Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia et Sociologia, 29, 2019, 4 UDK 009 Annales, Ser. hist. sociol., 29, 2019, 4, pp. 531-718, Koper 2019 ISSN 1408-5348 KOPER 2019 Anali za istrske in mediteranske študije Annali di Studi istriani e mediterranei Annals for Istrian and Mediterranean Studies Series Historia et Sociologia, 29, 2019, 4 UDK 009 ISSN 1408-5348 (Print) ISSN 2591-1775 (Online) ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 ISSN 1408-5348 (Tiskana izd.) UDK 009 Letnik 29, leto 2019, številka 4 ISSN 2591-1775 (Spletna izd.) UREDNIŠKI ODBOR/ COMITATO DI REDAZIONE/ BOARD OF EDITORS: Roderick Bailey (UK), Simona Bergoč, Furio Bianco (IT), Alexander Cherkasov (RUS), Lucija Čok, Lovorka Čoralić (HR), Darko Darovec, Goran Filipi (HR), Devan Jagodic (IT), Aleksej Kalc, Avgust Lešnik, John Martin (USA), Robert Matijašić (HR), Mateja Matjašič Friš, Darja Mihelič, Vesna Mikolič, Luciano Monzali (IT), Edward Muir (USA), Vojislav Pavlović (SRB), Peter Pirker (AUT), Claudio Povolo (IT), Marijan Premović (ME), Andrej Rahten, Vida Rožac Darovec, Mateja Sedmak, Lenart Škof, Marta Verginella, Špela Verovšek, Tomislav Vignjević, Paolo Wulzer (IT), Salvator Žitko Glavni urednik/Redattore capo/ Editor in chief: Darko Darovec Odgovorni urednik/Redattore responsabile/Responsible Editor: Salvator Žitko Uredniki/Redattori/Editors: Gostujoči urednik/Editore ospite/ Guest Editor: Urška Lampe, Gorazd Bajc Dean Komel Prevajalci/Traduttori/Translators: Petra Berlot (it.) Oblikovalec/Progetto grafico/ Graphic design: Dušan Podgornik , Darko Darovec Tisk/Stampa/Print: Založništvo PADRE d.o.o. Založnika/Editori/Published by: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko - Koper / Società storica del Litorale - Capodistria© / Inštitut IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja / Institute IRRIS for Research, Development and Strategies of Society, Culture and Environment / Istituto IRRIS di ricerca, sviluppo e strategie della società, cultura e ambiente© Sedež uredništva/Sede della redazione/ Address of Editorial Board: SI-6000 Koper/Capodistria, Garibaldijeva/Via Garibaldi 18 e-mail: annaleszdjp@gmail.com, internet: http://www.zdjp.si/ Redakcija te številke je bila zaključena 30. 11. 2019. Sofinancirajo/Supporto finanziario/ Financially supported by: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), Mestna občina Koper, Luka Koper d.d. Annales - Series Historia et Sociologia izhaja štirikrat letno. Maloprodajna cena tega zvezka je 11 EUR. Naklada/Tiratura/Circulation: 300 izvodov/copie/copies Revija Annales, Series Historia et Sociologia je vključena v naslednje podatkovne baze / La rivista Annales, Series Historia et Sociologia è inserita nei seguenti data base / Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in: Clarivate Analytics (USA): Arts and Humanities Citation Index (A&HCI) in/and Current Contents / Arts & Humanities; IBZ, Internationale Bibliographie der Zeitschriftenliteratur (GER); Sociological Abstracts (USA); Referativnyi Zhurnal Viniti (RUS); European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH PLUS); Elsevier B. V.: SCOPUS (NL). Vsi članki so v barvni verziji prosto dostopni na spletni strani: http://www.zdjp.si. All articles are freely available in color via website http://www.zdjp.si. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 Dean Komel: Kontemporalnost razumevanjskega konteksta kot podlaga interdisciplinarne humanistike ............................. 531 La contemporaneità del contesto di comprensione come base dell’umanistica interdisciplinare Contemporality of the Context of Understanding as the Basis of Interdisciplinary Humanities Tina Bilban: Življenjski svet kot temelj razumevanja znanosti ................................. 549 Il mondo della vita come fondamento per la comprensione della scienza The Life-World as the Meaning-Fundament of Science Jožef Muhovič: Preokvirjanja v noosferi. Spremembe v interakcijskih razmerjih med umetnostjo in humanistično znanostjo od razsvetljenstva do danes .................................... 563 Sovrapposizioni nella noosfera. Modifiche nelle relazioni di interazioni tra le arti e le discipline umanistiche dall’Illuminismo a oggi Reframing in the Noosphere: Changes in Interactive Relations between Art and the Humanities from the Enlightenment to the Present Day Manca Erzetič: Vprašanje o zgodovinski umeščenosti človeške eksistence ............................ 577 La questione della collocazione storica dell’esistenza umana Rethinking the Relationship between Human Existence and Historical Experience Brane Senegačnik: Individualnost in problem interpretativnega obzorja ..................... 589 Individuality and the Problem of the Interpretative Horizon L‘individualitá e il problema dell‘orizzonte interpretativo Andrej Božič: Pesniški kon-tekst(i) ob rob pesmi Paula Celana “Unlesbarkeit” ....................................................... 603 Con-testo(i) poetici al margine della poesia “Unlesbarkeit” di Paul Celan The Poetic Con-text(s) Paul Celan’s Poem “Unlesbarkeit” Aleš Maver & Gorazd Bajc: Mimobežnost dveh Evrop: premisleki o nerazumevanju evropskega Vzhoda na evropskem Zahodu ............................... 613 La centrifugalità di due Europe: considerazioni intorno alle incomprensioni in Europa occidentale riguardo l‘Europa orientale Centrifugality of Two Europes: Thoughts on Misconceptions about the Central and Eastern Europe in the West Urška Lampe: Zaščita civilnih oseb v času vojne med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo .................................... 625 Protezione dei civili in tempo di guerra tra passato, presente e futuro Protection of Civilians in Time of War: Past, Present and Future Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies VSEBINA / INDICE GENERALE / CONTENTS UDK 009 V olume 29, Koper 2019, issue 4 ISSN 1408-5348 (Print) ISSN 2591-1775 (Online) ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 Anali za istrske in mediteranske študije - Annali di Studi istriani e mediterranei - Annals for Istrian and Mediterranean Studies Mira Miladinović Zalaznik: Nepartizanski odpor proti okupatorju na Slovenskem. Primer plemiške družine Maasburg in sorodnikov ........................................ 645 La resistenza non partigiana contro l’occupatore in territorio sloveno. Il caso della famiglia nobile dei Maasburg e dei suoi parenti Non-Partisan Resistance Movement against Occupiers in Slovenia. The case of the Noble Family of the Maasburgs and their Relatives Tamara Griesser-Pečar: Položaj katoliške cerkve leta 1945 v Sloveniji/Jugoslaviji v primerjavi z državami za “železno zaveso” ................................................... 661 La situazione della Chiesa cattolica in Slovenia/Jugoslavia nel 1945 in confronto con i paesi dietro la “cortina di ferro” The Situation of the Catholic Church in 1945 in Slovenia/Yugoslavia in Comparison with the Countries behind the “Iron Curtain” Ana Šela & Mateja Matjašič Friš: Nadzor Službe državne varnosti nad revijo Zaliv ................. 675 La sorveglianza da parte del Servizio di sicurezza nazionale della rivista Zaliv Surveillance by the State Security Service of the Magazine Zaliv OCENE/RECENSIONI/REVIEWS Todor Kuljić: Prognani pojmovi – neoliberalna pojmovna revizija misli o društvu (Avgust Lešnik) ...................................................... 691 Darko Darovec: Vendetta in Koper 1686 (Boštjan Udovič) ................................................... 693 Zdenka Bonin: Delovanje koprskih dobrodelnih ustanov. Prehrana otrok v vrtcu in sirotišnici ter bolnikov v bolnišnici v 19. stoletju (Salvator Žitko) ..................................................... 695 Lenart Škof: Antigonine sestre: o matrici ljubezni (Jernej Šček) .......................................................... 696 IN MEMORIAM Stane Bernik (1938–2019) (Salvator Žitko) ..................................................... 700 Kazalo k slikam na ovitku ..................................... 702 Indice delle foto di copertina ............................... 702 Index to images on the cover ................................. 702 Navodila avtorjem ................................................ 703 Istruzioni per gli autori .......................................... 705 Instructions to Authors ........................................... 