Sodobna črnogorska poezija Vojislav Vulanović Borgesovo popoldne Stopa po vrtu proti izhodu in vidi pred sabo nekaj veliko širšega od svojega nerojenega sina. V sebi premišlja: kaj nas drži, ni jasno -zakaj nas tako lahko ubija omahljivost prostranstva. Neopazno prihajamo k vodi - slišim svoje korake po pesku Ali je sploh kaj sočutja nad nami razen tvojega, Mati Marija? Velika je naša neuspešnost vtem slepilu, kije pohod na zlato runo. Z one strani Alp * 20. februar, srečanje Po naključju sem ti pomahal, upognjenemu pod tankimi nizkimi oblaki, potem pa sva molče videla: na bližnje hribe pada sneg - njegov otožni dim nama prekriva duha. Sneg je tako ljub Sodobnost 2003 1917 Sodobna črnogorska poezija nama, ki gledava iz Podgorice bele neme vrhove, s katerimi se sporazumevava v jeziku obsijane notranjosti, medtem ko narašča občutenje lepote, ki se drobi po stišani modrosti in ki jo grabiva, napadena s hrepenenjem po večnosti, dragi moj Vujoševič. Obred Tisti, ki me izda - izdal pa me bo - bo večno gorel v ognju, večno bo bežal sam, a ne bo pobegnil - izdal pa me bo tisti, ki mi prinaša zalogaj, ki mi podaja čašo vode - za večerjo je vedno kak Juda - on pa bo pripravil vrvi in napeljal jake z mrežami - on me bo morda tudi zakopal, vendar bo potem, ti rečem, sam bežal, gorel v ognju, prišel bo v jezike in mu ne bo rešitve. / Vpogled Pred nekaj leti globoko v zimo listje ni odpadalo - podrhtevalo je, držalo se je na zmrzlih vejah - bila je vojna - prah se je mešal s krvjo - v trepetu, strahu in obupu, listje se je ogibalo dotiku tal, kar je bilo znamenje, da listje ve - morda vedo tudi vode, morda tudi kamenje -, kdaj vre zlo. Vse združuje ista kri. Precej zanesljivo je tako videti. Sodobnost 2003 I 918 Sodobna črnogorska poezija Danes je april, pa ni pomladi, kar je v tem umevanju redkost - ali pa se pomlad nikoli ne zgodi. Listje čemi v popkih, zvito v podzavesti - daljni. Trta ne raste, češnja se ne muzi. V tem vidim neljuba znamenja ... Celo to Preden je dopolnila dvajseto leto, je slekla zlato srajco, postala starejša od Eve. Z neveselo dušo je namesto, da bi imela v očesu zvezdo, vlekla srce po kamenju. "Spremljaj me", je klicala, ni bilo vetra niti kačaste podobnosti v njenih mišičastih mečah. Noč je postala hladna. V hipu sem izgubil voljo, da bi se podvizal in jo dohitel. Zdaj slikam to, kar slikam, razmetavam to, kar sem. Prevedel Andrej Arko Vojislav Vulanović (1931) je pesnik. Objavil je na desetine pesniških zbirk, je dobitnik številnih priznanj, med drugim tudi trinaestojulske nagrade, ter član Dukljanske akademije znanosti in umetnosti. Sodobnost 2003 I 919