List 11.
Dober gospodar.
Kadar človek h kakemu hrama pride, bržv vidi, ka-košen je hišni gospodar, je H dober ali božen. Ce je hram in okoli hrama vse v lepem redu in snažno, ovadi to dobrega gospodarja. Dajmo enmalo premišljevati, kdo je dober keršansk gospodar, in kakošne lastnosti ima?
Dobrega gospodarja mi takega spoznavamo, na kterem se nam pred vsem sledeče lastnosti odkrijejo:
1. Dober gospodar je delaven. — Delavnost je njegovo življenje in veselje; on nima miru, ako ni pri vsakem delu nazoč in ga sam v roke ne prime. On gre prvi s svojimi ljudmi ali težaki k delu, in da je tudi pobožen, vsako delo v božjem imenu in z božjo pomočjo začne, rekoč: ^Bog pomagaj I Bog nam daj srečo pri našem delu!" pa tudi vsako delo v imenu Božjem dokonča, rekoč: „Križ Božji! Bog nam blagoslovi naše delo!" in napravi križ na svoje delo; zato pa najdemo križe zarezane v kaki les, ali dva lesa na križ djana, ali v zemljo pritisnjeni križ, kadar so delavci odšli.
Dober gospodar je delaven, to je, on rad dela; on ve, da Božja beseda uči: „Kdor noče delati, naj tudi ne je." Delaven gospodar skrbi, vsako delo dobro opraviti in v hasek obrniti, pa ne enega ne zamuditi; kajti to bi njemu na kvar bilo, kar bi zamudil; on skrbi, kolikor more, vse ob pravem času opraviti, ako mu le zdravje, vreme in druge okoljnosti dopuščajo.
Dober in delaven gospodar ve tudi svoje ljudi k delu ravnati. Njegova gospodinja, deca in družina so vsi delavni in složni; vsaki ve delo najti in si ne daje velevati. Vsi spoštujejo svojega hišnega očeta in ga ubogajo.
Delaven gospodar pa se ne da tudi od svojih nemarnih sosedov motiti, kteri ga pačijo in skuša vajo v delu, rekoč: ,,Kaj boš tako zlo delal in se klal; počivaj in pusti svojim ljudem delo". On pa ve takim usta zapahniti rekoč: „Delo je moja dolžnost, Bog je človeka za delo stvaril; delo je moje življenje in moje veselje, delo mi da kruhek in dnar. Vsak človek nekaj dela. Ako ne dela svoje zemlje in dolžnosti stanu ne opravlja, pa dela — dolge!"
Dober gospodar pa ima veliko gospodarstvo in čuda delavcov, da ne more sam se dela prijeti, pa pri njih stoji, nje ravna in vsakemu delo kaže, da delavci ne stojijo in dela ne zamujajo.
Gospodje in   veliki   gospodarji   pa,   kteri sami   zavoljo svoje službe,  stanu  ali   drugih  poslov  ne morejo  sami pri
gospodarstvu in delu biti, imajo svoje namestnike in oskrbnike, kteri njim njihove zemljišča in gospodarstvo oskrbujejo, da se vse dobro in zredoma opravlja.
2.  Dober gospodarje skrben. — Skrbnost, »hranljivost ali sparovnost so lastnosti, ktere dobrega gospodarja opletajo. On ne dela zahman in ne zapravlja na nepotrebne reči tega, kar on in njegovi ljudje pripravijo, ali kar njegova zemlja in njegovo gospodarstvo donaša, ampak on skrbi, hrani in špara za potrebne stroške, da zna pri hramu (hiši) vse spraviti, kar je za življenje, obleko , podučenje in izrejo otrok in druge reči potrebno, dačo in dolge plačevati, in na kake pobožne haske siromakom in potrebnim kaj dati.