707 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 645 received: 2019-04-14 DOI 10.19233/ASHS.2019.43 NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN SORODNIKOV Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, Gospodinjska 8, 1000 Ljubljana, Slovenija e-mail: mira.miladinovic-zalaznik@institut-nr.si IZVLEČEK Prispevek je rezultat dela z viri, primarno in sekundarno literaturo ob upoštevanju najnovejših znanstvenih izsledkov. Obravnava tisti segment srednjeevropske polpretekle zgodovine, ki mu stroka pri nas do sedaj ni posvečala veliko pozornosti, na tujem pa poglobljeno od padca berlinskega zidu 1989. V našem primeru je to upor plemiške družine Maasburg in sorodnikov proti nacionalsocialistom in fašistom na Slovenskem med II. svetovno vojno, tudi v sodelovanju s partizani. Kljub politični nekompromitiranosti in nesodelovanju z nacional- nimi socialisti in fašisti v okupirani Jugoslaviji so bili rodbina Maasburg in sorodniki po koncu II. svetovne vojne razlaščeni, šest članov družine pa pobitih. Ključne besede: kontemporalnost, nepartizanski odpor, plemstvo, rodbina Maasburg, odporniško gibanje O5 LA RESISTENZA NON PARTIGIANA CONTRO L’OCCUPATORE IN TERRITORIO SLOVENO. IL CASO DELLA FAMIGLIA NOBILE DEI MAASBURG E DEI SUOI PARENTI SINTESI Il contributo è il risultato di un lavoro basato su fonti, letteratura primaria e secondaria, e un’analisi delle più recenti conoscenze scientifiche. Si occupa di quel segmento della storia recente dell’Europa centrale al quale la disciplina in Slovenia finora non ha prestato molta attenzione, al contrario dell’estero, dove dalla caduta del muro di Berlino nel 1989 è oggetto di studi approfonditi. Il contributo presenta il caso dell’insurrezione della famiglia nobile dei Maasburg e dei suoi parenti contro i nazionalsocialisti e i fascisti in territorio sloveno durante la Seconda guerra mondiale, anche in cooperazione con i partigiani. Sebbene non si siano mai compromessi politicamente e non abbiano collaborato con i nazionalsocialisti e i fascisti nella Jugoslavia occupata, alla fine della guerra i membri della casa dei Maasburg e i loro parenti sono stati espropriati, e sei di loro uccisi. Parole chiave: contemporaneità, resistenza non partigiana, nobiltà, casa dei Maasburg, movimento di Resistenza O5 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 646 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 UVOD 1 Povejte mi, kaj pomeni človek? Od kod je prišel? Kam gre? Johann von Maasburg (Maasburg, J., s.d., s.p.) Raziskava je v duhu interdisciplinarnega razi- skovanja kontemporalnosti zasnovana kot prispevek k »medkonceptualn[i] razsežnost[i] vzpostavljanja humanistične vednosti« (Komel, 2018, 4). Pri obrav- navi izbrane tematike se poslužujem izsledkov zgo- dovinopisja, filozofije, literarne zgodovine, ekonomije ter pravne znanosti in podatkov iz pričevanjskih ter spominskih besedil pretežno nekdanjih partizanov in antifašistov ter dnevniških zapisov: Pri naši osredotočenosti na to, o čemer je be- seda, smo vedno pozorni tudi do smisla pove- danega. To, o čemer se izrekamo (predmet), ni isto s tistim, kar je v izrekanju izrečeno (smisel). Tudi za humanistično diskusijo velja, da smisel, kolikor se do njega šele prihaja, ni nikoli že dan, marveč ga je potrebno izrecno podati, kar se odvija na način anticipacije izkustva, ki je vselej kontemporalno vezana na njegovo preteklo re- cepcijo in možnost aktualne konceptualizacije. Vsak humanistični pojem ima svojo zgodovino. Vsak humanistični pojem je po svoji zgodovinski predanosti smiselno odprt za prihodnjo aktuali- zacijo (Komel, 2018, 5). V članku je raziskan tisti segment slovenske pol- pretekle zgodovine, vezane na proti-hitlerjevski upor plemstva na Slovenskem, ki je pri nas do danes skoraj docela neraziskan. Imenovane stroke ga kljub materi- alnim dokazom, ki so se ohranili do današnjih dni, niso (dovolj) tematizirale, zlasti pa ne plemiškega odpora. Vladajoča politika že samega nekomunističnega odpo- ra med II. svetovno vojno ni zgolj zamolčevala in spre- gledovala, pač pa je z njim po potrebi manipulirala in ga prikrojevala (Jančar, 1998). Namen takšnega početja je (bil), da se v narodovem spominu ohrani samo tisto, kar je bilo šteti v prid povojni, 45 let vladajoči politični opciji. Ta čas opredeljujejo boj proti okupatorju, konec II. svetovne vojne, krvavo nadaljevanje obračunavanja z drugače mislečimi ter razrednim sovražnikom na svobodi ter razpad druge Jugoslavije 1991. Zanimiva so s tem v zvezi razmišljanja zgodovinar- jev o vlogi zgodovinopisja v različnih obdobjih slo- venskega naroda (Simoniti, 2003, 263–273, 282–294; Grdina, 2012, 64–76; Grdina, 2013, 53–68; Grdina, 2019, 147–171). Avtorji pri tem opozarjajo na oko- liščino, da se je zgodovino, zgodovinarje in njihove raziskovalne izsledke pri nas enostransko uporabljajo, 1 Raziskava je nastala v okviru projekta Kontemporalnost razumevanjskega konteksta ter izražanje osebne in družbene svobode št. J7- 8283, ki ga iz sredstev proračuna financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. tudi zlorabljajo, za podporo vladajoči politični opciji še 45 let po padcu nacifašizma. Povedne so publikacije o Titovi vlogi v komunističnem gibanju ter pri ustvarja- nju in delovanju druge Jugoslavije (Eiletz, 2008; Eiletz, 2010; Simić, 2009) kakor tudi dela, ki jih je označiti za spominska (Bajt, 1999) in tematizirajo vojni ter povojni čas. To obdobje, odeto v gibanje neuvrščenih, je trajalo nerazumno dolgo. In prav tako dolga je zgo- dovinska izkušnja prizadevanj Slovencev za svobodo in pravičnost (Granda, 2018, 283–293). Odporniško partizansko gibanje pod vodstvom KP je bilo tako v povojni Sloveniji kot Jugoslaviji pri- znano, poveličevano in do določene mere natančno raziskano. Nepartizanski odpor je bil zamolčevan, marginaliziran, zanikan in stigmatiziran. V svojih delih so se ga med drugim lotevali B. Godeša, ki je na prime- rih intelektualcev Borisa Furlana ter Edvarda Kocbeka in njegovega nekdanjega somišljenika Toneta Fajfarja kakor tudi raziskave delovanja katoliškega tabora v času za narod usodnih odločitev odstrl del premalo znane slovenske zgodovine (Godeša, 2001, 182–194; Godeša, 2004, 169–175; Godeša, 2011). Edvarda Kocbeka ter zanimanje različnih služb med drugo svetovno vojno in po njej za tega pesnika in politika je v svojem obširnem delu Edvard Koc- bek – Osebni dosje št. 584 (2010) natančno obdelal I. Omerza, ki sicer ni zgodovinar, ampak ekonomist. Podal je diferenciran pogled na Kocbekovo usodo in razlago njegove realnosti. Iz Omerzovih raziskav izhaja tesna prepletenost delovanj tajne politične policije Udba z vrhovi vladajoče politike, ki so ves čas narekovali različne politične, obveščevalne, varnostne ter medijske aktivnosti proti pesniku. V času drugega vala napadov na Kocbeka se je zanj pri Titu zavzel nobelovec Heinrich Böll (Miladinović Zalaznik, 2004, 307–323; Miladinović Zalaznik, 2007, 81–93). J. Vodušek Starič je takoj po osamosvojitvi Slove- nije objavila knjigo o prevzemu oblasti komunistov, ki ga je datirala v vojno leto 1944 (Vodušek Starič, 1992). Poleg tega je raziskala še eno pomembno poglavje za- molčane slovenske zgodovine – angažiranje nekaterih predvojnih liberalcev v angleški obveščevalni službi (Vodušek Starič, 2002). T. Rejec, soproga nekdanjega tigrovca Alberta Rejca, je v svoji knjigi Partija in tigrovci (2006) obdelala med- vojno in povojno usodo nekaterih vodilnih tigrovcev, ki so se kot prvi v Evropi uprli fašizmu. Ker je njim, ki so bili demokrati in rodoljubi, pripadal primat upora proti fašizmu, so jih komunisti črtili, preganjali, onemogočali in jim ta primat v javnosti odvzeli. Med njimi sta bila tudi oče in sin, tržaška odvetnika in slovenska rodolju- ba, dr. Josip (Marušič, 2013, 88–89; Darovec, 1999; Vodušek Starič, 2002, 379) in dr. Branko Agneletto, ki sta bila po javnem pričanju Branka Agneletta na pred- ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 647 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 stavitvi Slovenske kronike XX. stoletja 1941–1995 v Trstu (1996) ob koncu vojne oba na znamenitem Mačkovem seznamu tistih, ki so bili predvideni za likvidacijo: »Na začetku leta 1945 je bilo evidentiranih več kot 17.000 oseb« (Maček, 1981, 230). N. Troha je izdala zbornik objav Nasilje vojnih in povojnih dni (2014), kjer se avtorice in avtorji ukvarjajo s posledicami vojnega nasilja, nasilja revolucionarne oblasti po koncu II. svetovne vojne, z usodami posa- meznikov in njihovih družin ter represijami nad njimi. Dragocen je zbornik razprav O vzponu komunizma na Slovenskem (2015), ki ga je uredil L. Šturm. V njem osem avtoric in avtorjev analizira moč, vlogo ter vla- davino KP in zlorabe, ki jih je izvajala nad državljani. O delovanju KPJ v luči revolucionarnega prava, ki je bila kot politična stranka v kraljevini Jugoslaviji pre- povedana s posebnim zakonom Obznana (1920) in se ni nikoli več, tudi po II. svetovni vojni ne, registrirala, je prispeval temeljiti študiji L. Šturm (2017, 719–746; Šturm, 2019, 51–75). Vloge in položaja intelektualcev in častnikov v no- vejši slovenski zgodovini ter vpliva novega razreda na družbeno realnost se je vedno znova kritično loteval I. Grdina (Grdina, 2010; Grdina, 2012, 64–76). G. Bajc je po temeljitih in obsežnih študijah v lon- donskih arhivih znanstveno obdelal stališča zahodnih zaveznikov do povojnega nasilja v Jugoslaviji (Bajc, 2006; Bajc, 2013, 137–157). Na velik odmev ter kontroverzne odzive praviloma naletijo objave T. Griesser Pečar, kot sta njena knjiga Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945: okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija (2004) ali pa prispevek o sodstvu (Griesser Pečar, 2017). Renato Podbersič ml. raziskuje represije nad nasprotniki re- volucije na Primorskem, judovske žrtve na naših tleh, položaj duhovščine ter cerkve po koncu II. svetovne vojne ter revolucionarne žrtve med Romi (Podbersič ml., 2014a, 139–155; Podbersič ml., 2014b, 78–94, Podbersič ml., 2017, 89–104). Med prvimi se je v Avstriji ukvarjala z odporom proti nacionalsocializmu že v šestdesetih letih 20. stoletja E. Weinzierl. Tu velja izpostaviti njeno zrelo delo Kirchlicher Widerstand gegen den Nationalsozi- alismus, kjer navaja, da je bilo v času 1938–1945 v zaporih 724 duhovnikov. Od teh je 7 umrlo v zaporu, 15 jih je bilo obsojenih na smrt in usmrčenih, 110 jih je bilo v koncentracijskih taboriščih, kjer jih je umrlo 90, 208 je bilo izgnanih, več kot 1500 pa jih ni smelo več opravljati svojega poklica (Weinzierl, 2004, 78–81). Piše tudi o redovnicah v odporu (Weinzierl, 2004, 82). W. Neugebauer obravnava avstrijsko odporniško gibanje v času 1938–1945 v delu Der österreichische Widerstand 1938–1945. Takoj po vojni je bilo temati- ziranje avstrijskega odpora v Avstriji v prvi vrsti