4i »» C. kr. ministrstvo za bogočastje in nauk je z odlokom z dne 9. oktobra 1.1., št. 31836, odobrilo kot učno knjigo za učiteljišča s slovenskim učnim jezikom »Občno vzgojeslovje," ki ga je spisal ravnatelj Viktor Bežek, izdala in založila pa naša Slovenska Šolska Matica. O knjigi satni sem svoj čas obšimo poročal v tem listu ter kazal na nje^e vrline, ki dvigajo Bežkovo delo visoko nad običajno šolsko povprečnost in nad slične drugojezične in inorodne knjige. Tudi vsa ostala slovenska kritika se je tedaj pohvalno izrekla za Bežkovo delo, ki je predmet bogatib izkušenj in temeljitega zna:ija odličnega slovcnskega šolnika-strokovnjaka. Vsi, ki nam je v resnici za pravo vzgojo s!ovenskcga učiteljskega narasčaja, smo gojili iskreno željo, da naj tej Bežkovi vsebmsko in oblikovno znameniti knjigi cdpro vrata na naša učiicljišča, da se bo mogei naš učiteljski naraščaj napajati ob živi vodi \i doraačega studenca! Djvolj in preveč je bi!o doslej mlačnih uspavajočih injekcij, da ni tnogla voljain misel nsprej in navzgor, nego da se je vsa notranjost mladega inteligeiita odvračala od knjige in piedtneta kakor od grde posode z neprebavno vsebino. Namesto da bi iskali prtvlačnih sil, zbujajočih zanimanje in navdušenje do najvažnejše učiteljiške discipline, so v tujem jeziku nakladali na prvoino pot učsteljske izobrazbe mrzie formuie in trpka piškava jedrca, da so — če je bilo količkaj mogoče — z vsemi sredstvi že v početku zamrzili dijaku pravir učne usposobljenosti in takoj navrnili vsakogar, ki je instiktivno hrepenel po čem lepem in vzvišenem, na osemelo in težavno cesto — samoizobrazbe. Zato ni nič pretiravanja v mojih btsedah, ako trditn, da» nam velike večine s!ovenskega učiteljslva niso dala naša učiteijišča, nego slovensko učiteljstvo je dalo samo sebe — sebi in svojemu narodu. Nešteto je bila zborovanj in predavanj na vseh naših zborovanjih in po vseh naših društvih, nešteto člankov, razprav in poročil po vseh naših listih iti v publikacijah, samostojnih del ii! prevodov — in vse to ogromno delo je izvrševalo učiteljstvo samo, da si je dalo in izpolnilo to, česar mu šolska vzgoja po načelih tujinstva, skoposti in mačehovstva ni dala. Veliko morainc; sile je bilo v našcm stanu, da je mogel vzpcredno z bojem za eksistenco in svoj piavni položaj skrbeti še za zgradbo svoje uiiistvenosti. Kdor se ni udeleževal tega vsestranskega de!a, ki je dostikrat izčrpavajoče vplivalo na vse siie posameznikov, ne ir.ore biti pravičen sodnik tegs, kar smo in kar imsmo. Iz Ijubezni do predmeta in stanu se je Iotil Bežek svojega dela. Sedaj je njegovi knjigi dovoljcn vstop na učitelhšča. Vese limo se tega, kakortudi je umevno samo cb sebi, da niso mogli sednvh pečatcv p:i tisoiti na vrata, ki je naaje udarila slovenska knjiga z močjo svoje vsebine in z lepoto svoje oblike. To veseije ima pa svoj izvor tudi v izkušnjah preleklobti, ko sir.o Siovenci vztrepetali od radosti ob vsaki pridobitvi, ki bi drugim narodoni potnrnila zgolj navržek k temu, česar ima že v obilni mcri, a nam je bila le neznaten del onega, kar nam jamči zakon pravičnosii in enakopravnosti. Preteklost nas je napraviia skromne. A če bomo zbirali svoje bogastvo, kazali nanje domačemu in tu-emu svelu, privre iz naše skromnosti ponos in samozavest kot izraz naše moči, ki nam pribori vpliv pomen in veijavo v kulturnem svetu! Ker je rckel Dunaj a, upajmo, da poreče Ljubljana b. To se pravi z domačo bescdo, da je sedaj priše! čas, ko naj se na Ijubljanskein učiteljišču opuste stari, tr.onstruozni šlendrijan, ki po njem poučujejo najvažnejši učiteijiški predmčt — vzgojeslovje — šs vedno v nemščini po zastareiih učbenikih. Ta zahteva zdravega razuraa in nujne potrebe je toliko opravičenejša, ker je že tudi ukoslovje v dclu. Tri po!e so že nalisnjene, a rokopis je ravnateij Bežek dorcalega že dovršil. Potern se poprime še zgodovine vzgoje in pouka. Na razpclago nsm bo torej iroje knjig — vzgojeslovje, ukoslovje i i zgodovina — zato pa ne borno imeli nobenega vzroka vef, da bi slcvenske duše hraniii s sado* i tujih njiv, ampak bo neodpusten greh onih, ki bi iz kakršnegaUoli vzroka zabranili uporabo tcb učnih knjig. Resničnega povoda taki zabranitvi ni; utegnili bi nasprotovati le vzroki, ki imajo svoje korenine v sovražnosti do slovenske knjige in do razvoja slovenskega naroda. Sicer iiarn pa pokaže bližnja bodočnost, kako in kaj. Ker scm govoril o Bežkovi knjigi, ko je izšla sem smatral za svojo dolžnost, da opozarjam nanjo sedaj, ko je dovoljena nje šolska poraba. V interesu izobrazbe slovenskega učiteljskega naraščaja je, da piide Bežkova knjiga takoj na šolske klopi, odtam pa v dušo in čuvstvo bodočih vzgojevalcev slovenske rnladine! E. Gangl.