku v Trenti Foto: Aleš Zdešar Prirodoslovni muzej Slovenije, ki je udeležencem naravoslovnega dneva omogočil brezplačni obisk in vodenje po botaničnem vrtu Juliana v Trenti. Ozaveščanje in naravovarstvena vzgoja sta dve od osnovnih poslanstev narodnega parka; s pomočjo Belar­jevih dni in podobnih dogodkov otroci narodni park obiščejo, ga spoznajo ter razmišljajo o pomenu ohranjene narave in kulturne dediščine. Maja Fajdiga Komar Janez Petrič - Šara (1950–2014) Prav rad bi povedal kaj o Janezu, če bi mi bilo dano, v kakem drugem trenutku. Tako pa pretresen ob njegovem slovesu od tega sveta, kljub več kakor 40-letnemu prijateljevanju, težko najdem prave besede. Rojen je bil v Poljčah na Gorenj­skem, zanj najlepši vasi na svetu. Tu je preživel mlada leta z mamo in dvema bratoma. Z domačega okna se mu je odpiral pogled na Triglav in gore so ga kmalu čisto prevzele. Zaneseno je prebiral gorniške knjige in plezal. Gore so mu bile gotovo tudi protiutež trdemu delu, saj se je že po osnovni šoli zaposlil v tovarni Veriga, pozneje pa v Železarni in Elanu. Najino prvo bežno gorniško poznanstvo je tragedija leta 1970 poglobila v prijateljstvo in za­znamovala za vse življenje. Z mojim bratom Silvom ju je med plezanjem v francoskih Alpah zajelo neurje, iz katerega se je na čudežen način izvlekel le Janez. Ta tragična preiz­kušnja ga je močno povezala tudi z našo družino in na neki način je postal njen del. Ljubezen do gora ga je posredno pri­peljala tudi do ljubezni njegovega življenja, žene Mariče. Ob njej je spoznal, da je življenje lahko spet lepo, laže je predelal tragično izkušnjo iz francoskih Alp ter se leto po njej poročil in preselil v Ljubljano. Za plezanje ob zidanju hiše in mladi družini preprosto ni bilo več časa. A kljub temu se je, kakor pravi Gorenjec, ki se preseli v Ljubljano, dobro zavaroval. S seboj je prinesel ljubezen do Avsenikove glasbe in Planice, ki ju je ves čas skrbno negoval. Med drugim je več kakor trideset let prostovoljno zavzeto skrbel za dobro počutje planiških delavcev in skakalcev. Trije otroci so rasli in počasi že prevzemali uspešno obrt, ki sta jo ustvarila z Maričo. Vse je v trdem delu teklo nekako v pravo smer. Vem, da je bil ponosen na to, kar mu je uspevalo, čeprav se ni nikoli hvalil. In ko bi moral vse bolj uživati v sadovih svojega dela, mu je leta 1993 prometna nesreča vzela hčerko. Vse se mu je podrlo. Skozi leta se je znova pobiral, a popolnoma pobral se ni nikoli. Po pripovedovanju žene Mariče je najbolj užival v pokoju od leta 2008 v svoji počitniški hišici na Kavcah nad Uskovnico. Včasih v krogu družine, včasih sam. Rad se je pogovarjal, vse ga je zanimalo in rad je svoje mnenje o vsem tudi jasno povedal. Želel je, da bi bilo na svetu več ljudi v pravem, ple­menitem pomenu te besede. Ljudi, ki jim največ pomenijo ljubezen, sočutje in pomoč sočloveku. Ljudi, ki se ne pustijo voditi sistemu, ki niso sebični in ne hlastajo za materialnimi dobrinami. Rad je poudaril, da se bomo morali vsi nekoč posloviti in da ničesar ne bomo mogli vzeti s seboj. Čeprav je lani hudo zbolel, nihče med nami ni mogel verjeti, da se bo Janez poslovil tako kmalu. Še pred dobrim mesecem, ko sva govorila po telefonu in je dal slutiti, da se poslavlja, nisem verjel. Da je morda v slabi koži zaradi svojega počutja in