politič- no vprašanje in kot takšno odvisno od vsakokratnega političnega položaja v državi ter odnosov Avstrije z velesilami (Neugebauer, 2015, 15–18). Po ustanovitvi DÖW (Dokumentationsarchiv des österreichischen Widerstands) leta 1963 ter inštitutov oz. oddelkov za novejšo zgodovino na univerzah na Dunaju, v Linzu, Salzburgu, Celovcu in Innsbrucku po letu 1965 so se v Avstriji pričeli tudi znanstveno ukvarjati s to temo. Napisane so bile diplomske ter magistrske naloge in doktorske disertacijah (Neugebauer, 2015, 18–24). Neugebauer se v svojem delu osredinja na Avstrijo v času nacionalsocializma, ko so se v odporu angažirali različni krogi prebivalstva: delavci, socialisti, komuni- sti in trockisti. Precejšnjo vlogo v avstrijskem odporu je po Neugebauerju odigrala katoliška cerkev, tu zlasti posamezni duhovniki, pripadniki redov ter katoliški laiki. V odporniškem gibanju plemstva so imeli svojo težo tudi legitimisti, ki so ostali zvesti Habsburžanom. Takšno je bilo tudi gibanje O5, kamor se je vključil Nikolaus von Maasburg (Neugebauer, 263). Avtor obravnava judovsko odporniško gibanje ter gibanje ljudi v eksilu (Neugebauer, 2015, 25–224). Dotakne se gibanja TIGR, slovenskih partizanov na Koroškem in siceršnjega partizanskega gibanju v posameznih krajih v Avstriji (Neugebauer, 2015, 230– 247). Iz njegovih raziskav izhaja, da se v odporu niso organizirali zgolj civilisti, marveč tudi pripadniki vojske, nadstrankarske skupine, zaporniki in taboriščniki ter posamezniki (Neugebauer, 2015, 248–311). Plemiško rodbino Windisch-Graetz na Slovenskem je raziskoval S. Granda (Granda, 1986). Plemstvo na Slovenskem intenzivno raziskuje M. Preinfalk, ki je svoje delo začel z odmevno znanstveno monografijo o rodbini Auersperg (Preinfalk, 2005), ki je doživela tudi svojo nemško izdajo (Preinfalk, 2006). Njegovo do sedaj zadnje obširnejše delo o plemiških rodbinah na Slovenskem je izšlo 2017 (Preinfalk, 2017). V svojem prispevku Habsburško plemstvo po letu 1918 Prein- falk obravnava usodo nekaterih slovenskih plemiških rodbin po koncu II. svetovne vojne (razlastitve oz. nacionalizacija imetja, zapori, pregnanstvo, izginotje), ki so jo na Slovenskem doživljali tudi neplemiči (Pre- infalk, 2019, 181–206). Ne obravnava pa njihovega organiziranega odpora proti nacionalsocializmu. Tu navedenim znanstvenim in memoarskim delom Slovencev je skupno to, da se, za razliko od pričujoče študije ter omenjene objave Neugebauerja, ne ukvarja- jo z odporom plemstva na Slovenskem med II. svetov- no vojno. V moji študiji je del tega dokumentiranega, vendar do sedaj neobravnavanega nepartizanskega upora proti okupatorju prikazan v obliki perspekti- vično skrajšane (Musil, 1978, 648) case study. Gre za proučevanje primera plemiške rodbine Maasburg in njenih sorodnikov na Slovenskem, kar je v slovenski znanstveni literaturi novost. Končevanje enega obdobja skupne države južnih Slovanov, Kraljevine Jugoslavije, ki ni bila nikakršna demokracija, je bilo zaradi med- in povojnih sankcij proti drugače mislečim in nasilja nad njimi v drugi Ju- goslaviji (Golob, 2005) precej razpotegnjeno. Začetek ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 648 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 drugega obdobja skupne države, ki se je imenovala različno – Demokratična Federativna Jugoslavija (DFJ), Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ) in ob svojem razpadu Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) –, so zaznamovali izvensodni po- boji, inscenirani, sprva po zvočnikih javno predvajani politični sodni procesi, taborišča, preganjanja in zapi- ranja drugače mislečih, tudi izobražencev (Sirc, 2010), stigmatizacija nasprotnikov in njihovih družin (Vode, 2004), ustrahovanja, nacionalizacije (Simoniti, 2003, 183–252, 255–350), taborišči Goli otok in Sv. Grgur (Marinac, 2009), obsodbe na smrt, med drugim Črto- mirja Nagodeta, Borisa Furlana (Furlan Seaton, 2016) in Ljuba Sirca na zloglasnem Nagodetovem procesu. Pojavi kot so zloraba psihiatrije (o tem je med drugim pisal Zdenko Zavadlav v svojih Pismih izza odra (2002)), vohunjenja, prisluškovanja, cenzura zasebnih zapisov (pisma, dnevniki, neobjavljene študije še ko- nec osemdesetih let prejšnjega stoletja) tako v Sloveniji kot drugod v SFRJ, pridobivanja ljudi za vohunjenje ter izsiljevanja, o čemer je marsikaj povedal Albert Sve- tina v Od osvobodilnega boja do banditizma (2004), so zaznamovali naš vsakdan. Odražali so se tudi na življenjih ljudi, ki so tema pričujočega članka RODBINA MAASBURG NA SLOVENSKEM Začetnik »slovenske« rodbina Maasburg je bil c.kr. naslovni generalmajor, baron Johann von Maasburg (1847–1923), katerega poplemenitena rodbina Maschek izhaja iz Hradca Králové (Miladinović Zalaznik, 2018a, 304–317). Leta 1876 se je v Vipavi poročil z domačinko Roso Mario Tribuzzi (1852–1947), hčerko okrajnega komisarja v Kočevju Martina Tribuzzija 2 ter Franziske, roj. Tschoffen. Rosa in Johann sta se smela poročiti, ko je Johann dobil dovoljenje in po takratnih uzancah deponiral kavcijo v višini 24.000 goldinarjev (AT-oeStA/ KA, 1852). Tako je imela država zagotovilo, da žena po morebitni moževi smrti ne bo padla v breme države. V zakonu so se jima rodili hčerka Edithe (1877–1892) in sinova Wilhelm (1876–1957) ter Friedrich (1880–1914). Friedrich je kmalu po začetku vélike vojne padel 3 kot častnik v bitki za Lviv pri Gródeku. 4 Johann je z ženo Roso dočakal konec vélike vojne v Vipavi. Iz Vipave je po rapalski mirovni pogodbi leta 1922 nastal Vipacco. Zavezniki so s tem delom slovenskega ozemlja poplačali Italiji njen izstop iz 2 Družina Tribuzzi je v Vipavi izpričana že v 18. st. (Premrl, 2015, 24). 3 O Friedrichovi smrti je poročal Marburger Zeitung, 24. 11. 1914: Oberleutnant von Maasburg †, 3, ki je izpostavil, da je bil mladi častnik priljubljena osebnost v Mariboru. 4 Te boje je v pesmi Grodek ubesedil avstrijski ekspresionistični pesnik Georg Trakl (1887–1914). Zaradi grozot, nasilja ter uničenja vsega človeškega in od človeka postavljenega, čemur je bil Trakl priča v bitki pri Gródeku, je hotel narediti samomor, vendar so ga preprečili soborci. Niso pa mu mogli preprečiti, da bi v bolnišnici ne vzel prevelike doze kokaina, zaradi česar je kmalu po tej bitki umrl. Pesem je v slovenščino v prepesnil Kajetan Kovič (Kovič, 2000, 143). 5 Z Douglas Marie de Courcy Mac Carthy (1891–1962) se je smel po dolgi zaroki poročiti šele med vojno, na bojišču, v Krakovu, ker je zaročenkini babici, grofici Zichy, šele avgusta 1914 uspelo od dvora izposlovati dovoljenje. Do rojstva hčerke 1915 je bila tudi Douglas na fronti in sicer v garnizijski bolnišnici Rdečega križa v Vzhodni Galiciji. Z Wilhelmom sta imela dve hčerki, obe rojeni med vojno (Maasburg, J., s.d., s.p.). obrambne vojaške zveze centralnih sil, sklenjene 1879 med Nemškim cesarstvom ter Avstro-Ogrsko, ki se ji je 1882 v t. im. trozvezo priključila Kraljevina Italija. Toda Italija je po podpisu tajnega londonskega spora- zuma leta 1915 (Bajc, 2017, 993–1014) prestopila k antanti. Zaveznikom se je bilo Italiji za njen prestop po zmagi konec vojne najlaže zahvaliti z ozemljem, ki ni bilo njihovo, pač pa del razpadle poraženke Avstro- -Ogrske. Dober del današnje zahodne Slovenije, tja do vključno Postojne, je bil kot poplačilo darovan Italiji. Johann je v Vipavi ostal tudi po propadu Habsburške monarhije in je tu pokopan. Vdova je v Vipavi nekaj časa živela sama, dokler se ni k njej priselil ločeni sin Wilhelm, 5 invalid v činu podpolkovnika stare avstrijske vojske. Z materjo sta v Vipavi dočakala II. svetovno vojno ter njen konec. Rosa je umrla leta 1947, stara skoraj 95 let. Po njeni smrti je sin, ker mu naše oblasti niso izplačevale avstrijske pokojnine, so mu pa dale dovoljenje, da odide na zdravljenje v Trst, avgusta 1947 zapustil svoj dom. Dne 8. 11. 1948 je Okrajno sodišče v Gorici pokojno Roso in Wilhelma, ki je 1944 izpričano rešil nekaj Vipavcev pred ustrelitvijo (Mila- dinović Zalaznik, 2018b, 766), kot pripadnika nemške narodnosti razlastilo. Zaplembo je Okrajno sodišče v Gorici odredilo 4. 4. 1949 (PANG, 544, 255). Tega, da je ostal brez imetja, pa Wilhelm niti še 11. julija 1951, ko je pisal takratnemu jugoslovanskemu generalnemu konzulu v avstrijski Krivi Vrbi, kjer je tudi sam živel, ni vedel. V pismu v lepi slovenščini, kjer je v skladnji zaznati vpliv italijanščine, prosi za dovoljenje, da bi smel iz svoje hiše vzeti perilo, posteljnino ter različne predmete osebne vrednosti, ko bo po odprtju meja smel v Vipavo (PANG, 544, 255). Friedrich je zapustil ženo Irmo, roj. von Adamovi- cs, (1882–1936), hčerko Franzisko (1912–1990) in sina Nikolausa, ki je bil ob očetovi smrti star 10 mesecev. Leta 1927 se je družina zaradi izplačevanja avstrijske pokojnine po padlem možu oz. očetu morala preseliti iz Maribora v Gradec (Maasburg, C., 1996, 23). Odpor proti nacionalsocializmu Nikolausa (1913– 1965) in Christiane von Maasburg (1914–1984) V Nemški Avstriji, kar je prva avstrijska republika po imenu in dojemanju same sebe bila (Rauchensteiner, 2017, 18ff), je Nikolaus že kot najstnik zaznal veli- konemškega in nacionalsocialističnega duha, ki se ni ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 649 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 širil samo v vojaških strukturah, pač pa tudi po šolskih ustanovah, ki jih je obiskoval. Ob anšlusu (12. marca 1938), ki ga je doletel med izobraževanjem na zname- niti vojaški akademiji Terezijanišče, 6 je odklonil prisego Hitlerju. To je utemeljeval z bolečinami v kolenskem sklepu (Maasburg, C., 1996, 23–24). Posledica njegove nepokorščine je bila, da je nemška tajna državna polici- ja (gestapo) 14. 