Skrben gospodar se loči od samo delavnega; zakaj nekter jako dela, pa kar čez teden zasluži in pripravi, to vse v nedeljo ali v svetek zapravi, in si ničesa naprej ne preskrbi. Kdor pa je skrben, ni samo delaven; on si vse preskrbi za naprej in ne zapravi na golt ali nepotrebne reči, ampak za to, kar za potrebe svojega gospodarstva potrebuje. Delaven in skrben gospodar se odločita tako: „De-<?n ni vsikdar skrben, skrben pa je vsikdar delaven". Takega dobrega gospodarja šalijo včasi nemarni sosedje, če pri njem vidijo stare prihranjene reči: žita, vina, žga-nice ali mesa, govoreč: „Kako moreš to tako dolgo šparati, zakaj si ne privošiš, zakaj ne trosiš, da težko delaš in moči potrebuješ". On pa ve hitro si pomagati in taki jezik zavezati, rekoč: „Hm! jaz to tako dolgo šparam , kakor drugi hitro zapravijo; jaz si to prihranim, da imam, kadar drugi stradajo, da jem, kadar so drugi lačni, in da pijem, kadar so drugi žejni, in še tudi imam drugim kaj dati. Zato pa pravi neki moder: „Marsikteri kmet bi se zveličal, da ne bi nedelje v tednu bilo!" Ali če mu leni in zapravljivi gospodarji oponašajo in pravijo: 5?Zakaj tak zlo delaš in skrbiš? saj nisi živinče, saj ne boš vekomaj živel". On pa jih hitro zavrne, rekoč: „Jaz ne delam kakor živinče, ampak kakor človek, in storim svojo dolžnost, ktero drugi zamudijo, in ne delam zato, da bi vekomaj živel, temoč da bi iz svojega živel; kdor pa delati in si kaj priskrbeti neče, živi — le od žuljev druzih ljudi!"
3.  Dober gospodar je zredoma. — Red on ljubi pri vsaki reči, kajti red je duša vseh opravil in poslov. Dober gospodar hoče vsako reč v redu imeti in ob svojem času opravljeno. Vsaka reč mora na svojem mestu biti, in vsak jo mora po opravljenem delu na njeno mesto nazaj djati, da jo drugač lahko tam najde in vzame. Veselo je gledati pri takem hramu, kako je vse lepo v red zloženo in spravljeno, da nič ni napoti in se nič ne pogubi. Hram je v lepem redu, stene bo vse popravljene, očejene in pobeljene, glaži celi, strehe popravljene, ploti pokrpani, njive lepo obdelane, travniki očiščeni, lesovje občuvano; kar se seka, se od kraja podira, da mladolesa ne kvari; mladoles ali gaj je strebljen in zagrajen. Gorice dober gospodar zvesto obdelava, groba skrbno, da ne bodo redke, jih gnoji z gnojem in zemljo pa z venikom. Vsako delo reden gospodar opravi ob svojem času in ob pravi uri, da ljudje njegovi ponoči mir imajo in si odpočijejo. On ima red pri vsakem delu, ne
začenja pred drugega, dokler ni eno opravljeno, da nič ne zaostane in na kvar ne pride. Tudi živino ima v lepem redu. Ne redi več krav ali juncov, kakor mu krma dopusti, da ne zamedlajo, ampak životni ostanejo; gleda, da imajo nastlano in suho, da so snažni in se morejo česati. Svin nima več, kar jih more rediti; kajti boljše je, manje jih imeti, pa tiste v dobri koži. Toliko tudi konj ima, kolikor jih more dobro prerediti, da so životni in močni. Ne hodi po nepotrebnih vožnjah, da si ne težavi konj , ne kvari kol, ne zamudi doma dela , in se ogne razujzdanega in zapravljivega življenja. Kola, škeri in vse ima v lepem redu, in vsako reč si spravi, ktero potrebuje pri gospodarstvu.
Neskrbni in neredni gospodarji so mu večkrat nevoš-Ijivi, da vse zamore, kar človek lahko na posodo dobi, in vse tako v lepem redu ima. On pa z mrzlim srcom odgovori: „Kjer ni ga reda, tam ni ga meda, in ko bi drugi tudi ne imeli takih reči, kje pa bi jih jaz na posodo dobil?"                                                            (Dal. prih.)
