390
A. Aškerc: Tragedija.
lesno in duševno boleha, da ni za nikako delo, da je parasit najprej svojega sorodstva, pozneje države ali sploh človeške družbe. Njegova produktivnost je skrajno majhna, zato pa njegove potrebščine jako velike in drage.
Povedal sem že pričetkom, da morajo tudi oni, kateri še dandanes zastopajo mnenje, češ, alkohol redi, alkohol je živilo, priznati, kako visoka je cena te gotovo slabe hrane. In vprav te konsumira pijanec največ, on, kateri ima vsled svoje neplodnosti in nedelavnosti najmanj  pravice posegati po njej.
Toda še z ene strani je treba premotriti to sliko — namreč s kriminalnega in splošno juridičnega stališča.
(Konec prihodnjič.)
I
Tragedija.
, kaj bi vam veliko govorila! Saj milosti ne bodem vas prosila.
Obesite me! Samo to želim, gospod sodnik! Naj skoro dotrpim!
Kako je bilo ? . . V glavi se vrti mi . . Možgani vro in kri se ledeni mi . . .
Zakaj si zmešal pamet mi, o Bog ? Zakaj si, satan, zvabil v svoj me krog ?
Prišel je v krčmo k meni bil sinoči, in prenočiti htel je tujec v koči . . .
Naročil je večerje, jedel, pil . . . Govoril malo je, tabak kadil . . .
Ko plačal je, denarnico odpiral, skrivnostno name gost se je oziral . . .
Ah, imel je cekinov polno pest . . . In vrag tedaj mi je zadavil vest . . .
Gospod sodnik, uboga jaz sem žena, napol udova, reva zapuščena.
V Ameriki moj mož Andrej živi. Glasu o njem že dvajset let več ni . .
Fran Valenčič: Pod Tivoli.
391
f
Že dvajset let o njem več nisem cula. Gotovo ga lopata je zasula . . .
Gost moj ima cekinov polno pest . . . Sam satan mi preslepil bil je vest . . .
Stoji pred njim tam vina polna kupa. Jaz na skrivaj mu vsujem vanjo strupa . . .
Zakaj si zmešal pamet mi, o Bog ? Zakaj si, satan zvabil v svoj me krog ?
Izpil je, pa ni dolgo več govoril . . . In danes zjutraj strup ga je umoril . . .
Umira, vzdihne: »Jaz sem tvoj Andrej! Zakaj povedal nisem ti poprej ?!
Pritajil sem se samo, te poslušal; poslušal, gledal sem te in izkušal . . .«
Obesite me! Samo to želim, gospod sodnik! Naj skoro dotrpim!
A. Aškerc.
Pod Tivoli.
od Tivoli med kostanji            Ta hoja, kako je ponosna,
v cvetočih pomladnjih dneh,     ta pogled, kako je hladan,
tja hodi na sprehod devojka     kot starca častitljeva  starost,
po mehkih peščenih tleh.         ko mrzli zimski dan.
V vijoličasti obleki                  Kaj nimaš plamena li v prsih,
priziblje se lahno.                     kaj nimaš po žilah krvi?
Tako priplovejo sanje              Ne veš li kaj to je  —   ljubezen,
po noči mi v trudno glavo.      kaj gnev in vihar strasti ? —
Ozri se v oblok vesoljni opojnoprelestnih nočij!
v
Ce zvezda ugasne: Adijo!
Saj mnogo jih drugih gori . . .
Fran Valenčič.
^^-^E^