List 5.
Politiški oddelek.
Nova večina. II.
Za podlago pogajanjem z raznimi strankami pa mi-nisterski predsednik ni vsprejel ustave, temveč je sestavil nekak poseben program. V tem programu se sicer naglasa, da se vlada hoče držati ustave, pred vsem pa vendar le določa, da se vprašanje o verski šoli odstavi z dnevnega reda in pa, da vlada ne bode izdala nobene naredbe, ki bi kako prikradla Nemcem sedanjo posest. Za nas Slovence ima posebno poslednja stvar veliko važnost, ker naš boj se suče pred vsem o naši narodni jednakopravnosti.
Program je popolnoma prikrojen po želji levičarjev.
y
Oni zahtevajo, da se pusti na Koroškem in Štajerskem dosedanje nemško prvenstvo, kar zmatrajo Nemci za svojo narodno posest. Nemcem niso narodna posest le nemški kraji, temveč tudi nemške šole po slovanskih pokrajinah in pa nemški uradi po slovanski zemlji. To posest baje hoče varovati grof Taaffe Nemcem. S kakimi besedami je to ravno izraženo v vladnem programu, ne vemo, ali vsa poročila se vjemajo, da je v vladnem programu točka v tem zmislu.
Tudi so vladni organi takoj pokazali, kako umevajo to točko novega programa. Pogajanja še niso končana, že so jeli na Koroškem delati ovire slovenskemu urado-vanju v slovenskih občinah.
Okrajna glavarstva nečejo vsprejemati od občin več slovenskih vlog in jim le nemški dopisujejo. Občine zahtevajo slovenske dopise. Odgovarja se pa jim, da so podrejene okrajnim glavarstvom v prenesenem delokrogu in se proti njim niti pritoževati ne smejo. Menda so se koroška oblastva v tem oziru spomnila na neko razsodbo državnega sodišča, v kateri se je izreklo, da občine nimajo pravice se pritoževati v cestnih stvareh proti deželnemu odboru, ker so mu v teh stvareh podrejena.
Tukaj  ne bodimo pretehtovali, v koliko so razlogi
koroških oblastev utrjeni. Le toliko lahko opomnimo, da je ministerstvo notranjih stvarij drugače razsodilo na pritožbe občin v Istri. Isterskim občinam se ni odrekala pravica do pritožbe.
Vzlic temu smo pa prepričani, da postopanje koroških oblastev ni popolnoma samovoljno, temveč se godi na željo od zgorej. Mogoče je, da tudi v ministerstvu razsodijo nam Slovencem v korist, da preveč ne pridejo s prejšnjimi odloki navskriž, ali toliko pa lahko trdimo, da bi gospodi na Dunaji bilo še mnogo ugodnejše, ko bi Slovenci se ne pritoževali dalje in bi ostalo pri odločitvi koroških oblastev. To je le jedno izmej mnogih sredstev, s katerimi se hoče ohraniti nemščina na Ko-roškem in Stajarskem, ali pa se celo zopet utihotapiti na mesta, s katerih se je že morala umakniti.
Tudi odgovarjanje ministra deželne brambe zastran odprave slovenskega polkovnega jezika pri 7. pešpolku je moralo vzbuditi naše nezaupanje. Na Koroškem je po štatistiških podatkih skoro tretjina Slovencev, in to je faktum, katerega je brambeni minister popolnoma prezrl. Ti Slovenci imajo pravico zahtevati, da se njih jezik pri polku travno tako spoštuje, kakor jezik nemških sodeže-lanov. Po ustavi je koroškim Slovencem vlada dolžna dati slovenskih šol, iz slovenskih šol pa gotovo ne bodo prihajali fantje, ki bi bolje znali nemščino, nego slovenščino. Da slovenskih šol še nimamo, tega je krivo to, da se sedanja ustava ne spoštuje. Mi Slovenci donašamo tudi za vojsko, in zatorej pač smemo želeti, da se vojaška oblastva tudi nekoliko ozirajo na pravice nam v ustavi zagotovljene. Mi dobro vemo, da se na skupno vojsko ne morejo raztegniti zakoni o ustavnih pravicah državljanov, ali tukaj pa orhenjena naredba utegne imeti ta vpliv, da bi prebivalstvo mislilo, da so nemške šole potrebne, da slovenski sinovi morejo izhajati pri vojacih. Odprava slovenskega polkovnega jezika je torej nekaka ovira Slovencem pri dosegi ustavnih pravic. In baš to bi ne smelo biti. Tudi še mi ne moremo pojmiti, zakaj bi ravno koroški pešpolk moral biti nekaka učilnica za nemški jezik.