82
List 12.
Dober gospodar.
(Dalje.)
4.    Dober gospodar snago ljubi povsod. Kadar k takemu hramu prideš, najdeš vse snažno. Dvoriše je pograb-Ijeno, podstenje gladke in pometene, priklet snažen, v hiši vse čisto, posode vse lepe, hiša pobeljena in pometena. Gospodar in gospodinja, deca in družina vsi so snažno in pošteno po svojem stanu oblečeni. Taka snaga in red se nahaja tudi po kletih, v pivnici, po štaiah, hlevih, v skednji in na hiši. Neki nereden in malosnažen sosed včasi pride k takemu snagoljubnemu gospodarju sest, kadar on dela in svoje kote snaži, pa mu pravi: 5?Kako, da se ti to ne vnoža, da vse zmetaš in snažiš; to bi se meni vnožalo delati". On pa, modrega jezika človek, si ve hitro pomagati in pravi: ^Komur se eno delo vnoža, se mu še drugo. Snaga je reč draga!"
5.    Dober gospodar je učljiv. — Nauk je njegova prva skrb, kajti on toto resnico pozna, da človek nikdar vsega ne ve, in se skozi več nauči. Tako se marsikaj nauči, kar še prej ni vedil, in pametnejši bo, če le na vse pazi. Povsod ljudje kaj drugega imajo, načišne šege in navade, druge reči, in marsikaj drugače delajo, kakor v njegovem kraji. Pameten, učljiv in dober gospodar vse pogleda, na vse pazi in vse skuša ; kar je dobrega in hasno-vitega, si shrani in obdrži. — Jaz sem bil nekdaj v nekem kraji, kjer ljudje mrkevce ali korenja cele njive sejejo in svinje z njimi redijo; kajti korenje je boljša reja kakor repa, ker ima več olja in sladkora v sebi, repa pa ima samo vodo. Moj prijatel pa, ki je mene večkrat obiskaval (V. F.), stanuje v kraji, kjer mrkevce niso za svinjsko rejo, ampak samo po malem za svojo kuho sejali. Ko mu toto rejo priporočam, začne korenje sejati. Zdaj ga prideluje že več let obilno , in ima lep hasek od njega, da si svinje ž njim lepo podhrani.
Neučljivi in topega uma ljudje se posmehavajo, ako vidijo kje kako novo reč, ktera pri njih še ni navadna; če kdo jim kaj takega priporoča, mu pravijo, da tega prej tu ni bilo, pa njihovi starši so brez tega bili, pa so le živeli. Takim se more povedati, da več reči nekdaj ni bilo, ktere
so zdaj, in da ne bi naši predstarši nam totih reči spravili, ktere zdaj imamo, bi jih zdaj ne bi imeli; zato moramo jim zahvalni biti za nje; kar pa oni niso mogli spraviti, to moramo zdaj  mi spravljati.
Taki neučljivi in vražni ljudje se tudi bojijo hram (hišo) popravljati, nove peči delati ali nov hram staviti, ker menijo, da bodo potem umrli. Zgodi se, da gospodar ali gospodinja od prevelike skrbi, težkega dela in velikega truda si zdravje pokvari, kadar nov hram stavi , in da umrje; al tega ni novi hram kriv ali nova peč; kajti tudi pri drugem delu se zna človek pokvariti, zbetežiti in umreti. Da bi na to vsi ljudje gledali, bi nikdo ne upal si pri hramu kaj popraviti ali nov hram si postaviti.