3. 1938 ukazala, naj iz akademije odpu- stijo tega nasprotnika nacionalsocializma, ki prijateljuje z Judi ter mešanci 7 in je nadvojvodi Feliksu pomagal pri begu iz Avstrije (Maasburg, C., 1996, 29–31). Od takrat se gestapo ni nehal zanimati zanj. 8 Nikolaus, ki je med šolanjem v Gradcu agitiral proti nacistom in okoli sebe zbiral somišljenike, se je priključil avstrijskemu odporniškemu gibanju, ki je bilo precej heterogeno: levičarsko, desničarsko, kon- fesionalno, judovsko, konservativno, monarhistično, emigrantsko, vojaško, nad-strankarsko, zaporniško, taboriščno ter individualno (Neugebauer, 2015). Učin- kovitost upornikov in trajanje njihovega delovanja sta bila omejena, saj jih je gestapo s pomočjo infiltriranih ovaduhov onemogočal, preganjal, zapiral v koncentra- cijska taborišča in jih nemalo ubil, tudi še aprila 1945 (Neugebauer, 2015, 198). Med upornimi monarhisti v Avstriji so bili tudi nadstrankarski legitimisti. Mednje so spadali Nikolaus in rodbina Auersperg (Preinfalk, 2013a, 293–300), s katero so bili v sorodu. Pripadali so sicer nemškemu kulturnemu prostoru, ne pa tudi nemški politični tvorbi, torej nemški državi. Menili so, da imajo Habsburžani legitimno pravico do avstrijskega prestola. Legitimisti so se shajali v palači Auersperg na Dunaju, kjer je bil od leta 1944 tudi formalno njihov sedež. Njihovi simpatizerji so bili uradniki, častniki, veleindustrialci, pisatelji, posamezniki iz katoliških krogov ter nemalo žensk (Neugebauer, 2015, 182–201). Hitler si je 1932 prizadeval zagotoviti sodelovanje princa Otta Habs- burškega (1912–2011) ter ga postaviti za svojega na- mestnika v Avstriji, kar pa je le-ta odklonil (Maasburg, C., 1996, 34–35). V času političnih emigracij, ki jim je botroval naci- onalsocializem v tridesetih letih 20. stoletja, je precej Avstrijcev živelo v Franciji, sporadično tudi Otto von Habsburg, sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja Karla I. (1887–1922). Med emigranti je bil eden najeminen- 6 Leta 1746 jo je ustanovila Marija Terezija, od tod ime. Tu sta se šolala tako Prešernov prijatelj in pesnik, Ljubljančan Anton Alexander grof Auersperg, ps. Anastasius Grün, 1806–1876 (Miladinović Zalaznik, 2008, 471–484; Miladinović Zalaznik, Granda, 2009; Miladino- vić Zalaznik, 2013, 127–144; Miladinović Zalaznik, 2016, 271–286), kakor poznejši hrvaški ban, politik in general grof Josip Bužimski (1801–1859), ki sta bila sošolca. 7 Otroci z Ne-Judi poročenih Judov. 8 V Brežicah so se že med vojno širile govorice, da so Nikolausa v zvezi z atentatom na Hitlerja v münchenski pivnici Bürgerbräukeller 8. 11. 1939 zaprli in da ni preživel vojne (Šekoranja, 2016). 9 Članki so izšli v Novi reviji, priloga Ampak leta 1996, letn. 15, št. 172/173, 32–38, v prevodu M. Miladinović Zalaznik. 10 Verjetno prav zaradi tega smo Slovenci dobili prevod romana Radetzkyjeva koračnica šele leta 1982, romana Kapucinska grobnica pa 1984 (oba v prevodu M. Miladinović). Do takrat ju je, po informaciji takratnega glavnega urednika Cankarjeve založbe Toneta Pavčka, iz založniških programov redno črtal literarni zgodovinar Anton Ocvirk (1907–1980). 11 Grof je v petdesetih letih 20. stoletja postal sorodnik Maasburgov. 12 Za podatek se zahvaljujem Igorju Grdini. tnejših gotovo judovski pisatelj habsburškega mita (Magris, 1966) iz Brodyja v Vzhodni Galiciji, Joseph Roth (1894–1939). Roth je 30. 1. 1933, ko je Hitler prisegel za kanclerja, zapustil Berlin, kjer je delal kot novinar in objavljal v praškem Prager Tagblatt, budimpeštanskem Pester Lloyd, največ pa v Frankfur- ter Zeitung, predhodniku današnjega FAZ. Njegove analize razmer po obisku krajev zahodnega Balkana v člankih Južna Slavija in Albanija – notranji problemi (8. 6. 1927; Roth, 1990a, 714–719) in Pogled v Južno Slavijo (16. 7. 1927; Roth, 1990b, 746–749), podajajo natančno in subtilno politično podobo Albanije in Jugoslavije tistih dni. 9 Od svojega odhoda iz Berlina je Roth nenehno po- toval, pretežno po Franciji, Nizozemski ter Belgiji, pri čemer je najdlje zdržema živel v Parizu. Spričo politič- nih razmer v Evropi se mu je propadla Habsburška mo- narhija, katere slabosti in napake je natančno poznal ter o njih objavljal, zdela veliko boljša politična opcija od nasilnega nacionalsocialističnega rajha. Postavil ji je svojevrsten spomenik v romanih Radetzkyjeva koračnica (1932) in Kapucinska grobnica (1938), kjer je slovenskemu rodu Trottovih kot predstavnikom ce- sarju najzvestejšega naroda v Habsburški monarhiji 10 namenil vlogo poroka njihove oblasti. Roth se je tudi v realnem življenju zavzemal za ponovno vzpostavitev Habsburške monarhije. O tem nekaj podatkov, ki poleg njegove zavzetosti osvetljuje- jo tako odločenost kakor tudi obupanost nasprotnikov nacionalsocializma med Avstrijci. Za rešitev domovine je Roth skoval fantastična načrta: 1. da bi mrtvega cesarja Karla v krsti spravili v Avstrijo ter skupaj z njim tudi živega, novega cesarja (Otta); 2. Roth je skušal prepričati grofa Heinricha von Degenfelda-Schonburga (1890–1978), presto- lonaslednikovega vzgojitelja 11 , naj pretihotapijo živega Otta v krsti na Dunaj in ga tam razglasijo za cesarja ter tako rešijo Avstrijo pred Hitlerjem (Bronsen, 1974, 481–482). O tem, da ni bil zgolj snovalec fantastičnih zami- sli, priča Rothova pot na Dunaj 24. februarja 1938, s ponarejenim potnim listom, 12 šestnajst dni pred anšlu- ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 650 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 som. Tja je odšel po Ottovem pooblastilu, da bi pre- pričal kanclerja Kurta Schuschnigga (1897–1977), naj odstopi v korist Habsburžana. Rothu se ni posrečilo, prodreti do kanclerja. Pač pa mu je dunajski policijski predsednik Michael Skubl (1877–1964), ki je bil hkrati državni tajnik v uradu zveznega kanclerja za vprašanja varnosti in varovanja, svetoval, naj se raje takoj vrne v Pariz. Kar je Roth tudi storil. Posebna ironija usode je hotela, da je bil to tisti Skubl, ki je »bdel« nad Ivanom Cankarjem 13 in bil leta 1918 »podpisnik osmrtnice« za rajnko Avstrijo. Dne 31. oktobra 1918 jo je v Ljubljani objavilo uredništvo Kurenta: S potrtim prežalostnim srcem naznanjamo vsem znancem in prijateljem pretužno vest, da je naša draga mati AVSTRIJA po dolgi mučni bolezni izdihnila svojo kosmato dušo. Naj v miru počiva. […] Grof Attems m.p., grof Künigl m.p., grof Barbo m.p., dr. Skubl m.p., dr. Šušteršič m.p. (Svoljšak, 1995, 201). Avstrijsko odporniško gibanje O5 Nekaj nadstrankarskih nasprotnikov tretjega rajha ter nacionalsocializma v Avstriji se je organiziralo v nadstrankarskem odporniškem gibanju O5, 14 katerega član je bil tudi Nikolaus. Že v samem imenu gibanja je zapisan program, saj v šifri O5 stoji 5 za peto črko sa- moglasnikov abecede, torej E, ki skupaj z O označuje Avstrijo (OE, Oesterreich). Gibanje O5 so začeli ustanavljati leta 1937. 15 Imelo je nekaj prednosti pred ostalimi, med drugim, da je bilo precej članov pripadnikov plemstva. Plem- stvo je bilo sicer heterogeno, vendar so ga zbliževale skupne vrednote ter gojenje tradicije. Plemiči so bili že od nekdaj povezani v omrežjih, ki jih je odlikovala brezpogojna lojalnost in niso bila strankarsko vezana. Kljub temu je po organiziranosti vsa protinacistična gibanja prekašala KP Avstrije, ki ni imela samo največ izkušenj z delovanjem v ilegali, pač pa tudi finančno podporo Sovjetske zveze. Ostalih avstrijskih gibanj, razen morda idejno, ni podpiral nihče. Nikolaus se je spomladi 1938 po odpustu iz vojaške akademije nekaj časa skrival pri prijateljih v Gradcu in z njimi organiziral beg ogroženih Avstrijcev čez mejo v Jugoslavijo (Maasburg, C., 1996, 50). Jeseni 1938 je odpotoval v osrednjo Francijo (St. Germain- -des-Fossés) na grad princa Xaviera de Bourbon-Parme 13 Za podatek se zahvaljujem Igorju Grdini. 14 Leta 1945 je bil odporniški znak O5 vklesan poleg glavnih vhodnih vrat v Stefanovo katedralo na Dunaju. 15 Soustanovitelj O5 je bil Puljčan dr. Hans Sidonius von Becker (1895–1948), sicer prostozidar (Velika loža Avstrije). 16 Podobno se je med drugo svetovno vojno vedel nemški pesnik, pripovednik ter esejist, zdravnik Gottfried Benn (1886–1956). Po prvi sve- tovni vojni, ki jo je preživel na frontah, se je ogrel za italijanski fašizem in nemški nacionalsocializem. Kljub temu je prijateljeval z judovsko pesnico Else Lasker-Schüler (1869–1945), ki se je pred nacionalsocializmom umaknila v Švico. Ko so ji Nemci odvzeli državljanstvo, se po svojem tretjem obisku Palestine ni več vrnila v Evropo in je umrla v Jeruzalemu. Benna so 1934 nacionalsocialisti kot avtorja prepovedali, v nevarnosti je bila tudi licenca za zdravniško prakso, tako da jo je 1935 sam zaprl. »Umaknil« se je v vojsko, kar je razglasil za aristokratsko obliko emigracije. Leta 1951 je Benn prejel Büchnerjevo nagrado, ki je najvišja nemška nagrada za književnost. (1889–1977). V prinčevem gradu so uživali gostolju- bje Otto Habsburški, njegov brat, nadvojvoda Felix (1916–2011) in nekaj drugih Avstrijcev, ki so zbežali pred nacionalsocialisti. Maasburg je tu prisegel Ottu, ki ga je takrat zadolžil, naj na Štajerskem organizira odporniško gibanje ter vodi njegov vojaški del. Poleg tega naj bi Nikolaus, ki je govoril nemško, angleško, francosko, italijansko in razumel slovensko ter bil po izobrazbi strojni inženir in pilot, organiziral obvešče- valno zvezo preko Zagreba ter Maribora. Prav tako naj bi vzpostavil stike s kolegi iz vojaške akademije ter jih združil v odporniškem gibanju avstrijskih častnikov (Maasburg, C., 1996, 51). Nikolausu, ki je opravil tečaj za rezervne častnike, so v vojaških strukturah dali jasno vedeti, da ga neneh- no opazujejo in da ga bodo ob najmanjšem sumu po- slali v koncentracijsko taborišče. Takrat mu je pomagal soborec pokojnega očeta, ki ga je preko svojih stikov hotel spraviti v nemško vojaško obveščevalno službo Abwehr in ga tako zaščititi pred gestapom. 