vsega hudega, kar mu je prineslo življenje. Obljubil sem mu, da pridem enkrat spomladi do njega, da se malo pogovoriva in obudiva spomine, ki jih je res veliko. Pa je kar odšel, in to ravno v času njemu tako ljubega planiškega praznika. Dragi Janez, na tem svetu se fizično ne bova več srečala, prihajala pa si bova naproti v mojih mislih in spominih. Pogrešal bom tvojo glasno in močno besedo. Pogrešal bom spominske šopke rušja, ki si jih več kakor štiride­set let tako skrbno in spoštljivo prinašal na grob mojega brata v Šentvid. Res je, kakor si rekel, da se bomo morali vsi nekoč posloviti. A vsakemu od nas je tudi dana možnost, da svoje kratko življenje preživi kar najbolj plemenito ter pošteno do sebe in drugih. Janez, tebi je to uspelo, zato počivaj v miru. Viki Grošelj Franc Rozman - Jevodovc (1951–2013) Kako hitro čas beži, minilo bo skoraj leto dni, odkar smo se poslovili od Franca. Žalost nas je zagrnila ob novici, da je za vedno odšel od nas. Na njegovi zadnji poti na bistriško poko­pališče smo ga 5. julija 2013 spremlja­li domači, sodelavci, planinci, prijate­lji. K večnemu počitku smo ga položili mnogo prezgodaj. Obljubili smo, da bo v mislih še vedno z nami, s svojim vedrim duhom, prešernim nasmehom pod črnimi brki, optimizmom in srčnostjo, vedno pripravljen pomagati. Rodil se je 24. januarja 1951 v Kamnjah v Spodnji Bohinjski dolini, v kleni kmečki družini. V zibelko mu je bila položena ljubezen do domače zemlje, dela, športa in planinstva. Ustvaril si je srečno družino, ki mu je vedno stala ob strani, svojo poklicno pot pa je posvetil lesu in gradbeništvu, v katerem je postal strokovnjak. Posebna zahvala gre Frenku za obnovo prve slovenske planinske koče Sloven­skega planinskega društva, Orožnove koče na planini Za Liscem pod Črno prstjo. Letos, 15. julija 2014, bo minilo 120 let od odprtja koče, mejnika slo­venskega planinstva. Njegovo delo, zagnanost in strokovnost so vtkani v vsak košček nove Orožnove koče. Ko njegovi prijatelji in planinci stojimo pred kočo, stojimo pred njim in z njim v mislih. Pogrešali ga bomo, ob jubileju se bomo zaman ozirali na stezo do Orožnove koče, da bi videli, kdaj se bo prikazal, obdan z vnukinjami in najmlajšo vnukinjo na rami, s svojim prešernim nasmehom in pozdravom "bogdaj". Še enkrat hvala za vse, v mislih je z nami. Za sadove njegovega dela smo mu hvaležni planinci PD Bohinjska Bistrica. Lovrenc Vojvoda Milan Valant (1939–2014) Na kranjskem pokopališču smo se 8. marca 2014 poslovili od vrhun­skega alpinista, gorskega vodnika in reševalca Milana Valanta. Rodil se je v Radovljici, od koder je že v 50. letih zašel med jeseniške alpiniste in gorske reševalce. Leta 1964 je opravil izpit za gorskega vodnika, pozneje pa je pridobil tudi mednarodno licenco. Dom in družino je začel graditi v Kranju z izjemno vnemo in vsestranskim elanom. Po končani Iskrini industrij­ski šoli v Kranju je ob delu maturiral na kranjski gimnaziji ter dokončal študij na elektrofakulteti. Ves čas je bil zaposlen v Iskri. Zadnjih trideset let je bil tudi A član PD Kranj. V domačih gorah je preplezal skoraj vse najslikovitejše plezalne smeri v Steni, Špiku, Jalovcu, Travniku, Draških ostenjih nad Krmo, Prisojniku, Ojstrici, Koglu. Zašel je tudi v Visoke Ture, Dolomite, Durmitor … Večkrat je preplezal Čopov