40
Preveliko oziranje na želje častnikov tudi ni povsem na pravem mestu. Radi priznavamo važnost častniškega stanu, ali še važnejši so pa za brambo države avstrijski narodi brez izjeme, ki plačujejo davke in dajo vojake.
Toda mi dobro vemo, da ni kriva vojaška uprava t neugodnih jezikovnih razmer pri koroškem polku, temveč velik del te krivde zadene dunajsko vlado. Naj bi vlada vojaško vpravo prav poučila o koroških narodnih razmerah in bi tudi pojasnila, da se bode število nemščine ne dovolj veščih vojakov pri koroškem polku še množilo, ker se bodo v smislu ustave morale pomnožiti slovenske ljudske šole. Tega pa sedanja vlada ne stori, ker jej odprava slovenskega polkovnega jezika pri koroškem polku ugaja, da bi ložje ohranila nemške ljudske šole na Koroškem. Tukaj tudi moramo omeniti, da deželnobrambeni minister na interpelacijo ni odgovarjal le kot vojak, temveč tudi kot član Taaffejeve vlade. Ta odgovor je tudi imel kolikor toliko, kakor tudi gori omenjeno postopanje koroških oblastev, levičarjem pokazati, da se vlada hoče ozirati na njih želje, da torej naj nikakor ne delajo nobene sitnosti.
Taki dogodki pač morajo naše poslance opominjati k največji previdnosti. Nikakor ne smejo kar pristopiti novi večini,   ko  bi  se  za to tudi imeli zameriti visokim
v
osebam. Ce iz vladnega programa ne izgine ona točka, s katero se hočejd levičarjem zagotoviti za dolgo časa obstanek sedanjih za naš narod skrajno neugodnih političnih razmer, naši poslanci za nobeno ceno ne smejo v novo večino vstopiti. To morajo že povedati v klubu, da bode grof Hohemvart moral s tem računati pri pogajanji z grofom Taaffejem. Res je, da skoro ni misliti, da se nova večina osnuje, ali dobro je, da ministerski predsednik tudi za vse bodoče čase izve, da na podporo slovenskih poslancev nima računati, ako se ne bode strogo ravnal po ustavi.
Mi Slovenci ne zahtevamo, da bi morda po vsem Koroškem ali Štajarskem morali uradi s Slovenci slovenski občevati, kakor Čehi zastran češčine na Češkem. Zadovoljni smo, če se nam le na slovenskih tleh dovolijo slovenske šole in slovensko uradovanje. Mi ne posegamo po nemških krajih in Nemcem nikakor ne kratimo pravic. Dosedaj smo pa še baš na slovenski zemlji daleč do uresničenja narodne jednakopravnosti. Tako dolgo pa, dokler se narodna jednakopravnost ne uresniči, pa ne moremo dovoliti, da bi se narodno vprašanje odstavljalo z dnevnega reda in pa levičarjem dajale kake obljube da se slovenščini na Štajarskem in Koroškem ne razširi delokrog. Če pa grof Taafte misli le pospeševati nemštvo potem je pač vprašanje, je li njegova vlada kaj boljša, nego bi bila Plenerjeva. Poslednja bi bila nam vsaj odkrita naša nasprotnica. Z očitnim sovražnikom se je pa vedno ložje boriti, nego pa z zavratnim in mi Slovenci nimamo torej nobenega povoda več podpirati sedanje vlade, ko njeno delovanje meri le na to, da le ohrani prvenstvo nemštva v Avstriji. Po našem mnenji moramo Slovenci podpirati vsako vlado,  ki  kaže  resno   voljo  iz-
vršiti ustavo; če pa te volje več ne kaže, pa jej nimamo nobenega povoda skazovati zaupanja. Zagovarjali smo sedanjo vlado, dokler smo videli, da je kazala vsaj nekoliko spoštovanja do ustave, ali sedaj je pa več ne moremo, ker je očitno začela proti jasnim določbam ustave podpirati prvenstvo nemštva. To naj bode vodilo našim poslancem pri njih političnem delovanji, in preverjeni smemo biti, da njih delovanje ne bode nevspešno, kajti naposled bode le pravica zmagala in naša stvar je pravična.