6.   Dober gospodar je pobožen. — Pobožnost njega vodi. On ima strah božji, ki je začetek vse modrosti. On se boji Boga razžaliti po kaki krivici ali grehu. On ve, da vso srečo in ves blagoslov na svojem polji in pri svojem hiševanji od Boga ima, zato on moli Boga in ga prosi za njegove milosti, pomoči in dobrote. Vsigdar je njemu zdravja, sreče, dežja ali lepega vremena treba, ako hoče svojo zemljo dobro opravljati; on moli in prosi tedaj Boga za lepo vreme, za dež, kadar ga je treba, za odvrnenje hudega vremena, in naj bi Bog poblagoslovil žitno polje in vinske gore. Pobožen gospodar opravlja s svojimi ljudmi pohišno božjo službo po kršanski veri, pa opravlja tudi očitno božjo službo s svojimi ljudmi skrbno.    Tak pobožen hišen oče svoje otroke po
kršansko podučuje in izrejuje v božjem strahu.
7.   Dober gospodarje pravičen. — Pravičnost ga uči njegove dolžnosti proti Bogu in bližnjemu. On spolnuje zvesto dolžnosti, ktere mu njegova vera do Boga naklada. On spolnuje verno dolžnosti do svojih deželskih oblastnikov, in plačuje dače ob pravem času, in dava davke, ki se mu naložijo, ker ve, da se mora dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. On da tudi svojemu bližnjemu, kar je dolžan njemu dati; plati vsakemu družinčetu in delavcu, kar si zasluži; nikoga ne okane. On je mož beseda; kar pove, je resnica, kar obeča, to učini; on ne laže. Svoje premoženje si on po pravici spravlja, nikomur ne dela krivice; družinčeta in delavca ne preobklada z delom; terja samo, kar je prav, zato pa ima tudi srečo; tudi siromaki pri njem niso pozabljeni. On dava tudi za pobožne namene, pomaga cerkvi, dava pobožnim družbam in opravlja dobre dela, kjer more, ker spoznava posvetno blago za dar božji.
(Konec prihodnjič.)
90
98
Dober gospodar.
(Konec.) 8. Dober gospodar je moder. — Modrost, čednost in pametnost obdavajo  in ravnajo   dobrega gospodarja.    On si vse tako  gospodari,   kakor je  prav in dobro,   in da večji hasek ima.    On tisto delo prvo opravlja,   ktero  je bolj potrebno, in vsako delo pred opravi, preden drugo začne, in tako ravna, da njegovi ljudje in živina imajo ponoči mir in pokoj.    On  redi toliko živine,   kolikor  je hraniti more.    S penezi (dnarji) si moder gospodar tudi ve tako ravnati, da jih ne dava za prazne in nepotrebne reči,  ampak  za dačo in domače potrebe, in da dalje ž njimi segne.    On ne hodi po krčmah in ne igra.    On  ni   zato  ubožezi  gospodar,   če dolge ima ali more dolgove delati, kajti k temu ga pogosta nesreča   sili.    Al   dober   gospodar   skrbi   dolge  splatiti   in se   rešiti jih.    Posebno   v dobrih   letih   skrbi  kaj   na stran djati,  ktero živinče prirediti  in oddati,   da   bi dolg odrinil. Pameten gospodar si   ve tudi  marsikako   reč  sam napraviti pri hramu,   da mu je ni treba kupiti in mu   tako penezi v mošnji ostanejo.    Tako   ve  modra glava   tudi   vse   pametno povedati in podučiti  vsakega,   kako   se  ima  vesti  in   tako vsako delo   najboljše   in najlepše   opraviti.    On ve vsakemu dobrega nauka dati   in   dobrega sveta.    Zato pa ljudje tudi takega modrega moža   spoštujejo;   daleč je  njegov glas in daleč njegovo ime slovi; od vseh krajev ga hodijo za dober svet prosit.