16 Nikolaus se je 1939 o tem v Zürichu posvetoval z nadvojvodo Felixom, ki mu je svetoval, naj se priključi Abwehru, saj bo tako laže deloval proti nacističnemu režimu ter hkrati prišel do pomembnih informacij nemške obve- ščevalne službe (Maasburg, C., 1996, 53). V Zürichu se je Nikolaus srečal tudi s socialistom Felixom Slavikom (1912–1980), poznejšim dunajskim županom. Z njim sta sodelovala v protiobveščevalni dejavnosti v Trstu, kar je zabeležila tudi Ozna (ARS-1931, 618, 301-76). Baronove aktivnosti ter potovanja po Jugoslaviji, Italiji, Švici in Franciji niso ostali neopažena. V letih 1939–1940 ga je gestapo trikrat aretiral. Oktobra 1941 se je Nikolaus poročil z grofico Christiane Ceschi a Santa Croce, ki je živela na družinskem, od poroke naprej njenem gradu Bizeljsko. S svojimi šestimi soro- jenci je odraščala v dveh maternih jezikih, nemščini ter italijanščini, obvladala je angleščino, ker se je šolala v Angliji, ter slovenščino. Od sosedov, zlasti živinoz- dravnika dr. Maksimilijana Šribarja (1893–1993), se je naučila poljedelstva, živinoreje ter upravljanja z goz- dovi. Sanirala je ne prav cvetoče posestvo, obnovila grad in grajsko kapelico (Faber, 2016). Med vojno sta Maasburga na gradu pred Nemci skrivala slovenske družine ter prijateljico, Judinjo z Dunaja, grofico Friederike Sizzo de Noris, roj. Deutsch (okoli 1910–1994). In to kljub temu, da je Christiane leta 1942 na Bizeljskem rodila sina in leta 1944 hčerko ter da so jo Nemci nadzorovali. Maasbur - ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 651 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 ga sta imela na gradu tudi radijski oddajnik, s katerim sta pošiljala informacije britanski tajni obveščevalni službi MI 6 (Vodušek Starič, 2002, 8–9), kar je bilo smrtno nevarno. Tudi to je zabeležila Ozna. Christiane je partizanom osebno (bala se je izdajstva zaposlenih) prala, kuhala in jih na gradu skrivala. Ter jim od po- mladi 1944 plačevala davke ter jih mesečno zalagala z govedom in konji. 17 Življenje Maasburgov je postajalo vedno bolj za- pleteno. Medtem ko je družina živela na Bizeljskem, kjer so tudi potekali boji, je bil Nikolaus pri Abwehru v Salzburgu in Celovcu, potoval je v Dalmacijo, kjer naj bi v Splitu po nalogu NEST (Abwehr-Nebenstelle = nekakšna izpostava Abwehra) Trst s sedežem na via Rossetti 18 likvidiral človeka, vendar ga ni. Nalogo je pozneje opravil že omenjeni Felix Slavik (ARS-1931, 618, 301-76). Nikolaus se je vedno znova vračal na Bizeljsko. Tu je imel stike s partizani in upornim slovenskim 17 O tem je 1. 11. 2017 pričal nekdanji partizan, politik, publicist in diplomat Božidar Gorjan – Bogo (1924) na I. programu nacionalne TV v oddaji Spomini. 18 Na Ulici Rossetti se 10. 3. 1944 umorili tri Slovence, dr. Stanka Vuka, njegovo ženo Danico Tomažič in dr. Draga Zajca. Dolgo so umor pripisovali bodisi črni roki, bodisi plavi gardi. Najnovejša dognanja govorijo o tem, da so jih likvidirali slovenski komunisti. O umorjenih je pisal Fulvio Tomizza (1935–1999) v svojem delu Gli sposi di via Rossetti: Tragedia in una minoranza (1986), v slovenskem prevodu Majde Capuder Mladoporočenca iz ulice Rossetti: Tragedija neke manjšine (1987). Prim. tudi: Pahor, 1975; Brecelj, 2017; Zvonar Pre- dan, 2018, 195–196. 19 Dr. Heinricha Petersona, vodjo NEST Trst, je Udba po vojni hotela pridobiti za sodelovanje s pomočjo nekega avtomehanika, ki je bil njegov šofer (ARS-1931, 852, 108-1). plemstvom ter preprečil, da bi SS izvedla nameravano merjenje lobanj svojcev ter domačinov. S to metodo je SS določal rasno pripadnost in čistost prebivalcev, od česar je bila odvisna njihova nadaljnja usoda (Maas- burg, C., 1996, 59). Nikolaus je sodeloval s partizani ter jim s pomočjo dr. Šribarja dobavljal informacije, strelivo ter orožje. Partizani so vse sprejemali kljub temu, da je Nikolaus v Ozni veljal za zagrizenega antikomunista (ARS-1931, 618, 301-76). Nikolausa so na ukaz majorja dr. Heinricha Peter- sona 19 (NEST Trst), sicer odvetnika iz Beljaka, ki je ugo- tovil, da je baron dvojni agent in se zavzema izključno za legitimistične cilje ter sodeluje z Anglo-Američani, jeseni 1943 kazensko premestili k nemškim obrabnim silam Wehrmacht na Norveško (ARS-1931, 852, 108- 1). Ker se je od tam brez dovoljenja oddaljil od enote, t. j. odpotoval na Bizeljsko, in ker je v Wehrmachtu na splošno deloval razdiralno (Neugebauer, 2015, 248– 257), so ga jeseni 1944 v Celovcu postavili pred vojno Slika 1: J. F. Kaiser: Litografirani pogledi Štajerske 1830 (Wikimedia Commons). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 652 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 sodišče, ki ga je obsodilo na fronto. S sodišča mu je s pomočjo kolega iz Abwehra uspelo pobegniti. Prebil se je do Dunaja in vzpostavil stik s palačo Auersperg, kjer je bilo od 1944 središče odporniškega gibanja O5. Le-to se je 1945 povezalo s Sovjeti in tako preprečilo boje za Dunaj, posledično tudi veliko žrtev na vseh straneh. Takrat so Nikolausa zaprli še Rusi (Schandl, 2011, 103–109), vendar mu je uspelo pobegniti. Zaprli so ga po vsej verjetnosti zato, ker so imeli odporniško gibanje O5 za »Združenih držav tajno obveščevalno službo« (Neugebauer, 2015, 261). Gibanje O5, ki je ves čas pričakovalo navodila za svoje delo od Otta Habsburškega, teh navodil pa ni dobilo, se je samo-razpustilo julija 1945. Nikolaus je od Otta celo pisno zahteval, naj ga odveže od prisege. V utemeljitvi je zapisal, da se mu ne zdi sposoben za- stopati interesov nekdanje vladarske hiše (Maasburg, C., 1996, 76–77). 20 P. Leo je študiral pravne in politične vede, teologijo in misijonologijo v Innsbrucku, Oxfordu in Rimu. Od 1982 do 1997 je spremljal mater Terezijo v Indiji in na njenih potovanjih ter bil njen spovednik. O tem je 2010 izšla njegova knjiga Mati Terezija. Čudovite zgodbe, ki je prevedena v 18 jezikov, tudi v slovenščino. Pri nas je izšla 2011. Na Bizeljskem so se boji približevali koncu. Na terenu so se poleg slovenskih partizanov in Nemcev pojavljale različne oborožene enote jugovzhodne Evrope in Besarabci. Konec vojne so partizani, čeprav so med vojno zapisali, da je treba Maasburge zaščititi (ARS-1931, 618, 301-76), Christiane z obema otroko- ma, bolehno materjo ter judovsko prijateljico, ki jo je Christiane skrivala na svojem gradu, poslali najprej v taborišče v Brežice, od tam pa na vlak, ki so ga spre- mljale sovjetske enote. Odpeljali so jih v Avstrijo. V Lipnici jim je uspelo s transporta pobegniti in se skriti pri ljudeh, ki so bili kljub množici vojska in beguncev pripravljeni pri sebi skriti pet ljudi ter jih prehranjevati (Sizzo de Noris). Grad Bizeljsko je bil jeseni 1945 zaplenjen in lastniki kmalu zatem razlaščeni. Tisto nekaj malega, kar je Christiane uspela skriti, preden so jo partizani z družino z gradu izgnali, so prebivalci izkopali in od- nesli. Ohranil se je zgolj kelih, ki je v grajski kapelici služil pri maševanju. Leta 1956, ko je Christiane prvič po vojni pripeljala svoje štiri otroke v Slovenijo, ji ga je vrnil sosed iz Orešja. Ker so bili Maasburgi takrat ubogi kot cerkvene miši, so ga vsi razen globoko verne Christiane hoteli prodati. Bila je proti, češ da se posvečenih reči ne prodaja. Kelih je ostal v družini in še danes služi svojemu namenu. Pri krstih in drugih priložnostih ga uporablja Christianin sin, msgr. dr. Leo-Maximilian Maasburg, rojen 1948 v pregnanstvu v Gradcu. 20 Nikolausa v osvobojeni Avstriji ni potreboval nihče. Med drugim se ga je kot nekdanje vojaške osebe držal očitek preloma prisege (Hitlerju), ki je, kot vemo, ni nikoli dal. Koristilo mu tudi ni sodelovanje z jugoslo- vanskimi partizani. Christiane je v Meranu na Južnem Tirolskem, kjer je z otroki živela zaradi bolne matere, odprla obrat za izdelavo vafljev, ki ga sama ni zmogla voditi. Nikolaus pa na Južno Tirolsko do leta 1952 ni smel, ker je dejavno podpiral Južne Tirolce v njihovi težnji po združitvi z Avstrijo, katere del so bili do konca I. svetovne vojne. Zdi se, da je bil enkrat več na nepravi strani. Leta 1949 se je družina preselila v Kitzbühel. Do izbruha alžirske krize 1954 je Nikolaus delal v nekem alžirskem avtobusnem podjetju v Pa- rizu, potem v turizmu v Münchnu. Smrt ga je komaj 52-letnega doletela kot nameščenca italijanske tovarne tipkalnih strojev Olivetti (Maasburg, C., 77). Smrt šestih sorodnikov Maasburgi so zaradi posledic vojne izgubili nekaj sorodnikov iz slovenskih plemiških rodbin Windisch- -Graetz (Stekl, Wakounig 1992) ter Attems. Pri tem velja izpostaviti, da so vsi skupaj podpirali partizane Slika 2: Nikolaus von Maasburg (1913–1965) pred smrtjo (Zasebni arhiv Maasburg). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 653 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 ali celo bili sami partizani kljub drugačnemu svetov- nemu nazoru: krščansko plemstvo je bilo globoko verno, komunistično partizansko vodstvo pa ne in se je idejno-ideološko napajalo v marksizmu-leninizmu s primesmi stalinizma. Windisch-Graetzi izhajajo iz Slovenj Gradca, kjer je rodbina živela od 13. st. dalje. Po razpadu Habsburške monarhije so ostali v državi SHS, pozneje Kraljevini Jugoslaviji. Imeli so naš domovinski list, se pravi državljanstvo. Med drugo svetovno vojno so bili pri nemškem okupatorju slabo zapisani. Gestapo je zabeležil, da niso hoteli pozdravljati s Heil Hitler, pač pa jim je bil ljubši slovenski Bog daj. Med seboj da so tudi raje govorili slovensko ali celo italijansko, samo da jim ni bilo treba govoriti nemško (ARS-1931, RSNZ SRS, MF). O tem, da pri nemških oblasteh niso bili dobro zapisani, pričajo dokumenti nemškega konzulata v Ljubljani. Konzulat jugoslovanskemu državljanu knezu Ottu von Windisch-Graetzu z gradu Slatna, ki je maja 1940 hotel v bolnišnici na Dunaju obiskati nečaka dr. Huga Vinzenza, ni hotel izstaviti vizuma za Avstrijo (ARS-1931, RSNZ SRS, 831, 113-3). Tudi Alfredu von Windisch-Graetzu, roj. 13. marca 1890 v Konjicah, od leta 1921 dalje jugoslovanskemu državljanu, maja 1940 Nemci po več prošnjah niso hoteli dati vizuma za obisk žene in otrok v Avstriji (ARS-1931, RSNZ SRS, 829, 113-3). Winidsch-Graetze so po okupaciji Jugoslavije opazovali tako italijanski in nemški okupatorji kakor tudi partizani, čeprav so slednje podpirali. 27. marca 1944 so partizani požgali njihov obnovljeni grad Hošperk pri Planini, pri čemer so odpeljali lastnika Eduarda (1891–1976), skupaj s hčerko Wilhelmine (1930) v bližnji gozd, od koder sta videla, kako grad gori. Šele takrat so ju izpustili in sta se smela vrniti na pogorišče (Degenfeld von, 2018; Henley Windisch- -Graetz, 2002, 109–111). Grad je zgorel do tal, z njim tudi družinski arhiv, kjer so bili shranjeni dokumenti preteklih 600 let ži- vljenja in delovanja na Slovenskem. Tako je bila na mah izbrisana družinska zgodovina, kolikor je ni bilo shranjene v spominu preživelih. Slepa mama in oče s štirimi hčerkami so se preselili na imetje v Pivko. Slika 3: Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein: Pogled na grad Hošperk (Wikimedia Commons). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 654 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 Proti koncu vojne je rodbina na tovornjakih svoje firme Javor, kakor se je podjetje imenovalo po vojni, s šoferji zbežala v Trst. Da bi šoferji ne imeli težav s partizani, so jih Windisch-Graetzi skupaj s tovornjaki poslali iz Trsta nazaj v Pivko. Prva človeška žrtev partizanskega revolucionarnega ukrepanja med sorodniki Maasburgov je bil v družino Windisch-Graetz poročeni grof Hubertus Ledebur (1901–1945) iz Konjic, ki so ga partizani slabo leto po požigu gradu Hošperk, v začetku 1945 zvabili na pogo- vore v gozdove pri Oplotnici, ga tam mučili ter skupaj s pri njih zaposlenim gozdarjem Jožefom Vedingerjem (Woedinger) likvidirali. Gozdarjeva vdova Marija je obe trupli identificirala in moža legalno, Ledeburja ilegalno, izkopala ter oba pokopala v družinskem grobu Vedingerjev na pokopališču Sv. Ana v Konjicah. Na spomeniku je dala vklesati samo moževo ime in napis PAX (Maasburg, L.). Druga žrtev partizanskega revolucionarnega ukre- panja v družini je bil dunajski odvetnik, grof dr. Georg Thun und Hohenstein (1905–1945), ki je bil bratranec v drugem kolenu Christiane von Maasburg. Bil je poročen in je imel hčerko Johanno (1932) ter sina Romedia 21 Iz te rodbine je izhajala slikarka tihožitij, grofica Maria von Attems (1816–1880). Bila je hčerka deželnega glavarja Štajerske, Ignaza von Attemsa, in od 1839 žena Prešernovega prijatelja Anastasiusa Grüna. Njene slike, ki so bile po vojni lastnikom zaplenjene, hranita Narodna galerija in Narodni muzej, Ljubljana. 22 https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=1725 (zadnji pristop: 12. 11. 2019). (1934–1965). Z Dunaja je prihajal na grad Bizeljsko in v Slovensko Bistrico, kjer je vzdrževal stike s slovenskim plemstvom, ki je bilo protinacistično. Iz oznovskih zaslišanj je razvidno, da so se slovenski plemiči Attems, Maasburg, Windisch-Graetz ter dunajski Thun na slo- venskih tleh organizirali v odporu proti Hitlerju. S parti- zani je Thun vzpostavil stike s pomočjo Nikolausa von Maasburga ter živinozdravnika Maksa Šribarja (Sizzo de Noris; Faber). Kot član AKOM-a (avstrijski Akcijski komite) ter avstrijskega odporniškega gibanja O5 s stiki z Angleži (Broucek, 2008, 402–404), s katerimi se je povezoval tudi preko radijskega oddajnika na gradu Bizeljsko, je bil Thun Ozni očitno sumljiv (ARS-1931, 852, 108-1). Ko so partizani prišli aprila 1945 na bizeljski grad, so si »sposodili« zadnje konje in s seboj odpeljali Thuna. Vrnili se niso ne konji ne Thun, ki so ga takrat likvidirali (Sizzo de Noris). Tretja, četrta in peta žrtev partizanskega revoluci- onarnega ukrepanja v sorodstvu so bili člani rodbine Attems, ki je na naših tleh (Sveti Križ, danes Vipavski Križ) izpričana od leta 1605 (Preinfalk, 2013b, 286). 21 Grof dr. Ferdinand Attems (1885–pogrešan 1. 1946) 22 Slika 4: Dvorec Slatna (Wikimedia Commons). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 655 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 iz Slovenske Bistrice je bil jugoslovanski državljan. Poročen je bil z Wando (1887–pogrešana 1. 1946), 23 ki je bila državljanka Čehoslovaške. Imela sta pet otrok. Ferdinand je bil med drugo svetovno vojno vpoklican v nemško vojsko, kjer je kot član nabor- ne komisije pomagal marsikateremu slovenskemu naborniku, zato je bil s tega položaja razrešen. Kljub temu je bil neposredno ob koncu vojne skupaj z ženo in dvema sinovoma aretiran ter zaradi veleizdaje obsojen na prisilno delo, izgon in odvzem celotnega premoženja. Z ženo sta bila nekaj časa zaprta v kazenskem taborišču v Brestanici, od koder se je junija 1946 za njima izgubila vsaka sled (Preinfalk, 2013b, 287). Najmlajši sin Aloysius (1927) se je pridružil slovenski prekomorski brigadi in se je iz vojne vrnil s partizanskim činom. Na domu, v zaseženem gradu, so ga čez nekaj dni prijeli skupaj z bratom Franzem (1926–1999). Oba so zaprli v oznovske zapore, od koder so ju leta 1946 izpustili in izgnali v Avstrijo. Po vsej priliki so udbovci umorili tudi sina oz. brata Emila Hansa (1921–pogrešan 1. 1946), ki je pogrešan od 1. 1946. 24 Vojaška sodba proti Ferdinandu in Wandi Attems iz leta 1945 je bila 1993 razveljavljenja, ker so potomci v postopku pred sodiščem uspeli dokazati njuno korektno zadržanje med vojno. Rodbini Attems je bilo po II. svetovni vojni odvzeto vse premoženje na Slovenskem. V dolgoletnih denacionalizacijskih postopkih ji je bil vrnjen en del odvzete posesti. Šesta žrtev partizanskega revolucionarnega ukrepa- nja v družini je bil brat Christianine mame, knez Gottli- eb Windisch-Graetz (1899–pogrešan 4. 1946). Bil je iz družine enajstih otrok, gozdarski inženir in ekonomist, ki je govoril nemško, slovensko, italijansko, francosko, angleško in srbsko. Gottlieb z dvorca Slatna pri Litiji, je podpiral partiza- ne, jih zalagal z denarjem ter vozovi zdravil. Voditelje OF je iz Postojne z avtom osebno vozil v Trst in nazaj kljub temu, da je vedel, koga vozi in da so ga Nemci kontrolirali. Pred vsakim odhodom v Trst so zahtevali, naj jim da poimenski seznam potnikov, ki jih bo preva- žal. V Windisch-Graetzovem gradu v Postojni so marca 1945 tri tedne razpravljali o bodoči jugoslovanski vladi (ARS-1931, RSNZ SRS, MF). Gottlieb je imel stike tudi s poljsko vlado v izgnanstvu v Londonu (Katalog FO 371, leto 1945b). Ker so svaka Ledeburja, čeprav je bil nasprotnik nacionalsocializma, partizani likvidirali, in zato, ker so jim zažgali grad Hošperk, je sam potem, ko so ga partizani po prvi aretaciji 12. 5. 1945 izpustili, odšel v Trst. Tu so ga njemu znani partizani 13. 5. 1945 zvabili v avto pod pretvezo, da se morajo pogovoriti 23 https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=1726 (zadnji pristop: 12. 11. 2019). 24 https://www.sistory.si/zrtve/zrtev/?id=1724 (zadnji pristop: 12. 11. 2019). 25 Ob začetku vojne so 1941 za nekaj tednov postali italijanski, potem nemški, po koncu vojne oznovski oz. udbovski zapori ter za tem vojašnica JLA, ki je tam ostala vse do razpada Jugoslavije. o družinskem imetju. Odpeljali so ga v Ljubljano. V Bogoljuba so ga preimenovali v oznovskih zaporih, kjer so tudi zapisali, da je »politično sumljiv Slovenec« (ARS-1931, 1069, 4). Zaprt je bil v škofovih zavodih v Šentvidu, ki so bili 1905 prva gimnazija na naših tleh s slovenščino kot poučevalnim jezikom. 25 Iz Šentvida so Gottlieba prezaprli v sodne zapore, potem v učne de- lavnice in nazadnje na psihiatrijo na Studencu. Kakšni obravnavi je bil podvržen tam, si lahko samo mislimo. S Studenca je izginil, tako kot trije Attemsi, aprila 1946. Do takrat niso zasegli zgolj njegovega imetja, ki je popisano (celo število odvzetih gnojnih vil), pač pa so tudi podrli grad Slatna, kjer je živel skupaj z materjo, ter ga razlastili. To isto se je zgodilo z vsem imetjem vseh članov slovenske rodbine Windisch-Graetz. In sploh z imetjem slovenskih plemiških rodbin (ARS-1931, 1069, 4; SI ZAL LJU 94, t. e. 36). V. Grossman je o tovrstnem prakticiranju neprava, ki ga je doživljal tudi sam, zapisal: »To ni bil teror proti zločincem, temveč proti tistim, ki bi imeli po mnenju kaznovalnih organov večjo možnost, da to postanejo.