steber, Aschenbren­nerjevo smer v Travniku, Zajedo Šit. Milana so gore, ostenja in grebeni pri­vabljali tudi v zimskem času. V Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah je preplezal znameniti Severozahodni greben Kočne, Ozebnik v Prisojni­ku, Oltar z Rokavi, Pallavicinijev žleb v Grossglocknerju, prečil je Mont Blanc. Bil je tudi navdušen turni smučar, rad je smučal v Triglavskem pogorju, v 60. letih skoraj nikoli ni zamudil zgodnje­spomladanskega triglavskega smuka. Smučal je tudi s Sonnblicka, Grossve­nedigerja, Hochalmspitze … Leta 1962 je Milan zbral ekipo dveh navez z namenom, da bi slovenski alpinisti prvič preplezali enega najtežjih grebenov, Aiguille Noire in Aiguille Blanche de Peuterey do vrha Mont Blanca. Na odpravo je povabil mlade slovenske alpiniste in jih seznanil z alpi­nizmom v Centralnih Alpah. Tisti čas so nekoliko starejši alpinisti, med njimi tudi Rado Kočevar, govorili, da je prečenje grebena Peuterey slavna in imenitna plezalna smer, o kateri smo lahko samo sanjali. Odprava je popolnoma uspela, saj je bil vzpon po veličastnem grebenu kljub slabemu vremenu zaključen. Milanova naveza je kot prva slovenska naveza preplezala tudi jugozahodni greben z mesti VI. težavnostne stopnje v Aiguille Noire de Peuterey. Po opra­vljenem cilju odprave je Milan z vnemo in zagnanostjo s soplezalcem preplezal še tehnično zahtevno smer v Velika­novem zobu (Dent du Géant) pa tudi Hudičev greben (Arete du Diable). Ti dosežki so presenetili tudi slovenskega vrhunskega alpinista Marjana Keršiča - Belača, analitika alpinističnih dejanj, ki je v osrednje slovenske medije zapisal: "Slovenski alpinisti zašli v areno med­narodnega alpinizma". To Belačevo priznanje je nehote dalo navdih in želje za nova alpinistična dejanja v svetovnih gorstvih. Na tej odpravi se je Milan seznanil s članom avstrijske odprave v Centralni Kavkaz leta 1961. Po srečni vrnitvi Milanove odprave se je "nehote" ure­sničila želja alpinistov in Planinske zveze Slovenije za odhod slovenskih al­pinistov v Centralni Kavkaz leta 1963. Ob naglih in nenačrtovanih pripravah je prišlo do ustanovitve Komisije za odprave v tuja gorstva (KOTG) in Prva jugoslovanska alpinistična odprava v Kavkaz (1. JAOK) je bila njena prva uradna akcija. Tam je Milan s soplezal­ci opravil zahtevne plezalne vzpone, seveda le tiste, ki so jih odobrili in dovolili za to zadolženi ruski "mojstri za šport in alpinizem": smeri v severni steni Nakra Tau in Shelda (Shkhelda), zahtevno grebensko prečenje štiriti­sočakov Bashkara–Gadil–Lekzir Tau, jugovzhodni greben Ullukara Tau, "pr­venstveni" vzpon po ozebniku na vrh platoja Ullukara. Lani decembra, ko nam je Milan pripravil predavanje v spomin na to odpravo in na 50. obletnico ustano­vitve KOTG, si nismo mislili, da bo to njegovo zadnje alpinistično pre­davanje in naše zadnje srečanje ter druženje s kranjskimi alpinisti. Spomini na Milana bodo zanesljivo še dolgo živeli, pogrešali ga bomo na tradicio­nalnih veteranskih srečanjih alpinistov in gorskih reševalcev, ki se jih je s pri­jaznostjo in veseljem vedno udeleže­val. Planinci, alpinisti, gorski vodniki, gorski reševalci smo Milanu Valantu hvaležni tako za delo, ki ga je namenjal mladim alpinistom, kakor tudi za vsa dejanja in velike slovenske alpinistič­ne dosežke. Franci Ekar