9. Dober gospodar je trezen. — Mernost in treznost ste njemu kreposti, ktere on spoštuje. On je zmeren v jest-vini in pitvini. Nima slabe navade, da bi skrivoma poje-daval ali popijal zvun obroka ali miznega časa, da bi žena, detca ali družina ne bi vedli; temuč on drži red, in vsi vkup jejo in pijejo, kar imajo, ob svojem času. On spozna časne reči in vsako dobro za božji dar, in se za vse Bogu lepo zahvaljuje, posebno s tem, da vse merno trosi in potrebnim pomaga. Maloskrbnim in radožejnim sosedom je tudi tota njegova zmernost na poti, in marsikrat mu kdo pravi: „Kako moreš ti tak biti, da nikoli ne greš v krčmo, ne privošiš krčmarju krajcarja in si ničesa ne vukšaš. Ti bi si lahko vsaki dan kapljico vina privošil, saj imaš s čim". On pa takega zavrne rekoč:   „Kar je meni treba, to imam
doma, in kar imam, to imamo mi vsi. Vsaki gospodar, ki ima ženo, otroke in družino, mora vediti, da to ni vse njegovo, kar on glešta; ampak da en del je ženini, en del otroški, in za družino tudi mora misliti; zato ne sme zapravljati po lituših, in tam pojedati in pijančevati".
10. Dober gospodar je tudi pošten. — Poštenje in dobra vest mu je več, kakor vse posvetno blago. On je pošten v besedah in tako govori, da nikogar ne pohujša in ne razžali; on govori resnico in se nikomur ne laže. V vsem je mož beseda. On je zvest v svojem zakonu, ne misli za drugimi. Pošten mož ve, da je vsak človek poštenja vreden; zato pa tudi vsakega spoštuje. Človek brez poštenja — si misli — je drevo brez korenin , prvi veter ga podere.
11.   Dober gospodar je tudi miroven. — Mirovnost je ena prvih lastnost dobrega gospodarja. On ve z vsakim mir imeti, ve s pametno besedo svajo odvrniti in mir obdržati. S svojo ženo se lepo pogaja in mirno živi, ve porazumeti, če ona kaj prav ne pove ali prav ne stori, in jo s čedno besedo poduči. Med svojimi otroki on tudi ve lepi mir obdržati; on sam se mirno do njih obnaša, jim pametno daje strah in jih lepo uči, da tudi med družino nemira ne delajo in jih hudo nimajo, temuč jih morajo spoštovati in bogati. Tudi s sosedi in z vsakim človekom se on zna pogajati in v miru živeti, da se med seboj potrebujejo, in da jih ljubezen bližnjega veže. On ve ljudi v razdvoji pomiriti in jim dobrega sveta in nauka dati, kako bi se razumeli in v miru živeli. Miroviten gospodar je tudi pravičen sosed pri mejah; on ne prestavlja mejnikov in ne sega čez mejo. On dobro ve, da je vsako stanje in vsako zemljiše še enkrat več vredno, če ima dobrega soseda poleg sebe. Zato pa je že ajdovski vojvoda Alcibiad, ko je svojo lastnino na oddajo oklical, toto zlato lastnost oznanilu pristavil: „Tota reč še se zato imenitna kaže, da ima dobre sosede!'"'
12.  Dober gospodar je tudi dober hišen oče. — Do-brotljivost hišnega očeta posebno ljubeznjivega dela. On oskrbuje svoje otroke z vsem, česar jim je začasno in večno srečo potrebno. Dober oče jim dava tudi hasnovitne nauke za gospodarstvo: „Moja detca! — jim pravi — lenobe se varite; če bolje bote delali, več si bote pripravili; če bolje bote skrbeli, več bote imeli; če ne bote zapravljali, ne bote stradali; bodite složni in bogajte, in vse bote lože in boljše opravljali; kajti složnost pripravlja, nesložnost zapravljaa. Dava jim tudi nauk za gospodarstvo, ki je lastna skušnja ga učila in nauk dobrih bukev in časnikov. Dober hišen oče ne pozabi ne telesne ne dušne sreče svoje družine. Za vsako družinče skrbi kakor za svoje dete, in tudi v betegi ni zapušeno. Svojim ljudem dober hišen oče včasi tudi kako veselje napravi s kako pošteno gostijo, da se razveselijo in pa k delu boljšo voljo imajo. — Vsakemu delavcu da njegovo pravico in vsakemu človeku se skazuje dobrotljiv in pravičen. Posebno siromakom in sirotam je dober oče; njegova roka najde za vsakega kak dar.                            Š.