« (Grossman, 2018, 102.) Ob vsej natančnosti in organiziranosti med- in po- vojnega sistema je dejstvo, da se danes še vedno ne ve, kje in kdaj je končal knez Gottlieb Windisch-Graetz, kje in kdaj so končali Ferdinand, Wanda in Emil Hans von Attems, cinična okoliščina naše preteklosti, ki jo je pripi- sati represivni toleranci oblasti. V demokratični Sloveniji je še vedno čutiti njen vpliv. Kljub temu, da imamo vsi ustavno pravico do poštenega imena in groba, tega veli- ko žrtev nečloveškega, protizakonitega ukrepanja takra- tnega slovenskega represivnega komunističnega vodstva vse do današnjega dne nima. Svojci nimajo kraja, kjer bi se pobitih sorodnikov spominjali, ker žrtve nimajo ne groba ne datuma smrti. Še več: Ni zaznati niti volje niti pripravljenosti današnje države, prevzeti odgovornost za to, da se te zadeve uredijo in da takrat izginule in pobite ljudi generalno in brez posebnih zahtevkov, naslovljenih na zadevne upravne enote, ali dokazovanj pred sodišči, kar morajo početi svojci danes, razglasi za mrtve. Med človekove demokratične pravice spada tudi pravica do nepopačenega spomina, ki je temelj vsake zdrave družbene strukture. Ne kot habilitirana literarna zgo- dovinarka na področju književnosti v nemškem jeziku, pač pa kot človek se vedno znova sprašujem, ali smejo to pravico v današnji družbi neomejeno uživati samo Nemci v tistem delu svoje zgodovine, kjer se ukvarjajo z nacionalsocializmom. NAMESTO SKLEPA Maasburgi so se, kot je bilo prikazano, med vojno korektno obnašali do partizanov ter jih podpirali z denarjem, zdravili, orožjem in oddajanjem sporočil ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 656 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 zaveznikom preko lastne radijske postaje. Kljub temu so po vojni padli v roke revolucionarni oblasti in bili zato deležni delovanja revolucionarnega nasilja in neprava. Rosa von Maasburg je bila po vojni v Sloveniji posmrtno razlaščena. Njen sin Wilhelm, ki je Vipavce reševal, da jih niso ustrelili Nemci, je zaradi zdravljenja smel zapustiti dom in oditi v Trst. Eno leto po odhodu je bil razlaščen. Christiane von Maasburg z dvema otroko- ma, bolno materjo ter judovsko prijateljico so povojne oblasti najprej zaprle v taborišče v Brežicah, nato pa v transportu, ki so ga stražili ruski vojaki, poslali v Avstrijo. Tudi ona je bila razlaščena. Knezom Windisch-Graetz so partizani zažgali gradova Hošperk in Slatna, zaplenili vse premoženje ter zaprli člana družine Gottlieba, ki je podpiral partizane. Ne ve se, kje, kdaj in kako je umrl. Vse protizakonitosti proti rodbini Maasburg in sorodnikom, tudi tiste v zvezi z Gottliebom in ostalimi umorjenimi svojci, so se dogajale na osnovi t. im. Avnoj- skih sklepov, ki so jih med vojno (1944) sprejeli vodilni jugoslovanski revolucionarni komunisti v državi, ki se je imenovala Kraljevina Jugoslavija in je bila kot taka mednarodno priznana. Avnojske sklepe se je po koncu vojne ob razglasitvi DFJ, ki je obstajala od 10. avgusta 1945 do 29. novembra 1945, ko je bila na ustavodajni skupščini razglašena država FLRJ, vgradilo v zakonoda- jo nove jugoslovanske države. Njena naslednica SFRJ je razpadla leta 1991. Aktualna slovenska država se šteje za pravno naslednico nekdanje južnoslovanske države tudi v tistem delu svoje preteklosti, ko gre za povojno revolucionarno nasilje, saj se od njega ne ogradi. Dne 28. septembra 2000, devet let po razpadu SFRJ, je prvi predsednik samostojne Republike Slovenije, Milan Kučan, v pogovoru za jeseniški Radio Triglav kot odziv na izjavo avstrijskega kanclerja Wolfganga Schüs- sla, v kateri je le-ta od Slovenije zahteval, naj ukine Avnojske sklepe, med drugim rekel: »Avnojski sklepi so del povojne zavezniške ureditve. Kdor misli, da se je o povojni ureditvi potrebno pogovarjati, se mora o tem pogovarjati z zavezniki in ne z domnevno najšibkejšim členom, Slovenijo« (Gl/ts, 2000). Toliko o suverenosti demokratične Republike Slovenije iz ust njenega takra- tnega predsednika. Pozabljena je bila sprava, ki sta se je leta 1990, še pred osamosvojitvijo Slovenije, lotila politika in katoliška cerkev (predsednik države Milan Kučan in nadškof Alojzij Šuštar): »V Rogu sta si pred več deset tisoč udeleženci segla v roke predsednik republike Kučan in nadškof Šuštar ter pozvala sonarodnjake k spravi« (Vodopivec, 2006, 205). Slika 5: Danes porušeni mavzolej ob gradu Hošperk med pogrebom Huga von Windisch-Graetza (Zasebni arhiv Windisch-Graetz). ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 657 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 NON-PARTISAN RESISTANCE MOVEMENT AGAINST OCCUPIERS IN SLOVENIA THE CASE OF THE NOBLE FAMILY OF THE MAASBURGS AND THEIR RELATIVES Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK Institute Nova revija for the Humanities, Gospodinjska 8,1000 Ljubljana, Slovenia e-mail: mira.miladinovic-zalaznik@institut-nr.si SUMMARY This article is a case study on a member of Austrian Resistance Movement O5, Baron Nikolaus von Maasburg, and his relatives. Nikolaus and his wife Countess Christiane de Ceschi a Santa Croce lived during WWII in their Castle Bizeljsko where they kept a radio station. With its help they were contacting British intelligence. They were a part of the non-partisan resistance movement against Nazism in Slovenia. Nevertheless, they supported partisans in weapons, munition, food provisions, and horses and paid taxes. In the castle they were hiding Slovene families and a Jewish friend, in spite of the fact that they had two small children. In the castle they held meetings with other Slovenian aristocrats as Windisch-Graetz and Attems as well as Count Georg von Thun and Hohenstein, a member of the Austrian resistance movement from Vienna. Six family members, even though one of them was a partisan and they all supported partisans with money, medicine, weapons, including the most eminent amongst them prince Gottlieb von Windisch-Graetz, were killed by the political secret military service Ozna, later known as Udba in 1945 or 1946. The article discusses their resistance and life after World War Two. Keywords: contemporality, non-partisan resistance, aristocracy, resistant movement O5 ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 658 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 VIRI IN LITERATURA ARS, AS 1931 – Arhiv Republike Slovenije (ARS), fond Republiški sekretariat za notranje zadeve Sociali- stične republike Slovenije 1918–2004. AT-OeStA/KA, Johann von Maasburg Maasburg – Österreichisches Staatsarchiv / Kriegsarchiv, Bestan- desqualifikationslisten, 1852. PANG 544 – Pokrajinski arhiv Nova Gorica (PANG), Okrajno sodišče Nova Gorica. TNA FO 371 – The National Archives, Kew-London (TNA), Foreign Office, Political Departments: General Correspondence from 1906–1966 (FO 371). Attems, F. Podatki o osebi. V: Sistory. Zgodovina Slovenije. Dostopno na: https://www.sistory.si/zrtve/ zrtev/?id=1725 (zadnji pristop: 12. 11. 2019). Attems, W. Podatki o osebi. V: Sistory. Zgodovina Slovenije. Dostopno na: https://www.sistory.si/zrtve/ zrtev/?id=1726 (zadnji pristop: 12. 11. 2019). Attems, E. H. Podatki o osebi. V: Sistory. Zgodovina Slovenije. Dostopno na: https://www.sistory.si/zrtve/ zrtev/?id=1724 (zadnji pristop: 12. 11. 2019). Bajc, G. (2006): Operacija Julijska krajina. Seve- rovzhodna meja Italije in zavezniške obveščevalne službe (1943–1945). Koper, Založba Annales. Bajc, G. (2013): Pogledi zahodnih zaveznikov na nasilje v Jugoslaviji med drugo svetovno vojno. Pri- spevki za novejšo zgodovino, 53, 1, 137–157. Bajc, G. (2017): Dieci mesi che sconvolsero la Venezia Giulia. Il Memorandum di Londra 1915: questioni storiografiche e dettagli terminologici. Acta Histriae, 25, 4, 993–1014. Bajt, A. (1999): Bermanov dosje. Ljubljana, Mla- dinska knjiga. Brecelj, M. (2017): Anatomija političnega zločina. Trst, Mladika. Bronsen, D. (1974): Joseph Roth. Eine Biographie. Köln, Kiepenheuer & Witsch. Broucek, P. (2008): Militärischer Widerstand. Studien zur österreichischen Staatsgesinnung und NS- -Abwehr. Wien-Köln-Weimar, Böhlau. Darovec, D. (ur.) (1999): Josip Agneletto – slovenski kulturnik in politik v Istri in Trstu. Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije Koper. Degenfeld von, W. (2018): Wilhelmine von Degen- feld, r. 1930, privatnica v Eybachu. Ustno izporočilo. Zvočni zapis pri avtorici. Eiletz, S. (2008): Titova skrivnostna leta v Moskvi: 1935–1940. Celovec, Mohorjeva založba. Eiletz, S. (2010): Pred sodbo zgodovine: Stalin, Tito in jugoslovanski komunisti v Moskvi. Celovec, Mohorjeva založba. Faber, S. (2016): Dr. Saša Faber, r. 1925, up. znanstvenica v Zagrebu. Ustno izporočilo. Zapis pri avtorici. Furlan Seaton, S. (2016): Vojna vse spremeni. Kako sta mlada Slovenka in njen oče preživela drugo sve- tovno vojno; o njunem značaju in pogumu. Ljubljana, Modrijan založba d.o.o. Golob, J. (ur. et al.) (2005): Žrtve vojne in revolu- cije. Zbornik. Ljubljana, Republika Slovenija, Državni svet. Gl/ts (28. 9. 2000): Kučan: Avnojski sklepi so del povojne zavezniške ureditve. Dostopno na: https:// www.sta.si/515161/kucan-avnojski-sklepi-so-del-po- vojne-zavezniske-ureditve (zadnji pristop: 4. 4. 2019). Godeša, B. (2001): Boris Furlan in Osvobodilna fronta. V: Vodopivec, P. (ur.): Usoda slovenskih demo- kratičnih izobražencev: Angela Vode in Boris Furlan, žrtvi Nagodetovega procesa. Ljubljana, Slovenska matica. 182–194. Godeša, B. (2004): Kocbekov in Fajfarjev pogled na vlogo krščanskih socialistov v OF. V: Grafenauer, N. (ur.): Krogi navznoter, krogi navzven. Kocbekov zbor- nik (Posebna izdaja mesečnika Nova revija). Ljubljana, Nova revija, 169–175 Granda, S. (1986): Windischgrätz. Plemiška rodbi- na. Dostopno na: https://www.slovenska-biografija.si/ rodbina/sbi841332/ (zadnji pristop: 19. 11. 2019). Granda, S. (2018): Bemühungen um Freiheit und Gerechtigkeit als slowenische historische Erfahrung. V: Miladinović Zalaznik, M. & D. Komel (ur.): Fre- iheit und Gerechtigkeit als Herausforderung der Humanwissenschaften / Freedom and Justice as a Challenge of the Humanities. Bern, Peter Lang Verlag, 283–293. Grdina, I. (2010): Ivan Hribar: »jedini resnični radi- kalec slovenski«. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Grdina, I. (2012): Zgodovina med srpom in kladi- vom novega razreda. V: Hančič, D. (ur.): Refleksije. Zbornik prispevkov z okrogle mize Pravo in prav in okrogle mize o zgodovinopisju ter nagovori osrednjih govornikov ob 23. avgustu – dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov v Evropi v 20. sto- letju. Ljubljana, Študijski center za narodno spravo, 64–76. Grdina, I. (2013): Zgodovina, spomin in tradicija. V: Hančič, D. et al. (ur.): Odstiranje zamolčanega. Zbornik prispevkov. Ljubljana, Študijski center za narodno spravo, 53–68. Grdina, I. (2017): Pluti je treba. Kontraadmiral Bubnov ter njegove domovine in vojne. Ljubljana, Inštitut za civilizacijo in kulturo. Grdina, I. (2019): Zgodovina kot servis. Dileme. Razprave o vprašanjih sodobne slovenske zgodovine, 3, 1, 147–171. Griesser Pečar, T. (2004): Razdvojeni narod: Slove- nija 1941–1945. Okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija. Ljubljana, Mladinska knjiga. Griesser Pečar, T. (2017): Značilnosti revolucionar- nega sodstva. Dileme. Razprave o vprašanjih sodobne slovenske zgodovine, 1, 1/2, 119–138. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 659 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 Grossman, V. (2018): Vse teče. Prevedel Janez Kranjec. Ljubljana, Inštitut Karantanija, Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko. Henley Windisch-Graetz, L. (2002): Granny's Stori- es. London, samozaložba. Jančar, D. (ur.) (1998): Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990. Lju- bljana, Nova revija. Komel, D. (2018): Za uvod. V: Komel, D. (ur.): Znan- stvena konferenca Kontemporalnost razumevanjskega konteksta v interdisciplinarni humanistiki. Program in povzetki. Ljubljana, Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, 4–6. Kovič, K. (2000): Georg Trakl. Ljubljana, Mladin- ska knjiga. Maasburg, C. (1996): Nikolaus Maasburgs Rolle im Widerstand und bei der Wiederherstellung eines unabhän- gigen Österreich. Diplomarbeit. Wien, Universität Wien. Maasburg, J. v.: Dnevnik, s. d. (Goriški muzej, Nova Gorica). Dnevnik v rokopisu nima signature. Maasburg, L. (2011): Mati Terezija. Čudovite zgod- be. Ljubljana, Zavod Novi svet. Maasburg, L. (2016). Msgr. dr. Leo-M. Maasburg, r. 1948, up. na Dunaju. Ustno izporočilo. Zapis pri avtorici. Marburger Zeitung. Maribor, 1862–1928, Maribo- rer Zeitung 1929–1940, 1941–1945. Maček, I. (1981): Spomini. Ljubljana, ČGP Delo. Marinac, B. (2009): Med valovi in oblaki. Iz spominov mornariškega častnika, hidroletalca in profesorja Ivana Konteja. Piran, Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran. Marušič, B. (2013): Agneletto. Josip, pravnik, politik, gospodarstvenik. V: Bobič, P. et al. (ur.): Novi slovenski biografski leksikon. Ljubljana, ZRC SAZU, 88–89. Miladinović Zalaznik, M. (2004): Korespondenca s Heinrichom Böllom. V: Grafenauer, N. (ur.): Krogi navznoter, krogi navzven. Kocbekov zbornik. Ljubljana, Nova revija, 307–323. Miladinović Zalaznik, M. (2007): Heinrich Böll und Edvard Kocbek im Briefwechsel. Die Spuren einer Freun- dschaft. V: Roggausch, W. (ur.): Deutschland – Süd-Ost- -Europa. Dokumentation der Tagungsbeiträge. Bonn, Deutscher Akademischer Austauschdienst, 81–93. Miladinović Zalaznik, M. (2008): Anton Alexander Graf Auersperg (1806–1876) – der Vormärzdichter Anastasius Grün und sein Verhältnis zu Slowenien. V: Estudios filológicos alemanes, vol. 15, 471–484. Miladinović Zalaznik, M. & S. Granda (ur.) (2009): Anton Aleksander Graf Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Ljubljana, Nova revija. Miladinović Zalaznik, M. (2013): Wem Gott will re- chte Gunst erweisen, den schickt er in die weite Welt. Anton Graf Auersperg auf seinem Weg aus der Provinz in die Welt. V: Heppner, H. & M. Miladinović Zalaznik (ur.): Provinz als Denk- und Lebensform. Der Donau- -Karpatenraum im langen 19. Jahrhundert. Frankfurt am Main, P. Lang, 127–144. Miladinović Zalaznik, M. (2016): Razvoj grofa Antona Aleksandra Auersperga in naša podoba o njem. V: Dović, M. (ur.): Kulturni svetniki in kanonizacija. Ljubljana, ZRC SAZU, 271–286. Miladinović Zalaznik, M. (2018a): Die Familie Maschek von Maasburg und ihre historischen Bezüge zu Slowenien. ÖGL (Österreich, Geschichte, Literatur, Geographie), 62, 3 (396), 304–317. Miladinović Zalaznik, M. (2018b): Vpliv oktobrske revolucije na družino barona Johanna von Maasburga, avstro-ogrskega generalmajorja v pokoju iz Vipave. Studia Historica Slovenica. Časopis za humanistične in družboslovne študije, 18, 3, 755–774. Musil, R. (1978): Der Mann ohne Eigenschaften. Erstes Buch. Reinbek bei Hamburg, Rowohlt Taschen- buch Verlag. Neugebauer, W. (2015): Der österreichische Wi- derstand 1938–1945. Überarbeitete und erweiterte Fassung. Wien, Edition Steinbauer. Omerza, I. (2010): Edvard Kocbek – Osebni dosje št. 584. Ljubljana, Karantanija. Pahor, B. (1975): Zatemnitev. Trst, Samozaložba. Podbersič, R. ml. (2014a): Represija nad nasprotni- ki revolucije na Primorskem. V: Troha, N. (ur.): Nasilje vojnih in povojnih dni. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino, 139–155. Podbersič, R. ml. (2014b): Žrtve revolucije med Romi na Slovenskem. V: Čoh Kladnik, M. (ur.): Revolu- cionarno nasilje, sodni procesi in kultura spominjanja. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta. Ljubljana, Študijski center za narodno spravo, 78–94. Podbersič, R. ml. (2017): Cerkev in meja na Gori- škem po drugi svetovni vojni. Goriški letnik. Zbornik Goriškega muzeja, 1974–, 41, 89–104. Preinfalk, M. (2005): Auerspergi: po sledeh mogočnega tura. Ljubljana, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU. Preinfalk, M. (2006): Auersperg. Geschichte einer europäischen Familie. Graz, Leopold Stocker Verlag. Preinfalk, M. (2013a): Auersperg (tudi Turjaški), plemiška rodbina. V: Bobič, P. et al (ur.): Novi slovenski biografski leksikon. Ljubljana, ZRC SAZU, 293–300. Preinfalk, M. (2013b): Attems, plemiška rodbina na Kranjskem, Štajerskem in Goriškem. V: Bobič, P. et al (ur.): Novi slovenski biografski leksikon. Ljubljana, ZRC SAZU, 285–287. Preinfalk, M. (2017): Plemiške rodbine na Sloven- skem. 19. in 20. stoletje, 3. del. Ljubljana, Viharnik. Preinfalk, M. (2019): Habsburško plemstvo po letu 1918. V: Golec, B. (ur.): Družbena in identitetna mo- bilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU, 181–206. Premrl, B. (2015): Vipavski portali – dvajset let kasne- je. V kamen vklesana imena. Vipavski glas, 31, 114, 1–9. Rauchensteiner, M. (2017): Unter Beobachtung. Österreich seit 1918. Wien – Köln – Weimar, Böhlau. ANNALES · Ser. hist. sociol. · 29 · 2019 · 4 660 Mira MILADINOVIĆ ZALAZNIK: NEPARTIZANSKI ODPOR PROTI OKUPATORJU NA SLOVENSKEM. PRIMER PLEMIŠKE DRUŽINE MAASBURG IN ..., 645–660 Rejec, T. (2006): Partija in tigrovci (medvojna in po- vojna usoda nekaterih vodilnih tigrovcev). Ljubljana, Slovenska matica. Roth, J. (1990a): Südslawien und Albanien – innere Probleme. V: Westermann, K. (ur.): Joseph Roth Werke 2. Das journalistische Werk 1924–1928. Köln, Amsterdam, Kiepenheuer & Witsch in Allert de Lange, 714–719. Roth, J. (1990b): Blick nach Südslawien. V: Wester- mann, K. (ur.): Joseph Roth Werke 2. Das journalisti- sche Werk 1924–1928. Köln, Amsterdam, Kiepenheuer & Witsch in Allert de Lange, 746–749. Schandl, C. E. (2011): Swedish gold. Book 3 in the Trilogy about MI6 in World War II. Simić, P. (2009): Tito – skrivnost stoletja. Ljubljana, Orbis. Simoniti, V. (2003): Fanfare nasilja. Ljubljana, Slo- venska matica. Sirc, L. (2010): Dolgo življenje po smrtni obsodbi. Ljubljana, Nova obzorja. Sizzo de Noris: Friederike Sizzo de Noris, roj. Deutsch, r. okoli 1910–1994, privatnica na Dunaju. Ustno izporočilo. Zvočni zapis pri avtorici. Stekl, H. & M. Wakounig (1992): Windisch-Graetz. Ein Fürstenhaus im 19. und 20. Jahrhundert. Wien, Böhlau Verlag. Svetina, A. (2004): Od osvobodilnega boja do ban- ditizma. Ljubljana, Nova obzorja. Svoljšak, P. (1995): Avstro-Ogrska sprejme mir. V: Drnovšek, M. et al (ur.): Slovenska kronika XX. stoletja. 1900–1941. Ljubljana, Nova revija, 200–201. Šekoranja, H. (2016): Hugo Šekoranja, r. 1924, up. v Ljubljani. Ustno izporočilo po telefonu. Zapis pri avtorici. Šturm, L. (2017): Začetek revolucionarnega kazen- skega prava na Slovenskem in njegovi odmevi po drugi svetovni vojni in po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Acta Histriae, 25, 4, 719–746. Šturm, L. (2019): Pojav revolucionarnega kazen- skega (ne)prava na Slovenskem in njegovi odmevi po drugi svetovni vojni ter po demokratizaciji in osamo- svojitvi Republike Slovenije. V: Griesser Pečar, T. & M. Drobnič (ur.): Temna stran meseca II = Dark side of the moon II: soočenje in refleksija 20 let kasneje = Confrontations and Reflections 20 Years later. Zbornik prispevkov z mednarodne konference. Ljubljana, Štu- dijski center za narodno spravo, 51–75. Tomizza, F. (1986): Gli sposi di via Rossetti: Trage- dia in una minoranza. Milano, Mondadori. Tomizza, F. (2013 2 ): Mladoporočenca iz ulice Rossetti: Tragedija neke manjšine. Celje, Celjska Mo- horjeva. Vodopivec, P. (2006): Od Pohlinove slovnice do samostojne države. Ljubljana, Založba Sanje. Vodušek Starič, J. (2002): Slovenski špijoni in SOE: 1938–1942. Ljubljana, samozaložba. Weinzierl, E. (2004): Kirchlicher Widerstand gegen den Nationalsozialismus. V: Bailaer, G. et al. (ur.): Themen der Zeitgeschichte und der Gegenwart: Arbeiterbewegung-NS-Herrschaft-Rechtsextremismus. Ein Resümee aus Anlass des 60. Geburtstages von Wolfgang Neugebauer. Dunaj, DÖW, 76–85. Zavadlav, Z. (2002): Pisma izza odra. Ljubljana, samozaložba. Zvonar Predan, D. (2018): Boris Pahor – najini pogovori. Maribor, Kulturni center Maribor.